Organizacija učiteljstva. iii. V naši doraovini je dala povod k organizaciji različnih stanov največ duhovščina. Organizovana je stanovski že stoletja, posebno od tridentinskega koncila. Od takrat nastopa samozavestno po vsem svetu pod geslora: ,,Kdor ni z narai, ta je proti narrr'. Od takrat se ponavljajo poskusi duhovščine, si pridobiti v javnem življenju odločilno ulogo. Najočitnejši izraz volje, si prisvojiti tako ulogo, je bil nastop jezuvitskega reda, ki je imel glavno nalogo, vplivati na vladajoče in raerodajne kroge, da se podvržejo odločilnemu vplivu klera. Sedaj si je izbrala drug sraoter in nastopa duhovščina kakor prvovoditeljica krščanskega socijalizma z namenora, pridobiti si široke mase. Ideje, katere irnajo privlačno silo, so iste kakor one socijalnih demokratov z nelogičnim primeskom, da naj se vrši splošni socijalni preobrat v znamenju ljubezni in križa. Noben stan ni po svoji vzgoji tako malo pripravljen za nastop v javnem življenju kakor duhovski stan. Najmanj bi bilo ravno o zastopnikih tega stanu pričakovati, da se deleže in silijo v politično življenje. To daje misliti učiteljstvu, ki je razsejano ravno tako široko med mase kakor duhovščina, ki irna iste idealne naraene, raikati in dvigati ljudstvo, da se poslužuje onega sredstva, kakor se ga je duhovščina, ako si hoče priboriti enako veljavo. Res je, da bi vsaka država izborno uspevala, in bi različne stranke, liberalne, klerikalne, socijalne itd. kot nepotrebne preminule, ako bi vsak stan, duhovski, učiteljski, sodniški, odvetniški itd. idealno vršil svojo nalogo. Vsi ti stanovi v celokupnosti svoji bi podajali tako enoten organizern, da ne bi bilo treba posebnih političnih strank, ki bi poganjale posamezne dele javnega življenja. Duhovščina drugim stanovom nasproti tudi zavzema vedno stališče, da ni treba posebne organizacije tega in onega stanu; in zadnji ,,Primorski list" v Gorici se izrečno protivi, da bi sploh obstajal klerikalizem, t. j. posebna politična organizacija duhovšoine, in bi bilo baje govoriti v enaketn smislu tudi o advokatizmu, o notarizmu itd.; v eni sapi pa trdi: ,,Duhovniki smo poslanci božji, in po našem stanu nam gre ne le pravica, arapak tudi dolžnost, da segamo v javno življenje.'' Učiteljstvo se je že rnnogo izkoriščalo pod geslora, naj osredotoči svoje sile v šoli, v strokovni izobrazbi, in da kot ugledni učitelji veljajo tudi dovolj v občini in državi. To vedno priporočilo višjih šolskih oblastnij, katerim seveda iz vsega srca pritrjujejo gg. duhovniki s svojega posebnega stališča, je učiteljstvo privedlo po veliki večini do prepričanja, da res ni treba učitelju skrbeti za drugo nego za naraven razvoj šole in za svojo strokovno izobrazbo. Rezultat tega stremljenja učiteljstva po 301etnem obstanku novega šolskega zakona pa je ta, da je učiteljstvo le malo pomena pridobilo v javnem življenju, vsaj razrneroraa z duhovšoino, in da je še ona veljava, katero je pridobilo, pridobitev posebne organizacije učiteljstva, katera sega erez meje strokovne izobrazbe, organizacije, katera naglaša, da gre učiteljstvu beseda tudi v javnem življenju. Pri občnem zboru ,,Zaveze slov. učit. društev" v Gorici je učiteljstvo javno proglasilo svoje stremljenje po političnem vplivu s tem, da se je v tem političnem položaju, kakor je danes v naši slovenski domovini, izreklo prav odločno za liberalno z izvolitvijo častnih članov. mestnega župana ljubljanskega, Ivana Hribarja in dr. Ivana Tavčarja. Priznalo je s tem nastopom, da učiteljstvo nima iskati opore pri duhovšoini, in s tem, da se iraa naslanjati na posvetno inteligenco