ra7iJ>ravljanje je take vrste, da mu ni moč priti do kraja. Končno je za nas 
pomembnejši Jugov duh, ,ki živi v nas, od Jugove telesnosti, ki je wnrla:, in 
načina, kako je umrla. 
Za zaključek teh bežnih misli moramo spregovoriti še besedo o Jugu kot 
o pojavu v splošnem kulturnem in političnem razvoju slovenskega naroda, saj 
je končno tudi alpinizem kos splošnega narodovega življenja. Č:e tega ne bi 
storili, bi ostala Jugova podoba meglena in brez okvirja. Jug je bil močna in 
danes za nas dragocena osebnost, ki je aktivno pomagala oblikovati svoj čas in 
je pustila za seboj globoko sled. Jugov voluntarizem našemu času ni več 
potreben v toliki meri, toda ko je Jug pred desetletji povzdignil svoj glas, 
je bila fašistična nevarnost na obzorju in takrat so bili tudi najmočnejši komaj 
dovolj močni. Slediti Jugu je pomenilo ukrepati, kot je lepo prikazal dr. Bartol 
v zaključku druge novele o dr. Krassowitzu.
9 
Jugov vpliv sega preko bazoviških 
žrtev v leta narodno osvobodilne borbe in dalje v naš čas. Slovencem pomeni 
Jug mnogo; alpinizmu in Pri.morski izredno veliko. 
Kdo je prvi stopil na vrh Triglava 
VILKO MAZI 
Za to vprašanje se pri nas vse do ustanovitve Slov. plan. društva (1893) 
menda nihče ni kaj prida zanimal. Vsaj napisanega ne najdemo o tem ničesar. 
In vendar smo imeli že davno poprej nekaj mož, ki so se - nekateri' celo 
ponovno - povzpeli na »snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja« ter znali v~ 
ali manj spretno očrtati svoje doživljaje, ne povedo nam pa dosti ali celo 
nič, kdo je bil že pred njimi na vrhu velikana, kakor se Triglav rado imenuje 
v starih potopisih. 
O Francetu Kadilniku, »očetu slovenske turistike«, vemo, da je devet­
najstkrat obiska,! »poglavarja kranjskega«. Tri svoje »izhode« na Triglav (1866
1 
1873 in 1876) je objavil v Bleiweisovih »Novicah«. V njih kaj prijetno kramlja 
o poti in ponuja blagohotnih nasvetov, ne omenja pa niti PernhaTta, ki je v 
tistem času risal in dokončal znamenito panoramo s Triglavskega vrha . 
.Prej nego Kadilniku, ki ni poznal dosti šolske učenosti, bi mogli zameriti 
njegovemu predhodniku, profesorju Ivanu Tušku, ki je v obširnem članku 
»Potovanje okrog Triglava« (Slovenski Glasnik, 1860) pokazal vsestransko 
razgledanost, zgodovino triglavskih vzponov pa pustil popolnoma vnemar. 
Njegov soimenjak dr. Mihael Tušek, ljubljanski zdravnik, ki ga dobimo na 
Triglavu leta 1833, navaja v svojem potopisu »Die Wochein und deT Triglav« 
(Illyrisches Blatt, 1833) vsaj imena pristopnikov, kolikor jih je našel zabele­
ženih na vrhu za pet let nazaj, med njimi tudi Rosthorna, o katerem bomo še 
govorili. 
Peresa vajen je bil tudi goriški rojak in največji evropski alpinist svoje 
dobe, Valentin Stanič. Na Triglav je splezal leta 1808, teden <lni pred bohinj­
skim kaplanom Jakobom Dežmanom. Ne prvi ne drugi ne ve ničesar povedati 
o prejšnjih pristopnikih. Tako tudi Valentin Vodnik, prvi slovenski razumnik, 
ki ga že leta 1795 zasledimo na Malem Triglavu. 
