Uredništvo in upravništvo:
Kolodvorsko ulico štov. 16.
Z urodnikom eo moro govoriti vaak dan od 11. do 12. uro.
Rokopisi so ne vračajo.
Inserati:
Šoatatopna potit-▼rata 4 kr., pri vočkratnom ponavljanji dajo se popust.
ljubljanski List
večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja, vsak dan razen nedelj in praznikov ot> 55. uri zvečer.
Velja
za IJublJano
v upravništvu: za oelo loto 6 gld., za pol lota 3 gld., za čotrt lota l gld. 60 kr., na raeseo 60 kr., pofiiljate v na dom volja mogočno 9 kr. več.
Po polti velja
za oelo leto 10gl., aa pol leta 6 gld., sa četrtlota2gld. 60 kr. in sa jeden m oboo 86 kr.
Štev. 69.
V Ljubljani v petek, 27. marcija 1885.
Tečaj II.
Ruski glasovi o afganskem mejnem prepiru.
Ni še dolgo tega, kar je poknila vest, da je Ruska jela pomikati svoje kolone dalje proti afganski meji in da so kozaške čete uže blizo ključa do bogate angleške Indije. Evropske kontinentalne velesile pač niso imele neposrednega interesa v tej stvari, a na Angleškem je novica o prodiranji ruskih vojnih oddelkov na nepopisen način vznemirila vse kroge. Uže takč je bila cela dežela v strahu in skrbeh zaradi čudne Gladstonove politike v Egiptu. Usoda junaškega Gordona in ekspedicija generala Wolseley-a zavzemala je ves angleški narod. — V to občo mizerijo, v ta sramotni nevspeh angleškega orožja v Nilovih deželah šinila je bombi jednako včst iz daljne Azije, da hoče Ruska porabiti zadrege londonskega kabineta in si osvojiti glavno cesto v cvetočo Indijo ter zasesti na afganski meji kjuče do ogromnega poluotoka.
Uže zdavno so ruski in angleški državniki se dogovarjali o mejah, do katerih naj bi smel prodreti vsak tekmec. Mnogo se je pisarilo o tako zvani nevtralni coni, ki naj bi ločila obedve državi. Kedor bi prestopil one rocjn, ta bi s« "stvHrii takoj- ca-1?«0 vojna dveh naj večjih kolosov Dila bi posledica tacega postopanja. Tam v azijatskih stepah začela se bode krvava igra, ki naj odloči, kedo bode v bodočnosti gospodar velicega poluotoka — cesarica svete Indije ali pa beli car na obalih mrzle Neve!
Tako se je ugibalo, ob jednem pa izrekalo nado, da oni trenotek pač še ni dozorel, ki bode' morebiti vnel krvavi boj za vrata v Indijo   a sedaj je v splošni angleški zadregi
ruska vlada spravila kocke v tek in pridobiti si hoče z lahkim trudom vhod na jug, ko ima Angleška v Egiptu posla čez glavo. Polni tacih mislij zagnali so politiki ob Temzi nepopisen krik ki je odmeval v obeh angleških zbornicah. Londonski kabinet je takoj zahteval od Ruske pojasnila o njenem postopanji in odgovora,
je-li istina, da se pomikajo ruske čete do Afganistana. Petrograška vlada se je požurila z odgovorom, da je stvar pretirana in da nikakor nema namenov, kakeršne ji podtikuje javno mnenje. Vender ta lojalni odgovor ni pomiril razburjenih kramarjev, in zadeva afganistanske meje je še vedno važni in stalni predmet politične diskusije.
Našim čitateljem je znano, kako sodijo Angleži o pravih in navideznih svojih pravicah do severne meje indijske in s kako siluostjo se protivijo razširjanju Rusije na ono stran. Zanimalo jih bode pa gotovo tudi vedeti, kako govore Rusi sami o važni ti zadevi; zato jim danes podajemo tu nekoliko ruskih glasov o mejnem prepiru med severno državo in An gleško.
Znani ruski diplomatični agent Pavel Le sar, ki biva te dni v Londonu, da s svojim geografičnim in etnografičnim poznanjem afgan-ske meje pomaga ruskemu poslancu pl. Staar-u jri dogovorih z angleško vlado, izjavil se je jednemu svojih kolegov nasproti, da ima vsa razburjenost angleških krogov svoj temelj v raznih zmotah in v pomanjkanju prave informacije. Ko sta se 1. 1873 lord Clarendou in tnez Gorčakov o tej zadevi dogovarjala, izročili so se turkomanski svobodni rodovi ak-
CTa te^pSafigi e^^ajo^n-amen, prvotne jogoje nekoliko popolniti. V one nevtralne pokrajine, za katere še ni bilo nič definitivnega sklenjenega so zadnje časa pač vmarširali ruski vojaki, a to je bilo po;rebno zaradi samoobrambe. Dogovorjeno je lilo namreč, da ohranita obe državi status quo— a Afgani se tega niso držali in so prodirali naprej proti ruski sferi, zasedli so mesto ?enjdeh, ki leži v nevtralni, še nikomur iripadajoči okrajini Ilusi so protestovali, a ke' ;o ni nič pomagalo, bili so prisiljeni, jednako pjitopati. Drugače bi se bil nehal ves red v tisto krajih in Turko-mani onega ozemlja bili biv vedni nevarnosti, da jih napadejo iu pokonijo Afgani. Ko so poslednji videli, da so se.usi premaknili naprej in zaseli Pul-i-KhatU, šli so tudi oni
Listek.
Črnogorska nevesta.
(Izvirna novela. Spisal J. Bed e n ek.)
(Dalje.)
-Hudobnež je bil na vsak način, ki ti je to naredil, kajti za Boga in sv. Elija, tak Človek mora imeti kamenito^in po polnem mrzlo srce ter mora iz cele duše hudobiji vdan biti, da je vstani na mirnega in nikomur nič žalega prizadevajočega popotnika v str eliti« ^
„Milica, to je drugače, kakor ti reč sodiš. Kakor veš se bojujemo s Kotorci, in Črnogorci so, kakor sem zvedel, z njimi v ozki zvezi in brž ko ne, bil je nekdo posled-njih, ki je v grmovji skrit meni poslednjo milost skazati hotel, dasiravno je tudi mogoče, da sem od kacega morlaka mrzlo darilo prejel.*
»Črnogorec, moj rojak torej bi bil? Ah Miroslav, ko bi se tega prepričati mogel, ali bi me ne zaničeval in ne sovražil iz cele duše
potem? Ali bi me mogel s ljubiti? ali bi mi bil v stanu še tako iz Je duše udan biti, kakor si mi bil do sedaj
»Kako li moreš tako)rašati, mila moja?“ odgovori oficir. „Sam n vem, kako bi bil vstani čisto ljubezen v vraštvo spremeniti. Kdor bi tako delal, ne bi nikdar ljubezni vreden! Ah Milica, ti ja rešiteljica, rane me skele in peko, kakoieklenski ogenj!"
