P ošiniti a plačana v gotovini. Posamezna številka 1.25 Din. DELAVSKA POLITIKA OLASILO SOCIALISTIČNE STRANKI JUGOSLAVIJE. Uradaiitva |e v Maribor«, Kliki cmU 5, poitai pndil 23, Kckopiai le ne vračajo. Nefrankirama pisma te ne Dpsavai Maribar, Rolka cmU 5, po« tal Lfabljana VD, Zadraial 4oas. »prejemalo, predal 3Z Izhaja vsako sredo in soboto. Naročnina za državo SHS tnaia mesečno 10 Din, za ino-zetnetvo meeečao 15 D So. Malih oglasov, ki »lužijo ▼ posredovanje in »ocijalne namene delavstva ter aameičeocev, stan* vsaka beseda 50 para. Debelo tiskana beseda stane 1.— Din. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda 1.— Din. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta 1.50 D. Pri večjem Številu objav popust Čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo. itev. 3. Sreda 9. januarja 1929. Leto IV. Vsem somišljenikom! Zgodilo se je to: V razpletu državne krize, v katero nas je zavedel desetletni boj naših buržuazij za delitev prevlasti, je bila izdana 6. t. m. proklamacija krone, s katero se suspendira ustava od 28. junija 1921 in nadomesti s posebnim zakonom »O kraljevski oblaki in vrhovni upravi«. Z ukinitvijo ustave so propale vse ljudske svoboščine in j«e razpuščena narodna skupščina kakor tudi vsa samoupravna telesa. V vezi z novim državnim stanjem je poostren zakon o zaščiti države, 'ki razpušča politične stranke 3 plemenskim in verskim obeležjem, omejuje snovanje udruženj, prepoveduje shode in sestanke brez policijskega dovoljenja. Ne spuščamo se v razsojanje navedenih ukrepov in smatramo samo za dolžnost objaviti novo stanje vsemu somišljeništvu. Vendar pa ne moremo preko teh dejstev, ne da bi opozorili somišljeništva in javnosti, da za nastalo stanje v naši državi razredno zavednega delavstva ne zadene odgovornost. Vsa težina odgovornosti zadeva vse naše plemens‘k'0 opredeljene bur-žuazne stranke, ki so slepo in dosledno vedle do katastrofe ustavnosti. Ko opozarjamo somišljenike na nove razmere, jih pozivamo, naj ostanejo zvesti svojim lepim socialistični idealom in naj si ohranijo v teh težkih dneh trdno vero v našo svetlo bodočnost. Pokrajinsko načelstvo SSJ za Slovenijo. Narodne skupščine in državne ustave ni več! Kriza je končana. Kriza parlamentarizma namreč s tem, da je bila narodna skupščina razpuščena ir listava suspendirana. O vzrokih, ki so dovedli do tega koraka, smo že raz-motrivali. Danes povemo samo še, kaj se je pravzaprav zgodilo. Po demisiji vlade sta bila pozvana v Beograd h kralju tudi dr. Maček in Pribičevič. Dr. Maček je bil pozvan dvakrat v avdijenco. Dr. Maček je zahteval federativno dualistič-•no državo, skupnega kralja in posebno hrvaško vojsko, kakor smo že poročali. S stališča režimskih krogov so bile zahteve dr. Mačka nesprejemljive, zato je imenoval kralj novo vlado in izdal dne 6. t. ni. poseben manifest na državljane. Proklamacija naglaša, da je prišel čas, ko med narodom in kraljem tie more in ne sme biti več posredovalca. Parlamentarizem ni prinesel ureditve in konsolidacije razmer, marveč le škodo. Sporazumi, pa tudi najbolj običajni odnošaji med strankami in osebami, so postali popolnoma nemogoči. Sveta moja (kraljeva) dolžnost je, da z vsemi sredstvi čuvani državno in narodno edinstvo. Končno odreja kraljeva proklamacija: »Zaraditega sem odločil in odločujem: Ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev od 28, junija 1921 se ^razveljavi. Vsi državni zakoni ostanejo v veljavi, dokler se po potrebi z mojim ukazom ne bodo ukinili. Na isti način se bodo v bodoče ustvarjali tudi novi zakoni. Narodna skupščina, izvoljena 11. decembra 1927, se razpušča.« Nova vlada sestoji iz naslednjih ministrov: general Pera Živkovič {predsednik), dr. Vojislav Marinkovič (zunanje stvari), dr. Anton Korošec (železnice), dr. Stanko Švrlju-ga (finance), Boža Maksimovič (prosveta), dr. Milan Srskič (pravda), Lazar Radojevič (šume in rude ter agrarna reforma), Štefan Savkovič (javna dela, pošta), dr. Mate Drin-kovič (socijalna politika in trgovina ter industrija), dr. Tugomir Alaupovič (vere), dr. Uroš Krulj (zdravje) in general Štefan Hadžič (vojska in mornarica). Nova vlada je imela že svojo prvo sejo, na kateri je sklenila in tudi cbjavHa v »Službenih aovinah« za' kone, ki določajo stroge izjemne odredbe. Tako n. pr.: Zakon o kraljevski oblasti in vrhovni upravi: Kralj je nos’lec vse oblasti v državi. Zakone izdaja in proglaša kralj. Kralj odstavlja in postavlja državne uradnike. Kralj imenuje predsednika in člane ministrskega sveta, kateri so njemu neposredno podčinjeni in odgovorni. Oni vodijo po pooblaščenju kralja vse panoge državne uprave. Število ministrstev določa kralj. Kralj izdaja in razglašuje zakone s kraljevskimi ukazi, ki sami po sebi pomenjajo zakon. Kralj more sam obtožiti ministre. Ministre sodi državno sodišče, k; je sestavljeno iz treh državnih svetnikov in treh kasacijskih sodnikov, katere imenuje kralj. Zakon o zaščiti javne sigurnosti in reda v državi. Vsi čini, ki so naperjeni proti državi, se kaznujejo odslej s smrtjo ali robijo 20 let. Prepovedujejo se in razpustijo se vse pol tične stranke, ki imajo ali versko ali plemensko obeležje. Osnovanje novih udruženj in nadaljnji obstoj obstoječih društev, ki imajo drugačno obeležje in cilj, kakor je gori omenjeno, je vezan na posebno dovoljenje, oziroma velikega župana. AJko bi se v roku enega meseca to dovoljenje ne zaprosilo, je smatrati, da dotično udruženje ni dovoljeno. Da li je društvo politično ali ne, lo presoja veliki župan. Shodi se morajo tri dni prej prijaviti z navedbo dnevnega reda. Ako b: bilo potrebno, da se v katero mesto, občino ali okraj zaradi upostavitve reda pošlje vojska, je vsaka hiša dolžna, da na svoje stroške vojsko vzdržuje. Poosttrenje zakona o tisku. V vseh slučajih, v katerih hi moral urednik, oziroma