Katolišk cerkven Umu
Tečaj TMM9.
V Ljubljani 7. voznika IS.5-5.
M J s! 9:Š.
V god presveUga Mtesnjiga Telesa.
(Poleg nemškiga.)
O Kozji angeli, hitite. Se v naše petje pridružite.
Ta dan je praznik nam in vam. Nebeški kruli, ki ga častimo, ki svoje duše z njim živimo . Ljudi vpodobi angelam.
0 pridite, ki v sveti noči. Ker je postavil v svoji moči
Skrivnost prečudno Božji Sin . Ste vidili ga kruli lomili . Ste slišali ga govoriti:
Vzemite . jejte v moj živ spomin.
Kar vžijete. telo je moje.
Ki v smert ga bodem dal za svoje;
Kar pijete. je moja kri. Ko boste dar ta ponavljali. In kruli in \ino posvecvali.
Naj to se v moj spomin godi.
O slobočina vse dobrote! Za nas zaveržene sirote
Je v revnim lileveu rojen bil. Se trideset let on Narvisi Je v svojiga rodnika hiši
Neznan in zaničvan mudil.
Bolezni vsake ozdravljati. Tolažbo in poduk dajati.
Je trud njegov bil troje let, Poslednjič v naše odrešenje Na križu dal je kri. življenje. Zvelieal revni grešni svet.
Ljubezni listi neugnani
llo nas nevrednih močno uzgani
Se ni b lo dosli vse leto; Je z nami biti mu veselje. Pot najde za te serene želje.
Za zvezo z ljubljeno stvarjo.
Ljubezen dati vso na znanje. Pri na* i/voli stanovanje.
In sedež svet' mu je altar; Ker slaba stvar jc ne prebije. Svetlobo svojo on perkrije.
V podobi kruha da se v dar.
O verni! lepili rož mimo, ^Itar in tempelj potresimo:
Kadilo kvisko naj puliti: Duhovni v svetim opravilu Naj bodo v pražnjim oblačilu. Naj gla> zvonov vesel doni.
Skrivnost presveto prepevajmo , Ponižno se pred njo klanjajmo. Ker je ta dan ji posvečen; Čast. hvala bodi zakramentu, Ki dan je v novim testamentu, Ze v starim toljko zaželen.
Zapiijmu: Sveii. sveti. «\eti.' lin miliga (aospoda vneli.
Ker res neskončno ljubi n.t«: Ker on n.<* Bog v podobi kruha. Polil milo-ti za -lab ^a duha. Stanuje z nami vsaki ca«.
liospod . »i odrešenje na«e! Duhovni kruli ii.tr l»«»lj — i pase.
Se das nam \ rokah mašnikov : Kar se oceni telesnim skriva. Daje spoznati vera /iva.
(•las Ivojili u»t on je gotov.
Ne pu>li na« v >raniniii priti. Ki v >vojih revah pristopiti
Pred i\<>j altar si upamo. O ,lezu>! regnaj ljudstvo s\i»je: Ki pade pred obličje tv».je.
Nam «k.t/i milost svojo v-o. P. II.
\7ekoliko iz tnisionskih naznanil.
(Od 1. sušca IH44 do posled. sveč. 1H55.)
f llalje.)
Božja neskončna dobrota in modrost zamore tudi iz hudiga dobro obuditi, in velikral obudtije, kar ravno iz žalostnih dogodb ob Heli reki vidimo, ki so bile unikrat popisane. V mision«ko liišo prineseni ranjeni zamorci niso imeli volje iz nje iti, prejden bi bili ali mertvi. ali pa gorji. Hila jc tedaj misionska liiša v bolnišnico spremenjena, v kteri je bilo nesrečnim bolnikam neprenehama z vso skerbljivostjo streženo, in lo strežb« je opravljal gosp. Kolil z neotnagljivo ljubeznijo. Zmiraj je bil med njimi, jim rane ogledoval, vnovič obezoval, dajal zdravila, jih tolažil, ter s serčnostjo in zaupam navdihoval. In kako vesel je bil, ko so zdravila pomagale, kako zadovoljili zavoljo prizadetima truda! Ta srečni vspeli nad ranjenci, ki bi sicer po njih bilo, je njegovo gorečnost v postrežbi zvik-ševal do popolnama ozdravljenja. K temu je z lložjo pomočjo arnika nar več pripomogla.
