Domače šege... OGNJIŠČA. Kar je za Gorjane velika zelena peč v hiši, to je za Vipavca in Kraševca — ognji« šče. Na njem se odigra pretežni del dru« žinskega življenja. £e mati z dojenčkom v naročju sedi na stolčku ob plapolajočem zublju in greje svoje dete. Z žarečimi očmi poslušajo otroci na og« njišču pravljice, ki jih pripoveduje očanec. Tu se sklepajo kupčije, tu se tajno, kot žerjavica pod pepelom, vnema prva ljubav, sem se zbirajo sinovi in hčere za svete praznike iz tujine, na ognjišču zre motno oko starčevo v pojemajoče glovne, iz ka« f rih se otresa pepel — znak človeškega življenja. Ni čuda, če skušajo gospodarji in gospo» dinje napraviti ognjišče kolikor mogoče udobno in prikupljivo. Dočim so isterska ognjišča nizka, rekel bi skoro za par pedi visoka, se dviga kraško in vipavsko ognji« šče dober meter nad tlemi. Obrobljeno je ognjišče navadno z lepo sekanim nabrežin« skim kamnom, ki se v lokih sklepa na treh straneh. Vmesen vrhni prostor je tlakovan z opeko. Okrog in okrog ognjišča so na dveh straneh postavljene klopi, na katerih se greje družina. Včasih so na Vipavskem rabili le trinožne stolčke, ali majhne, čedno izrezljane klopice. Na sredi ognjišča je prostor za ogenj. Gospodinja poklada polena na zglavnik, t. j. železno stojalo, ki je ponekod zelo lepo okrašeno, ter nosi na vsakem koncu železen koš za majoliko, v kateri se je gre« la pijača. Na dveh stranskih priveskih visi železno orodje, .ki ga uporablja gospodinja pri popravljanju ognja. Med to orodje šte« jemo klešče, žezel, s katerim jemljejo z ognjišča pepel in strgulico, s katero po« pravljajo ogorke. Izpod sajastega kamina, v katerem se pozimi suši in kadi svinjina, visijo železna vešala. Z ročajem se lahko dvigajo in ni» žajo, kakršne velikosti je že bakren kotel. Lonce so nekdaj pokrivali z lepimi bakre« nimi pokrivačami, sedaj pa so to navado iz zdravstvenih ozirov opustili in obešajo pokrovke, po velikosti razvrščene, na zid. Spredaj nad ognjiščem se dviga povpreč« na napa, ki ima eno ali več polic, na kate« rih so spravljeni lonci, mlinček, možnar s tolkačem, kožice itd. Ostala posoda se na« haja v lesenem žličniku, ki visi na kuhinj« ski steni. Napo nosijo ponekod zelo lepi, kamniti stebriči. Pozimi se zbere zvečer na ognjišču staro in mlado. V kaminu buči veter. Semtertja udari burja skozi kamin in razpiha dim po vsem ognjišču. Nič zato! Malo se skremžijo obrazi, semtertje se posvet: kaka prisiljena solza, pa zopet zaplapola ogenj in obseva svetle obraze, ki gledajo, kako gospodinja meša v kotlu polento. Svoje, dni so delali na ognjišču tudi v veliki pini maslo, žurili turšico, strgali krompir itd. Novi čas podira ognjišča in zida štedil« nike. Mogoče je iz praktične strani to bolj« še — vsakdo ve, da ga je na ognjišču mar« sikdaj peklo v kolena, a zeblo v hrbet — vendar se zdi, da so podrta ognjišča več« krat podrla tudi vzajemno družinsko živ« ljenjc. Prišla je k hiši »ta mlada« in zaho» tela po »nobel« štedilniku. Vnel se je pre« pir med mladimi in starimi, ki so dolge ve» ke nekako prirastli na ognjišče in se le s težavo ločili od njega. Navadno je tako, da nove stvari niso ravno srečonosne. Bodi kakorkoli — to vemo, da se je na naših ognjiščih odigral