KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino Prispevki za zgodovino Tolminskega letnik 42 št. 1 leto 1994 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XLII 1994 IZDAJA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCUA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zom, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Semoder, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, dr. Maja Žvanut Uredniški odbor: France Dobrovoljc, dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zom, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Žvanut, dr. Janez Cvim (glavni urednik) Prevodi: Katarina Kobilica Lektoriranje: Anton Šepetava Bibliografska obdelava: Branko Goropevšek Uredništvo in uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana (tel. 061/125 00 01) Sofinansirata: Republiški sekretariat za znanstveno raziskovanje in tehnologijo in Republiški sekretariat za kulturo Računalniški prelom: MEDIT d.o.o. Tisk: RoBo plast d.o.o. ^ Na naslovni strani: Razglednica Tolmina, last Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5.3. 1992 gre za pro- izvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tari&d številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). KAZALO Slavko Ciglenečki: Poznoantična naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu...................... 1 The Settlement Toaovcev Grad near Kobarid in Late Antiquity Drago Trpin: Viri za zgodovino Tolminskega v starejših fondih in zbirkah Arhiva Slovenije do leta 1783....................................................................... 15 Sources for the History of the Tolmin Region in the Older Files and Collections of the Archives of Slovenia up to the Year 1783 Peter Štih: Glose k srednjeveškemu delu Rutarjeve Zgodovine Tolminskega............... 21 Comments on the Section Coverig the Middle Ages of Simon Rutat's of the Tolmin Region Silvo Torkar: Zgornja Baska dolina (rihtarija Nemški rut) po Tolminskem urbarju iz 1523..................................................................... 29 The Ujjper Baca Valley (Judical Circuit Nemški Rut) According to the Tolmin Land Register of 1523 Drago Trpin: Tolminska v opisu vojaških deželnih merjenj okoli leta 1785................. 37 The Tolmin Region as Described in the Muitary Provincial Topographical Survcyes Carried Out Around the Year 1785 Viricene Rajšp: Obsoška cesta v prometni politiki Avstrijske države do konca 18. stoletja...................................................................................... 46 The Road by the Soča River in the Traffic Policyof the Austrian State until the End of the 18th Century Stane Granda: Zgornja Baska dolina v prvi polovici 19. stoletja.................................. 52 The Upper Baca Valley in the First Half of the 19th Century Damjana Fortunat Čemilogar: Materialne ostaline soške fronte na Tolminskem......... 59 Material Remains of tiie Soča Front in the Tolmin Region Boris Mlakar: Nasprotniki osvobodihie fronte in domobranstvo na Baškem................. 64 The Opponents of the Liberation Front, and the Home Guard in the Baca Valley Area Nadja Valentinčič: Komu zvoni? Etnološki prikaz vasi Baca pri Podbrdu.................... 85 For Whom the Bell Tolls? Ethnological of the Village Baca near Podbrdo Janez Dolenc: Obseg arhivskega gradiva o velikem tohninskem puntu v dunajskem državnem in v Graškem deželnem arhivu................................. 99 Range of Archive Materials Concerning the Great Tolmin Peasants' Uprising in the Vienna National Archives and in the Graz Provincial Archives Metka Nusdorfer Vuksanovic: EJratek pregled fondov in zbirk, ki jih za tolminsko in širše območje današnje občine Tolmin, hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici............................................................100 A Short Outline of Files and Collections Concerning the Tohnin Region and the Wider Area of Present Community of Tolmin, Stored in the Provincial Archives of Nova Gorica 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino POZNOANTICNA NASELBINA TONOVCOV GRAD PRI KOBARIDU Slovenski arheologi smo se v zadnjem če- trtstoletju intenzivno posvečali raziskovanju višinskih utrdb, najznačilnejšemu naselbinskemu izrazu poznoantičnega časa. Posebej v 5. in 6. st., ko so čez naše kraje v Italijo vdirali Huni, Vzhodni Goti, Langobardi, Avari in Slovani, so najpomembnejšo obliko naselbin predstavljale na visokih in naravno zavarovanih hribih, pravih skalnih gnezdih umeščene naselbine staroselcev. Te so v mnogočem spremenile naše poglede na doslej slabo poznano obdobje preseljevanja narodov in na vlogo staroselskega substrata pri etnogenezi Slovencev. Omenimo le Ajdovski ^adec nad Vranjem pri Sevnici, Rifhik nad Šentjurjem, Tinje nad Loko pri Žusmu, Gradec pri Prapretnem, Kučar nad Podzemljem, Aj- dovščino nad Rodikom, Korinjski hrib nad Velikim Korinjem, Ajdno nad Potoki, Pol- hograjsko goro in še bi lahko naštevali.^ Pred nedavnim, ko se je zdelo, da so vse pomembne tovrstne postojanke v Sloveniji že znane, pa je presenetilo odkritje imenitno ohranjene pozno- antične utrdbe Tonovcov grad pri Kobaridu, na območju, kjer so bile doslej znane le manjše in predvsem redko posejane poznoantične najdbe.^ 1 Najobsežnejši sintetični pregled doslej pri S. CIG- LENEČKI, Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Ih. im Ostalpcnraum, Dcla 1. razr. SAZU 31, Ljubljana 1987, 1-182, in posebej za prostor južne Štajerske S. aOLENEČKI, Polis Noiikón, Pozno- antične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami, Pod- sreda 1992. Pomemben pregled starejšega datuma še pri P. PETRU, Arheološki oris poznoantične poselitve Slovenije, Zgodovinski časopis 36, 1982, 295-310, in problematika staroselcev ter prvih Slovanov pri J. SASEL, Der Ostalpenbereich zwischen 550 und 650 n. Chr. v: Rheinisch-Westfälische Akademie der Wissen- schaften, Abhand-lung 78, "Studien zur Ethnogenese", Band 2, 1988, 97ss. 2 Z. BOŽIČ, Novi kobariški čudež, Primorske novice, 26. 3. 1993, priloga 7. Val; F. RUPNIK, Novi Ko- bariški čudež. Dom, leto XXVm, št. 7, 15. 4. 1993; S. CIGLENEČKI, Še o novem "čudežu" v Kobaridu. To- novcov grad sodi med najimenitnejša slovenska pozno- emtična najdišča. Dom, leto XXVin, št. 10, 31. maja 1993. Med bližnjimi poznoantičnimi najdbami je po- memben predvsem solidus Valentinijana HI iz MoHde pri Robiču (prim, pri M. ŽUPANČIČ, Poznorimsko najdišče Molida pri Robiču, Goriški letnik 18, Zgodovina raziskav Najdišče se je v arheološki literaturi prvič pojavilo leta 1882, ko ga je omenil zgodovinar Simon Rutar, tolminski rojak, ki se je v slo- vensko arheologijo zapisal tudi kot prvi po- membnejši slovenski raziskovalec. V svoji Zgo- dovini Tolminskega je najdišče omenil kot po- tencialno arheološko lokacij o.^ Sam si ga sicer ni ogledal, navaja pa pripovedi, ki omenjajo raz- valine gradu. Očitno temu pripovedovanju ni kaj prida zaupal, saj nakazuje tudi možnost, da je "stari grad" dobil ime po oblikovanosti hriba, kar da naj bi se cesto dogajalo. V poročilu o pra- zgodovinskih in rimskih izkopavanjih na Slo- venskem se je leta 1890 ponovno dotaknil tega najdišča.'' Omenja ga v zvezi z rimsko cesto, ki naj bi od hribčka sv. Antona polagoma tekla navzdol v jarek za Tonovčevim gradom. Pri tem domneva, da naj bi na njem v srednjem veku stal gradič Pottenstein. Nekaj podatkov o Tonovcovem gradu se je ohranilo tudi v rokopisni zapuščini Miroslava Premrova, notarja v Kobaridu, ki je v svoj Gedenkbuch der Pfarr Karfteit dne 24. 2. 1915 zapisal tudi omembo kopanja na hribu "Tonov- cev grade", kjer naj bi pred okrog 50-60 leti (torej okoli 1860) izkopavalo šest domačinov, vključno z očetom Tonovcom jamo, v kateri so zadeli na zidove.* Omenja tudi govorico, po kateri naj bi fant iz Ladrij na krtini našel cekin. Kljub tem navedbam najdišče med strokovnjaki ni izzvalo večjega zanimanja, zato ga ne omenja niti temeljni pregled slovenskih arheoloških naj- dišč, leta 1975 izšla Arheološka najdišča Slove- nije. Leta 1985 je teren obiskala arheologinja Goriškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne 1991,166-169. 3 S. RUTAR, Zgodovina Tohninskega, Gorica, 1882, 12. 4 S. RUTAR, Prazgodovinska in rimska razkopavanja po Sloveniji leta 1889, Letopis Matice slovenske 1890, 129. 5 Hrani arhiv Narodnega muzeja v LjublJEmi. Podatek mi je prijazno posredoval Silvo Torkar iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Slavko Ciglenečki 1994- 1/42 Časopis za slovensko Icrajevno zgodovino dediščine Nada Osmuk, ki je opazila pomembno j strateško lego in odlično obrambno naravo naj- , dišča.^ Opozorila je na sledove obrambnega ^ okopa na jugovzhodni in južni strani, časovno | opredelitev pa je zaradi pomanjkanja najdb , (omenja le opeke) pustila odprto. Na pomembnost in časovno uvrstitev so i opozorile najdbe nekaterih izpovednih arheo- | loških predmetov iz vrhnje plasti Tonovcovega gradu, ki sta jih na Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, kjer že daljši čas sistematično razisku- i jemo slovenska poznoantična najdišča, prinesla ; Ž. Šmid in T. Drčar.'' Glede na pomembnost j odkritih najdb smo najdišče večkrat obiskali in ' pripravili načrt raziskovanj, da bi odlično ohra- 1 njeno naselbino čimprej vključili v sistematična raziskovanja poznoantičnega obdobja Slovenije, katerega eden najpomembnejših členov je. Tako smo temeljito pregledali vso bližnjo okolico in pripravili natančen geodetski posnetek terena, v j katerega smo vrisali vse na površini vidne arhi- i tektume ostaline. Že tako pregledano, pa še ne i sistematično izkopano najdišče, ob nekaterih ana- logijah s slovenskega, italijanskega ter avstrij- skega prostora pomembno dopolnjuje sliko poz- noantične poselitve v jugovzhodnih Alpah in predstavlja enega najvitalnejših členov v sistemu ; poznoantične obrambe Italije. Vse to upravičuje objavo sicer le v skopih obrisih poznanega naj- dišča, ki pa bo v perspektivi nedvomno eden ; izmed najpomembnejših raziskovalnih projektov j slovenske arheologije. Z dosedanjimi najdbami | in le v razgibani površini nakazano arhitekturo se uvršča v krog naj odličnejših slovenskih najdišč; tako dopolnjuje že sicer bogato in pestro podobo poznoantičiuh utrdb v Sloveniji, hkrati pa ponuja izhodišča za razmišljanja o etnični sliki v času pred naselitvijo Slovanov. 6 N. OSMUK, Kobarid, Tolmin,- Stari grad (Tonovcov), Varstvo spomenikov 27, 1985, 293. 7 Prve najdbe j C leta 1991 pridobil Žiga Šmit z iskalcem kovin, pri iskanju se mu je nato pridružil Tomi Drčar. Po izdelavi geodetskega posnetka terena smo vanj sistematično vnesli najdbe po podatkih obeh iskalcev. Prav tako smo izvcdu hkrati s posnetkom širše orga- nizirano akcijo preiskovanja površine, v kateri je sode- loval poleg obeh omenjenih še Zoran Božič. Tako so vse doslej odkrite najdbe vnesene v geodetski posne- tek, s tem pa je omogočena kasnejša rekonstrukcija eventuelnih zaključenih kompleksov, kjer bo to zaradi močne humusne plasti, prepletene s koreninami sploh mogoče. Vsem naštetim se za sodelovanje zahvalju- jem. Opi§ najdišča Severno nad Kobaridom se je v dolino Soče, ki se prav tu slikovito vije med skalnimi pobočji, zarezala skalna gmota, ki se je v davnini odvalila od masiva 772 m visoke Babe. S ceste proti Bovcu, s katere je najlažji dostop, njene domi- nantne in izolirane lege ni mogoče dobro opaziti, ker se cesta vije na dveh straneh tesno po po- bočjih hriba. Pravo podobo utrdbe dobimo šele, če se odpravimo na levi breg Soče, morda celo na ovinkasto cesto proti Drežnici. S te se na Tonov- cov grad odpira nekaj prav lepih razgledov, ki pojasnjujejo, zakaj so si ga ljudje nekoč izbrali za svoje domovanje. Danes z gozdom poraščen hrib je namreč z vseh strani hudo strm, mestoma pa izpod gozdnega pregrinjala štrlijo sive pečine, ki opozarjajo na težko dostopnost. In res je nanj mogoče priti le po poti, ki so jo deloma vsekali v skale in dopolnili z betonskimi stopnicami v času prve svetovne vojne, ter s severne strani, kjer je najlažji dostop na hrib po dobro speljani in široki poti, ki najverjetneje sledi kar prvotnemu dos- topu v naselbino. Skalni čok se na vzhodni strani strmo spušča vse do Soče in tako zapira desno stran soteske. Poleg v literaturi uveljavljenega in med ljud- mi najbolje poznanega imena Tonovcov grad (domačini izgovarjajo Tonecov) je poznan tudi toponim Cekinov grad, ki je - kot zgovorno kaže navedba v zapuščini Premrova - odraz tovrstne ali celo več tovrstnih najdb v preteklosti.* V ne- katerih specialnih kartah je označen tudi kot Stari grad.^ Vendar prevladuje prvo ime, ki smo ga tako, kot ga je v prvi tiskani omembi zapisal Rutar, sprejeli tudi mi, saj povsem jasno raz- likuje to naselbino od številnih "Cekinovih" in "Starih" gradov po Sloveniji. Celoten hrib meri v daljavo nekaj sto metrov. Za naselbino so uporabili le naravno najugodneje zavarovan zahodni del, medtem ko je vzhodna polovica v zgornjem delu nekoliko zložnejša in se šele v spodnjem delu zalomi v strmo skalnato steno. Najlažji je dostop s severne strani. Sedanja pot je lepo speljana in nas kmalu pripelje do manjšega, deloma umetno zravnanega prostora. Dohod je v poznoantičnem času branil zid, kate- 8 Zahvaljujem se gospe Meri Koren, ki mi je pismeno izčrpno pojasnila domačo izgovorjavo najdišča Tonov- cov grad. Cekinov grad omenja v zgoraj omenjenem članku F. Rupnik. 9 Tako npr. v Temeljnem topografskem načrtu Repub- like Slovenije, Tolmin 16 in karti občine Tolmin. 2 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino rega ruševino je mogoče slediti po strmem pobočju vse do vrha hriba, kjer se je navezal na obrambni zid naselbine. Nedvomno je nekoč dodatno oviral tistega, ki je nezaželen skušal priti v utrdbo, in deloma varoval ravni predprostor, na katerega so v času nevarnosti morda prignali živino. Podoben primer poznamo s poznoantične utrdbe Podgradina na Glamočkem polju in Sant' Antonino v Liguriji.^" Tudi tako omejen pred- prostor ima na severni strani dokaj ostro zak- ljučen rob, ki utegne skrivati zid ali vsaj škarpo. Videti je sledove neke stavbe, ki pa se razlikuje od tistih na vrhu hriba. Morda gre za ostanke iz časa prve svetovne vojne. Pot se od tu čez po- bočje zlagoma dviga proti naselbini. Narejena je bila tako, da so morebitni napadalci prihajali po njej obrnjeni proti obrambnemu zidu z desno stranjo, ki ni bila zavarovana Z desnico so nam- reč vihteli meč, levo stran pa je varoval ščit. Prav zaradi tako speljane poti in jasno razpoznavne vrzeli v sicer strnjeni vrsti stavb ob obzidju sklepamo, da gre za ostanke prvotnega pristopa. Mesto naselbine je bilo izbrano izredno pre- mišljeno: večji del stavb leži v nekoliko vlek- njenem vrhnjem delu hriba, ki ga na vzhodni in zahodni strani presegata le nekaj metrov višji kopi. Teren se postopoma dviga tudi na južni strani, tako da je bila naselbina s treh strani odlično zaščitena pred vetrovi. S strminami in obzidjem obdani prostor na vrhu hriba meri 150 x 90 m. Obrambni zid debeline 80 cm je viden na vzhodni strani, kjer po celotni širini zapira naselbino. Brez izkopa- vanj ni mogoče zanesljivo reči, ali stoji na kak- šnem zemljenem - morda prazgodovinskem - na- sipu ali pa je na terenu viden nasip le ruševina nekdaj visokega obzidja. Južni zaključek ni ohranjen, ali pa obzidje ni bilo zgrajeno povsem do roba južne skalne stene. Morda bi lahko tu donmevali drugi vhod v naselbino, saj je bila potrebna komimikacija z ostalim, manj zašči- tenim delom hriba. Obzidje je slabše vidno na severni strani, saj so tu skoraj po celotni dolžini zgradili različne manjše stavbe. Ker je bila ta stran najlažje dostopna in zato najhuje ogrožena, smemo donmevati, da stavbe niso imele le sta- novanjskega značaja, ampak so bile v zgornjem 10 D. SERGEJEVSKI, Putnc bilježke iz Glamoča, Glasnik Zemaljskog muzeja Sarajevo 54, 1942, 147s in si. 20, in pri G. MURIALDn, II Castrum tardo-antico di Sanf- Antonino neU ambito dell incasteUmento del Finale: stato centrale delle ricerche. Archeologia Medievale XIX, 1992, 288, fig. 5. nadstropju - če je le-to obstajalo - povsem ob- rambnega značaja. V notranjosti ležijo ruševine stavb, katerih tlorisi so v površini tako dobro vidni, da je mogoče približno rekonstruirati videz nekdanje naselbine, pri večini stavb pa celo ločiti število prostorov in razbrati njihov razpored. Tako se zdijo najenostavnejše stavbe tiste, ki ležijo ob severnem obrambnem zidu. Ni mogoče zanes- ljivo razločiti, ali gre za nepretrgano vrsto stavb ali pa so bile le-te na posameznih mestih pre- kinjene z manjšimi dvorišči oziroma vmesnimi prostori. Mnogo izrazitejše so stavbe, ki so odmak- njene od obzidja. Izstopa tista, ki leži povsem blizu vhoda in ga nekako zapira. Zdi se, da je bila nekoč vsaj deloma izkopana, zato se del njene notranje stene še danes odlično vidi (morda sled pri Premrovu omenjenega izkopavanja iz časa okoli 1860 ali pa poznejši vkop iz časa prve svetovne vojne). Na nekaterih mestih so opazne krone zidov (debelina 40 cm), tako da je bilo hišo mogoče z veliko natančnostjo vnesti v načrt. Dve podobni troprostomi stavbi ležita vzhodno od nje: pri eni se zdi, da je bil osrednji prostor močneje grajen ali vsaj višji, saj kot ruševina izraziteje izstopa iz reliefa tal. Še ena tropros- toma stavba (če seveda ne gre za tri samostojne objekte) je ležala na zahodni strani tik pod vzhodnim zaključkom naselbine, na manjši, lepo položeni terasi, vendar se je že prilagodila izoblikovanosti terena, saj si prostori ne sledijo povsem v ravni črti. Zanimivo je, da so tro- prostomo ureditev hiš zasledili kot prevladujočo obliko pri izkopavanjih na Monte Barro v bližini Lecca v severni Italiji, kjer pravkar odkrivajo mogočno naselbino s konca 5. in prve polovice 6. st. in v kateri nekatere najdbe opozarjajo na prisotnost Vzhodnih Gotov. Zanimivo pa je, da so bile tam zgradbe na dveh straneh obdane s portikom. Poudariti moramo, da takšnih zgradb Gradec pri Prapretnem ne pozna, čeprav ima sicer zastopano pestro paleto tipov različnih stavb in tudi po legi najbolj spominja na To- novcov grad. Zelo podobno zgradbo na Rifhiku so pri novejših izkopavanjih opredelili kot dvoprostomo z manjšim prizidkom. Trodelni raz- delitvi prostorov ustreza le razpored t. i. epis- kopija na Ajdovskem gradcu pri Sevnici in velika stavba znotraj zgodnjekrščanskega kompleksa na 11 Predavanje G. P. Brogiola na Monte Barru, dne 2. 9. 1993. I 3 i 1994- 1/42 časopis za slovensl ohlajal, posebej še zaradi vse močnejšega pečata KPS. Kljub temu je večina duhovnikov še naprej OF priznavala njeno osnovno narodnoosvobo- \ dilno in protifašistično usmerjenost, kljub pomis- i lekom v zvezi s komimisti. Ti duhovniki in nekaj | laičnih izobražencev so tvorili t. i. goriško sredi- \ no, ki jo je vodil dr. Ivo Juvančič, profesor goriš- kega bogoslovja, sicer doma iz Bovca. Le manj- šina med duhovščino je tudi aktivno sodelovala pri protirevolucionami akciji oziroma, kot so to poimenovali komunisti, pri beli gardi, kasneje pa je tudi zavestno podprla domobranstvo. Še manj je bilo seveda duhovnikov, ki so se zavestno udejstvovali v organizacijah OF ali kasneje v i organih partizanske oblasti, pa še ti so leta 1944 od tega odstopili, ko jim je nadškof Margotti prepovedal nadaljnje ukvarjanje s politiko. Prvi partizani so se na območju Baško-Cer- kljanskega pojavili šele julija 1942; šlo je za 1 Tohninsko četo pod vodstvom Petra Čelika, ven- i dar se je enota kmalu umaknila na levi breg Idrijce. Druga je bila kmalu zatem t.i. Fazanova četa, ki je prišla z Gorenjske, vodil pa jo je znani domačin Franc Biček. To je imelo za posledico pospešitev organizacije OF, vendar obenem tudi i vzpostavitev italijanske postojanke na Bukovem! \ Kakšno je bilo politično stanje na tem območju, | priča poročilo tedanjega zaupnika PK KPS Al- i bina Kovača sekretarju PK Tomu Brejcu "o delu ! v BaSki dolini". Naglasil je velik pomen delo- i vaiija Fazanove čete in spoštovaiije, ki so ga par- \ tizani vzbujali pri celotnem prebivalstvu, med- : tem ko kake bele garde v poročilu ni omenil niti z besedico.'* Nedolgo zatem je Brejc poslal po- ročilo o stanju na Primorskem na CK KPS, vi katerem je precej pozomosti posvetil tudi nas- protnemu delovanju. Iz njega je bilo razvidno, da se je problem bele garde na idejnih osnovah pojavljal predvsem v Gorici in okolici, medtem ko Tolminska in še manj Baska nista bili posebej izpostavljeni.* Voditelji OF in tudi KP na Pri- morskem so bili sicer tedaj še zelo skeptični do možnosti, da bi tudi v tej pokrajini lahko prišlo do organizhanja bele garde v "kranjski", to je oboroženi obliki, saj za to ni bilo nobenih pogo- jev. Partizanstvo še ni vzbujalo velikega naspro- tovanja, protirevolucioname sile so bile kad- rovsko zelo šibke, v perspektivi pa med Primorci ne bi mogle dobiti zaslombe, saj bi kakršnekoli vaške straže nujno morale sodelovati z Italijani, kar je bilo v tistem razdobju še nekaj nepoj- mljivega. Poleg tega pa niti same italijanske ob- lasti na kaj takega niso bile pripravljene, saj so na Primorskem še posebej varovale svoj prestiž. Kljub temu je osrednje vodstvo, predvsem sam Edvard Kardelj, Primorsko vse bolj opozarjalo, da bo ta pokrajina v perspektivi postajala vse trdnejša baza bele garde ter sploh mostišče za prodor reakcije! Podobne fraze so se ponavljale vse do konca vojne.^ Primorsko partijsko vod- stvo si je te nasvete in svarila zaponmilo in ker je nekaj nasprotovanja OF in KP le obstajalo, je svoje stališče v začetku decembra 1942 na 1. pokrajinski konferenci formuliralo z besedami: "Kljub slabostim bele garde na Primorskem ne smemo pozabljati na stalno nevarnost, ki jo pred- stavlja. Zato moramo belogardistično-muiailovi- čevsko druščino pred množicami neutmdljivo razkrinkovati in se boriti proti njej tudi z orožjem. Zavedati pa se moramo, da bomo pre- prečili državljansko vojno med Slovenci edino s pravilnim delom za Osvobodilno fronto".' Vse to je bilo seveda izrečeno pod vtisom stanja v Ljubljanski pokrajini, kjer je tedaj divjala že skoraj prava državljanska vojna. Pri tem ni jasno, kaj je bilo mišljeno z oboroženim bojem proti beli gardi, če pa ta, kolikor jo je bilo, sploh ni bila oborožena. Ali je bilo s tem mišljeno, da je treba z orožjem pokončati že idejne nasprotnike in recimo razpečevalce nasprotne propagande? Dokončnega odgovora na to ni mogoče podati, čeprav je res, da so pred kapitulacijo Italije na 3 ZA MNZ, Goriška kvestura, poročilo kvestorja 2. 4. 1942. 4 Dokumenti ljudske revolucije (dalje: DLR) 2, Ljub- ljana 1964, 414-415. 5 DLR 3, Ljubljana 1966, 99, 106. 6 Jesen 1942. Korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča. Ljubljana 1963, 402, 404, 409; Boris MLA- KAR, Domobranstvo na Primorskem. Ljubljana 1982, 18, 32. 7 DLR 4, Ljubljana 1968, 141. 66 1994 ¦ 1/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino Primorskem organi OF likvidirali nekaj deset ljudi, toda problem ostaja v tem, da mnogokrat ni jasno, kateri so bili vsakokratni povodi oziroma vzroki za likvidacije. Če je šlo za sodelavce fašističnih oblasti ali celo ovaduhe in izdajalce v ožjem smislu, to sploh niso bili nujno tudi nas- protniki OF in KP v ideološkem in političnem pogledu, se pravi, da bi v ozadju njihovega rav- nanja stali nekakšni prothevolucionami motivi. Decembra 1942 so partizani likvidirali tudi enega moškega s Koritnice, ki naj bi bil "pravi iz- dajalec" in so se ga terenski aktivisti OF bah. Likvidacijo sta odobrila Albin Kovač in Andrej Brovč, po besedah poveljnika 4. čete 2. bataljona Soškega odreda pa naj jo bi izvedel kar ob- sojencev sosed v vasi.