K ranjenim v misionski hiši so njih svojci obilno prihajali in jim z ljubeznjivo vdanostjo stregli. Ko so pa vidili toliko radodarno skcrbljivost misionarjev za njih bolnike, je bilo njih zaupanje do misionarjev zmiraj veči. Zdaj jc prišla žena, zdaj kaka starka, pa brat, sestra, prijatel ranjc-niga z zaupnostjo v hišo , so popraševali. kako dc mu je, če se ho vender še ozdravil, ali saj ne bo umeri? Ker so bolnike vedno k llogu ravnali, naj jim On bolečine zlajša, sc je večkrat zgodilo. de so sorodniki, ki so prišli popraševat, misionarjem rekli: Mogočni in dobrotljivi Hog naj jim tukaj na zemlji vse dobro dodeli, po smerti pa naj jih mi-lostljivo sprejme v lepo deželo nad nebesam, ter
naj jim tam gori obilno povrača dobrote, ki so jih Baričanam skazovali.
Med vsakdanjimi ohiskovavci so hili prav po-gostama otroci, Hadovedni, s svojimi žarečimi očmi vse okukajoči zamurčki so se kmalo znašli, ter bolnim streči pomagali, vselej so bili pripravljeni, ako jih je bilo treba kam poslati. Natančnost, s ktero so otroci vse take reči opravljali, je v g. Kohlu večkrat otožnost obudila, de te nedolžne stvari s svojim prijaznim pogledam, ki jim spod visokiga čela serčnost in dobrota ob enim sije, še niso z vodo sv. kersta madeža izvirniga greha očišene. Apostolski namestnik pa so se tolažili z mislijo, de obilne prošnje, ktcrc njih beli bratci in sestrice v Kvropi že vee let pred s« dež milosti v nebo pošiljajo. nc bodo zgubljene, de zaupanje, ki ga Ha— ričani imajo v misionarje. ne bo brez sadii ostalo.
Gosp. Provikar so si prizadevali, serca zaupnih zamurčkov pridobiti. Kteri zmed njih se je trudil. njih povelja ua tanko dopolnovati, je dobil za plačilo bele hlače, in z njimi pravico, vselej brez /aderzka ua ladijo priti, kjer so jim s svetopisemskimi podobami poglavitne resnice keršanstva po-jaMiovai , jih učili križ delati, očenaš in cešeno Marijo moliti. Taki fantič je smel tudi pri Ho/ji službi in pri duhovskih molitvah pričujoč biti. in o!» jedilu pri mizi streci. Ktere je ta prednost zadela. so nI ju v posebno srečo šteli, njih svojci pa so imeli čudno veselje, ko so jim na večer njih siuciki prečudne reči pripovedovali, kakorsue so ali na ladii ali pa v misiouiši vidili iu slišali. tem sim spoznal lli/.jo roko-, so rekli g. Provikar. .kterimu saiiiiuiu jc mogoče, človeško voljo ravnati, kakor >»• Njemu dopadc**. - Fantiči, ki so bili /lasi; podueljivi in stanovitni, so dobili sčasama višnjevo siiknjico in rudeč tarlnis (kapo). Mala uino/ie.i tako čedno napravljenih noviucov je v njih golili bratcih delec okrog enako gorečnost obudovala. Fantji* vsake velikosti so se nekaj posamezno, nekaj skupama nastavljali, kjer >o vedili, de bi gosp. Provikar mem šli. In tu so jih spostljivo pozdravljali. jih z nepremakljivim očcsam gledali, iu kak bolj sercin pred nje stopi, roko kusne ter prosi dobrote, dc iii bil med njih otroke sprejet. Kjer -»o bili g Pmvikarju starši znani, so brez pomisli-ka dovolili: kjer ne. so pa nrtlimu naročili, de naj v prihodnjič z očetam ali z materjo pride, de ga hodo z njih privoljenjem med svoje sprejeli, iu ako se ho po n jih naukih in opominih ravnal, ga bodo potem enkrat z lio/.jo vodo olilili ter ga sodediča nebeskiga kraljestva naredili. Poznejši so jini marsikteri starši svojiga maliga popolnama zročili, ker ze so se hili prepričali, de misionarji ne bodo nobeniga njih otrok v llarlum vlekli.
