Vse je dobro, kar se dobro konča
Nekateri kulturi, posebej še ljubitelj-ski, že privoščljivo bobnajo trauermarš - ko bomo zategovali pas, naj bi tudi upočasnili bitje srca ali pa kar spustili dušo, v kolikor izraz ni prestaromoden, torej nič več naj bi ne bilo revij pevskih zborov, za katere je že doslej predlagalo sodelovanje petnajst zborov, nič več sre-čanja otroških in mladinskih zborov, ki jih je resda vsako leto manj, vendar je prireditev še zmeraj tako obsežna, da jo je treba deliti na dva dni, desetega sreča-nja folklornih skupin, ki so začele na Viču s tremi skupinami, zdaj pa je prire-ditev tako obsežna, da je strokovna sode-lavka Meta Benčina predlagala, naj bi se tudi delila - naj bi tudi ne bilo, kdo bi se menil za mlade literarne talente, ki že dvanajsto leto sodelujejo na srečanju mladih literatov, ravnali se bomo po na-čelu »piši kao što govoriš«; znano je, da v glavnem preklinjamo, zato pa res ni treba srečanj, srečanje luktovnih skupin, ki jo Zveza kulturnih organizacij priredi dvakrat na leto in o ponudbi otrokom v ogled in mentorjem v spodbudo — je dejavnost, ki sploh nima kakšnega kom-pleksnejšega vzgojnega pomena, kdo bi se igral z lutkami, ko pa je mogoče na računalniku streljati ptiče in se igrati la-djice potapljat, kdo bi se tudi uril v do-brem govorjenju, ko pa je jecljanje kon-struktivnejše, zato tudi srečanja recita-torjev in govorcev ne bo več nihče prire-jal, k sreči ima Postaja milice dober od-nos do ustvarjalnosti mladih - slike na temo DELO MILIČNIKA bomo še lah-ko gledali, dosežke mladih talentov, ki so nastajali vse leto iz neimenovanih po-bud - tega srečanja pa ne bo, čeprav so
razstave doživele priznanje številnih aka-demikov, ki so bili vsako leto povabljeni nanje; tudi srečanje plesnih skupin, ki je postala ena najprivlačnejših pirireditev, »ki se je otroci veselijo«, kot je povedala Zorka Jurhar, »in jim veliko pomeni«, saj je v času utesnjenih programov pom-njenja - ples najcenejša oblika socializa-cije in kulture gibanja, tudi tega ne bo. V društvih se bodo srečevali, najbolj ren-tabilno bi sicer bilo vse preurediti v disko
- ampak tisti, ki bodo vztrajali pri kore-ninah, ki se nanje lepi gruda ustvarjalnih sokov in izpovedi, ne bodo več izbirali programov tako kot so letos, ko so že v juliju za kulturno skupnost predvideli postavitve takvih avtorjev kot je na pri-mer O'Casey, A. T. Linhart, F. Žižek, A. Lintgren, K. Čapek z napovedjo obu-janj tradicij in običajev - kdo se še spomi-nja tudi do sedemnajst premier, v glav-nem domačih avtbrjev? - ne bodo več zapravljali časa na seminarjih - letošnji v Skofji Loki je posredoval prakso pari-ške šole, ampak se bodo vrnili na izročilo čitalnice in LECTOVO SRCE.
Naš naslov je hkrati naslov igre iz časa, ko se s kulturo niso ukvarjali le izobra-ženci   in  vladajoča  aristokratska   elita
- Shakespeara so gledali vajenci in obrt-niki, pristaniški težaki in služinčad in to že pred revolucijami,  ki so uveljavile enakopravnost. Zato je članek le svarilna hipoteza in napoved za ljubiteljsko de-javnos v občini Ljubljana Vič Rudnik, ki zaenkrt  uživa  še  dragoceno  družbeno podporo vseh, ki se zavedajo, kaj je iden-titeta naroda. In »vse je dobro, kar se dobro konča«.
Jasna Škrinjar