velik kos našega na« rodnega življenja, običajev in — družinske vzajemnosti. Kjer to izginja, tam ne mos rejo nuditi nadomestila niti novodobni šte« dilniki. Naj bi bile nove hiše, čeprav so brez ognjišča, vendarle ognjišča starega preizkušenega slovenskega poštenja! ZAG'VARJANJE. (Proti kačjemu piku. — Po originalnem iz« ročilu napisal L. Zorzut.) Če še živi oni naš vražar iz Gor. Brd, naj mi ne zameri, da objavljam njegov taji nostni, čudodelni recept. — Cel »obred« se izvrši tako4e: Vražar položi ranjencu s kačjim pikom — med obe roki košček kru» ha, a nadtem kruhom z vso skrivnostno po* božnostjo izreče svoje zag'varjanje: »Kristus in svet Peter so po svetu hodili po gorih, po dolih. Pridejo v en' dolin', Pisma Fr. Humarju z Banjšic: Takole pišeš: »Prišedši domov od raznih opravkov, sem vzel v roke »Čolnič«, ki mi je dospel po pošti. Še predno so mati skuhali krompir, močnik in zelje, sem se ga lotil citati. Prav nič me ni vleklo k večerji. Bral sem in bral in čim dalje sem se mudil pri čitanju, tem lepši se mi je zdel »Čolnič«. »Ta bo pra* vi,« sem dejal. Pomenki so me privezali na vsebino. Članki o svetu in ljudeh, ki žive v njem so zelo primerni posebno za nas, ki sedimo doma pri peči ali za ognjiščem. Kar naenkrat se ti zdi, da sediš v špan» skem amfiteatru pri bikoborbah, ali da gle* daš one strašne čase, ko je kuga morila naš rod na Goriškem. Mati nas pokliče k skle» di. V eni roki držim žlico, v drugi »Čolnič« in čitam o trapistih, Rinkovem Jožetu, ki je »kljuke pucal« po Hrvaškem itd. Govo= rimo in govorimo. Zdaj ne čitam le sebi, tam zagledajo strupenega moža. Kristus ga vpraša: »Kaj delaš tu ti stru» peni mož?« »Jaz nisem strupeni mož, jaz sem strupeni modras, kateri imam pod mojim žigrastim hrbtom dvainsedemdeset strupenih žil, kamor jaz z mojim špikastim jezikom piknem in kamor jaz z mojim rogatim repom žvagnem, mora tam vse mrtvo ostat'!« Kristus mu odgovori: »Jaz pa imam petinsedemdeset arcnij in kamor ti s tvojim špikastim jezikom pikneš in kamor ti s tvojim rogatim repom žvagneš, mora vse zdravo ostat' in ti na mestu vkrepat!« Bolnik je ves čas mirno poslušal, ko pa je vsa ceremonija končana, vrne vražarju čudežni kruh, a on seveda — očiščen od strupa —• ozdravi. —• Naj bode briški čus dodelnik brez skrbi, ne bom ga šel izdajat, pač pa ga bom priporočil onemu, ki ga »pikne« in »žvagne« strupeni modras. uredniku. temveč tudi domačim. Vse zanima list. — Veste, kaj bi si še želel? Dve stvari: Prvič, da semtertja pride v »čolnič« tudi kak opis, odkod mraz, toplota, veter, dež — z eno besedo: majhen kotiček naj bi se od» ločil za prirodoslovje. Druga moja želja pa je, da bi mi gosp. urednik oprostil moj le» popis in pravopis. Zaslužim nesle 5, ampak 15 po starem štetju! -— — Dragi France! Glede prve želje Ti sporočim, da jo bom skušal upoštevati, če bom našel moža, ki se na take stvari »zastopi«. Glede druge želje pa vedi to: Poznam odrasle študente, ki so hlače trgali po šolah, pa rečem: »Primoj« dunaj, da je nihče ne bo stuhtal in sestavil tako, kot si jo Ti!« Samo prevzeti se ne smeš in večkrat moraš pisati! Pozdravi dru* štvenike na Banjšicah! Minki Može: Kdo ne bi bil vesel sode» lavk pri »Čolniču«! Celo izredno bi nas ve»