Ilariski otrok se od zgodnje mladosti vadi delati. Ako je vee otrok v hiši, morajo eui mlajši otroke varovali, drugi koze, ovce iu teleta pasti. Mali z olrašenimi hčerami opravlja domače dela, mladeneč veči cede pase. Ob setvi je vse moško od starčka do dečka pri delu na polji. Ko žita zrasejo, jih mora žcnsivo pleti. pri čimur je viditi od starosti vpognjeno siaro mater zraven vnukinje, ki ravno de je shodila. Vse te okolisine so gosp. Provikar dobro preudarili, iu so razglasili. de naj otroci Ic tedaj k nauku pridejo, kadar doma nc bodo nič dela imeli, ali pa kadar bodo svoje delo ze obdelali. Ilerz ko sc je lo zvedilo, so si marsikteri prizadevali, saj verstama svoje otroke v taondokoro pošiljati. Ako sta hila p. dva brata doma. je mogel eden skoz več dni ovce pasti, ko je
uni drugi pri misionu bil, de je poznejši uni prišel, in ta šel. Ako je bilo več otrok pri hiši, je smel tisti nar pred v Gondokoro iti, kteri je narpred svoje delo obdelal. (U. si.)
MLdo ima prav*
Bogoljub lahkomisljenim u Bernardu.
(Konec.)
Ali naj ti bode, kakor jo misliš, da vživanje posvetnih dobrot bi bil kje naš naj vekši poklic na tej zemlji. Ako moško hočeš govoriti, mi moraš svojo misel tudi dostojno spričati. Jeli pa to za-moreš? Ali ni pravi cil in konec le tisti, v kterim, ko se ga je kdo vdeležil. vsiga ima. česar si želi in na dalje nič več ne ostane, česar bi mu bilo želeti? Zares Ako bi bilo vživanje posvetnih dobrot naš pravi poklic na zemlji, bi gotovo po dosegi tajistih popolno zadovoljnost iu blaženost občutili, .lo pa najdemo, čutimo? Bernard, ni li res! tebi posvetnih dobrot nc manjka, si bogat, visoko imenitno službo si dosegel, si ljubljence plcmenitnikov v njih družbi, si razimverstnih reči na stotine na-pravljaš, zbranih jedil in pijač si po mikanji koj daš pokušati, nosiš oblačila po naj novejši šegi itd., oh kratkim, zamoreš se mehkužniga življenja po volji mesa vdeleževati. Jeli si pa pri vsem tem tako zadovoljili, da bi mi resno in vestno priterditi zamogel: nič več na dalje si ne želiui, popolnama sim srečen? Na a! že večkrat si se mi pritožil, da ti pri vsem tvojim posvetnim vživanji vender še vedno kaj manjka. Pa kaj si še ti proti Salomonu, tla ni bilo. in ga nc bode več, ki bi se posvetnih dobrot vdelezil hil nad tega Jcruzaleiiiskiga kralja. Poiicli! mu je bil Bog bogastva, sreče, imeiiituosti in modrosti, kakor do zdaj še nobenimu kralju na svetu ne. siirdeset let je vladal v miru in gospodaril čez vse kralje od reke Kvfrata do meje Kgip-lovskiga. Vsakleri mu je na leto daroval, zlatih in srebernih posod, oblačil in orožja, dišav, konj in mezgov. Vsa posoda, iz ktere je kralj pil, vse hišno orodje je bilo iz čistiga zlata. Salomon si je mislil vsiga tega popolnama vživati. „Sozidal sim si dvore** — tako perpoveduje • - .,in nasajal vinograde. razpoložil verte za veselje in sadotiosnike, nabiral zaklade kraljev in dezelanov, sim si pev-cov in pevkinj omislil, in nič tega, česar so moje oči poželele, si nisim odrekel, in svojimu sercu nisim branil, vsega veselja vživati in se radovati. Kdo se bo tako gostoval iu poln veselja radoval, kakor jaz?