* Nekaj sodelavcev in simpatizerjev fašističnega režima naj bi bilo tudi po drugih krajih v Baški grapi. To je bilo med drugim tudi posledica velikega fizičnega, druž- benega in psihološkega pritiska, ki mu je bilo izpostavljeno slovensko prebivalstvo. Zaradi ob- mejne lege se je tu ustvarila velikanska kon- centracija italijanskega uradništva, delavstva, vojaštva ter različnih zvrsti policijskih sil. Vo- jaštvo se je nahajalo predvsem na Knezi in v Podbrdu, pomembno središče je bilo seveda tudi Grahovo z občino in orožniško postajo, slej- koprej pa je bila najbolj množična in najbolj "raznovrstna" italijanska in fašistična prisotnost v obmejnem Podbrdu. V tem kraju so se poleg vojaškega prezidija nahajale še orožniška postaja, stotnija finančne straže, vod obmejne straže, železniška milica, obmejni urad javne vamosti itd. Ob meji ter ob vseh omembe vrednih ob- jektih na progi pa so bile močne straže. V začetku 1943 so italijanske oblasti zaradi vse večje partizanske nevamosti na Tolminsko poslale 3. alpinsko pohodno brigado, pri čemer so njen 104. alpinski polk razmestile na sektorju Sv. Lucija - Grahovo, dodatno pa so junija sem premestile še 9. polk divizije Julia. Julija sta tako v Baško grapo prišla bataljon Gemona, kije imel sedež na Grahovem, ter 8. dopolnilni bataljon, ki je imel sedež na Knezi.' Fašistične oblasti so v svojih zaupnih doku- mentih upravičeno ugotavljale, da njihov ugled med slovenskim prebivalstvom strmo pada. Kar zadeva posebej slovensko duhovščino, so po- navljale ocene od prej, češ da le-ta še naprej "torpedira" njihova prizadevanja po miroljubni penetraciji... Po napadu na Jugoslavijo sta gra- hovski in mtarski župnik imela velike težave z oblastmi, slednji je bil celo konfiniran in nato avgusta 1941 izpuščen "po posebni milosti Duce- ja". Še oktobra 1942 je poveljstvo orožniške stot- nije v Cerknem zaradi prikritega protiitalijanske- ga delovanja po nalogu goriškega kvestorja stro- go nadziralo duhovnike v Stržiščah, Rutu m na Bukovem. Kvestor bi jih najraje celo nekam pregnal, vendar je za njimi tedaj stal škof Mar- gotti. i° Že naslednji mesec pa v poročilih poli- cijskih oblasti, zadevajočih duhovnike, prihajajo do izraza dmgačni poudarki. Duhovniki naj bi tedaj že menjali svoje stališče do režima ter naj bi ga bili pripravljeni podpreti. Poročila navajajo, da so ponovno obsodili komunizem, njegove cilje in metode boja, pri čemer se zdi, da so oblasti tedaj verjele, da ne gre več za pre- tvarjanje. Posebej so bili pri tem opaženi nastopi duhovnikov v Posočju, med dmgim tudi v Podmelcu, na Grahovem in na Bukovem. S priž- nic naj bi omenjeni pozivali ljudi, da naj pre- kinejo stike s partizani ter da naj jih ne podphajo več. Ta svarila naj bi večkrat ponovili. To kažejo tudi dokumenti oblasti z začetka 1943 s po- membnim dodatkom, da so duhovniki že podprli politiko italijanizacije ter da nekateri celo oskr- bujejo oblasti s podatki o partizanstvu. V isti sapi pa dodajajo, da je slovenska duhovščina ravno- dušna do fašističnega režima! Omenjena nelo- gičnost teh poročil ter dejstvo, da se kasneje v njih ne pojavljajo nikakršni konkretni podatld, ki bi zadevali podporo režima s strani duhovščine ali pa celo dostavljanje podatkov o partizanih, nam narekuje veliko previdnost, ko ocenjujemo verodostojnost zgoraj omenjenih dokumentov. Med duhovniki, ki naj bi jih podprli, so italijanske oblasti navajale tudi Petra Šorlija, župnika v Podmelcu. Na tem službenem mestu je bil od 1933, pred tem je bil župnijski upravitelj na Bukovem. Znan je bil po tem, da je knel z oblastmi stalne spore zaradi oviranja fašističnih organizacij ter zaradi obrambe slovenstva. Njego- va zgodba je zelo izrazita, čeprav ne ravno značilna za položaj v Baški grapi. Kot je raz- vidno iz italijanskih poročil, je poleti 1942 v 8 Arhiv Slovenije (Inštitut za novejšo zgodovino) /dalje: AS (INZ)/, fase. 218/n, poročilo komandirja 4. čete 2. bataljona Soškega odreda 11. 12. 1942. 9 Tone FERENC, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, Ljubljana 1983, 282, 677, 681, 685. 10 ZA MNZ, Goriška kvestura, poročilo kvestorja 5. 8. 1941; AS (INZ), fase. 1008, Orožniška stotnija Cerkno, brzojavka 21. 10. 1942. 11 ZA MNZ, Goriška kvestura, poročilo kvestorja 2. 11. 1942; poročilo podkvestorja 2. 2. 1943. 67 1994- 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino svojih pridigah - in tudi sicer - začel obsojati OF in partizanstvo, predvsem zaradi prevlade KP v njiju, obsojal pa je tudi metode partizanskega boja ter njegove posledice. Pri tem je bil zelo vztrajen, kar je kmalu vzbudilo pozomost par- tizanskih organov. 26. novembra 1942 je tako patrulja 2. čete 2. bataljona Soškega odreda pri njem izvršila preiskavo. O njej je nekaj dni zatem poročal poveljnik 2. bataljona, da ni rodila uspe- ha, vendar so mu kljub temu zaplenili pisalni stroj in razmnoževahii aparat, ki bi lahko služila v "svrho kontrapropagande". Poleg tega so pri njem našli tudi knjigo Rdeče nureže, sam pa naj bi patrulji priznal, da je širil "belogardistično literaturo". V kasnejšem poročilu je poveljnik bataljona akcijo kljub vsemu označil za uspeš- no.Toda s tem primer Šorli še zdaleč ni bil zaključen. Ob tem, ko je tedaj Okrožni komite (OK) KPS ugotavljal, da "bela garda ni zelo aktivna v propagandnem pogledu", a se ukvarja z "govoričenjem paničnih vesti o partizanih", pa je zgoraj omenjeni poveljnik po novem letu 1943 poročal štabu odreda, da "kar se tiče bele garde, sem izdal vse potrebno, da se jo čim prej izsledi in likvidira". Tudi tu ni jasno, kakšna bela garda naj bi to bila in ali je pri tem mislil tudi na fizično likvidacijo njenih pripadnikov. Albin Kovač je zatem poročal Dušanu Pirjevcu, da je Šorli začel z novo gonjo proti partizanom in OF. Zato sta z dr. Maksom Rejcem n^isala osnutek letaka, ki naj bi pojasnil vzroke za preiskavo in zaplembo pri Šorliju, ker je le-ta očitno prešel v protinapad in partizane obtožil kraje. Kovaču sicer Rejčeve formulacije v letaku niso bile všeč, za razsodnika je pozval Pirjevca ter dostavil, da bi bilo potrebno okoli 100 izvodov letaka. Po- veljnik 2. bataljona je čez nekaj tednov v smislu zgoraj omenjenih napovedi resno spraševal štab odreda, češ kaj naj naredijo s Šorlijem, ki da še vedno nekaj rovari. Začuda pa poveljnik ob tem ugotavlja, da "bela garda se ni pojavila na sektorju tega bataljona"Čez nekaj dni je Pirjevec Kovaču poslal letake in dodal, da bodo "glede župnika uredili z Bat. Štabom". Očitno se Pirjevec tedaj ni odločil za likvidacijo Šorlija, 12 AS (INZ), fase. 218, poročilo štaba 2. bataljona Soškega odreda 28. 11. 1942; Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov, del VI (da- lje: Zbomik VI), knjiga 4, Ljubljana 1958, 339. 13 DLR 4, str. 178-179; AS (INZ), fase. 218/IV, poročUo komandanta 2. bataljona Soškega odreda 3. 1. 1943; fase. 532/V, poročilo OK KPS Baca 5. 1. 1943; fase. 218/IV, poročilo komandanta 2. bataljona Soškega od- reda 19. 1. 1943. kajti hkrati s tem je ukazal štabu 2. bataljona, da mora likvidirati vohune v okolici Tolmina, dodal pa je, da je treba Šorlija temeljito razkrinkati in da ga bodo tudi oni ožigosali v partizanskem glasilu. 5. februarja 1943 je tako Šorlija obis- kala partizanska patrulja ter od njega izsilila naslednjo pisno izjavo: "Podpisani g. Peter Šorli, župnik v Podmelcu se obvezujem, da se v bodoče ne bom več mešal in oviral osvobodilnega boja slovenskega naroda". Ta izjava je po svoje edin- stven dokument, ki pa ni preprečil nadaljnjega kritičnega komentiranja OF in partizanstva s strani Šorlija. Pri tem je verjetno igrala vloga tudi bistveno različna interpretacija pojmov kot "osvobodilni boj slovenskega naroda", mešanje in oviranje ipd. Ko je Kovač o tem dogodku poročal Pirjevcu, je dodal, da je pri tem Šorli zanikal razne stvari, ki jih je o njem zbral dr. Rejec in da je tudi sam po pregledu na terenu ugotovil, "da ni vse tako kot se mu pripisuje".i* Čez nekaj dni je sledil še napad, ki ga je napovedal Pirjevec. V 3. številki Soškega Par- tizana in zaščitnika z 10. februarja je izšel pom- pozen članek z naslovom Bela garda na Pri- morskem se je združila s fašisti za borbo proti slovenskemu narodu. Po navedbah v članku naj bi agenti bele in plave garde že tedaj na Pri- morskem pripravljali bratomorni boj in med temi je bil posebej izpostavljen župnik Šorli, ki naj bi se na podlagi "neizpodbitnih dokazov" sredi decembra 1942 na Knezi sestal z italijanskim majorjem in se z njim ter še z nekaterimi pro- tinarodnimi duhovniki dogovarjal o organiziranju "oboroženih belogardističnih tolp". Ko je obdelal še nekatere druge duhovnike in voditelje pro- tirevolucije v Gorici, je članek na koncu pozval v boj "proti netilcem državljanske vojne do njiho- vega popolnega imičenja"!'^ Najpomembnejša obtožba v članku je bil seveda sestanek in omenjeno dogovarjanje na Knezi. Do srečanja s kakšnim častnikom je vsekakor v primerih du- hovnikov ves čas prihajalo, toda dogovarjanje o kakšni oboroženi beli gardi je bilo v tistih oko- liščinah docela neverjetno. Vprašanje je tudi, kateri duhovniki naj bi pri tem še sodelovali. Če 14 AS (INZ), fase. 218/IV, Dušan Pirjevec štabu 2. ba- taljona 25. 1. 1943. 15 AS (INZ), fase. 535/1, izjava Petra Šorlija 5. 2. 1943; fase. 532/V, Albin Kovač Dušanu Pirjevcu 6. 2. 1943; fase. 218/IV, poročilo komandanta 2. bataljona Soš- kega odreda. 16 AS (INZ), fase. llOa/m, Vesti 27. 4. 1943; Soški Par- tizan in zaščitnik, št. 3, 10. 2. 1943, 4. 68 1994- ¦ 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino bi bil dogodek vsebinsko resničen, bi bil to edin- stven primer na Primorskem in kot vzorčnega bi ga partizanska propaganda uporabljala še kas- neje, vendar o tem ni nato nobenega sledu več. Vprašanje je torej, zakaj so na pokrajinskem vodstvu OF in KP šli v tako pretiravanje in zava- janje; morda je šlo enostavno za psihološko in politično predpripravo za ostrejše ukrepe proti Sorliju? Novoporajajoča revolucionarna oblast se je vsekakor zavedala pomena in vpliva, ki ga je kot edini celoviti slovenski inteligenčni sloj imela duhovščina na Primorskem. Vtisi in informacije o njej so bili tedaj v celotnem primorskem okvim kot tudi na Baškem zelo deljeni. Lokalni poli- tični funkcionarji so tako v prvih mesecih 1943 ugotavljali, da so poleg Šorlija tudi dmgi žup- niki, ki s prižnic nastopajo proti partizanom, "to- da bolj pod pritiskom fašizma. Odmeve teh pri- dig smo dosedaj pri ljudstvu z lahkoto para- lizirali".!^ Po dmgi strani pa je Kovač v poročilu Pirjevcu navajal, da je imel stike z dvema dm- gima župnikoma, ki da sta "poštenjakarja in v svojih pridigah vsestransko pomagata nam in slov. narodu. Ta dva župnika sta nastopila proti Šorliju v kolikor gaje lomil in to z uspehom."^* Tu gre za malce dvoumne formulacije, vendar se moramo vprašati, katera župnika sta to bila. Z veliko gotovostjo lahko trdimo, da sta bila miš- ljena župnika v Rutu in Stržiščah. To sklepamo na podlagi nasveta namestnika komisarja Soš- kega odreda Cveta Močnika svojemu podreje- nemu v 2. bataljonu, daje treba omenjena duhov- nika takoj povabiti v partizane ter se pri tem sklicevati na dejstvo, da je pri Glavnem povelj- stvu partizanskih čet že verski referent v osebi dr. Metoda Mikuža. Revolucionamejši (!) med njuna naj bi postal verski referent odreda, dmgega pa bi dali v kako dmgo enoto, dokler se ne bi ustanovila udama brigada. Povabili naj bi ju kar s pozivnicama, pri tem pa bi bilo treba paziti na nastop, odnos do njiju.i' Žal ne razpolagamo s podatki, ali sta bila župnika resnično pozvana v partizane in kako sta se na to morebitno vabilo odzvala. Vsekakor pa ostaja dejstvo, da v par- tizane nista šla. Izrecno in uradno so nekateri duhovniki s partizanskimi organi sodelovali šele 17 AS (INZ), fase. 532/V, poročuo OK KPS Baca. 21. 1. 1943. 18 AS (INZ), fksc. 532/V, poročUo OK KPS Baca 6. 2. 1943. 19 AS (INZ), fase. 218, pismo Cveta Močnika, brez da- tuma. po kapitulaciji Italije, predvsem na območju Vipavske doline. Zgoraj omenjena pobuda iz febmarja 1943 pa je bila odločno prezgodnja in po svoje tudi naivna. V tistem času je na ožjem Tolminskem ter v spodnjem delu Baske grape deloval že omenjeni aktivist dr. Maks Rejec (Tone Mladen). Febmarja 1943 je ustanavljal organizacijo OF na Knezi in Selih, v Podmelcu in na Temljinah pa je imel pripravljalne sestanke. V poročilu Dušanu Pirjev- cu je n.pr. Podmelec označil kot "prestolnico belogardističnega župnika Petra Šorlija". Prido- bitev Temljin za OF naj bi bila po njegovem zato velikega pomena, ker je "župnik Sorli smatral Temljine za svojo najtrdnejšo postojanko"!20 Ob tem je poudarjal, da je ljudstvo povsod zelo vemo ter bi kakršnokoli nespametno sektaštvo ter neprimeren odnos do duhovščine zelo škodovala organizaciji OF in Narodne zaščite. Konec marca je moral v svojem poročilu Pokrajinskemu odbom (PO) OF izrecno opozoriti na sektaštvo aktivistov na Tolminskem, ki v duhovnikih avto- matično vidijo vse slabo, čeprav je hkrati dodal, daje res, daje tolminski dekan Jožef Vodopivec na dekanijski konferenci 22. marca nastopil proti OF, pri čemer se je skliceval na uboje duhov- nikov s strani OF; očitno v Ljubljanski pokrajini, ker pač takih primerov na Primorskem še ni bilo.2i Ob tem naj omenimo tragično dejstvo, da je tudi sam dr. Rejec postal žrtev sektaštva vo- dilnih komunistov, saj so ga partizani nekaj me- secev kasneje ustrelili v Prodih pri Kneških Rav- nah, verjetno zaradi t.i. anglofilstva ter delovanja v organizaciji TIGR. Imel je tudi prioritetne stike z obveščevalko Ilko Devetak-Bignami iz Tol- mina. Nekako v tem času ga je štab Soškega odreda zadolžil, da naj skuša med dmgim od nje izvedeti, "ali ima bela garda na Primorskem že kake tesnejše zveze z italijanskimi vojaškimi oblastmi"! To je vsekakor postavljalo čudno luč na že omenjene trditve o pogajanjih Šorlija in dmgih duhovnikov z italijanskimi častniki na Knezi. Podobno nelogično je zato zvenelo tudi poročilo Albina Kovača PK KPS konec marca, da "bega v okrožju še ni počela delovati, pač pa nekateri duhovniki pripravljajo pot za njo, za- enkrat še podtalno. Obljubujejo tudi intemiranim svobodo če se prijavijo Begi". Tudi pri tem torej nastaja vtis, da je šlo za neke vrste kopiranja 20 DLR 5, Ljubljana 1960, 376. 21 AS (INZ), fase. 541/1, poročilo Toneta Mladcna 23. 3. 1943. 69 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42 oziroma pričakovanja podobnega razvoja kot v Ljubljanski pokrajini.22 Spomladi 1943 pa seje začasno razpletla tudi zgodba župnika Šorlija. O tem sicer nimamo na razpolago dokumentov prve roke, toda po Šorli- jevih lastnih navedbah naj bi ga 8. aprila 1943 "ljudsko sodišče" obsodilo na snut, češ da je organizkal "izdajalsko belo gardo". Nekdo ga je prišel opozorit, da je "na vrsti" in da naj se umakne. Iz Podmelca je odšel na binkoštni po- nedeljek, to je 14. jimija, in sicer najprej v Leng- mos na Južno Tirolsko, kasrieje pa se je preselil v Trst. Poročilo OK KPS za Baško konec jimija ne omenja smrtne obsodbe, vendar pravi, da "župnik v Podmelcu, ki je bil nekaki šef bele garde v okrožju, je nekam od strahu pobegnil, menda v Kalabrijo."23 O Šorlijevem umiku je dva dni kas- neje goriškemu prefektu poročal tudi kvestor, ki pa je izrecno omenjal grožnje s smrtjo "s strani partizanskih elementov", pri čemer bi pa nekatere kvestorjeve formulacije lahko kazale na to, da so za župnikov odhod poskrbele kar italijanske ob- lasti. Ker so bili tedaj iz Podmelca začasno pre- meščeni tudi italijanski vojaki, je partizanska ob- veščevahia služba ta dva dogodka - odhod Šorlija in vojaške enote - spravljala v neposredno pove- zavo.^"* Poleti 1943 je nastal vtis, kot da je t.i. bela garda po Šorlijevem odhodu mirovala. Po že omenjenem poročilu OK KPS s konca junija "bega in anglofilstvo" v baškem okrožju nista našla "temeljev za svoje tomazano delo". Glede t.i. sredine dokument diplomatsko poroča, da je bil ta pojav zgolj malenkosten in da glede na zadnje direktive aktivisti "jurišajo na te zadnje neopredeljene in to z uspehom". Nekoliko druga- če je bilo v okviru celotne Primorske in tudi ožjem Tolminskem, kjer je okrajni komite KPS bral levite okrožnemu, češ da kljub trditvam, da pri njih ni bele garde, so že bili raztreseni belogardistični letaki: "Bela garda obstaja in deluje tudi pri vas, samo v javnost si ne upa preveč odkrito". Po mnenju okrajnega komiteja je bilo ljudem nujno treba prikazati grozodejstva bele garde v Ljubljanski pokrajini in dopo- 22 AS (INZ), fase. 218, pismo Cveta Močnika 11. 2. 1943; fase. 532/V, poročilo Albina Kovača 28. 3. 1943. 23 AS (INZ), fase. 532/IV, poročUo OK KPS Baca 29. 6. 1943; Milan Ncmac, Slovo od duhovnika Petra Šorlija. Katouškiglas21.7. 1988. 24 ZA MNZ, Goriška kvestura, poročilo kvestorja 1. 7. 1943; AS (INZ), fase. 219/1, porocüo štaba 6. brigade 23. 6. 1943. vedovati, da le-ta poskuša tudi na Primorskem s pomočjo fašistov zanetiti bratomorno klanje.^* Vsekakor moramo pri tem poudariti svojevrstno podobnost med vsebino partizanske in na drugi strani sicer maloštevilne protirevolucioname pro- pagande. Tudi slednja si je namreč prizadevala, da bi Primorcem čun bolj nazomo prikazala gro- zodejstva, ki so se dogajala v osrednji Sloveniji, seveda tista, ki so jih imeli na vesti partizani. Tudi centralni komite KPS je pokrajinskega na Primorskem tedaj stalno opozarjal na potencialno nevamost bele garde in sredinstva. Iz celote ohra- njenega dokumentamega gradiva pa je za ožje baško območje moč ugotoviti zgolj to, da se je na terenu pojavilo nekaj izvodov časnika Domo- ljub ter znane knjige V znamenju OF. Na Pri- morskem se je sicer v omejenih krogih širila tudi pokrajinska izpostava krovne protirevolucioname organizacije Slovenske zaveze, ki jo je vodil dr. Janko Kralj, določeno vlogo pri njej pa je imel tudi baški rojak Polde Kemperle. Okrajni komite KPS za Sevemo Primorsko je od pokrajinskega dobil navodilo, da mora pred njo opozarjati "poštene duhovnike", češ da je to belogardistična organizacija, ki jo vodi "znani belogardist in pri- jatelj italijanskih oblasti dr. Kralj".^^ Te itali- janske oblasti pa so tedaj opažale, da se s strani partizanov množijo likvidacije oblastem naklo- njenih Slovencev ter ugotavljale, da bi bilo imiestno "izkoristiti protikomunistična čustva klera". Goriški kvestor je celo ugotavljal, da po- nekod duhovščina, ki obsoja cilje in načine partizanskega boja, sodeluje z oblastmi. Pri tem ni bil konkreten in ni navajal nobenih imen, tako da ne moremo reči, ali so se njegove ugotovitve v kakršnikoli meri nanašale tudi na položaj na Baškem. Glede na dosedanje ugotovitve bi lahko o kakšnem tesnejšem sodelovanju duhovnikov iz Baske doline z italijanskimi oblastmi resno dvo- mili.2' III! Padec italijanskega fašizma 25. julija ter še v bistveno večji meri kapitulacija Italije 8. sep- tembra 1943 sta naznanila prihajajoči poraz fašis- tičnega tabora ter s tem povezano osvoboditev 25 AS (INZ), fase. 591/1, pismo okrajnega komiteja KPS 31. 5. 1943. 26 DLR 7, Ljubljana 1989, 428. 27 ZA MNZ, Goriška kvestura, poročilo kvestorja 1. 7. 1943; Zbomik VI, knjiga 6, Ljubljana 1961, 323. 70 1994- 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Primorske in združitev z ostalo Slovenijo. Psiho- loški, politični in tudi vojaški učinek teh dogod- kov je bil zelo velik, toda vsaj na Baškem vsled njegovega posebnega pomena ta čas ni prinesel kakega posebnega vojaškega preobrata. Se več, Baska in Soška dolina sta se srečali z neke vrste nemško vojaško zasedbo že pred kapitulacijo Italije. Že 25. julija so sicer Nemci z oklopnim vlakom prišli iz Bohinjske Bistrice v Podbrdo, a so se nato umaknili. Drugače je bilo po 25. av- gustu, ko je nemško vrhovno poveljstvo zauka- zalo armadni skupini B, da zavaruje, to je zasede vse tri železniške proge, ki so vodile v Trst, pon- tebsko, bohinjsko in južno železnico. Tako so 26. avgusta deli 71. divizije prišli v Podbrdo, nas- lednjega dne so bili že pri Sv. Luciji, 29. avgusta pa so dosegli začasni "končni" cilj - Solkan. V Baški grapi so te enote odstranjevale razstrelivo pri večjih objektih, po sporazimiu z Italijani pa so prevzele zavarovanje tudi ostalih objektov ob železnici, seveda skupaj z italijanskimi enota- mi.2* Ob razglasitvi kapitulacije Italije so nato tudi v Baški grapi maloštevilni nemški vojaki razorožili veliko večje italijanske enote, razen nekaterih manjših, ki so se čez hribe na svojo ro- ko prebile v Furlanijo. Fašisti in tudi večina itali- janskih železničarjev se je z družinami že prej umaknila v Italijo. Partizani so se v Tolminu si- cer pogajali o vzpostavitvi nekakšne frontne črte proti Nemcem kot v 1. svetovni vojni, vendar je bilo to povsem nereahio. Italijanske vojake so Nemci odpeljali v ujetništvo v Nemčijo, vendar so se nato deloma vključevali v novo Musso- linijevo republikansko vojsko ter so se začeli vračati v Italijo, v določeni meri tudi na Primor- sko. Ker je Nemcem primanjkovalo vojakov, med dmgim tudi za zavarovanje železniške proge pred partizani, so že jeseni 1943 pripeljali omenjeno republikansko vojaštvo tudi v Baško grapo. V tem primem je šlo za alpinski polk Tagliamento, ki je bil sicer formalno del znane divizije Julia. Rekmtiral se je v Fxulaniji, štabu v Tolminu pa je načeloval polk. Emilio Zuliani. Sestavljali so ga trije bataljoni, dva alpinska ter bersaljerski 1. prostovoljski bataljon B. Mussolini, ki je nekaj časa zasedal prav postojanke od Podbrda do Sv. Lucije. Nemške oblasti so sicer imele za te po- možne italijanske enote svoja poimenovanja. Nemških vojakov je bilo na tem sektorju malo. ponavadi le ena popolna četa ter nekaj desetin dmgih enot, n.pr. SS in policije. Katera četa je bila to, je bilo odvisno od divizije, ki je bila trenutno na Primorskem. Največ časa so bili na tem območju pripadniki 1. čete 139. rezervnega polka 188. divizije gorskih lovcev (Tirolcev). Nekaj desetin Nemcev je bilo na Grahovem in nekaj več v Podbrdu, dmgod pa le nekaj posa- meznikov kot nadzomiki ali poveljniki italijan- skih posadk. Vseh zasedenih postojank je bilo na baškem odseku proge 23 in vse razen dveh so bile v neposredni zvezi s progo. Večje posadke - predvsem tudi italijanske - so bile na Knezi, Gra- hovem in v Podbrdu, dmgod pa je bilo nekako od 10 do 30 mož in nekaj med temi manjšimi postojankami je bilo zasedenih z izključno ita- lijanskim moštvom. Nemci so Primorsko vključili v t. i. Opera- cijsko cono Jadransko primorje, ki je imela vlogo potencialnega in nato tudi vse bolj pravega frontnega zaledja, v katerem so si prizadevali predvsem zagotoviti vame komunikacije, izko- ristiti naravne, industrijske in človeške zmoglji- vosti, predvsem pa s tem v zvezi nevtralizirati ali celo uničiti močno partizansko gibanje. Slednje bi lahko dosegli z neposrednim vojaškim uda- rom, vendar sta bili na voljo tudi dve dmgi mož- nosti - prva, da bi s partizani dosegli sporazum in bi le-ti opustili napade na prometnice, dmga pa naj bi bila "pravilna" in pravična narodnostna politika do Slovencev na Primorskem, kar naj bi privedlo do položaja, ko Slovenci ne bi več imeli vzroka, da bi se upirali. To naj bi posledično privedlo do razpada ali vsaj do bistvene oslabitve slovenskega partizanstva. Nemci so poskušali z vsemi omenjenimi metodami, med katerimi so bili torej tudi občasni pogovori in poskusi po- gajanj med neformalnimi nemškimi zastopniki in raznimi lokalnimi partizanskimi organi. Tudi na Baškem je skoraj prišlo do resnih razgovorov med nemškimi oblastmi in aktivisti, vendar so slednje nadrejeni organi kmalu "opametovali".^' Nemška uprava je slovenskemu prebivalstvu za razliko od prejšnje italijanske nudila popolno kultumo in prosvetno avtonomijo, deloma tudi na upravnem in sodnem področju. Podobno naj bi si Slovenci pomagali sami tudi v pogledu "samoobrambe pred banditi", torej naj bi v skladu s svojimi interesi ter v dogovom z nem- škkni oblastmi oblikovali tudi svojo pomožno 28 Teme FERENC, Kapitulsicija Italije in narodnoosvobo- dilna borba v Sloveniji jeseni 1943, Maribor 1967, 60, 62-64. 29 AS (INZ), fase. 532/V, poročilo Andreja Brovča 29. 11. 1943. 