Poglejmo si zdaj, kaj nam bo povedal sto let za Vodnikom prof. Fran 
Orožen v svojem članku » 'Prvi hribolazci na Triglavu«, objavljenem v Poročilu 
9 
Al Araf 162-172. 
245 

SPD o II. društvenem letu 1894. Ker je ta publikacija že bibliofilska redkost 
in zato le malokomu dostopna, za razčiščenje našega vprašanja pa velike 
važnosti, bo prav, da iz nje dobesedno navedemo tisti del Orožnovega članka, 
ki v naši planinski literaturi prvič obravnava to vprašanje: 
»Kolikor je doslej znano, bil je ,ranocelnik Lovro W i 11 oni t z er iz 
Starih Fužin prvi hribolazec, kateremu se je posrečilo splezati na Triglavov 
vrh, in sicer leta 1778. Spremljali so ga lovec Božič
1 
in rudarja Matevž Kos 
iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš. Dne 24. avgusta odrinejo s Starih Fužin 
in dospejo tistega dne do planinskih koč na Velem (Belem) Polji. Naslednjega 
dne preiskavajo pot na Zeleni Piaz ter dne 26. avguista zarano odpotujejo in 
po peturni težavni hoji dosežejo Zeleni Plaz, kjer je lep in hvaležen razgled 
in velik prepad. Potem hodijo po Krederci jedno uro in pridejo pod vrh 
Triglavski. Tukaj pa spremljevalci malone obupajo, a Willonitzer jih navdušuje, 
in potem plezajo po severnem obronku dalje ter srečno ·dospejo ob krasnem 
vremeni na najvi-Šji vrh. (Willonitzer poroča, da je na vrhu prostora za 50 
ljudi; a nikjer ni našel sledu, da bi bil sploh že pred njim kdo na Triglavu. 
Potem vdolbejo svoja imena v dve pečini ter se po dveurnem odmoru napote 
nizdolu; zaznamenujejo pot ter še tistega dne srečno dospejo domov.« 
Tako torej Orožen. Virov, iz katerih je zajel podatke vse do leta 1837, 
ni navedel. Kot poklicni zgodovinar bi jih gotovo moral poznati, kaže pa, 
da vseh ni imel ipri roki, zato pa si jih bom-0 mi nekoliko natančneje ogledali. 
Trije šolani možje so stali takrat na pozornici tistega velikega dogodka in 
le od njih bi mogli pričakovati izvirno pisano poročilo. Bili so: slavni priro­
doslovec in zdravnik Baltazar Hacquet kot pobudnik, lastnik bohinjskih fužin 
baron 2:iga Zois kot organizator, ter že prej od Orožna omenjeni ranocelnik 
Lovro Willonitzer, ki mu zgodovina alpinizma splošno prisoja prvenstvo v 
triglavskih vzponih. Ce pa je temu tako, kakšen smisel naj ima, da vprašujemo 
po tem, kar je že skoraj dve st-0 let ugotovljeno in kar se po tolikem času 
vendar ne da več z nobenimi pričami obračati na glavo? - Vem, da bo 
takih ugovorov vse polno, kar pa me ne more oplašiti, da bi se vseeno ne lotil 
te kočljive naloge. Kajti vzroki, ki me silijo k takemu poizkusu, se mi vidijo 
dosti močnejši in prepričljivejši od še tako vehementnih ugovorov. Nadaljujmo 
torej! 
Hacquet je v predgovoru II. dela svoje Oriktografije (1781) zapisal na 
strani XXVHI: 
»Prvi vzpon na skrajni vrh ie gore (Triglava, o. p.) .se je posrečil konec 
preteklega leta 1778 dvema srčnima gamsjima lovcema in enemu mojih bivših 
učencev. Ker je bil nekdo za ta drzni podvig določil denarno nagrado, so morali 
ti ljudje zaradi zagotovila doseženega uspeha vklesati znake v skale, ki sem 
jih tudi na nekaterih krajih našel.« (To je bilo dne 8. avgusta 1779, torej leto 
kasneje, ko se je tudi Hacquetu posrečil prvi vzpon na glavni v, rh.) 