lastnik, izdajatelj ali tiskarna, ki se pregreši proti določbam obstoječega zakona o ti- sku, biti obsojen na zapor ali denarno kazen po tem zakonu, velja odslej, da se ta kazen odmeri po določbah .poostrenega zakona o zaščiti države, ako odmerja zakon o tisku za tozadevni slučaj blažjo kazen. Zakon o spremembi zakona o oblastnih samoupravah in občinah. Člen I. določa: Vse obč-nske u-prave v vsej državi so z današnjim dnem razpuščene. Člen II. določa: V mestih Beogradu, Zagrebu in Ljubljani postavi kraljevski ukaz na predlog ministra za notranje zadeve novo občinsko upravo. Člen III.: Občinske uprave na deželi, oz. občinske komisarje postavi takoj veliki župan dotične oblasti. Člen IV.: Oblastne skupščine in oblastni odbori prenehajo delovati. Njihove posle prevzamejo oblastni komisarji, ki se takoj imenujejo. O njihovem delokrogu izda takoj poslovnik minister za notranja dela. S temi čini je v državi odpravljen parlamentarizem najbrže za daljšo dobo. Jasno je pa tudi, da bodo marsikatere ustanove, zlasti delavske, imele jako težek položaj, če se ne bo upoštevalo kulturnih in socijalnih potreb delavstva tako kot je to potrebno v modernih, na primerni višini stoječih državah. Organizacije že danes opozarjamo na to, da vse potrebno ukrenejo v zmislu novih zakonov, da jih ne zaloti za naše čuvstvovanje neopravičeni pritisk novega političnega kurza v državi, ki ga mi nismo provocirali in tudi ne hoteli. Zadnja pot Valentina Komavlija. Slovensko delavstvo je spremilo ■ svojega dragega sodruga Valentina Komavlija na zadnji poti tako, kakor je pokojni zaslužil. S čustvom naj-globokejše zahvale za njegovo veliko delo. Pogreb se je vršil iz poslopja Delavske zbornice v Celju, kjer je pekojni ležal, ob veliki udeležbi sodrugov iz Celja, Ljubljane, rudarskih revirjev, Maribora itd., ter znancev in prijateljev iz Celja in drugod. Impozanten pogreb, ki je pričal o toplih simpatijah, ki jih je pokojni povsod užival, ki je bil vsem drag po vseh svojih lepih lastnostih, po svoj: požrtvovalnosti, po svojem zavzemanju za vsako pravično stvar. Lepo število vencev in zastave so spremljale v dolgi povorki na tej zadnji poti našega Valentina. Na grobu so se nato vrstili govori, ki so izražali vso tugo vseh sodrugov in prijateljev za našim izvrstnim sobojevnikom, za našim odličnim prijateljem. Govorili so zastopniki naših gospodarskih organizacij, kjer je bil pokojni vedno delaven, društva jugoslovanskih emigrantov iz Italije, sodr. Eržen za pokrajinsko strankino načelstvo, ki je v lepem, vdanem govoru spomnil vse odlike značaja, vso lepo delo, vse lepe lastnosti vzornega sodruga, za katerim žaluje vse delavsko gibanje. Govoril je tudi zastopnik zveze privatnih nameščencev, katere aktivni član je bil pokojnik. Zastopana so bila pri pogrebu celjska občina, Konzumno društvo za Slovenijo, Mestna hranilnica, Delavska zbornica, Borza dela, delavske strokovne organizacije, delavske kulturne organizacije itd. itd. Cvetje je padalo na njegov grob, zastave so se sklonile ob globoki tugi navzočih. Tako so se poslovili od svojega Valentina. Njemu naš trajni najlepši soomin! Pri pogrebu se je odigral neljub incident, ker je duhovnik zahteval, da moia križ na čelo sprevoda, medtem ko so bili sodrugi mnenja, da spada na čelo njihova zastava, zastava, kateri je pokojni tako vneto služil. Končno je le obveljalo načelo, da gre zastavi proletarijata svoje mesto. Hainfeld. Bratska avstrijska socijalistična stranka je v nedeljo, dne 30. decembra, na slovesen način obhajala štiridesetletnico svojega rojstva. Ta jubilej se je ob enem proslavil na dveh krajih in sicer na Dunaju in v historičnem mestecu Hainfeldu na Spod. Avstrijskem. Potrebno je, da se na to obletnico tudi mi spomnimo, kajti ta spočetek je bil tudi naš. Sicer je že preje obstojala socijalna demokracija v stari Avstriji, toda znano nam je, da se je ista na žalost razbila, da sta nastali dve struji, ena zmernih in ena radikalnih socialdemokratov. Če bi bil že tedaj kdo odkril boljševizem, tedaj bi bili eni »socijalni patrijoti« in drugi »neodvisni« ali komunisti, kot je to danes moderno. Takrat, pred štiridesetimi leti, je bila stvar naravnost tragična, ko je bil delavec še popolen suženj i socijalno i politično. Delavci so takrat poznali samo dolg delovni čas in neomejeno izkoriščanje, niso pa poznali nobenega zavarovanja, tudi bolniškega ne. V parlamentu ni bilo nobenega zastopnika, ker niso imeli volilne pravice, ker je bila ista omejena samo na posedujoče s cenzusom in še med temi so bile razlike. Tedaj je bil najhujši čas, ker se je delavstvo jelo šele probujati in tega pro-bujanja se je kapital najbolj bal. En del delavskih voditeljev je stal na stališču najradikalnejše in brezobzirne borbe ne glede na žrtve. Sredstva te borbe so bili tudi posamezni atentati, ki so oblastem bili dobrodošli; saj pa jih je oblast tudi sama organizirala s pomočjo agentprovo)-' katerjev, ki so marsikaterega poštenega ter idealnega borca spravili v luknjo, ali pa vsaj »po šup«. Drugi del proletarijata je stal na stališču zmernosti ne na ljubo kapitalu in njegovim biričem, marveč za svoj lasten interes, kajti tudi tedaj je veljalo načelo: koliko moči, toliko pravice. In kaj bi naj bila peščica ljudi takrat dosegla, kot samo preganjanje, ako se je skušala izpostavljati. Takrat je bilo za delavca, ki ni brezpogojno pariral, samo dvoje v modi, namreč zapor ali pa izgon. Izgnan pa je bil vsak najmanjši »ro-govilež«, ki ni bil v dotično občino pristojen — kar se celo pri nas še dandanes poskuša. Radikalna struja je zametala vsako volilno pravico za delavca, četudi mu je ni nikdo ponujal, medtem ko je druga stala na sta- l-šč.jr, da si mora delavec osvojiti vsa politična prava, a k-o hoče ,'priti do moči v državi, deželi in občini. Ko se je bil med voditelji obeh stkuj najostrejši boj, je delavstvo bilo vidno Lqlj tlačeno in zatirano, lo je trajalo nekaj let. Končno so se našli prevdarni možje pri obeh strujah, ki ao razmišljali, ali bi ne kazalo, medsebojno brezupno borbo končati ter iskati poti, po kateri bi se edino moglo k .cilju, kajti od medsebojnega klanja je mogel imeti samo tfetji dobiček in to je delodajalec-kapitalist. Zato so •se začeli koncem 1. 