Glasnik SED 62|2 2022 105 Društvene strani Janja Žagar* in Bojan Knific** Izrazi kot so noša, obleka, oblačila, oblačilni videz pome- nijo eno in isto; teoretično njihova uporaba za opisovanje podobe katerih koli družbeno, zgodovinsko ali geografsko določenih skupin ni sporna. A izraz noša zaradi nekate- rih v praksi ustaljenih besednih zvez pogosteje vežemo na večinsko, tj. kmečko prebivalstvo predindustrijske dobe (kmečka noša, ljudska noša), za druge družbene, historič- ne ali funkcionalne različice pa raje uporabljamo bolj nev- tralne temeljne izraze (npr. plemiški, meščanski, delavski oblačilni videz ipd.; delovna, pražnja, poročna obleka ali oblačila …). Terminološko zagato lahko ustvari raba izra- za (slovenska) narodna noša, ki je v resnici priložnostna preobleka (pripadnostni kostum) za izražanje ozavešče- ne narodne oz. nacionalne identitete. Oblačila, prirejena za gledališke, filmske, karnevalske in odrske nastope in s tem tudi nastope folklornih skupin, splošno poimenuje- mo kostumi, kajti njihov namen je delovati prepričljivo na igralce in gledalce, kadar nastop vključuje poustvarjanje določenih zgodovinskih, družbenih, krajevnih ipd. razmer. Noša lahko pomeni isto kot »obleka« v širšem smislu be- sede, tudi »oprava« in »oblačilni videz«. Teoretično upo- raba izraza za opisovanje podobe katerih koli družbeno, zgodovinsko ali geografsko določenih skupin ni sporna, a zaradi nekaterih v praksi ustaljenih besednih zvez izraz noša pogosteje vežemo na kmečko prebivalstvo predindu- strijske dobe (zato tudi kmečka noša, ljudska noša, red- keje tudi narodna noša, kadar izraz »narod« razumemo v pomenu »ljudstvo«, »množica«). Za druge družbene in historične danosti pa raje uporabljamo bolj splošne izraze brez konotacije: obleka, oblačila, oblačilni videz (npr. ple- miški, meščanski, delavski oblačilni videz ipd.; delovna, pražnja, poročna obleka ali oblačila …). Obleka v širšem pomenu besede lahko pomeni zunanjo podobo, videz – to- rej isto kot oblačilni videz (če izraze primerno opremimo z razlago o razširjenem pomenu, kot to velja za oblačilni videz). V ožjem pomenu besede gre za oblačilne kose na- sploh (oblačila), lahko pa tudi za točno določena oblačila (npr. žensko obleko v celem oz. moško večdelno oblačilo – hlače, suknjič, telovnik). Oblačenje označuje ravnanje z oblačili v smislu izbire, vzdrževanja in uporabe obleke. Bolj kot fizični vidiki oblačenja so pomembni družbeni vidiki, predvsem pomeni sporazumevanja in identifika- cije. Za oblačenje v smislu ponavljajočih se vedenjskih vzorcev je mogoče uporabljati tudi izraz oblačilne prakse. Oblačilni videz označuje vse, kar se na nekom tvarnega vidi, torej vse, kar nosimo ali kar imamo v celoti na sebi. V ožjem pomenu besede označuje oblačila, v širšem pa še vsakovrstne dodatke, pričesko, ličenje, telesno snago in nego, kajenje … Oblačilna kultura je teoretski po- jem; zajema vedenje o oblačilnem videzu, dopolnjeno s spoznanji o dejavnikih, ki vplivajo na to zunanjo obliko in ki so pogoj zanjo. Pri tem gre za gospodarske, druž - bene, politične in kulturne dejavnike ter za odnos ljudi ali skupine ljudi do oblačilnega videza. Moda je splošno kulturno-oblikovalsko načelo, ki zajema številna podro- čja človekovega življenja, ne le oblačenje, se periodično spreminja in je bolj ali manj obvezujoča. Prilagaja se zah- tevam družbe, tako da oblikuje vzorec posnemanja, ki mu