V III. delu Oriktografije (1784) pa beremo na str. 93-94 med opisom 
njegovega 2. vzpona na Triglavski vrh (leta 1782) še tole: 
»Na Velem polju sem ostal šest ur, da bi se odpočil. Ker je bila prav 
jasna noč in sem imel s sabo dva pogumna gorohodca, katerih eden, po imenu 
Luk a ,K o r o š e c , j e b i 1 ip r v i , ki j e s to p i l n a n j (na Triglavski 
vrh , o. p.), m en d a o d k a r s v e t s t o j i , sem torej odšel z njima po polnoči 
iz našega počivališča in sem po neprestanem vzponu ob sončnem vzhodu dosegel 
1 
Pravilno Rožič, kar je v Orožnovem članku popačila nemara tiskovna po­
greška, ne pa pri Badjuri in Debelakovi, ki oba pišeta Božič. 
246 

Triglav z f 
Velega 
polja 
Foto dr. 
Brile; 
prvo rez ali hrbet gore Kredarice, ki se stika s Triglavom ... Po 7. uri sem 
šele dosegel najvišji vrh ali rog Triglava, ki je bil to leto proti severu za tri 
sežnje više z ledenim snegom pokrit, kajti skale, v katere so vsekane črke I. S. 
Z. H. (na tej sem vklesal polkrog s piko) L. K. L. K. so -bile za štiri sežnje 
globlje, medtem ko so sicer le za še9t čevljev proč od najvišje točke . . . « 
Zois je bil nemara tisti, ki je določil nagrado, -0 kateri govori Hacquet; 
kdo drugi pa .naj bi jo bil sicer? Kolikšna je bila ta nagrada in kdo jo je dobil, 
tega ne zvemo z nobene strani. Naposled to tudi ni posebno važno. Č:etudi 
takrat morda še n.i bil hrom, se Zois prav gotovo ni navduševal za alpinistično 
osvojitev Triglavskega vrha, saj so • bili v tistem času še vsi visokogorski vrhovi 
ALp deviško nedotaknjeni. Vseprej ga je utegnilo zanimati, ali se ne bi morda 
kje više v gorah našla izdatnejša nahajališča rude, ki so bila spodaj že močno 
izčrpana. V ta namen je pogosto pošiljal na teren izurjene rudarje. Tako tudi 
tokrat z Willonitzerjem, o katerem pravi Hacquet, da »ga omenjeni fužinar 
(to je Zois) vzdržuje na svoje stroške v prid prirodoznanstvu in zdravilstvu«. 
Willonitzer je imel nalogo, da poda Zoisu izčrpno poročilo o svojih iz­
sledkih, kajti že prej se je mnogo govorilo, da je v skalovju Triglava dosti 
železne rude, kar naj bi preiskal strokovnjak. Svoje poročilo je menda napisal 
in je ostalo v Zoisovi zapuščini. Ali pa si je Zois sam beležil njegove podatke. 
Leto dn.i po Zoisovi smrti (1819) je prišel v Bohinj graški profesor Fr. X. 