1887 na Dunaju skrivni sestanki, kajti javno nastopanje je bilo zvezano z velikim' mikom. Taki sestanki so se eno leto nadaljevali, dokler ni bila stvar koncem leta 1888 zrela za kongres — zedinjenja. Toda kje pa bi se naj vršil kongres, ko pa je vladalo na Dunaju, in v celi njegovi okolici izjemno stanje. Ustavne svoboščine so bile samo za delavstvo suspendirane — drugi stanovi so se mogli neovirano sestajati. No in sodrugi so se končno odločili, da gredo zborovat ven iz obsednega pasu, v majhno mestece v goratem kraju zapadno od Dunaja, z imenom Hainield. Ta kraj je bil v okolišu okrajnega glavarja Aueisperga, ki je bil še najobzirnejši napram delavstvu od vseh tedanjih birokratov. Prišlo je vsega skupaj 110 delegatov od obeh struj. Duša cele akcije je bil pokojni dr. Adler, ki je komaj tri leta popreje vstopil v socijalno-demokratičen pokret. So-drug Adler je imel tako silen vpliv na obe sporni struji, da se mu nikdo ni upal zoperstavljati in eni celo trde, da je sploh njegova zasluga, da je prišlo do ujedinjenja. Sodr. Viktor Adler je izdelal program za novo so-cijalno-demokratično stranko, kateremu je dal svojo sankcijo ali »že-gen«, ko se s. Adler sam izraža, sodrug Kautsky, ki je že tedaj igral veliko vlogo v socijalistični internacionali. Kongres se je začel 30. decembra 1888 in je končal z vspehom 1. jan. 1889. Za novi skupni edin- J stveni program so glasovali vsi dele- * gatje razen treh. — Od tedaj se je stranka začela lepo razvijati in je v Hainfeldu zasajeno drevo jelo kmalu poganjati mogočne veje preko vseh avstrijskih kronovin ter polagoma roditi tudi sad. Tekom teh štirideset let, ki so sicer za človeško življenje mnogo, ali za zgodovino naroda jako malo, se je silno mnogo izpremenilo. Daleč bi nas vodilo, če bi hoteli naštevati, kaj vse je proletarijat od tedaj dosegel, ko ni imel do tedaj nobenih pravic in to velja zlasti za delavstvo sedanje okrnjene Avstrije, ki pričakuje še samo dneva, ko bo prevzelo tudi državno krmilo v lastne roke. Sodrugi so, kakor že uvodoma rečeno, obhajali 30. decembra 40-letni jubilej zmage socijalistične misli. Ta proslava se je vršila obenem na dveh krajih, t. j. na Dunaju, kjer so se zbrali v veliki koncertni dvorani samo zaupniki (dunajskega delavstva, ker je že samo teh mnogo, .saj ima stranka na Dunaju samem nad 250.000 politično organiziranih članov, medtem ko je na Dunaju vseh onih, kateri volijo socijalistično, nad 700.000. Spominski govor je imel sodr. dr. Ren-ner, pri čemur so peli združeni del. pevci. V istem času se je proslava vršila v Hainfeldu v še večjem obsegu, katere so se udeležile deoutacije iz vseh krajev Avstrije. Omeniti je, da je danes od onih 110 delegatpj' živih samo še 16, od katerih dva nista več v socijalistični stranki in da se je proslave udeležil stari veteran sodr. Kautsky. Mali Hainfeld je med tem že tudi postal rdeč, saj ima v občin, svetu 12 socijalistov. V spomin na ustanovitev socijalistične stranke v tem kraju je bil odkrit spominski kamen. Živi spomin pa je zedinjena ter silna socijalistična stranka v Avstriji, katere niso omajali svetovni viharji razdora, marveč stoji še bolj trdna ter je vzor ne le nam, marveč celemu svetu. Kajti danes, po štiridesetih letih, izvaja soci-jalizem ono v praksi, kar so njegovi glasniki tedaj učili samo v teoriji. Dnevne novice. Grozote plinske vojne. V ‘Frankfurtu se je vršil kongres ženske lige za mir in svobodo, ki se je zlasti bavil z vprašanjem plinske vojne. Prof. Levin je poročal, da je že do danes poznanih 25 vrst plinskih strupov, katerih strašni učinek večina niti ne sluti. Vojna z vporabo teh plinov bi morala uničiti človeštvo. Vojna na fronti bi bila šala napram grozotam plinske vojne, ki bi se ne omejila zgolj na fronto, nego preplavila tudi zaledje in uničevala žene in otroke. Stotnik Brunskov iz Švedske je poudarjal, da je vojna danes že po- polnoma motorizirana. Ni več glavno armada na suhem, vojna flota na mer ju. Danes je težišče vojskovanja prenešeno na tehniko in strupene pline, za katerimi stoje jake kapitalistične skupine. Poljska zdravnica Bud/.inska je poročala, da se je že v zadnji vojni od zastrupljenih po plinskih bombah rešilo komaj 1 odstotek, v novi vojni bodo plini pomorili vse. Strašne stvari so učenjaki iznašali na tem kongresu. Ali bo svet uvaževal vse to in se zgrozil ali pa šel brezbrižno preko vsega in drl spet i slepo v propast? Rusko-poijski pregovori vznemirjajo Rumunijo. Rusija je namreč po- j nudila Poljski sporazum na osnovi Kellotsgovega pakta. Svetovno časopisje piše, da skuša Rusija s tem odtrgati Poljsko od Rumunije, ki išče sporazum proti Rusiji. Orožje za Ogrsko, V zvezi z orožjem, ki so ga odkrili slučajno cariniki na Dunaju in. ki je bil namenjen v Budimpešto, pišejo sedaj, da se tudi Heimwehrovci mučijo z enakimi posli in dobavljajo Ogrski orožje. Lepa družba, ti Heimwehrovci pa ti madžarski oboroževalci! Reoaracije. Reparacijsko vprašanje je zopet na dnevnem redu. Nemčija trdi, da ne more plačati toliko, kakor zahtevajo, antantni strokovnjaki pa pravijo, da lahko plača toliko in še več. Sedaj so na delu razne komisije in sam bog ve, kaj bodo še vse skuhali. Pametnejše bi storili, da bi opustili vse komisije, črtali vse dolgove in reparacije, ker gredo vsa ta plačila itak v zadnji analizi vsa v korist ameriške finančne plutokracije, ki bogati in bogati, medtem ko Evropa hira. Francosko kapitalistično družbo je