družbene skupine in posamezniki tako ali drugače sledi- jo. Moda torej ponuja socialno oporo pri izenačevanju in razločevanju obenem. Oblačilna moda je zelo primeren (in relativno dostopen) medij, s katerim družbene skupine in posamezniki vzdržujejo ali celo ustvarijo svoj položaj v družbi. V etnologiji razumemo modo tudi kot družbeno vzgojo okusa in primernosti. Narodna noša je izraz dveh različnih pomenov: beseda »narodni« je lahko v besedni zvezi uporabljena v pome- nu »ljudski« (nem. volks, angl. folk), in tedaj sodi v polje oblačenja, ne kostumiranja. Poleg tega pa se izraz pogosto uporablja tudi v navezavi na pripadnostne kostume, obli- kovane po zgledu preživetih oblik kmečkega oblačenja iz predindustrijskega obdobja (poimenovanih tudi ljudske noše), s katerimi so bili tesno povezani procesi ozavešča- nja slovenstva in formiranja slovenskega naroda v drugi polovici 19. stoletja. Da bi tak kostum, prepoznan in izra- bljan kot identifikacijski simbol ozaveščenega slovenstva, razmejili od oblikovnogeografskih različic ljudskih noš iz prve polovice 19. stoletja (in prej), so sintagmi »narodna noša« dodajali nerodno predpono »t. i.« ali jo pisali v kur- zivi. Z vpeljavo ločevalnega izraza (pripadnostno) kostu- miranje kot specifično simbolnega in oblikovno stilizira- nega odvoda od običajnega oblačenja lahko t. i. narodni noši ustrezno rečemo tudi (pripadnostni) kostum, natanč- neje slovenski narodni kostum, v povezavi z državnostjo tudi slovenski nacionalni kostum. Pripadnostni kostum je splošni izraz za različne identitetne kostume, torej prilo- žnostne identitetne preobleke, s katerimi nosilec ali skupi- na simbolno izkazuje in vzpostavlja skupinsko pripadnost, temelječo na geografskem, etničnem, družbenem, kultur- nem ali kakem drugem kriteriju. Ta pripadnost je v izbra- nih okoliščinah zavestno potisnjena v ospredje, pri tem pa ne zakriva osebne prepoznavnosti. Izraz pripadnostni * Janja Žagar, dr. etnoloških znanosti, kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke, muzejska svetnica, Slovenski etnografski muzej; janja.zagar@etno-muzej.si. ** Bojan Knific, dr. etnoloških znanosti, muzejski svetovalec, Tržiški muzej; bojan.knific@guest.arnes.si. MED OBLAČENJEM IN KOSTUMIRANJEM Terminološki orehi ali: kaj je kaj? Glasnik SED 62|2 2022 106 Društvene strani Janja Žagar in Bojan Knific kostum tako lahko ustrezno nadomešča rabo izrazov kot so npr. gorenjska / koroška / belokranjska / zgornje savinska / tržaška / goriška / ziljska / … noša, kajti pripadnost prosto- ru je v tem primeru ključna informacija sporočila. Od ljudskih noš do pripadnostnih kostumov Viri, ki bi neposredno pričali o oblačenju ljudi na dana- šnjem slovenskem ozemlju pred 15. stoletjem, se skoraj ni- so ohranili. O starejših načinih oblačenja je mogoče skle- pati iz splošnih in vsaj do neke mere primerljivih razmer, ki so povezovale srednjeevropski prostor, in iz redkih ar- heoloških najdb. Viri poznejšega nastanka omogočajo bolj zanesljive ugotovitve, čeprav nam narava posamičnih sku- pin virov, načini in okoliščine njihovega nastajanja in se- lektivnega ohranjanja, pa tudi narava posploševanja v spo- znavnem procesu narekujejo previdnost pri interpretaciji. Ohranjeni viri iz 15. in 16. stoletja nam nudijo vpogled v prevladujoče oblačilne sestavine in nekatere stanovsko po- gojene razlike v oblačenju. Bolj številni in raznovrstni viri iz 17. in 