Richter. Ta je potem objavil v Illyrisches Blatt (1821) serijo člankov pod 
naslovom » Veldes und Wochein« (Bled in Bohinj). V 16. št. omenjega časopisa 
z ,dne 20. aprila opisuje Ajdovski gradec (Heidouski Gradez), ki bi ga pa on 
rajši .imenoval Rimsko gorn (Romer Berg). »Obvladuje tako rekoč vso Bohinjsko 
dolino in leži prav sredi nje. Kdor koli se je v starih časih polastil Bohinja, 
ni mogel te resnično strategične točke ,pustiti neizkoriščene. Ne bom se dosti 
m~til, če trdim, da je stala na tem kraju nekoč rimska stražnica, ki so jo 
247 

nordijski barbari za časa preseljevanja narodov do tal porušili. Č:eprav je 
zdaj hrib vsevprek poraščen s travo in grmovjem, ni treba globoko kopati, da 
zadeneš na ostanke zidov, razbito opeko, oklesan kamen. Težko bi dejali, da 
so to ostanki srednjeveškega gradu, ker bi morale biti potem te ruševine bolj 
pri vrhu. V Bohinju se je našlo tudi dosti bakrenih rimskih novcev ... « 
V 17. št. z dne 27. aprila opisuje jezero in slap Savice, kar nadaljuje v 
18. št. z dne 4. maja in konča : »Od Stare Fužine se vleče proti severozahodu 
ozka dolina, v katere ozadju se pokaže Triglav. Večina tistih, ki so se povzpeli 
nanj, je ubrala to pot. Zato bo prav, da vpletem tu kratko zgodovino triglav­
skih vzponov, kakor sem jo zajel iz papirjev pokojnega barona Zoisa«. 
V naslednji, to je 19. št. z dne 11. maja, nadaljuje: »Prvi poizkus, da bi 
prodrl na vrh Triglava in našel tja dober pristop, je tvegal Lovrenc Willonitzer, 
nameščen kot ranocelnik v Stari Fužini, s pomočjo gamsjega lovca Rožiča ter 
rudarjev Matevža Kosa iz Jereke in ,Luke Korošča z Gorjuš. Dne 24. avgusta 
1778 so prišli do pastirskih stanov na • Velem polju. Dne 25. avgusta so šli na 
oglede za najudobnejši pot v višavo, nazvano Zeleni plaz, ter so v ta namen 
preiskali tri dele 'gore. Nato so 26. avgusta krenili z Velega polja najprvo na 
levo, potem pa skoraj v diagonalni smeri od jugozahoda proti severovzhodu 
in dospeli v petih urah na Zeleni plaz. Od tam 'naj bi bil ranocelnik Willonitzer 
zagledal ploščino Ljubljane in dolino Mojstrane. Pisal je baronu Zoisu, da je 
groza, gledati od tam gori v tstrahovito globočino. Stari sneg se mu je videl 
popolnoma zelen; opazil je tudi studenec, ki je bruhal z velikim šumom izpod 
njega. V dobri: uri so se povzpeli z Zelenega jplazu vzdolž rezi gorskega hrbta 
Krederce v zahodni smeri do pod ,zadnje glave Triglava. Pot do tja je na mnogih 
krajih le dva čevlja široka in v raztreskanem skalovju. Dospevši do zadnje 
glave Triglava so jeli Willonitzerjevi spremljevalci oklevati. Računali so, da 
je do vrha še tričetrt ure. Pa ISO se le ojunačili in splezali po !severnem robu 
na najpišjo točko Triglava. Vreme jim je bilo ugodno, jasno, brez vetra in 
ne premrzlo. Willonitzer je ugotovil, da '6i moglo ,na vrhu stati do petdeset 
ljudi, ni pa našel nobenega sLedu, da bi bil že kdaj kak človek tu gori. Na vrhu 
so se pomudili kaki dve uri in vsekali v dve 'skali imena: Jožef II., Sigmund 
Zois, Baltazar Hacquet, Jožef Stefančič, Lovrenc Willonitzer, Christian Novak, 
Stefan Rožič, Matevž Kos, Luka Kor ošec. Nato so kladivo in dleto zagezdili 
v skalno razpoko in se še istega dne vrnili domov. Z vrha naj bi bil Willonitzer 
videl vse gore na Kiranjskem in Koroškem, Tržaški zaliv, Kras in Dolenjsko, 
štajerska pogorja, Celovec z jezerom, osojski samostan {?), Ziljsko dolino do 
Tirolov (?), dalje benečanske gore, Oglej, Bovško dolino, Višarje, Belo peč (?), 
Rateče (?) in Dovje. V sestopu so zaznamovali pot, da bi jo prihodnje leto 
laglj e našli.« 
Iz tega opisa vidimo, da se je Orožen naslanjal samo na Richterja, prezrl 
pa je Hacqueta. Prav tako so storili Costa, Deschmann (Dežman), Radics in 
razen Kugyja še vsi drugi, ki so v nemščini pisali o zgodovini triglavskih 
vzponov. Nobeden od njih pa ne pravi, da je Willonitzer »navduševal malone 
obupane« spremljevalce pod vrhom Triglava. Le kje je to izmišljotino ipobral 
Orožen? - Ali se ni prav nič zavedal, da z njo samo blati že tako od tujcev 
zapostavljenega domačina!? -
V zgodovini alpinizma najdemo nešteto takih in podobnih primerov omalo­
važevanja preprostega, neukega, zato pa poštenega in požrtvovalnega vodnika, 
na katerem je večk.rat ležalo vse breme in vsa odgovornost za doseženi uspeh. 