71 1994- 1/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino policijo, ki je na Slovenskem, kot vemo, dobila naziv domobranstvo. Le-to naj bi samo skrbelo za red in mir na slovenskem ozemlju, varovalo vasi in tudi prometnice ter važne objekte, kar je bilo seveda v prvenstvenem interesu nemških oblasti. Na Primorskem naj bi potem, ko bi do- mobranstvo doseglo zadostno moč, oblasti od tu premestile italijanske enote, kar bi omogočalo nadaljnjo emancipacijo slovenstva ipd. Tudi to bi bil argument v nasprotovanju partizanstvu in OF, iz česar je jasno, da je bilo za ustanovitev in razvoj domobranstva na Primorskem zaintere- sirano seveda tudi protirevolucionamo vodstvo v Gorici, razumljivo pa tudi tisto v Ljubljani. Kar se tiče uprave v ožjem smislu, so Nemci ohranili italijanski sistem s prefekti na čelu pokrajin, na Goriškem je bil to grof Marino Pace, pri katerem je bil za referenta za slovenske zade- ve postavljen dr. Lojze Vogrič, odvetnik s Slapa ob Idrijci. Na podeželju so bili na občinskih sedežih postavljeni slovenski župani oziroma "prefektumi komisarji", v Tolminu je bil to n.pr. Viktor Kavčič. Občine, katerih ozemlje so zase- dali partizani, so imele začasne sedeže v Gorici, kjer so izdajale razna potrdila, izkaznice in tudi razne prejemke, če so se "občani" javili na sede- žu. Baško dolino je "pokrivala" občina Grahovo in za njenega prefektumega komisarja - začasne- ga župana - je bil imenovan domačin, gostilničar Janko Rejec. Posvetovalni organ, nekakšen ob- činski odbor, so sestavljali občinski zastopniki iz sosednjih vasi. Vprašanje pa je, koliko so ome- njeni sodelovali pri občinskem upravljanju, saj jim je Okrožna izpostava Odseka za notranje za- deve kasneje prepovedala tozadevno delovanje. Take prepovedi so seveda imele stoodstotni uči- nek le tam, kjer so partizani povsem obvladovali teren, tega pa je bilo v Baški grapi bolj malo. Po- leg župana so bili na občini zaposleni še trije uradniki domačini. Na Grahovem, v Hudajužni in Podbrdu so delovale tudi pošte, v Klavžah pa tudi zasebna elektrarna, ki je bila poleg železni- ške proge edini omembe vreden gospodarski objekt v dolini. Mnogo ljudi se je zaposlilo pri železnici, tako precej uradnikov, železničarjev kot raznih drugih delavcev. Že v začetku novem- bra 1943 je OK KPS potožil, da Nemci začenjajo v podbrškem kotu "postavljati uradnike belogar- diste". Prav to množično zaposlovanje je OF in njenim organom šlo zelo v nos do konca vojne. Na Grahovem in v Podbrdu so bili v prostorih bivših orožniških postaj tudi zapori. Šole so de- lovale v Podmelcu, na Grahovem in v Podbrdu, iz Ljubljane pa je prihajal na Grahovo ordinirat zdravnik dr. Dušan Kovač itd. Županstvo se je ukvarjalo v glavnem z gospodarskimi zadevami, natančneje s preskrbo oziroma aprovizacijo, ki jo je prebivalstvu zagotavljala nemška oblast. Le-to je oznanil prefekt z odredbo "o redni preskrbi ci- vilnega prebivalstva z živili frakcij, ki so pod stalno kontrolo nemških, slovenskih ali italijan- skih oblasti". Na Baškem je to aprovizacijo uži- val velik del prebivalstva, kar naj bi bil tudi eden izmed vzrokov, da je v glavnem bilo za ohranitev neke vrste sožitja z oblastjo, posebej še, če je bila vsaj formalno na nižji stopnji to slovenska ob- last, bolje rečeno uprava. Občina je izdajala tudi dvojezične slovensko-nemške osebne izkaznice. Toda dediščina italijanske države je bila še iz- redno močna, v Gorici so seveda dokumente iz- dajali zgolj v italijanščini, pa tudi na deželi je zaradi nmožične italijanske vojaške prisotnosti prihajalo do zapletov. Pozimi 1945 se n.pr. jav- ljajo vesti, da so Italijani pri Sv. Luciji in tudi na Baškem jemali ljudem "nemške" izkaznice ter jim izdajali nove, seveda italijanske.^^ Nemške oblasti so seveda te podeželske občine štele za predstavnike lokalnega slovenskega prebivalstva in zato so morale opravljati tudi nekatere manj prijetne posle, to je prenašati in objavljati razna obvestila in zahteve oblasti. V ilustracijo nave- dimo dogodek iz decembra 1944, ko je župan- stvo v imenu nemškega poveljstva poslalo lju- dem v Rut in Grant "grozilna pisma" z zahtevo, da morajo v nekaj dneh pripeljati vsak po 1 m^ lesa, vsi skupaj pa vsaj 80 m^, v nasprotnem pri- mem pa jim bodo pobrali ustrezno količino živi- ne ter z izkupičkom sami kupili les! Prebivalci iz obeh vasi so se zatem hoteli na Grahovem o tem pogajati, vendar jim je okrajni odbor OF to preprečil.^' Že čez nekaj dni se je v obeh vaseh pojavila velika skupina Italijanov, Nemcev in tudi nekaj domobrancev, ki je aretirala 11 ljudi, ki pa so bili kmalu nato povečini izpuščeni. Nimamo dokazov, da bi bila ta akcija neposredno povezana z zgoraj omenjeno zahtevo, vendar je to zelo verjetno, saj so okupatorjevi vojaki tedaj pobrali osem glav govedi.^^ Prav tako je občina 30 Boris MLAKAR, Domobranstvo na Tolminskem. Goriški letnik 6/1979, 221; AS (INZ), fase. 567/1, zapisnik 2. seje OK KPS 8. 2. 1945; Goriški Ust 24. 6. 1944, 1. 7. 1944. 31 AS (INZ), fase. 243/in, porocüo O. C. Knk 5. 12. 1944; fase. 243/IV, poročilo O.T.B.3 9. 12. 1944; fase. 569/1, porocüo OO OF za Baško 8. 12. 1944. 32 AS (INZ), fase. 243/IV, porocüo O.T.B.3 12. 12. 1944. 72 1994- 1/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino pošiljala ljudem pozivnice za delo v Gorici, Tol- minu in tudi za potrebe železnice na Baškem. Na sliki pripadniki domobranske orožniške postojanke na Grahovem. Njen poveljnik por. Avguštin Znidaršič stoji tretji z desne. IV ; Domobranstvo je nastalo konec septembra 1943 v Ljubljanski pokrajini. Po eni strani je šlo za izraz hotenja protirevolucionamih sil, da se zoperstavijo vse močnejšemu partizanstvoi ter v perspektivi tudi preprečijo OF in KP prevzem oblasti po vojni, po drugi strani pa za sestavni del politike nemškega okupatorja na novozase- denih ozemljih, da bi z domačimi silami vzdrže- val red in mir, kar je pomenilo predvsem učin- kovito obrambo pred partizanskimi napadi ter varovanje važnih komunikacij. Vodstvo protke- volucije se je zavedalo, da ima kakšne možnosti za uspeh samo v primeru, če se partizanstvu zoperstavi na celotnem slovenskem ozemlju ter pod enotnim vodstvom. V tej smeri so šla tudi njegova nadaljnja prizadevanja, toda okupator temu ni bil naklonjen. Dopustil je le kasnejšo organizacijo domobranstva na Gorenjskem in Primorskem, vendar v organizacijskem in opera- cijskem pogledu povsem ločeno od tistega v Ljubljani. Kljub temu je zaradi šibkosti protke- volucionamih sil pomoč za začetek domobran- stva na Primorskem morala skoraj v celoti priti iz osrednje Slovenije. Seveda pa so pred tem in tudi še globoko v letu 1944 prihajah s Primorske v Ljubljano pozivi na pomoč v moštvu in propa- gandnem materialu, kar se je z nemško dopus- titvijo tudi uresničilo. Novembra 1943 je bil sicer že ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor, kar je bil uradni naziv za primorsko domo- branstvo, vendar se je le-to začelo bolj razvijati šele spomladi 1944. Omenjeni pozivi in prošnje za pomoč so prihajale tudi iz Tolmina, omeniti pa gre ob tem tudi pismo, ki gaje P. Š. 18. janu- arja iz Trsta poslal voditelju Slovenske legije v Ljubljani Rudolfu Smersuju. V njem ga je poz- val, naj na Primorsko pošljejo domobrance, ker da bo domobranstvo n.pr. v Tolminu gotovo us- pelo, če bi se tam takoj nastanila močna domo- branska enota. Omemeni pisec je bil skoraj zago- tovo župnik Peter Sorli, ki je tedaj deloval v Trstu." Že novembra in decembra 1943 se na Tol- minskem pojavljajo letaki in časopisi, ki propa- girajo proti partizanstvu in predvsem KP, posred- no in tudi neposredno pa že vabijo prebivalstvo k podpori in vključevanju v domobranstvo. Seveda pa tedaj na tem območju ni bilo še nobene domo- branske enote. Januarja 1944 je bil na tolmin- 33 B. MLAKAR, Domobranstvo na Tolminskem, 222- 223. 73 1994 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino skem županstvu odločilni sestanek med vidnej- šimi domačimi nasprotniki OF in predstavniki nemških vojaških oblasti. Vidno vlogo pri teh pogovorih je imel že omenjeni dr. Vogrič, pri čemer pa so bila rtmenja o tem, ali je na Tol- minskem in okoliških območjih že nastopil pri- meren trenutek za domobranstvo, tedaj še delje- na. Toda za začetek so oblasti izdale poziv vsem moškhn letnikov 1900-1926, da se dvakrat teden- sko javljajo na občini. Sredi februarja - točnega dne ne poznamo - je v Tolmin prispela skupina domobrancev pod poveljstvom nadpor. dr. Lojze- ta Ilije, ki je sicer nastopal pod psevdonimom Petrič. Zlepa in zgrda je bilo nato precej mla- deničev vključenih v to enoto, ki je 24. februarja 1944 štela 36 domobrancev, kmalu nato pa so z območja Baske grape pripeljali še 15 mož, pove- čini partizanskih ujetnikov in nekaj mobili- zirancev. S pomočjo nemške propagandne skupi- ne ter tudi s svoj uni ljudmi so pozimi 1943/1944 domobranci obdelovali teren od Bovca do Kanala in od Podbrda do Sv. Lucije. Seveda z namenom, da pridobijo preostale sposobne moške za prosto- voljni vstop v domobranstvo. Kjer akcija ni obro- dila uspeha, so pristopili tudi k prisilni mobili- zaciji. Nekaj takih akcij je bilo tudi na Baškem, največja in hkrati tudi zadnja je bila konec marca. 27. marca so tako prišli domobranci s šthimi avtomobili v Klavže. Prek megafona in z navijanjem plošč so sklicali ljudi ter vabili fante, naj se prostovoljno javijo in pridružijo domo- branstvu in "naj ne poslušajo partizanskih ban- ditov". Zatem so trosili letake s podobnimi pozi- vi še v zgomjem delu doline. Čez dva dni so ak- cijo ponovili v Podbrdu. Ob teh akcijah so pri- dobili le nekaj moških, pri čemer pa je bila ver- jetno pretirana označba, da so bili to le taki, ki so bih tudi že pod Italijo fašisti m izdajalci!^'* V dokimientih OK KPS so se pojavljale tudi ozna- ke, da naj bi domobranska propaganda imela do- ločen uspeh le med "posameznimi prodanci". T.i. bela garda naj bi sicer dosegla nekaj uspehov, toda vsi ti "izraziti izdajalci" naj bi delovali le posamič. Organi KP in OF so menili, da za tem še ne stoji nobena organizacija, menili so, da je ob omenjeni kampanji ob koncu zime bil le tu in tam kakšen posameznik, ki je simpatiziral z do- mobranci.^^ Ob takih vse številčnejših poročilih in napo- vedih je bilo torej spomladi 1944 le še vprašanje časa, kdaj se bodo domobranci "zares" in za stal- no pojavili tudi v Baški grapi. V Tolminu je nad- por. Ilija, ki je bil za razliko od drugih enot pod- rejen Wehrmachtu in ne nemški policiji, svojo četo imenoval Straža na Soči. Kot 6. četa je v okvh SNVZ prišla v vseh pogledih šele 1. sep- tembra. Kmalu se je formuala še 9. četa v Koba- ridu, obe pa sta postopoma z nekaterimi manj- šimi izpostavljenhni posadkami skušali obvlado- vati tudi širše območje Tolminske. Značaj ne- kakšne orožniške postaje je zadobila tudi prva in edina postojanka primorskih oziroma tolminskih domobrancev na Baškem - na Grahovem. Njen nastanek, nadaljnji obstoj ter skoraj celotna aktivnost so bili povezani z imenom njenega poveljnika Avguština Žnidaršiča. Doma je bil iz Morskega pri Kanalu, po poklicu orožnik in je zadnjih 13 let služboval v Kočevju. Po kapitu- laciji Italije je prišel domov, v začetku februarja 1944 pa je bil mobilizkan k domobrancem. 27. februarja je bil uradno odrejen za vodjo orož- niške postaje na Grahovem. S krajšimi presledki je ostal njen poveljnik do konca vojne, sprva kot narednik, od septembra kot poročnik. Formalno naj bi torej ta orožniška - domobranska posto- janka bila ustanovljena 27. februarja 1944. Toda postavlja se vprašanje, zakaj se je imenovala orožniška, saj je to edmi tak primer na Primor- skem. Morda zgolj zato, ker je bil njen vodja orožniški podčastnik? Res je sicer, da je kasneje Znidaršič v svojih dopisih pridevnik "orožniška" redno uporabljal, medtem ko npr. v žigu postaje tega ni bilo. V žigu je namreč bil n^is Straža na Soči - Postaja Grahovo, na sredini pa je bil upo- dobljen - kar je bilo nenavadno - kranjski orell^« V prvih tednih je z Žnidaršičem prihajalo na Grahovo le še nekaj, v civilne obleke naprav- ljenih domobrancev; sprva jih je bilo šest, nas- tanili pa so se v bivši miličniški vojašnici. Naj- prej so dnevno hodili iz Tolmina, nato so se ustalili. Njihovo število je zelo nihalo, od treh, štirih pa vse do 17, ob koncu vojne pa je pos- tojanka štela celo 20 domobrancev. Posebej v 34 AS (INZ), fase. 537/n, poročilo OK KPS za Baško 1. 4. 1944; fase. 533/V, poročuo OK KPS za Baško 19. 1. 1944; fase. 899/1, KUZOP, poročilo OK KPS za Baško 4. 4. 1944; Mlakar, Domobranstvo na Tolminskem, 224. 35 AS (INZ), fase. 532/V, poročuo OK KPS za Baško 29. 12. 1943; fase. 533/V, poročilo OK KPS za Baško 6. 1. 1944; fase. 562/Vn, poročuo OO SPŽZ 15. 2. 1944 in 11.3. 1944. 36 AS (INZ), SNVZ, fase. 11, gradivo 6. čete Tolmin in Postaje Grahovo. 74 1994 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42 začetku so se pojavljale tudi napovedi o precej višjem številu, vendar se to nikdar ni uresničilo. Tako se je število ustalilo pri 10 do 15 mož, se pravi, da je bila to ena desetina. To je pred- stavljalo komaj dober odstotek vseh zasedbenih sil na Baškem, pa tudi na samem Grahovem so bili domobranci v veliki manjšini nasproti nem- škim in italijanskim vojakom. Takšna sila seveda ni mogla ničesar pomeniti v operativnem vojaš- kem pogledu, pač pa je imela svojo vlogo v nad- zorovanju prebivalstva z vidika sodelovanja z OF in partizani. Poleg tega je izvajala določene po- licijske, upravne in predvsem propagandne fimk- cije, tako da je bil naziv "orožniški" do neke mere upravičen. Domobranska posadka je bila zgolj na Grahovem - v bivši karabinjerski vojaš- nici -, čeprav so se občasno pojavljale vesti o njihovi prisotnosti tudi na Koritnici, v Podmelcu in v Podbrdu, vendar je šlo v teh primerih le za začasne nastanitve; npr. v Podbrdu poleti in no- vembra 1944, ko je večja skupina domobrancev prišla iz Tolmina, lahko pa je bilo to povezano tudi s sodelovanjem domobrancev v večjih nemških akcijah oziroma ofenzivah. V neposred- no operativnem smislu so bili grahovski domo- branci podrejeni nemškemu poveljstvu pri Sv. Luciji, organizacijsko in glede oskrbe pa seveda poveljstvu 6. čete SNVZ v Tolminu, od jeseni 1944 pa v Kobaridu. Za neposreden nadzor je bil posadki dodeljen nemški podčastnik Joseph Sel- famoser, ki so ga domobranci po domače ime- novali kar Jože. Kar se tiče podrobnega pregleda nad delova- njem posadke na Grahovem in sploh domo- brancev na Baškem, je treba poudariti, da o tem priča predvsem mnogo ohranjenega arhivskega gradiva različnih partizanskih, vojaških in civil- nih organov, ki so skrbno spremljali dejavnost domobrancev in sploh nasprotnikov OF. Žal imamo na razpolago izredno malo dokumentov same protirevolucioname in domobranske strani, tako da smo vezani na že omenjeno partizansko gradivo. Slednje pa seveda o tem ne poroča zme- raj objektivno, na kar bomo opozorili predvsem v primerih, ko je to posebej izrazito. Glavna naloga grahovske domobranske po- sadke je bilo seveda nadziranje prebivalstva in zasledovanje oziroma preganjanje vseh pojavov, ki bi kazali na prisotnost organizacij OF, KP, VOS in partizanstva. Toda v prvem razdobju, kot smo deloma že omenili, je bila aktivnost domo- brancev namenjena predvsem iskanju in vzpod- bujanju morebitnih prostovoljcev, lirati pa tudi mobilizaciji moških, ki so bili še "na razpolago" za vojaško službo. Tako je marca v Podmelec prišlo 40 domobrancev, ki so pobrali štiri moške in jih odpeljali v Tolmin. Enoto, v kateri so bili sami domačini s Tolminske, je vodil nadpor. llija. Čez nekaj dni so domobranci med domačini poizvedovali, kdo vse je podpiral OF ter napo- vedovali, da bodo taki slej ko prej aretirani in odvedeni na prisilno delo v Nemčijo. Pri tem je bil posebej prizadeven Žnidaršič, o katerem tudi kasnejša poročila govorijo, da je bil zagret in aktiven protikomunist. Seveda sama grahovska posadka ni mogla izvajati mobilizacije v večjem obsegu. Sicer pa je bilo tudi na tem območju zmeraj manj moških, ki bi jih bilo mogoče odvesti. Na Baškem je bilo še posebej značihio, da so bili moški, ki so še ostali doma, povečini zaposleni pri železnici, teh pa Nemci iz razimi- Ijivih razlogov niso pustili mobilizhrati. Tako so domobranci konec aprila 1944 pobrali nekaj fantov v Klavžah, vendar so morali vse razen enega izpustiti, ker so bili zaposleni pri železnici oziroma v električni centrali. S tega vidika je zelo zanimivo, a tudi nerazimiljivo poročilo, da so tedaj vsi fantje s podbrškega konca, ki so delali pri železnici, hoteli iti k domobrancem. Toda, ker naj bi že med potjo izvedeli, da jih bodo Nemci odvedli neznanokam, so se razen enega vrnili domov, omenjenega pa naj bi mobilizkali Nemci "po krivdi lastne matere" l^' Ta dogodek bi bil lahko v zvezi z dejstvom, da so nekaj dni pred omenjenim dogodkom domo- branci razposlali pozive, da naj se vsi moški v starosti od 16 do 54 let prijavijo v njihove vrste. Načeloma so bile sicer po tedanjih nemških predpisih za pristop k domobrancem možne le prostovoljne prijave, toda tudi nemške oblasti so v mnogih primerih ravnale dmgače. Precej moških so, tudi partizanskih dezerterjev, skriva- čev ali celo partizanskih ujetnikov, vsaj posredno - pod grožnjo odvedbe v Nemčijo - prisilile k pri- stopu med domobrance. Iz kasnejšega časa ima- mo nekaj poročil, da so domobranci v posa- meznih vaseh zajeli nekaj mladeničev, n.pr. sredi oktobra so pod Kojco pobrali pet fantov, po- novno tudi sredi decembra. Pri tem so seveda so- delovali tudi Nemci in Italijani, saj so domo- branci na terenu le redko nastopali sami, odlo- čilno besedo pa so v takih primerih imeli Nemci. Pri aretacijah aktivistov OF, skrivačev ipd. je 37 ZA MNZ, poročilo OK VOS 14. 3. 1944; AS (INZ), fese. 537/1, porocüo PK VOS 15. 3. 1944; fese. 561/n, porocüo Bora iz Klavž 29. 4. 1944. 75 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino seveda odločilno vlogo imela domobranska ob- veščevalna služba, oziroma domobranski pristaši po vaseh. V tem pogledu se kot značilen in iz- razit primer v dokumentih večkrat omenja vas Bukovo.3* O tem, kdo od aretiranih je bil izpuš- čen in kdo odpeljan v Nemčijo, so razumljivo tudi odločale nemške oblasti. Pri nekaterih vojaških pohodih je tudi na ob- močju Baškega prihajalo do požigov hiš in gos- podarskih poslopij, vendar le v omejenem obse- gu. Požigi so se dogodili npr. v Klavžah, Liscu, Zaliscu, najhujši primer pa je bil v Žabžah na Bukovem, ko je zgorelo pet ljudi. Domobranci so bili pri teh akcijah sicer zraven, vendar niso imeli aktivne vloge. Toda po nekaterih poročilih so domobranci aktivistom OP grozili s požigom hiš, tako baje v Oblokah v začetku junija 1944, v Rutu in Grantu pa februarja 1945. Kar se tiče aretacij aktivistov OF in dmgih kategorij prebi- valcev, je na podlagi približnih podatkov mogoče ugotoviti, da je bilo v akcijah, pri katerih so sodelovali tudi domobranci, na območju Baske grape aretiranih okoli 50 ljudi, od tega največ žensk. Na Grahovem in v Koritnici so domobran- ci arethali največ, skoraj 20 ljudi, od tega kar 12 žensk; večino sredi aprila 1944, nekaj pa tudi v začetku novembra. Ob priliki ene od aretacij naj bi domobranci tudi mučili. Sredi decembra so aretirali 10 žensk in enega moškega v Rutu in Grantu, a ženske so na Žnidaršičevo jezo Nemci izpustili. Več aretacij je bilo tudi v Zakojci, Klavžah, Podmelcu, tudi na Baci pri Podbrdu, vendar so tudi te (razen dveh) v Podbrdu izpustili. Najbolj so domobranci kontrolirali Gra- hovo in bližnje vasi, toda tudi Zarakovec, Rut in podkojške vasi so se pogosto soočale z obiski domobrancev. Le redko pa so zašli v podbrški kot, razen v Hudajužno. Kontrolo so izvajali v glavnem v obliki pogostih patmlj in zased na primemih krajih. Pri obiskih vasi je prihajalo tudi do tatvin, izsiljevanja denarja, samoumev- nega zahtevanja hrane in tudi maltretiranja.^' Patmlj hali so po cestah, a tudi po stranskih po- teh, zasede pa postavljali tudi ob progi, seveda z namenom, da preprečijo partizanske sabotaže. 38 AS (INZ), fase. 234/1, poročuo O. C. 31. divizije 17. 8. 1944, 10. 10. 1944; HVALA, 192, 204. 39 AS (INZ), fase. 561/VI, poročilo Agitprop komisije pri OK KPS 8. 6. 1944; fase. 537/n, poročuo OS za Baško 11. 8. 1944; fase. 243/IV, poročuo O.T.B.3 12. 12. 1944; fase. 243/V, poročilo O.T.B.3 24. 2. 1945; fase. 881/I-n, prijave KUZOP-a, okraj Tolmin; Maks HOŽIČ, Kruh spi, je rekel oče. Primorske novice 17. 4. 1981. Znano je patmljiranje v Podbrdu in okolici julija m avgusta, septembra pa so pogosto odhajali do Hudajtožne, posebej pa naj bi po partizanskih poročilih terorizirali Temljine. Jeseni in pozimi 1945 so postavljali zasede okoli Bukovega, kjer so izvajali tudi preiskave. Zadnja njihova patmlj a je zabeležena 25. aprila 1945 na Bukovski vrh, kjer so obstrelili nekega starca. V vaseh so spra- ševali svoje pristaše po informacijah, delali pre- iskave pri terencih in če jih niso aretirali, so jim grozili ali pa jih skušali spametovati, da pre- nehajo s svojim delovanjem. Tudi pri tem je bil najbolj prizadeven sam poveljnik Znidaršič, ki je npr. večkrat zasliševal rajonsko obveščevalko v Podmelcu ter ji grozil z intemacijo v Nemčiji. Aktivistom je grozil tudi na Knezi, najraje pa je menda kontroliral Rut in tamkajšnje "sumljive tovarišice".'«' Ker so torej grahovski domobranci skušali svoj teren obvladovati predvsem z manjšimi pat- mljami in ker večje domobranske enote, razen ob nekaterih ofenzivah v Baški grapi, enostavno ni bilo, je razumljivo, da je bilo le malo možnosti, da bi prišlo do neposrednega spopada zgolj med domobranci in partizani. Nekaj takih primerov pa je le bilo zabeleženih. Tako se je z domobransko patmljo spopadla manjša enota 2. brigade VDV, ko je ob 3. obletnici OF v Podmelcu izvajala listkovno akcijo; ob tej priliki je padel tudi en partizan. Če ne upoštevamo splošne ofenzive 9. korpusa na Baško grapo konec jimija, so par- tizani napadli Grahovo le še v noči na 16. sep- tember, vendar brez uspeha, ker je bila posto- janka dobro zavarovana. V začetku oktobra je predhodnica Gradnikove brigade padla v domo- bransko zasedo na Bukovskem vrhu, a pred pre- močjo so se morali domobranci takoj umakniti. Obratno se je zgodilo 20. decembra, ko se je med Grahovim in Bukovim zaseda 3. čete Zaščitnega bataljona 9. korpusa umaknila pred domobransko patmljo; takrat so celo padli trije partizani. 4. aprila 1945 so v bližini Bukovega partizani na- padli skupino Italijanov m domobrancev, tako da so se slednji morali z dvema težkima ranjencema umakniti v postojanko.'*^ Prav zaradi redkih ne- 40 AS (INZ), fase. 561/n, Bor poroča iz Klavž 29. 4. 1944; fase. 537/n, poročilo OS za Tohninsko 14. 6. 1944; fase. 561/VI, poročilo Agitprop komisije pri OK KPS 19. 6. 1944; fase. 565/m, poročilo OO OF za Baško 4. 11. 1944; fase. 564/in, poročilo okrajnega komiteja KPS za Baško 20. 11. 1944. 41 AS (INZ), fase. 217/n, poročUo 2. brigade VDV 27. 4. 1944; fase. 234a/n, poročilo komande Kobariškega vojnega področja 20. 9. 1944; fase. 243/V, poročilo 76 1994- ¦1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino posrednih spopadov s partizani so bile domo- branske izgube razmeroma majhne. Med vojno ni pravzaprav padel noben grahovski domobranec; poleg omenjenih dveh ranjencev so imeli le še enega težko ranjenega, in to v streljanju ponoči 14. julija v bližini Grahovega. Tudi na dmgi strani ni videti, da bi partizani poleg omenjenih štirih padlih v neposrednih spopadih z baškimi domobranci imeli še dmge izgube. Kot deloma že omenjeno, pa so domobranci z Grahovega nekajkrat sodelovali tudi pri večjih akcijah in v manjših ofenzivah, zato so se morali udeležiti tudi daljših pohodov. V 2. polovici julija so sodelovali v ofenzivi na Cerkljanskem, med tol- minskimi domobranci so bili tudi tisti z Gra- hovega, med dmgim so se pojavili tudi v vasi Labinje. Pri tem, enako pa še pri dmgih pohodih, so Nemci domobrance zaradi poznavanja krajev uporabljali kot "kažipote". Kot take je tedaj partizanska obveščevalna služba poimensko na- vedla tri domobrance, doma iz Ruta, vendar z za- nimivo pripombo, da so bili "k temu primorani, ker fantje so idealno pošteni in zdravi"! Omeniti gre seveda tudi večkratne pohode v Rut in na Biokovo, predvsem pa konec decembra na Šent- viško planoto, ko so tam ropali Nemci in Itali- jani, med katerimi so partizanski obveščevalci opazili por. Žnidaršiča z nekaj domobranci. Tre- ba je dodati, da vendarle ni razvidno, ali so se slednji tudi udeležili ropanja.'