pod naceli svobode in napredka. Ako pa je ,,Zaveza učiteljskih društev" na tako slovesen način objavila, h kateri stranki naj pripadajo nje člani, mora storiti ,,Zaveza" tudi drugi korak, da učitelje praktično navaja, da postanejo kakor duhovniki propagatorji vsak gori označenih idej. Učiteljstvo, izrekajoč se solidarnim s posvetno inteligenco, je prestopilo že itak raeje, katere si stavlja strokovna organizacija. Učitelji so v istini le prvi organizmi, ki naj vplivajo na ljudstvo v naprednem smislu. Gre se zato, kako te organizme družiti, da pridobe enotno vodstvo in voljo, po kateri pridejo do zaželenega vpliva vsaj vzporedno z oiiim duhovščine. Tu naj služi učiteljem v zgled, kako nastopa duhovščina. Po eni strani naglašajo, da oni ne žele prevlade svojega stanu nad drugimi; po drugi pa iščejo vsake prilike, da pridobe vplivna mesta v javnem življenju. v občini, v deželnem in državnem zastopu; da si to pridobe, zapuščajo tesne meje strokovne svoje izobrazbe ier se trudijo, da si prisvoje vse ono znanje, s katerira lahko segajo v javno življenje. Učiteljstvo v naši slovenski domovini povsod uvideva, da se duhovniki nudijo kot svetovalce prostemu ljudstvu v najmnogoterejših zadevah. Ako ima kraet pravdo, dobi prva navodila največkrat pri duhovniku; ravno tako gre kmet vprašat duhovnika v davčnih in še bolj v volilnih zadevah. Pri zadružnih stvareh, pri gospodarskih vprašanjih je postala duhovščina že skoro odločilen faktor. Na deželi brez nje skoro ni mogoča posojilnica, gospodarska zadruga in konsumno društvo. Duhovniki trde torej, da so poslanci božji, ali da si vzdržujejo svoj vpliv med širokiini masami, se jim ne zdi odveč, baviti se s prav vsakdanjimi rečmi, ter opravljajo če treba tudi posel trgovskega opravnika v zadružni prodajalnici. Da si vpliv pri vseh takih vprašanjih prilaste in ohranijo, je duhovnikorn treba, da se v tem sraislu tudi pripravijo in izobrazijo. Naj si le ogleda ucitelj pri marsikterem župniku njega biblioteko, katera gotovo obsega naša gospodarska vprašanja, dobi v nji pa tudi celo Manzovo zbirko zakonov, da ve odgovoriti svojerau župljanu pri vsaki priliki, kako so naj vede. Tako naj si uoiteljstvo skuša po isti poti pridobiti dotiko z občani. Posamezni predmeti učiteljišča so urejeni tako, da se učitelji izobrazujejo v vseh strokah današnje vede, kolikor je ista potrebna za splošno izobrazbo ljudstva. Kakor je namen učenja v gimnaziji ta, da razvija in vodi razura učenca, da se isti šele pozneje, ko pride že do precej zrele dobe, odloči za eno ali drugo stroko, tako naj bi učiteljišče učitelja pripravljalo vsestransko za življenje. Kolikor več strok pa rau podaja, toliko ožji krog raora imeti pri vsaki in v nji razvijati le temeljna načela, temeljne pojrae. Bilo bi preveč, zahtevati od ueitelja, da bi poleg toliko strok, katere obsega učiteljišče, izven tega temeljito razširjeval svoje znanje še na druge stroke, kakor pravništvo, zdravništvo, davstvo itd. Učitelj si mora torej jeraati učenje na učiteljišču za zgled tudi za razširjenje svojega znanja na one stroke življenja, ki so potrebne v javnem Življenju. Uciteljska društva in posebno ,,Zavezali si raorajo torej staviti kot nalogo, da popularno razvijajo znanje, potrebno učitelju. da vplivajo v javnera življenju tako, kakor učiteljišee razpravlja posamezne stroke vede, ki je potrebna za splošno ljudsko izobrazbo. Prvi pravni pojrai o zadružništvu, o oboinskih in davčnih zadevah vsekakor sodijo med splošno ljudsko izobrazbo. Ako je naš ,,liberalni" zakon izkljucil učenje teh temeljnih pojmov iz učiteljišč, je vedel, da to