V »gospodovo« slavo pa je bilo potrebno, da je zasluge požel sam, in če mu jih 
je bilo premalo, še grdo oklevetal svojega varuha in dobrotnika, ki ni imel 
248 

nobene možnosti, da bi javno razodel resnico. Posebnost našega primera je v 
tem, da mu pripada žalostni atribut prvenstva . .. 
Brez pričevanja vodnikov si tudi ne moremo ustvariti dovolj zanesljive 
sodbe o prvem dokumentaričnem pristopu na 'r.riglavski vrh. Willonitzer jim 
ne da besede. Tudi Zoisu se ne vidi potrebno, da bi jih zaslišal. Zavzetje vrha 
je bilo za,nj postranskega pomena. Ali pa je Richter iz njegovih zapiskov porabil 
samo to, kar mu je prijalo. Tega ne bo mogoče nikdar dognati, kajti Zoisovih 
papirjev za Richterjem nihče ni več videl. Xdo ve, kam in kako so izginili? -
Edini, ki je še imel priložnost, izvedeti jz ust teh mož samih, kakšen je bil 
njihov delež na tistem velikem dogodku, je bil Valentin Vodnik. Ce i!)rej ne, 
vsaj takrat, ko ga je isti Matevž Kos vodil na Mali Triglav. še laglje bi se bil 
pogovoril s svojim faranom Luko Korošcem, dokler je župnikoval na Kopriv­
niku. Tako Kosu kakor Korošcu so morale biti tudi po sedemnajstih letih še 
vse nadrobnosti v živem spominu. Nak, takih doživljajev človek ne more 
pozBJbiti do smrti, čeprav· se morda ne zaveda vse veličine njihovega pomena. 
Večna škoda, da je Vodnik zamudil edinstveno priložnost, ki se mu je tako 
radodarno ponujala, samo njemu še in potem nikomur več. Predragocen doku­
ment bi nam bil otel, nič manj dragocen od njegove ode Vršacu ... 
Tako smo zdaj po preteku skoraj dveh stoletij v nezavidljivem položaju 
človeka, ki potrpežljivo zbira daleč vsaksebi raztresene drobce, da bi iz njih 
sestavil veren lik svojega prepričanja in zavrgel nemarno spako, ki so mu jo 
podtaknili v zameno. 
Ce primerjamo Hacquetovo skopo beležko z Richterjevimi podatki o 
prvem dokumentaričnem vzponu na Triglavski vrh, najdemo soglasje prav­
zaprav samo v letnici 1778. Ta torej drži! Vse ostalo si je več ali manj v 
nasprotju. 
Hacquet navaja dva gamsja ilovca, Richter pa dva rudarja in enega lovca. 