*^ Tudi pri baških domobrancih je propaganda spadala med njihove važnejše in predvsem stalne dejavnosti. To je veljalo za celotno primorsko domobranstvo, saj je bilo zaradi svoje vojaške šibkosti prisiljeno, da nenehno prepričuje prebi- valstvo o potrebi in nujnosti svojega obstoja. S tem naj bi doseglo večjo podporo, se tudi vojaško okrepilo in tako posledično oslabilo OF in partizanstvo. Prebivalstvo in posredno tudi partizane je domobranska in sploh protikomu- nistična propaganda skušala prepričati, da sta OF in partizanstvo v bistvu povsem komunistični zadevi, zgolj sredstvo KP za dosego absolutne oblasti, izvedbo revolucije ter vzpostavitev sov- jetskega sistema. Pod totalitarnim in protiver- skim sovjetskim režimom pa seveda Primorci nočejo živeti, zato je še čas, da se od te poti O.T.B.3 21. 2. 1945, 13. 4. 1945; Zaščitni bataljon 9. korpusa. Nova Gorica 1983, 27. 42 AS (INZ), fase. 239/n, poročilo O. C. 9. korpusa 2. 8. 1944; ZA MNZ, poročilo pooblaščenca OZNE za Se- vemoprimorsko okrožje 3. 1. 1945; Stanko PETELIN, Skoraj srečanje s smrtjo. TV-15, 1. 1. 1964. odvmejo in oprimejo pravega slovenskega in obnoviteljskega dela, ki ga na Primorskem izva- jajo domobranci! Po prepričanju domobranske propagande je OF Primorsko prodajala italijan- skim komunistom, toda po dmgi strani naj bi na tem območju partizanstvo in komimizem sploh ne imela nobene bodočnosti, saj naj bi sem prišli Angloamericani, ki ne bodo dopustili, da bi zav- ladal komunizem. Tudi zato bi veljalo podpreti domobrance, ki so neuradno ves čas namigovali, da se borijo za zavezniško stvar in da imajo povezavo z zavezniki. Ko so le-ti okoli novega leta 1945 iz letal nad Knežo pomotoma odvrgli nekaj padal z materialom, naj bi domobranci to takoj razlagali kot dokaz, da zavezniki pomagajo njim, vsaj tako je o tem pisal Partizanski dnev- nik. Proti koncu vojne so se taki glasovi nmožili. Okoli 20. aprila sta npr. dva domobranca, ki sta bila v Baški grapi na dopustu, v razgovorih zago- tavljala, daje zmaga domobrancem zagotovljena in da se bodo odslej skupaj z Nemci in Ame- ričani bojevali proti Sovjetom. Konec aprila naj bi po podatkih partizanske obveščevalne službe domobranci skušali prepričati Nemce na Tolmin- skem, naj ne odidejo in da naj tudi oni skupaj z njimi počakajo Angleže.'*^ Nemške oblasti seve- da uradno take propagande niso dopuščale, toda z bližanjem poraza so tudi v tem domobrancem puščale vse bolj proste roke. Enako je veljalo tudi za izrazito protiitalijansko noto domobran- ske propagande, pri čemer pa so morali domo- branci biti previdni, saj so jih na Tolminskem in Baškem vsepovsod obkrožale številčnejše itali- janske enote. Težišče celotne propagande pa je bilo seveda na protikomunizmu, na političnem in ideološkem nasprotovanju komimizmu, pri čemer naj bi bila OF in narodnoosvobodihio partizan- stvo samo krinka za že omenjene načrte. Pri tem je propaganda poudarjala in tudi pretiravala pri opisu partizanskega delovanja z raznimi ekscesi, napakami in tudi zločini, posluževala pa se je tudi različnih provokacij. Partizanski dokumenti poročajo, da so domo- branci skoraj praviloma ob svojih obhodih in obiskih po vaseh delili ljudem tudi letake, časopise, knjige, lepili plakate, ob tem pa izvajali tudi ustno propagando. Omenjena literatura je iz Gorice in Ljubljane prihajala tudi po pošti, ven- dar so jo pogostokrat zaplenili partizanski akti- visti. Nadalje poročila govore o deljenju podobic 43 AS (INZ), fase. 243/V, poročilo O.T.B.3 27. 4. 1945, 29. 4. 1945; MLAKAR, Domobranstvo na Primor- skem, 114-124; Partizanski dnevnik 23. 1. 1945. 77 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino in raznih "licememih letakov", ki pa po besedah partizanskih obveščevalcev niso imeli velikega odmeva. Propagandno gradivo so bodisi delili sa- mi domobranci bodisi njihovi posamezni pristaši, pa tudi "kombinirano". Kot npr. avgusta 1944, ko sta v Hudajužno z vlakom prispela dva domo- branca v spremstvu dveh deklet; vsi skupaj so najprej trosili letake po vasi, nato pa literaturo delili ljudem na železniški postaji. Zatem so se z enakimi nameni odpravili proti Podbrdu. Neka ženska pa je trosila letake na poti od Grahovega do Zakojce ipd.'*'* Letake in časnike je večkrat delil tudi por. Znidaršič, v začetku decembra v grahovski okolici kot "darilo Sv. Miklavža"! Ši- rili so tudi Goriški list, tiskani poltednik, ki je od maja 1944 izhajal v Gorici kot nekakšno uradno glasilo goriških Slovencev. V rubriki Vesti iz Gorice in dežele je objavljal tudi nekatere novice z Baškega. Julija 1944 je začel v Tolminu izha- jati tudi sprva ciklostiran, od januarja 1945 pa tiskan tednik Tolminski glas. Vsega skupaj je izšlo 40 številk, domobranci pa so ga delili ozi- roma prodajali dobesedno od hiše do hiše. Čeprav je imel začuda malo člankov, ki bi zade- vali Baško grapo, so ga ljudje dosti kupovali. Zanimivo je, da eno od poročil o tem dogodku pravi, da domobranci vse, kar dobijo s prodajo časnikov, zapijejo!'*^ Domobranci in njihovi sopotniki so se na Pri- morskem silno trudili za vzpostavitev slovenske- ga šolstva ter za oživitev kulturnega življenja, ki so ga pred leti imičili fašisti. To prizadevanje je bilo iskreno, seveda pa se ni bilo mogoče izogniti propagandističnemu izrabljanju teh prizadevanj v politične in ideološke namene. Na ožjem Tolmin- skem in Kobariškem je bilo kultumo in pros- vetno delovanje pod neposrednim ali vsaj posred- nim domobranskim okriljem kar živahno; šlo je za kultiuna društva, tečaje, akademije, šole, literame večere, zborovanja ipd. Na Baškem je v tem pogledu vladalo pravo mrtvilo, kar je bila pač posledica maloštevilnosti prisotnih domo- brancev. Manjkalo je tudi domačih izobražencev, ki bi se za to aktivno zavzeli, pa tudi prebivalstvo za to ni pokazalo pravega navdušenja, čeprav je kazalo neke splošne simpatije do domobranstva. Delovalo je nekaj šol, formahio v sklopu oku- patorske ozkoma "domobranske" uprave. Edina omembe vredna kultuma prireditev grahovskih domobrancev je bila sredi jiuiija, ko so sem prišli na obisk domobranci iz Tolmina. Pevski zbor je zapel nekaj pesmi in po 25 letih naj bi se tako na Grahovem uradno spet slišala slovenska pesem. Med pesmimi je izstopala himna "Hej Slovenci", nadpor. Ilija pa je ob tem imel še "krasen go- vor".46 Med različnimi dejavnostmi grahovskih do- mobrancev je potrebno omeniti tudi njihovo ne- kako samoumevno prizadevanje, da bi jih pre- bivalstvo doživljalo m upoštevalo kot slovensko oblast. To se je lahko razumelo tudi kot poskus tekmovanja z OF, ki je tudi poskušala izvajati svojo oblast prek različnih organov in organi- zacij. Med dmgim so pošiljali ljudem po vaseh, tudi tistih, ki so bile pod partizansko kontrolo, pozive, da se javijo na orožniški postaji na Grahovem. V začetku avgusta je tako M. P. iz Bukovskega vrha dobila poziv, da se ob 15. lui "predstavi" orožniški postaji z dostavkom, da "v slučaju da imenovana se ne predstavi, bode are- tirana in kaznovana"! Podobno pošto s pozivi na Grahovo naj bi 2. avgusta dobilo kar 22 oseb v Zakojci. Po partizanskih obveščevalnih virih so domobranci pozvanim, ki se ne bi javili, grozih, da jih pridejo iskat in da bodo odvedeni v Nem- čijo. O tem nimamo nadaljnjih podatkov, vendar je verjetno šlo za osumljene partizanske aktiviste ali pa za potencialne mobilizirance za razna dela. Zanimivo je dejstvo, da so s temi pozivi gra- hovski domobranci posegali tudi na območje ob- čine Cerkno in se torej niso omejevali na občino Grahovo. Grožnje s privedbo so bile morda pove- zane - vsaj v primem Zakojce - s kaznovalno od- pravo Nemcev in domobrancev v začetku ok- tobra, ki je tedaj aretirala 13 vaščanov."*^ Take pozive so pošiljali tudi na Bukovo; M. D. naj bi se npr. na Grahovem zglasila 29. septembra. Ker se ni odzvala, so jo domobranci kar dvakrat iska- li, vendar zaman, ker je ni bilo doma. Še konec aprila 1945 je por. Znidaršič aretkal aktivista in obveščevalca iz Zakojce ter ga poslal domo- branski posadki v Tolmin. Po popisu njegovih grehov je tamkajšnjemu poveljniku priporočil, da se zapomika "oddalji od njegovega pristojnega bivališča, ker je resnično kriv za vse, kar ga 44 ZA MNZ, OI ONZ za Baško, porofiilo obveščevalnega oddelka 30. 8. 1944; AS (INZ), fase. 243/m, poročilo O. C. Kuk 5. 12. 1944. 45 AS (INZ), fase. 239/1, poročilo O. C. 9. korpusa 1. 10. 1944. 46 Goriški list 24. 6. 1944; AS (INZ), fase. 233/n, poro- čuo O. C. 9. korpusa 12. 2. 1945. 47 AS (INZ), fese. ll/m, pozivnica 2. 8. 1944; fase. 234/1, poročuo O. C. 31. divizije 7. 8. 1944. 78 I994 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino podpisani dolži v tej obtožnici".'** Med dmgim mu je tudi očital, da je za potrebe Gospodarske komisije popolnoma izropal dve družini, ki sta imeli sinova pri domobrancih. Zanimiva in značilna je bila poteza domo- brancev ob obisku in aretacijah partizanskih akti- vistov na Baci pri Podbrdu. Enega domačma so namreč postavili "za stražo" z nalogo, da v Podbrdo takoj javi, če bi se v bližini pojavili par- tizani. Pri tem so mu celo zagrozili, da bo ustre- ljen, če straže ne bo v redu opravljal. Pojavljale so se tudi vesti, da so npr. na Bukovem domo- branci začasno pobrali nekaj civilov za popravilo ceste, dmgič pa so skupaj z Nemci v Rakovcu in Klavžah za delo mobilizirali nekaj deklet. De- cembra so na Knezi raznašali pozivnice (nem- ške?) za delo v Gorici, ženske pa so bile "vab- ljene" na delo v Tolmin. Verjetno je šlo za dela pri graditvi nemške obrambne linije, nekakšno pravno osnovo pa je ta obveznost imela v od- redbi vrhovnega komisarja v Trstu o obvezni delovni službi v Jadranskem primorju.Nekak- šen izraz izvajanja oblasti so bila tudi oznanila, ki so jih morali duhovniki brati v cerkvah po Baški grapi, da so namreč ljudje dolžni domo- brancem v najkrajšem času oddati vso vojaško opremo in orožje. Primorski dnevnik je v komen- tarju poudaril, da tega materiala, ki bi sicer že zdavnaj moral biti v rokah partizanov, seveda nihče ne bo izročal "krvnikom slov. naroda". Pri tem je okrcal duhovnike, češ da s takimi oznanili podphajo narodne izdajalce in tako tudi sami postajajo izdajalci! V vojnih razmerah je količina oblasti bila odvisna seveda predvsem od vojaške moči in v tem pogledu, kot že rečeno, so bili domobranci na Baškem šibki, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Nekoliko bolj ugodno razmerje sil je veljalo zanje, kar zadeva podpore med prebi- valstvom, toda to v danem položaju takrat pač ni odločalo. Pravo oblast so v Baški grapi imeli Nemci, njim pa je šlo predvsem za nemoteno obratovanje železniške proge. Izven tega so slo- venskim "oblastem", to je domobrancem in gra- hovskemu županstvu, puščali proste roke. Mane- verskega prostora pa je bilo med nemško in na dmgi strani partizansko oblastjo seveda le malo. V praksi seje domobranska oblast morala omejiti na nekakšno policijsko delovanje, kar smo že opisali, po dmgi strani pa je skupaj z občinsko upravo šlo za prenašanje sicer redkih nemških ukazov in zahtev do prebivalstva. Ob koncu voj- ne naj bi se domobranske perspektive v tem pogledu izboljšale, saj naj bi jim Nemci oblju- bili, da se bodo umaknili in jim prepustili oblast. Zato naj bi se domobranci začeli obnašati bolj samozavestno in oholo, a to je bila lahko zgolj pristranska partizanska ocena.*" Toda glede na znano razmerje sil je bila takšna možnost sila iluzoma, o čemer so si bili verjetno na jasnem tudi sami domobranci. Ob vsem tem nam ostane še odgovor na vpra- šanje, koliko moških z baškega območja je sploh vstopilo v domobranske vrste, ali natančneje, koliko jih je bilo pri domobrancih. Dolmmenti, ki jih imamo na voljo, nam ne omogočajo pov- sem natančne ocene. Ne vemo namreč, koliko izmed teh je bilo prostovoljcev in koliko jih je bilo prisilnih mobilizirancev, lahko pa bi seveda govorili tudi o neke vrste vmesni kategoriji. V slednjo bi lahko brez dvoma uvrstili ujete parti- zane pa tudi dezerterje, ki jim je v primem od- klonitve vstopa med domobrance grozila najmanj intemacija v Nemčiji. Znana sta dva taka primera iz vasi Porezen. Spomladi 1944 so organi OF zabeležili kar nekaj primerov prostovoljnega od- hoda k domobrancem, čeprav so največjo sku- pino tedaj tolminski domobranci skupaj z Nemci mobilizirali. Za poletje 1944 naj bi veljalo, da s tega območja k domobrancem ni pristopil nihče. Natančnih številk za celotno razdobje iz doku- mentov pa ni mogoče ugotoviti, čeprav imamo vsaj eno zbimo poročilo s konca maja 1944. Tak- rat je Oblastni komite KPS Centralnemu komi- teju navedel, da je bilo v baškem okrožju dotlej ugotovljenih 57 primerov pristopa k domobran- cem. Pri tem je važno dodati, da je tedanje baško okrožje obsegalo precej večje območje kot zgolj Baško dolino.*! Kljub nepopolnim podatkom lahko ocenimo, da je bilo z ožjega baškega ob- močja pri domobrancih v celotnem razdobju približno 40 moških, če pa jim prištejemo še 15 primerov s tem tesno povezanih podkojških vasi, pridemo torej do števila 55. Na podlagi različnih neposrednih in posrednih podatkov ocenjujemo, daje bilo med temi dobra tretjina prostovoljcev. 48 AS (INZ), fase. 234/1, poročUo O. C. 31. divizije 2. 10. 1944; fase. 11/m, pismo por. Žnidaršiča 28. 4. 1945. 49 AS (INZ), fase. 537/n, poročilo OS za Baäko 11. 8. 1944; fase. 236/1, poročilo O. C. 9. korpusa 29. 8. 1944; fase. 238/n, porocüo O. C. 9. korpusa 12. 12. 1944; fase. 243/IV, porocüo O.T.B.3 13. 12. 1944. 50 Partizanski dnevnüc 9. 3. 1945; AS (INZ), fase. 243/V, porocüo O.T.B.3 28. 2. 1945. 51 Janko VALENTINČIČ, Kromka NOB 1918-1945 Pod- brdo. Podbrdo 1990, 38; AS (INZ), fase. 533/n, poro- cüo oblastnega komiteja KPS 30. 5. 1944. 79 1994- 1/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino ostali pa so bili na tak ali drugačen način k vstopu prisiljeni. Skoraj vsi so bili seveda kmeč- kega rodu, glede zastopanosti po vaseh pa izstopa predvsem Rut, od koder naj bi izviralo kar 15 domobrancev. Za ostale vasi so znani le po eden, dva ali kvečjemu trije primeri, pri čemer pa naj ne bi bilo nobenega domobranca iz Petrovega brda. Kuka, Hudajužne, Kneze ter vasi nad Kne- žo. Ti baški domobranci so v glavnem služili v Tolminu in Kobaridu, v manjši meri pa tudi v Gorici in drugod. Zaradi poznavanja domačih krajev pa jih je bilo nekaj ponavadi tudi med grahovsko posadko. Ob tem naj navedemo zna- čilno poročilo 01 ONZ z začetka avgusta 1944, ki pravi, da vsako soboto v Tolmin prihaja veliko število "sorodnikov od domobrancev iz Graho- vega, Podbrda, Bukovega in tudi Planote"!^2 Če smo ugotovili, da je bil vojaški pomen "baških domobrancev skoraj zanemarljiv, pa to gotovo ni veljalo za njihovo politično "težo". Pri tem se seveda ne gre omejevati samo na domo- branstvo v ožjem smislu, temveč je treba pri- tegniti še pojme in manj oprijemljive pojave, kot so bela garda, plava garda, reakcija, sredina; da ne govorimo še o anglofilstvu, skrivaštvu, dezer- terstvu ipd. Politični, oblastni in vojaški organi OF so namreč ves čas domobranstvu in drugim naštetim pojavom posvečali izredno veliko po- zomosti. Za to so porabili dosti časa in energije in prav v tej zrcalni sliki domobranstva v očeh organov OF je videti omenjeno veliko politično težo. Nimamo dovolj prostora, da bi lahko pod- robeneje prikazali mnogoplasten odnos OF do domobranstva in sorodnih pojavov, zato se mo- ramo zadovoljiti samo z nekaterimi splošnejšimi ugotovitvami. Partizanska oblast je predvsem stalno in natančo opazovala, ocenjevala in ana- lizirala politični položaj, seveda v tem smislu, kakšno je razpoloženje in stališče prebivalstva do okupatorja, domobranstva in seveda tudi do nje same. Položaj je ocenjevala strogo in z zelo strogimi kriteriji, zato ne preseneča, da tozadevne partizanske dokumente preveva stalno in veliko nezadovoljstvo s političnim položajem v Baški grapi. Posebej partijski in skojevski organi so bili zelo nezadovoljni z obnašanjem prebivalstva. Pri tem nikakor ni šlo zgolj za nekakšne simpatije ali podpiranje domobrancev, temveč tudi za opor- tunizem do okupatorske oblasti. Sem je kajpak treba prišteti tudi stalno zaposlovanje pri želez- nici in dmgih občasnih delih, odpor do partizan- ske mobilizacije, dezertiranje, "politiko čakanja", šhjenje neresničnih vesti o partizanski vojski, omahljivost, "samosvojost" itd. Velik problem so bili tudi skrivači, ki so ponekod po vaseh povsem obvladovaU položaj. Že jeseni 1943 je PK VOS večino vasi ob progi označil kot najslabše na Tohninskem in navedel, daje v njih zelo narasel odpor proti OF. Toda za vsem tem še ni videl grožnje domobranstva, ker ga pač tedaj še ni bilo, temveč predvsem t.i. sredine.*^ Okrajni ko- mite KPS je v začetku maja 1944 ocenil vse vasi z vidika odnosa do OF in do okupatorske in pro- tirevolucioname strani. V Znojilah in Hudajužni naj bi bilo za OF najslabše, najboljše pa v Gran- tu, medtem ko naj bi bili najbolj pod vplivom domobrancev Klavže in Podmelec. Skojevski komite je kasneje za cel okraj ugotavljal, da so "ljudje nerevolucionami, dmgače pa dobri"! Vpliv bele garde se je po mnenju OO OF utr- jeval, zato je naročal OI ONZ, daje treba aretirati ljudi, ki vzdržujejo stalne zveze z domobranci.*'* Poleti je postajal položaj za OF še manj ugoden; deloma neuspeli napad 9. korpusa na železniško progo je povzročil upadanje morale pri ljudeh, tako da so postale vprašljive tudi volitve v na- rodnoosvobodilne odbore, na katere so se tedaj pripravljali. Ko so sestavljali volivne sezname, so aktivisti OF ugotavljali, da za nekatere vasi nima smisla delati seznamov, saj naj bi po nji- hovih kriterijih več kot polovica ljudi te pravice ne imela, npr. v Stržiščah, Kuku in Znojilah. Dejansko so volitve izvedli le v Rutu, Grantu, Liscu in na Selih, kasneje v septembm pa le še v Poreznu. Problem volivnih upravičencev je seve- da nastal tudi v Rutu, kjer je bilo več domo- branskih družin, tako da tam 26 ljudi ni dobilo volivne pravice.** V Stržiščah, ki so bile stalno 52 ZA MNZ, OI ONZ za Baško, poročilo 6. 8. 1944. 53 ZA MNZ, PK VOS, dopis 22. 10. 1943; prav tam, po- ročilo 2. 12. 1943; AS (INZ), fase. 532/V, poročila OK KPS 20. 11. 1943, 29. 11. 1943, 29. 12. 1943. 54 AS (INZ), fase. 561/IV, zapisnik seje okrajnega komiteja KPS za Baško 4. 5. 1944; fase. 562/VI, poročilo OK SKOJ 15. 5. 1944; fase. 533/V, poročilo OK KPS 2. 6. 1944; fase. 542/m, poročilo OO OF za Baško 24. 6. 1944; ZA MNZ, OI ONZ za Bažko, poročuo 23. 5. 1944. 55 AS (INZ), fase. 561/IV, poročilo okrajnega komiteja KPS za Baško 7. 7. 1944; fase. 561/IV, OI ONZ za Baško poroča 30. 8. 1944; fase. 567/IV, poročuo ok- rajne partijske konference 15. 9. 1944; fjise. 565/1, po- ročilo OO OF za Baško 19. 9. 1944; fase. 565/Vn, po- 1994- 1/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino na udaru partizanske kritike, so morali razpustiti partijsko celico, vse večje je bilo število skri- vačev. OO OF je moral konec februarja 1945 ugotoviti, da so v osmih vaseh ljudje enostavno razpustili odbore OF in sploh več ne sprejemajo njihove pošte. Marca, tik pred koncem vojne, kar v 11 vaseh ni bilo nobene organizacije OF, niti ne simpatizerske skupine. Vasi onstran proge naj bi bile za partizansko gibanje izgubljene, razen Ruta in Granta, pa še tu ni šlo brez že omenjenih problemov. Vzroki za to naj bi bili v velikem oportunizmu ljudi, v stalni kontroli okupatorja in domobrancev, v stalnosti in prepričljivosti nji- hove propagande.*^ Veliko naj bi k takemu stanju pripomogli tudi duhovniki, pri čemer sta bila posebej izpostavljena župnika v Stržiščah in na Bukovem. Župnik na Grahovem naj bi bil sprva tudi nasprotnik OF, toda 21 ujetih par- tizanov, ki so jih ustrelili Nemci pred njegovim župniščem, ga je navdala s premišljevanjem. Toda spomladi 1945. gaje OZNA spet slabo oce- nila. Župnijski upravitelj v Podmelcu Slavko Re- jec pa je po drugi strani celo vodil nekakšno par- tizansko šolo.*' Še vedno so se tudi pojavljale vesti o Petru Šorliju, ki je v tem razdobju nekaj- krat za kratek čas prišel na Tolminsko. Ko so ga v začetku oktobra Nemci aretirali v Trstu in zaradi sodelovanja z zavezniško obveščevalno službo poslali v Dachau, je OO OF nekoliko ško- doželjno ugotavljal, da so pri njem ob aretaciji našli "mnogo pisanja od angleške reakcije" ter zaključil, da "Nemci so s tem tudi nam koristili... Sedaj je upanje, da bo prenehal s to njegovo limiparijo."** Partizanski organi so torej iskali vzroke za zanje neugoden tok razvoja predvsem v poseb- nem objektivnem položaju Baske gr^e z njeno železnico oziroma v dejavnikih, ki so bili izven njihovega vpliva in dosega. Vzroke in izvime grehe za to so le redko iskali pri sebi, pri svojih napakah ali zgrešeni taktiki. Čeprav drži, da je tega bilo bistveno manj kot npr. v Ljubljanski ročilo OO OF za Baško 19. 10. 1944; fase. 533/V, po- ročUo Hemika Zdešarja iz Baškega okrožja, brez datuma. 56 AS (ENZ), fase. 567/V, seznam vasi in organizacij v okraju Baca, brez datuma. 57 Slavko REJEC, Partizanska šola v Podmelcu in njene podružnice. Goriški letnik 11/1984, 212-213; AS (INZ), fase. 567/1, zapisnik 3. seje OK KPS 7. 3. 1945. 58 Partizanski dnevnik 15. 6. 1944; ZA MNZ, OK VOS, porocüo 14. 12. 1943; AS (INZ), fase. 537/n, porocüo OS za Baško 9. 6. 1944; fase. 565/Vn, poročUo OO OF za Baško 7. 11. 1944. pokrajini, pa je le potrebno omeniti tudi nekaj takih pojavov. Partijski organi so o ljudeh meni- li, da so nezreli in premalo politično podkovani, aktivisti pa naj bi bili odločno premalo čuječi in niso znali pospešiti t.i. diferenciacije. Premalo da so delali z ljudmi in imeli premalo sestankov. Prizadevanja, da bi za vsako ceno dosegli dife- renciacijo med "našimi" in nasprotniki, so seveda lahko hitro privedla do sektaštva, do pavšalnega obsojanja in etiketiranja ljudi, ki se niso skladali z vnaprejšnjimi predstavami o popolni predanosti OF m KP. Tako je že konec leta 1943 PK KPS baške komimiste zelo vehementno pozval k delu za diferenciacijo. Predvideval je, da bo pri tem del sredine odstopil od OF in "prešel na odkrite belogardistične pozicije, toda tam jih bo lažje razkrinkovati", nato pa je zahteval, da je "treba pojačati propagando v tem, da vedno bolj popu- larizirate Stalina, SSSR, Komunistično partijo itd. Pri tem ne popuščati!"*' Sektaštvo se je pojavljalo še kasneje, in to v različnih oblikah, kar je potrjevalo domobrance in njihove pristaše v prepričanju, da gre pri vsej stvari le za komunistično revolucijo. "Napake" so delali celo vodilni fvmkcionarji. Sekretar OK KPS Avgust Špacapan-Stmad se je ob obisku župnika v Stržiščah le-temu predstavil kot funkcionar KP ter s komimističnim znakom v gumbnici. Dov- zetnost ljudi za nasprotno propagando je pove- čevalo tudi nepravilno ravnanje partizanskih enot, saj je večkrat prihajalo do nasilnih rekvi- zicij, spomladi 1945 pa je bilo ravnanje par- tizanov po mnenju OK KPS celo poglavitni raz- log za "padanje morale". Ljudje vojski niso več zaupali, odnosi v njej naj bi bili vprašljivi, pogoste pritožbe so letele na častnike in intendante. Šlo je zlasti za zavezniške pošiljke, ki naj bi le redko prišle do navadnih borcev. Stalni dejavnik destabilizacije so bili partizanski dezer- terji, ki so včasih neposredno potrjevali domo- bransko propagando ali celo okrepili domobran- ske vrste. Prave analize o vzrokih številnih pobe- gov se organi OF nekako niso mogli lotiti.^" Še iz zgodnejšega razdobja je zanimivo poročilo obveščevalnega centra 9. korpusa o tem, kako je na Baškem odmevala ustrelitev 15 Cerkljanov - 59 AS (INZ), fase. 532/V, pismo PK KPS 19. 12. 1943; fase. 533/n, porocüo Oblastnega komiteja KPS 30. 5. 1944. 60 AS (INZ), fase. 533/V, Albin Kovač Francu Kimovcu 19. 6. 1944; fase. 536/n, poročUo Oblastnega komiteja KPS 28. 7. 1944; fase. 567/1, zapismk seje OK KPS 12. 4. 1945; prav tam, z^isnik scjeß. 2. 1945. 81 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino med njimi tudi dveh kaplanov - kot povračihii ukrep za tragične posledice nemškega napada na partijsko šolo 27. januarja 1944. Obveščevalci so ugotavljali, da je bilo ob tem med ljudmi nekaj nezadovoljstva, izjavljali so, da se s tem ne strinjajo, vendar se zaradi tega še niso začeli "družiti s Švabi ali pa prehajati na stran bega". Vprašanje je seveda, kakšni bi bili ti odmevi in kako bi jih domobranci izrabili, če bi do ome- njenih dogodkov prišlo leto dni kasneje.