tudi po vojni kuga korupcija oku- j žila in prihajajo silni škandali na dan. S Denarno ter ob enem časopisno podjetje pod imenom »Gazette au Franc« je tvorilo pravi tempelj zlatega teleta, katerega duhovni so bili razni ljudje, ministri, poslanci, direktorji listov in sedaj se poroča tudi o nekem vojvodu, ki je dajal svoje vzvišeno ime, da so šli raje na lim oni, ki kaj premo- rejo ter vlagali svoj denar v podjetje* rafinirane sleparske dame Hanau. Francoski parlament je na oredlog socialističnega poslanca radi tega sklenil, da ne smejo odslej poslanci biti ob enem udeleženi pri denarnih zavodih ali akcijskih družbah kot vodje ali upravni svetniki istih. Senat pa je sedaj ta sklep še nekoliko, poostril s tem, da je raztegnil sklep na vse javne funkcijonarje in ne samo na poslance; da pa ne bo treba poslancem iskati kakšnih postranskih ter nečastnih zaslužkov, zato so bile poslanske dnevnice zvišane. Seveda, vse to ne bo temeljnega zla. popolnoma odpravilo. Oblačilna stroka za Slovenijo v-Ljubljani vabi na pred p ustno zabavno noč. ki se vrši v soboto, dne 12. januarja 1929 v dvorani »Ljudskega doma«. Na dnevnem redu so: bogat sirečolov, ples, šaljiva pošta, sanatorij za želodčne bolezni itd. Sodeluje godba društva »Sloge«. Začetek ob 8. uri zvečer. Konec ob 4. uri zjutraj. Vstopnina 10 dinarjev za osebo. Dostojne maske dobrodošle. Cisti dobiček je namenjen za onemogle in brezposelne člane. — K obilni udeležbi vabi odbor. Tiskovni sklad D. P.: Franc Leskovšek, Moste, na zabavi kovačevega Božiča, obresti od Interkomin-terne 3 Din, Vrhovec Ivan k temu 5 Din, Vrhovec Josip k temu 2 Din, Čelešnik Rado 1 Din; skupaj 11 Din. Nadalje sta darovala s. Pulko 20 Din, s. Kapun 10 Din; skupaj 30 Din. — Iskrena hvala. Sodrugi, posnemajte! Odlomek. (Iz govora na shodu ameriških del a v ;ev.) (Konec.) A morebiti je Mandžurija Vašim očem predaleč, pojdite z mano v Chicago! Tu v tem svetovnem mestu je nocojšnjo noč zaprtih v nečistih hišah desettisoč deklic, ki jih sili glad, da prodajajo svojo telo. In mi to vemo, in izbijamo iz tega še neslane šale. In ta nesrečna bitja nosijo poteze Vaših mater, lahko so vaše sestre, Vaše hčere! Dete, ki ste ga danes večer pustili doma in ki bo Vas zjutraj pozdravilo s smejočimi očmi, bo morda dočakalo isto usodo. Danes ponoči je v Chicagi desettisoč mož brez strehe, lačnih in raztrganih, voljnih za delo, prosečih za delo, a vendar stradajo in trepečejo pred grozotami bližnje zime. Stotisoč o-trok, prisiljenih, da si sami služijo svoj kruh, je ogoljufanih za svojo mladost, za srečo in veselje mladih let. Stotisoč mater, ki žive v bedi in nesnagi, se obupno bori s pčšastjo življenja, da borno prežive svoje male. Na tisoče starčkov je strnjenih stran, biez vsake pomoči in brez sredstev, čakajočih na smrt kot odrešenika iz muk. Tu je milijon ljudi, moških, žensk in otrok, ki ječijo pod jarmom mezdnega suženstva, ki se neprenehoma dan na dan, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom trudijo in vbadajo, le da toliko zaslužijo, kar jim je za življenje neobhodno potrebno; otroci »usmiljenega« boga, ki so prokleti do konca svojih dni v enoličnost življenja, polnega križev in težav, lakote in bede, vročine in mraza, nesnage in bolezni, nevednosti, pijančevanja in pregreh! In obrnimo sedaj to strašno sliko, ki se ji pravi življenje in katero mogočniki in njih privrženci hvalijo kot »pametno in pravično družabno« in oglejmo si jo z druge strani, Tu jih je tisoč, morda desettisoč, ki so gospodarji teh sužnjev, ki spravljajo plačilo za trud drugih. To, s čemur živijo, ne zaslužijo sami. Niti ne vprašajo, od kod prihaja. Živijo v palačah, valjajo se v nasladnostih in razkošju, kakoršnega jezik ne nio- LKO SILA; Človek mrtvaških lobanj. Kronika raztrganih duš. . 77 Ker ste vsi, ktcrekoli duh vodi, sinovi Božji. -(Pavla list Rimljanom.) • • • Kdor živi po Kristli, je sin božji kot on. Kako čudno je vse to? Pred letom — vsa moja notranjost se je usmerjala v uživanje, v ta svet. Sedaj sc moram boriti proti temu. Ni lahko. Vidni svet je tako vabljiv in močan, da te lahko vsak čas omami. Najstarejsa hčerka sosede Lize je Malika. Lepa je. Močna, zdrava, stasita. Tajko polne grudi ima in oči kot dvoje hakelj. Tika me, Sinoči je bila pod mojim oknom. »Ali še ne spiš? ■ me je poklicala s ceste. »Kdo pa je?« Smeh mi je bil v odgovor. Pogovarjala sva se nekaj časa. Moti me. V izkušnja v o mi je njeno zdravo telo. Nocoj sem sanjal o njej. Še nisem trden. Še sc bom moral boriti. Moje hrepenenje je: ubiti v sebi vse telesno, vse zemeljsko. S samo/utajevanjem in s tem, da si nalagaš pokoro sam, se izpopolnjuješ. Prej sem se vedno upiral trpljenju, sedaj pa spoznavam, da je ravno človekovo trpljenje tisto, ki daje lepoto njegovemu življenju. Danes imam velik obisk. Pet minut od našega vinograda domuje nadučitelj v svojem vinogradu. Danes je otvoril vinotoč. Pa so ga prišli obiskat stara učiteljica Karla s hčerko, jetični slikar Prelog in suspendirani kaplar. Kranjc. Prenočili bodo (#azcn kaplana) vsi pri meni. Nadučitelj nima prostora. Učiteljica Karla je starejša gospa, ki je marsikaj težkega skusila v živjlenju. Hčerka je njena le.pa, a od ljudi zagrenjena mladost. Njen greli je, pravijo. Kakšni smo vendar, ljudje? Živa je bila in mlada, sedaj pa se mora pokoravati pred ljudmi in cerkvijo, ki jo imenuje nezakonsko« mater . . . Kdo ima pravico tako soditi? Ali ni otrok ravno tako otroik, ako je spočet v cerkvenem formalnem blagoslovu ali ne? AH ni ona samo mati, človelk, ki ga je posvetilo že otrokovo rojstvo samo po sebi? Ni grešila ona, grešijo tisti, ki jo tako sodijo. Vsemogoče stvari širijo o njej. Da je oče njene hčerke nek duhovnik, j da se je v mladosti udajala, komur se je mogla —, ne, nikoli Ivi ne verjel človek, kaikšno krivico, kak greh delamo nad [ svojim bližnjim . . . Hčerka je že dve leti učiteljica, Mlada je in brhka, kot je morala biti njena mati. Lopa je. Mati jo strašno ljubi. Preveč. Hčerka je zaradi tega včasih pre-oblastna nad njo. Niso se mogli načuditi, kako more tako mlad človek živeti v taki samoti. Vse posle opravljam sam. Kuham, pospravljam, pišem, premišljujem evangelije in iščem bistvo božjega in svojega jaza. Danes mi je lažje. V začetku sem se bal te samote, iz katere so zijali sami dvomi vame, da nisem vedel ne kod ne kam. Popolnoma samemu sebi sem prepuščen. Sedaj sem našel pravo vero in pot do pravega življenja. Mnogo smo se pogovarjali. Hčerka je načela so-cijaino vprašanje in dokazovala, da je nemogoče spremeniti stanje človeštva. Vedno in vedno pade. nazaj v razdelitev med bogate in. siromake. Odločno sem zavračal njena izvajanja. Vse to se godi radi tega, ker so ljudje prekomodni, premelvkužni, da bi se potrudili. Nekaitčrniki seveda niti tega nočejo. »Kako hočete rešiti socijalno vprašanje?« »Treba je živeti, kot je v evangelijih zapisano. Kr st nam je s svojim življenjem pokazal pot. Prezirati je treba vse zemeljsko, ubiti v sebi vsako telesnost, zanikali jo in do skrajnosti omejiti življenske potrebe, pa borno lahko živeli vsi tako, da ho dobro vsem in Rogu prav,« »Vi verujete v dušo?« »Da, gospodična!« »Kaj pa, če duše ni?« O tem ne izgubljam besedi. Tudi jaz sem dvomil, ker so me površno in napačno vzgojili. Drdral sem molitvice, katere so me naučili. Kot dret > sem jih navijal in niko'i pomislil, kaj je v njih. Bolje je izmoliti eri sam /bran cčenaš, kot pa sto drdrajočih.« Iz žepa sem potegnil evangelije in j citiral iz sv. Matevža besede Kristusove: Kadar pa molite, ne govorite mnogo, kakor pogani, kajti oni mislijo, da bodo j uslišani zavoljo obilnih besed svojih . . . Ona ne veruje v dušo. Slikar mi je povedal, da je doživela veliko razočaranje. Zaročena je bila, zaročenec pa je bil pijanec in jo je hotel posiliti . . . Takrat se je udala družbi, tudi pila je. Sedaj so mjeni živci popolnoma razkrojeni. Mati se strašno boji zanjo. Zaročila se je proti njeni volji, toda ona ji je vse odpustila. Posebno poglavje v naši družbi je kaplan. Močan, rdečeličen človek, ki so ga suspendirali radi žensk, kot pripovedujejo. Strašno rad pije. Po dolgotrajni pravdi je pri-pravdal lepe gorice po umrlem župniku. Umrl je brez oporoke, na smrtni postelji pa ije obljubil v navzočnosti še nekoga, da podeduje glavni del — Kranjc. Kuharica, ki je trideset let kuhala, stregla in mu baije bila tudi telesno na razpolago, ,pa je zahtevala vse zase. Kranjc si je najel kar dva odvetnika. Precej je zapravdal, toda glavni in lepši del je vendar dobil zase. Tako je začel piti na vse pretege. Sedaj je na enoletnem dopustu, pravi. Ako se v tem letu poboljša, pride zopet na faro. Pa ni upanja. Mlado kuharico, ki se šminka, ima pri sebi. Pravijo, da jo je pripeljal iz Zagreba. Iz javne hiše . . . Gledal sem ga. V močnem, zdravem telesu razsaja goreča strast. Zmerjal me je, zakaj ne pijem. Tudi na cerkev, duhovnike in ženske sva prišla. Zahteval sem od duhovnika popolno netelesno življenje. (Saj zato mu pravimo duh-ovnilk, ker bodi vse njegovo živ-ljebje posvečeno duhu. Duhovnik mora biti nedotakljiv.) Spomnil sem ga na rimske vestalke, ki so jih žive pokopali, ako so se pregrešile s telesom zoper duha. Ni mu šlo v glavo, da more tako mlad človek imeti tako asketične misli. »Ali zahtevate od vseli ljudi tak asketizem?« »Od vseh.« »Potem pa pripravljate konec človeštva. Haha!« Da, gospod, kaplan, konec telesnega življenja je začetek večnosti duhovnega . . . »Kdor pa stoji trden v srcu svojem in nima potrebe, a ima oblast nad lastno volijo in je tako odločil v svojem srcu, da obvaruje svojo devico, dobro dela. Tako tudi, kdor jo moži, dobro dela, a kdor je ne moži, bolje dela . . . Ali veste, kje je to zapisano? »Pavla list Rimljanom. Hudiča, saj vi sle cel teolog. Vi morate v bogoslovje . . ■« Da postanem uradnik, kaj ne?« Strupeni ste, Toda to ho minilo. Ne poznate še sobe, niti življenja. Vrgli ste se v askezo, ker berete evangelije.« Bomo videli.« »Rad bi vas srečal čez par let. Mislim, da to ne bo težko.« Nato sva govorila o ljubezni. Sonje n sem omenil nikomur. Besede bi skalile čisto, gorsko vodo najine ljubezni. »Kako si vi mislite ljubezen?« (I)alje prihodnjič.) re op sati. Stotak razmetavajo za par čevljev, za žepne robce, za podveze; milijone potrošijo za konje, avtomobile in ladje, za palače in slavnosti, za male žlahtne kamne, s katerimi kinčajo svojo nečimernost. Življenje jim obstoji le v nepretrganem tekmovanju, kdo bo bolj brutalen in brezobziren v uničevanju kori štn h in potrebnih stvari, v tratenju dela in življenja svojih bližnjih, srag in solza in krvi človeštva. Vse je njih lastnina, vse se steka k njim; natančno tako, kakor se stekajo vsi potoki v reke in reke v morje, tako se neprestano steka kar samo od sebe vse bogastvo sveta v njih žepe. Kmetovalec obdeluje zemljo, tkalec sedi za svojo statvo, genij izumlja, modri vodi, učenjak študira in vsi sadovi tega telesnega in duševnega dela izlivajo se v nepretrgano reko, stekajočo se v morje nenasitnosti teh maloštevilnih ljudi. Vsa usoda človeške družbe leži v njih rokah. Vse delo sveta je odvisno od nj h in enako požrešnim volkovom pogoltnejo vse. Delavna sila vsega človeštva služi nepreklicno in večno njim v prid. Sučite in obračajte, kakor hočete: človeštvo živi in umira za nje! Nimajo v lasti le dela človeške družbe, kupili so si tudi vlado, in povsod uporabljajo oropano in pri-sleparjeno moč, da napravljajo struge še bolj široke in prekope še bolj globoke, po katerih se steka reka dobička njim v naročje. In Vi, delavci, Vi naj bi bili rojeni le v ta namen, da jim služite kot tovorna žival, da vedno mislite le na trpljenje prihodnjega