** Bernard! ti stermis nad govorečim Salomonam iu si ga blezo popolnama zadovoljniga in naj srečnejšiga človeka na svetu misliš, toda poslušaj se, koliko srečniga se je počutil: sam kralj dalje reče: .,lu življenja sim se naveličal, ko siru spoznal, da pod solncam je vse nepopolnama in da vse je iiečimernost in stiska duha** Preg. 1—17. Prijatel! tadaj ne ti, ne Salomon vsredi zlata iu srebra, med nasitovanjem vsih mesnih počutkov nista ne za prav zadovoljna, ne srečna. Bodi zagotovljen, de taka in enaka sc vsem posvetiijakam godi. Kaj pa to pomeni, da naše serce, naj ima tudi vse časti, bogatije, veselja, ni vender nikoli nasiteno, nc upokojeno, ne za prav zadovoljno? Gotovo! da vse dobrote tega sveta niso in ne morejo naš naj visi poklic biti, k kteri nu nas je Stvarnik stvaril: zakaj ako bi to bilo, bi mi pri vživati ji
fiosvetnih reci tisto pravo blaženost mogli občutiti, i kteri smo vsi po naravi že nagnjeni. C'e je pa temu tako, ..Bernarde! ad ijuid venisti — čemu si peršel?** te vprašam z besedami tvojigi svetiga
varha — kteri bo pa nas naj zadnji poklic? Preu-darjajva, kakor nama drago, na zadnje bova vender primorana spoznati, ko nam je Bog eno dušo dal, dušo neumerjočo, umno in pametno, zmožno Ga spoznati, ljubiti, Mu služiti in Ga vživati, da nas iz druziga namena stvaril ni, kakor da mi Njega spoznamo, ljubimo, Mu služimo in Ga enkrat popolnama srečni v nebesih vživamo. „V svojo čast" — tako sam večni Bog govori — „sim ga stvaril, vpodobil in storil". Izaija 43. T. — Bog je tedaj tvoj cil in konec, tvoja sreča, tvoje vse, zunej Njega nič ni, kar bi te zamoglo prav zado-voliti in stanovitno osrečiti. Če Bogu služiš, se boš clo sredi rev in težav pokojnišiga in srečni-šiga čutil kakor posvetnež in brezbožnik med vži-vanjem vsih svojih posvetnih dobrot. Glej Petra v ječi. Vsrcdi dveh vojakov na terdih tleh sladkiga spanja vživa. (Djanje apost. 12.) Peter! zadnja je noč tvojiga življenja, jutri bodes k smerti obsojen, in ti spiš? Beriči ropotajo poleg tebe, in križ ti klepajo, ti pa spiš? Od kod izvira Petrov mir in pokoj sredi naj veči stiske? Perjatel! Petrovo serce je pri Bogu, Njemu samimu je služilo in pri Njem se tudi zdaj znajde; Petra torej nobena še tako zoperna okolišina ne nadleguje, in tedaj mirno počiva. Nasproti pa Neron v silno lepim dvoru se ravno tisti čas po mehkih blazinah valja, ves njemu podložni svet se po njegovih miglejih v strahu in trepetu kermi; na njegovo željo in voljo, ko se sprehaja, mu namesto bakelj osmoljeni kristjani stopinje razsvetljujejo; ob kratkim, ničesar ne pogreša, karkoli svet zamore dati; in glej, vender ne po dnevi ne po noči nima miru, pri vsi svoji obilnosti in imenitnosti se nesrecniga in nepokojniga čuti; zakaj? Neronovo serce je od Boga odločeno, ki je edini vir stanovitniga mirti in veselja: Neron zaničuje Jezusovo vero od mesniga zatajevanja, ktero edino človeka k sreči