*^^ Organi OF so pri poskusih, kako zaustaviti naraščajoči vpliv domačih nasprotnikov, posegali tudi po več ali manj represivnih ukrepih. VOS je seveda zbirala podatke o vseh očitnih nasprot- nikih, pa tudi tistih, ki so bili tega le osumljeni. Organi OF in KP so dali določene osebe posebej nadzorovati in zasledovati in ko so bili potrebni podatki zbrani, so bili z njihove strani večkrat podani predlogi, da se določene ljudi "odpelje". Ker je šlo ponavadi za osebe, ki so bivale v do- lini, kamor partizanska oblast ni segala, to nujno ni imelo konkretnih posledic. Že spomladi 1944 je OO OF za Baško zahteval od 01 ONZ are- tacijo vseh, ki so stalno imeli zveze z domo- branci, vendar se je tedaj partizanska policija še izgovarjala, da nima konkretnih dokazov. Že konec decembra 1943 pa je PK VOS ukazala OK VOS, da v Klavžah aretira in od tam odpelje vse, ki širijo nasprotno propagando. Sklenila je, da se mora proti organizatorju uporabiti "najstrožje mere". Poskus aretacije nasprotnikov iz Klavž se je ponovil septembra naslednjega leta, a nimamo podatkov, kako se je zadeva končala. Oktobra je OO OF predlagal načelstvu Narodne zaščite, da iz Koritnice in Grahovega odpelje pet ljudi, "odkritih nasprotnikov NOB" in partizanskih dezerterjev. Naslednji mesec pa je OK KPS naročil vojaškim organom, da se določenih moš- kih iz Koritnice, Grahovega, Kneze, Klavž in Orehka, ki so bili mobilizirani, "ne sme pustiti domov, tudi če niso sposobni za operativne eno- te", češ da so se v preteklosti obnašali slabo ali celo sovražno. V predloženem seznamu je bilo 11 oseb.^2 Glede konkretnih aretacij pa navedimo primer treh žensk, ki naj bi "vohimile za domo- 61 AS (INZ), fase. 73/IV, poročilo O. C. 9. korpusa 15. 3. 1944. 62 AS (INZ), fase. 542/in, poročuo OO OF za Baško 24. 6. 1944; fase. 561/IV, poročilo celice Logai^ 13. 9. 1944; fase. 565/n, poročilo okrajnega odbora OF za Baško 16. 10. 1944; fase. 567/IV, izjava okrajnega komiteja KPS za Baško 23. 11. 1944; Drago VRES- NK, Druga brigada VDV - narodne obrambe. Ljub- ljana 1987, 151. bransko posadko v Grahovem. Njihove aretacije je novembra 1944 pri Koritnici izvedla patrulja 3. bataljona 2. brigade VDV. Prišlo je tudi do poskusa atentata na Žnidaršiča. Pojavil se je tudi predlog OO OF za Baško, da bi domobranskim družinam imovino zaplenili, njih pa izgnali v sovražne postojanke; aktivisti bi seveda morali napraviti seznam družin, ki bi prišle v poštev. Predlog je slonel na odloku "o izrednih merah proti pomagačem okupatorja, švabobrancev in drugih veleizdajnikov", ki gaje 20. avgusta 1944 izdalo predsedstvo SNOS. Videti je, da se na Baškem ta ukrep ni izvedel, saj je še marca 1945. okrožno partijsko vodstvo opozarjalo, daje treba biti glede izgonov zelo previden in da bi prišli v poštev le izraziti primeri, n.pr. organizatorji. Družine skrivačev naj bi najprej opozorili in če kampanja ne bi uspela, bi jih nato izgnali ter "vsak primer popularizirali" .^^^ Tudi na Baškem je bilo po kapitulaciji Italije izvedenih nekaj lik- vidacij, največ seveda takoj v jeseni 1943. Kot primer navedimo Andreja Groharja, mesarja iz Podbrda, ki je kupoval meso za potrebe Nemcev. Prve likvidacije je izvajala še partizanska vojska, z Groharjem pa je že opravil baški VOS. Ta primer sicer še ni imel izrazitega političnega ali ideološkega ozadja, drugače pa je bilo v primeru kasnejše likvidacije Ivana Okrogliča iz Ruta, za katerega je OK VOS poročala, da je dajal izjave proti OF; bilje že v letih, saj je bil letnik 1883! Kasneje so se likvidacijam zaradi izredne poli- tične občutljivosti izogibali, čeprav se je stalno zahtevala odločnejša "politika". No, že decembra 1943 je PK VOS okrožni komisiji svetovala ostrejši nastop, januarja 1944 pa, da "izdajalsko golazen je treba v kali zatreti"! Oblastni komite KPS je julija pisal okrožnemu, da je treba belo gardo čistiti brez formalnosti (sodišča?), tudi likvidirati, za kar bo odgovarjal prav OK. No- vembra 1944 pa je okrajni komite za Baško, ko je v podbrškem kotu ugotavljal prisotnost "orga- nizirane belo-plave in ne vem še kakšne garde", sklenil da bo "po njej trdo udariti ter se tega lotiti z boljševiško trdnostjo in vztrajnostjo".'''' 63 AS (INZ), fase. 565/n, sklepi 7. seje OO OF za BaSko 15. 11. 1944; fase. 567/1, zapisnik okrožnega par- tijskega aktiva 5. 3. 1945. 64 ZA MNZ, PK VOS, poročilo oktobra 1943; prav tam, dopis PK VOS 29. 12. 1943; 9. 1. 1944; prav tam, poročUo OK VOS 16. 4. 1944; AS (INZ), fase. 561/n, dopis Oblastnega komiteja KPS 5. 7. 1944; fase. 564/1, poročilo okrajnega komiteja KPS za Baško 4. 11. 1944. 82 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Vodstvo OF je ves čas menilo, da razmeroma široko simpatiziranje z domobranstvom ali vsaj nasprotovanje partizanski oblasti na Baškem ko- renini predvsem v splošni neinformiranosti in nepoznavanju mednarodnega vojaškega in poli- tičnega razvoja. Prav prizadevanja v tej smeri so imela veliko vlogo v njegovem prizadevanju za t. i. razkroj domobranstva. Ta aktivnost je bila pravzaprav zmes informiranja, pozivov, obljub ter groženj, s čimer naj bi dosegli moralni raz- kroj, nato pa tudi fizični razpad domobranstva. Tako bi se predvidoma večina domobrancev, ko bi spoznala svojo zmoto in brezizhodnost, eno- stavno razbežala; po možnosti pa tudi prebežala v partizansko vojsko. Na Tolminskem in Baškem taka prizadevanja potekajo že od pomladi 1944, vrh pa dosežejo poleti, ko se z vrha (PO OF) pojavljajo odločne zahteve, da je v tem času zelo važno, "da se sovražni tabor bege čimbolj razkroji". Opozarja sicer, da se je treba vzdržati ostrih obsodb vseh prebeglih, saj bi s tem ne dosegli namena pri ostalih potencialnih prebežnikih. V ta namen je seveda sodila tudi natančna evidenca vseh domobrancev in sploh vseh, ki so se iz različnih vzrokov, a po nmenju partizanskih oblasti neu- pravičeno, nahajali v okupatorskih postojankah. Na družine le-teh so izvajali pritisk, da same pri svojcih dosežejo prenehanje službovanja Nem- cem, saj je "vsakemu jasno, da je zmaga na naši strani".'^* V tej zvezi pa so se pojavljale tudi pre- tirano optimistične vesti, da so domobranci mo- ralno povsem na tleh in da se že začenjajo mno- žični pobegi. Ena takih "vesti" sega v konec julija 1944. Pravi, da je iz domobranske pos- tojanke na Knezi (?) v zadnjih dneh pobegnilo 21 domobrancev! Izredno so se posvečali razkroju domobran- stva tudi ob t. i. tekmovanju zmage. V tem okvim je odsek za informiranje in propagando pri 00 OF v začetku avgusta načrtoval, da bodo pri- pravili deset pobegov iz sovražnega tabora, za pospešitev razkroja pa naj bi spisali in odposlali domobranskim družinam 50 pisem. Kmalu se je pokazalo, da družine domobrancev in skrivačev sicer s skrbjo povprašujejo, kaj se bo zgodilo z njihovimi možmi in sinovi, če si ne premislijo, toda OK KPS je vendarle ugotavljal, da se je za razkroj domobranstva vse premalo delalo. Ugo- tovil je, da je bilo premalo napisnih m listkovnih akcij in da se je tudi premalo pritiskalo na domo- branske družine, kar je kazalo, da pri vsem tem ni bilo pravega učinka.^'^ Veliko bolj načrtno in v vsejugoslovanskem okvim je potekala kampanja v 1. polovici sep- tembra. Ta je sledila pozivu Josipa Broza Tita s 30. avgusta, da vsi slovenski in hrvaški domo- branci ter četniki do 15. septembra zapuste služ- bo pri okupatorju ter prestopijo na stran NOV Jugoslavije. Če se ne bi odzvali, bi se jih po tem pozivu štelo za narodne izdajalce in bi odgo- varjali pred vojaškimi sodišči ipd. Omenjeni Ti- tov Zadnji poziv so širili tudi v baškem okraju, tako med vsemi družinami, ki so prihajale v poš- tev, kot tudi v postojankah. Organizacije OF so jih pošiljale tudi dmgim, n.pr. uslužbencem na občini Grahovo; "župan" Rejec je bil ponovno pozvan, da odloži svojo funkcijo. Po izteku roka se je OO OF pohvalil, da ni ostal noben domo- branec in nobena domobranska družina, ki ne bi vedela za Titov poziv; dobil ga je seveda tudi por. Žnidaršič. Rezultat te kampanje je bil skoraj nmožičen pobeg domobrancev iz Tolmina, toda na Baškem je ostala brez odziva. Grahovski do- mobranci so se menda izgovarjali, da vojne še ne bo konec in da ne nameravajo še cele zime prebiti zunaj na mrazu! Odzval se ni noben do- mači domobranec. Poročali so le o enem očetu, ki je šel po svojega sina, vendar ga ni mogel prepričati, da bi prišel domov. Kljub temu pa so npr. v Rutu, kjer je bilo največ domobranskih družin, opazili, da so le-te postale bolj dovzetne za partizanske argumente. Ugotavljali so, da celo prihajajo na sestanke, da pa na "nasprotnem bre- gu" končno vztraja le še ena družina.^' Očitno pa se je tedaj nekaj dogajalo tudi s por. Žnidar- šičem, saj naj bi po partizanskem napadu na Grahovo 16. septembra svojim podrejenim dejal, da naj odidejo, kamor jih je volja, ker da se on odpravlja k četnikom! Kot vemo, se to sicer ni zgodilo. Toda v tedanjem ozračju taka izjava ni bila neverjetna, saj je n.pr. poveljnik 9. domo- branske čete v Kobaridu nadpor. Radko Cotič resnično pobegnil z delom moštva k četnikom, vendar so ga Nemci kmalu ujeli. Morda je v neki zvezi s temi dogodki tudi pismo, ki ga je pro- 65 AS (INZ), fase. 542/m, dopis PO OF 5. 7. 1944. 66 AS (INZ), fase. 541/m, dopis PO OF 25. 7. 1944; fase. 561/VI, OO OF, načrt za tekmovanje 9. 8. 1944; fase. 533/V, porocüo OK KPS 10. 8. 1944, 18. 8. 1944. 67 AS (INZ), fase. 567/11, dopis Oblastnega komiteja KPS 1. 9. 1944; fase. 565/n, pozivi za okupatorjeve sode- lavce 12. 9. 1944; fase. 564/rV, porocüo okrajnega ko- miteja KPS za Baško 13. 9. 1944; fase. 565/1, porocüo okrajnega komiteja KPS za Baško 19. 9. 1944. 83 1994 • 1/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino pagandna komisija pri OK KPS v 2. polovici septembra nameravala poslati Žnidaršiču. Za dovoljenje je prosila OK. Ker torej učinka teh prizadevanj skoraj ni bilo, je nekako razumljivo, daje nato zavladal ostrejši kurz. Na okrajni skup- ščini je bilo jasno izrečeno, da vsi domobranci, ki se pozivu niso odzvali, pridejo pred sodišče kot izdajalci, ki bodo usimčeni, "sploh pa zanje ni več bodočnosti. Seveda bodo narodna sodišča upoštevala okolnosti"!''« Vendar je v tej smeri sledil še en poskus, saj je 21. novembra pred- sedstvo AVNOJ-a izdalo t.i. Amnestijski odlok, ki je vsem četnikom in domobrancem zagotavljal splošno anmestijo - razen za krvave zločine -, če se do 15. januarja 1945 prijavijo vojaškim oblas- tem NOVJ ali organom partizanske civihie ob- lasti. Temu je spet sledila kampanja, naslovljena na domobrance in seveda njihove družine. Iz dokumentov je razvidno, da so na Baškem tedaj svojcem domobrancev razdelili 32 pisem, raz- trosili pa so tri vrste letakov v 350 izvodih. Učin- ka spet ni bilo.^' VI Ob koncu vojne so domobranci s svojim ile- galnim vodstvom vred še vztrajali v upanju, da bodo vsaj na Primorsko prišli Angloamericani. Upali so, da bodo do partizanov pod komunisti- čnim vodstvom zavzeli enako odklonilno stališče kot v Grčiji ali vsaj v Italiji, se pravi, da jih bodo razorožili. Predvidevali so, da demokratični za- hodni zavezniki ne bodo hoteli sodelovati s par- tizani, še manj s komunizmom. Pojavljale so se celo špekulacije o skupnem boju zahodnih za- veznikov in Nemcev proti Sovjetski zvezi. Znot- raj tega boja naj bi se našel prostor tudi za domo- brance, ki so sicer simpatizirali z Angloameri- cani. Da bi se jim lahko predstavili kot edini pravi predstavniki ljudstva in da bi bili čim bolj vojaško močnejši, so ob koncu vojne domobranci napravili še zadnji poskus mobilizacije vseh preostalih moških, ki so še bili dosegljivi. Šlo je za tiste, ki so bili zaposleni pri raznih delih, in za tudi še zelo mlade fante. Po nepreverjenih vesteh naj bi na Tolminskem imeli namen mobilizirati okoli 2000 mož, kar je bilo seveda povsem utopično. No, na Grahovem in v okolici so baški domobranci 28. aprila 1945 resnično uspeli mobilizirati 25 mladeničev, podobno pa se je dogajalo tudi v Tolminu in okolici. V Tolminu je nemški stotnik 25. aprila govoril domobranski in italijanski posadki in dejal, da Nemci gredo do- mov, njim pa prepuščajo Primorsko, ki naj jo ču- vajo pred vsakim sovražnikom! Med Italijani je v zadnjih dneh vladala velika zmešnjava, čim prej so hoteli pobegniti. Nemci in domobranci so jih uspeli zadržati le za kak dan, kar pa ni imelo več nobenega smisla. Večjih partizanskih enot na Tolminskem sicer ni bilo, saj so se vse napotile proti Trstu in Gorici, toda po Soški dolini je nato prodiral motorizirani odred 4. armade, ki je bil namenjen na Koroško. Pri Sv. Luciji se je poja- vila vest, da so domobranci pregovorili Nemce, da se ne predajo in da skupaj počakajo Angleže. Toda Nemci so Tolmin zapustili 30. aprila do- poldne, že ponoči pa so v mesto prispeli domo- branci iz Baske grape. 30. aprila je bila tako iz- praznjena tudi Baska grapa, razen Podbrda, od koder so se Nemci in nekaj civilistov vmiaknili skozi predor šele 5. maja. V Tolminu so bili domobranci sami dobrega polovico dneva, 30. aprila pa so se umaknili tudi oni; pri Volčah so se združili z glavnino 6. čete iz Kobarida ter se napotili proti Gorici. Prvič so jih partizani napadli pri Dolgih njivah, nato pa še pred Sol- kanom pri Mrzleku, kjer je bila zaseda ob- veščevalcev in Narodne zaščite. Nekaj jih je v spopadu padlo, nekaj utonilo v Soči, določeno število jih je zbežalo, precej pa jih je bilo ujetih - po enem od pričevanj 36. Le-te so zaprli v Solkanu in jih zasliševali. Vse mladoletne oziroma tiste, ki so bili mobilizirani v zadnjih dneh, so partizanske oblasti izpustile. Preostale so odpeljali in brez sojenja ustrehli v Tmovskem gozdu. Por. Žnidaršiča, ki je ob spopadu uspel zbežati, je Narodna zaščita že naslednjega dne aretirala v Gorici in po dolgotrajnem zasliševanju je bil ustreljen tudi on. Večina tolminskih in s tem tudi baških domobrancev je doživela ža- losten konec, kajti le manjšemu delu se je uspelo prebiti v Italijo.'"' 68 AS (INZ), fase. 561/VI, poročilo Agitpropa pri OK KPS 26. 9. 1944; fase. 565/1, zapisnik 1. seje okrajne skupščine za Bažko 29. 9. 1944. 69 AS (INZ), fase. 441/11. Amnestijski odlok; fase. 565/n, poročilo okrajnega odbora OF za Baško-OaMjansko 8. 1. 1945. 70 AS (INZ), fase. 243/V, poročuo O.T.B.3 28. 4. 1945, 29. 4. 1945, 30. 4. 1945; fase. 238/m, poročUo O. C. 9. korpusa 5. 5. 1945; fase. 564/rV, poročilo okrajnega komiteja KPS za Baško-Cerkljansko 5. 5. 1945, 16. 5. 1945; HVALA, 205-206, 232; Tolminski zbomik 1975. Tolmin 1975, 16-17; MLAKAR, Domobranstvo na Pri- morskem, 219-221; Ivan KOBAL, Kje so končali tol- minski domobranei? Novo Jutro 20. 3. 1991. 84 1994 1/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino Etnološki prikaz vasi Baca pri Podbrdu Baca pri Podbrdu je gorska vasica, razložena po južnih pobočjih Koble (Baska grapa, občina Tolmin). Pod zahodnim delom vasi poteka linija več kot šest kilometrov dolgega železniškega predora, ki Podbrdo povezuje z Bohinjsko Bist- rico. Najlepši pogled na Baco se ponuja z nas- protne, senčne strani doline in vrhov Koble, Slatnika, Kupa in Porezna. Oko se najprej ustavi na cerkvi sv. Lenarta (757 m) na gričku, ki kon- čuje skrajni rob pomola, preden se pobočje strmo spusti v grapo. Nad cerkvijo je razporejena sku- pina hiš nekdanjih velikih kmetov, ki ji Bačarji pravijo "Wesa" (vas; ime kaže, da so Bačarji ta del pojmovali kot središče vasi), malo niže na levi strani (gledano z nasprotnega brega) je gruča hiš z imenom Kajže (tu so si hiše namreč pos- tavili manjši kmetje in kajžarji). Nekoliko više v smeri proti Slatniku je še zadnja skupina hiš Ej- brat. Poleg tega obsega Baca nekaj osamljenih kmetij in zaselka Kacsnpoh in Poudsn, ki sta od cerkve oddaljena približno dva kilometra. Mimo njiju vodi tudi ena od poti na Čmo prst (1845 m). Topografska karta Bače pri Podbrdu z vrisanimi hišami, stezami in cestami (merilo 1:25.000) 85 Nadja Valentinčič KOMU ZVONI? 1994- 1/42 časopis za slovensico Icrajevno zgodovino Vas je dobila ime po potoku Baca, ki izvira malo bolj proti vzhodu pod Slatnikom. Še ena vas nosi enako ime: ob izlivu Bače v Idrijco leži Baca pri Modreju. Ime je predslovanskega izvo- ra, dokaj verjetno celo predromanskega.1 Nastanek in razvoj vasi Predzgodovina vasi sega v začetek 13. sto- letja, ko je oglejski patriarh Bertold na sevemo stran zgomjega dela Baške grape naselil tirolske koloniste iz okolice mesta Iimichen v Pustertalu (Pustriška dolina; danes spada pod Italijo). Ti priseljenci so imeli določene pravice: bili so svo- bodni posestniki, oproščeni davkov in deloma tu- di dajatev, upravno pa so spadali pod mtarsko rihtarijo. V najstarejšem tolminskem urbarju iz leta 1377 sta na Baci, ki je zapisana kot BinchinueP, že izpričani dve hubi. Urbar iz leta 1523 našteva na Baci 5 polovičnih kmetij (od tega je bila ena na območju današnjega Petrovega Brda), 3 ko- šanije (od tega 2 na območju današnje vasi Pod- brdo) in eno četrtinsko kmetijo. Na območju da- našnje vasi Baca je bilo torej šest domačij.^ Leta 1770 je avstrijska oblast vpeljala hišne številke** , ki so na Baci naraščale v smeri od vzhoda proti zahodu. Ker se samo 11 številk drži tega vzorca, lahko sklepamo, da je bilo takrat dograjenih in oštevilčenih 11 hiš. Hišne številke od 12 naprej razkrivajo zaporedje dograditve novih hiš po letu 1770. V statistiki hiš 1794* je zapisanih 15 hiš. Avstrijsko uradno štetje leta 1869 navaja 35 hiš in 270 prebivalcev. Leta 1900 so našteli največ, 39 hiš, število prebivalcev pa je izrazito nizko: le 195 ali 48 manj kot deset let prej. To je bila poslediva izseljevanja v Nemčijo, 1 France BEZLAJ, Slovenska vodna imena, SAZU, Ljubljana 1956, 43 (I. del). 2 Silvo TORKAR, Nekaj opazk k osvetlitvi cerkljansko - tohninskega besedišča v SSKJ. Jezikoslovni zapiski I, Ljubljana 1991, 175. 3 Silvo TORKAR, Kako se je začelo..., Petrovo Brdo, Šolarček izpod Čme prsti, letnik XXX, št. 1, Podbrdo 1993, 15. 4 Glej drugi stolpec tabele Prebivalci Bače pri Podbrdu po hišah in prvo dopolnilo k tabeli. Te prvotne hišne številke so veljale do približno 1939, ko so jih Italijani zamenjali s svojimi, po vojni pa je oblast uvedla nove in te veljajo še deines (glej prvi stolpec). 5 Državni arhiv v Gorici, Tavolare teresiano di Gorizia, 207. Za podatek se zahvaljujem S. Torkarju. Belgijo, sevemo Francijo, Združene države Ame- rike in Argentmo. V našem stoletju je število prebivalcev na Ba- ci kljub dokaj močnemu izseljevanju v staro Jugoslavijo v času italijanske okupacije rahlo na- raščalo: leta 1910 so našteli 202 prebivalca in leta 1931 le 8 več. Med dmgo svetovno vojno se je prebivalstvo Bače zaradi vojnih žrtev, be- gunstva in izseljevanja izrazito zredčilo. Popis 1948. leta je naštel le 136 ljudi m 31 hiš. Po voj- ni se je število Bačarjev manjšalo. Popis pre- bivalstva iz leta 1961 našteje 120 ljudi, leta 1971 90 ljudi, deset let kasneje 52, najnovejši popis iz 1991. pa izpričuje le še 27 ljudi. Do konca 1993 se je ena oseba odselila, štiri pa so imirle. Tako veliko zmanjšanje števila prebivalcev^ po dmgi vojni je povzročilo intenzivno zapo- slovanje v industriji, s čimer je bilo povezano odseljevanje. Kmetijstvo je postajalo vse bolj neperspektivno, deloma zaradi neugodne kme- tijske politike in deloma zato, ker strm in raz- členjen teren ne dopušča večje mehanizacije. Po vojni se je odselilo kar šest celih družin (pet v Podbrdo in ena v Tolmin) ter veliko posa- meznikov (precej v Ljubljano). V zadnjih deset- letjih je pot večine mladih vodila v šole v Tol- min, Kranj in Ljubljano, potem so se zaposlili, se poročili in zdaj prihajajo domov le še občasno na obisk. Zdaj je stalno naseljenih 15 hiš, torej dobra polovica. V povprečju pride na gospodinjstvo manj kot 1,5 človeka oziroma manj kot ena oseba na hišo. Leta 1869, ko je Baca štela največ ljudi, je živelo v vsaki hiši povprečno skoraj osem ljudi. Od leta 1984 je enajst ljudi umrlo, 8 pa se jih je odselilo. Zdaj živi na Baci 14 žensk in 8 moških. Vse ženske so stare nad 60 let, moški pa se po starosti delijo na dve skupini: štirje so bili rojeni pred letom 1926, štirje pa med 1950 in 1960, vendar so za zdaj vsi samski. Če si bodo ustvarili družino, je verjetno ne bodo na Baci. Vas torej počasi, a nezadržno umira. 6 Ne smemo pozabiti, da upad nastaja tucU zaradi manjšanja družin. Število otrok v družinah je s 6 do 10 na začetku stoletja padlo na 2 ali 3 v petdesetih in šestdesetih letih. 86 1994 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Prebivalci Bače pri Podbrdu po hišah Dopolnila k tabeli: 1. Pred letom 1939 so obstajale še naslednje hiše: 14 Kogejc, Pauln 15 Padlazank 18 Gašparčk 23 Močnik, ta stara Werbouka 27 Pelare 28 Lenart, Zajdank 30 Luka, Luke 32 Pire 36 Hejblar 37 (U)Okauc 38 Klauž (hiša še stoji, vendar ni več oštevilčena) 39 Grohar Bačarji pomnijo, da je bilo nekaj hiš brez številk (npr. Minčna m na Pajštue). 7 Podatki o številu članov po hišah oziroma gospodinjstvih za prejšnja obdobja ne obstajajo. 87 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42 2. DomaČa hišna imena so nastala predvsem iz oseb- nih moških imen: Jakob, Tomaž, Jurij, Jožef, Andrej, Konrad, Tone, Matija, Lovre, Martin in enega žen- skega: Cilka. V več primerih so iz imen izpeljane po- manjševalnice: Andreje, Tonkar, Jake, Werbe, En- darle in Jurlan (zadnji dve imata nemško končnico). Imena Skutonk, Kawacin in Bisagar izvirajo iz de- javnosti enega od prednikov. Bisagar je prodajalec, ki je po hišah prodajal različne predmete, spravljene v čez rame oprtani popotni torbi - bisagi. Zakouk opi- suje kraj, kjer stoji domačija: za-kouk, za-kuk. Na- zadnje ostanejo še domačije, katerih imena izvirajo iz nemških izrazov: Werb (dedič), Bugar (griček), Kacampoh (Mačji potok), Poudan (dno, tla).^ Uprava, cerkev in šolstvo Baca je bila del rutarske rihtarije vse do leta 1850, ko so Nemškorutarji^ prišU pod upravo občine na Grahovem. Tako je ostalo tudi pod italijansko oblastjo m še nekaj časa po drugi svetovni vojni, 1952. leta pa je na Grahovem ob Baci ostal le matični mad za zgomji del Baske grape, vse druge upravne in sodne ftmkcije so prenesli na sedež občine v Tolmin. Baca je tudi cerkveno najprej spadala pod rutarsko faro, ki je obsegala območje cele rihtarije, dokler ni Podbrdo leta 1848 dobilo svoje fare. Bačarska cerkev je po- svečena sv. Lenartu (Leonardu), frankov- skemu svetniku, zaščitniku jetnikov in ži- vine. Prva omemba sega v leto 1588,1° 8 Bačarska govorica spada v rovtarsko narečno bazo, v poseben podbrški govor. Ta se je razvil na osnovi govorice tirolskih kolonistov, ki so se kasneje ob stiku z okoliškimi Slovenci postopoma posloverdli. Spomin na njihov izvor najdemo v nekaterih priimkih, hišnih in le- dinskih imeiuh ter v raznih narečnih izrazih. Za podbrški govor so značilne tudi glasoslovne po- sebnosti (npr. slekanje) in poenostavljeno obli- koslovje (npr. odsotnost dvojinskih obUk in skoraj popolna izguba srednjega spola). 9 Izraz Nemškorutarji povzemam po Simonu Rutarju, saj drug ustrezen kratek izraz ne obstaja. Izraz opredeljuje prebivalce cele rihtarije Nemški Rut, ne prebivalce vasi. Vas so do konca 16. stoletja navajali kot Ko- ritnico. Enako ime nosi potok, ki izvira blizu vasi, in še druga vas ob izlivu Koritnice v Baco. Da bi laže razločevali med njima, so kasneje za zgornjo Koritnico začeli uporabljati ime Nemški Rut, ki je zdaj okrajšano na Rut. 10 Zasledimo jo v deželnem arhivu v Gradcu, Fond Reprezentance in komore, Herrschaft Tuhnein, 118/2, št. 34. Podatek je posredoval S. Torkar. domačini pa trdijo, da je najmanj pol stoletja starejša. Tudi imietnostni zgodovinar dr. Emi- lijan Cevc ocenjuje, da so cerkev zgradili v zgodnjem 16. stoletju in da so cerkveno ladjo kasneje podaljšali in povišali.ii Bačarska cerkev nikoli ni imela svojega župnika. Sprva je prihajal maševat kaplan iz Ruta, ki je na konju prijezdil čez hribe, potem pa podbrški župnik. V 20. stoletju so redna bogoslužja na Baci enkrat na teden in ob večjih praznikih. Cerkev sv. Lenarta Najzgodnejša omemba šol na območju zgor- nje Baske grape sega v leto 1865.^2 Baci naj- 11 Povzemam po ugotovitvah, ki jih je dr. Cevc povedal junija 1992 na ekskurziji po vaseh zgomje Baske g^ape. 12 Simon RUTAR, Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882, (ponatis Nova Gorica 1972), 210-11 in 252. Tedaj jc bilo na Tolminskem 29 šol, od tega kar 4 na območju nekdanje rutarske rihtarije. 