„Ali hočeš, da ti zot obvezo ohladim in sperem v čistem študent
Oficir prikima, in sle odveže obvezo jo opere in izmije ranot- zopet vse obveže’ kakor je bilo poprej. ) je obvezo dokončala, zapazi nje oko leče svilno vrvico okolo oficirjevega vratuko ji zažari. Oficir to opazi, prime za vrv in jo tako obrne, da je sprednja stran, je do sedaj pod brado bila, na tilnik pi in dekletu se zlat mal križček prisveti, n tisti, ki mu ga je pri slovesu dala.
Milica poprime < ižček, ga poljubi in ga tudi ljubljencu «/nu poda. „Še vedno mali spominek lepi^zale preteklosti hraniš? Miroslav, oh ^bljeni Miroslav, koli-
dalje; Rusi pa so zopet ravno toliko se pomaknili naprej. To je bilo potrebno, ako so hoteli braniti zveste rodove, ki so z vso pravico smeli tirjati rusko pomoč. Več ni petro-graški kabinet nameraval. Politika njegova je politika miru in nihče ne misli na Herat, ključ do Indije. Vojska bi bila za Ruse silna nesreča, nič manj nego za Angleže in nobena stranka bi z bojem nič ne pridobila. Zato ruska vlada upa, da se bode mejna zadeva uredila mirnim potem; ako se to zgodi, bode nehalo anarhistično stanje v onih krajih in obe državi bodete imeli jednak dobiček. Sicer je mogoče, da se sprimejo ruske in afganske predstraže, kajti poslednje so jako slabo disciplinirane čete, a to ne bode nikako znamenje za splošni boj, nikak casus belli. Preveliko bi moralo biti na obeh straneh hrepenenje po prelivanji krvi, ko bi malenkostna praska takoj vzbudila silno vojno.
Tako se je izrazil ruski diplomat. Ostreje pa piše rusko časnikarstvo in posebno poudarja, zakaj se Angleži toliko brigajo za Herat in ga na vsak način zd-se hočejo imeti. Tako pravi „Svet“ o angleških namerah gledč He-rata, da nameravajo Angleži tam skozi napraviti veliko kupčijsko cesto med Hvalinskim morjem in Indijo.
•	.' Oolu'**tot4nu, kjer s« nehajo
indijske železmSne proge, je do Herata samo kacih 670 do 705 kilometrov. To kratko pot danes preidejo angleški brzoteki v štirih dneh.
se |ahkoT r.e.?ei da Evropa sega čez ruske dežele uže v Indijo. Herat je središče te poti.
Herat v.iasti’ ta gospodari čez vso cesto. In to hoče Angleška Ruski pred nosom pojesti. Iz Londona je dandanes moči čez Hvalmsko morje v 14 dneh dospeti v Herat cez Indijo pa se potrebuje več nego 40 dnii.’
—ženSrji’ uženJaki in korespondentje vsi potujejo po prvi poti.	1
V	tem tiči glavna stvar vsega vprašanja
nnv!rP $- je samo ,ičina za navadni pubhkum. Vsi Angleži, prijatelji in sovražniki Gladstonovega kabineta, so jedini v tem, da hočejo imeti Herat in z njim vred svetovno
Sta8Z	urah	zaPuSčena~rnislila
na te, na tale križček in na “
Dekle preneha.
»In na —8 dostavi oficir.
»In na — prisego, ki si mi jo pri temle križcu storil. Vedno mi je moj tolaživni angelj pravil, da je ne bodeš prelomil, da bode kmalu, da prav kmalu čas prišel, ko te bodem zopet v posest dobila in — sedaj ie vse to tukaj! Oh ti moj oče nebeški in ti moja dobra mamica', ki sedaj le gori pri večnem očetu sediš, kjer si plačilo za vse tukaj prestano trpljenje prejela, o ozrita se milostno na naji tu doli! Izprosi nama, o moja mila mamica, ki si me tudi tako srčno ljubila, kakor jaz svojega Miroslava ljubim, o izprosi nama od večnega očeta njegov sveti blagoslov in blagoslovi tudi ti naji. In ta tukaj-le — o ozri se z milostnim očesom nanj, je mož, ki ima srce, da bi z njim vesoljni svet osrečiti mogel, tako blago in tako plemmito! In to srce je moja last, to srce mene ravno tako vroče, iskreno in srčno ljubi, kot si me ti, mila mamica, ljubila! Da, tudi za to plemenito srce te prosim, o moja do-
progo, ki se bode v najbližji bodočnosti gra dila. Rusom se ni treba ničesar bati. Angleži se ne bodo nikdar upali biti bitke v severni Indiji; to bi bil njihov poraz. Da pa Ruska svoje pravice in svojo bodočnost v Srednj Aziji z orožjem brani, to se razume samo ob sebi. Morebiti pride do kake male ekspedi cije, a do velike vojne nikakor ne; zato ni majo Angleži poguma in vedo, da bi konečua zmaga ne bila na njihovi strani.
Tako ruski listi. Nam se zdi, da imajo tem oziru prav, ako trdijo, da bi vojna imela za Angleže slabe posledice. Vender smo tudi prepričani, da i Rusija nima nikakega vzroka, zaplesti se v sedanjem času v svetovno vojno Zato je pač verjetno, da se reši vprašanje o afganskih mejah vsaj sedaj še v miroljubnem zmislu.
Govor posl. dr. Vošnjaka v državnem 2boru dne 17. marcija tega leta
(Dalje in konec.)
Prav nič se torej ne čudim, če izvrsten ekonom Robert Jagetzov na Nemškem zemljiški davek naravnost ropanje zemljišča ime nuje. Davek bi se moral pobirati edino le od zemljiške rente. Tukaj se pa zemljiški davek tudi tedaj še tirja, kjer o kaki renti še sledu ni; in tudi tedaj, kadar ljudje nimajo uže nobenega dohodka. Od kod le naj bi vzeli denar za davke ? Jim pač druzega ne kaže, kakor dolg na dolg delati, dokler je to sploh še možno.