pelje; on hoče le iz kozarca posvetnih dobrot serce si nasititi in se popolnama osrečiti: ali se pa naserkal je? Nikakor ne! Neruu je nemiren, je nesrečen. Oa sc boš šc bolj resnice prepričal, da le Bog mora naš cil in konec biti, ker človeka zunaj Njega nobena stvar osrečiti, in že clo v sinertiiih težavah razveseliti ne premore, poslušaj še naslednjo besedo. Hilarion, HOletni sveti starček, je na smertno uro iz perviga groze in strahu trepetal; na enkrat pa se mu obličje razvedri, strah mu zgine, veseliga se čuti. Ivaj mu je neki smertni strah odgnalo, kaj meniš? Spomnil se je namreč, da je že od mladih nog, od 15. leta dalje ostro in zvesto Bogu služil, svetu in njegovih traparij se pa skerbno ogibal, torej utolažen serčno zdiline: „Le pojdi moja duša! Ic pojdi! Česa se bojiš? Blizo 70 let si Gospodu Jezusu Kristusu služila, in se smerti bojiš!" Kmalo potem mirno v Bogu zaspi. — Bil jc pa nasproti neki brezbožne/., Mirabeau (zg. Mirabii) po imenu, ki si je vživa-nje sveta in njegovih dobrot za svoj naj visi poklic na zemlji domišljeval in po takem tudi živel. Za smert oboli, grozen strah se mu začne obujati. Ga iz serca odgnati, si da poslednji dan svojiga življenja dišeče vode prinesti, rožic podati, in veselo zagosti. Ali smertni strah se ne da pregnati, temuč še le hujše naraša. Zdihovaje prosi zdravnika, mu kaj dati, da bo pred umeri. Ker mu pa zdravnik to odreče, je zavpil: »Mojih bolečin ni preter-peti. Moči imam še za stoletja ali serčnosti nc za trenutek več". Oči so se mu zdaj grozovitno jele obračati, vidilo se je, da ga vest strašno grize in peče. Na enkrat zakriči, in v obupanji svojo černo
dušo izdihne. — Bernard! kaj ne da, strašna smert! Ali čudno! kako hi se bil ta brezbožni posvetnjak dal tako prestrašiti s to mislijo, da ni Bogu služil, ampak le svetu in svojimu poželenju, ko bi vži-vanje posvetnih dobrot, ne pa Bog, človekov naj viksi poklic bil? Ko bi bilo vživanje posvetnosti pravi cil, ali bi se ne mogel še le razveseliti in za naj srečniga misliti na smertni postelji, da se je vsiga posvetniga po želji in volji vdeleževal? In se še poslednjič viditi med rožicami, slišati veselo godbo, duliati lepo dišečo vodo, jaz menim saj, vse te prijetne okoljnosti bi niu bile mogle vsako otožnost iz serca iztrebiti in ga razveseliti? kaj pa da, če bi bile one naj viši poklic, ki ima in mora človeka v resnici osrečiti? Ker nas tedaj nič, kar svet daja in ponuja, stanovitno ne razveseliti, nc potolažiti ne more, in zunaj Boga nikjer praviga mirti in sreče ne najdemo; kaj sledi iz tega? Gotovo to, da le Bog je naš pervi in poslednji cil in konec. „Za se si nas stvaril, o Bog!