18. stoletja omogočajo poleg tega še ugotovitve o regionalnih razlikah v oblačenju večinskega, torej kmeč- kega prebivalstva. Še zgovornejši v tem smislu so viri iz 19. stoletja, saj so pogosto natančneje krajevno, časovno in družbeno določljivi. Ker so viri za drugo polovico 19. in za 20. stoletje številni in raznovrstni, omogočajo vpo- gled v mnoge različice in nadrobnosti oblačil, pa tudi v individualne oblačilne izbire. Oblačilni videz plemstva na Slovenskem ni izražal deželnih ali regionalnih posebno- sti; oblikoval se je pod vplivom večjih evropskih modnih centrov – povečini s posredništvom nemškega severa ter s stiki s plemstvom drugih dežel in trgovskimi stiki med evropskimi deželami. Modni zgled meščanov je bilo plem- stvo, a mu v stanovsko deljeni družbi niso mogli povsem slediti. Njihova izbira oblačil, materialov in dodatkov je morala biti v mnogo večji meri kot pri plemstvu prilagoje- na delovnim okoliščinam njihovih poklicev. Tudi oblačilni videz meščanov na Slovenskem ni izkazoval vidnejših po- krajinskih različic. Oblačilni videz kmečkega prebivalstva se je razlikoval od takšnega modno poenotenega plemi- škega in meščanskega videza. Zaradi geografsko omejenih vsakodnevnih stikov in vplivnih gravitacij ter samozado- stnih načinov preživljanja so se v oblačenju kmečkega pre- bivalstva oblikovale regionalne različice, imenovane tudi ljudske noše. Razmejitve med oblačilnimi različicami niso temeljile na mejah administrativne narave, zato so podob- nosti s sosednjimi pokrajinami razumljive. Ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja lahko v oblačilnem videzu kmečkega prebivalstva glede na temeljni kroj ločimo tri regionalne oblačilne tipe: alpskega (v osrednjem, zaho- dnem, severnem in deloma vzhodnem delu slovenskega etničnega območja), panonskega (v severovzhodnem, ju- govzhodnem in južnem delu slovenskega etničnega obmo- čja) in sredozemskega (v jugozahodnem in deloma južnem delu slovenskega etničnega območja). Razlike med njimi so nastale zaradi različnih gravitacij in vplivov; njihove značilnosti jih povezujejo s sočasnim oblačenjem kmeč- kega prebivalstva sosednjih dežel. Osnovne tipe so dopol- njevale nekatere območne posebnosti in vmesne (mešane) oblike, še bolj pa seveda funkcionalne različice ter različi- ce, ki so jih narekovale starostne, stanovske, premoženjske in poklicne pripadnosti ljudi. Alpski oblačilni tip je bil razširjen na Gorenjskem, Ko- roškem, Notranjskem, na delu Dolenjske (do Kostanjevi- ce), na Štajerskem (razen v vzhodnem delu) in na Primor- skem (razen v Slovenski Istri in v okolici Trsta – v vaseh severno in vzhodno od Boršta). Oblikovno je bil ta oblačil- ni tip najbližji oblačenju kmečkega prebivalstva v Srednji Evropi tistega obdobja. Znotraj bolj ali manj enotnega tipa so obstajali v raznih predelih razločki, vidnejši predvsem v oblačenju žensk. Podoba moških na tem območju je bila precej enotna, večje razlike so le v hlačnih krojih. Dokaj priležno krojene podkolenske hlače so bile iz sukna, barva- nega platna ali irha, prestižnejši kosi so bili okrasno prešiti. V tržaški okolici širše krojenih hlač pod koleni niso zave- zovali. Platnena srajca s prsnim razporkom je bila pogosto brez ovratnika. Telovnik iz sukna, po možnosti z vrsto ve- likih kovinskih gumbov, je bil obvezen kos pražnje in de- lovne oprave. Od pokrival so poznali širokokrajne klobuke iz polsti ali slame, pozimi