Pomagati bi se dalo tu vsaj v tem oziru, da bi se naklade na zemljiške davke ne poviševale sistematično, temveč naj bi se rajši naložile na žganje, kakor se je uže zgodilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, le škoda, da še v premajheni meri, kajti žganje bi še mnogo večji davek prinašal. Ako na Angleškem 200 frankov, reci dve sto frankov od hektolitra plačujejo, bi se mu pri nas pač vsaj nekoliko goldinarjev naložilo. Sedaj znaša davek od žganja na Štajerskem po 2 ‘/s gld., na Kranjskem po 3 gld. Nadejati se je, da, če bi se še večji davek na žganje naložil, bi se vlada sama ne pomišljevala dolgo, temveč bi 20 do 30°/« priklade na porabo žganja dovolila, ker bi se na ta način deželne in občinske priklade lahko znižale. Obžalovanja vredno je, da so se posamične dežele tega vira dohodkov še tako malo poslužile.
Mi, kar nas je na jugu, smo s tem pričeli in smo na Kranjskem vspeh dosegli, da so se pri 3% nakladi na žganje deželne naklade za 2% znižati zamogle. Ako bi se dovolil 10 do 12 °/o davek na žganje, bi se vsled tega zemljiški davek s prikladami vred znižati dal.
Le pomislimo, da se žganje toči po 24 kr. liter, in da tudi vina ni možno ceneje točiti, ako vinogradnik še živeti hoče. Spodobilo bi se torej po vsi pravici, da bi se na žganje
večji davek naložil*in če bi bil tudi po 40 kr. liter, je še vedno prepoceni.
Saj je znano, da se je žganje uže preveč med narod zajedlo, ter ga nam gmotno in nravno uničuje. V tem zmislu bi uže sedaj slavno vlado prosil, da se ob svojem času ne bo protivila, ako bi se, recimo posamične dežele s takimi predlogi o povišanji davka na žganje oglasile, temveč jih kar od kraja po trdi. Na ta način bi se odstranile na jeden pot dve napaki, kajti po eni strani znižal bi se direktni davek, na drugi bi se pa razširje vanje žganjarske kuge kolikor toliko zdatneje oviralo.
Da narod vedno bolj hira in hira, so na-dalje vzrok pristojbine pri zapuščinah in pro dajah, kar se je v tej hiši uže mnogokrat poudarjalo. V tem oziru je jako obžalovati da se pristojbina od 3 \ °/0 ne zniža na 1 */* °/, vsaj pri onih posestvih, ki so manj kakor 5000 gld. vredna.
Previsoke pristojbine so dostikrat vzrok, da se kmet prvič zadolži. Lansko leto imeli smo na Kranjskem o agrarnih razmerah po svetovalni zbor, pri katerem je nek okrajni glavar jako umestno pripovedoval, da se je do tedaj trden kmet prejemši posestvo ot starišev nezadolženo, zaradi velikih troškov pri mrtvaški obravnavi, zaradi kolekov in ko nečno zaradi silne prejemščine po 3 */« °/0 zadolžiti moral za več sto goldinarjev.
Pridružijo se potem še deleži dedičev, ki so povsem preveliki in nezadolženo posestvo se zadolži, da posestnik sam ne vč kedaj ter posestniku druzega ne ostane, kakor da nastopi čisto navadno pot, na katero vsak tak zaide — da namreč začne pustošiti gozde, da se poprime uničevalnega obdelavanja zemlje, da začne na drobno prodajati! Konec je dostikrat tak, da zarubljen posestnik celo hišo podirati začne, da, prst z njiv poproda svojim sosedom, opustošen svet pa za male krajcarje upniku v roke pride.
Res je, da so se pri našem kmetijstvu od leta 1848 tudi potrebe zdatno zvišale, kar je pa v zvezi s kulturo. Obleka se je podražila, za šolo zahtevajo se vedno večje svote in koliko je pa še drugih potreb. Na ta ali oni časnik bi se rad naročil, to in ono bi tudi ne bilo preslabo; mož ima več nego dvakrat oliko troškov memo prejšnjih let in vse je treba pokriti. Od kod naj pa kmet za vse to )okritje denar jemlje, ker se mu dohodki niso e v tisti meri nič povišali, temveč so šli celč rakovo pot nazaj, kar nam cene kmetiških mdelkov najbolje dokazujejo. Oglejmo si )šenico. Leta 1879 plačevala se je po 13 gld. >0 kr., danes ji je pa cena na dunajski žitni borzi ho 8 gld. 15 kr. Temu nasproti bila je )a tedaj zlata renta leta 1879 le po 8L35, danes je pa, če se ne motim, po 108 gld. To je torej silno slabo za kmeta, ker je po eni strani skoro ves denar v državnih papirjih naložen, po drugi strani so pa obresti tako nizke, da z veliko silo pritiskajo na cene
bra mati, izprosi mu milosti pri večnem očetu, da mi ga dolgo, dolgo ohrani; in ko pa enkrat ura britke ločitve odbije na lepše svi-danje tamkaj gori pri tebi, dobra mati, potem naj prva jaz k tebi pridem, da si tako grenko uro ločitve in britki potok solza tukaj prihranim. Ah ne, ne tako, dobra mamica, naenkrat oba pokliči k sebi, kajti kaj bi on brez mene tukaj, kaj bi jaz brez njega gori začela, dobra mamica moja? saj ti je znano, kako ga ljubim, saj dobro veš, 'kako živo mi srce zanj bije!“
Miroslavu se zasvetijo solzč v modrih, nekoliko žalostnih očeh. Lahkotno, kolikor so mu opešane moči dopuščale, potegne prosečo deklico nase, jo pritisne na prsi ter pokriva njeni žarni ustnici z vročimi poljubi.
„Nebeška moja Milica, kako, povej mi, kako sem v stanu neprecenljivi zaklad, ki je v tvojem srci zakopan, ta živi vir neusahljive ljubezni le nekoliko povrniti? Bogastvo celega sveta, in ako bi bili čisti demanti, katero bi, kakor pesek v morju, tukaj nakupičeno ležalo, bilo bi jako majhno in pičlo
>roti tvojega srca bogastvu. Oj me srečnega, jogatega moža, ki to-le dobro, lepo, plemenito in ljubezni polno srce svojo last imenovati morem!“
„Da, da, sem in bodem tvoja last in le tvoja jedina last ostanem, in ni je moči na svetu, ki bi me še kedaj od tebe ločiti mogla — le smrt, in še to ne! Kaj ne, moj mili, da bi umrl z menoj vred, ako bi mene smrtni angelj prej tjh spremil, kakor pa tebe, kaj ne, da! In ako bi se to narobe pripetiti utegnilo, oj, le trenotka bi ne čakala, to revno, beraško življenje brez tebe s smrtjo na tvoji strani zamenjati!"