88 1994- • 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino bližja šola je bila v Podbrdu, in sicer enoletna. Bačarji so bili na podbrško šolo vezani v vseh obdobjih, le od leta 1937 do 1942 so imeli vaško štirirazrednico (pri Tamažu, kasneje v mlekarni). Italijanska oblast je šolo ustanovila predvsem zaradi lastnih interesov, zato je nastavila itali- jansko učiteljico. Po drugi vojni so bačarski otro- ci obiskovali osnovno šolo Simona Kosa v Pod- brdu. Zadnji šolar, ki je vsak dan prepešačil dob- ra 2 kilometra v vsako smer, je bil rojen 1970. leta. Komunikacije Navezanost Bačarjev na Podbrdo je v zadnjih sto letih postajala vse bolj mnogostranska: poštni urad, ki je v Podbrdu nastal 1890, je tudi Bačarjem omogočil poštno komunikacijo s svetom. Potovanja v bližnje in daljne kraje je leta 1906 olajšala železnica Gorica - Jesenice, ki je precej pospešila razvoj Podbrda. Cesto po Baški grapi so zgradili do Podbrda leta 1892, kmalu zatem tudi do Petrovega Brda in naprej na Gorenjsko. Že v srednjem veku je bila to pomembna povezava med Furlanijo in Kranjsko. Za Baco samo pa je bila še pomembnejša tovoma pot čez Vrh Bače na bohinjsko stran.To povezavo jug-sever je na Baci sekala druga steza, ki je na vzhodu vodila proti Petrovem Brdu in na zahodu na Kal, v Stržišče in Rut. Zadnja de- setletja te poti večinoma uporabljajo le planinci in lovci. Leta 1928 so italijanski vojaki po zahodni strani na Baco zgradili ozko cesto, ki so jo 1971. leta Bačarji razširili, tako daje postala prevozna za avtomobile. Pred desetimi leti pa je Soško gozdno gospodarstvo zgradilo še eno cesto, ki doseže kmetije na vzhodni strani in se konča 200 metrov pod Vrhom Bače. Telefonske linije na Baco nikoli niso na- peljali, zato pa imajo zadnje leto pri dveh hišah mobitel, ki je vezan na telefonska priključka pri sorodnikih v Podbrdu. Že prej sta bili v vasi dve radioamaterski postaji, ki jima pravijo tudi "uaprauleuc". V Baški grapi, Davči in na Cer- 13 v tolminskem urbarju iz leta 1598 zasledimo navedbo, da morajo Bačarji Marko Cintrost, Jurij Koder, Jakob Kusterl (iz Kacempoha) in Lampreht Celer čistiti in vzdrževati cesto do kranjske meje. Glej op. 4. Pomen te poti je razviden tudi iz firanciscejskega katastra 1825, kjer je na katastrskem zemljevidu Bače pot čez Vrh Bače posebej vrisana. Naknadno je bila tudi pripisano "Strada che metta a Bochin" (cesta, ki vodi v Bohinj). V resnici je bUa to le tovoma pot. kljanskem so zaselki in oddaljene vasi pogosto opremljene s temi postajami, ki omogočajo zvezo z bližnjo okolico, močnejše pa tudi z bolj od- daljenimi kraji. Bačarji v našem stoletju hodijo v Podbrdo tudi po nakupih in k zdravniku. Podbrdo je po letu 1900 zaradi gradnje železnice doživelo pravi trgovski in gostinski razcvet. 1905. leta se je lahko postavilo z najmanj sedmimi trgovinami s hrano ali mešanim blagom, pekarno, vsaj osmimi gostilnami in različnimi obrtniki. V tistem času je za porode že skrbela "babica". Osnovno zdrav- stveno oskrbo so Podbrčani in okoličani dobili v letih 1959/60. Po dmgi svetovni vojni so bili Podbrčani in okoličani (razen pri urejanju upravnih zadev) bolj navezani na gorenjsko kot na primorsko stran, V Bohinjsko Bistrico, na Bled in zlasti na Jese- nice so hodili po večjih nakupih, k zdravnikom specialistom in seveda v službo. Leta 1955 je začela obratovati Tovama volnenih izdelkov Baca, ki je v naslednjih desetletjih precej vpli- vala na razvoj Podbrda in okolice, seveda pa je najbolj temeljito spremenila poklicno struktiuro. Poklicna struktura Bačarji so se do dmge svetovne vojne skoraj brez izjeme preživljali s kmetijstvom. V času avstrijske vladavine in v manjši meri tudi še pod Italijo so posamezniki z revnejših domačij odha- jali na sezonsko delo: moški na "holcarijo" (sekat les) na Koroško in v Romimijo, ženske pa žet na Koroško. Dekleta so pogosto hodila služit v Trst. V prvi polovici stoletja so imeli v vasi tudi šiviljo, čevljarja in gostilničarja. Spreminjanje poklicne strukture vasi po dmgi svetovni vojni je najbolje razvidno iz popisov prebivalstva.'* Leta 1953 je bilo od 132 pre- bivalcev Bače 31 aktivnih kmetov, 13 ljudi je delalo v industriji, eden se je preživljal z zidar- stvom, 3 so delali pri železnici in 4 v upravi. Leta 1971 seje od 90 Bačarjev 14 ljudi aktivno ukvarjalo s kmetijstvom, 23 ljudi je bilo zapo- 14 Ne smemo pozabiti, da so bili v času itaUjanske okupacije stiki z Gorenjsko dokaj omejeni. Morda so postali prav zaradi tega po drugi vojni bolj intenzivni. 15 Podatki so povzeti po: - Popis stanovnika 1953, Beograd, 1958, - Popis prebivedcev in stanovanj 1971, Beograd, 1974, - Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmeč- kih gospodarstev v SR Sloveniji v letu 1991. 89 1994- 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino slenih v industriji in 2 v kulturi oziroma socialni dejavnosti. Podatki za leto 1991 kažejo, daje od 27 prebivalcev 10 aktivnih kmetov,'^ 4 moški so zaposleni v industriji, od tega 3 v sosednjih občinah (2 v Železarni na Jesenicah, 1 v Novi Gorici), eden pa v občini stalnega prebivališča (v Tolminu). 1' Seveda vsi z^osleni delajo tudi doma na kmetijah, zato lahko še vedno trdhno, da je Baca pretežno kmečko naselje, pa tudi sestavine načina življenja se niso bistveno spremenile. Kmečko gospodarstvo Prvi naseljenci so si površine za naselitev iz- krčili sredi mogočnih gozdov in gozdno mejo v naslednjih stoletjih potisnili proti vrhu Koble in Slatnika. Šele v drugi polovici našega stoletja se je zaradi opuščanja tradicionalne obdelave zem- ljišč začela spet spuščati. Precej obsežne površine so domačini v zadnjih desetletjih načrtno pogozdili. "Učasih sa pamlad grme sekal, zdej ih pa sadija." Kako močno se je v našem stoletju spremenilo razmerje med kmetijskimi povr- šinami in gozdom, nam pove naslednji podatek: na ozemlju katastrske občine Podbrdo^* je bilo leta 1900 67% kmetijskih zemljišč (od tega sko- raj polovica pašnikov) in 30% gozda. Leta 1968 je bilo vseh kmetijskih zemljišč le 9% (od tega manj kot tretjina pašnikov), gozda pa kar 87%. 3- 4% je bilo neplodnega sveta. Po letu 1968 seje razmerje še naprej spreminjalo v škodo kme- tijskih površin.20 16 Glede na njihovo starost (60 ali več let) je treba ta podatek vzeti s pridržkom. 17 Zanimivo je, daje bilo še pred desetimi leti dve tretjini ljudi zaposlenih v Podbrdu (5 v TVI Baca, 1 na Železniškem gospodarstvu, 3 v Železarni na Jesenicah) in da je büa skoraj polovica zaposlenih žensk. 18 Katastrska občina Podbrdo obsega vasi Podbrdo, Trt- nik, Kuk, Baca pri Podbrdu, Petrovo Brdo in Porezen s pripadajočimi zemljišči. Podatki za območje v grobem odražajo stanje na Baci pri Podbrdu. 19 Podatki so povzeti po tabeli "Spremembe strukture zemljiških kategorij v % v izbranih katastrskih občinah med leti 1900 in 1968 po podatkih Soškega gozdnega gospodarstva" v članku Jurija Kunaverja, Nekateri negativni pojavi v novejši preobrazbi pokrajinske podobe Zgomjega in Srednjega Posočja, ki je bü objavljen na straneh 138-147 v publikaciji Geografska problematika Severozahodne Slovenije, Ljubljana 1991. 20 Da ne bo ostalo samo pri relativnih podatkih, še nekaj absolutnih: celotno ozemlje v lasti Bačarjev je po vojni Glavne kulture na Baci so bile krompir, žita, zelje, repa, korenje, fižol, zelenjava in krmne rastline. Lan so opustili že sredi prejšnjega sto- letja, žita pa v šestdesetih letih našega stoletja. Njive na kolikor toliko ravnem svetu so pred- vsem večji kmetje obdelovali s pomočjo konj in volov,2i manjše njive in laze po strminah pa so obdelali ročno. Zemljo s konca njive so morali "oubrhtat" - v koših znositi na vrh njive. Pozor- nemu očesu pa "wabrunke" (obronki) še danes povedo, da je bil tam nekoč spodnji rob njive. Vrtove imajo na Baci le pri redkih hišah. Vrtno zelenjavo večinoma gojijo na delu najbližje njive. Na Baci je prevladovala hlevska živinoreja. Konec prejšnjega stoletja je bilo v vasi 150 glav živine, od tega so redili 3 konje in 4 vole, ter precej drobnice, prašičev in kokoši. Drobnica, posebno koze, je bila v nekaterih obdobjih zelo pomembna, ne samo za domače potrebe, ampak tudi za prodajo. Po letu 1900 so Bačarji več za- služili s prodajo koz kot s prodajo goveje živine. Še med vojnama so pri Tonu, največjem kmetu, redili 18 glav živine in prav toliko jih je pred desetimi leti premogla cela vas. Lani je bilo šte- vilo živali v vasi zelo skromno: 4 krave, osel, 3 koze in 46 kokoši. Spravilo sena je zahtevalo veliko naporov. Trava se ni posušila v enem dnevu, zato so napol suho seno spravljali v "kupe" (kopice), naslednji dan pa ponovno raztrosili. Seno so dodobra posu- šili v "štogih", kakor po domače pravijo kozol- cem. Bačarji so kosili tudi po visokih pobočjih Koble in Slatnika. Ponekod je bila taka strmina, da so si morali nadeti "krapše" (dereze). Na Kou- cah pod Slatnikom so imeli 11 senikov in v njih so kosci ostajali tudi po teden ali več, dokler niso spravili vsega sena. Hrano so jim vsak dan pri- našali od doma Planinska košnja je zamrla v pet- desetih letih. Bačarji za transport sena uporabljajo "berkle", pripravo, narejeno iz dveh lesenih rogovil, ki ju povezuje vrv. Seno, zvezano v "berkle", imenu- jejo "brema". Te so navkreber nosili na plečih, znašalo 307 hektarjev, od tega 22,5 ha njiv, 0,5 ha sadovnjakov, 86,5 ha travnikov, 55 ha pašnikov, 10 ha neplodne zemlje in največ, 132,5 ha gozdov. Za lažjo primerjavo: 53,5% kmetijskih zemljišč (od tega tretjina pašnikov) in 43% gozda. 21 I^astništvo vprežne in plemenske živine je bilo poleg lastništva zemlje pomemben kriterij delitve na bogate in revne. Majhni kmetje so najem vprežne ali plemenske živine odplačali z delom. Zelo povedna je izjava; "Bik jim je use paseku (pokosil). " 90 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino ¦ 1/42 po bregu navzdol so jih vlekli za seboj, nalagali pa so jih tudi na "zlite" (sani), na vozove in kas- neje na viseče vozove "premža". "Berkle" so poz- nane samo v Baški grapi ter na delu Cerkljanske- ga in Selške doline. Na precej širšem območju pa lahko zasle- dujemo hišna znamenja, ki morajo biti zelo starega izvora. Na Baci so jih pri nekaterih hišah do druge svetovne vojne vrezovali na vsa lesena orodja. Vsaka hiša je imela svoje znamenje, ki se je prenašalo iz roda v rod, npr. pri Tonu _ d., pri Koudru in pri Cindarstu A/ Znamenja so verjetno imela zaščitniško in razločevahio funk- cijo, vendar seje druga ohranila dlje.^^ Prave planšarije Bačarji niso poznali, imeli pa so skupni pašnik na Dumiku,^^ kamor je črednik z dvema pomagačema vsak dan odgnal 120 do 150 glav živine. Dru- ga svetovna vojna je skupno pašo prekini- la, po vojni pa so še kakih deset let na Katlokah in pri Ka- ritcah svojo živino pasli Tonovi in Kou- drovi. Kmetijska meha- nizacija se na Baci ni posebno uveljavila. Pravzaprav je prav v času, ko so se v Slo- veniji možnosti za mehanizacijo najbolj odpirale, na Baci kmetijstvo izgubljalo prvenstveno vlogo in postajalo vzporedna dejavnost. V šestde- setih letih so Bačarji nabavljali kosilnice, kasneje pa tudi traktorje (zdaj so v vasi trije), ki delo precej olajšajo, vendar ne toliko kot na ravninskih območjih, saj naklon pobočij ponekod doseže precej čez 45 stopinj. Posebnost zgomje Baške grape so "premži", naprave, ki pri transportu precej olajšajo premagovanje višinskih razlik, z njimi pa si je mogoče pomagati tudi pri oranju. Domačini so idejo povzeli po "teleferikah" (tovornih žičnicah), s katerimi so italijanski vojaki postojanke visoko v gorah povezali z dolino. Sprva so bili "premži" prirejeni na vodni pogon, pri Tonu in Cindarstu pa je živina s pomočjo "gepla" (vitla) pod hišo vlekla tovor po nosilni žici navzgor. Po vojni so jih preuredili na električni pogon. 22 Leta 1974 je o hišnili znamenjih pisal Joža Čop z Broda v Bohinju, čigar rokopis Bohinjska hiSna znamenja hrani rokopisni oddelek Narodne in imiverzitetne knjižnice v Ljubljani, v letih 1985/86 pa je neznani avtor v šestih številkah Glasila, tohninskega verskega Usta, objavil pregled hišnih znamenj v vaseh Čadrg. Etnologi hišnih znamenj podrobneje še niso raziskovcdi. 23 Po zemljiški odvezi leta 1848 so Bačarji Dumik odkupih od tolminskega grofa. Plačah so tretjino cene, tretjino je prispevala država, za tretjino pa je grof spustil ceno. Listina o nakupu je bua spravljena pri vsakokratnem vaškem starešini, vendar je leta 1972 zgorela v požaru, ki je zajel hišo tedanjega starešine Werbovega Julija. "Premž": "Granik" električno energijo s pomočjo več prenosov pretvarja v mehansko in tako vleče viseči voz po "vrči" (opomi žici) navkreber. Navzdol ga spustimo tako, da granik izklopimo in sprostimo zavoro. Žičnica je lahko več kilometrov dolga, saj je nosilna žica speljana čez podpornike. Baca je v bližnji okolici znana tudi po doma- čem sim in skuti. Konec prejšnjega in še na začetku tega stoletja so sir za vso vas delali pri največjem kmetu, ker pa kmetje niso bili za- 91 1994 - 1/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino dovoljni z delitvijo, so leta 1910 začeli graditi skupno mlekarno. Ko je bila dve leti kasneje dokončana, so naprosili sirarja Dolinarja z Bo- hinjskih Raven, da jih je priučil. Do dmge sve- tovne vojne je siraril Andrejcev Tone (zaradi tega so mu potem rekli Skutank), potem pa so se zvrstili Tameževi Zalka in Cilka, Tonov Franc, Louranceva Ivanka in nazadnje Jakcev Albin, dokler ni 1990 zbolel in še istega leta umrl. Zadnja leta pri štirih hišah iz mleka enega ali dveh dni delajo 0,5 do 1,3-kilogramske sire za lastno potrebo, nekaj pa jih tudi prodajo. Bačar- ski sir in skuta sta šla vedno zelo dobro v promet, največkrat sta bila že vnaprej rezervirana. Pred dmgo vojno in še nekaj let po njej so v mlekarni delali tudi maslo. Dokler je mlekama še obratovala, je bila poleg cerkve edini skupni objekt v vasi. Tu je bila glavna točka vsakodnevnih srečevanj, obenem pa tudi važko informacijsko središče, saj so Bačarji tu lahko prebrali inradne objave in izmenjali novice. Sadovnjakov na Baci skoraj ne poznajo: sadna drevesa so namreč raztresena okoli hiš in po travnikih. Prevladujejo jablane in hruške, manj je sliv in češenj. Med hišami raste veliko starih orehov. Sadje je namenjeno samo domači porabi, precej ga "sprešajo" v mošt in skuhajo v "šnopc". Zadnjega so v prejšnjih obdobjih tudi prodajali, pred prvo svetovno vojno največ vaškemu gostihiičarju. Pod italijansko oblastjo je bila pridelava žganja strogo prepovedana, vendar so ga nekateri kuhali na skrivaj. Gozd je Bačarjem dajal drva, gradbeni ma- terial in steljo za nastiljanje živini. Grmovje na obrobju je do dmge svetovne vojne popasla drobnica, precej pa so ga domačini oklestili in veje zvezali v "frodalne" (butare, svežnje). Pozi- mi so s posušenimi vejami krmili koze. Pod Avstrijo in Italijo je bil gozd za kmete, ki so ga premogli, tudi močan vir zaslužka, saj je imel les občasno visoko ceno, posebno po tistem, ko je bila zgrajena železnica. Obrtništva je bilo na Baci le malo, zato pa je bila dobro razvita domača dejavnost. Seveda so bili nekateri bolj spretni za ene, dmgi pa za dmge stvari in so si med seboj pomagali. Večino obleke, obutve in orodja so pri vsaki hiši naredili sami čez zimo. Do leta 1870 so vse potrebno blago za obleko in posteljnino stkali doma (sami so pridelovali lan). Obdelava volne se je obdržala precej dlje. Šele po dmgi vojni je začela upadati, kar je bilo tesno povezano z opuščanjem ovče- reje, seveda pa so ženske še kasneje pletle in kvačkale iz kupljene volne. Ženske so v prejšnjih stoletjih tudi sešile vse same, moški pa so izde- lali potrebno obutev, najpogosteje lesene cokle. V našem stoletju je čevlje za boljše prilike (do 1935.) izdeloval čevljar Martinov Jaka, "ta zah- mašno" (boljšo; tisto, ki jo oblečejo, ko gredo k maši) obleko pa so med vojnama in še nekaj let po dmgi vojni Bačarji naročali pri Martinovi Rozini in Werbovi Francki. Pri marsikateri hiši so do šestdesetega leta doma kuhali milo iz loja, v vojnem času pa je bila to edina možnost, da so prišli do mila. Leseno posodo so še na začetku stoletja izde- lovali doma, medtem ko lončarstva na Baci niso poznali. Večino lesenega orodja in (do prve voj- ne) tudi kak kos pohištva so moški naredili čez zhno na "barštotih" (mizarskih mizah). Po vojni je zdaj že pokojni Jolkap, ki je bil izučen mizar, marsikatero stvar izdelal in popravil tudi za dm- ge vaščane. Raznih popravil hiš in novogradenj so se Bačarji največkrat lotili sami, ob pomoči sosedov. Le bogatejši kmetje so lahko najeli "cimparmana" (mojstra). Po dmgi vojni so imeli dve desetletji v vasi tudi izučenega zidarja. Žganje apna je bilo v navadi do leta 1955. Po dmgi vojni so si pri nekaterih hišah naredili tako veliko zalogo, daje še do danes niso porabili. Stavbarstvo Baca je razloženo naselje dokaj majhnih hiš, ki jih etnologi uvrščajo v posebno različico cer- kljansko-škofjeloškega tipa. Prevladujejo doma- čije v obliki enotnega stegnjenega doma, pri enajstih pa je gospodarski del ločen od sta- novanjskega. Pri zadnjih je pročelje obrnjeno v dolino, vhod pa je s strani. Po potresu 1976. leta sta nastali dve novi montažni zgradbi, ki od- stopata od podobe ostalih hiš.^"* Do prve svetovne vojne so bile hiše pretežno lesene s slamnato kritino. Zidani so bili le te- melji, vogali in morda nekaj nosilnih sten. Dva z^oredna požara sta po prvi vojni skoraj popolnoma uničila deset hiš in ko so pogorelci s pomočjo vseh vaščanov zgradili nove hiše iz kamna, je to povzročilo val popravljanja in dvi- ganja hiš v nadstropje. Pri šestih hišah so nove 24 Na Ejbratu sta v gozdu skrita dva novejša vikenda, kamor ob koncu tedna prihajajo družine ljudi, ki so bili tu rojeni. 92 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42 sobe naredili tako, da so streho odprli v frčo. Večino hiš so pokrili z opeko. Vmesne stene so naredili tako, da so na nosilne tramove nabili "rembalne" (tanke deščice) in vmesni prostor zapolnili s slamo in ometom. To so t.i. paradane. Podobno so naredili tudi stro- pe. Prav to je na prelomu stoletja omo- gočilo nenavaden način gradnje pri Bisa- garju, kjer so temelje za novo hišo pos- tavili okoli stare hiše. Ko je bila nova hiša že pod streho, so staro podrli. Tipična bačarska hiša ima v pritličju štiri bivalne prostore: iz veže vodijo ena vrata naravnost v kuhinjo (od tu je pre- hod v gospodarski del oziroma izhod), druga pa v hišo in od tu naprej v kamro. Okna hiše in kamre vedno gledajo proti dolini. Notranja oprema hiš je večinoma tradicionalna z nekaj modemimi dodatki. Praviloma so ohranili krušne peči, vzi- dane "marajne" in "bohkoue kote". Po vojni so "kauči" ali "-divani" zasedli pros- tor, kjer so prej stali "barštoti". V pet- desetih letih je obvezna oprema postal radio in naslednje desetletje televizija. Redkeje so kupovali knjižne omare in v drugih sobah novo pohištvo. Niti ena čma kuhinja z odprtim ognjiščem se ni ohranila, pa tudi vzidane štedilnike imajo le še pri četrtini hiš. Tekočo vodo so v kuhinje (in v hleve) speljali že med vojnama. Ta je stalno tekla ali pa so cev enostavno zamašili, ker pip še niso imeli. Električno nape- ljavo so v vasi dobili leta 1946. Po potresu 1976. je ob splošnih popravilih večina Bačarjev za- menjala okna z večjimi. V dobri polovici hiš so v delu veže ali prizidku uredili kopalnice in ob- enem posodobili kuhinje. Osrednja gospodarska poslopja so v glavnem napol zidana in napol lesena. Sestavljena so iz "stale", ki je praviloma zidana, in "škedna" nad njo, ki ima zidane samo vogale in morda kakšno steno. V skednju spravljajo seno, razno orodje in v novejšem času stroje. Večinoma so si gospodarji po vojni v njih uredili tudi domače delavnice z "barštoti". Le pri dveh domačijah imajo samostojno stoječo klet, drugje pa pridelke spravljajo v "hrom", "ceudar", "keudar" pod bi- valnim delom hiše; žito, čebulo in mesne izdelke pa v prostor v nadstropju, ki mu pravijo klet. Dinmik je tu razširjen v "raufkaimo" - prostor, v katerem sušijo meso. K vsaki domačiji so spadali tudi dva ali trije "stogi" (kozolci). Razen dveh zidanih "toplarjou" so bili vsi enojni in leseni. Po šestdesetem letu jih je večina propadla.^* Tonov "toplihar" (toplar) je leta 1928 cel pogorel, le steber z Marijinim kipom je ostal nedotaknjen (1984). Bačarji so seno sušili tudi v "kozlih", na le- sene kole napetih žicah brez strehe, ki pa jih je zob časa razjedel še hitreje. V oddaljenih seno- žetih so seno spravljali v lesene "svisle" (senike). Na prelomu stoletja je bilo vseh okoli 60, po vojni pa so začeli propadati. Na Baci še vedno stojijo 4 "karite" (korita). Preden so vodo napeljali v hiše, so se pri koritih oskrbovali z vodo za kuhanje in imiivanje, tu so 25 V zadnjem času so Cindarstovi, ki sicer ne živijo na Baci, temveč v Podbrdu, in poleg svoje obdelujejo še nekaj najete zemlje, postavili pod vasjo nov dvojni kozolec in uredili tudi dostop za traktor. 93 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino • 1/42 prali in napajali živino. Z vodo je povezana še ena posebnost Bače. Pri Kacampoharju so leta 1956 za domače potrebe zgradili "centralo" (maj- hno elektrarno) za enosmerni tok, saj bi bila zaradi oddaljenosti od vasi napeljava državne elektrike predraga. Zdaj že nekaj let ne obratuje več, ker ni nikogar na domačiji. Zadnjih dvajset let so Bačarji za svoje jeklene konjičke postavili približno deset lesenih garaž. Nekatere med njuni so prazne, saj je tačas v vasi le pet avtomobilov (od tega en džip), ki so last štirih mlajših zaposlenih moških. Noša Noša Bačarjev se v ničemer ni razlikovala od okoliške noše. V obdobju italijanske oblasti so Bačarji v nekaterih elementih posnemali gorenj- sko narodno nošo, v vseh drugih obdobjih pa ta na oblačilno kulturo območja ni posebno vpli- vala. Na začetku stoletja so ženske nosile eno- barvne ali vzorčaste obleke in "cikle" (krila). Za delo so si nadele "bertahe", "fertahe" (predpas- nike), na glavo pa "fcou" (ruto). Lase so si spe- njale na glavi ali pa so jih spletle v kito. Moški so nosili hlače do kolen, srajce in "lajbalče" (brezrokavnike). Lase so česali nazaj, brade so skrbno brili, brke pa so si večinoma puščali. Otroci obeh spolov so bili do četrtega ali petega leta oblečeni v "čikalce" - oblekice, ki so segale do gležnjev ali vsaj pod kolena. Fantki so komaj čakali, da so dobili prve hlače. Otroci so obleko "pawerbal" od starejših bratov in sester. Poleti so vsi hodili bosi, pozimi pa v coklah. Moški so za težja dela posebno pozimi obuli "padkoucarje" (močne podkovane čevlje). Pozimi so vanje obuli "žoke" (volnene nogavice), poleti so stopala ovili v "šufece" (platnene krpe). Ob posebnih prilikah so ženske nosile lepše obleke ali krila in bluze. Okoli vratu so si privezovale svilene rute z dolgimi resami. Okra- sile so se tudi z raznim nakitom, ki so ga kupo- vale na domačih sejmih ali v Gorici. Moški so se oblekli v srajce in brezrokavnike ali "rekalce" (suknjiče), hlače so si zataknili v visoke škomje. Obvezen dodatek je bila ura na verižici in po- gosto tudi klobuk. Svečana noša z začetka stoletja: Frančiška in Janez Koder sta se poročila leta 1912. Svatje so z izjemo "ta dmgega ženina" (priče) - Franceta Bevka iz Zakojce vsi Bačarji. Takratni moški so si večinoma puščali brke po vzom cesarja. Fotografije z začetka stoletja skoraj brez izjeme prikazujejo svečane priložnosti, največkrat poroke. 