Ali so bile to iste osebe, je težko reči, ker jih Hacquet ne imenuje. Isto tako ne 
imenuje Willonitzerja naravnost, ampak ga označi le s svojim »bivšim učen­
cem«. Medtem ko Richter postavlja Willonitzerja na prvo mesto, stoji ta pri 
Hacquetu na zadnjem. Najbolj čudno pa je nesoglasje med inicialkami, ki naj 
bi jih bili vsekali v skale na vrhu. Richter navaja polna imena, Hacquet pa je 
naslednje leto (1779) našel samo začetnice: I. S. Z. H. L. K. L. K. Po Richterju 
bi morale stati sledeče črke: l. Z. H. S. W. N. R, K• K. Kako to, da Hacquet 
ni našel inicialke W., to je oznake za WiUonitzerja, če je bil ta glavni ude­
leženec odprave? Ce naj so črke služile za preverbo izvršenega pristopa, potem 
Willonitzer ni smel biti tako skromen, da bi ne pustil vsekati svoje inicialke ... 
V Richterjevem poročilu ni jasno, ali so šli drugi dan (25. avg.) vsi skupaj, 
torej tudi Willonitzer, na oglede za potjo, ali pa so šli samo vodniki in je 
Willonitzer ostal tega dne na Velem polju? Da se je zgodilo slednje, moramo 
sklepati po tem, ker ne izvemo nič drugega, kakor samo to, da so (kdo?) pre­
iskali tri strani gore (verjetno le grebena, ki pada z Malega Triglava proti 
Velemu polju). Ce bi t bil Willonitzer zraven, bi lahko že ta dan zagledal vse 
tisto, kar pravi, da je z Zelenega plazu videl naslednjega dne. 
Z Velega polja do Zelenega plazu, to je do Triglavskega ledenika resda 
takrat še ni bilo nobene nadelane poti. Vendar gora vajeni domačini niso 
imeli kaj početi ves ljubi dan samo na tej ksratki razdalji. Ce so se dovolj 
zgodaj odpravili na pot, bi se bili lahko že opoldne vrnili. In kako so hodili? 
Vsak zase ali skupaj? Po vsej priliki vsak zase, če so imeli nalogo, preiskati 
tri strani gore. Tako bi to najhitreje in z najmanjšim trudom opravili. Eden 
od njih je moral čez Ledine. In če je bil že tam, kaj ni mogoče, da je zlezel 
249 

(hote, ali nehote) še na Mali T.rigJav, od tam pa na vrh! Casa je imel dovolj 
na razpolago. Prav tako pa tudi ostala dva, ki sta jo z Velega polja mahnila 
proti Kredarici. Mar ni dajala take pobude še obljubljena nagrada? Ce nobeden 
drug, Luka Korošec je bil ta dan na glavnem vrhu, le da Willonitzerju tega 
ni smel povedati, kajti ta čast je morala ostati prihranjena za - gospoda! 
