Kadar pridem mimo doma davni sin, dihne vame davni spomin: Ura niha. V upanja se tiha zlila dva sta tesna zdiha — moj in materin.
Izpolnjena so upanja.
Mladost in moč in mir sem z novo
uglasil struno, ki se zove: Molk.
PRI TEBI.
Moja soba je polna ljudi, moja duša je v tihi samoti; v mrzlem mraku so moje oči, moje misli so v solnčni toploti   —-pri Tebi. v A vel
RDEČI MORNARJI.
Anton Vodnik.
»In naj so vaši grehi rdeči kakor škrlal, se bodo svetili kakor sneg ...«
Na daljnem, črnem bregu so se nam čolni razbili.
Le s temnimi očmi smo vpili,
ko od bolesti ležali smo vznak in grgrali,
dokler nas niso pomirile zvezde milobne — —
Joj, koliko duš smo ubili
mi rdeči mornarji!
Vse pokrajine,
skozi katere smo se peljali vriskajoč,
so opustošene, gluhe kot noč.                                     ¦„-•¦»
Ah daleč, ah daleč pred nami za nemimi vodami jadrajo beli mornarji, slaveč svojega Kralja z ognjenimi psalmi! .
Reši nas, reši nas rdeče mornarje, o Daljni!
Naše hčere venejo od bledih sanj...
Naši otroci s črnimi očmi
jokajo vsako noč:
Zebe nas,
zebe nas ~
daj tople nam volne, o Daljni!
Naše žene izmučene
od daleč poljubljajo rob Tvoje halje,
da prideš nas rešit,
da prideš nas rešit iz dalje!
Med solzami,
od ljubezni krčev sključene
Te prosijo, boreč se s Tvojim molkom:
Daj sveto odvezo našim možem in sinovom,
rdečim mornarjem ...
Daj sveto odvezo, o Daljni!
Ko jutro spremeni vodovje — skrivnostno pot v biserno bregovje, razvijemo bele zastave, da bi začuli pozdrave pomladnih zvonov domačije ...
Naenkrat
drobno dete klikne v "snu: Daljni zajokal je ... Daljni nas kliče!...