94 1994 Časopis za slovensico krajevno zgodovino 1/42 Že med vojnama so maisikakšen del garde- robe kupili v trgovini, po drugi vojni pa je kon- fekcija postajala vse pogostejša. Zadnja desetletja ženske ob delavnikih nosijo preprosta krila in obleke, čez si nadenejo lahke halje brez rokavov. Hlače nosijo izredno redko, marsikatera jih ni oblekla niti enkrat v življenju. Lase so si začele krajšati že pred drugo vojno. Novosti v obleki, nakitu in frizurah je v zadnjih desetletjih bolj malo, saj se starejši raje držijo ustaljenega Moš- ki se najbolje počutijo v žametnih hlačah m kari- rastih bombažnih srajcah, pozimi čeznje oblečejo volnene brezrokavnike ali puloverje. Brki že vsaj pol stoletja niso več modemi, lase pa si starejši še vedno češejo nazaj. Za dela na polju so nepogrešljiva obutev gumijasti škomji, za težja dela gojzarji. Na "ta zahmašno" obleko in obutev so Bačarji vedno zelo pazili. Ko so šli peš v Podbrdo k maši ali na vlak, so se tik pred Podbrdom preobuli v boljše čevlje, da bi jih dlje obranih lepe. Ženske so to navado ohranile do danes. Prehrana Vsakdanja prehrana je bila do prve svetovne vojne zelo preprosta in enolična. Uživanje hrane je bilo v glavnem razdeljeno na tri obroke: "froštk", "južna" m večerja. Poleti ob težkih delih so dopoldne dodali še "fsrjajžan" in popoldan "kopšk". Zjutraj so ponavadi jedli "nadroblan beu kafe" (kruh v beli kavi), "preimoš" ali polento z mle- kom ali kislim mlekom. Opoldne so bili na mizi najpogosteje "ceu kramper" (krompir v oblicah), "kramperjou moš" (zmečkan krompir), "fižolou moš" (fižol in krompir), "japkou moš" (jabolka in krompir), kislo zelje, kisla repa, "kuhani štmkli" (testo kot za kruh, vendar kuhano), preliti z "zaska" (zaseko), razni močniki in žganci iz različnih vrst moke. Za prvo "rihto" je bila "žu- pa", "koscoua župa" ali "ješpran". Solate, razen krompirjeve in fižolove, niso jedli pogosto. Zve- čer so bile na jedilniku iste jedi, le obroki so bili manjši. "Farjajžan" m "kopšk" sta morala biti krepka, da sta dala nove moči za delo. Kadar so kmetje zaradi dela več dni ostajali zdoma, so si kuhali prežganko (močno juho s koščki kruha, pra- ženimi na zaseki, in zakuhanimi jajci). Najbolj značilna "holcarska" hrana pa je bila "frika" (sh: na zabeli) in polenta. Z jajci so varčevali, saj so jih rajši prodali, da so lahko kupili sol in sladkor. Kruh so pekli vsakih sedem do deset dni. Pogosto so zraven spekli tudi "budlo" iz ajdove moke in svinjske zabele. Ob velikih praznikih so pekli "gubanco" (potico) s sladkim ali slanim orehovim nadevom, fiancate, "štmdal" ipd. Marsikje še danes pečejo kruh doma, ker se jim zdi boljši m ker je do trgovine v Podbrdu precej daleč. Pomemben dogodek so bile kolme. Iz krvi in ajdove ali dmge moke so naredili "mulce" (kr- vavice), meso in "špeh" (slanino) pa so zmleli za klobase, salame in "žiloce" (želodce). Kožo so porabili za kožnate klobase. Želodca sta bila dva, enega so načeli za božič, dmgega za veliko noč. Nekaj "špeha" so zmleli za "zaska" (zaseko), ne- kaj so ga stopili za mast in "wacverke" (ocvirke), nekaj pa so ga, tako kot kosti z ostanki mesa, obesili v "raufkamra" (prostor za dimljenje me- sa). Navada je bila, da so ob kolinah sosedom in sorodnikom dali nekaj krvavic in kakšen kos mesa. Zadnja desetletja v vasi redijo vse manj prašičev; meso za klobase in salame raje kupijo v mesnici. Prve večje novosti v prehrani so Bačarji med vojnama prevzeli od Italijanov: riž na mleku, "paštašuto" in minestro. Po dmgi svetovni vojni pa se je načm prehranjevanja začel spreminjati: vse bolj se je uveljavljalo meso, olje je v pre- cejšnji meri nadomestilo zaseko in kupljen kis domačega iz skisanega mošta. V trgovini so za- čeli kupovati vse vrste moke, različne priboljške m redkeje konzervirano hrano, po dmgi strani so doma začeli gojiti nekaj več zelenjave. Kljub temu na jedilnik ne uvrščajo veliko modemih jedi, kar je verjetno precej povezano s tem, da ni mladih, posebno ne deklet, ki bi uvajala novosti. Žejo so najpogosteje gasili z vodo, hruškovo vodo, poleti v hudi vročini s "prakuhancam" (kavnim nadomestkom) ali "beso" (pijačo iz bezgovih cvetov, sladkorja in kisa ali limon), pozkni pa s "tarjakom" (gost simp iz bezgovih jagod, zamešan v vrelo vodo) ali različnimi čaji. Moški so imeli radi "mošt", pri težkih delih "stamparle šnopca" (šilce žganja), za praznike so si privoščili tudi (kupljeno) vino. "Kafe" (kava) je bil do srede stoletja priboljšek starejših žensk iz premožnejših hiš, v zadnjih desetletjih je nepogrešljiv po kosilu in pri pogostitvi obiskov. Tobak so dolgo gojili le doma, ker je bil predrag, da bi ga kupovah. Po vojni se je tudi to spre- menilo, vendar kajenje na Baci ni posebno raz- Sirjeno. 95 1994- 1/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino Življenjska zgodba nenavadnega Bačarja: Sredi prejšnjega stoletja se je na Baci rodil člo- vek, ki je v zgodovini odigral dokaj pomembno vlogo, čeprav je ostala skrita. To je bil Peter Kusterle (Loumou), ki je bil kot mladenič sprejet v cesarsko gardo in je kasneje postal cesarjev telesni stražar. Zaradi izjemne telesne podobnosti je bil občasno cesarjev dvojnik in je imel v nevarnih okoliščinah namesto njega govore. Kasneje je bil vodja cesar- jevih osebnih strežajev in preskuševalec hrane. Na začetku prve svetovne vojne ga je cesar z veliko od- pravnino upokojil, vendar je zaradi devalvacije in nesrečnih naložb kmalu ostal brez sredstev za pre- življanje. Kljub temu ni hotel za denar novinarjem pripovedovati o cesarjevem osebnem življenju. Stara leta je preživel v Podbrdu, kjer je tudi umrl. Družbena in duhovna Icultura Čeprav so bile na Baci precejšnje socialne razlike, je bila vaška skupnost zelo močna, saj je bila povezanost dolga stoletja pogoj za pre- živetje. Bačarji so skupaj opravljali nekatera večja dela, posebno tista, zunaj ožjega območja vasi: poleti košnjo na Koucah, pozimi pa spravilo sena domov in "holcarijo". Tudi paša je bila skupna. Izredno močna je bila medsebojna po- moč ob naravnih nesrečah in požarih ter pri gradnji hiše. Povezovala so jih tudi skupna dela ob zimskih večerih (npr. skupno luščenje fižola, preja volne). Po drugi vojni so se življenjske razmere zaradi zaposlovanja precej izboljšale, s tem pa se je zmanjšala vloga vaške skupnosti. Spremenila so se tudi socialna razmerja v vasi, še posebno ko so hiše največjih kmetov ostale skoraj prazne. V zadnjih desetletjih se skupno delovanje kaže v skrbi za cesto, električno napeljavo in cerkev. Ohranila se je tudi pomoč ob nesrečah. Bačarje so poleg tega povezovale različne šege, posebno ob porokah (glej fotografijo 9) in smrtih, ter šege letnega cikla, kjer so pre- vladovali splošni krščanski prazniki (božič, veli- ka noč, vsi sveti). Posebni bačarski prazniki so bili binkoštna nedelja in ponedeljek (7 tednov po veliki noči) in kmalu potem "uablublana ali zapavedana sreda". Bačarji vedo povedati, da je nekoč toča potolkla vse žito na Baci, zato so se zaobljubili, da bodo vsako leto ta dan šli k maši. da se to ne bi nikoli več zgodilo.^^ Seveda Bačarji praznujejo tudi god svojega svetnika sv. Lenarta (6. novembra), zaščitnika jetnikov in živine, in kasneje še "paslejdanca" (poslednjo nedeljo pred adventom). Ta praznik naj bi izviral iz časa turških vpadov, ko so se Bačarji z drobnico vred večkrat zatekli v cerkev. Cerkev je bila s tem oskrunjena, zato so cerkvene oblasti zagrozile, da v njej ne bo več obredov, dokler je ponovno ne posvetijo.^' Do italijanske okupacije so na Baco hodile tudi procesije iz Bohinja, Davče in Sorice. Zadnja desetletja so poleg cerkvenih praznikov pogrebi edine prilike, ko se zbere vsa vas. Zunanja obeležja krščanstva na Baci so poleg cerkve "križ" (znamenje) pod vasjo in Marijin kip na hiši in na kozolcu pri Tonu. Pri vseh hišah imajo v "hišah" v kotu "križe" (razpela),^* v prej- šnjem stoletju so stali tam pravi tabemaklji, nad mizo je pogosto visela steklena krogla (sveti Duh) in za vrati kropilnik, da so se ljudje ob vstopu v hišo prekrižali. Prekrižali so tudi kruh, preden so ga dali v peč, in še enkrat, preden so ga načeli. Molili so pred jedjo in pred spanjem. Do danes se je ohranil pozdrav "Boh dej dobar dan" in zahvala "Bohlonej". Krščanstvo je z letnimi in tedenskimi ciklusi v marsičem urejalo življenje v vasi ter s svojimi nauki tudi odnose v družini in skupnosti. Pred obema vojnama in med njima je bilo nekaj bačarskih deklet, ki so bile zelo veme, vpisanih v Marijino družbo. Vsak dan so hodile k maši. Pogosta so bila tudi romanja na Brezje, Sveto goro ali celo Višarje, da bi se spokorili, se za kaj zahvalili ali za kaj prosili. Po drugi vojni se Bačarji redkeje odločajo za romanja. Na Boga so se vsi skupaj obračali tudi v nesrečah. Pod Avstrijo je šla večkrat procesija v Bohinj prosit 26 Daljša razlaga teh dogodkov pravi, da jc sredi prejšnjega stoletja bačarska cerkev izgubila prejšnji pomen, ker je podbr^ka cerkev postala fama. Bačarji so jo tedaj precej zanemarili in v njej spravljali "fro- dalne". Potem se je v naslednjih letih zgodilo več nesreč (toča, požari, živali so obolevale in poginjale) in Bačarji so to razumeli kot znamenje, še posebno potem, ko se je kip svetega Lenarta obrnil nazaj proti Baci, ko so ga v košu odnesli proti Podbrdu. Cerkev so nanovo posvetili in poslej vsako leto praznovali dan nove posvetitve. 27 Spomin na Turke se je ohranil tudi v stari legendi, ki pravi, da je bila bačarska cerkev nekoč opasana z zlato verigo, ki pa so jo ukradli Turki na enem od svojih roparskih pohodov. 28 Pri Matiju imajo namesto tega sliko hišnega zavetnika, sv. Mathiasa (Matije). 96 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino za dež. Nazadnje so za dež prosili pred dobrimi desetimi leti v Stržiščah. Čeprav niso vsi Bačarji redno hodili v cerkev, pa so se vsi opredeljevali kot kristjani in v glavnem spoštovali krščanske vrednote. Vedno so bili in so še skromni, prijazni in gostoljubni. Dokaj živa je bila tudi "foušvera" (vra- ževerje), vendar je začela izginjati že na začetku stoletja. Gradnja železnice je prostor zgomje Baske grape prevetrila tudi v tem pogledu, Bačarji pa so postali še bolj zadržani do vraž in vere v obstoj različnih bitij po dmgi vojni, ko so šole, knjige in mediji povečali kritičnost do takih stvari. Bačarji se spominjajo pripovedi o vilah, copmicah, volkodlakih in nočni jagi ter napo- vedovanja prihodnosti iz različnih znamenj. Mar- sikateri Bacar (večina je že pokojnih) je doživel "spomin", to je nekakšen znak, da se bo zgodilo nekaj usodnega, na primer smrt bližnje osebe. Znamenja so bila različna: prikazala se je ženska v čmem, ustavila se je ura, lunirajočega so videli v sanjah ipd. Bačarji so verjeli tudi, da morajo biti "flan- čanki" (razsadniki, njivice, kjer so vzgajali sadi- ke) čim bolj oddaljeni od hiše, da bodo "flance" (sadike) dobro uspevale. Vzhodni del vasi je imel flančnike pri Jolkapu,^^ zahodni del pa za Tam- rom ali na Prodku. Danes večina Bačarjev to razlaga z bolj realnimi vzroki, na primer s sončno lego ali pa pomanjkanjem prostora na njivah. Bačarji so bili od narave odvisni dolga sto- letja in z njo tudi tesno povezani, zato so jo dob- ro poznali. Iz smeri vetrov in obnašanja živali so napovedovali vreme. Marsikakšno vnetje in bolezen so znali pozdraviti z različnimi zelišči - do prve svetovne vojne je bila to skoraj edina oblika zdravljenja. Po dmgi vojni se je z zapo- slovanjem in manjšanjem odvisnosti od narave zmanjšala tudi navezanost nanjo. Čeprav so bili Bačarji vemi in razumni ljudje, so se znali tudi poveseliti. Do leta 1937 so se zbirali v gostilni Pri Jožafii. Za zabavo je naj- večkrat poskrbel vaški veseljak Jolkapov Kre- men, ki je igral harmoniko. Ko ni bilo več gostilne, je hodil od hiše do hiše in igral. Ljudje so ga radi poslušali in marsikdaj tudi zapeli z njim, zato so ga povsod lepo sprejeli in pogostili. Krhanje vaške skupnosti po vojni se je kazalo tudi v redkejšem druženju vaščanov. Vse manj je bilo mladih, ki bi skrbeli za petje in ples, pri- 29 Iz katastra je razvidno, daje imela vsaka hiša parcelo v svoji lasti. povedništvo pa je zamrlo, ko so začeli večere preživljati ob televiziji. Zadnji ples je bil na Baci pred triindvajsetimi leti ob odprtju ceste, potem je nastalo veliko zatišje. Kaj dmgega pa bi pri- čakovali od vasi, kjer so ljudje v povprečju stari 64 let? Sklep V dobrih šeststo letih svojega razvoja se je Baca pri Podbrdu petsto let razvijala in v dmgi polovici prejšnjega stoletja dosegla najgostejšo poseljenost, 270 ljudi. Zemlja ni mogla pre- življati vseh, zato se je konec 19. stoletja začelo intenzivno izseljevanje v evropske dežele in Ameriko. Izseljevanje se je nadaljevalo tudi pod Italijo, ko so se ekonomskim vzrokom pridružili še politični. Če k temu prištejemo žrtve obeh vojn, vidimo, da se je prebivalstvo Bače v manj kot stoletju prepolovilo na 136 ljudi. Še hujši upad je Baca doživela po dmgi vojni, ko si je vse več vaščanov ekonomsko varnost zagotavljalo z zaposlovanjem v industriji in dmgih dejavnostih, zaradi česar so se irmogi posamezniki in tudi cele družine odseljevali v večje kraje in mesta. Tako se je število Bačarjev do letos zmanjšalo na 22, kar je komaj dvanajstina nekdanjega maksi- muma Ko preživetje Bačarjev ni več temeljilo samo na kmetijstvu, je začela Baca izgubljati identiteto trdne kmečke vasi, vendar pa je bilo odseljevanje premočno in prehitro, da bi se lahko vzpostavila nova identiteta (kmečko-delavske vasi). Pašnike in kasneje tudi travnike je vse bolj zaraščal gozd, tako da je danes obdelana le še petnajstina nekdanjih njiv, živine pa je tridesetkrat manj kot na začetku stoletja. Zapuščene stanovanjske hiše in gospodarski objekti propadajo, v nekoliko boljšem stanju so obljudene hiše, saj so jih večinoma popravili po potresu leta 1976, ko sta nastali tudi dve novi montažni zgradbi. S poklicnimi spremembami po dmgi svetovni vojni je vaška skupnost izgubila prejšnji pomen. Izunula je tudi večina šeg, prav tako skoraj vse oblike družabnosti, saj ni mladine, ki bi tradicijo ohranjala in jo bogatila z novostmi. Kaj lahko Bačarji pričakujejo od prihodnosti? V tem trenutku je vsak optimizem naiven. Vse manj vaščanov je sposobnih za delo, možnosti za podmladek pa so izredno majhne. Kako trpko je na lastni koži doživljati umiranje vasi, nam pove razmišljanje (danes že pokojnega) Kacampohar- 97 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino 1/42 jevega Albina: "Sramota se me zdi, ku sa učasih paršal som, pa začel wen z neč, pa pastaul taka hiša, pa stala - kejšna stala - welbana. Jest sam pa zdej tko zaneč, da morm use zabarabt. Take cajte sa, kej češ." Kacampoharjev Albm (1984). Vrnimo se k naslovu članka Komu zvoni? in zaključimo s citatom Johna Doimea, ki ga je Hemingway uporabil na začetku svojega roma- na:^° 'TSfoben človek ni Otok, povsem sam zase; vsak človek je kos Celine, del kopne zemlje; če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako kot daje bil Rtič, prav tako kakor daje bilo Posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno; ob smrti vsakega človeka je mene manj, zakaj vključen sem v Človeštvo: In zato nikdar ne po- šiljaj vpraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi." 30 Ernest Hemingway, Komu zvoni, Ljubljana 1987, 34. 98 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Janez Dolenc OBSEG ARHIVSKEGA GRADIVA O VELIKEM TOLMINSKEM PUNTU V DUNAJSKEM DRŽAVNEM IN V GRAŠKEM DEŽELNEM ARHIVU Ob 280-letnici velikega tolminskega punta V marcu 1992 sem raziskoval delo prvega pro- fesorja slavistike v Gradcu dr. Gregorja Kreka. Avs- trijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo mi je z enomesečno štipendijo omogočil najprej pol me- seca bivanja na Dunaju in nato še pol meseca v Gradcu. Poleg te raziskave sem vsak dm nekaj ur po- svetil pregledu arhivskega gradiva o velikem tohnin- skem pvmtu. Odkar sem 1980 napisal libreto za opero Ubalda Vrabca Tolminski pimtarji, sem si želel ogle- dati pimtarsko gradivo na lastne oči. V dunajskem dvornem in državnem arhivu je to gradivo pod oznako Österreichische Akten Görz; fas- cikli 17, 18, 19 imajo še oznako Der Bauernaufstand, vendar so s puntom povezani še fascikli 20, 21, 22, 23. Presenetil me je velik obseg tega gradiva, ki je večinoma v nemščini in gotici, približno tretjma ak- tov pa je v italijanščini. Tedanji birokraciji se mora- mo zahvaliti, da imamo ta pimt tako zelo dokumen- tiran. Pregledal sem vseh 7 fasciklov, si zabeležil obseg in zanimivosti, ki so mi pri bežnem pregledu zbudile pozomost. Nekaj jih za popestritev navajam tudi ob tem kratkem pregledu. Fase. 17 obsega 444 listov, akti so datirani od začetka punta konec marca do 30. maja 1713. Fase. 18 ima 508 listov in je nadaljevanje fascikla 17, akti so v njem stmjeno od 3. junija do konca julija 1713, posamezni pa so tudi kasnejši; zadnji je s 4. januarja 1714. Fase. 19 se deli v predakte (Voracten), ki štejejo 45 listov iz časa pred puntom 1647-1712. Sledi 500 listov iz časa punta. Fol. 62 omenja zborovanje pimtarjev na Sveti gori na velikonočni ponedeljek 17. aprila 1713. Ta fascikel sem dal posneti na mikrofilm in je sedaj v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici na voljo raziskovalcem. Fase. 20 obsega 509 listov, akti so datirani od 1. avgusta do 30. decembra 1713. V njem so že težko berljivi zapisniki zaslišanj zaprtih pimtarjev. Nekaj listin je okrašenih z omamentalnimi risbicami. Fase. 21. obsega akte iz časa 1714-1717 in ima 590 listov, velik del so zaslišanja. Fol. 197 vsebuje seznam 16 kolovodij (Rädlfuhrer) punta. Fase. 22 zajema 538 listov nedatiranih aktov; na končuje dolg referat. Fase. 23 ima najprej 98 hstov obsegajoč seznam dotedanjih aktov v zvezi s pvmtom, potem pa še 400 listov; v glavnem nedatirane zapisnike zaslišanj. Sku- paj šteje torej 498 listov. Dunajskega gradiva je skupaj 3632 listov; doslej je raziskan le manjši del, ki ga je leta 1949 prepisal Ivan Kreft. V Gradcu sem v dežehiem arhivu pregledal 4 fas- cikle z oznako Miszellanea: Tulbnein Bauem Auf- stand. Fase. 425 obsega 632 listov. Najprej je 173 listov zvezanih v poročilo tolminskega grofa Jakoba Anto- na Coroninija z dne 5. aprila 1702 kot odgovor na pritožbo tolminskih kmetov z dne 15. decembra 1701. Zadnji akt je s konca maja 1713. Veliko aktov je o zadevi župnika Bandla s Šentviške gore. Fase. 426 zajema liste 633-1328, to je 696 listov. Akti obsegajo čas od 2. junija 1713 do 28. februarja 1714. Prvi akt je poročilo o defenzivnem stanju Voj- vodine Kranjske spričo tolmiiiskega punta. Fol. 643 vsebuje sporočilo, da je Jakob Velikonja iz Čiginj a glavni kolovodja celotnega upora (Haubt- imd Rädl- fuhrer des ganzen Aufstandes). Fol. 923 ima sporo- čilo, da je junija hrvaška milica na ožjem Tolmin- skem ujela 17 puntarjev in tri ubila. Fol. 924 je sporočilo Jakoba Antona Coroninija, da njegovi pim- tarski podložniki še naprej organizirajo zborovanja, zato je dežehii upravitelj poslal na Tolminsko 150 krajišnikov. Fol. 992 je sporočilo, da so glavnega kolovodjo Jakoba Velikonjo ujeli 26. avgusta 1713. Že prej so mu zaplenili 1000 gld. vredno premoženje in razpisali nagrado za njegovo glavo. Fase. 427 ima Uste 1329-2042, to je 714 listov. Akti so iz časa od 3. marca 1714 do jimija 1719. Fol. 1500 sporoča o puntarskem kaplanu Ivanu Matku iz Kota, ki so ga zasliševali celo s torturo. Fol. 1575 obtožuje sodelovanja v puntu duhovnike s Tolmin- skega: to so Sebastijan Jurman, Andrej Bevk, Lenart Skalin in Anton Trpin. V tem fasciklu so imena vseh dekanov, vaških županov in vseh gospodarjev v tol- minskih vaseh. Fol. 1710-llje prošnja 72 jetnikov za izpustitev z goriškega gradu, kjer že skoraj tri leta trpijo lakoto, mraz, vročino, uničenje njihovih družin in njihovega premoženja. Fase. 428 obsega liste 2043-2667, to je 624 listov. Fol. 2132 navaja imena štirih puntarjev, ki so pobeg- niU z goriškega gradu. Vsebuje tudi zapisnike civil- nih procesov proti puntarjem, pogosto se omenja ime tedanjih pravnikov v Gorici dr. Christoformtija in dr. Prešema. Županstva mnogih občm iz Brd in Posočja so poslala nekakžne zagovore in prošnje za milostne sodbe. 99 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Graško gradivo je 1973 odkril dr. Koropec, foto- kopije so na katedri za zgodovino FF v Ljubljani in čakajo na obdelavo. V gradivih obeh arhivov sem na hitro pregledal vsak list, če je morda na katerem sodba kriminalnega procesa v aprilu 1714, ki bi nam dala točna imena 11 na smrt obsojenih. Žal te sodbe nisem našel; verjetno bo treba iskati še v upravnem in sodnem arhivu na Dunaju. Vsekakor pa je gradivo o pimtu (skupni ob- seg je 6299 listov) dragocen vir za njegovo znan- stveno raziskovanje, ki povsem opravičuje letnico 1713 na tolminskem grbu. Metka Nusdorfer Vuksanovic KRATEK PREGLED FONDOV IN ZBIRK, KIJIH ZA TOLMINSKO IN ŠIRŠE OBMOČJE DANAŠNJE OBČINE TOLMIN, HRANI POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI Pokrajinski arhiv v Novi Gorici je pristojen za zbiranje in hrambo arhivskega gradiva s področja tolminske (poleg ajdovske in novogoriške) občine, zato ne preseneča dejstvo, da hranimo okrog 250 fondov in zbirko mikrofilmov, ki služijo kot vir za raziskovanje tolminske preteklosti, predvsem od 2. polovice 19. stoletja pa skoraj do današnjih dni. Najstarejši podatki za Tolminsko, posneti na mi- krofilmih, pa izvirajo še iz obdobja pred 19. sto- letjem. To sta urbarja gospostva Tolmin iz leta 1598 in 1624 (orig. v ARS) ter urbarji cerkva v Gorenji . Trebuši, na Grahovem, v Ljubinju, na Mostu na Soči, v Podmelcu, Poljubinju, na Prapetnem, v Ročah, na Šentviški gori, v Tolminu, Volarjih in Zatolminu s konca 17. in iz 18. stoletja (orig. v ŽA). Na mikro- filmu so tudi protokoli in vizitacijski zapisniki Tol- minskega arhidiakonata s konca 17. m iz 18. stoletja (orig. v dekan. arh. v Tolm.) ter Učiteljski kataster okrajnega šolskega sveta Tolmin za leta 1880-1919 (orig. v tolm. muz. zbirki). Najstarejše gradivo s Tolminskega, ki ga hrani naš arhiv v originalu, pripada fondu Patrimonialna sodnija Tolmin. To je knjiga vpisov raznovrstnih pogodb (kupoprodajne, dedne, darilne, ženitne...) notarske pisarne v Tolminu za leta 1664-1690. V 2. polovico 19. stoletja pa sega gradivo okraj- nih sodišč Bovec in Tolmin (1850-1945), osnovne šole Toknin (1875-1965) ter fragmentarno tudi nekaterih avstrijskih občin (Idrsko, Kred, Ponikve, Soča, Srpenica, Tolmin, Trenta in Voice). Za to ob- dobje sta najbolje ohranjena fonda dveh občin. Svete Lucije (Most na Soči) in Šentviške gore, in sicer že od ustanovitve občin, od leta 1850/51 dalje. Tudi gradivo Cestnega odbora Tolmin (1869-1924) je sko- raj v celoti ohranjeno. Konec preteklega leta je bila na osnovi tega fonda postavljena razstava, ki prika- zuje razvoj (gradnje, popravila ipd.) cestnih povezav na Tolminskem v navedenem obdobju. Večinoma gradivo številnih malih občin preneha s komasacijami leta 1927/28, do leta 1945 sega le še gradivo večjih (Bovec, Grahovo, Kobarid, Soča, Sve- ta Lucija in Tolmin). Z začetka tega stoletja je ohranjeno tudi gradivo okrajnega sodišča Kobarid (1902-1923) in fi^agmentamo fond Civilni komisariat za politično okraj Tolmin (1915-1920). Iz časa pred 2. svet. vojno sta tudi fonda Državni tehnični urad Trst s popisi nepremičnin za leto 1939 tudi za takratne tolminske občine ter Tehnični urad Gorica 1926-1944, kjer je ohranjeno tudi za Zgomje Posočje dragoceno gradivo o elektramah, mlinih in žagah. V to obdobje spada še gradivo Kmečke in rokodelske posojilnice Tolmin 1939-1940, Mlekarske zadruge Zatolmin 1921-1925 in Zadruge vojnih oško- dovancev Zatolmin 1921-1932 ter gradivo davčnega urada v Tolminu 1932-1943 in davčnih izterjevalnic v Tolminu, Kobaridu in Bovcu 1943-1946. Veliko gradiva je zbranega tudi za preučevanje šolske zgodovine. Poleg že omenjenega najstarejšega fonda osnovne šole v Tolminu, hrani naš arhiv vrsto šolskih fondov iz različnih obdobij, in sicer, fond šolsko nadzomištvo Tolmin in področna didaktična ravnateljstva za leta 1918-1943, gradivo kraljevega učiteljišča v Tolminu 1923-1928, kraljevega učite- ljišča Vincenzo Arbarello v Tohninu 1937-1943, eks- poziture tolminskega učiteljišča v Portorožu za leto 1947, liceja - gimnazije Vincenzo Arbarello 1925- 1940, učiteljišča 1945-1968 in gimnazije 1982-1986 v Tolminu, nato gradivo različnih specifičnih šol in tečajev (enotna srednja šola Tolmin, meščanska šola Tolmin, splošna obrtno-dopolnilna šola Tolmin, kme- tijski tečaj Tolmin, pedagoški tečaj učiteljišča Tol- min, kmetij skogospodarska šola Drežnica) ter gra- divo osnovnih šol (Bavščica, Borjana, Bovec, Bre- ginj, Čezsoča, Drežnica, Idrsko, Kal-Koritnica, Ko- barid, Kred, Km, Lepena, Livek, Log pod Man- gartom, Logje, Most na Soči, Podbela, Podbrdo, Robidišče, Sedlo, Soča, Smast, Staro selo, Sužid, Trenta, Vršno, Žaga), nekaterih otroških vrtcev, vzgojnih zavodov in domov, Delavske univerze in Glasbene šole v Tolminu ipd. 100 1994- 1/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Iz zadnjih let 