Povedal pa je kasneje (1779) Hacquetu in tako je ta »ibrez use shele eniga 
dobizhka, inu bres neresnize« jasno in za vse čase zapisal: 
»Luka K o r o še c je bil prvi, ki je stopil nanj (to je na 
vrh Triglava), m en da o d k a r s v e t s t oj i.«
2 
Leta 1828 je bil na Triglavu geolog Franc pJ. Rosthorn. V obširnem poto­
pisu, ki ga je istega leta objavil v » Wiener Zeitschrift« (slov. prevod oskr,bel 
Jos. Wester v PV 1928), navaja tudi imena vseh pristopnikov od Hacqueta 
dalje ter pripominja pod črto : »Ob der Wundarzt Lorenz Willonitzer, der als 
der erste Ersteiger des Terglou (1778) angegeben wird, wirklich <len hochsten 
Gipfel erreichte, ist sehr zu bezweifeln« (Da-li je ranocelnik Lovrenc Willo­
nitzer, ki ga imajo za prvega pristopnika na Triglav (1778), zares dosegel 
najvišji vrh, je jak o dvomljiv o). Škoda, da tega ni pojasnil z nobeno 
besedo. Natančno ob petdesetletnici Willonitzerjeve slave tak poper! Ne Willo­
nitzerja ne njegovih spremljevalcev tačas ni biro več na svetu. Morda tudi 
Zoisovih zapiskov ne. Ostalo je samo Hacquetovo in Richterjevo pisanje. Prvega 
Rosthorn tudi omenja, Richterja je gotovo 'Poznal. Slednji mu ne bi mogel 
vzbuditi takega dvoma, pa tudi Hacquet ne. Kdo ipa potem? Doslej si nihče ni 
belil glave ob tej Rosthornovi pripombi. Da bi jo • tako ugleden mož meni nič 
tebi nič stresel iz rokava, tega ne bomo verjeli. Naposled tudi redakcija lista 
ne bi mogla dovoliti takega ipav,šalnega sumničenja, in to prav za jubilej, ki 
je v nemškem alpinističnem svetu že nekaj pomenil. Rosthorn je torej moral 
imeti gotovo opravičeno podlago za svojo sodbo. Kje jo je dobil? -
V Rosthornovi družbi najdemo tudi dva vodnika, o katerih nam pove, da 
»sta prav zanesljiva in ju more za to hojo vsakomur priporočati«. Imenuje 
ju Anton Koss (Kos) iz Jereke in Matija Kuraschiitz (Ko· rošec). Ce vemo, da je 
bil prvi Matevžev sin, drugi pa vnuk Luke Korošča, nam bo kmalu vse jasno. 
Kateri oče ali ded ne bo svojemu sinu ali vnuku pripovedoval velikih doživ­
ljajev iz lastne preteklosti! Stari Luka in Matevž morda nista pomnila še kaj 
imenitnejšega od svoje prve poti na Triglav. Kdove kolikokrat sta v dolgih 
zimskih večerih in kadar koli je še nanesla priložnost, razlagala na dolgo in 
široko vsakomur, kdor ju je hotel poslušati, kako je bilo tistega leta ... Kar 
je zamudil Vodnik, je izvedel Rosthorn. Nič zato, če nam tega ni v celoti napi­
sal. Hvaležni smo mu že samo za tisto drobno pripombo, ki nas iznova potrjuje 
v prepričanju, da je Hacquet zapisal čisto resnico. 
Luka K o r o š e c , se je rodil malemu kmetu Tomažu in njegovi ženi 
Mini Korošec na Koiprivniku hiš. št. 31 (sedaj 10) dne 16. oktobra 1747 in je 
2 
V izvirnfill:u stoji: » ... wovon einer mit Namen Lucas Koroshez, der erste war, 
der ihn, vielleicht solange die Welt steht, bestieg ... « Medtem ko je to za nas tako 
važno ugotovitev Debelakova v Kroniki Triglava (G. i. I., 1947, str. 220) pravilno pre­
vedla, pa beremo v Lovšinovi iknjigi »V Triglavu :in v njegovi soseščini«, 1944, str. 99: 
» ••• eden od njiju Luka Korošec, menda (,podčrtal pisec tega članka) prvi, ki je od 
početka sveta stopil na njegov vrh,« in v Westrovj monografiji »Baltazar Hacquet«, 
1954, str. 43: »- eden njiju, z imenom Luka Korošec, je bil najbrž (podčrtal p. t. č.) 
prvi, ki je pristopil na vrb, odkar svet stoji - «. Ne enega ne drugega ne bom dolžil, 
da &ta s tako , postavljeno besedo » menda« odn. »najbrž« namenoma popačila smisel 
izvirnika. E1 ~ rare humanum est . . . Pripomnil sem to le stvari na ljubo, da se ta 
usodna pogrešim ne hl še kdaj ponovila. 
250 

tam tudi umrl v svojem 80. letu, dne 8. marca 1827. Ko je šla že molče mimo 
nas tik po dokom:ni osvoboditvi Triglava dvestoletnica rojstva tega zname­
nitega moža, pa bi se spodobilo, da mu let-0s, ob 130-obletnici njegove smrti 
postavimo na. vrhu Triglava dostojno spominsko ploščo in tako izbrišemo težko 
krivico, ki mu je ·bila v delež vse do groba in do današnjih dni. 
LITERATURA, 
kolikor je v članku nisem nadrobneje navedel: 
A) domača: 
Badjura Rudolf: Na Triglav, v kraljestvo Zlatoroga! Ljubljana 1913. 
Badjura Rudolf: Jugoslovenske Alpe, Ljubljana 1922. 
Kajzetj Mirko: Naš alpinizem, Ljubljana 1932. 
Wester Josip: Hoja na Triglav pred sto leti (dr. Mihael Tušek), Pl. V. 1934. 
Wester Josip: Baltazar Hacquet, pr, vi raziskovalec naših Alp, Ljubljana, 1954. 
B) , tuja: 
Hacquet Baithasar: Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung 
des Herzogtums Krain, Istrien und zum Teil der benachbarten Liinder, I-IV, 
Leipzig, 1778, 1781, 1784, 1789. 
Costa Heinrich: Reiseer ,innerungen aus Krain, Laibach, 1848. 
Deschmann Karl: Die b.isherigen Erforschungen des Triglav, Laibacher Ztg. 1868, 
36, 37. 
Kugy Julius: Fi.inf Jahrhunderte Triglav, 3. poglavje: Die ersten Ersteigungen des 
Triglav. Lorenz Willonitzer und Balthasar Hacquet, 1777-1782. 5. poglavje: 
Etwas iloer meine Reise auf den Trj_glou in Oberkrain, angefangen am 18. Sept. 
1808 (stanig), - 7. poglavoe: Schilderung einer Ersteigung des Terglou in 
Oberokrain im Juli 1828 (Rosthorn). 
Graz, 1938. 
Radics Peter: Bergfahrten in č>sterreich einst und jetzt, Augsburg, 1888. 
Radics Peter: Vom Triglav und dessen Besteigungen, Ost. Touristenzeitung, 1887. 
Ljudje pod Goltmi 
STANE TERCAK 
Sončne samine 
Ljudje pod Goltmi pravijo, da drže k njim vse poti iz Savinjske in Šaleške 
doline, pa še s koroške strani pridejo včasih k njim v vas. K njim pridemo iz 
trga Mozirja v debeli u11i, če vzamemo dobro pot pod noge, po markirani poti. 
Kdor pa rad malo dalje pe~ači, izstopi že na železniški postaji Paška vas in jo 
mahne preko Gorenjskega klanca in Lepe njive ali po Ljubijskem grabnu, 
kjer si pri zadnjem še živečem suknarJu Firberju lahko ogleda še edine vavhe 
v Sloveniji, kjer se je še do lanskega Jeta delalo pravo domače sukno, ki je bilo 
znano že precej več kakor sto let kot »mozirski lode« za ljudi pod Goltmi, pa 
še za gornjesavinjske hribovce. še celo Korošci so radi zašli v to ozko sotesko, 
stisnjeno med Bele vode in Golte. 
Torej smo si na jasnem, kje žive ti ljudje, o katerih ne pišejo naši časniki, 
ne revije, še manj pa knjige, kakor je z žalostjo v srcu potožil narodopisni 
skupini napredni kmet Lovro Goličnik-Podstenšak. 
Ljudje pod Goltmi so napredni Šmihelčani. To so hribovski kmetje sončnih 
samin, ,po katerih se razlivajo skoraj ves dan sončni žarki kakor zlato, od 
Radegunde nad Rečico tja preko najviše ležeče kmetije Kebrovine, Jazbin, 
Goltnika, Verbuča, Hriberška in Konečnika do izvira Ljubije in soteske pod 
Belimi vodami. 
251 
..