»Tukaj sem, tukaj, gospod doktor, tukaj ga morava najti", se sliši zadej v grmovji obema znan glas, in koj na to stopita dva crepka možaka na prostor pri studencu, kjer Miroslav slonel.
Prvi je vojaški zdravnik, mož od solnca vetra začrnelega obraza, drugi pak — Janko Jugovič, znani Črnogorec.
Mladi doktor, užil je uže kakih 30 let, spusti se koj k ranjenemu oficirju na tla ter
kmetskih izdelkov. Ako je pšenica po 8 gld. 15 kr. ali 8 gld. 20 kr., z njo vred pa drugi kmetski pridelki po ceni, kmetu pač ni nič več mogoče shajati, in nemogoče mu bo, dobiti denarja za vse tiste potrebščine, kar jih ima v javnosti in doma.
Ure in ure govoril bi o tem vprašanji; ker mi pa uže čas poteka, nečem dalje razpravljati tega predmeta. Le na delovanje poljedelskega ministra se hočem še nekoliko ozreti. Gospod poslanec Streeruwitz je posebno poudarjal, da mu je gospod poljedelski minister ravno zaradi tega tak6 simpatičen, ker je voljen v nemškem kmetskem volilnem okraji, in kakor se mi zdi, bi to uže edino zadostovalo k ugodnosti za poljedelskega ministra, če bi prav ne imel nikakih drugih zmožnosti, da bi mu bil človek prijazen. JTaz se zamorem o delovanji gospoda ministra Te pohvalno izreči ter sem mu v marsikakem oziru hvalo dolžan, ker ni še nikdar odbijal pravičnih prošenj. Pri vsem tem me pa prav nič ne moti to, da ga je volil nemški volilni okraj in da je sam Nemec, kajti narodna strast me ni še toliko zaslepila, da bi kake reči zaradi tega ne hvalil, ker jo je učinil minister, katerega so nemški možje volili.
Ravno nasprotno se je vrlo mnogo koristnega zgodilo, odkar je bil sedanji poljedelski minister prevzel ministerstvo in lehko bi naštel več posamičnih slučajev, kako je radovoljuo prišel na pomoč, posebno če je bilo potreba podpirati kako kmetijsko zadevo.
Obžalovati moram le to, da se tiste podpore pri kmetijskih družbah jednostransko obračajo. Til mislim na c. kr. štajersko kmetijsko družbo v Gradci, ki leto za letom na tisoče goldinarjev podpore dobiva, tiste pa potem tako razdeli, da na nas južne Štajerce pride komaj imena vredni del. (Čujte! na desni.) Ta družba se tudi sicer včde za poli-tično-narodno društvo, ker se na peticije od slovenske roke pisane še ne ozira ne! (Čujte! na desni.) Njihova mržnja do nas Slovencev je tolikošna, da nam niti vstanovitve podružnic ie dovoljuje, če tudi si jih narod sam želi-Cujte! na desni.) Še ni davno, kar so se tam slučaji zgodili.
Po treh najpomenljivejših trgih Spodnjega Stajerja želeli so napraviti člani svoje podružnice in se ločiti iz sosednjih vsled čisto drugih razmer, ki so ondu lastne; tako se je zgodilo v Žalcu, kjer hmelj prideljujejo, pri celjski podružnici so pa večinoma meščanski udje. Zalčani so prosili za vstanovitev lastne podružnice, štajerska kmetijska družba pa jim je prošnjo odbila in to zavoljo tega, ker so v Žalci sami Slovenci. Ravno tako zgodilo se je v Šent Juriji in Šmariji. Temu nasprotno je m v Sevnici, kjer so sami Slovenci in je torej tudi odbor po Slovencih sestavljen, mala peščica udov začutila potrebo, tudi podružnični odborniki postati. Da bo to mogoče, sklenili so vstanoviti lastno podružnico, katero jim je osrednji odbor takoj dovolil.
mu rano odkrije in preišče. Ne trenotka se )0gumna Milica ni od strani svojega Miroslava odmaknila; oči si je z rokama pokrila in zajokala, ko je zdravnik po svinčenko segel, lolečin poluega pogleda Miroslavovega ni mogla pretrpeti.
Miroslav vzdihne in omahne.
Zdravnik svinčenko srečno izvleče in Janko , o omije in shrani.
„Ah, doktor, ali ne bode umrl?" vpraša jokajoča Milica.
Čudč se doktor deklico pogleda in no more nikakor umeti, od kod pri njej taka skrb za tujega oficirja življenje.
»Ne čudite se temu, gospod doktor, zaročenec moje sestre je gospod lajtenant", pravi Janko in pokaže na plakajočo Milico. »Na čuden način sta se spoznala, kar Vam >ode gotovo, ako ozdravi, sam srčno rad pri-povedaval, in ravno tako na nenavadnem potu ;a je danes moja sestra tukaj našla, kajti )rez nje bi bil mladi lajtenant bržkone uže blede smrti rop."
To so malenkosti sicer, ki se pa kmetijski družbi ne spodobijo in so graje vredne; kajti ona je tukaj za celo deželo, za obe narodnosti brez razločka ali si Slovenec ali Nemec. Že leti bi bilo, ko bi ob bodoči podpori gospoc poljedelski minister štajerski kmetijski družbi zabičiti hotel, da naj prejeto podporo jednako merno razdeli po celi deželi, da nam ne bo treba njegove ekscelence s prošnjami za po sebne podpore nadlegovati. Ob jednem mi veleva dolžnost, zahvaliti se njegovi ekscelenci, da je naklonil podporo cesarjevič Rudolfovemu sadjarskemu društvu. Nadejam se je tudi za letos. Pa tudi na to naj se gleda, da bode Mali Stajer dobil svojega potnega učitelja, ki naj bo slovenščine zmožen.
Na Malem Štajerji živi skupaj več nego 400 000 Slovencev. Prav radi se učč in se po potovalnih učiteljih poučevati želč. Meščani in ani, ki so nemščine zmožni, razumejo pač predavanja potovalnega učitelja, kmetom jih oi.a Pa še le kak tolmač razložiti. Kakošno aa je tako tolmačenje predmetov, kakor so ravno kmetovanje, sadjarstvo, živinoreja itd., »atere stroke moral bi tolmač vse do pike Poznati, si lehko vsak sam misli.
Prav iz srca bi torej želeli, da bi se nam da i potovalni učitelji za sadjarstvo in polje delstvo, kakor tudi za živinorejo.