pa kučme ali polhovke. V ome- jenem obsegu so pod klobukom glavo pokrili še z dolgimi svilenimi ali bombažnimi kapami z visečim okrasnim co- fom. Od obuval so bili v rabi nizki čevlji in visoki škornji, ki so jih nosili z ali brez nogavic (modre ali bele, pletene ali valjane iz domače volne, ponekod bombažne). Redkejši so bili visoki čevlji, kot delovno obuvalo so služile cokle. Do- datek praznični opravi so bile pisane, najpogosteje svilene ovratne rute, ponekod so si premožni kmetje nadeli še rdeč trebušni pas. Od vrhnjih zimskih oblačil so se uveljavili suknjiči in kožuhi (zlasti na Kranjskem in Koroškem), red- keje tudi dolge suknje. Plašči so bili v tem času med kmeti redki, z volno vezeni ali z usnjenimi aplikacijami krašeni kožuhi pa so veljali za dragocenost, ki je krasila nekatere premožne kmečke gospodarje. Ženski alpski oblačilni tip ima precej notranjih različic, opaznih v krojih srajc, dolžini in gubanju kril in obliki pokrival. Kratka bela platnena srajca (rokavci) z dolgimi rokavi je bila pogosto krojena brez ovratnika, pač pa so imele ženske srajce v Zilji večji ovratnik z drobnimi na- borki. Prek bele srajce so nadele ženske krila s prišitim ži- votcem, ki se je spenjal ali zavezoval na prsih in jih s tem podpiral. Krilo je segalo do gležnjev, razen pri Ziljankah, kjer je segalo do kolen. Životek je bil večinoma iz drugega blaga kot krilo; posebej dragoceni so bili životki iz bro- kata z okrasnimi žametnimi trakovi. Dopolnilo pražnji in delovni obleki je bil dolg, širok in nabran predpasnik – v 18. in na začetku 19. stoletja bel, pozneje vedno pogoste- je moder, črn ali pisan. Poročene ženske so imele pokrite glave z belimi, tudi belovezenimi rutami (pečami) oz. z Glasnik SED 62|2 2022 107 Društvene strani Janja Žagar in Bojan Knific različno oblikovanimi avbami z mehkim ali trdim oglavjem. Koroške avbe so imele obliko majhne glavi priležne črne kape, ziljski pintl pa je imel obliko avbe zavijače z boga- tim naborom blaga, ki je obkrožal obraz. Dekleta so imela nepokrite lase, spletene v eno ali dve kiti, za praznike pa si okraševala lase s trakovi in z drugim naglavnim okras- jem. Od dodatkov prazničnega, tudi prestižnega značaja gre omeniti kovinske pasove (sklepanci) ter usnjene pasove s kovinskimi zakovicami ali z vezenino iz pavjih peres. Žen- ska obuvala so bili nizki čevlji in škornji, za vsakdanje in delovne priložnosti pa tudi lesene cokle. Za toplejša vrhnja oblačila so uporabljali kratke špenzerje in daljše jope iz suk- na, redkeje pa priležno krojene kožuhe in suknje. Sredozemski oblačilni tip (včasih poimenovan tudi pri- morski ali mediteranski tip) je bil prisoten v Slovenski Is- tri, Brkinih in nekaterih vaseh v okolici Trsta (Škedenj, Mačkolje, Dolina, Boljunec, Boršt). Posebnosti so vidne predvsem v oblačenju žensk, ki ga določa dolgo srajčno oblačilo. Kroj tunike z rokavi ima nekaj srednjeveških po- tez in je vezan na Sredozemlje; žal so viri precej skopi. Oblačenje moških v sredozemskem tipu je blizu alpskemu, le da so podkolenske hlače širše. Zimske hlače kmetov v Istri in Brkinih so bile tudi dolge, priležno krojene iz be- lega sukna, pošite z okrasnimi vrvicami. Kratki suknjiči z rokavi so bili v okolici mest iz finega volnenega blaga, telovniki pa iz temnih ali svetlih tovarniških tkanin, lahko so se dvoredno zapenjali. V Istri in Brkinih so bili telovni- ki, suknjiči in tudi daljše suknje