- — pravi sv. Avguštin—„torej je naše serce nepokojno, dokler v tebi ne počiva". — Bernard! če jc temu tako, kar bi nihče ne smel dvomiti, ali ni potem takim naj veči traparija, se posvetnim dobrotam z dušo iu s tclesam darovati, ker one niso nas cil iu konce na svetu, in torej nas za res ne zadovoliti, ne osrečiti ne premorejo: in kar je še hujši, one vživajo-čim naj siinisi britkosti naklanjajo. Zdaj upam. me boš dobro razumel, če ti z zveličanim Tomažem Kempčanant rečem: „0nečimernost in ncčimernnst! vse je nečimernost zunaj Boga ljubiti in Njemu samimu slu/.iti- — Bernard, postaj! odgovori in i zdaj : Kdo ima prav? ali pobožni, ki le Bogu živi? ali ima prav brezbožni posvetnež, ki le za svetam ilir-j i ? — Olt ljubi moj Bernard, prepričan resnicc zdilini z menoj: „Le pobožni ima prav!- Bernard! skesan zavolj poprejšne lahkomisljcnosti, pojdi opominjat svoje zmotene tovarše s sv. Gregorjem Na-zianzenskim rekoč: „Moji bratje! vi pridete od Boga, vi tičete Bogu, vi ste zavolj Boga tukaj, da ga ljubite in da bodete zato od Njega na vekomaj ljubljeni in oblagodarjeni. Pojdite tedaj k Bogu, stopajte dalje in tecite večnimu življenju naproti. Poslužite sc pripomočkov, pravo modrost, prcbla-ženo večnost doseči; zakaj v tem jc vs* modrost, poklic in visoki cil in konce človekov-. Bernard! le hiti! povej jim sled tega, kar si danes slišal: ..Kn dan v Božji hiši je več vreden, kakor sicer tisuč-. Ps. 83, II. Le teči n povej, povej jim, kdo da ima prav, ob enim pa nikar nc zanemarjajte glasu sv. Pavla, ki pravi: pišite, kur jc zgorej, ne pak kar je na zemlji- Kolos. 3.2. Kcršansko in pošteno Bogu služite, posvetniga posmehovanja sc nikar ne ustrašite, temveč v vsih okoljšinah življenja premislite resnico: ,,Le pohožnez ima prav!-
Jož. Furlani.
OgteU po SiorrHskim*
Iz Ljubljane. Pretekle binkoštue praznike ho naš miloHtivi gospod skof iu knez lti!i.» birinaiicam zakrament sv. birme podelili.
# Preteklo saboto, 2. rožnika popoldne, je slovesu o zvouenjo Senklavško cerkve vcelo oznanilo razpošiljalo, de ho praznik nar veči skrivnosti sv. vere, praznik presvete Trojice, pa tudi srečni dan bliža, kteri bo zapušeni Goriški viši škofii noviga Viši ga Pastirja dal. Ljubljana jc bila nekako bolj oživljena. Ilili so žo v našim mestu: P oreški in Pulski škof prečastiti gospod Antou Peteaui in njih pisarni čar gospod Dominik Sillich; Teržaški in Koperski škof pre-
častiti gospod Jernej Legat; Goriški poslanci: visokočastiti gospod prošt Avguštin baron Codelli, visokočastiti gospod stolni dekan Janez Mozetič, mestni glavar gospod Dr. Karol Doli a k, tajnik okrožne sodnije gosp. Aleksander de CI a ri c i u i, posestnik g. J. D. D e I la Bona, in častiti duhoven gospod J. Dottori; is naše hkolijc veliko fajmoštrov in dekanov, součeucov in prijatlov višiga škofa. V praznik presvete Trojice ob devetih zjutraj so se prečastiti škofje z obilno duhovšino vred iz škofijskiga poslopja v Šeuklavško cerkev slovesno podali, kjer je bilo silo veliko verniga ljudstva zbraniga. In naš prevzvišeni gospod škof in knez so pričeli posvečevanje noviga Višiga Pastirja po rimskim pontilikalu. — Posvečevanje škofa je neizrečeno lepo in ginljivo ter je vpleteno v daritev sv. maše. ki jo posvečevavec in posvečevanec ob enim opravljata. V začetku sv. ma*e molijo litanije vsih svetnikov — pn-svečevavec iu druga duhovšina kleče, posvečevanec pa