dne? Jeli kdo tu med Vami, ki bi verjel, da sme to vedno trajati? Jeli danes na tem shodu kdo, ki bi bil tako trdovraten in zakrknjen, da bi vstal in rekel: Da, jaz verujem, da je bilo vedno Jako jn da tako tudi ostane do konca dni; sadove dela smejo vedno in povsod uživati le lenuhi in zajedači, ki so poklicani, da zapravljajo delavske žulje' v svoji prešernosti in veseljačenju ter jih razmetajo v nepotrebne namene? Da bi delo človeštva ne pripadalo tudi človeštvu in se ne uporabljalo v občekoristne namene? Da bi se ne urejalo in vodilo po volji večine, po volji splošnosti? Če pa ne sme vedno tako ostati, kakor je sedaj, katera sila pa je, ki bo te nove zahteve uveljavila? Bodo li morda -vzeli to v roke Vaši gospodarji? Mislite le, da bodo ti kedaj napisali in podpisali oprostilni list za Vašo svobodo? Mar bodo Vaši tlačitelji brusili meč za Vašo osvoboditev, vodili vojsko za Vas, podili čete v boj za Bedni (Dopis z Slovenec« ima na Ježici pri Ljubljani zanimivega dopisnika, ki poroča v novoletni številki »Slovenca o gradbenem gibanju v ježiški občini v preteklem letu. Potem, ko ie navedlel številčne podatke o novozgrajenih poslopjih, adaptacijah itd., ugotavlja, da so v ježiški občini gradili v preteklem letu samo delavci, odu. rokodelci, le trije posestniki so si postavili nova gospodarska poslopja. To dejstvo navaja dopisnik v dokaz krize v kmetskem in trgovskem stanu. — Da ne bo napačnega umevanja te male statistike na račun delavstva in obrtništva v naši občini, in da ne bo kdo mislil, da se je tema dvema stanovoma začelo nenadoma tako dobro goditi, da si proletarijat gradi stavim, dočim si jih ubogi kmet in trgovec ne moreta, je vsekakor treba opozoriti na nekaj, kaiP je »Slovenčev« dopisnik pozabil navesti. Vprašajte tiste, ki so si v preteklem letu zgradili stanovanjske hišice, koliko dolga je na njih in s kolikimi žrtvami so si ustvarili svoj lastni dom. Resnica je, da danes kmetski in trgovski stati sorazmerno najbolje prosperi-rata. Če pa kmetje ne podirajo starih domov in si ne zidajo novih', tega ni pripisovati krizi v kmetskem in trgovskem stanu, ampak okolnosti, da posestnikom, ki že imajo svoje hiše, ni nujno potreba graditi novih. O krizi v trgovskem stanu pa lahko Vas? Bodo li dali svoje bogastvo, da zidajo šole in izobraževalne naprave za Vas? Bodoli v časopisju naznanjali v svet o Vašem napredovanju in vodili politične stranke? Ali ne morete vendar uvideti, da je ta naloga Vaša najvažnejša in najsvetejša naloga, ki Vam je kedaj pripadala? Ali he morete razumeti, da, kadar pride enkrat do preobrata, se bo to zgodilo le pod najhujšim odporom od strani bogatih in vladajočih, med psovanjem, sovraštvom in preganjanjem, pod šibami in v ječi? Nastaviti boste morali svoja gola prsa udarcem besnosti Vaših zatiralcev, prisiljeni k temu po strogem in bridkem nauku slepe, neizprosne potrebe, po muka-polnem stremljenju neizobraženih duhov, po slabotnem bebljanju neukega glasu. Zmaga se bo izvojevala z denarjem, ki so ga pristradali reveži, z izkušnjami, ki so ukradene spanju in počitku, z idejami, ki so se razvile v senci vislic. To bo gibanje, ki se je porajalo v nižavah, boječe in prežimo, rodilo se preganjano v maščevalnosti in sovraštvu. Toda klicalo bo Vas delavce, Vas mezdne sužnje, z zapovedujočim glasom, kateremu ne morete u-bežati, kjerkoli se tudi nahajate, z glasom vseh krivic, ki so se Vam storile, z glasom vseh Vaših žel), z glasom Vaše dolžnosti in Vaših r.a-dej, z glasom ubogih, zahtevajočih, da bodi konec bede, z glasom zatiranih oznanjalo bo konec slehernega izkoriščanja, z glasom moči, okovane z obupnimi naklepi, z radostjo in pogumom, rojene v brezdanjem grobu strahu in razdvojenosti! Glas dela bo zadonel, pieziran, psovan in vendar mogočen, strašen vsem lupežnikom, pa zaslepljen in uklenjen in svoje moči se nezavedajoč! Senj upora požene delavca kvišku, nadeja se bori v njem z bojaznijo, in nenadoma plane pokonci in iz prs se mu izvije krik, slišen v najoddaljenejši konec sveta! In po bliskavo se uresničijo sanje! Začne se gibati, plane kvišku in verige leže na tleh zdrobljene, okovi odpadejo, vzpne se visoko 'kot gora in skoči kakor orjak na noge in raz-kriči svojo osvoboditev v svet v nepopisni radosti!« Govornik nenadoma umolkne pod težo svojih občutkov. Stal je tu z razprtimi rokami in zdelo se je, da ga zanos in sila navdahnjenja dviga kvišku. Množica je skočila s svojih sedežev tuleč, in možje so stiskali pesti v preveliki navdušenosti. ! in trgovci. Ježice.) pričajo vsepovsod, ne samo v ježiški občini, nove in pa lepo prenovljene ali povečane trgovine. Objektivno dejstvo je. da je baš trgovina v moderni dobi tisto eksistenčno sredštvo. ki se ga oprijema največ podjetnih ljudiskmetijstvo pa še vedno in kljub vsemu najzanesljivejša podlaga bodočnosti našega podeželskega človeka, ki do dlaties z redkimi izjemami ne pozna kruhoborbe. — Bližina mesta je za okoliške kmete okolnost vitalnega pomena. O tem bi ne vedlele marsikaj povedati samo mnogoštevilne karavane posavskih mlekaric, ki vsako jutro potujejo s polno naloženimi vozički v mesto, temveč tudi' kmetje, ki celo ob ugodnem zimskem vremenu vozijo na mestna stavbišča savski pesek, a med letom, in zlasti v jeseni, zalagajo meščanske rodbine s svojimi pridelki. Najvzornejše urejene kmetije najdemo baš v bližini našega kulturnega centra, čemur pa ni toliko vzrok »kulturni« center, kot baš ugodne trgovske zveze z mestom. Oddaljenejši kmetje, ki teh zvez nimajo, so mnogo na slabšem, zakaj marsikaj zraste na polju, česar iz-veuokoliški kmet ne more spečati v denar, dočim zvozi naš okoličan vse to v mesto, pa najsi gre n. pr. tudi samo za motovilček. Po vojni si je mnogo okoliških kmetov za čuda opomoglo. Nabavili so si moderne poljedelske stroje. Cena dveh takih strojev bi včasih