stori zato, da učitelj ne postane v istini prevpliven. Ugovarjalo se bo tudi, da učiteljskira društvom kot strokovnim društvora ne bo mogoče javno zastopati mnenja, kakor smo ga razvijali v naših člankih, in tudi ne bodo mogla naravnost vplivati na to, da učiteljstvo razširi svoje delovanje na stroke, ki segajo v politično delo. No, isto velja tudi pri organizaciji duhovščine. Organizovana je formalno zgolj za strokovno izobrazbo, vendar pa različni shodi in zbori duhovščine služijo mogočno v to, da se duhovščina za politično delo združuje in organizuje, vendar je nje stanovska in strokovna organizacija obenem tudi politična, morda dejanjski. Učiteljstvo naj iraa svoja strokovna društva; pri shodih in zborovanjih teh in posebno ,,Zaveze'% pa se da prirediti toliko zaupnih shodov in se da razgovoriti vse potrebno za organizacijo učiteljstva v javnem življenju, da služi strokovna organizacija posredno tudi za politično organizacijo učiteljstva. V teh kratkih člankih je nam bil namen opozoriti učiteljstvo na to, da raora nastopiti pot obširnega in trudapolnega dela, ako si hoče pridobiti ono veljavo, katero želi, in katera rau tudi dejansko gre. S tera, da se obračajo samo na druge faktorje javnega življenja, da naj ti delajo na to, da se razmere učiteljstva izboljšajo, še dolgo ne dosežejo tega, kar je obetal že prvotni šolski zakon. Dokler bodo učitelji ali vsaj velika večina govorili: ,,Kako naj se učimo in delamo poleg svoje strokovne izobrazbe še za izobrazbo v drugih strokah javnega življenja pri uborni svuji plači, pri kateri nam ni ne živeti, ne umreti", toliko časa tudi težko, da si uciteljstvo kaj pridobi. Prvi voditelji učiteljstva so bili pač oni, ki so poleg svoje borne plače žrtvovali vse svoje raoči za svojo izobrazbo, ki je segala črez strokovno, ki so segali v javno življenje in provzročili s tem gibanje učiteljstva po izboljšanju njegovega stanja. Cimbolj se razširjajo taki eleraenti med učiteljstvom in čimbolj prihaja splošno to stremljenje, tern bliže bo tudi učiteljstvo svojemu smotru in postane gotovo tako mogočen faktor kakor je duhovščina. Nismo pisali teh clankov, da bi hujskali učiteljstvo proti duhovščini, da naj nastopi proti nji; pisali smo jih s prepričanjem, da učitelj poleg duhovnika ne more imeti veIjave, ker duhovščina ne odstopi od motorja vsega svojega nastopanja v politicnem življenju, od gesla: ,,Kdor ni z nami, je proti nam". Svetovali bi prvi, naj učiteljstvo složno nastopa z duhovščino in složno dela z njo. A vemo, da iraa učitelj voliti le dvoje: a 1 i p o d d uhovščinoza njo, ali poleg nje za splošni blagor in podvigo svojega stanu. Složno z duhovščino ni mogoče, ako se uciteljstvo neče odreči vplivu v javnem življenju, dokler velja rek: Kdor ni z nami, je proti nam. Ne mislimo tudi, da bi uoiteljstvo nastopilo izzivalno proti duhovsčini, nasprotno, ako smo bili tako odkritosrčni, da srao stavili učiteljstvo v neko nasprotstvo proti duhovščini, srno to storili z nasvetom, da je edino prava pot, priti v okora nadvladju duhovščine z neprestanim delom in naporom. V d e 1 u s e učiteljstvoojači duševno in moralno, se dvigne tudi nad izobrazbo duhovščine in po tej poti postane učitelj odločilen činitelj vjavnera življenju tudi brez vsakega osebnega boja z duhovniki, s katerimi živi in vpliva na raase vzporedno. Ti kratki članki iraajo še posebe namen, zbuditi učitelje, da se oglase, da se pretrese ta predmet vsestranski in tako podaja učiteljskim društvorn in ,,Zavezi" raaterijal, kako naj se oprimejo te svoje nove naloge, da učiteljstvo organizujejo tudi kot politično moč.