iz grobega rjavega sukna, z našitimi drugobarvnimi obrobami. Od obuval so poznali nizke čevlje na zavezovanje ali na zaponko, v Istri in Brki- nih tudi opanke, z belimi ali modrimi nogavicami. Obleko žensk je sestavljala dolga ravna in v pasu nerezana spodnja srajca iz platna, s širokimi dolgimi rokavi, ki so bili lahko okrašeni z barvasto vezenino in čipkastim vstav- kom. Čeznjo so nosile ženske dolga brezrokavna, spredaj prerezana oblačila. Spodnji kamižot je bil iz belega, zgornji pa iz belega, rja- vega ali črnega platna ali bombažnega blaga; vzdolžno ročno gubanje je lahko krasilo pražnja oblačila od prsi oz. srede hrbta navzdol. Oblačila so bila lahko prepasana s ši- roko krojenim predpasnikom temnejših ali svetlejših barv, vrhnja oblačila pa z volnenim pasom. Obuvala so bila niz- ka – obuvali so čevlje, v Istri in Brkinih tudi opanke. Od pokrival je bila običajna le belo vezena peča, enaka je tudi ramenska peča; slednjo so v okolici Trsta proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja nadomestile svilene ramenske rute (krponi) ali prečno progasti šali (turke). Zimsko oblačilo Istrank je bila rjava suknja z rokavi ali brez, premožnejše ženske pa so nosile suknje iz črnega volnenega blaga. Panonski oblačilni tip je bil razširjen v Beli krajini, na ju- govzhodnem Dolenjskem (do Kostanjevice), na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju. Oblačenje moških in žensk se je od ostalih dveh oblačilnih tipov bistveno razlikovalo. Zaradi nebarvanega platna, ki je bilo do 70. let 19. sto- letja poglavitni material moških in ženskih oblačil, se je za ta tip oblačenja uveljavil izraz »bela noša«. Po mate- Kmeta iz okolice Smlednika na Gorenjskem. Po akvarelu F. K. Goldensteina (Carniolia 1844). Kmeta iz okolice Prema na Krasu. Po akvarelu F. K. Goldensteina (Carniolia 1844). Glasnik SED 62|2 2022 108 Društvene strani Janja Žagar in Bojan Knific rialu in kroju je najbližji oblačilom sosednjih Madžarov in Zagorskih Hrvatov, pa tudi Čehom, Slovakom in juž- nim Poljakom. Panonski oblačilni tip nima prav mnogo notranjih različic, pač pa se v mnogih variantah meša z alpskim oblačilnim tipom. Oblačenje moških je določalo oblačenje platnene srajce (robača) in dolgih, širokih plat- nenih hlač (gače, bregeše), pozimi tudi suknenih priležnih belih hlač z barvastimi okrasnimi vrvicami. Dolgo srajco so praviloma nosili prek platnenih hlač, vendar zataknje- no za pas suknenih zimskih hlač. V Beli krajini so srajco prepasali z usnjenim pasom (čemer) ali z enakim tkanim pasom kot ženske. Skoraj obvezna sestavina je bil telovnik iz belega, temnega, rdečega, zelenega ali modrega sukna. Od zimskih vrhnjih oblačil so poznali bele suknene jopi- če, suknjiče, suknje (čohe); na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju tudi suknene plašče (gabani), izdelane po madžarskem in hrvaškem vzoru, ter črne ali bele kožuhe. Pokrivali so se s črnimi klobuki, tudi s kapo brez krajcev iz rdečega sukna ali polsti. Za delo so obuli opanke ali co- kle, za praznik pa škornje ali nizke čevlje. Obleka žensk je bila dvodelno krojena: bela platnena sraj- ca (rokavci) in belo platneno krilo (robača, janka). Med Muro in Dravo so nosile kmetice tudi barvana platnena ali volnena krila. Krojno posebnost predstavlja ženska srajca v Poljanski dolini, ki je krajša, z dolgim, po hrbtu visečim nagubanim (krišpanim) ovratnikom in z rokavi, krašenimi