Zgodilo se je uže, da so si društva ali Podružnice potovalnega učitelja iz Kranjske paročili in ga tudi plačali za trud, le da jim Jo bilo mogoče poslušati pouk v jeziku jim razumljivem.
Usojam si torej njegovo ekscelenco go »poda ministra opozoriti na to nedostatnost.
Konečno moram ge opomniti, da se po polnem strinjam z večino državnega zbora izrekajoč priznanje in zahvalo poljedelskemu ministerstvu za njegovo plodovito delovanje, kakeršnega tudi v bodočnosti pričakujem. (Dobro! dobro! na desni.)
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Iz Zagreba se poroča, da se je podala v sredo pod vodstvom magistratnega svčtnika Deželiča deputacija k nadvladiki Mihaloviču ter prosila v imenu mesta Zagreba dovoljenja, da bi se povodom Metodove slavnosti smela v cerkvi Sv. Katarine čitati sveta maša v staroslovenskem jeziku. Vladika je odbil prošnjo ter dejal, da on ne more in ne sme ničesar dovoliti.
Večina ogerskih listov radostno pozdravlja preustrojbo gorenje zbornice. .Stara zbornica magnatov je prenehala!" S temi besedami pozdravljajo slednje glasovanje o pre-ustrojbi gčrenje zbornice. Opozicija je po tem glasovanji izgubila ves pogum, saj pa se je tudi malo glasov ohranilo zdnjo.
Tuje dežele.
Nemški cesar Viljem pisal je državnemu kancelarju pismo z naročilom, naj to pismo razglasi. V tem pismu izreka cesar v ganljivih besedah zahvalo za vse častitke, katere so mu došle iz cesarstva in inozemstva po-vSdom njegovega 89. rojstvenega dneva. Cesar Viljem izreka nadalje, da bode, ojačen po tem splošno izraženem zaupanji, posvetil tudi nadalje vse svoje moči v blagor nemškega naroda: »Zato naj da Bog svoj blagoslov! Naj pod njegovim varstvom in pomočjo Nemčija v vseh časih v mirnem razvijanji cvete in se širi!"
V	ponedeljek zahteval je v francoski zbornici pomorski minister zopet 12 milijonov dodatnega kredita za vojno v Madagaskar. Pomorski minister predložil je tudi precej dolg imenik mrtvih in ranjenih v bojih pri Thu-Quayenu. V tem izkazu so imenski navedeni Evropejci, domačini pa samo po številu. Kolika je francoska izguba pri Kelungu, še ni znano. Sicer pa je uže gori omenjeni imenik dosta osupnil zbornico.
»Osservatore Romano“_ objavlja pismo, katero je spisal papež kitajskemu cesarju, v katerem papež cesarju priporoča, naj vedno varuje misijonarje in kristijane, osebito pa v nevarnih časih.
Perzijskemu listu »Schems" poroča se iz Kabula: Guverner afganske mejne trdnjave Kodža-Saleh na Amu-Darji poročil je sim, da je knez v Bokhari, Muzzefar-Eddin Kan, Rusom odprl vse ceste, da morejo svoje čete, živež in strelivo dobivati iz svoje provincije TurkesUn na Amu-Darji. Kan je na dalje dovolil, da smejo Rusi za svoje vojake v Mervu in na afganski meji fupovati živež na trgn v Bokbari ter da ga jim smejo Bokharitci donašati. Omeniti se mora, da je Muzzefar-Eddin tast afganskega emirja, Kana Abdurrhamana.
S sudanskega bojišča se poroča: V boji v nedeljo palo je Angležev 63 mož in 190 , e ranjenih. Nad 400 velbljodov je mrtvih ob-ežalo. Zrak je okužen, nad bojiščem spreletavajo se krdela gavranov. Arabcev našli so mrtvih 900 mož, 450 kar na jednem kupu. tfed njimi bile so oborožene ženske in otroci; vojake, kateri so zbirali mrtvece, napadali so po tleh ležeči ranjenci z mečem, ali pa jih praskali. Vojaki so bili kar osupnjeni. Ko se je ta prizor zvedel v Londonu, napravil je globok vtis. Vojne čete Osmana Digme, katere s<$ cenijo na 20000 mož, so v gorah. Trdi se, da je bila pri napadu v nedeljo med angleško vojsko taka zmešnjava, da so večkrat streljali se med seboj.
»Avstrijski vojak topništva, zaročenec Črnogorke?" vpraša zdravnik.
»Da, da, gospod doktor, moj ženin je, le obljubite mi, da pri življenji ostane," zatrdi dekle.
Doktor vzame iz svoje torbice majhno sklemčko ter jo omedlencu pod nos drži. Kmalu je Miroslav oči odprl.
*nrii 2£I&JF* j® bil ta trenotek. da je za-Rlarlfi*. bledlh. hcih žalostne Milice nov žarek elavi oficirja poklekne, Doliobi ter «n i2°’ J° POkriva z "oStCviluimi
modro oki IrV‘eiiiVPrft k0 mu	'
milejSi, kaj ne, da M?°Oh,°afn“is?mreŽ" ohraniti se mi moraš!“	umreti,
»Ne bodem še umrl,« nravi glasom. .Tekaj, daHU oS? m morete, ljubi lajtenant," pravi doktor. p.;.
stoVr dem’ da vas v naS tabor prene”seio ste h zadovoljni?"	Ponesejo,
Dustitf^„ne’ ni-kari ne! Ne jemljite mi ga,
Naša hiša oJ°tuka^^i "7 f.jaz «sk/bljl'Je'n-uiKaj ni daleč, tamkaj bode
Razne vesti.
—	(Srečnega zakona žalosten konec.) Prod kakimi petnajstimi loti zaljubil se je bil kmet Glavaš v Šartovacu v zol6 mlado, krasno, da-si ubožno deklico. Ona vračala mu je ljubezen in
vbogi Miroslav v obilnosti našel, česar bode e njegovo srce poželelo. Tam mu napravim pripravno, snažno in dobro posteljo, ki bode njegovim oslabelim udom zgubljeno moč zopet )ovračala. Tamkaj bode se v naročaji svoje Milice najbolj skrbne postrežbe razveseljeval, cakeršne mu okorne vojaške roke v vašem taboru nikdar pripraviti ne morejo!"