2. svetovne vojne in časa po njej hranimo arhivsko gradivo okrožnih narodnoosvobo- dilnih odborov (OF) za Tohninsko iz leta 1944, za Sevemo Primorsko 1944/45 in Zapadno Primorsko 1944/45 ter okrožni odbor OF za Baško okrožje 1942-1945; okrajnih NOG Bovec 1945-1947 m Ko- barid 1945-1947, okrajnega ljudskega odbora Tohnin 1944-55, občinskih ljudskih odborov Bovec, Breginj, Tribuša, Grahovo, Kobarid, Most na Soči in Tolmin za leta 1952-1955 oz. za nekatere do leta 1961 aU 1966; sledi gradivo mestnega ljudskega odbora Tohnm 1945-1952 ter krajevnih ljudskih odborov Borjana, Bovec, Bregmj, Cezsoča, Čiginj, Dolenja Tribuša, Drežnica, Gorenja Tribuša, Grahovo ob Baci, Hudajužna, Idrija ob Baci, Idrsko, Kal- Koritnica, Kamno, Kobarid, Kred, Livek, Log pod Mangrtom, Logje, Lom, Sveta Lucija ob Soči (Most na Soči), Šentviška Gora, Podbrdo, Podmelec, Poljubinj, Ponikve, Rut-Grant, Sedlo, Slap-Roče, Smast, Soča, Srpenica, Sužid, Trenta, Tmovo ob Soči, Volarje, Voice, Zatolmin, Žabce in Žaga z raznovrstno letnico začetka, od 1943 do 1947, in enotno zaključno (1952) letnico gradiva. Iz tega časa se je ohranilo tudi nekaj gradiva podružnice Zadmge vojnih oškodovancev v Trstu na Zagi 1945-1948 ter okrajnega komiteja Ljudke mla- dine Slovenije Tolmin 1943-1955, okrajnih komite- jev (odborov) zveze komimistične mladine JuUjske Krajine za Tohninsko 1944-1948, Bovško 1944-1947 in Kobariško 1944-1947, okrajnega odbora antifa- šistične fronte žena Tolmin 1947-1953 ipd. Od povojnega gradiva hranimo poleg že ome- njenih upravnih fondov, katerih gradivo se začenja deloma že med vojno, še gradivo krajevnih skupnosti Tohnm 1963-1980, Most na Soči 1967-1980 in Rut- Grant 1952-1985 ter Samoupravne interesne skup- nosti gospodarskih dejavnosti občine Tolmin 1963- 1989. Veliko je tudi fondov različnih medobčinskih svetov, okrajnih zvez, odborov, zbornic in komitejev, občinskih zvez, odborov, aktivov, svetov in konfe- renc ter krajevnih organizacij z različnih področij (družbeno-političnega, gospodarskega, društvenega). Obsežen pa je fond Občinsko sodišče Tolmin 1944- 1978. S področja gospodarstva imamo poleg že ome- njenih zvez in zbornic gradivo Trgovskega podjetja Soča Import-Eksport, Splošnega gradbenega podjetja Standard, Obrtnega podjetja Jelka, Primorja Gorica, TOZD-a Alpkomerc in Kmetijske zadmge iz Tol- mina, nato TIK-a in Planike iz Kobarida ter ČIB-a, ATC-ja in Kovinsko industrijskega podjetja Trenta iz Bovca. Zelo pestro je gradivo društev. Poleg nekaterih občinskih zvez (zveza kulturnih organizacij, občinska zveza telesno-kultumih organizacij, občinska strelska zveza, meddruštveni odbor planinskih društev Pri- morske) v našem arhivu hranimo fonde društev, ka- terih gradivo izhaja še iz prvih desetletij tega stoletja (Izobraževalno društvo Idrija pri Baci 1908-1946, Bralno in pevsko društvo Volarje 1921, Pašno druš- tvo Mederje in Sleme 1913-1934 ter Gasilsko društvo Bovec 1913-1989). Večina društvenih fondov pa je iz povojnega obdobja: Gasilsko društvo Tolmin, Pla- ninsko društvo Tolmin, Čebelarsko društvo Tolmin, Šahovsko društvo Tohnin, Telesnovzgojno društvo Partizan Tolmin, Atletsko društvo Posočje Tolmin, Nogometni klub Tohnin, Košarkarski klub AET Tol- min, Lovska družina Tolmin, Moški pevski zbor Tol- min, Društvo inženirjev m tehnikov Gozdarstva Po- sočje Tolmin, Društvo slikarjev amaterjev Tohnm, Odred puntarjev Tolmin, Turistično društvo Most na Soči, Mešani pevski zbor Podbrdo in Planinsko društvo Bovec. Med zadnjimi naj navedem še gradivo knjižnice Cirila Kosmača v Tolminu za čas med leti 1949 in 1980 ter nekatere osebne fonde: Anton Rutar, učitelj, rojen v Čadrgu, zbiratelj gradiva o organizaciji TIGR (1920-1992); Franc Avčm, univerzitetni profesor, planinec in lovec, rojen v Ljubljani, zadnja leta je živel v Trenti, (1929-1983); Dr. Branko Rustja, zdravnik, živel tudi v Kobaridu (1952-1959, ko- respondenca Alojza Gradnika); Stanislav Kuščer, ro- jen v Potokih pri Kobaridu, (1915-1987, fotografije in nekaj osebnih dokumentov); Marija Grabelj s Šentviške Gore (1956-1981, gradivo krajevne skup- nosti in raznih lokalnih organizacij in prosvetnega društva Ivan Lahamar). 101 UDK 949.712 Tolminska "04/14" Peter Štih, dr., asistent. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, SLO, 61000 Ljubljana Glose k srednjeveškemu delu Rutarjeve Zgodovine Tolminskega Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 21-28 Še do danes edino monografijo o zgodovini Tolminskega je že leta 1882 napisal Simon Rutar. V dolgem obdobju, ki ga je od takrat prehodilo slovensko zgodovinopisje, seje v marsičem spremenilo tudi naše poznavanje in razumevanje laistne preteklosti. Ker vse kaže, da Tolminska na žalost še nekaj časa ne bo dobila nove zgodovinske monografije, prispevek opozarja na nekatera mesta Rutarjevega dela, ki se ne skladajo z današnjim vedenjem in hkrati predstavlja trenutno dosežen nivo v teh posameznih vprašanjih. UDK 932/939 (497.12 Kobarid) "04/05":711.424 Slavko Ciglenečki, dr.. Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU, Novi trg 4, SLO, 61000 Ljubljana Poznoantična naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 1-14 Pred nedavnim so bila opravljena prva raziskovanja na utrjeni višinski naselbini Tonovcev grad pri Kobaridu. Na strmem in na vrhu z obzidjem obdanem hribu so bui ugotovljeni ostanki številnih zidanih zgradb in zgodnjekrščanskih cerkva. Arheološke najdbe opredeljujejo naselbino v čas S. in 6. stol., posamezni elementi pa kažejo, daje bila obljudena že v poznem latenu in pozneje v času 9. stoletja. Večina stavb, ki kažejo pretežno enoprostomc in tropostome tlorise, je büa zgrajena v nekoliko nižjem vhodnem delu nad katerega se dviguje manjši skalnat plato z ostanki cerkva. Posamezne stavbe so bile naslonjene na obrambni zid in so taka okrepile obrambo na najlažje dostopnem delu utrdbe. Raznovrstni bogati predmeti in v površini ohranjena arhitektura uvrščajo Tonovcev grad med najpomembnejše in najbolje ohranjene višinske poznoantične utrdbe v vzhodnoalpskem območju. UDK 908.479.12 Zg. BaSkadohna "1523": 801.312 Silvo Torkar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 4, SLO, 61000 Ljubljana Zgomja BaSka dolina (Rihtarija Nemiki Rut) po Tolminskem urbarju iz 1523 (Demografsko-imenoslovni vidik) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 29-36 V članku je na podlagi pred nedavnim odkritega tolminskega urbarja iz začetka 16. stol. prikazano stanje poseljenosti zgomje doline Bače in prebivalstvena dinamika tega s Tirolci poseljenega območja od srednjega veka do danes. V historičnotopografskem delu se pritegujejo tudi drugi urbarski ah njim sorodni zapisi iz let 1515, 1591, 1624 itd. in se lokalizirajo tri doslej nerazvozlana krajevna imena iz urbarja 1377: za Baco, Kuk in Znojile. Prvič se pritegujejo tudi podatld popisa hiš iz 1794 in ljudskega štetja iz 1818. Iz seznama podložnikov je razvidno, da priimkotvomi proces času nastanka urbarja 1523 še ni končan, saj nosi priimke le okrog 72 odstotkov prebivalstva. UDK 930.253 (497.12 Tohnin) "15/17" Drago Trpin, arhivist. Arhiv Slovenije, Zvezdarska 1, SLO, 61000 Ljubljana Viri za zgodovino Tolminskega v starejiib fondih in zbirkah Arhiva Slovenije do leta 1783 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 15-20 Gradiva o Tolminski v starejših fondih Arhiva Slovenije (do 1783) jc relativno malo, zato ga je bilo mogoče vsebinsko osvetliti nekoliko podrobnejše. Najobsežnejše je predstavljen fond Deželni stanovi, I. registratura, in njegovo gradivo o mitnici v Baci v 16. in 17. stoletju. Nadalje zanimive vire hranijo zlasti Vicedomski urad (do srede 18. stoletja). Reprezentanca in komora ter Deželno glavarstvo (2. polovica 18. stoletja) ter zbirki urbarjev in rokopisov (predvsem iz konca 16. in 17. stoletja). UDC 932/939 (497.12 Kobarid) "04/05": 711.424 Ciglenečki Slavko, PhD., Archaeological Institute, Slovene Academy of Sciences and Arts, Novi trg 4, SLO- 61000 Ljubljana The Settlement Tonovcev Grad near Kobarid In Late Antiquity Kronika, Magazine for slovene local Histoiy, 42, N0..I, 1994, pp. 1-14 Research work has recently commenced on the fortified high- altitude settlement of Tonovcev Grad near Kobarid. The remains of numerous brick and stone buildings and early Christian churches have been unearthed at the top of this steep hUl, encircled by fortress walls. The archaeological findings place the settlement in the time around the 5th and 6th century. Some elements, however, indicate that a settlement existed here already in the the late La Tene period, whue other finds date back to the 9th century. Most of the predominantly one-room and three-room buildings are situated in the shghtly lower level of the hiUtop at the entrance to the fortress walls, above which lies a smaller rocky outcrop with the remains of churches. A number of buildings were nestled against the fortress wall, strengthening it in the most easily accessible sections. The diversity of artefacts and the architecture of the bmldings preserved on the surface, place Tonovcev Grad among the most important and best preserved late antiquity high- altitude fortresses in the East-Alpine region. UDC 949.712 Tohninska "04/14" Stih Peter, PhD., Assistant Lecturer, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerčeva 2, SLO- 61000 Ljubljana Conunents on the Section Covering the Middle Ages of Simon Rutar's History of the Tolmin Region Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 21-28 The only monograph to date on the history of the Tohnin region was written by Simon Rutar in 1882. Over the hundred years and more traversed since then by Slovenian history writing, our knowledge and understanding of our own past has changed considerably. Regrettably, it does not seem likely that a new historical monograph on the Tohnin region will be written for some time to come. For this reason, the article draws the reader's attention to certain sections of Rutar's publication which are not consistent with contemporary opinions on the subject. At the same time, the author acquaints us with the present day level of knowledge about certain issues. UDC 930.253 (497.12 Tohnin) "15/17" Trpin Drago, Archivist, Archives of Slovenia, Zvezdarska 1, SLO- 61000 Ljubljana Sources for the History of the Tolmin Region in the Older FUes and Collections of the Archives of Slovenia up to the Year 1783 Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 15-20 As there is relatively httle archive material in the older files (up to 1783) of the Archives of Slovenia concerning the Tohnin region, it was possible to analyse the existing documents in greater detail. Emphasis has been placed in this article on the file "Provincial Diets, 1st Registry Office" and the documents on the tollhouse in Baca in the 16th and 17th century this file contains. Other interesting sources are stored under the headings: "Landgrave's Office" (German: Vizedomsamt), covering the period up to the middle of the 18th century, "Provincial Administrative Office" (German: Repraesentation und Kammer) and "Provincial Governor's Office" (German: Landeshauptmannschaft). The last two files date back to the 2nd half of the 18th century. The article also examines two collections of land registers and manuscripts which contain information predominantly fi-om the end of the 16th and firom the 17fh century. UDC 908.497.12 Zg. Baska dohna "1523": 801.312 Torkar Silvo, Fran RamovS Institute for Slovene Language, Slovene Academy of Sciences and Arts, Novi trig 4, SLO- 61000 Ljubljana The Upper Baca VaUey (Judicial Circuit Nemiki Rut) According to the Tolmin Land Register of 1523 (Demograpliic and Onomastic Aspect) Kromka, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 29-36 Based on the recently discovered Tolmin land register firom the beginning of the 16th century, the article presents the state of settlement and the population dynamics from the Middle Ages until the present of the upper Baca valley, which was settled by the Tyroleans. The historical and topographical part of the article has also taken into account a number of other land registers' or related documents (from the years 1515, 1591, 1624, etc.). With the help of these documents, the author has locahzed three until now unexplained place names from the 1377 land register: Baca, Kuk and Znojilje. For the first time in such studies, the author has given consideration to the data from the 1794 survey of houses and the 1818 population census. As the list of serfs shows, the process of acquiring surnames had not finished by 1523 (the date of origin of the land register), as only about 72 percent of the population has surnames. UDK 949.712 Zg. Baska dolina "1800/1850" Stane Granda, mag., Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Novi trg 4, SLO, 61000 Ljubljana Zgornja Baika dolina v prvi polovici 19. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 52-58 Avtor na podlagi župnijske kronike Nemškega Ruta, franciscejskega katastra in literature analizira življenjske razmere in delo tamkajšnjih ljudi. Ugotavlja, da je bilo življenje izredno težko, saj jc bila zemlja v nekaterih katasterskih občinah sposobna preživljati le polovico ljudi. Ostali, zlasti moški so morali iskati dodatne zaposlitve. Iskali so jih po Goriški in sosednjih deželah pri podiranju dreves, glažutah, žganju pepelike in nabiranju kresilnih gob. H gospodarskemu zaostajanju teh krajev so veliko prispevale tudi slabe prometne razmere. UDK 528.4 (497.12 Tohninska) "1785" Drago Trpin, arhivist. Arhiv Slovenije, Zvezdarska 1, SLO, 61000 Ljubljana Tolminska v opisu voJaSkih deželnih merjenj okoli leta 1785 Kromka, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 37-45 Za potrebe avstrijske vojske so v letih 1763-86 izdelali vrsto vojaških kart v merilu 1.28800 za celotno ozemlje takratne monarhije, dopolniU pa so jih z opisi krajev na terenu po rubrikah: zidane hiše, vode, ceste, poti, gore in hribi, gozdovi. Članek obsega prevod izbranih opisov tistih sekcij ali njihovih delov, ki se nanašajo na Tolminsko segajoč do Kreda in Robiča na zahodu. Trnovega na severu, Doblarja, Tolminskega Loma in Trebuše na jugu. Šentviške planote in Podbrda na vzhodu. UDK 949.712 Tohninska "1914/1918" (093) Damjana Fortunat Čemilogar, samostojni konservator. Zavod za varstvo naravne in kultume dediščine Gorica v Novi Gorici, Delpinova 16, SLO, 65000 Nova Gorica Materialne ostaline soike fronte na Tolminskem Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 59-63 Tolminsko ima številne kultume spomenike iz razhčnih obdobij. Svoj pečat pa ji je dala tudi prva svetovna vojna. Številne materialne ostaline soške fronte do nedavnega niso bile pravilno vrednotene in dediščina soške fronte je postala zelo pozno predmet spomcniSkovarstvene obravnave. V zadnjih nekaj letih se je tudi na tem področju premaknilo in opravljene so bile številne naloge in raziskave. Se veliko dela pa nas čaka pri osveščanju in vzgoji ljudi, da bi preprečih nadaljnje ropanje materialnih ostalin in nestrokovno ravnanje z najdenim orožjem. UDK 625.7 (497.12 Posočje) (091) Vinko Rajšp, dr.. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Novi trg 4, SLO, 61000 Ljubljana ObsoSka cesta v prometni politiki avstrijske države do konca 18. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 46-51 Cestna povezava med Trbižem in Trstom ob Soči preko Gorice je igrala pomembno vlogo v prometni politiki tako notranjeavstrijskih in nato avstrijskih državnih oblasti, kakor tudi goriških deželnih oblasti, saj jc bUa najbljižja prometna povezava zahodnoavstrijskih in nemških dežel s tržaškim pristaniščem. Ta pomembnost pa ni bila nikdar operacionalizirana, tako da se odraža predvsem v arhivskem gradivu, ki govori v prid pomembnosti in o finančnih stroških gradnje obsoške cestne povezave, Id v taki obliki ni bila niTcdar zgrajena. UDC 528.4 (497.12 Tolminska) "1785" Trpin Drago, Archivist, Archives of Slovenia, Zvezdarska 1, SLO- 61000 Ljubljana The Tolmin Region as Described in the Military Provincial Topograptiical Surveys Carried Out Around the Year 1785 Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 37-45 In the years 1763-1785, numerous military maps (scale 1:28,800) were made of the whole territory of the former Monarchy for the use of the Austrian army. They were supplemented by descriptions of places located in these areas, with more detailed descriptions under the sub-titles of: houses, rivers, roads, country lanes, mountains and hills, forests. The article contains translations of selected descriptions of these sections, or the sections relating to the Tolmin region, which is bounded by the Kreda and Robič in the west, Tmovo in the north, Doblar, Tolminski Lom and Trebuše in the south, and the Šentviška plateau and Podbrdo in the east. UDC 949.712 Zg. Baska dohna "1800/1850" Granda Stane, M.A., Milko Kos Historical Institute, Slovene Academy of Sciences and Arts, Novi trg 6, SLO- 61000 Ljubljana The Upper Baca Valley in the First Half of the 19th Century Kromka, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 52-58 Based on the parochial chronicle of Nemški Rut, the land register of Franz I. and hterature on the subject matter, the author analyses the Uving and working conditions in the upper Baca valley in the first half of the 19th century. According to the author's findings, hfe was very harsh in this valley, as the arable land in some cadastral areas could provide a Uvehhood for only half of the population in these areas. The remaining inhabitants, in particular the male population, were forced to seek additional employment in the Goriška and other neighbouring regions, such as felling trees, glassmaking in small glassworks, potash biiming and gathering tinder. The slow economic development of the region can be attributed in part to the poor communication Hnks in this area. UDC 625.7 (497.12 Posočje) (091) Rajšp Vinko, PhD., Milko Kos Historical Institute, Slovene Academy of Sciences and Arts, Novi trg 6, SLO- 61000 Ljubljana The Road by the Soča River in the Traffic Policy of the Austrian State until the End of the 18th Century Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 46-51 The road by the Soča river leading fi-om Trbiž/Treviso via Gorica/Gorizia to Trieste played an important role in the traffic pohcy of the Iimeraustrian and Austrian central authorities, as well as of the provincial authorities of Gorica/Gorizia, as it was the shortest transport route linking the West-Austrian and German lands with the port of Trst/Trieste. The road, however, was never constructed in its entirety. The important role it could have played can be deduced mainly fi-om the archive materials, which illustrate its significance and provide data on the financial expenses in coimection with its construction. UDC 949.712 Tohninska "1914/1918 (093) Fortunat Čemilogar Damjana, History and Sociology Teacher, Freelance Conscrvateur, Institute for Preservation of the Natural and Cultural Heritage of Gorica, Delpinova 6, SLO- 65000 Nova Gorica Material Remains of the Soča Front in the Tolmin Region Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 59-63 The Tolmin region is rich in cultural monuments from various periods, many of which also date back to the First World War. For many years, the importance of numerous material remains of the Soča front was not assessed correctiy and only in recent times the heritage of the Soča front has become the subject of conservation and preservation activities. In the past few years, the situation has improved and many studies and projects have been carried through. However, much still remains to be done by way of informing and educating the public, in order to prevent people from stealing these material remains and from handling found weapons carelessly. UDK 329 (497.12 Baska doUna) "1941/1945": 355.425 949.712 Baska dolina "1941/1945" Boris Mlakar, mag., Inštitut za novejšo zgodovino. Kongresni trg 1, SLO, 61000 Ljubljana Nasprotniki Osvobodilne fronte in domobranstvo na BaSkem Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 64-84 Avtor na podlagi literature in predvsem arhivskega gradiva skuša prikazati delovanje ideoloških in političnih nasprotnikov Osvobodilne fronte in predvsem Komunistične partije na območju BaSke doline. V času pred kapitulacijo Italije se je to nasprotovanje kazalo predvsem v širjenju sicer redkega propagandnega gradiva in opozarjanju na komunistično nevarnost s strani nekaterih duhovnikov, med katerimi izstopa ime Petra Šorlija. Z nemško zasedbo so se razmere spremenile in se je tudi na tem območju pojavilo domobranstvo, ki pa je ostalo številčno šibko - uspelo je namreč vzpostaviti zgolj majhno posadko na Grahovem, ki pa se je ukvarjala le z obveščevalnim, policijskim in propagandnim delom. UDK 391/397 (497.12 Baca pri Podbrdu) Nadja Valentinčič, etnolog-anglist. Ježa 1, SLO, 61000 Ljubljana Komu zvoni? Etnolc^ki prikaz vasi Baci pri Podbrdu Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 1, 1994, str. 85-98 Prvi del članka predstavlja vas Baco pri Podbrdu, njen nastanek in razvoj ter vpetost v družbeno okolje. Druga polovica je posvečena etnološki podobi vasi. Poudarjeni so tisti elementi materialne, socialne in duhovne kulture, ki so v življenju Bačarjev najbolj pomembni ali pa posebno značuni za območje zgomje Baske grape. Prvi del članka v glavnem temelji na literaturi in pisanih virih, medtem ko se drugi del pretežno opira na materialne in ustne vire. Terenski viri so za časovno odmaknjena obdobja redki in nezanesljivi, zato je etnološki prikaz osredotočen na obdobje zadnjih sto let, ki pravzaprav predstavlja zaton vasi. UDC 329 (497.12 BaSka dolina) "1941/1945": 355.425 949.712 Baäka dolina "1941/1945" Mlakar Boris, M.A., Institute of Modem History, Kongresni trg 1, SLO- 61000 Ljubljana The Opponents of the Liberation Front, and the Home Guard in the BaSa Valley Area Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 64-84 Based mainly on archive materials and also on publications, the author attempts to depict the operation of ideological and political opponents of the Liberation Front and in particuah of the Communist Party in the Baca valley area. In the time before the capitulation of Italy, opposition to the Liberation Front was mainly expressed through distribution of relatively small amounts of propagandist pubUcations and in the form of warnings against the communist danger spread by some priests, the most active of which in this respect was Peter Šorli. After the German occupation, the circumstances changed and the Home Guard was founded in the area. Their niimbers, however, were few, as they managed to set up only a small garrison at Grahovo, the chief activites of which were the acquisiton of military intelligence, poUce work and the dissemination of propaganda. UDC 391/397 (497.12 BaCa pri Podbrdu) Valentinčič Nadja, Ethnologist and EngHsh Teacher, Ježa 1, SLO- 61000 Ljubljana For Whom the Bell Tolls? Ethnological Outline of the Village Baca near Podbrdo Kronika, Magazine for slovene local History, 42, No. 1, 1994, pp. 85-98 The first part of the article discusses the origins and development of the village Baca near Podbrdo and its intcrconnectedness with the social environment. The second part deals with the ethnological features of the village. Emphasis is placed on the most significant material, social and spiritual cultural elements of everyday life ia Baca, which are specific to the village Baca or the region of the upper Baca valley. In the first pjirt of the article, the author bases her findings on publications and written sources whereas the second is based mainly on material and oral sources. As field study sources containing data on generations further back in time are scarce and unreliable, the ethnological presentation is focused on the last hundred years, i.e. a period of decline for the village. Slavko Ciglenečki Drago Trpin Peter Štih Silvo Torkar Vincenc Rajšp Stane Granda Damjana Fortunat Čemilogar Boris Mlakar Nadja Valentinčič Janez Dolenc Metka Nusdorfer Vuksanovič