na obrazu leže, dc bi nebesa in zemlja — ziuagovavna in vojskovavna cerkev — od Boga milost za noviga škofa sprosile. Pri sv. e vangeli i se a* posvečencu odperte evangeljske bukve na zatilnik in pleča polože, v znamnje, de je škof sicer keršanskimu ljudstva predpostavljen, de je pa sam pod viši oblastjo in de naj se v višini pastirstvu po zapovedih svetiga evangelija ravna; de naj jarma sv. vere in lepiga zaderžanja ue le svojim ovčicam naklada, ampak ga (odi sam pred vsimi drugimi nosi. b) Posvečevavec položi posvečevaucu roke na glavo rekoč: „Prcjmi sv. Duha!" in mu glavo a sv. krizmo v imenu trojcdiDiga Boga pomazili. S tim se sv. Duh nad posvečevanca razlije in se mu podeli Duh Božji ( Pavel do Tim.) c) Posvečcvavcc izroči novima školu pastirsko palico rekoč: „Prcjtni palico svojiga pastirstva, z njo v sveti gorečnosti grehe strahuj, brez jeze sodi, svojo čedo v čednosti potcrjuj, v miru nka-zuj resnobniga duha", d) Potem mu posvečevavec Škotov p e r s t a n na perst natakne rekoč: „Prejmi pcrstan. ki je pečat vere; nevesto, sv. cerkev, varuj in brani s svoj« čisto in neskaljeno vero in z neprelomljivo zve-Mobott. e) Potlej se novoposvečenimuškofu evangeljske bukve v roke dajo 7. besedami: „Prejmi evangeli, pojdi in uči ljudstvo, ki ti jc zročeno". f) Potem posvečevavec noviga škofa kušne, ravno tako tudi drugi pričujoči škofje, rekoč: „Mir s tabo!" S tim ga spoznajo za svojiga brata v višini pastirstvu; po zgledu apostelnov sc škofje med sabo „bratjett imenujejo, in odslej tudi poglavar svete cerkve noviga škofa imenuje: „Brat!a — \a to se sv. maša dalje bere. Pri darovanji daruje novoposvečeni škof posvečevavcu dve sveči, dvahleba iu dva sodčika vina, v spomin stare navade v pervih keršanskih časih, v kterih so verni darovali, kar je bilo za sveto mašo potrebno. Po darovanji novoposvečenec s posvečevavcam vred sv. mašo pri ravno tistim al-larji bere; dozdaj sta pa vsak pri svojim altarji maše-vala; sv. obhajilo prejme novoposvečenec iz rok posve-tujociga škofa in sicer v obeh podobah: oba vživata od ravno tiste sv. hostije, pijeta kri Gospodovo iz ravno tistiga kelha v zastavo bratovske družbe v Jezusu Kristusa. — Po blagoslova se novoposvečenimu škofu a) škofovska kapa n^ glavo dene v znamnje, de naj sv. cerkev in resnico sv. evangelija z vso močjo zabranuje. b) Potem se mu škofovske roko vice oblečejo v znamnje, de naj m čistimi rokami svoje dela opravlja, c) Na to posvečevavec novopo«večenca na svoj stot posadi, in „Te Deum laudamu*u se zapoje, d) Poslednjič novoposvečenec po cerkvi gre, ljudstvo blagoslavlja. in z veselim vošilam „\d multos annos!u se slovesnost konca. — Ko so bili prečastiti gospod
