Praznik vstajenja Pomladanski vetrovi so zapihali v prirodi. Njihov topli dah je razrahlal vezi, ki je z njimi zima povezala tvorne sile narave. Snežna in ledna odeja je izginila, odnosno izginja s površja zemlje. V njeni notranjosti se je začelo snovanje življenjskih sil. Vzbrstelo je drevje in grmičje. Prve cvetlice, znanilke pomladi, so vzklile. V prirodi se odigrava vstajenje. Vstajajoča priroda kliče človeku z znano pesmijo: »Pomlad je tukaj tvojih nad!« Česa se človek nadeja? čemu velja utrip njegovega srca? Po čem hrepeni njegova duša? Da bi se umaknili oblaki z obzorja njegovega življenja. Da bi zasijalo zlato sonce neskaljene sreče in zadovoljnosti. To sonce pa človeku le redko sije. Stari narodi so predstavljali srečo in nesrečo, radost in žalost kot dve sovražni si sestri, ki sta druga k drugi privezani z zlato verigo. Radost in žalost se menjata v človeškem življenju. Za soncem sreče pridejo oblaki žalosti. Takih oblakov je danes vse polno. Koliko bede, reve in nadloge biva pod strehami človeških stanovališč. Toliko jih je, da v hišah ni več prostcra zanje. Iz hiš gre trpljenje z Ijudmi na ulice in ceste, na polje in v tovarne, v prodajalne in pisarne, na delo in k božji službi. Spremlja jih delavnik in praznik. Za vsakterim gre kakor senca. Nobena vrata niso tako trdno zaprta, nobene duri nimajo tako močnega zapaha, da bi trpljenje ne moglo skoz. Skoz slabo zapirajoča vrata uboge bajte gre prav tako lahko, kakor skoz močno zaklenjene železne duri imenitne palače. TrpIjenje je dediščina, ki jo svojemu otroku zapusti vsaka mati, najbogatejša in najubožnejša, najmogočnejša in najslabejša. Ali ni za Človeka rešitve iz mrzlotnega objerna trpljenja? Ali iz tega ledenega in temnega brezdna ni vstajenja? Je, in sicer v Njem, čigar pot na Kalvarijo ta teden hodimo v svojem duhu. Ne bodimo kakor nezainteresirani spremljevalci, marveč se uvrstimo med duhovne soudeležence. Saj je življenje več ali manj vsakega človeka podobno hoji na Kalvarijo. Križ mora nositi vsak človek. Danes je ta križ radi razrvanih razmer na svetu posebno težak in bo od dneva do dneva težavnejši. Križ mora nositi vsak narod. Z žalostjo opažamo zadnji čas, kako strahovito težak križ morajo nositi nekateri narodi. Ali bodo prenesli to strahovito težo ali pa bodo pred njo obnemogli omahnili, omahnili brez vsakega upanja vstajenja? Brezupju ali obupu ni mesta v krščanski veri. Kdor obupuje, s tem dokazuje, da njegova vera ni dovolj močna. Vse svoje zaupanje gradimo na Njega, ki je šel skozi morje trpljenja. Ko je dospel na kraj, je zmagoslavno vzkliknil: »Končano je!« Čez tri dni pa je še z večjim zmagoslavjem vstal iz groba. Svetloba, ki je takrat zablestela nad grobom na Kalvariji, sije in sveti naprej. Luč, sevajoča z Gospodovega križa in groba, razsvetljuje življenjsko pot poedincu in celim narodom. V tej luči beremo, zakaj, čemu in kako naj trpimo. V tej luči, ki je v njej božanstvena moč, spoznamo vzroke in namen trpljenja in njegovo končno zmago. Velikemu petku je sledila velikonočna nedelja: ta tolažilna resnica se vedno ponavlja. Kdor z Zveličarjem trpi, bo z Njim vstal! Kdor se s Kristusom in za njega bojuje, bo zmagal! Tudi to resnico nam kliče v spomin velikonočni praznik. Borba je življenje. To velja za poedinca, še bolj pa za Kristusovo Cerkev. Komaj je stopila v življenje, že je morala v grobove. Kristjani prvih stoletij so se morali pred krutim preganjanjem, ki ga je uprizorilo poganstvo z vsemi silami, umakniti v katakombe v okolici Rima. Pregnani v podzemske rove, razsvetljene z borno lučjo, so molili pred dolgo vrsto krst, ki so sprejele vase telesne ostanke krščanskih mučenikov. Kdo bo sedaj na vrsti, da izpolni prazno krsto ? Ali in kdaj bo konec te žalostne vrste krst? Ta vprašanja so kot vzdihi trepetala na molečih ustnicah in kot solze kapljala iz o&L Toda angel, poslan od Zveličarja, vstalega iz groba, angel miru in zmage, stopa skozi te podzemske rove in zaneti iskro novega upanja v užaloščenih srcih. In kristjani raztresejo pomladne cvetliee pred grobe mueenikov, nad grobe pa naslikajo ali začrtajo v kamen podobo Kristusa-Zmagovalca. Zastava Kristusa, vstalega iz groba, bo te dni zavihrala pred obličjem kristjanov. Zmagovita je ta zastava. Kristus je zmagal in bo zmagal tudi v sedanji srditi borbi, ki jo vodijo zoper Njega in Cerkev brezverci in brezbožneži. Ruski zunanji minister Molotov je v letošnjem postu napovedal najhujšo borbo ruskih komunistov in njihovih vernikov po svetu zoper katoliško Cerkev, ki jo hočejo uničitL Jalove namere brez upa zmage! Saj že 22 let uničujejo krščanstvo, pa ga niso mogli uničiti kljub vsej svoji satanski hudobnosti iu okrutnosti. Da, škodujejo lahko Cerkvi, uničiti pa je ne morejo, ker Cerkev ni nič drugega kot na zemlji živeči in msd ljudmi ln narodi delujoči Kristus. Kristus pa je Kralj, ki zmajuje! Počastimo Kristusa, ki je vstal od mrtvih! On je neomajna in nerazrušna podlaga vsega našega upanja. Naj praznik Njegovega vstajenja prinese najobilnejši blagoslov vsem našim naročnikom, znancem in prijateljem ter vsemu slovenskemu Ijudstvu!