s prečnimi gubami; podobne prečne gube so krasile tudi pražnja krila. Podobo žensk je dopolnjeval bel platnen predpasnik (zastor) in tkan pas živih barv ali črn (tkanica, rep). Pod platnenimi rutami so si poročene ženske zakrile lase še z mehkimi pokrivali različnih oblik, le v Poljanski dolini so nosile koničasto pokrivalo (pocelj) brez vrhnje rute. Pred zimskim mrazom so se zavarovale z dolgimi ali krajšimi oblačili iz sukna (zabunci) ali kožuhovine. Od obuval so bili v rabi škornji, opanke in nogavicam po- dobna obuvala iz volne z ojačanim podplatom, kot pražnje obuvalo usnjeni čevlji. V drugi polovici 19. stoletja so se opisane regionalne raz- ličice zaradi velikih družbenih in gospodarskih sprememb, tehnološkega razvoja in prometnih povezav postopoma izgubile in se umaknile drugačni, pod vplivom mest obli- kovani poenoteni oblačilni modi, ki se je nato spreminjala približno na enak način kot v celotnem evropskem prosto- ru. Spremembe v oblačilnem videzu kmečkega prebival- stva so bile postopne: skozi uvajanje cenejših industrijskih tkanin z drugačno barvno in vzorčno podobo, nato s spre- menjenimi (modnimi meščanskimi) kroji. Sprememb so bila najprej deležna pražnja oblačila, vodilni pri uvajanju novitet pa so bili premožni, mlajši in tisti, ki so si zaslu- žek večali z (dopolnilnim) nekmečkim delom. V krojnem Ženitovanjska skupina (starešina, nevesta in dekle) iz Poljanske doline ob Kolpi. Po akvarelu F. K. Goldensteina (Carniolia 1844). Pražnje oblečena kmečka družina iz Bohinjske Bistrice, 1910 (Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). Glasnik SED 62|2 2022 109 Društvene strani Janja Žagar in Bojan Knific smislu so se v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20. stoletja ženska oblačila poenotila na dvodelno krojeno oblačilo (dolgo široko krilo na pas in oprijet zgornji del z rokavi), barvite naglavne rute in široko nabrana spodnja krila. Moško obleko so sestavljale dolge hlače, suknjič, te- lovnik, srajca in klobuk. Številni ohranjeni pisni, slikovni in predmetni viri dokazujejo obilje individualnih oblikov- nih različic omenjene poenotene oblačilne mode. Oblačenje kmečkega prebivalstva je bilo zanimanja obla- stnikov deležno že v razsvetljenstvu, predvsem v okviru deželnih posebnosti, resursov in podpiranja domačega gospodarstva. Obdobje romantike je zanimanje za kmeč- ko kulturo, vključno z jezikom, oblačenjem in izročilom, odelo v spremenjen odnos izobraženstva do narave in tej najbližjega življenja kmečkega prebivalstva. Zanimanje za oblačenje kmečkega prebivalstva se je povečalo tudi v okviru narodnobuditeljskega gibanja zadnjih nekaj dese- tletij 19. stoletja. Takrat mu je bil pripisan simbolni pomen spodbujanja in izražanja slovenske narodne zavesti in pri- padnosti. V tem procesu se je oblikoval slavnostni kostum za priložnostno slavnostno preoblačenje, ki so ga poime- novali narodna noša (v stroki uporabljamo termin »pripa- dnostni kostum«). Oblikovne zglede je poiskal v oblačenju kmečkega prebivalstva prve polovice 19. stoletja, ker je bilo to v nasprotju s plemiči in meščani v celoti sloven- sko. Na oblačenje kmetov naj ne bi vplivalo tuje okolje, medtem ko je na plemiško in meščansko oblačilno modo pri nas vplivala evropska, predvsem nemška moda. Slo- venskim meščanom, ki so se z narodno nošo (kostumom) navzven kazali kot Slovenci, se je v času taborskega giba- nja pridružilo tudi