Dr. Andrej Gollmayr tako posvečeni, jih je vsa častita duhovšina v škofijsko poslopje slovesoo spremila, kjer so novoposvečeni škof vošila duhovskih in deželskih visih sprejemali.— Popoldne je bilo v škofijskim poslopji veliko obedvanje, pri kterim so naš milostivi gospod knez in škof slovesno napili na zdravje našiga svitliga cesarja in sv. očeta, prečastiti gospod novoposvečenec pa s priserčnimi besedami v zahvalo na zdravje prečastitiga gospoda posvečevavca, in poslednji zopet na zdravje Poreškiga in Teržaškiga škofa, ki sta blagovolila s svojo pričujočnostjo prelepo slovesnost povikšati. — V pondeljik ob desetih so imeli naš milostivi gospod škof slovesno sv. mašo, po kteri so vpričo preča-stitih gospodov škofov Antona in Jerneja, obilne duhov-šine in veliko vernih prevzvišenimu gospodu Izvoljenca „Palliuma ali znamnje časti višiga škofa izročili. Prevzvišeni gospod novi viši škof so potem verno ljudstvo blagoslovili, in na to so se prečastiti gospodje škofje z duhovšino vred v škofijsko poslopje slovesno vernili, kjer so vsi pričujoči duhovni svojima novima vi-šima škofa v znamnje vdanosti roko spodobno poljubili. — Popoldne so bili Ljubljanski duhovni v škofijsko poslopje k obedvanju povabljeni, pri kterim so naš milostivi gospod knez in škof v svojim in svoje duhovšine imena prevzvišeoima gospoda novimu višima škofa na zdravje napili, prevzvišeni gospod novi veliki škof pa v priserčno zahvalo na zdravje našiga milostiviga gospoda škofa in vse duhovšine Ljubljanske škofije. —• Tako so bile končane prelepe slovesnosti, ki jih bo gotovo vsakdo v veselim spomina ohranil.
&V torek zjutraj so prečastiti gospod Dunajski viši škof Jožef Otmar iz Rima v Ljubljano prišli, in se v sredo zjutraj po železnici na Dunaj podali.
Cerkvenih ugovorov pervi zvezek, obsegajoč 8 natisnjenih pol v vel. osinerki, je na svitlim. Velja 36 kr.
Zvezdice za moio•
Iz letniga prešteva družbe sv. detinstva ali bratovšine usmiljeniga Ježuška so razvidi, de so dohodki p. I. znesli 713.401 frankov (fr. je okoli 33 kr.). 532.243 frankov jc bilo v Azijo do katoliških škofov in namestnikov za uboge otročiče poslano, ki jih ne-verci v vodo, na gnoj ali kamor si bodi zaveržejo, katoličani jih pa pobirajo, keršujejo in z denaram te bratovšine malih keršanskih otročičev preskerbljujejo. 216.464 otročičev je bilo keršenih; 157.230 jih je umerlo. 4.796 otročičev jc na stroške te lepe družbe v keršanski reji in nauku.
Mladeneč k Marii v skušnjavah.
O rajski vir, ti moje zaželenje.
ki sercu mir sladak se 'z tebe izli\a. Nebeška .Mali. Mati ljubeznjiva.
Oiibrotno sliši moje hrepenenje!
Pod Tvojim varstvam moje bo življenje. Kar v rahli zemlji roža seer minljiva, L'e solnee jo obseva, roaa vrniva.
Da svet raduje. /alj»a vse stvarjenje.
Dviguje poželjivo*! se pregrešna.
Napada s silo me pošast požrešna. Dobili hoče me v zmotljive mreže:
Devica čista. Ti ogri se name.
Da zate le serce se moje vname,
/nebi se vse duhamorivne teže.	Skupič.
P»Yf#if»fii6f» ihihttrsine.
\ Ljubljanski škofii. liosp. Peter Teran, kaplan v Dobu. je za duhovnica pastirja v kromeriško vojaško bolniioiico poklican. — Visokočast. gosp. Jož. kek. častni korar in škofijski notar, so d. rožnika v ."»!». letu -voje starosti za vodenico umrrli. Naj v miru počivajo!
Založnik: Jažef Blatnik.
lhl.j:r„rn.t rre tmiL-i: tud rej Z<i mejr ,H Luka Jeran. —