zadostovala, da bi si delavec ali rokodelec postavil vsaj pol hišice. Po 100.000 Din dajejo »ubogi« kmetje iz okolice dote svojim hčeram, kar tudi dokazuje »krizo«. Govorimo kajpa o gruntarjih, kajti bajtarji in mali kmetje so itak proletarijat, ki se ga »Slovenec« tako rad poslužuje, ko govori o križih in težavah kmetskega stanu vobče. Značilno izjavo je podal neki posavski kmet o klerikalnem! načinu zastopanja kmetskih interesov. Rekel je; »če čitam .Slovenca’ in .Domoljuba1, ko se vlečeta za kmete, se mi zdi, kakor bi poslušal mater, ki prepričuje sitega dojenčka, da je lačen. Naposled otrok res misli, da je lačen in sc začne dreti ter hlastati po materinih prsih. Nu, jaz nisem lačen in še marsikdo tudi ne, ki mu vsiljujejo klerikalci svojo kričečo reklamo. — Pika. Celje. Plesni venček »Svobode«. V soboto se vrši v restavraciji »Zeleni travnik« v Zavodni plesni venček »Svobode«. Pričetek ob pol 8. Preskrbljeno je za obilo in prijetno zabavo, ki se v Celju najde le na prireditvah »Svobode«. Dvorana in prostor bodo okusno dekorirani, tla polžka kot led. Socijalističue strokovne in kulturne organizacije v novih prostorih. Palača Delavske zbornice, ki jo je rdeča večina v Delavskem parlamentu postavila celjskemu proletarijatu, je postala središče delavskega strokovnega pokreta in delavske kulture. Naše organizacije so se preselile v svoje odrejene jim prostore in bodo odslej tamkaj stalno poslovale. Okusno opremljena dvorana, tik naše prostorne pisarne, bo služila za naša redna predavanja in druž. večere, ki se bodo v najkrajšem času pričeli. — Ta moment: mora biti tudi preobrat v delu organizacij, ki se morajo z dvojno silo vreči na delo. So-drugi, palača Delavske zbornice mora biti nas center, iz katerega bo vznikla delavstvu nova doba — in ko pridejo volitve v Delavsko zbornico, mora biti samo naša! Razprodaja manufakturnega in galanterijskega blaga se vrši v »kon-zuniu« na Kralja Petra cesti vključno do sobote. Stvari se dobe zares zelo poceni in priporočamo sodrugom, da si ogledajo zalogo. Ljudska kuhinja v Ljudskem domu se bo v najkrajšem času preselila v svoje nove prostore. Prostori so zelo obsežni in bodo razdeljeni v jedilnico in čitalnico, ki bo nudila ga-berskemu delavstvu toliko pogrešano zbirališče. Adaptacija prostorov se je izvršila večinoma s sredstvi Delavske zbornice, ki je za interese našega delavstva pokazala mnogo razumevanja. Ptuj. Predpustna pa resnična. Da je Ptuj zakotno mesto, smo sumili že dolgo, dokaz resnice je pa bil dopri-nešen šele 3. januarja 1929. Glasbena Matica je namreč priredila ooseben koncertni večer, na katerem je sodeloval nek baltiški Rus. Agitacija je šla potom plakatov in še posebej z osebnimi povabili. Koncerta se je u-deležilo v celem 48 umetniško navdahnjenih Ptujčanov, od katerih je predstavljalo 34 posestnikov nemško prebivalstvo Ptuja, 14 pa slovensko. Pred koncertom je ravnatelj Glasbene Matice, g. Pahor, v slovenskem jeziku razjašnjeval pomen komadov ki se bodo predvajali. Ko je končal, se je oglasil nek nemški posestnik in prosil, naj bi se še pojasnile glavne stvari tudi v nemškem jeziku, ker je med gosti tudi nekaj dam, ki slovenski ne razumejo. Pa javil se je nenadoma blagajnik Glasbene Matice, lekarnar Orožen, ki je izjavil, da je to nemška orovo-kačija in da naj ie gredo, češ, tam so vrata. Nemci so bili poparjeni, najbrž pa niso tega niti prav razumeli, zato se niso odstranili, kar bi bil največji efekt umetniške vsebine. To je torej 'anekdota, žalibog resnična in za Ptujčane in njihovo kulturo vsebinska. Mi se ne bi brigali za take •e imenuje občutek, ko smo srečni. Tako veseli smo lahko tudi tisti dan, ko se pere perilo, ako se spomnimo V prednosti, katere ima ribarije, naj ima velika gospoda med seboj, kar hoče. Ampa'k zadeva tan-gira tudi občino, ki zavod Glasbeno Matico vzdržuje. V zavodu je tudi nekaj nemških otrok na pouku. Kaj mislijo razni nacionalistično preveč navdahnjeni gospodje, da je tak zavod žoga, s katero se lahko vsak »umetnik« igra? Kak efekt bo to napravilo v inozemstvu, si lahko vsak polizobraženec predstavlja. Mislimo, oz. bojimo se, da bodo Nemci, ko pridejo po tem škandalu do sape, ta škandal razbobnali po vsem svetu. Ali nas hoče gotova klika postaviti pred vsem svetom za Abderite? Na eni strani so tako lojalni, da sprejemajo »nemški« denar in povabijo Nemce, ki se odzovejo v skoraj trikrat večjem številu kot sami, na drugi strani pa tako kulturno nastopijo napram njim. Zaradi takih škandalov, ki mestne zavode diskvalificirajo do skrajnosti, je bolje, da občina ukine svoje subvencije. Zaradi par prena-petežev nikakor ni treba, da bi denar razmetavala, je dovolj drugih potreb, kakor pa gojenje take »umetnosti«. Končno še omenimo, da je ta Rus, ki je priredil koncert, stanoval v hotelu Osterberger, kjer so ga seveda obiskali naši nacijonalni predstavniki. Nagovoril jih je ruski, ker ni vedel, da so v Ptuju samo — Slovenci, ki ne razumejo velikega slovanskega jezika — ki ga danes govo-rj nešteto delavcev v Jugoslaviji in tudi v Ptuju. Ker torej niso razumeli., rusko, so ga prosili: Bitt' šen, redns tajč, rušiš fersten vir net ... In končno: kako je pa bilo takrat, ko je ljubljanska Glasbena Matica in mariborska prirejala koncerte po Nemčiji? — Oj, Abdera, mein Hei-matland . . . Književnost. Knjižnica Delavske zbornice v Ljubljani je v decemlbru mesecu izposodila 1811 obiskovalcem1 .3798 knjig, od teh 170.3 slovenske, 1814 nemških, 26.3 hrvatskih, 16 francoskih in 2 ruski, odnosno 5.37 znanstvenih in .3261 leposlovnih. Vpisalo se je 1.3.3 novih članov. Agitirajte med onimi, ki še ne obiskujejo knjižnice. da postanejo njeni redni člani! »Socijalna Misao«. Izšla je 1. številka II. letnika zagrebške kulturno-politične revije, s sledečo vsebino: Juraj Demetrovič, nar. zastopnik: Sloboda i