kmečko prebivalstvo. V dobro poldrugo stoletje dolgem razvoju se je na Slovenskem najbolj uve- ljavila različica narodne noše (kostuma), ki se je zgledova- la po alpskem oblačilnem tipu, najpogosteje po pražnjem oblačenju kmečkega prebivalstva na Gorenjskem. Zakaj se je zgledovala prav po pražnjem oblačenju kmeč- kega prebivalstva na Gorenjskem? V času narodnega prebujanja se je narodna zavest navezovala na družbeno predstavo o prostoru, kjer je narod doma in kjer ima svo- je korenine. Tako so bili Bled, Bohinj in Triglav s širšo okolico, skupaj s podobo tukajšnjega oblačenja kmečkega prebivalstva, v ospredju zanimanja tistih, ki so slednjega interpretirali v imenu slovenstva. Gorenjska noša je prido- bila simbolni pomen vseslovenskega – v poljudni rabi je tako dobila tudi razširjeno ime: slovenska narodna noša. S tako tvorjenim kostumom so bile obeležene narodnobu- diteljske manifestacije, slavja ob sprejemih pomembnih ljudi in pomembnih dogodkih, procesije ipd. Tovrstna pre- obleka je postala priljubljena dekoracija na raznih shodih, procesijah, državnih in cerkvenih slavjih, prireditvah ipd. V začetnih fazah so tovrstne kostume sestavljali iz ohra- njenih oblačil različnega izvora. Pozneje so bili poustvar- jeni na novo, z zgledovanjem po starem. Pri tem je prišlo do oblikovnih stilizacij, do bogatenja uporabljenih materi- alov, barv in bleščečih dodatkov ter do bolj ali manj samo- dejnega uniformiranja. V vsakdanjih oblačilnih razmerah takšne uniformnosti ni bilo nikoli. Nekakšna pravila o tem, kaj je v slovenski narodni noši (kostumu) pravilno in pristno, so se oblikovala prav skozi prakse kostumiranja, so pa mnogokrat odstopala od pre- teklih stvarnosti. Posamezni statusni in izjemni elementi Skupinska fotografija s procesije t. i. narodnih noš v Ljubljani, 1908 (Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). Skupinska fotografija s procesije t. i. narodnih noš v Ljubljani, 1908 (Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). Glasnik SED 62|2 2022 110 Društvene strani Janja Žagar in Bojan Knific preteklega oblačenja kmečkega prebivalstva so bili pov- zdignjeni v obvezno sestavino ali pa so bili preprosto vpe- ljani iz meščanskega oblačilnega nabora (npr. zlata avba z vrhom, peča s petelinom, sklepanci, marele, čipkasti robčki, cvetlični šopki, nakit, čevlji s paščkom; pri moških nadkolenske irhaste hlače z belimi spodnjicami, ramenske rute, verižice za ure, jahalni škornji, pipe itd.). Ta na novo izumljena pravila so med svetovnima vojnama utrjevala tekmovanja z ocenjevanjem »pristnosti narodnih noš«, enako tudi umetniška prizadevanja nekaterih takra- tnih sodobnikov (npr. Saše Šantla in Maksima Gasparija), ki jih še danes nekateri razumejo kot primarni vir. Noben od pripadnostnih kostumov pri nas sicer ni bil uradno raz- glašen za vseslovenski identitetni simbol. Glede na vlogo v zgodovinskem procesu ozaveščanja in razmejevanja slo- venstva od drugih narodov in etnij bi lahko imel takšno reprezentančno in simbolno nalogo gorenjski pripadnostni kostum, saj je med vsemi različicam razvil najbolj izrazit in splošno sprejet pomen vseslovenskega. Posledica tega je bilo tudi uveljavljenje poljudnega imena s prostorsko razširjenim pomenom: slovenska narodna noša. Tak pri- padnostni kostum je bil že v 19. stoletju uporabljan tudi ob državnih slavjih, sprejemih cesarja ali cesarjeve družine, sprejemu tujih