»Ljuba moja," pravi doktor, »tega ti ne morem dovoliti. Častnik mora biti skrbno postrežen, da —"
„Ab, dobri moj gospod doktor, postregla bodem jaz, jaz ga bodem oskrbovala, čujte, j*« mu bodem stregla noč in dan. Na njegovi strani bom čula, kadar bode trudne oči zatisnil in ravno tako, ko jih bode zopet okrepčan odprl. Prosim vas za božjo voljo, imejte vsmiljenje z manoj, ne odtegujte mi ga zopet, sem ga čez toliko časa komaj našla. Storite to veselje, saj je edino, kar si od vas izprositi želim! V vaši moči je, mi nebo pustiti ali pa mi ga nevsmiljeno razsuti! Dovo-ite v prošnjo, gospod doktor, in lastna včst
ga
jaz
bila sta kmalu srečen par. Nekoliko let živela sta v najlepšem sporazumu, a potem razdrlo se je na-nagloma to razmerje in sledili so pod prej mirno streho nastopi, ki so dali sosedom mnogo govoriti. Pravilo se je to in uno. Eni trdili so, da je vzrok večnih prepirov opravičena ljubosumnost moževa, a drugi bili so tega prepričanja, da je njegova surovost kriva vsega tega. Sosedinje šepetale so si, da Glavaš zaradi tega svojo ženo tako pretepa, ker se preveč intimno peča z mladeničem Demetrom Krekovičem, med tem, ko so se tudi čuli glasi, da na vsem tem nič resnice ni, in da Glavaš le iz prirojeno mu surovosti tako s svojo ženo ravna. Istina je, da je Glavaševa žena po vsakem takom nastopu iz hiše izginila, da pa jo je mož vselej poiskal, jo domov prignal ter jo potem znova pretepal. Nek dan oktobra meseca lanskega lota razsrdil so jo bil Glavaš zopet na svojo soprogo in ta je zbežala v vinograd soseda Eapaja. On podil se za njo, jo dohiti in vleče domov, kjer jo je tako neusmiljeno pretepaval, da je nje krik in klic na pomoč spravil prebivalstvo cele vasi na noge. Na večer vlegla se je žena majhno živa v posteljo, do noči pa je zopet iz hiše izginila. Glavaš šel jo je kakor po navadi iskat, a to pot ni je našel in vrnil se je brez nje domov. Od tistega večera ni bilo Patronele Glavaš več videti v vasi. To dalo je povsod k novim pogovorom in sklepanjem. Eni trdili so, dasejevboga žena z begom rešila za večno pretepanje neusmiljenega moža, a drugi slutili so, da je Glavaš svojo ženo umoril. Preteklo je mesec dni. Na vrtu delal je Ostoja Brankovič, ko priteče domači pes z neko stvarjo v gobcu od gozda sem. Ko si Brankovič to reč nekoliko natančnoje ogleda, vidi, da je človeška noga. Zagnal se je o tem hipoma hrup in ta novica doletela je tudi ušesa sodnijo. Začela se je preiskava. Glavaš spoznal je nogo svoje ženo in začel jo bridko jokati in tarnati. Šli so v gozd, od koder je b.l pes pritokel z nogo in po kratkem iskanji dobila je komisija truplo „ponesrečene" žene, ki je bilo uže zel6 trohnelo.
Glavaš je sicer priznaval, da je svojo soprogo sem iu tja tepol, a ugovarjal je odločno, da bi bil njen morilec. Pred kratkim stal jo pred sodiščem in zatoiba dolžila ga je hudodelstva umora. Tudi sedaj je z vso odločnostjo tajil, da bi bil svojo žono umoril in delal se je po polnem nedolžnega trdeč, da jo bila vsega zakonskega prepira kriva ona, ki mu je dajala s svojim obnašanjem in početjom dovolj povoda, da je bil ljubosumen. Med pričami izbudila je petnajstletna hčerka zatoženca, ki je v odgoji zelo zanemarjena, kajti ne zna ne brati, no pisati in niti o Bogu in veri nikakega pojma nima, občno senzacijo. Deklica je rekla: »Moji stariši živeli so nekaj lot sem v večnem sovraštvu iu prepiru. Mati niso hotoli očeta nikdar ubogati in so nas otroke vodno pretepavali. Naše kokoši pošiljali so vodno sosedu Krekoviču, a ta pošiljal je materi govedine ter jih je večkrat nagovarjal, da naj nas vse pomorč. Mati pa so zopet Krekoviča spodbujali, da naj našega očeta usmrti. Kolikor-krati jo Krekovič k nam prišel, zaprla sta se z materjo v sobo in nista pustila nikoga,r k sebi."
vas	bode	poplačala, kajti	prepričani bpste,	da
ste	dvoje	se ljubečih src	srečnih storiii."
„Dvoje src? Ali pa tudi veš, ti pogumno dekle, če bi gospod lajtenant zadovoljen bil, da	bi ga	k tebi prinesti	zavkazal?"
„Tega ne vprašajte,	ljubi doktor. Kar	se
tiče mnenja mojega ženina, do trdnega sem nepričana, da se z mojim po polnem strinja?
„Je li to res, gospod lajtenant?" obme se doktor k lajtenantu.
Ogovorjeni doktorja proseCe pogleda, pri-cima in se potem na dekleta ozre.
»Naj bode," pravi doktor, »zaupam in izročim vama mladega častnika v ^oritre^bo in oskrbljevanje, za to sta nit pa tudi oba z astnim življenjem zarij odgovorna. Prišel se bodem večkrat presVfcdočii, kako se bolniku godi!"
»Tisoč6ra vam hvala, ljubi doktor!" pfatt junaško Janko in Oči so mil mokre post tile. »Doživel sem trenutek, da bbdein frtogel svoj dolg blagoSrčrierriu častnika le nekčtiko povrniti/
(Dalje prihodnjič.)
Izvedenci izrekli so so v svoji izjavi tja, da se vsled strohlonosti trupla nikakor ne da z vso gotovostjo določiti, kaj je bil vzrok smrti. Na čre-' pini opazile so so pač dve razpoki, a ne da se trditi, da bi te bili brezpogojno povzročili smrt. Sodišče obsodilo je Glavaša na pot let hude ječo ter na sodniške troške, a zagovornik zatoženca prijavil jo takoj pritožbo ničnosti.
—	(Josip Brandt,) ki jo poleg Matčj-kota in Siemiradzikija najznamenitoji poljski slikar, kojega umotvori so znani in čislani po vsej Evropi, praznoval je 18. t. m. v Monako^em petindvajsetletnico umetniškega svojega delovanja. V umetnikovi slikarnici zbralo so jo razen njegovo rodbine veliko število njegovih prijateljev, kolegov in učencev in izročili so mu zelo umetno izdelan album z umotvori najimonitnojih poljskih slikarjev iz Varšave, Krakovega, Levova, Pariza, Rima, Dunaja in Monakovega. Od vseh stranij prihajali so brzojavi in adres z voščili. Na vočer pa so se zbrali pri „ Bavarskem dvoru “ v Monako vem živeči poljski slikarji in tudi umetniki druzih narodnosti] k skupnem obedu, pri katerem so različni govorniki jubilara slavili. Ta pa se je s posebnim navdušenjem spominal nekdanjega svojega učitelja Julija Kossaka ter so jo konečno v lepih in prisrčnih besedah zahvaljeval svojim čestilcem za skazano mu čast.
Domače stvari.
— (Knezoškof g. dr. Misija) vrnil se je včeraj z Dunaja v Ljubljano.
— (Pastirsko pismo o Metodovi slavnosti.) Knezoškof ljubljanski g. dr. Misija izdal bodo baje pastirsko pismo o Metodovi slavnosti, koj ko pride iz Kima dovoljenje nekaterih odpustkov, kateri bodo združeni s to slavnostjo. Po Veliki noči poda se knezoškof osobno v Rim, da poroča o svoji škofiji.
— (Monsgr. dr. Gabrijolčič,) vodja osrednjemu seminišču v Gorici, imenovan je profesorjem cerkvene zgodovino in kanoničnoga prava na tem zavodu.
— (Duhovonske spremembe v lavantinski škofiji.) Gospod dr. Franc Fluš imenovan jo profosorjoni sv. pisma staro zavoze; g. Anton Borsečnik imonovan jo mestnim vikarjem, gosp. Fr. H ob er mestnim kaplanom in g. Marko Črnko korvikarjem pri stolnici v Mariboru. Kaplanija pri sv. Barbari blizu Vurmberga ostane izpraznjena.
— (Novačenje.) Vsled ukaza doželno-brambenoga ministerstva se bodo letos vršilo rodno novačenje v Galiciji in v Kranjski tudi v četrtem razredu, ker je v prvih treh razredih zelo veliko »zdaj nesposobnih" za vojaško službo.
— („Literarno-zabavni klub") ima jutri zvečor ob 8. uri svoj „jour-fixe“ v hotelu »pri Maliči".
— (Umrl) je včeraj popoludne tukaj bivši knjigotržec g. Lercher.
— (Trojčke) porodila jo dnč 24. t. m. v dežolni bolnici 331etna dninarica Marija Be-lovič. Mati umrla jo čez tri ure po porodu. Otroci, vsi trije dečki, bili so živi rojeni, a mlajša dva umrla sta še isti dan, tretji pa še živi.
— (Nesreča vsled neprevidnosti.) Iz ljubljanske okolice so nam poroča: Dn6 24. t. m. imela jo Margareta Kastelic iz Boštanja, ki je zadnji čas pri grofu Blagaji za plačilo delala, opraviti pri slamoreznem stroji, kojega sta dva vola gonila. Ko je hotela potisniti v stroj slamo, prišla je po neprevidnosti z roko mod oba valja, ki sta roko takoj seboj potegnila in so začeli na drugi strani delujoči noži prste obrezavati. Na njen krik vstavili so stroj, a bila ji je desna roka do komolca uže vsa zmečkana. Nesrečnico prepeljali so v ljubljansko bdlnico.
— (»Kmetska posojilnica vrhniške okolice",) registrovana zadruga z omejenim poroštvom, razposlala je računski sklep za tretje upravno leto 1884. Posojila na menjfce in dolžna pisma znašajo 84183 gld. 2 kr., hranilno vloge od 374 vložnikov 78 838 gld. 85 kr. Čisti dobiček znaša 1353 gld. 24 kr., od katerega se pripiše rezervnemu fondu 1118 gld. 37 kr.; rezervni fond
torej zdaj znaša 1970 gld. Iz tega je razviden lep vspeh to posojilnice. Na čelu posojilnici so gospodje Fran Kotnik ravnatelj, Josip Lenarčič blagajnik, Miha Tomšič priglednik, Ivan Gruden in Peter Le n as si odbornika.
— (Bralno društvo) v Krškem prireja v nedeljo, 29. t. m., ob pol 8. uri zvečer gledališko predstavo, in sicer burki: »Blaznica v prvem nadstropji" in »Garibaldi". Vabijo se vsi udje.
— (Kadetski zavod v Karlovci) vspre-jel bode letos okolo 40 gojencev v šolo. V zavod se sprejemajo mladeniči, kateri so dovršili spodnji gimnazij ali spodnjo realko.
— (Iz Podkloštra) se poroča, da tam hudo gospodari mrzlica in vročinska bolezen. Največ je bolnih vojakov, kateri so tam nastavljeni.
— (Mačka — morilka.) V neki koroški vasi dogodila se je naslednja žala dogodba: Posestnik podal se je v cerkev ter naročil svoji ženi, naj do njegovo vrnitve ostane doma ter varuje otroke. Žena pa ni slušala teh besedij, marveč se tudi podala v cerkev, zapustivši doma v zibelki spečo osem tednov staro deklico. Ko pa se je vrnil kmet, ugledal je mačko ležati na obrazu deklice, in groza! deklica je bila mrtva. Ko namreč ni bilo nikogar doma, prilezla je mačka ter se hotela na otrokovi sapi ogreti, legla jo deklici na usta ter jo tako zadušila. Neskrbna mati morala se bode zagovarjati pred sodnijo.
Telegrami »Ljubljanskemu Listu.“
Dunaj, 27. marcija. Železniški odsek vsprejel je premembene predloge Schvveglove z nekaterimi popravki. Vladni zastopnik je izjavil, da vlada nima nikakega vzroka protiviti se Schweglovim predlogom, ker neče izključiti tuje konkurence pri premogu iu se Schweg-lovi predlogi prvotnim vladnim predlogom bližajo. Levica je pred specijalnim posveta-vanjem izjavila, da se ne more udeleževati dalujega posvetovanja o Sehvveglovem predlogu, ker se čuti užaljeno po prenujnem posvetovanji.
Dunaj, 27. marcija. Poslanska zbornica je nadaljevala specijalno debato o severne železnice predlogi; odborov predlog, da se preide o Zallingerjevem predlogu k dnevnemu redu, vzprejel se je s IGO proti 150 glasom. Plener izjavi imenom levice, da se ona ne mara udeleževati daljše specijalne debate; levica na to o stavi dvorano.
Po temeljiti razpravi vzprejete so bile potem vse točke predloge o severni železnici, kakor je je predlagal odbor, s 153 proti 13 glasom. Po glasovanji o severni železnici vrnila se je zopet levica v dvorano, ter se je nadaljeval dnevni red.
Pariz, 26. marcija. »Justice" poroča, da je topilnica Kynoch z Birminghama izdelala skozi 6 mesecev 20 milijonov patronov za kitajsko vlado.
Pariz, 26. marcija. Kitajci odbili so dn6 24. t. m. francosk napad na njih utrjen tabor pri Bangbu; Francozi so izgubili 200 mrtvih in ranjenih.
London, 26. marcija. Kraljica je zaukazala, naj se skličejo rezervisti.
New-York, 26. marcija. Predsednik San Salvadorja stoji z 10000 možmi na meji Gua-temale ter je pripravljen, udariti se z Bar-riosom. — Depeša iz Paname poroča, da so vodje vstašev in zastopniki vlade sešli se v Panami ter sklenili, naj se imenuje komisija, katera ima poravnati prepirno zadevo.
Telegrafično borzno poročilo
z dn6 27. marcija.
Blii
Jednotni drž. dolg v bankovcih........................82-90
>	»	»	> srebru..........................83-15
Zlata renta........................................108'	—
5°/0 avstr, renta...................................98	•	25
Delnice n&rodne banke.............................. 866’	—
Kreditne delnice................................. 298'20
London 10 lir sterling...............................124-35
20 frankovec......................................... 9-806
Cekini c. kr..................................... 5'81
100 drž. mark....................................60'65
Tujci.
Dn6 26. marcija.
Pri Maliči: Mischel, Furt, Lovrek, trgovci, in Wapo-titsch, zasebnik, z Dunaja. — Souczek, želez, uradnik, s sestro, iz Pasove. — Pardlovits, trgovec, iz Belgrada. — Elia, trgovec, iz Trsta. — Mirhlebach, trgovec, iz Gradca.
Pri Slonu: VVunderlich in Vidic, trgovca, z Dunaja. Burghardt, c. kr. avstr, in srbski dvorni špediter, iz Vidma. — pl. Wittemberski, c. kr. pom. častnik, iz Gradca. — Blasnig, trg. potov., iz Domžal. — Kljun, duhovnik, iz Železnikov.
Pri Tavčarji: pl. Willner, c. kr. rezer. lajtenant, z Dunaja. — Hutnik, c. kr. podpolkovnik, iz Gradca. — Printz, c. kr. pom. inžener, iz Pulja.
Pri Južnem kolodvora: Nagy, pisar, vodja južne železnice; Posselt, blagaj. priglednik, in Klein, trg. potov., z Dunaja.
Uinrli^so:
Dn6 26. marcija. Fran Šonta, krojačev sin, 3l/2 mes.. Rimska cesta St. 9, kašelj. — Jurij Lercher. knjigotržec, 74 1., Valvazorjev trg št. 2, pohab-ljenje krhlja.
V civilni b61nici:
Dne 23. marcija. Barbara Frank, soproga hiš. posestnika, 55 1., jetika. — Martin Seškar, gostač, 70 1., starostno opešanje. — Marija Pajsar, delavčeva hči, 6 1., Pneumonia sinistra.
Dn6 24. marcija. Miklavž Nardelli, občinski sluga, 33 1., vodenica. — Barbara Blažič, gostinja, 81 1., opešanje. — Alojzij Steblaj, izbin slikar, 38 1., jetika. — Gabrijel Bilovvicz, delavčev sin, % ure, Fran Bilowicz, delavčev sin, 11 ur (dvojčka), živenjska slabost. — Marija Bilowicz, delavčeva soproga, 33 1., vnetje trebušne mrenice. — Marija Korošic, gostinja, 68 1., starostno opešanje. — Andrej Žagar, gostač, 79 1., opešanje.
Dn6 25. marcija. Miha Šubert, sodar, 62 1., katdr. — Alojzij Podkrajšek, krojač, 55 1., pneumonia.
V vojaški bolnici:
Dn6 2 6. marcija. Mihael Osolnik, šikovnik, 29 1., vnetje hrbtne mozgovine.
Tržne cene.
V	Ljubljani, 24. marcija.
Hektoliter banaške pšenice velja 7 gld. 28 kr., domače 6 gld. 83 kr.; rež 5 gld. 53 kr.; ječmen 5 gld. 36 kr.; oves 3 gld. 25 kr.; ajda 4 gld. 71 kr.; proso 5 gld. 85 kr.; turšica 5 gld. 53 kr.; 100 kilogramov krompirja 3 gld. 20 kr.; leča hektol. po 8 gld. — kr., bob 8 gld., fižol 8 gld. 50 kr. — Goveja mast kilo po 94 kr., salo po 82 kr., Speli po 54 kr., prekajen pa 66 kr., maslo (sirovo) 85 kr., jajce 2 kr.; liter mleka 8 kr., kilo govejega mesa 64 kr., telečjega 66 kr., svinjini 68 kr., drobniško po 36 kr, — Piške po 50 kr., golob. 18 kr.; 100 kilo sena 1 gld. 96 kr., slame 1 gld. 78 kr. Seženj trdih drv 7 gld. 60 kr.; mehkih 5 gld. 20 kr. — Vino, rudeče, 100 litrov (r skladišči) 24 gld., belo 20 gld.
Meteorologično poročilo.
S Q	Čas opazovanja	Stanjo baro-motra v ra ra	Torapo- ratura	Votrovi	Nebo	Mo-krina v mm
126. marc.	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	733-23 735'13 735'29	0-6 34 2-8	zpd. sl. svzh. sl. zpd. sl.	sneg obl. dež	16-30 dež in sneg
Kleinmayr-jevi in Bambergovi knjigarni
se dobivajo:
Josipa Jurčiča spisi.
I. zvezek: Deseti brat. Cena 1 gld.
II.	>	Pripovedni spisi: Jurij
Kozjak, Spomini na deda, Jesenska noč mej slovenskimi polharji, Spomini starega Slovenca. — Cena 70 kr.
III. zvezek: Pripovedni spisi: Domen, Jurij Kobila, Dva prijatelja, Vrban Smukova ženitev, Golida, Kozlovska sodba. — Cena 70 kr.
Jurčičevi zbrani spisi se dobivajo tudi v lične platnice vezani, vsak zvezek po 50 kr. več.
Kdor se želi po pošti naročiti, naj blagovoljno po nakaznici za poštnino pri vsakem zvezku 10 kr. priloži. (11) 10
Odgovorni uiodnik J. Naglič.
Tiskata in zalagata Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamborg v Ljubljani.