jedinstvo; Dr. Lav Win-ter, soc. detn. nar. zastopnik i minista? na r., Praga: Odnos Čehoslovaške prema Jugoslaviji; Ph. i med. dr. Lujo Thaller: Značenje sifilisa ti današnjo) kulturi; dr. M. Kus-'Nt-kokpev: Parvus; St. Tomašič: Nekoliko misli o Ivanu Cankaru (ob priliki desetletnice smrti); Franjo Blažotič: Fatalna bašti-na; dr. Mirosla* Vranič: Alimentacije; I. D. Kriza našega železniškega prometa. Pregledi: Kulturni: Upton Sinclair o svojem novem romanu »Boston«. Nova Literatura; Biblioteka Nar. Univerziteta u Beogradu; Politički: Militariziranje gradjanske uprave; Izigravanje besplatnosti državne nastave. Letna naročnina za »Socijalno Misao« znaša 40 Din, poletno 20 Din, posamezna številka 4 Din. Uredništvo in uprava, Zagreb, Preradovičeva ulica 42, IH. kat, dvor, Kako je Tilka dobila sluibo in moia. Tilka je napravila maturo na učiteljišču in sioer z odliko. In kaj bi je ne napravila, bila je bistro in zalo dekle; pri vsakem« izpitu ie nastopala samozavestno in imponirala je s svojimi temperamentom! vsakomur. Kadar je pa zadela ob kak kamen nevednosti, tedaj je krog njenih ustnic zaigral čaroben nasmešek, ki je vsakega moškega skrivil. Ko je napravila maturo, je bilo treba še službe. Mama jo je težko vzdrževala. No, pa hrana in stanovanje, to bi že še skromno šlo, ali toaleto in drugo, kar pri tiče njenemu stanu, za to je pa šlo malo težavno. Tilka rabi službo, ali težko je šlo zanjo, ker je prosilk povsod preveč. Pa tudi to bi še ne bila taka ovira pri odlični prosilki, ali Tilka je bila malo svojeglavim, utepla si je v glavo, da mora priti v službo v Leskovo brilo. V Leskovem bndu pa je bila razpisana služba stalne učiteljice; za stalno namestitev pa Tilka še ni imela usposobi jenostnega izpita. Učiteljic s takim izpitom pa je več kom-petiralo na to mesito, med' njimi enaindvajset starejših, ki so že dalje časa čakale na stalno namestitev. Kako naj tedaj pride Tilka na to mesto kot začetnica? Tilka) pa v svojih načrtih ni tako naglo obupala. Pričela je brskati po svoji glavici in kmalu jo je našla: Njen pokojni papa, ko je bit še živ, je vsak teden tri večere tarokiral z vladnimi svetnikom Češarkom in vladni svetnik Češarek je bil' član okrajnega šolskega sveta. To je Tilka dobro vedela; ali eno pa Tilki ni šlo v račun. Vladni svetnik je bil liberalec, večino okrajnega šolskega sveta pa so imeli klerikalci, v katerem je bil v takih stvareh merodajen prošt Dn-nuia. Toda Tilka se je kljub tem zaprekam napotila k vladnemu svet- niku Češarku, da ga poprosi, če mu bo mogoče, da bo v rejeni zadevi rekel dobro besedo. Ko je Tilka stopila v sobo vladnega svetnika, jo je ta jako prijazno sprejel: »No, Tilka, kaj pa Vas vodi k meni?« »Gospod svetnik, čaka me težka pot, na kateri so pa tudi prepadi in sem Vas prišla prosit, da bi mi jih pomagali premostiti?« »Tilka, kar sedite, pa se bova po-govorila tako, da bo prav. Predvsem me pa zanima, kako se kaj počutita z mamo, odkar sta sami; ali je mama zdrava?« »Da, hvala!« »Sedaj mi pa še povejte, kaj Vas je vodilo k meni?« »Prišla sem s prošnjo, da bi mi pomagali, da dobim kako mesto pomožne učiteljice, in sicer, če bi bilo mogoče, v Leskovem brdu; tam je razpisana služba. * »Hm, v Leskovem brdu smo res razpisali sluibo, ali tam je mesto za prosilke, ki čakajo na stalno namestitev; pač pa bom poskrbel, da dobite kje drugje službo.« »Ah! Prišla bi pa le rada v Leskovo brdo,« je pripomnila Tilka, medtem ko jo vladni svetnik radovedno pogleda preko očal. »Zakaj ravno v Leskovo brdo,' Tilka?« jo vpraša vladni svetnik radovedno. »Gospodi svetnik, ali bi se ne dalo kaj ukreniti, da pridem tja; do smrti Vam bom hvaležna.« Vladni svetnik jo začudeno pogleda in pravi: »Kaj pa Vas vleče v Leskovo brdo? Odkrito mi povejte, brez ovinkov, kaj imate tam, pa bom videl, če sc da kaj napraviti; ali se morda suši tam kako moško srce, ki bi mu rada prilivala? Tudi, če je tako, mi lahko zaupate!« Tilka je nekoliko zardela in nemo uprla svoje velike modre oči v Opni min ii ravnateljstvo Jami im Helav Liljani iavlja tužno vest, da je dne 4-januarja 1929 preminul njen vestni uradnik, gospod Valentin Komavli iaf ekspozitur« Javit« borz« d«la v <«IJu. Pogreb zaslužnega pokojnika se je vršil v nedeljo, dne 6. januarja 1929 ob 15. uri iz hiše žalosti, Razlagova ulica št. 5, na celjsko okoliško pokopališče. Upravni odbor in ravnateljstvo Javne borze dela ohrani svojemu sotrudniku časten spomin. Ljubljana, dne 5. januarja 1929. Upravni odbor in ravnateljstvo lavna borza dala v Ljubljani. Ali ste že krili | svoje potrebe v tiskovinah ■ Dobavljamo vse tiskovine v prvovrstni izpeljavi in po na/niž j ih cenah za vsa društva, industrijo, trgovine, pisarne itd. Ljudska tiskarna d. d. Maribor, Sodna ulica St. 20 1. MARIBORSKA DELAVSKA PEKARNA R. Z. Z O. Z. Ustim. IR98 MABIBOR, TltAŠKA CESTA STZV. 3«-St Te'eton Vi Prodajalne v Slomškovi ul hi štev. 2 In rtu Glavnemu trgu štev. 18 Ho Din na-praj kakor tudi vsakovrstne druge svil* v bogati zalogi po najnižjih cenah pri J. Trpinu, laioi. M trs 17. Elektrotehnična dclavnlca PRATTES & TRABI, Maribor, Vodnikov trg It. S. Popravila vseh vrst električnih strojev in aparatov, novo ovijanje sežganih elektromotorjev, dynaino-strojev, transformatorjev itd. Lastna preizkuševalnica, točna in ku-lantna postrežba, zmerne cenc, nakup In prodaja porabljenih motorjev in dynamo-strojev.^________________ Dosti denarfa prihranita ako daste v popravilo Brsopodplatl, Taitanbachova ul. 1* VaSe vsakovrstne čevlje, galoše, snežne, z gumi in usnjenimi podplati, cene za podplatenjc in pete usnjenih damskih Din moških Din 32—38. — Se priporoča BRZOPODPLATA. JOSIP MORAVEC, Maribor Slovanska ul. 19 priporoča svojo bogato zalogo snežnih čevljev in galoSe vseh prvovrstnih svetovnih znamk, po brezkonkurenčnih cenah. Popravila se sprejemajo. Jr