državnikov ipd. V razmerah slovenske dr- žavnosti bi lahko imela ta oblika vlogo in pomen sloven- skega nacionalnega kostuma. V 20. stoletju, posebej med obema svetovnima vojnama, so se omenjeni različici na- rodne noše pridružile tudi druge. Za priložnostne preoble- ke pevskih zborov, gledaliških skupin, pa tudi kot kostum za procesije, meddržavne sprejeme, proslave, nekatere praznike ipd., so se razvili novi in novi po geografskem kriteriju razločevalni kostumi – pokrajinski pripadnostni kostumi, poimenovani belokranjska, primorska, štajerska, koroška itd. (narodna) noša. Vsak od njih se je zgledoval po različicah oblačenja kmečkega prebivalstva v prvi po- lovici 19. stoletja, a obenem doživljal proces oblikovnih stilizacij. Po 2. svetovni vojni se je nabor pripadnostnih kostumov dopolnjeval še z ožje lokalnimi različicami. Kot spremljevalci folkloriziranih poustvarjalnih in turističnih prireditev še danes sooblikujejo zavest lokalne pripadno- sti, na državnih in meddržavnih prireditvah pa igrajo sim- bolno vlogo pripadnosti narodu in državi. Posebno močan identifikacijski pomen so imeli in imajo še danes ti kostumi za Slovence, ki živijo na slovenskem etničnem ozemlju zunaj matične države. Podoben pomen kot pri zamejcih imajo tudi pri predstavnikih slovenske di- aspore po svetu. Kostumi, ki se zgledujejo po različicah oblačenja kmečkega prebivalstva v 19. stoletju ali pa kar po poustvarjenih pripadnostnih kostumih, so simbolni no- silci zavesti o povezavi z domovino, obenem pa pomenijo simbol drugačnosti, ne le za prvo, pač pa tudi za naslednje generacije Slovencev po svetu. Meščanska družina v t. i. narodni noši, Ljubljana, konec 20. let 20. stoletja (Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). Stilizirana podoba slovenske narodne noše na razstavnih lutkah (iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja). Folklorna skupina iz Dragatuša v Beli krajini, 2004 (Fototeka Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). Glasnik SED 62|2 2022 111 Društvene strani Janja Žagar in Bojan Knific Kostumiranje na odru ali kostumiranje ob raznih priredi- tvah omogoča lažje vživljanje v rekonstruirane zgodbe, razmere in osebe. Veselje do kostumiranja pri aktivnih udeležencih in veselje do pisanih turističnih atrakcij pri opazovalcih sta združeni v različnih sprevodih in podob- nih tematskih prireditvah v sodobnosti. Razen v omenjenih simbolnih načinih rabe pripadnostnih kostumov se posamezni elementi preteklega oblačenja kmečkega prebivalstva bolj ali manj uspešno vključujejo tudi v sodobno modno oblikovanje, pri čemer so materiali, kroji, barve in vzorci podrejeni sodobni uporabi. Podob- nim procesom je mogoče slediti tudi v vseh drugih drža- vah, kjer je (domač ali tuj, »eksotičen«) »etno slog« ena od vzporednic modne ponudbe; na ravni vsakdanje rabe je izbira tovrstnega sloga bolj stvar osebnega okusa kot izraza pripadnosti. Ženski v kostumski preobleki iz Škednja pri Trstu, okoli 1950 (Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). Folklorna skupina slovenskih izseljencev iz Avstralije, okoli 2000 (Fototeka Slovenskega etnografskega muzeja). Folklorna skupina iz Rogatca na srečanju folklornih skupin v Ormožu, 2005 (Fototeka Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti). Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku, 2005 (Fototeka Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti).