ŠTEV. 1_JANUAR 1941_ Priložen je Gospodinjski koledar LETO XII. leto 1941 Z £ M A IM D O M 49114 Dovršena nega samo z PREPARATI KREMA - MILO - PUCER Po povzetju pošilja Lekarna DERENČIN, Koprivnica To ne gre! «Zmerom si poslednji v razredu. Ali bi ne mogel kdaj priti tudi na drugo mesto?» «Ne, ta so že zasedena.» * Navihan učenec «Lojzek, kako se je naredila v zvezku tako velika packa?» To je tako. muina: tam so bile štiri majliue, iu gospod učitelj je obljubil za vsako eno zaušnico; zato sem vse Stiri združil in dobim samo eno zaušnico!» No seveda! «Kako so se imenovali Sveti trije kralji?» «Gašper, Miha in Boltežar!» «No, in kateri med njimi je bil zamorec?» «Tisti črni!» * Radovednost «Prenehaj že s temi večnimi vprašanji!» «še eno, očka!» «No, torej !» «Kdo bo pokopal poslednjega človeka?» • Ima prav «Očka, kako dolgo traja potovanje z brzim vlakom iz Ljubljane v Zagreb?» «Dve in pol ure.» «In iz Zagreba v Ljubljano?» «'l udi dve in pol. Kako moreš tako neumno vprašati?» «Ampak, očka, od novega leta do božiča je skoraj eno leto, od božiča do novega leta pa samo teden!» Smotrnost v naravi Učitelj: «Tako, otroci, razložil sem vam, kako je v naravi vse smotrno urejeno. Mi more povedati kdo kak primer?» Učenec: «Labod — gospod učitelj! Ima dolg vrat, da se ne utopi, kadar je velika voda.» MAGGI' ZABELA za jugoslovansko kuhinjo. Kako dolgo? «Kdo izmed vas ve,» je vprašal ka-tehet, «kako dolgo sta ostala Adam in Eva v raju?» «Do jeseni,» se je oglasil Slavko. «Kako si prišel na to?» «Prosim, gospod katehet, jabolka niso prej zrela!» Več temperamenta! Gledališki režiser pri skušnji: «Več temperamenta! Več temperamenta! Nobenega življenja ni v vašem umiranju!» Vegeterianec. «Kaj, vi jeste meso? Jaz sem pa mislil, da ste strog vegeterianec!» «Saj tudi sem! Ampak danes je moj postni dan!» ZAHTEVAJTE, ŽIMO/SAMO Z JAŠClTNO PLOMBO ZADRUŽNATOVARNA ZIME D.D. NAŠA ŽIMA JE HIGIJENSKO OČIŠČENA IN STERILIZIRANA NA PARI 115°C.NE DIŠI. JE BREZ M ASČOBEIN FERMENTO, PO CENI. Jože ZaLjelc KNJIGOVEZNICA LJUBLJANA DALMATINOVA 10 Nojmoderneje urejena delavnica za vsa knjigoveška dela. Hitra in točna postrežba pri nizkih cenah. Izdelovanje posebnih akci-denčnih vezav po individualnih osnutkih. Trgovske knjige po naročilu, lastni črtalni stroj za vse vrste rastriranih tiskovin. Izvirne platnice za «ŽENO IN DOM» TELEFON 24-87 Vprašanje mlade vdove. Mož mi je umrl pred 7 meseci. Ostala sem v 30. letu starosti duševno čisto osamljena s svojo 7l et no hčerkico. Takoj nisem niti pomislila, da bi se drugič poročila. Toda mnogi, ki so poznali mojega rajnkega moža in mene, se* se začeli zanimati za moje namere glede bodočnosti. Jaz pa sem ostala pri tem, da je za takšno odločitev še vedno dovolj časa. Pred nekaj meseci pa sem spoznala stasitega resnega fanta, katerega sem nekaj časa odvračala od sebe samo zato, ker je štiri leta mlajši od mene. Ko pa sem spoznala, da ima resen namen, poročiti se z menoj, sem ga tudi jaz vzljubila. Kolikor morem presoditi, je zelo dober in miren fant in obeta blagega, varčnega in energičnega moža. Z njegove strani so torej podani vsi pogoji za srečen zakon. In upam, da se njegove dobre lastnosti ne bodo spremenile. Oin me zelo ljubi in mi vedno zatrjuje, da si boljše žene od mene niti misliti ne more. Tudi jaz čutim, da bi ne mogla biti več brez njega, saj mi je že dolgčas, če se le en sam dan ne snideva. Glavno pa mi je to, da posveča vso pazljivost moji hčerki in da ga ima tudi ona zelo rada. Jaz bi seveda storila vse, kar je v1 moji moči, da ostane vedno tak, kakršen je, in to s tem, da bi mu bila zvesta in dobra žena. Dobro ga razumem, in tudi on je mene lahko že dovolj spoznal. Trdno sem prepričana, da bi se smisel najinega življenja (lastnosti in karak- ter) v vsakem pogledu popolnoma ujemal. Eksistenca nama je zagotovljena, Najina ljubezen je idealna. Za poroko pa se mi še prav nič ne mudi. Uredništvo «Žene in doma» prosim, da bi mi dalo primeren nasvet in mi odgovorilo na moje vprašanje, ali bom srečna ali ne. N. N. Odgovor. Ni lahko odgovarjati na vprašanja, katerih rešitev odloča vse bodoče življenje. Poglejte, gospa, človek še sam za sebe večkrat ne ve, kako in kaj bi ukrenil, da bo dobro in prav, kako naj potem usmerja pot svojemu sočloveku? Lahko bo na tej poti srečen in zadovoljen in nam bo za naš nasvet hvaležen vse svoje življenje. Prav tako pa ga lahko čaka tudi sama nesreča in samo gorje. Rada pa bi Vam ustregla. Zato Vam tudi odgovarjam. Po mojem prepričanju je edino pravilno, da bi morala biti vsaka žena, ki čuti v sebi le malo smisla in veselja za dorn in za otroka, poročena. Kajti čeprav se danes žene bore za enakopravnost z možem, čeprav so se že v marsičem osamosvojile in marsikje pokazale svoje zmožnosti v korist človeka, so žene še vedno v prvi vrsti poklicane, biti dobre žene svojim možem in še boljše matere svojim otrokom. In prepričana' sem, da se v vsaki ženi, pa naj bo še tako predana in vdana svojemu poklicu, lepega dne vendarle prebudi želja po toplem domu, po varnem zavetju moža in po božajočih ročicah Otrok. Zdi se mi, da mora vsaka žena nekoč bridko občutiti žalostno osamljeni položaj svojega, čeprav z druge strani toliko hvaljenega in povzdigovanega samostojnega življenja. In Vi gospa, ki ste že okusili lepoto in srečo mirnega družinskega doma, Vi boste gotovo še bolj občutili sa- moto, ki Vas je zajela po smrti Vašega gospoda soproga. Pogrešali boste moževih nasvetov, njegovih toplo-pri-jaznih besed, njegovo podporo v težkih, urah. In tudi Vaša hčerka bo morda potrebovala krepko očetovo roko. In vse to govori za ponovno možitev. Tu pa nastane važno in resno vprašanje, je li Vaš izvoljenec tudi pravi drug za Vas. Pišete, da Vas ima rad, da je njegov značaj lep in da je dober tudi Vaši hčerki. Vse to so odločno razlogi, ki vsekakor govore zanj. Ostane torej le še vprašanje njegove starosti, ali bolje rečeno njegove mladosti. Preudariti morate, ali se čutite dovolj mladostno, dovolj svežo in prožno, da mu boste z veseljem ali vsaj brez težkega samozatajevanja enakovreden drug v vsem in povsod, kamor ga bo gnalo in vleklo njegovo mladostno hotenje. Pomislite tudi na to, kakšno bo Vajino sorazmerje, in to ne samo po zunanjem videzu in po telesnih zmožnostih, marveč tudi po miselnosti in po čutenju takrat, ko bo Vam že 45 ali pa še več let, mož pa bo še v tako imenovanih «najlepših moških letih». Ko boste Vi morda že kolikor toliko utrujeni, ko Vam ne bo več do zabav niti do izletov ali utrudljivih sprehodov, medtem ko bo moža vse to še prav tako veselilo in mikalo, kakor danes. Vse to dobro premislite in preuda-rite. In vprašajte se, če bo njegova ljubezen zadosti trdna in močna, da se bo pozneje, ko pride do tega, rade volje odrekel želji po zabavi in razvedrilu izven dewna, da bo ostajal doma, brez godrnjanja in brez očitkov, češ: «Zakaj sem se moral navezati ravno na Tebe, ki si starejša od mene, da moram sedaj čepeti doma, ko bi se lahko z mlajšo ženo svoji mladosti primerno izživljal.» „Ne pozabite mojega'imena, kadar kupujete * kremo za kožo". Mislite na to, da samo NIVEA vsebuje okrepčevalno sredstvo za kožo EUCERIT! Zato je NIVEA nekaj posebnega. NIVEA se ne da niti nadomestiti niti primerjati z nobeno drugo kremo. NIVEA prodira globoko v znojnice in krepi kožno tkivo. Kljub dežju in vetru, kljub mrazu in snegu Vam ostane koža zdrava, nežna in krepčate z NIVEO. bela, če si jo Prep' ^ana sem, da boste to svoje življenj ^o vprašanje rešili tako, da bo v srečo Vam in tudi Vašemu otroku. To še tem bolj, ker ste edinö in največjo nevarnost, ki Vam pri tej odločitvi preti, to je prenagljenost, že sami izključili. Ostanite pri tem, da je za odločitev še vedno dovolj časa! Kajti čas je edini, ki vsakemu človeku brez izjeme prej ali slej sname krinko z obraza, da ga vidimo takšnega, kakršen v resnici je po duši in po srcu. In takrat, ko gledamo resnici in stvarnosti trezno v oči, se tudi ni več težko odločiti tako, da nam bo v zadovoljstvo in srečo Pri prehlajenju pomaga čaj. Ni pa vseeno, kakšen čaj pijete, posebno če ta še kvarno deluje na živce. Zaradi tèga pijte samo čaj znamke «Emona», ki je pravi cvetlični čaj izredno aro-matičnega okusa in velike hranilne vrednosti, pri vsem tem pa ne razburja živcev kakor dragi inozemski čaji. «Emona» čaj vsebuje krepilne vitamine in je torej dobra in zdrava narodna pijača. Z dodatkom limone, ruma, žganja ali mleka Vam nudi užitek prav posebne vrste. Toda samo pravi «Emona» cvetlični čaj v originalnih pakeitih lekarne Mr. Bahovec ▼ Ljubljani. Dobi se povsod. za vse dni. In to, gospa, Vam iz vsega srca želimo! Surov mož. Ko sem se poročila, je bil moj mož z menoj prijazen in vljuden. Kasneje je postajal nervozen in zadirčen. Zadnji čas pa je surov in nasilen, čeprav skušam ugoditi sleherni njegovi zahtevi. Pomagajte mi z dobrim nasvetom. Ana L. iz V. Odgovor. Energično se mu uprite in pokažite, da ste prav tako človek, in ne njegova sužnja. Me žene s popuščanjem vedno grešimo. Mislimo, da bo življenje znosnejše, če ugodimo sleherni moški kaprici. Le obzirni možje s srčno kulturo znajo pravilno ceniti, če damo možu vedno prav, kadar vidimo, da je razdražen zaradi službe ali zunanjih vplivov. Nesamostojni slabiči, ki se morajo zunaj doma klanjati in hliniti ponižnost, pa postanejo doma okrutni tirani. Proti takim je edini lek «klin s klinom». Prosim pa, nikar ne razumite tega tako, da morate odgovarjati s pravim klinom ali kol-cem. Ne! Žena mora vzdržati, biti mora dostojanstvena tudi takrat, če se mož nad njo spozabi. Toda že pri prvi surovosti mu prijazno in odločno povejte, da naj nikar ne kriči, in ne odnehajte od svojega stališča. Seveda pa morate pri tem paziti, da ne bosta vloge zamenjala, kajti «copate» nobena žena ne mara. Nesrečna ljubezen. Moja mama je že enajst let naročena na Vaš list. Vedno berem Vaše nasvete. Vsaki prav svetujete, in upam, da boste tudi meni. Nimam sreče v ljubezni. Že večkrat sem bila zaljubljena, toda tako, kakor sem sedaj, pa še nikoli. Toda na žalost je «on» nestalen. Svetujte mi, kaj naj storim, da si pridobim njegovo ljubezen. Odgovor. Prav nič. Sami pravite, da ste že bili večkrat zaljubljeni. Sodim, da boste še nekajkrat. Zato pustite sedanjega «nestalneža», kajti čim bolj mu boste kazali svojo ljubezen, tem manj Vas bo maral. Poročile so se naročnice: gospodična Mimi Gnezdova z gospodom Božidarjem Bombačem, trgovcem iz Kamnika, gospodična Hedoika Kokoljeva z gospodom Franjom Poropatičem iz Zagreba, gospodična Rozika Pintarjeva z gospodom Franjom Vukeličem, pe-šad. narednikom iz Gospiča, gospodična Anica Turšičeva z gospodom Vinkom XJrhom iz Borovnice in gospodična Marija Vuke-ličeva z gospodom Franjom Prahom, prio. uradnikom iz Maribora. Iskreno čestitamo! Molčati je težko Za to, da molčiš, je treba časih mnogo premagovanja. Kako rad bi se človek kdaj pa kdaj postavil pred drugimi s svojim znanjem s tem, kar ve o ljudeh. Vendar se mora brzdati, ako noče zlorabiti zaupanja, ki mu ga izkazujejo. Med molkom in zamolkom pa je velika razlika. S tem, da kaj zamolčiš, lahko škoduješ, a tudi koristiš. Samo obzirno srce ti more svetovati, kdaj je čas, da izpregovoriš — in kdaj, da molčiš. Ženska mora sočustvovati s stisko, slabostjo in obupom drugih ljudi. Znati mora molče poslušati, kadar ji drugi izlivajo srce. To, kar ji kdo zaupa, mora ohraniti zase in imeti proti tretjim za skrivnost. Vendar naj sama od sebe ničesar ne stori, da bi izvabila ljudem njihove skrivnosti in se vrivala v njihovo notranjost. Morda je naš bližnji prav tisti mah takšne volje, da mu je lahko izpovedovati stvari, ki ga močno prevzemajo, ali čez nekaj časa se bo gotovo skesal. Saj smo ga le me pripravile, da je izprego-voril. Zdaj se morda ta človek boji, da ne bi raznesle, kar nam je povedal, kajti naša vedečnost se mu zdi sumljiva. Zato bodimo previdne, naj nas človekoljubje še tako žene, da bi komu pomagale. Ako nam kdo zaupa srčne skrivnosti, ako nam ljubeči ali zaljubljeni ljudje razodevajo čustva, ki jih navdajajo do drugega bitja, se jim ne muzajmo in se ne delajmo vzvišenih. Človeško sočustvujmo z njimi in spoštujmo čustva drugih ljudi. Proti tretjim osebam ne smemo nikoli govoriti o takih rečeh. Prav ženske so nagnjene, da se norčujejo iz stvari, ki vznemirjajo druge do dna duše. Človek se mora sam vzgajati k molčečnosti in zamolčlji-vosti, če mu priroda ni dala tega daru. Časih se moramo znati tudi posiliti in biti tiho. Navadno pljusne prepir šele tedaj čez vse meje, ako je bilo o predmetu navzkrižja preveč besed. V takih primerih je veliko prikladnejši molk — potem, ko si kratko in jasno povedala svojo misel. Kakor doma. «Ampak, Jurček, le kaj bi rekel gospod učitelj, ako bi se ti takole vedel v šoli?» «JNo, vem kaj. Rekel bi — vedi se dostojno, kaj misliš, da si doma?» Slaba partija. Mladenič je snubil deklè svojega srca. Toda gospa mama ga je premerila: «Koliko imate mesečno?» «Tisoč dve sto.» «Pa se hočete oženiti? Saj to naši Lidki ne zadostuje niti za robčke!» «Oprostite, gospa,» se je razburil snubec, «nisem vedel, da imate tako smrkavo hčerko!» Žena odpotuje. «Torej bodi zdraiv, dragi Rudi! — Pisala ti bom že pred koncem tedna!» «Za božjo voljo, Elza! S tisočakom moraš vendar dalje izhajati!» Ah, tako! Knjigovodja pride prepozno v urad. «Zakaj ste tako pozni?» vpraša šef. «Oprostite, moja žena je imela nocoj težak porod!» «Ah, tako! To je nekaj drugega. Kje že stanujete?» «Vilharjeva 18.» Šef pošlje nekaj steklenic vina. Čez tri tedne pride knjigovodja spet prepozno. «Zakaj ste prišla danes spet prepozno?» «Oprostite, gospod šef, moja žena je imela nocoj zopet težak porod.» «Kaj? Že spet? Kako pa je to mogoče?» «Moja žena je babica!» PREPROGE "AYESE TAPETNO BLAGO LINOLEJ MAÜUFAKTURA ,KSSO(VA\ LJUBLJANA - MESTNI TRG 24. ŽENA IH DOH LJUBLJANA LETO XII DALMATINOVA 8 • JANUAR 1941 tacje uax&cuice tu i) tal Le ! Bim bam bom, bim barn bom... pojo jasni in čisti glasovi zvonov iz cerkvenih lin skozi mrzlo zimsko noč in potrkajo na sleherno sobico, na sleherno človeško srce in se potem porazgube pod zvezdnatim nebom. Blagoslovljena Silvestrovd noč razpenja svoja zasanjana krila nad rajajočo zemljo. Silvestrovo... Menda ni človeka, ki bi si to noč ne privoščil zabave, ki bi se to noč ne vrgel z vriskajočim srcem v naročje veselju ter z nasmehom na ustih, radostnih lic in s po'lno čašo v roki ne rekel staremu letu «zbogom» in napil dobrodošlico mlademu. Pa le malokdo takrat pomisli na resnost trenutka in se z zbranimi mislimi poslovi od veselih in žalostnih spominov iz ponavljajočega se leta ter se s skrbečim srcem vpraša, kaj mu bo prineslo novo leto, ki vse rožnato in žareče prihaja. So pa ljudje, ki se jim drugi dan obenem z «mačkom» v glavi pojavijo take in enai-ke misli in jih begajo s pretečimi predstavami, s temnimi prividi. Zagrabi jih strah in jim sede v možgane z vprašanjem, ki jim ne da miru in pokoja. «Ali bom srečno preživel to leto? Ali ne bom klonil pod nadlogami in bridkostmi bodočih dni? Kaj ne bom omagal in obstal, zrušen in uničen, sredi poti do svojega končnega cilja?» Glejte, tako se muči tak človek, si kvari dobro voljo, je ves strt in malodušen in se ne utolaži ne drugi, 'ne tretji, tudi ne četrti dan, temveč se vdaja skrbem vse do drugega Silvestrovega večera, ko z vzdihom olajšanja, pa že z novim strahom v srcu vzklikne: «Ah, spet sem eno leto dobro prestal! Toda kako bo naprej?» dal v obraz in brez strahu in z veselim srcem prestopil njen prag!» In takrat mu zajoka duša, in groza ga je za izgubljenim življenjem. Pazite, drage naročnice, in glejte, da tudi Vas ne bo to doletelo. Ne zapravljajte svojih lepih, srečnih dni z (Božični večer je najfepsi večer v fetu in praznih poßoz-nega veselja in Hfietja mira. QÌo fiodo zagorele fučftc na 6o?ičnem drevesu, ali £o se Soste zèrali pri jaslicah, ßom v mtsftfl pri Q)as. Q)setn in vsaki poseßej ßorn želela, da 6i Q)am ßifo ü tefi praznifiifi lepo, da ßi se odpočift in se radouafi t> krogu tistift, fe jtfi imate radi. s25a nouo {eto pa žefim Q)am in seßi, da ßi ßifi oßcaroüani najhujšega trpljenja,—vojne. Q)si s&upaj imejmo eno samo veliko željo: mir, mir in samo mir. C5Uja ^odftrajšftona In zgodba se začne znova. Pri tem pa ne pomisli, da mu medtem odhajajo leta drugo za drugim, da mu izginja mladost, izginja najlepša doba življenja. Šele na koncu se prestrašen ozre vase in vpraša: «Kaj je že čas? Kaj moram že od tod? Saj še niti dobro živeti nisem začel, saj ni še nastopila ona doba, ki ji bom lahko brez skrbi pog!le- večnim strahom glede bodočnosti, ne glejte takrat, ko Vam sije sonce, preplašene na obzorje, iskoje, od kod se bodo prikazali temni oblai-ki, da Vam ga bodo zakrili. Ne!... Temveč veselite se življenja, sprejmite takšno, kakršno je. Veselite se lepih dni, ko sije sonce, čakajte nanje, kadar dežuje. In tako Vam bo vedno dobro pri srcu. Mar mislite, da Vam bo bolje, če si boste vse dni belile glavo s skrbmi? Le spomnite se na Silvestrovo 1939! Kaj se niste sredi glasnega smeha in vesele druščine včasih prestrašeno zdrznile in se na tihem vprašale: «Moj Bog, kaj bo, kaj bo! Kaj če bo vojna? Kam bomo bežali, kaj bomo jedli?» In s takimi in podobnimi skrbmi ste si skozi vse leto zagrenile marsikatero lepo uro. In kaj se je zgodilo? Nič! Še vedno je mir, še zmerom smo siti, še smo,živi in zdravi. Ali priznate, da so bile Vaše skrbi odveč? Ali priznate, da Vam je žal za ure, ki ste jih zapravile v temnem in mračnem premišljevanju? Gotovo! Zato glejte, da tudi ob začetku novega leta ne bo tako. Vesele, pogumne in radostnih src stopite vanj! Videle boste, da je življenje, gledano skozi rožnata očala dobre volje, smeha in srečne brezskrbnosti, še stokrat lepše, kakor sicer. Življenje bo teklo lepo in mirno naprej tudi brez Vaših skrbi, tudi brez Vašega tarnanja. Verjemite mi to! Želim Vam, da bi novo leto doživljale veselega srca in mirne duše in da bi tudi na Silvestrovo 1941 rekle kakor letos : . «Spet je minilo lepo, srečno in veselo leto, škoda, da je že za nami!» Založba «2ena in dom». Lepa slika za darilo. Naročnina mora biti plačana najmanj za en mesec naprej. Pet položnic na leto. Nagrade za pridobivanje naročnic. Brezplačni nasveti. Krojna služba. Ako nakažete do 5. januarja 1941 naročnino za 12 številk «2ene in doma» in- 10 krojnih pol.........................79 — din, Vam bomo 31. januarja 1941 poslali lepo, večbarvno sliko v velikosti 46 X 29 cm. Poglejte pomanjšano sliko, ki je odtisnjena na priloženi naročilnici. To sliko daste lahko sami v okvir. Pri steklarju dobite za 12.— din šipo. Zadaj za sliko denite karton, robove pa prelepite s 14 mm širokim črnim trakom, ki ga dobite pri vsakem fotografu ali knjigovezu. Če boste obenem plačali tudi naročnino za pet gospodinjskih knjig za leto 1941 49.— din in naročnino za «Prijatelja» ter 10 prilog «Za pridne roke»........68.— din, skupaj torej......*....................196.— din, pa boste dobili v naši upravi razen slike tudi zlat okvir. Če naj Vam okvir pošljemo po pošti, znašajo stroški 7.— din. Naročnice, ki bi ne mogle plačati naročnine za vse leto naprej, lahko plačujejo naročnino tudi v obrokih. Seveda jih prosimo, da za vsak obrok doplačajo po en dinar, kolikor znašajo poštni in manipulacijski stroški za vsako vplačilo. Če plačajo naročnino v dveh polletnih obrokih, se naročnina zviša za 2— din, pri četrtletnih obrokih za 4— din in pri mesečnih obrokih za 12.— din. Da boste imeli dovolj položnic za uporabo, bomo priložili položnice prvi in četrti številki «2ene in doma». Tri položnice dobite julija, septembra in decembra po pošti. Zato prosimo, da položnice dobro shranite. Če pa boste vseh pet položnic porabili ali založili, dobite za 26 par novo položnico pri vsakem poštnem uradu. Na tako položnico zapišite na sprednji strani: «2ena in dom», uprava, Ljubljana, štev. 15.490. To leto bomo za pridobivanje naročnic dali vsak mesec druge nagrade. Za vsako naročnico, ki nam jo pridobite ta mesec za «2eno in dom», za knjige in za «Prijatelja», dobite lep album za slike in fotografije takoj, ko bo od Vas pridobljena naročnica plačala naročnino za vse leto v skupnem znesku 196.— din. Kadar koli Vam je potreben nasvet, pišite uredništvu «2ene in doma», ki se bo obrnilo na svoje sotrudnice in svetovalke, in te bodo pomagale s primernim nasvetom. V «2eni in domu» bomo objavljali samo tiste odgovore, ki bodo zanimivi tudi za druge naročnice. Načelno odgovarjamo vsaki naročnici s posebnim pismom. Zato je potrebno, da priložite pismu 4.— v znamkah, ker moramo največkrat tudi mi svoje svetovalke vprašati pismeno. Na krojni poli bomo prinašali 12—14 krojev za bolj preprosta oblačila. S tem bo ustreženo tistim, ki si hočejo z majhnimi sredstvi same napraviti obleke. Ako imate kakšno željo za svoja oblačila, nam to pet tednov pred izidom pole sporočite, pa Vam bomo Vaš kroj na poli narisali. Seveda navedite tudi natančne mere. V «2eni in domu» bomo tudi letos prinašali po osem strani modelov. Po želji naročnic bomo na dveh straneh prinašali 12—14 modelov, katerih kroje boste dobili vedno na krojni poli. Za kroje oblek, ki bodo na ostalih 6 straneh, lahko dobite kroj za ceno, ki je označena pri modelu. Brez nakazanega zneska kroja ne morete dobiti, ker moramo denar nakazati v inozemstvo. Kroj dobite v 6 do 10 dneh. Velikost 1. cm II. cm III. cm IV. cm V. cm VI. cm Gornja širina 90 95 102 108 114 120 bočna širina 110 105 110 115 120 130 cela dolžina | izmed 116 in 118 izmed 118 in 120 izmed 120 in 122 izmed 120 in 122 izmed 120 in 122 izmed 120 in 122 Pritožbe. Kadar ne dobite «2ene in doma» ali «Prijatelja» ali knjige do 8. dne vsakega meseca, pišite upravi dopisnico. Uprava bo takoj uvedla reklamacijsko postopanje. Če se revija in knjiga ne najdeta, Vam uprava pošlje nov izvod. To se pa zgodi le tedaj, če izgubljeno reč pravočasno reklamirate. Na pritožbe po preteku 15 dni se ne moremo ozirati, ker se takrat ne da več ugotoviti, kdo je prevzel Vaš list in Vašo knjigo. Izvolite si to v koledar zapisati, da ne bo kasneje zamer, če nam list ali knjiga poideta. Preselitev. Kadar se preselite, Vas prosimo, da nam to 14 dni prej, preden list izide, sporočite z do- pisnico in zapišete razločno svoje ime, staro bivališče in novi naslov. Odpovedi. Razločni naslovi. V skrajni sili. K/ Če že morate revijo iz katerega koli razloga odpovedati, storite to vedno 15. novembra vsakega leta, ker imamo sicer gmotno škodo. Prosimo Vas pa, da nam, če količkaj mogoče, pridobite za svojo odpoved drugo naročnico. Naša hvaležnost Vam bo zagotovljena. Kadar nam pišete, zapišite vselej razločno natančni naslov in priimek. Naročnina je bila vsa leta 68.— din. Zaradi 59% podražitve papirja, barve in materiala od 200 do. 300% in zaradi 20%. zvišanja mezd smo naročnino za 11 din zvišali. Imamo namen, naročnino takoj znižati, kakor hitro se bodo cene in mezde znižale. Če pa bodo cene rasle, potem pa nam ne bo nič drugega kazalo, kakor da med letom zvišamo naročnino. To pa bomo storili šele takrat, če bo skrajna sila. UPRAVA. fudfe, kl ZHa[ü äimii Morda se vam zdi naslov malo čuden? Toda dandanes je res zelo malo ljudi, ki bi znali živeti. To se. vidi povsod. Kamor prideš, samo tarnanje o hudih časih in draginji. Samo tarnanje in zdihovanje. Seveda, saj ne rečem, da je to tarnanje in zdihovanje neupravičeno, je pa dostikrat pretirano. Kajti star pregovor pravi, da vselej najbolj vzdihuje tisti, ki mu je v resnici najmanj hudo. Zadnjič sem srečala na trgu znano gospo. Skoraj zjokala se je pred menoj nad hudimi časi. «Pomislite, pomislite, takšna draginja!» je tarnala. «Moka je trikrat dražja, kakor je bila včasih, pa mast, pa sladkor! Saj ni, da bi človek govoril. Naša zaloga doma tako kopni, kar kopni, ne vem, če bomo imeli do pomladi.» Koliko jih je, ki nimajo zaloge niti do pojutrišnjem, kaj šele do pomladi, sem pomislila. Gospa je pa tarnala dalje: «Pa časopisi so se tudi podražili. Jaz bom z novim letom odpovedala vse liste in revije. Jih bom rajši hodila v kavarno citat. Kje pa moremo plačevati še naročnino v teh hudih časih, prosim vas?» «Ampak gospa,» sem ji ugovarjala, «kava v kavarni vas pa tudi nekaj stane. In ko tam revijo preberete in odložite, je ne vidite nikoli več. Samo pomislite na primer na kuharske recepte in praktične nasvete, ki jih je toliko v ženskih revijah. Če list površno preberete, si ne morete vseh teh receptov in nasvetov vtisniti v spomin. Če pa imate list doma, lahko vedno listate po njem, kadar potrebujete kakšen nasvet.» «E seveda, vse to, kar ste rekli, je lepo, draga moja, ampak vsega pa tudi ne odtehta, če ne zmoremo, pa ne zmoremo. Mislite, da bomo stradali zato, da bomo lahko plačevali naročnino za revijo s praktičnimi nasveti?» me je zavrnila. «Po mojem je včasih dober nasvet več vreden, kakor kos pogače,» sem rekla in se poslovila. Gospa je s svojim težko obloženim cekarjem, v katerem ji je kokodakaja tolsta putka, odracala dalje, dokler ne bo spet nekje srečala znanko, ki ji bo začela jokavo tožiti o hudih časih. Vidite, ta gospa je vdova po višjem častniku. Ima lepo pokojnino in hčer, ki je odvetniška uradnica in tudi precej zasluži. Potem sem pa govorila s Tončko, ki je samo postrežnica in ima moža brez stalne službe in troje majhnih otrok. «No, Tončka, kako je? Nič ne stokate nad hudimi časi?» Široko me je pogledala. «Eh, kaj bi stokala, saj je drugih dosti, ki stokajo. Jaz ne utegnem. Tri sto kilogramov krompirja sem kupila. Bo že kako. Če ne bo drugega, bomo pa krompir jedli.» Kako dolgo pa ste že naročeni na ,Ženo in dom', Tončka?» Pomislila je. «Tega pa ne vem natanko. Kmalu potem sem se naročila, ko je začel ta list izhajati. Zdi se mi, da enajsto leto.» «In zdaj, ko so se živila tako podražila, ne boste več zmogli za naročnino, kajne? Najbrž boste list odpovedali?» Tončka me je pogledala skoraj začudeno in se nasmehnila. «O, tega bi pa ne mogla. Tako sem se navadila na ta list, da ne vem, kako bi mi bilo brez njega. Vidite, saj ne hodim ne v kino in ne v gledališče, nekaj veselja in razvedrila pa mora človek vendar imeti. Meni je ta list vse. Če bi si morala od ust pritrgati, odpovem ga pa ne.» To je rekla tako odločno, da sem ji skoraj nehote segla v roko. V tisto njeno ubogo, žuljevo roko, ki mora umivati kdo ve koliko gosposkih kuhinj, da si pritrga naročnino za list. «Tako je prav, Tončka!» Vidite, ta preprosta Tončka, postrežnica iz predmestja, je človek, ki zna živeti. Ona se zna spoprijeti z življenjem zato zanjo na svetu nikoli ne bo tako hudo, da bi postalo brezupno. Če bi bilo med nami več takšnih Tončk, verjemite mi, da bi bilo življenje dos lepše! Ines. Drage gospe in gospodične! Rada bi se vsaki posebej zahvalila za zaupanje, ki mi ga izkazujete, za vse Vaše prijazne besede in za številne dobre nasvete, ki sem jih te dni prejela na svoje vprašanje v dvanajsti številki «Žene in doma». Vse laskave besede o «Ženi in domu», izrečene pri tej priložnosti, naj veljajo našim številnim sotrudnicam, ki se leto in dan trudijo za Vaš list. Mene je prav posebno prijetno presenetilo veliko število odgovorov. Saj je to dokaz, da smo si dobre prijateljice in da je «Žena in dom» srčna vez, ki nas živo veže v veliko družino. Ravnala se bom po Vaših nasvetih, željam pa bom ugodila, kolikor bo le mogoče. Veseli me tudi to, da skoraj vse zahtevajo, naj se obseg «Žene in doma» ne zmanjša. Zelo nam ustrežete, če nakažete naročnino za vse leto naprej. Saj nam s tem prihranite mnogo dela. Prav zaradi tega pa Vas bomo v dokaz svoje hvaležnosti nagradili z lepim darilom. Vsaki naročnici bomo poslali sliko. Tista, ki bo nakazala obenem naročnino za pet praktičnih knjig in za «Prijatelja», pa dobi sliko v zlatem okviru. Prosim, preberite priloženo naročilnico in pa «Pismo uprave» na peti strani. Prosim Vas, upoštevajte stari pregovor, ki pravi: «Dvakrat da, kdor hitro da.» Lepo Vas pozdravljam. UREDNICA. iJWj Vera Gogaki: emerno je silil mrak v sobo. Prav nič prijetno ni čakati nekoga dolge ure, kadar se mrači in je soba kakor ječa. Razdraženo je pahnil blazino k steni in se naslonil na komolce. Telo ga je bolelo od ležanja. Neznansko truden je bil, in vendar se mu ni dalo vstati. Nepremično, v neprijetni legi je srepo zrl pred sebe. Tiščalo ga je v tilniku, pa ni premaknil glave niti ni preložil komolcev, ki so ga pekli. Odeja ga je težila na prsih. Zahotelo se mu je, da bi se izmučil telesno do onemoglosti, da bi bolečina prevpila njegove misli, tiste temne misli, ki so ga žgale v dušo, kadar je čakal sam. Vse sence v sobi so počasi obledele in se strnile v sivino mraku. Enakomerno je udarjala majhna ura kraj postelje. Lovro jo je v taktu spremljal z nervoznimi skrčenimi prsti. Suho je zakašljal in globoko sopel, dokler se mu ni umirilo v pljučih. Razdraženost je naraščala, čim bolj ga je od napetega ležanja bolelo telo. Mimo okna je šinila svetloba avtomobilske luči. Samota sobe se je v novi temi zgrnila še bolj moreče in trudno okrog bolnika. Sam! Želel si je luči, pa le ni vstal. Trdovratno je čakal, da se odpro vrata v predsobi. Kdaj se bo vrnila žena? In Punči bi morala ob tem času že spati! Ni bilo prvič, da se je trmasto zagrizel v zle misli o svoji ženi. Mija je odšla z doma že o pol štirih. Ni je vprašal, kam gre. Sploh ni hotel spraševati, ker se je bal, da bi ji bili odgovori težki in bi jo spravil v zadrego. Mogoče je res šla na izprehod in nikamor drugam. Toda če bi jo izpraševal, bi se zmedla ob njegovem prežečem pogledu in bi odgovarjala prisiljeno ali pa lagala. Toda čemu se vrača vselej tako lahka in vedra in se živo pogovarja s Punči, ko se medtem zvija v njem bolesten sum in tiplje okrog nje, išče v vsaki njeni bese'-1 ;ledu kakor vohajoča žival? V predsobi je zaškrtal ključ in ob prepihu so zaveli za-stori v jedilnici. Slišal je polglasno govoriti Punči, ki je šarila za vrati in drsala z nožicami po preprogi. Vselej je napeto čakal, da bo zagledal ženin obraz. Potem je črpal iz njega vse dokaze za svoja sumničenja. In vselej je njegov negibni, gladki obraz prikril Miji prave misli. Nobena mišica ni podrhtela na njem. Mija ni takoj prišla v sobo. Še trenutek je počakala, da si uredi misli. Pogladila si je obleko, kakor bi hotela pogladiti in ustaliti svoje prežive, bolniku nepojmljive življenjske sile. Zajela je dih. Jasna vedrina, ki je žarela še trenutek poprej v njenih srečnih zasanjanih očeh, se je utrnila prisiljeno in se umaknila vsakdanji maski miru in spokojnosti. Saj ni smela pred bolnika s temi lici, ki so rdela od zraka in od življenja. Mislila je, da ga mora vsakokrat zadeti, kakor zadene neprijetno prehuda svetloba trudne oči. Njena naravna radost je zamrla, ko je stopila v bolniško sobo, in neskončna muka v njegovem bledem licu jo je udarila v resničnost, kakor udarec z bičem. Vidno je propadal, in vsakokrat se je zdrznila, kako je v nekaj urah mogla pozabiti to propadanje. Svetloba se je razlila po sobi in za trenutek oslepila bolniku skoraj brezizrazni pogled. Pri vratih je stala njegova žena. Z vso močjo se je zavedel, kako je ljubka in mlada. Počasi se je povrnilo življenje v njegove poteze, celo nasmehniti se je skušal. Naglo je stopila k njegovemu ležišču in ga prijazno gledala. Njen smehljaj je bil veder in čist,' prav tak, kakor si ga je želel vse dolge ure. «No, kako ti je, možiček zapuščeni? Dolgo naju ni bilo. Ali si čital? Pa menda nisi do zdaj čakal brez luči?» Popravila je blazino in jo potisnila Lovru pod tilnik. Mimo jo je gledal in bil nenadoma ves srečen, da ni več sam. Ker ji ni odgovoril, je sedla na rob postelje, pa je takoj vstala in ugasila bleščečo luč na lestencu. Mračno je za-brlela nočna svetil-ka pri postelji, in dolge sencè so padale po sobi. Segel je po njeni ročici, ki je počivala na odeji. Tako hvaležen ji je bil, da ni govorila. Samo njene oči je gledal, njen poredni obraz, ki je znal biti včasih tako resen in zaprt, da ga je bolelo. «Srček, res te ni bilo dolgo. Pridi k meni, še bliže, no, še bliže !» Njen prejšnji smehljaj se je umaknil trpkemu, skoraj prestrašenemu drgetu okrog usten. Prijazno, a odločno mu je izvila svojo roko. «Punči mora v posteljo. Takoj se vrnem.» Mrtvo je obldžala njegova roka na odeji. Gledal je za ženo, ko je odhajala, in tisti prežeči sum, tisto tesno-prazno čustvo se je splazilo spet v srce, da je stlačil rjuho v pest in vzdihnil. Ne bo je vprašal, kje je bila, če mu sama tega ne pove. Kako je lepa, o Bog! Ta lepota mu je v muko in trpljenje. Vračala se je in nesla v rokah pladenj z večerjo. Samo zanj? Torej je že jedla. Komaj se je dotaknil jedi. Prav nič mu ni teknilo, če ni delila z njim. Dvignila je pogled s krožnika in se lahno stresla, kajti njegove oči so žarele temno in čuden blesk, ki ga je dobro poznala, se ji je dotikal telesa. Mislila je, da jo bo pritegnil k sebi z vročimi rokami. Zato je rajši vstala in mu podajala namazane koščke kruha. Hitro je dihal in sopel, ko je odrinil pladenj in se ji zahvalil. «Citala bom še malo. In ti? Ali kaj želiš?» Pogledala ga je kratko in se zmračila. Se vedno je tako strmel v njo, in njegov shujšani obraz je bil lahno zardel. Govo-iila je hitro, prehitro. O malenkostih, o ljudeh, ki jih je srečavala. Lovro je poiskal njeno roko z iztegnjeno desnico in jo zagrebel sebi pod srajco, da je čutila udarce sto. Oči pa ni odmaknil od njenega obraza. Vse telo se mu je rahlo stresalo, kakor bi ga mrazilo. «Dragica, tako zelo si mi manjkala. Zdaj pa si spet pri meni.» Šepetal je in stiskal njeno roko. Mija je čuiila, da ji dr-geče roka, in proseče je čakala, da jo bo izpustil. Vedno bolj jo je prižemal k sebi. 2e je čutila vihar v njem. Njegove ustne so se ji vsesale v mehko meso, poljubljal jo je naglo, divje, do vratu, po ramah. Mija je stiskala usta in obupano mislila, kako bi se. rešila pred njim. Iskala je opore, da bi se mu izvila iz objema. «Vsaj nocoj ne, vsaj danes ne. Ne! Nikdar več!» je pomislila in se molče borila z njim. Nenadoma je popustil in jo čudno pogledal. Kakor tanka ostrina je zastalo med njima, tiho, neizgovorjeno. Ohlapno so obvisele njegove roke ob postelji. Neizmerna tuga je govorila iz bolnikovih oči. «Ne bom te nadlegoval, Mija, s svojo nerodno ljubeznijo. Oprosti! Saj bi moral vedno misliti na to," da sem ...» «Tiho!» mu je prestregla besedo. «Dragi, ne reci na glas!» Tedaj je zagrebel glavo v blazino in zaječal, kakor bi mu stok v krču dušil prsi. Začutila je v sebi sočutje, toliko sočutja, da jo je bolelo. Morala bi mu pomagati! Na kakršen koli način bi mu morala lajšati muko! Toda? Zmedeno je iskala v sebi pomoči. Zahtevala je od svojega srca vsaj malo ljubezni. Toda bila je tolikšna praznota v srcu, samo čisto sočutje in nič tega, kar je iskala s skrajnim naporom. Vsaj ostanke nekdanje ljubezni do tega moža, do tega siromašnega moža kraj nje! Toda zdaj ne more več. Zdaj je samo še Petrova. Kakor ogenj je plarlila vanjo zopet misel nanj in jo vso prevzela. Mislila je na Petra, na popoldan in na vso srečo z njim. Lovrove pekoče ustnice pa so posule in zabrisale vse nevidne sledove Petrovih drobnih nežnosti, ki so ji bile kakor majhne, drobne svetinje. Žalostno so ji drseli prsti po vratu in rokah, ko je tiho slačila obleko. «Kako sem grda! Surova in brezčutna sem. Ko bi ga mogla vsaj poljubiti!» Mučno ji je bilo, da ga zdaj ni mogla pogledati, zakaj čutila je njegov pogled, ki jo je zasledoval. Rada bi rekla ljubeznivo besedo, toda predolgo je bila molčala, in zdaj bi bila vsaka beseda trda in bi zvenela vsiljivo ko zvok neuglašene strune. Lovro je ležal vznak, v poltemi, negiben in brezizrazen je bil spet njegov obraz. Samo oči so živele. Tako bednega se je čutil. Nemočno in trudno je bilo vse v njem. Le tista tleča iskra suma je pekla v srcu, z vedno večjo gotovostjo se je zagrizel v tisto strašno misel, kakor črv je glodala v njem. Toda čemu bi jo mučil zaradi tega? Ona ljubi drugega! Pretesna je glava, da bi mogla do kraja doumeti to grozno misel. «Umrl bom in s poti ji bom. Saj tako že predolgo traja to umiranje. Kar je slabo, kar so pleve, naj odnese veter. Čemu bi se tako divje oklepal tistih nekaj mesecev daljšega življenja? Kdo bo ljubil to shujšano bedno telo? Kakor volk sem, prežim nanjo in jo trpinčim s svojimi pogledi!» Močan kašelj ga je sunkoma dvignil. Bolestno se mu je spačil obraz, ko je težko padel nazaj. Globoko je dihal. V hipu je bila Mija pri njem in ga je sočutno vpraševala. Razdraženo je zamahnil z roko, ker ni mogel takoj odgovoriti. «Ah, pusti to, Mija! Ni vredno. Pusti me! Radi mene se ne muči!» Stala je pred njim, kakor izgubljen otrok v mračni pokrajini, in ni vedela, kaj bi. Zabolelo jo je, ker je odrinil njeno roko in je bil osoren z njo. Sklonila se je čezenj in dahnila skoraj neslišno: «Dragi!» Tedaj je zgrabil njeno glavo z obema rokama in jo pritegnil k sebi, da je gledala ves shujšani, trpeči obraz tik pred seboj. «Ne reci več tega. Ne laži! Nočem miloščine, Mija, če mi ne moreš dajati ljubezni.» Divje ji je stresal glavo, da je zaječala. «Ne reci več, razumeš?» «Ne bom več rekla,» je tiho dejala in ga gledala z velikimi rjavimi očmi. Spustil jo je in se obrnil k steni. Rahel drget mu je stresal ramena. Iz otroške sobe je tiho klical glasek. Mija je olajšano prisluhnila in se odela z nočno haljo. Dolgo je ostala ob otroški posteljici, še dolgo potem, ko se je prepričala ob enakomernem dihanju, da otrok že spi. Sedela je na kraju posteljice in brezizrazno strmela proti vzglavju, kjer se je v mraku noči komaj odražala majhna kodro-lasa glavica od belih blazin. «Otrok, ali mi moreš odpustiti? Tebe prosim, ker njega ne morem in ne smem. Punči, ti veš, da bi rada storila vse, če bi želel atek, toda ljubiti ga ne morem.» Sklenila je roke in mislila na tiste dolge noči, ko se je borila zoper ljubezen do Petra. Poleg nje je globoko sopel njen mož in strmel v praznoto teme. Mija je odslej veliko redkeje odhajala z doma. Punči je poslala k teti, ali pa se je mala igrala s sosedovimi fantki. Kadar je Mija zrla v bolnikov obraz, v zaprte upadle oči, si je zabičevala in dopovedovala, da nima prayice, terjati od življenja več, kakor gre ženi bolnega moža. Ko pa se je bližala ura sestanka s Petrom, je trepeta je gledala na zapestno uro, da bi ne zamudila niti minute. Bolnik je bolestno in nemirno prisluškoval tem tekajočim korakom po sobah. Bilo mu je, kakor da zna citati z njenega obraza njeno dušo. Zato je mežal in poslušal. Mija je begala mimo. njega in urejevala še cvetlice v vazi, popravljala zaveso pri oknu, primaknila stol bliže k postelji. Budno je pazila, da bi ne izdala naglice in razburjene pazljivosti. S podvojeno brezbrižnostjo je skušala obleči plašč, popravljala je krzneni ovratnik dolgo in pozorno, preden je rekla prijazno: «Na svidenje». Še je pokimala pri vratih. «Kmalu pridem. Samo malo moram na zrak!» Medlo je pokimal, le z očmi je odzdravil, in žalosten pogled jo je spremil do zadnjih vrat. Brž pa ko je zaslutil, da je zaprla vežna vrata, se je dvignil in. se z muko privlekel do okna. Tam se je naslonil z vso težo in se držal za kljuko na oknu. Zdaj jo bo pogledal, kako se bo ozirala na vse strani. Tesneje se bo zavila v plašč, in potem se bo pripeljal tramvajski voz ... Strmo je gledal skozi steklo tja do postaje. Vselej je gledal napeto, ko da mu gre za življenje, če bo sedla in se odpeljala v tisto znano smer... Takrat je pozabljen. Takrat ni več bolniške sobe, in njegov mračni pogled ji ne more več čitati v duši. Prežeče oči strmijo čudno zbegano za od-daljujočim se tramvajskim vozom. «Da bi mogel za njo! Tekel bi po tistih črnih tračnicah, vpil bi in jo klical nazaj. Ne proč, ostani pri meni! Mija, ljubezen moja---ne zapuščaj me! 2e tako kmalu bom moral od vas vseh proč--za vedno bom moral proč. 2e kmalu--» Siva zasnežena cesta ne daje odgovora. Mija se je odpeljala v tisto smer. Z obema rokama se je oklepal okenske kljuke. Poslednja kaplja krvi mu je izginila iz koščenega obraza. Naslonil je čelo na steklo s tako silo, da ga je skoraj vtrl. Divje, kakor v pohlepu so iskale široko razprte oči po zasneženi cesti... Široko razprte oči so gledale Mijo, ko se je vrnila točno o petih. Bile so motne, ugasle. V tem mrtvem pogledu ni bilo več tistega žara, ki se ga je Mija vedno tako preplašila. Strmela je z vročimi očmi v ta spokojni, negibni obraz. Vso borbo, vse dvome in muke, vso veliko neizčrpano ljubezen so zamolčale te blede ustnice, ki so za vselej ostale žejne njenih usten. Jana : rzel zrak je udaril Katji v lica, ko je stopila iz tople sobe v mrzlo zimsko noč in zaklenila vrata za seboj. Ključe je dala v torbico, si oblekla rokavice in se obotavljaje ozrla na obe strani samotne ulice. Kam? 2e se je hotela obrniti in vrniti domov, pa jo je misel na samotno, razmetano sobo, na šumenje samovarja in na božično drevo na mizi odvrnila od tega namena in jo napotila vzdolž ulice mimo gorečih plinskih svetilk in šopov luči, ki so z oken padali na zasneženi tlak. Ne, ni mogla nazaj v tisto gluho tišino, med tiste puste štiri stene, ki so preslišale toliko njenih tožba, pod oni nizki strop, od katerega so se večno odbijali njeni vzdihi. Ne, na to tiho, sveto noč, na ta najlepši večer v letu ni mogla biti sama, zaprta med svoje tožbe in bolečine. Počasnih korakov je hodila vzdolž ulice in se ozirala v razsvetljena okna. V vsakem je žarelo božično drevo in se lesketalo v tisočerih lu-čih, okrog njega pa so se sklanjala radostna lica otrok in občudovala njegovo blestečo krasoto in darove pod njim. Prišla je do lepe vile. Iz dveh oken v pritličju je sijala čez zasneženi vrt luč prav do ceste in se izgubljala nekje na nasprotni hiši. Katja se je stisnila k vrtni ograji in kakor berač v svetopisemskih zgodbah čakala, da bo ujela drobtino z bogatinove mize — drobtinico sreče od srečnih ljudi za svoje ubogo, trpeče srce. Prav zraven okna je stalo vèliko božično drevo, ki je segalo do stropa, in mlada žena je prižigala svečke na njem. «Gotovo je mati,» si je mislila Katja, «pa pripravlja presenečenje svojemu otroku.» In res, komaj so bile sveče prižgane in je drevo zažarelo v vsem svojem blestečem, srebrnem sijaju, je planilo v sobo dekletce petih, šestih let, ploskalo, veselo vzklikalo in skakalo okrog te krasote. Zadaj pri vratih sta stala oče in mati in tiho gledala otrokovo srečo. Katja se je še bolj stisnila k stebru ograje in kakor začarana strmela v okno. «Da, to je sreča!» so šepetala njena usta, in z' rokami, sklenjenimi kakor v molitvi, je Katja s solznimi očmi gledala v ta tuji srečni svet. Otrok je pod drevesom občudoval darila. Radostnih ličk je tekal od očeta k materi in jima razkazoval vso lepoto, pa spet nazaj in od samega razburjenja cepetal z nogami. Slednjič je punčka zagledala nekaj, kar jo je vso prevzelo — šivalni strojček. Takoj je sedla k njemu in pričela šivati cunjice za svojo novo punčko, zraven pa govorila in vriskala, da je odmevalo prav do ceste. «Da, prav kakor moja Lenčka,» si je rekla Katja. «Tudi ona si je vedno želela šivalnega strojčka.» Kakor njena mala, uboga Alenčica, je šepetala in se opotekala naprej. In sredi božične, s srebrnimi iskrami okrašene noči so kakor živi stopili pred njo spomini, k'i jìi'h fi je stkala njena žalostna usoda. Na Silvestrovo se je začelo. Malo po polnoči, sredi bučne domače zabave, sta se Katja in njena prijateljica izmuznili iz sobe in smuknili v kuhinjo, da bi tam brez radovednih prič pogledali, kaj jima bo prineslo, novo, pravkar rojeno leto. Ko sta strmeli v skledo in opazovali, kako se premikajo lučke njune sreče, je prišel za njima starejši gospod, očetov znanec, in prisluhnil njunim vzklikom in skrivnostnim pogovorom. Bil je samec in je včasih, rad pogledal za mladimi dekleti, posebno za Katjo, ki mu je bila že od nekdaj najbolj pri srcu. «No, gospodična Katja,» je rekel in se nagnil do nje, «ali bo letos poroka?» «Vse kaže, da bo,» se je zasme-jala Katja, «le ženin mi še manjka!» «Pa se midva zmeniva, Katjica!» ji je zašepetal in jo zaljubljeno pogledal. Katja se je na vsa usta zasmejala, " potem pa se je za hip zresnila in rekla: «Zakaj pa ne? Pa se dajva!» In minuto nato sta že z roko v roki stala v sobi in razglasila svojo zaroko. Dnevi, ki so sledili, niso bili nič kaj prijetni za Katjo. Dobro je vedela, koliko odkritosrčnosti je bilo v besedah ljudi, ki so ji čestitali k zaroki, dobro je pač znala brati skrite misli, ki so se porajale za sladkobnimi smehljaji, in govorile, da oni pač dobro vedo, da se bo samo zavoljo denarja poročila s človekom, ki bi ji bil lahko oče. Težko je prenašala tudi usmiljene poglede ljudi, ki so ji bili res dobri in so ji svetovali, naj bo vendar pametna in naj razdere zaroko, dokler je še čas. Najhuje pa ji je bilo, kadar se je njen zaročenec — zaljubljeni starec — sladkal okrog nje, jo božal s svojimi trepetajočimi rokami in jo zasledoval s hrepenečimi očmi. «Kakor petošolec,» si je mislila vselej in mu le s težavo kazala prijazen obraz. Toda odnehati ni hotela. Rajši je prenesla vse to, samo da je lahko prišla iz domače hiše. Da se je lahko znebila večnega ukazovanja, večnih prepovedi, da bo vendar lahko sama svoj zapovednik, nikomur odgovorna za svoja dejanja, da ji ne bo treba več poslušati onih večnih vzklikov, ki jih je znala že na pamet: «Ne, sama ne smeš!» «In glej, kaj boš delala!» «Pa pridna bodi!» «Pa da boš točno doma!» In še tisoči takih zapovedi, s katerimi so jo obsipali njeni domači, če je po dolgem prosjačenju vendar dosegla, da so jo kam pustili. Edina misel, za katero je živela ves ta čas, je bila ta, da je vredno prenašati vse težave, ki ji jih je nalagala njena bodoča poroka, vredno že za samo zavest, da pojde zvečer lahko v kino in na ples in v gledališče in na koncert, ob nedeljah pa na izlete, kamor se bo njej vzljubilo, in to brez prosjačenja za dovoljenje in za denar. Le na to je mislila ves ta čas in na nič drugega. Prišla je poroka in medeni tedni, in potem vsakdanje enolično življenje poročene žene. Toda Katjino novo življenje ni bilo pusto. Bilo je res tako, kakor si ga je v svojih sanjah predstavljala. Zaljubljeni mož jo je pustil, kamor ji je le poželelo srce, obsipal jo je z denarjem in z darili in ji bral vsako najmanjšo željo že z oči. Sam pa je delal, delal, delal, da je le imel dosti denarja, da je svoji ljubljeni Katji izpolnjeval želje. In tako je šlo vse dni naprej. Sčasoma, ko je Katja videla, kako je dober njen mož, ga je celo vzljubila, kakor dobrega strica, da, kakor očeta ga je imela rada in pri vseh svojih neštetih zabavah je gledala vedno na to, da bi mu ne naredila sramote. O, ne, saj Katja ni hotela onečaščati svetosti njunega zakona, ni se družila z mladimi moškimi, le zabavala se je rada, in to s svojimi prijateljicami in njihovimi tovariši, zabavala, da bi nadomestila vse ono, kar so ji doma v prvi mladosti zabranili. Šele potem, ko je dobila hčerkico, se je nekoliko ustalila in se navezala na dom. Otroka je imela rada, igrala Katico in njena prijateljica. «Da, prav kakor moja Alenčica ...» se je z njim, ga božala in poljubo-vala, ga razvajala, samo če je bil bolan in siten, se ga je kmalu naveličala. In če je ponoči jokal, da ni mogla spati, je bila včasih resnično huda nanj in bi ga najraje poslala od sebe. Skratka, njfen otrok ji je bil prav toliko, kakor pred leti njene porcelanaste punčke, s katerimi se je igrala, jih objemala in poljubovala, oblačila, sploh delala z njimi kakor z živim otrokom,- ko pa se jih je naveličala, jih je vrgla v kot in se ni več menila zanje. Vendar tega svojemu možu ni nikoli pokazala. Vedela je, da bi ji nikdar ne odpustil, saj je dekletce neizmerno ljubil in jo obsipal s takimi darili, da je bila Katja včasih kar ljubosumna nanjo. Če jo je le malo zabolel trebušček, je poklical zdravnika, in kadar je mala jokala, je včasih po cele noči prebedel pri njej. Vedela je, da bi on sploh doumeti ne mogel, če bi ona rekla, da ji otrokov jok preseda, saj mu je bil vsak njegov nasmeh najlepši dogodek, njegov jok najlepša muzika! Vedela je, da bi jo mož celo zapustil, če bi rodi svojih zabav zanemarila otroka. Tega pa ni hotela, saj se je bila zdaj že tako navadila na lepo, brezskrbno življenje, na moža, na otroka, da bi nikoli več ne mogla živeti brez vsega tega. Pa je vendar morala, in še kako! Bilo je pred božičem. Hčerka — tri leta ji je bilo takrat —• je bila že dalje čas bolehna, in mož od samih skrbi zanjo ni vedel ne kako ne kaj. Vsa hiša je morala hoditi po prstih, se pogovarjati le šepefaje. Vsi so morali delati tako, kakor je hotel mali tiranček v svoji bolniški posteljici. Katja je bila tega že do grla sita. Povsod drugod so se pripravljali in veselili na božične praznike, le pri njih je bilo kakor v mrtvašnici. In zakaj ? Zato, ker je punčka malo ka-šljala, ker se je od večnih očetovih nežnosti prehladila. Oh, človek bi znorel! Dan pred božičem se je Katja izmuznila z doma in šla po cestah gledat izložbe. Pred delikatesno trgovino je srečala prijateljico, vso obloženo s paketi. «Kaj pa ti?» jo je ustavila Katja, vesela, da je vendar dobila nekoga, s katerim se je lahko na glas in od srca pomenila. «Smučat se gremo!» je odgovorila Marta. «Greš z nami? Zdenka gre še in Milena in Tanja tudi in še vse polno drugih. Pojdi, boš videla, kako bo lepo!» Katji so kar zažarele oči. «Oh, in kako rada, toda kaj, ko je Alenčica bolna in je jutri sveti večer!» «Kaj zato,» ji je prigovarjala Marta, «kar pojdi, bo že mož namesto tebe pazil nanjo. En božični večer bosta že prebila brez tebe! Kar odloČi se in pridi! O Petih 9re vlak!» In že je izginila v gneči. Katja je neodločeno obstala na cesti. Potem pa se je obrnila in stekla domov. Ko se je mož vrnil, je imela že vse pripravljeno za na pot. «Kam pa ti?» se je začudil. «Smučat se grem z Marto in vso našo bando,» je odvrnila. «Pa vendar ne zdaj, ko je Alenčica bolna in je jutri sveti večer. Saj veš, da ti drugače ne branim, ampak zdaj...!» je rekel tiho in jo tako žalostno in očitajoče pogledal, da jo je pogrelo v dno srca. Vedela je, da ima prav in ravno zaradi tega se je dvignila v njej trma. «Pa grem, da veš!» je vzkliknila. «Kaj je Lenčici? Nič! Malo je prehla-jena, ti delaš, kakor bi bila že v zadnjih zdihljajih. Iz naše hiše si napravil bolnico, in misliš, da bom jaz segnila v njej. Saj sem še mlada in potrebna zabave. Nočem, da bi me ti zapiral kakor nuno!» je jezno cepetala. «Pššš...» jo je miril, «saj veš, da Alenčica zdajle spi!» «Seveda, Alenčica, zmeraj samo Alenčica! Ona je vse, jaz pa nič!» In že je odvihrala v svojo sobo in naročila služkinji, naj njeno prtljago odnese na kolodvor. Nato je odšla v otroško sobo. Čudno jo je stisnilo pri srcu, ko je zagledala zardeli hčerkin obrazek in poslušala njeno težko dihanje. «Morda bi bilo le boljše, če bi ostala doma,» si je rekla, pa se je spomnila na sneg in na prijateljice in na dolgčas, če bi ostala doma. le je odgnala žalostne misli. «Nič! Pojdem, pa konec!» r*/ Pri smučanju je bilo res imenitno. Sredi belih poljan, lesketajočega se pršiča, v veselem smehu prijateljic je Katja brž pozabila na moža in na bolnega otroka. Bila je spet mlada in srečna in vesela pod božjim soncem in sinjim nebom, mlada in brez skrbi. Iz tega veselega razpoloženja pa jo je zbudila moževa brzojavka: «Pridi takoj, otrok umira.» Katji je bilo, ko da se vsi vrhovi gora, ves iskreči sneg in nebo in sonce rušijo nanjo in jo tlačijo s svojo neznansko težo. Mislila je, da bo umrla prvi hip, ko je prebrala novico, potem pa se je zbrala in motnih oči in težkega srca odtavala v dolino. «Moj Bog, ali je mogoče?» se je spraševala. «Moja mala punčka umira? O ne, saj ni res! Saj ne more biti res!» To je gotovo spet možev strah in njegovo maščevanje, ker ju je na božič pustila sama. Toda srce se ni hotelo umiriti, duša ne potolažiti. Hipoma se ji je zazdela vsa širna bela planjava okrog nje kakor neskončen bel mrtvaški prt. Ko je prišla domov, je bila vsa hiša polna neznanih mračnih ljudi. Kakor brezumna je planila mednje in se pretlačila v hčerkino sobo. In tam ... moj Bog, daj, da so le sanje!... tam je ležala Alenčica vsa v belem, z belim pajčolanom na glavi, vse okrog nje pa so žareli tisoči in tisoči plameni drobnih svečk. V Katji se je nekaj pretrgalo. Nič ni videla, ne objokanih moževih oči, ne očitajočih pogledov služinčadi. Ni slišala sočutnih besed svojih prijateljic, nič, nič... Videla je le pol priprte Alenčine oči, ki so tako žalostno in nepremično zrl» vanjo. In z žarom teh oči se je zbudila v njej vsa ona materinska ljubezen, ki je uspavana od želje po zabavi vsa ta tri leta spala v njej. Dva dni ni ne jedla ne spala. Slonela je ves čas ob malem mrličku in suhih oči, brez vzdihov in tožb gledala v bledi obrazek. Šele potem, ko so prišli grobarji in hoteli zapreti krsto, se je zbudila iz otopelosti. Zakričala je, ne, zarjula, da so se vsi zgrozili in nehote odstopili, ter se vrgla na mrlička. «Ne, ne dam je!» je hlipala med solzami, «ne pustim, da bi njene svetle očke zaprli v večno temo, da bi njeno nežno trupelce zasuli s prstjo!» Borila se je kakor levinja, grizla, praskala, bila, da jo je bilo groza gledati v njeni boli. Nekaj mož jo je le s težavo ukrotilo. Odpeljali so jo v sobo, kjer se je preoblekla v črno in se čez čas spet vsa mirna in zamišljena, brez solze v očeh, s srepim pogledom prikazala na vratih. Po pogrebu se je zaprla v sobo in ni govorila z nikomer več. Za moža se ni menila in ni prosila njegove milosti, saj je vedela, da bo v njegovih očeh ostala do konca kriva otrokove smrti. In vedela je, da bi ne prenesla njegovih očitkov, saj niti sama ni mogla pogasiti pekočega ognja kesanja, ki jo je žgal v duši, in ni nikjer več našla minute miru. Ko se je čez nekaj mesecev preselil k sestri na deželo, mu ni branila. Sama mu je šla s poti in je živela le še zaprta v mali, tesni sobi, sama, izobčenka — mati, ki je z malomarnostjo umorila svojega otroka. Toda nocoj, v tej sveti božični noči ni mogla več vzdržati. 2e popoldne je izvlekla iz predalov vse Alenčine obleke in igračke in jih razložila po sobi. «Na, Alenčica, na! Pridi, vse to sem pripravila zate!» je šepetala in široko razprtih oči strmela v vrata. «Le zakaj je tako dolgo ni? Stopila bom gledat, kje tako dolgo hodi!» In šla je ven v noč, pod mrzlo zimsko nebo, kjer ji je sneg hladil vroče čelo in ji miril razbičane misli. Postajala je pod okni in gledala, kako se tuje Alenčice vesele darov in se njih mamicam v sreči svetijo oči. Od tam je odtavala naprej v temo, na samotna zasnežena pota, utrujena in žalostna do smrti. Tja ven v temo brez žarka upanja na srečo in odrešenje. O, pač! Glej, tam visoko na nebu sta zažareli dve zvezdici, dvoje svetlih odpuščajočih oči, in jo vabili k sabi... Na Silvtstrovo se lučke spet prižgo. Začeti novo leto ni kar tako preprosta stvar. Zlasti prvi dnevi prizadevajo marsikomu precejšnje preglavice. Poslavljanje od starega leta nas ni samo utrudilo, ampak nam je tudi prav temeljito izpraznilo naše žepe. Tolikim in tolikokrat smo želeli in voščili sreče in zadovoljstva, uspeha in napredka v novem letu, da se nam nekako zdi, kakor bi za nas vsega tega prav čisto nič več ne ostalo. Toda kakor hitro se spet tako prav temeljito in pošteno naspimo, ko se otresemo vse tiste utrujenosti, ki nas je zajela po vsem tistem prazničnem vrvenju in nemiru, že tudi gledamo z drugačnimi očmi v svet in novemu letu nasproti. Novo I e t o I To je pojem, ki vsakogar izmed nas vedno in vselej vsaj kolikor toliko vznemiri. Kaj nanj bo pomenilo, kaj nam bo prineslo! Nam bo prijetno in veselo presenečenje, a/i morda žalost- no iznenadenje? Prvi občutek plahe vznemirjenosti, morda celo boječega nezaupanja pa se kaj kmalu umakne želji po živem udejstvovanju, ki se vzbudi v vsakem človeku tedaj, ko stoji pred nečim novim in nepoznanim. Pred nečim nezajetim, neizoblikovanim, ki je tu in čaka, da bo izoblikovano po naši volji, po naši zmožnosti in po našem znanju. In to je naloga, lepa in težka, ki naj jo režimo v letu, ki leži komaj započeto pred nami. Naloga, ki slehernemu izmed nas veleva, da živimo tako, da se bodo vsi dnevi, tedni in meseci, ki so zajeti v tem letu, zaokrožili v dobo lepih in dobrih dejanj, v dobo dela in ustvarjanja v prid in blagor vseh in vsakogar. Kakor listi belega, nepopisanega papirja leže pred nami vsi ti dnevi novega leta. Sedaj, prav ob začetku, ko še ni po pisan nobeden izmed njih, si obljubimo pošteno in možato, da bomo storili vse, kar bo v naših močeh, da se bodo ob koncu leto z vseh teh listov zrcalila samo dobra in lepa dejanja. Da nobeden izmed njih ne bo ostal prazen, neizrabljen in nezajet, predvsem pa to, da niti eden izmed njih ne bo oskrunjen po grdem, črnem madežu nizkotnega ali nečastnega dejanja. Samo te poti se držimo in ostanimo zvesti tej, sebi dani obljubil Po tem se bomo ob koncu leta lahko s ponosom in zadoščenjem ozrli nazaj in si dejali: «Da, res je, čas je zlatol V nas samih pa je tista sila in moč, ki nas usposablja, da ga izkoriščamo tako, da nam ni v pogubo in propast, ampak v blagor in srečo. In jaz sem uspeli» decembra popoldne o petih je stopil iz oblazinjenega razreda brzovlaka boljši gospod. Lasje na njegovih sencih so se že srebrno lesketali, toda prožni korak in sveži obraz sta razodevala moškega v najboljših letih. Roke so mu tičale v žepih zimske suknje, pod levo pazduho pa je nosil škatlo za gosli, ki je bila zavita v sivo prevleko. Nekaj je še naročil nosaču, prizadevno oprezoval krog sebe in kot zadnji potnik zapustil peron. V veži postajnega poslopja je za nekaj trenutkov počakal in, ker nihče ni prišel, je skomignil z rameni in stopil na trg pred postajo. Njegova prtljaga je bila že naložena v visokem rdeče-rjavem hotelskem omnibusu. Vozač je spoštljivo snel čepico in brž odprl vrata v voz. Toda gost je odklonil. Poželel si je pač svežega zraka, zato se je namenil, da pojde peš do hotela. Škatlo za gosli, po kateri je sluga iztegnil roko, je obdržal pri sebi. Počasi je nastajal sveti večer... Javno božično drevo pred postajo je žarelo v električnih lučkah. Na žicah je viselo debelo ivje, in možje z bradami, ki so hodili mimo, so bili videti kakor napudrani. Zapirali so že prve trgovine, pocestni prodajalci so ponujali poslednje smreke in jelke. Vsem ljudem se je mudilo domov. Tujec je nebrižno stopal po ulici in bil razočaran, da ni nihče prišel ponj na postajo. Z nevoljo je mislil na božični večer, ki ga bo moral sam, čisto sam praznovati v hotelu. Saj si je bil v svoji bujni domišljiji tako lepo naslikal božičevanje s prijateljico iz mladih dni, zdaj pa se je vse to razblinilo v nič. «Če bi proti pričakovanju ne prišla pote k vlaku,» mu je bila pisala, «potem pač vedi, da ne morem z doma.» Ustavil se je in premišljal, ali bi ne telefoniral kateremu izmed svojih znancev, ki jih ima v tem mestu. Nemara staremu Milerju, profesorju na Glasbeni akademiji? Toda ne, Milerju rajši ne, ta ima družino, in na tak večer človek, ki ga že dolgo niso videli, ne spada vanjo. Ampak fistile, kako se je že pisal, ravnatelj Državne opere, ta je bil samec in bi bil morda celò vesel... Zdajci ga je nekdo od zadaj trdo zgrabil in tako močno potegnil nazaj, da mu je škatla za gosli zdrsnila izpod pazduhe in padla na kup snega ob cesti. V istem trenutku so tik ob njem cvileče zahreščale zavore tovornega avtomobila. Krepka pest je zapretila skozi okno, in besen glas je zakričal: «Vražja neroda! Zija v zrak, namesto da bi pazil, kod hodi! Pa bi se lahko spet zgodilo kaj prekleto bedastega!» Potem je brž spet za-brnel motor, in vozilo je zdrčalo naprej. Tujec, ki mu je od strahu vse gomazelo po kosteh, je bil tako zbegan, da se je moral mladi mož, ki ga je bil v usodnem trenutku krepko potegnil nazaj, tudi skloniti in mu pobrati škatlo za gosli. «Tu imate,» je dejal, «svojo škatlo. Upam, da se goslim ni nič zgodilo!» Tujec je globoko zajel sapo in ponudil roko mlademu možu. «Prisrčna, iskrena hvala vam!» je rekel. «Ko bi me ne bili pravočasno zgrabili, kdo ve —» «O, prosim, prosim,» je dejal mladi mož, ki je nosil širokokrajen klobuk in veliko plapolajočo petljo, «človek rad stori, kar more.» Samo od sebe se je naredilo, da sta skupaj nadaljevala pot. «Vi ste umetnik?» je vprašal tujec. «Da, slikar sem. Pravkar sem nekje oddal božično podobo.» «Upam, da vam je prinesla dober honorar,» je smeje se pripomnil tujec. «2al, ne,» je trpko odgovoril slikar. «Jaz pa,» je pripovedoval tujec, «jaz ravno prihajam s postaje in sem namenjen v svoj hotel.» «Potem vam pa nič ne zavidam, če na sveti večer nimate iti nikamor drugam,» je dejal slikar. «Vsekakor imate prav,» je tiho odvrnil tujec. Ko sta prišla pod naslednjo obločnico, je slikar tujemu gospodu ostro pogledal v obraz in neposredno nato dejal: «Poslušajte, če res za nocoj nimate nič boljšega v načrtu, pridite lepo k meni v atelje. Slučajno tudi nimam družbe in, ker sem prejel od doma zavitek in v dveh bolje tekne, dam jaz jestvine, vi pa boste prispevali k polepšanju večera s tem, da boste kaj zaigrali na svoje gosli. Saj menda znate jgrati?» «Seveda znam,» je rekel tujec in se skrivaj nasmehnil. «No,» je dejal slikar, «in kako vam ugaja moj predlog?» «Izvrstno!» je odgovoril tujec. «Prav rad pojdem z vami!» To takojšnjo pripravljenost si je slikar razlagal po svoje. Prav gotovo, si je mislil, je dobro oblečeni goslač naposled le uboga para. Nemara je celo brez posla, zakaj njegovo čudno vedenje, ki bi ga bilo kmalu spravilo v takšno nesrečo, je bilo čisto vedenje človeka, ki ima polno glavo skrbi. In slikar je sklenil, da mu bo dal dvojno porcijo klobas. Na glas pa je rekel, ko sta zavila okrog ogla: «Takoj bova doma. V tisti stranski ulici, poleg druge plinovke, tam sjanujem.» Spotoma si je tujec neopazno snel s prsta težek bri-Ijanten prstan. Stopila sta v vežo, v kateri je strašansko vleklo, in prišla po slabo razsvetljenih, škripajočih stopnicah v četrto nadstropje. Na vratih je bil napis: Peter Salis. Slikar jih je odklenil, prižgal luč in pokazal na obešalnike v predsobi. Odložila sta, in Salis je odprl vrata v atelje. Veliko poševno okno, polno kaktej, je obvladovalo ves prostor. Medtem ko je gost sédel in opazoval slike na stenah, je naložil Salis polen in premoga v peč, da je kmalu začelo prijazno prasketati in brbotati. «Najprej morava,» je dejal slikar, «pomiti vsaj toliko pribora in posode, kolikor je nujno potrebno.» In pričel je pod vodovodom izpirati krožnike in zdelice ter naprosil gosta, naj vzame z držaja čisto brisačo in mu pomaga brisati posodo. «Zdi se, da tega niste dostikrat delali,» je pripomnil Salis, ko je opazil, kako nerodno se tujec ukvarja s tem poslom. «Nič čudnega,» je odvrnil ta, «če človek ni nikjer doma in mora vedno samo romati iz hotela v hotel.» Potem je Salis pristavil čaj in pogrnil mizo, vmes pa je gostu pripovedoval o svojih slikah in da namerava spomladi prirediti kolektivno razstavo. «Katera slika vam je pa najbolj všeč?» je vprašal s samozavestnim glasom, kakršnega uporabljamo, kadar govorimo z nestrokovnjakom. «Večerna pesem tamle,» je odgovoril gost, ne da bi se obotavljal, in pokazal na oljnato sliko, k'r je predstavljala vrtno hišo z žarko razsvetljenim oknom, na čigar zavesi je ležala seca igralca na flavto. «Neverjetno,» je vzhičen vzkliknil Salis, «že ves teden si belim glavo, kako bi krstil sliko, vi mi pa kar iz rokava stresete pravo ime zanjo. Sicer je pa to res moja najboljša slika. Če znate tudi tako dobro igrati, kakor presojati, ste pa kar fant od fare.» «Človek stori pač, kar le more,» je odgovoril gost. Pri tem so mu zadrhtele ustnice, da se je moral obrniti od slikarja. Salis je natočil čaja. Sedla sta k mizi. Klobase, sir in sardine v olju so ležale na krožniku. Iz lične košarice pa je vabilo pecivo, jabolka in orehi. «Zdaj pa le pričniva! In kar nič se ne dajte prositi,» je dejal slikar, narezal nekaj koščkov kruha in vgriznil v prvo rezino. «Dober tek!» je rekel gost in segel po dobrotah. «Pozneje,» je s polnimi usti ugotovil Salis, «popijeva še steklenico vina!» Tako sta se počasi do sitega najedla in pogovorila o tem in onem. Potem je prinesel Salis božično drevesce iz kota, ga postavil na mizo, prižgal rdeče svečke in ugasnil luč. Plamenčki so tiho plapolali in po stropu so skakljale sence ko žabe sem in tja. Vžgala se je smrekova vejica, prasketalo je in se kadilo, prijeten vonj se je razlil po ateljejy. Salis je stisnil steklenico med kolena, navrtal zamašek in krepko potegnil. Vino je zaklokotalo v kozarcu. Trčila sta. «Napivam umetnosti, dragi Salis,» je rekel gost. «Da bi vam vedno uspevala!» «Hvala,» je odgovoril slikar. «Izpraznim čašo na vesel božič!» Zdaj je smatral gost, da je prišel primerni čas. Stopil je k svoji škatli za gosli, snel prevleko, privzdignil pokrov in vzel gosli v roke. Bile so gosli, kakor vse druge. Salis je stopil bliže. «Ali jim je padec kaj škodoval?» je vprašal. «Mislim, da ne,» je odgovoril gost in jel uglaševati strune. Potem je privil lok, nastavil godalo in pričel igrati. «Sveta noč, blažena noč,» je čisto in nežno zatrepetalo po ateljeju. Salis si je prižgal smotko, se zleknil na divan in pel z gosli. Toda kmalu je umolknil, ker je občutil, da se njegov hripavi glas nič kaj ne ujema s sladkim glasom gosli. Gost se je srečno smehljal, prešel, ne da bi prekinil igro, na druge melodije, hodil po sobi gori in doli in sviral vedno živahneje in iskreneje. Salis je spoznal klasične napeve, pozorno jih je poslušal. Počasi so se vse navadne misli, ki so kakor sivi oblaki pokrivale njegovo srce, razblinile v nič, in v njegovi notranjosti se je v neizmernem loku vzbočila lesketajoča se neskončnost. Pozabil je na kajenje, smotka se je ohladila. Druga za drugo so ugasnile svečke na božičnem drevescu, ne da bi bil slikar to opazil. Svetle zimske zvezde so vsipale pisane iskrice skozi veliko okno slikarjeve delavnice, ki je utonila v somraku, da so se komaj še razločevali obrisi posameznih predmetov ... In v slikarjevi notranjosti se je pričelo nekaj tajati. Polagoma ga je vsega prevzel občutek, ki je bil ne-izrečno lep, a zelo, zelo podoben bolečini. Položil je roko na prsi, v katerih mu je burno kovalo, in plemeniti toni gosli so snežili v njegovo srce kakor v vodnjak, ki se je vedno bolj polnil in je slednjič prekipel. Salis si je pomel oči in opazil, da so vlažne ... Dolgo je trajalo, preden je večerna pesem izzvenela in je gost narahlo odložil gosli. Slikar se je prebudil kakor iz globokega sna, vstal je in nemo stisnil goslaču roko. Nekaj časa sta še v zgovornem molku posedela pri mizi, da sta popila vino. Sveti večer, ki je bil Salisu prinesel tako veliko, globoko doživetje, se je bližal koncu ... Ko je opolnoči pozvonilo k polnočnici, je gost vstal in se pripravil k odhodu. Slikar ga je spremil po stopnicah do hišnih vrat. «Prav kmalu me spet obiščite,» je rekel ob slovesu, «pogrnjena miza in, če bi vam bila sila, nekaj denarja bo vedno pripravljenega za vas!» Ko se je Salis vzpenjal v četrto nadstropje v svoj atelje, se je spomnil, da je bil pozabil goslača vprašati za njegovo ime in tudi, v katerem lokalu igra. No, si je mislil, se bo že sam še oglasil. In uravnovešen, kakor že dolgo ne, je legel k počitku ... * Nekaj dni po božiču se je pojavil v ateljeju slikarja Salisa nepoznan gospod, ki se je predstavil za inozemskega trgovca z umetninami in si je ogledal slike. Naposled je po tajnem naročilu kupil «Večerno pesem», ne da bi bil le skomignil z rameni, ko je slikar pogumno povedal zelo visoko ceno. Ko se tuji goslač tudi v januarju še ni nič oglasil, je jel Salis pri vseh večjih godbah v mestu poizvedovati za njim. Toda bilo je zaman. Slikar Salis ni nikoli izvedel, da je bil to znameniti violinski virtuoz K., ki mu je bil tisti sveti večer godei na svoji stradivarki in zdaj po vsem svetu prireja mojstrske koncerte, pri katerih poslušalci — kakor takrat slikar v ateljeju — z globokim ganotjem in iskreno hvaležnostjo v srcu poslušajo njegovo veliko umetnost... Prevedel d'Artagnan. Stona Vinšck: oc^S Drage »oje, saj niti ne slutite, kako dobr« s« nam dandanes godi! V kozmetičnem pogledu namreč, sicer pa menda tudi ne dosti drugače, kakor našim prednicam v prejšnjih stoletjih. V bistvu je tako malo novega pod soncem! V neki moj mapi leži prevod skoraj tri tisoč let stare kitajske pesmi, pa bi človek mislil, da jo je «pesnil sodoben, z revolucionarnimi jdejami prežet mladenič. No, pa nisem sedla zato k mizi, da vam to povem. Pojdimo še dalje kakor tri tisoč let nazaj — kar k praprababici Evi v raj, ki se je gotovo rada ogledovala v mirni gladini čistega jezera in si pogladila lase zdaj v čelo, zdaj za ušesa, samo da bi bolj ugajala gospodu soprogu Adamu. Naj se gredo solit sitneži in filistri, ki pravijo, da je telesna nega nekaj nemoralnega ali celo pregrešnega. To je nekaj povsem naravnega, to opažamo tudi pri višje razvitih živalih. In te menda ne čitajo modnih časopisov. Sicer pa naj bodo zastopniki močnejšega spola (ta prilastek jim rade pustimo — lepši spol smo pa le me!) kar tiho, saj so najmanj tako gizdavi, kakor ženske, samo da to skrivajo ia taje. Toda le spomnite se, drage moje in dragi moji, kako lahko ujamete moškega na najpuhlejši, najplitkejši poklon! Hlastne po njem kakor sestradan krap. Ali ni res? No, pa pustimo moške in se pomenimo rajši o svojih skrbeh! Da so žene od nekdaj želele ostati mlade in lepe, nam ne pričajo samo stara ustna izročila in stari zapiski, temveč tudi izkopanine, ki jih lahko vidite v vsakem večjem muzeju. Poleg vsakovrstnih nakitov so po vsem svetu našli v starih ženskih grobovih kovinasta ogledala, lončke za mazila, pomade za barvanje las in še nešteto drugih lepotil. Kaj so morale in kaj morajo še dandanes pretrpeti žene raznih plemen za svojo lepoto, je več ali manj znano. Je že tako: brez nič ni nič. Sodobni ženi je lahko: za prvo silo najde v vsaki droge-riji, kar ji je potrebno, za drugo silo je še vedno kozmetični salon in za tretjo zdravnik Specialist. Seveda je treba tudi nekaj dobre volje in précej denarja. Danes. Pa naše babice in prababice? Kako jim je bilo hudo! Koliko so si prizadevale! Po kako obupnih sredstvih so trčasih segale! To bi vam danes rada povedala: Priznati morate, da ste se vse gospodinje več ali manj jezile, ko je prišel ukaz, da morate izprazniti podstrešje. Tudi naša mama ni bila preveč navdušena. Ampak med staro šaro, v skritih kotičkih se je našlo vendar kaj zanimivega, in tako leži sedaj pred menoj drobna, oguljena knjižica. Sam Bog vedi, kako je prišla ta knjižica v našo hišo, na naše podstrešje. Nikjer ni podpisa. Katera izmed naših ljubih prednic je listala po njej? O eni gre ustno izročilo, da je bila za čudo lepa in je pela kakor angel. Pa kdo more to danes še ugotoviti? Takrat še ni bilo gramofonskih plošč, ki bi nam bile ohranile njen glas, in ni bilo fotografij, da bi nam bile ohranile njen obraz. Slike pa tudi ni nikjer nobene. Pa bodi, kakor bodi — knjižica je vsekakor zanimiva. Preštudirala sem jo od začetka do konca in vam sedaj na kratko podam njene najzanimivejše tajnosti, katere so takrat, kakor trdi pisateljica v predgovoru, plačevali s težkim zlatom. Knjižica je vezana v lilasto lepenko. Ovitek je sicer že precej zdelan in zamazan, listi pa so prav dobro ohranjeni. Prva stran nosi obširni naslov: «Za dame in druge žensk*. Zbirka najvažnejših, po večini do sedaj tajnih UMetnin in sredstev, s katerimi se lepota poveča in ohrani, razne notranje in zunanje telesne nadloge deloma prepreči^ deloma ozdravi in s katerimi si v marsikaterih domačih težavah lahko pomagamo. Sestavljeno, preizkušeno in nesebično izdano od prijateljice svojega spola. Solno-grad 1790.» Delce obsega na 105 straneh 130 receptov. Pisano je t okorni, staromodni nemščini, pomešani s francoskimi izrazi. Navodila so zelo natančna, zamudna in sestavljena iz neštetih, točno označenih sredstev, zelišč in dišav, katere je treba neštetokrat pretolči, presejati, skuhati, prevreti in filtrirati. Zdi se, da so imele naše prababice veliko več časa in potrpljenja, kakor me. Med sredstvi je predvsem enajst receptov za belo in rdečo šminko, za razne vode, mazila za oči, navodila za izdelovanje raznih pomad, sredstvo za odpravljanje rdečice v obrazu, tekočine zoper izpuščaje, za oči, mazila za ozebline, mazilo, s katerim se ohrani otroškim lasem plava barva, sredstva, s katerimi se doseže lepota rok, sredstvo- zoper rdeče lase, sredstva za barvanje obrvi, zoper izpadanje obrvi, sredstva, ki naj odstranijo nezaželene dlačice in pospešijo rast las, sredstva zoper kurja očesa itd. itd. Sred-' stev za barvanje las ni med recepti, saj jih v dobi lasulj tudi ni bilo treba, pač pa podrobna navodila za izdelavo raznih pudrov za lase, raznih parfumov, navodila, kako je treba prati rokavice, svileno perilo, kako se izdeluje dobro milo. Dovolj, nočem vas dolgočasiti. Zanimivo pa je le, da pozna knjižica že razna sredstva za odstranitev gub, nekaj posebnih obvez zoper gube na čelu in razne lepotne maske za lice. Kakor vidite, je naša sodobna kozmetika samo dobra učenka. Zabavali so me in zabavali vas bodo recepti, s katerimi se da odstraniti oziroma preprečiti zdrava rdečica lic in barva od sonca porjavele kože. Vsaj v tem oziru smo me, hvala Bogu, brez skrbi. Evo vam dobesedno enega izmed treh receptov: «Proti rdečici obraza. Kolikokrat popači ta nesrečna rdečica najlepši obraz, a le redkokdaj dobimo sredstvo, ki se lahko uporabi v ta namen, da jo preženemo. Eno izmed najboljših sredstev je tole: Vzemi sveže jajce, vloži ga za štiri in dvajset ur v dober vinski kis, nato pa ga stolči v možnarju, primešaj bele gorčice, kolikor se ti zdi potrebno, in vse še enkrat predelaj v možnarju, dokler ne nastane mazilo. Če si s tem mazilom namažeš zvečer in zjutraj obraz, bo rdečica čisto izginila.» V receptu: «Če je kožo sonce ožgalo», je najzanimivejši drugi odstavek navodila: «...sveža studenčnica, s katero si zvečer umijete obraz, zasluži priporočilo.» Kakor vidite iz navedenega, drage bralke, vsakdanje umivanje s svežo vodo v tistih časih nikakor ni bilo v navadi. Od sonca ožgan ali zdravo rdeč obraz je torej veljal za nekaj ne-lepega. To mnenje se je, če se ne motim, ohranilo vse do začetka sedanjega stoletja. Na srečo smo danes v tem pogledu drugačnega mnenja. Zanimivo je tudi komplicirano sestavljeno sredstvo proti rdečim lasem, ki so prav tako veljali za nelepe, če že ne za nekaj demonskega, vražjega. Neumno mnenje, katerega pa se še danes niso povsod otresli. Podoba je, da je bilo na koncu 18. stoletja mnogo nesrečnih rdečelask, kajti Jurij Subic: Na sveti večer. Lesorez po lavirani Subičevi risbi. pisateljica svetuje v ljubeznivem usmiljenju: «...Kdor si te pomade ne more nabaviti, naj si da narediti svinčen glavnik in naj se češe z njim, dokler ne postanejo lasje lepo kostanjevi.» Nadalje: «Če se lasje večkrat strižejo v znamenju leva, rastejo hitreje in dobijo povsem drugo barvo.» Še sreča, da to sredstvo ni splošno znano, sicer bi imeli naši brivci kaj malo posla z barvanjem in odbar-vanjem las! Očividno je bila tudi zloglasna paradentoza, katero zobozdravniki tako radi pripisujejo sodobni nezdravi prehrani, že takrat pogosten pojav, kajti moja mala knjižica ima na strani 58. navodilo za «sredstvo, katero pospeši rast zobnega mesa in ohranja njegovo svežost.» Mogoče vas zanima še recept za zanohtnicoP Takle je: «Sredstvo, s katerim se prežene črv v prstu. Stoici nekaj deževnikov v kašo in položi to zmes na prst. To sredstvo ublaži v kratkem bolečino in usmrti črva.» Katera hoče preizkusiti ta recept? Jfjz že ne! Ne zgražajte se, prosim, recept ni plod moje zlobne domišljije, temveč je dobesedno preveden. Ker vem, da ste krepkih živcev, vam še izdam, da je med recepti še mnogo enako okusnih sredstev, na primer: žabje ikre, polževa voda, lastavičje in mišje blato... Trtine solze, ki baje odpravijo sončne pege, vplivajo kar poetično. Zelo me je zabavala tudi tako imenovana «Univerzalna tinktura», katere glavna sestavina so «črne saje». Če jih piješ po 10—50 kapljic na dan z vodo ali vinom, si ozdraviš več ko trideset bolezni: od omedlevice in ženskih težav do veneričnih bolezni, vodenice, zlate žile, zlatenice in raznih kamnov; celo raka! Kako veseli bi bili naši zdravniki, ko bi lahko razpolagali s tako čudodelno «univerzalno tinkturo»! Ampak jaz jim recepta ne dam!! Tudi «Prašek zoper golšo» je kaj zanimiv, recept pa zelo ljubezniv, saj ima dodatek: «... otrokom naj se pri-dene malo sladkorja.» Če ga «... vsak dan malo zaužiješ, bo golša gotovo prešla.» Naši dohtarji pa kar z nožem! Pa ne samo nad golšo, tudi nad rdeče krvno znamenje se kar z nožem spravijo. Ampak lahko si pomagamo z naslednjim krasnim receptom: «Sredstvo zoper znamenje. Ob času pojemajoče lune vzemi živo jeguljo, odreži ji hitro glavo, odrgni z njo brž znamenje ter pusti, da se kri na njem posuši; ne sme se pa kri z znamenja obrisati, temveč jo je treba pustiti, da sama izgine. Ko se je torej kri na znamenju posušila, vzamemo drugo jeguljo, ji tudi hitro odrežemo glavo in storimo tako, kakor s prvo. Ko se je kri te druge glave na znamenju posušila, vzamemo tretjo jeguljo, ji spet hitro odrežemo glavo itd. Nato vzamemo glave vseh treh jegulj, dvignemo kamen pod kapom in jih položimo v zemljo, nato pa spet pokrijemo s kamnom. Znamenje bo prešlo, ko bodo ribje glave segnile. No, dovolj. Draga tetka Alma, ali kakor ti je že bilo ime, ne zameri nam, da smo se danes ob tvoji knjižici malo pozabavale. Tebe že davno več ni, sloves tvoje lepote in dobrote pa še živi v nas, ki smo tvoje krvi. Danes smo se smejale me, čez nekaj desetletij pa se bodo nam in našim navodilom smejale zanamke. Vsak čas zahteva svoje, — svoja sredstva in svoje ljudi. 0 EGA | l OVO i ^e'iiHi-iiiüi^Huiiu^iiiiM-iiiiiiii-iiiiiiiiiiiiiniiHiiiiüiHi^iiiriiiiiiiiii;:: j Ovratnik, podbradnik in zapestnika najprej urežemo in sešijemo. Nato šele izvezemo proge, in sicer vrhnjo x rjavo, srednjo z drap, spodnjo pa z bež prejico. Z istimi črtami lahko okrasimo tudi otroške obleke. V tem primeru vezemo s tremi odtenki modre ali pa rožaste prejice. Iz ponošene ali premajhne in pre'.esne moške obleke lahko ukrojimo lepo in trpežno obleko za sebe ali za odraslo hčerko. Moško obleko morate seveda najprej razparati, oprati in skrbno slikati. Kako polagate posamezne like aa razparane dele, raavidite iz pričujeie slike. Dostikrat izpremeni že prav majhno popravilo ponošeno obleko tako, da je videti kakor nova. Ce si naredimo na primer k obleki, ki smo se je naveličali in jo skoraj zavrgli, nov ovratnik in zapestnike ali pa kakšno drugo malenkost, jo bomo spet z veseljem nosile, kakor bi bila nova. Za ovratnik, zapestnike in podbradnik na naši sliki potrebujemo pol metra satena barve bei in prejico muline v treh barvah, in sicer mrtvorjavo, bei in modrodrap ed vsake barve po eno predence. MODRA J M N H UMNA ZAKONSKA Ž S N A Neumna žena nima nikoli časa. Samo kadar telefonira s svojo prijateljico Barbaro, včasih to pozabi. Potem sme celo mož čakati na svojo večerjo. Modra žena je za svojega moža vedno pripravljena. Povsod z njim sodeluje in gre večkrat, ker ga to zabava, z njim na izprehod. Neumna žena nakupuje in hodi po svojih opravkih popoldne, ko pride mož domov. Potem se pa čudi, če hodi mož večkrat, kakor je prav, karte igrat. Modra žena zna moža prikleniti na dom. V njenem stanovanju je prijazno, in včasih se priredi kaka domača slav-nost v dveh, da se ljubezen osveži. Neumna žena ne pozna nobenih kozmetičnih skrivnosti, čeprav mož niti noče vedeti, kako se dot> dela. Takile pogledi za kulise uničijo iluzije. Modra žena se brž pogleda v zrcalo, preden pozdravi svojega moža. Ve, dà ima mož rad ženo, ki ni lepa in negovana samo takrat, kadar pride obisk. Neumna žena nima smisla za urejeno in gojeno domačnost. Tako nerazvese-Ijiva, kakor je sama, je tudi njena miza pri večerji. Ni čuda, da mu jed ne diši. Modri ženi je tudi vprašanje želodca važno. Svojemu možu kuha, kar rad je, četudi je včasih kaj takega zraven, kar nikakor ni po njenem okusu. Neumna žena gre svojemu možu, če pride izjemoma enkrat šele ponoči domov, osa objokana naproti. Bolje bi bilo, ko bi sploh ničesar ne opazila. ŽENSK Če hočete sami sebe spoznati, če hočete svoj značaj; svoje nagnjenosti in zmožnosti izboljšati in vedeti, česa se vam je bati, ali in kako se morate bojevati zoper te bojazni... skratka — če ste tako radovedni, da bi se radi videli takšne, kakršni ste in kakršne vas vidijo ljudje, potem odgovorite na spodnja vprašanja s preprostim «d a» ali «n e». Ta nedolžna vprašanja skušajo dognati Vaše nagnjenosti, način Vašega gledanja in ravnanja v vsakdanjem življenju. Morda se Vam bodo ta vprašanja zdela preveč preprosta in navadna. Toda izbrana in sestavljena so tako, da pokažejo najvažnejše lastnosti Vašega bistva. Vaši odgovori, v sorazmerju «da» in «ne», podajo ključ, ki čudovito pravilno odklene Vašo osebnost. hitro zunaj ixogibljete da bi Prašali M Človeški o /. Odgovarjajte odkritosrčno in ne varljivo z . Ako mislite, da na katero izmed vprašanj ne NEKOLIKO RAČUNSTVA. Vidite pet skupin po pet vprašanj. Če presega vsota odgovorov vsoto odgovorov i iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii in podpletamo stare nogavice Včasih smo stare nogavice, katerih stopala so bila že preveč zakrpana, kar zavrgle. Zdaj pa nas draginja sili, da jih s spretnim krpanjem, všivanjem novih delov in podpletanjem čim dlje ohranimo. Za takšna popravila so najprimernejše na roko pletene nogavice, ker je prav lahko poškodovane dele v enakem številu petelj in vrst vplesti in doplesti. Pred vsako «operacijo» stare nogavice pa ne smemo pozabiti nabrati sosednjih petelj na pletilke, ker bi se sicer lahko razvozlale. Tako imamo tudi boljšo oporo za vrsto, ki smo jo raz-rezale. Če dopletemo nov konec stopala, lahko s tem nogavico podaljšamo, če nam je bila prekratka v stopalu. V tem Zlasti pri debelejših nogavicah je kaj lahko nadomestiti raztrgane dele z novimi. Peti je naberemo ali pa jih napravimo s šivanko, kakor kaže slika. Spodnja leva slika: Tako prišijemo novo peto na nogavico. Da se že tanka mesta na nogavici prehitro ne raztrgajo, preprečimo s tem, da jih prešijemo. Od desne proti levi nabiramo petlje, izmenoma enkrat zgoraj in enkrat spodaj, ter pri tem spajamo levi člen zadnje petlje z desnim členom prihodnje petlje. Delo je lahko, in si z njim dosti prihranimo, če se ga pravočasno lotimo. primeru pletemo najprej raven del, ki ga potem s snemanjem petelj postopoma zožujemo. Kadar hočemo nogavici doplesti celo novo stopalo, naberemo na pletilko naj-*' prej zadnje petlje na peti, nato pa stranske vzporedno s petljami podplata (pri levi strani vsako prvo, tretjo in peto petljo, pri desni strani vsako drugo, četrto in šesto petljo) in za dopolnilo petlje podplata. Kadar izrežemo stopalo, moramo poleg petelj stopala pustiti še tri petlje za šiv. Pri pletenju podplata moramo vselej zadnjo petljo v vrsti vplesti skupaj s stransko petljo nogavice. Preostali rob treh spuščenih petelj prišijemo pozneje na stopalo. Podobno, kakor stopalo, vpletemo v nogavico koleno, le da pri nabiranju zgornjih petelj naberemo še dve stranski petlji, ki jih nismo izrezale. Končno naberemo niti ob straneh med petljami: na levo pletilko vsako prvo, tretjo in peto itd., na desno vsako drugo, četrto in šesto petljo. Te niti popletemo skupno s petljami novega dela. Zgornji rob sešijemo z ostalim delom nogavice. Tako vpletamo in napletamo tudi pri debelejših nogavicah, le da nasnu-tih petelj ne nabiramo s pletenine, ampak jih z nitjo prišijemo na pletilke (glej sliko 3). Če je teh petelj preveč, jih skrčimo s tem, da podpletamo po dve hkrati. Mnogo teže, kakor na roko spletene nogavice, zakrpamo in prenovimo tanke svilene nogavice. Spuščene petlje poberemo s tanko kvačko ali dvema ši-vankama ter jih potem zašijemo. Bolj preprosto je, če brazdo, kjer se nam je petlja spustila, zašijemo z okrasnim šivom z istobarvno tanko svileno nitjo. Ali pa izpuščene petlje in manjše luknjice zalepimo s posebnim tekočim le- Preden novo peto zaokrožimo, naberemo še petlje stopala in odstrižemo staro peto. pilom. Dobro je, če s tem lepilom na-mažemo že nove nogavice na onih mestih, kjer se nam nogavica običajno najprej raztrga. S tem preprečimo izpuščanje petelj. Pred takšnim lepljenjem pa moramo nogavico raztegniti. Najbolje je, če jo raztegnemo čez odprtino kozarca ali druge manjše posode, nakar z gladko paličico nanesemo nanjo lepilo, ki ga na tenko razma-žemo. Pri dopletanju nove konice nogavico po potrebi podaljšamo. Sicer pa napravimo konico natanko po vzorcu stare konice. \ M B > f^^^Hk. 311? Na tej sliki Didimo, kako nabiramo petlje na pletilke. 5353484853532348235323232323535323535353532353532323 Pri nogavicah, spletenih na stroj, zadostuje včasih, če podložimo samo peto in konec stopala. Te dele izrežemo iz drugih starih nogavic. Raztrganih delov ne izrežemo, ampak jih samo pri-šijemo na vložene dele. BOZICnO DORILO. ki same. hoaadirne Košarica za šivanje ni samo lepo, ampak tudi praktično darilo. Takšno košarico prav lahko same naredimo. Košarico, ki smo jo morda imele že dolgo doma, zunaj prebarvamo, znotraj pa prevlečemo z vzorčastim povoščenim platnom, prikrojenim v obliki dna in Božično pecivo Lj AcuLLotJd LH AddjO, Božični kolač brez jajc. Iz 2 kg moke, 25 g drožja, 20 dkg sladkorja, 10 dkg presnega masla in pol litra mleka zamesimo gosto testo kakor sicer za kolače. Temu testu pridenemo potem 2 dkg sladkih in 5 g grenkih mandeljnov, 20 dkg rozin, 4 g limono-vega olupka in 1 dkg soli. Jajca nobenega. Če dodenemo 2 dkg citronata, je kolač še bolj okusen. V prevelikih čevljih nosimo nogavične ščitnike, ki varujejo nogavice, da se zlasti na peti prehitro ne raztrgajo. Takšne ščitnike sešijemo iz starih usnjenih rokavic (z gladko stranjo na znotraj) ali pa iz močnega blaga. Šivi ne smejo žuliti noge. Raztrganim svilenim nogavicam naredimo nova stopala, ukrojena natanko po stopalu strganih nogavic. Robove najprej namažemo z lepilom, da preprečimo uhajanje petelj. Lepilo nane-semo v zelo tenki plasti. Na peti in na konici sešito stopalo pri-šijemo s prednjim šivom, pri čemer nogavico nekoliko nadržujemo. Robove poprej zavarujemo z lepilom. oboda košarice. Predalčke za šivalne potrebščine napravimo, preden podlogo sešijemo. Nato podlogo obrobimo z barvastim obrobkom in jo všijemo v košarico. Da si šivanje olajšamo, peteg-nemo skozi gornji rob košare primerno vrvico, na katero potem prišijemo podlogo. Sadni rogljički. 250 g opranih suhih češpelj, ki smo jim odstranile koščice, in 125 g opranih fig, zmeljemo ter zmešamo s 125 g zmletih orehov, 60 gr rozin, dodamo nekaj nastrgane limonove lupine in stol-čenih klinčkov, 125 g sladkorne moke in toliko droftin, zamesimo precej trdo, toda gibko testo. Testo dobro pregne-temo in naredimo iz njega rogljičke in jih povaljamo v sladkorni sipi ali pa v sladkorni moki, ki smo ji primešale nekaj cimeta. Marmeladne kroglice. Krušne drobtine zmešamo s sladkorno sipo in stolčenim cimetom ter pražimo na zmernem ognju. Nato vmešamo toliko poljubne marmelade, da dobimo mehko testo, iz katerega naredimo kroglice, katere povaljamo v cimetovem sladkorju. Po okusu začinimo testo za 02020202010101020202010100020200000002020202020202010101020202 Božična pletenica iz kvašenega testa, ki smo mu vmešale drobno narezane orehe, fige, rozine, nastrgano limonovo lupino in različne dišavne začimbe. te kroglice z rumom, vanilijo ali mandljevim izvlečkom. Krokant. V žlički masla pražimo 2 do 3 žličke ovsenih kosmičev in 6 do 8 žlic sladkorne sipe ter neprestano mešamo, da svetlo zarumeni. Še vročo zmes zlijemo na ovlažen pergamentni papir, jo gladko razmažemo in jo, še preden se ohladi, razrežemo v enakomerne kosce. Krokant moramo imeti na suhem, ker bi se sicer sprijel. Sladki zvitki. 500 gr moke, 250 gr sladkorja, eno jajce in pol litra vode ali mleka, malo janeža, nastrgane vanilije, limonove lupine in cimeta stepemo v gosto tekoče testo, ki ga zajemamo z žličko in de-vamo na pekačo, katero smo dobro orna-stile s koščkom masla ali slanine. Testo Sladke orehe naredimo iz preprostega testa, ki smo ga zamesile iz sladkorja, mleka, moke, dišavnih začimb in nekoliko masti. hitro spečemo ter še vroče oblikujemo v zvitke, ki jih napolnimo s tolčeno smetano ali s kremo. Božična pletenica. 500 gr bele moke presejemo v ogreto skledo in postavimo na toplo. Medtem razpustimo 20 do 25 gr kvasa v dveli žlicah mleka, ki smo ga osladile z žlico sladkorja. V segreti moki naredimo jamico, v katero zvrnemo kvas, rahlo primešamo kvasu nekaj moke in pustimo, da kvas vzide. Posebej raztopimo 50 gr mašla ali masti, vmešamo 100 gr sladkorne sipe, 80 gr opranih in izbranih rozin, 50 gr zmletih orehov, nekoliko nastrgane limonove lupine in drobno zrezanih suhih fig. To zmes stresemo v skledo na kvas in moko in dobro premešamo. Po potrebi prilijemo še vode ali mleka toliko, da dobimo gladko testo, ki ga dobro pregnetemo, in pustimo, da vzide. Nato ga ponovno pregnetemo in razdelimo na tri enake pramene, ki jih spletemo v kito. Pletenico pečemo v srednje vroči pečici. Preden jo vzamemo iz pečice, jo pomažemo s sladkorjem, raztopljenim v mleku. Marmeladna pogača. 375 gr moke, 180 gr mešane marmelade, žličko cimeta, ščepec zmletih klinčkov, zavitek pecilnega praška, Vs 1 mleka in 60 gr zmletih orehov zgne-temo v testo, ki ga damo v omaščen model ali na pekačo, potresemo na vrh koščke orehov ali mandljev in pečemo v zmerno vroči pečici približno eno uro. Namesto da pogačo potresemo z orehi ali mandlji, jo lahko oblijemo, ko je pečena, s sladkornim ledom, ki ga pripravimo iz žlice sladkorja in nekoliko vode. Krompirjeva pogača. 750 gr krompirja olupimo, skuhamo in pretlačimo en dan pred porabo. Na- Pecivo iz oblatoo je poceni in okusno in zlasti pri otrocih zelo priljubljeno. Zoitke iz oblatoo napolnimo, tik preden jih damo na mizo, s kremo, smetano ali s sladko peno. Krompirjeva pogača je zelo okusna. Z dodatkom raznih dišav se okus po krompirju popolnoma izgubi. Te pogače ne smemo hraniti dolgo, ker se hitro pokvari. Razno sladko pecivo, pripravljeno iz krušnih drobtin, zmletih fig, suhih če-špelj, rozin, sladkorja in dišavnih začimb, bo o praznikih razveselilo nato družino in naše goste. slednji dan vmešamo med krompir 150 gr sladkorja, en rumenjak, nekaj limonovega ali mandljevega izvlečka, cimeta in ščepec soli. Končno dodamo še 125 gr bele moke, en zavitek in pol pecilnega praška in sneg enega beljaka ter zamesimo testo. Če testo ni dovolj gladko, dolijemo nekoliko mleka ali dodamo malo raztopljene masti. Poga- Marmeladni kolač je precej podoben medenemu kolaču, le da med nadomešča ne preveč redka marmelada. Najboljša je prijetno dišeča marmelada iz kutin. čo pečemo v omaščenem modelu ali na pekači v srednje vroči pečici približno eno uro. Pečeno potresemo s sesekljanimi orehi. Drobno pecivo. 100 gr masti ali masla in 250 gr sladkorja penasto vmešamo. Nato dodamo eno jajce, štiri žlice mleka in po okusu naslednje dišave: nastrgano limonovo lupino, zmlete klinčke in korijander, končno pa še 500 gr presejane moke. Testo dobro pregnetemo, razvaljamo in z modelčki izrežemo v različne oblike. Pečemo v zmerno topli pečici. Sladki orehi. 250 gr sladkorja skuhamo v '/s 1 mleka in ohladimo. Dodamo 30 gr masti ali masla, 250 gr presejane moke, nekaj nastrgane limonove lupine in zmletih klinčkov in po potrebi še nekoliko mleka ter vse skupaj vgnetemo v čvrsto testo Iz testa naredimo orehom podobne kepice, ki jih v zmerno topli pečici spečemo. Če hočemo, da bo pecivo bolj rahlo, dodamo testu nekoliko peciv-nega praška. 12 zapovedi tea. ph.e.Ah.CLi\i> 1. Kupuj to, kar prinaša letni čas. 2. Ne jej in ne pij več, kakor zahteva lakota in žeja. Preveč jedi in pijače preobremenjuje in utruja telo ter škoduje denarnici. Poceni domača hrana je boljša kakor draga in bog ve kako začinjena razkošna hrana! 3. Jej zmeraj ob določenem času. Zjutraj in zvečer se ogibaj težko prebavljivim jedem. Ne jej prevročih ali preveč mrzlih jedi! Jej počasi in dobro žveči! 4. Namesto belega (pšeničnega) kruha jej črnega (rženega) s presnim maslom; sirom, marmelado ali medom. Zraven pij kislo ali sladko mleko ali jej sveže sadje. 5. Jej mnogo krompirja, ki se da tako mnogostransko uporabiti in je osnova cenene in dobre prehrane; obsega tudi dbsti vitaminov in red il ni h soli. 6. Uživaj mešano hrano! Ne pozabljaj na ribe! Jej čim več sadja in zelenjave! 7. Uživaj kašo in močnate jedi iz ovsa, ječmena in stročja; vse to je re-dilno, okusno in poceni. 8. Zelenjave ne kuhaj, rajši jo duši! Vode, v kateri se kuha ali duši zelenjava, ne zlivaj proč, ker ti daje dobro juho. Navadi se na hrano, ki je le malo osoljena. Skrbi za to, da obsega tvoja hrana dovolj apna; zato uživaj mleko in sadje. 9. Če si žejna ali žejen, uživaj mleko, sadje, sadne šoke. 10. Glej, da bosta cena in redilnost jedi v skladu. 11. Pripravljaj vsakdanje obede skrbno in razumno. Ne kuhaj jedi dalje časa, kakor je potrebno. Pripravljaj in podajaj jih okusno! Glej, da ne gre nobena reč v nič, uporabljaj smotrno vse ostanke. Kadar pripravljaš jedi, imej čisto posodo in čiste roke. 12. Bodi varčna v vsem! Varčnost in premišljena poraba v malem prinaša zdravje in blaginjo v rodbinö in državo. » Žena in dom « s krojno polo stane letno 79'— din Dandanes gospodinjska pomočnica po večini ni toliko uslužbenka, kakor član družine. Pogosto gre za dekleta, ki delajo leta in leta v hiši, večkrat za mlade ljudi, ki jim je delodajalčeva družina nekak drugi dom. Zato moramo vsekakor skrbeti, da bo imela gospodinjska pomočnica prav o božiču čim več veselja, da ne bo razočarana in se ne bo čutila prezi-rano in zanemarjeno. Samo po sebi se pač razume, da mora biti deležna splošnega obdarovanja v rodbini. Glede božičnega darila si zapomnimo: rajši se ne ozirajmo na to, da bi gospodinjsko pomočnico presenetili, temveč se z njo pogovorimo, kaj si želi; morda bi imela rajši denar v gotovini, kakor pa kaj drugega. Ko smo se odločili, nikar ne glejmo na malenkosti, pridajmo — če treba — tudi nekaj več, ako seveda moremo. Če smo se odločili za denarno darilo, dajmo ji še nekaj drugega. Vtak-nimo na primer denar v čedno denarnico ali ročno torbico. Ali pa dajmo v žep plašča rokavice. V teh pridatkih je tista ljubezniva pozornost, ki srce ogreje, medtem ko je glavno darilo več ali manj dolžnost. In slednjič ne pozabimo na krožnik jabolk, orehov, smokev, peciva in pa slaščic; zraven smrekovo vejico — to dela veselo božično razpoloženje. Če gospodinjska pomočnica preživi takšno svečanost v krogu svojih delodajalcev, bo potem dvakrat tako vdana, pridna, marljiva in zvesta. v Casa, si ima iadi ,,, ... da bi smela svojemu možu vsaj časih potožiti svoje skrbi in težave. Da bi on kdaj pa kdaj z zanimanjem poslušal, kar njo zanima in kar njo teži, pa čeprav je vse to v primeri z njegovimi vprašanji in doživetji še tako majhno in nepomembno. ... da bi mož razumel, da je ženi bolj važno to, da je presenetljivo skrbno oblečena in počesana, kakor da je presenetljivo točna. ... da bi mož včasih sam od sebe izjavil, da je v novem klobuku ali v prenarejeni obleki lepa, ne da bi ga bilo treba na to posebej opozarjati. ... da bi je mož ne smatral za otročjo, če se nad šopkom skromnih cvetk, ki jih je, kakor pravi, kar tako mimogrede prinesel, po njegovem mnenju vse preveč, torej «otroško» vzradosti. Saj tu ne gre za darilo, za njegovo vrednost. Njej je važno izpred vsega to, da je mislil nanjo. ... da bi njeno redkobesednost in pobitost ne imel zmerom samo za sitnost in malenkostnost. Da bi vsaj kdaj pa kdaj pomislil, da bi ji utegnila biti vzrok tudi kakršna koli bolečina, skrita skrb ali vsaj bojazen. ... da bi mož ne zahteval samo od nje, naj ne bo malenkostna. Da bi vse njegove opazke, vse njegove izjave pravilno razumela in pravilno tolmačila in se vselej prilagodila njegovemu razpoloženju. Naj tudi sam ne cepi njenih besed in ne išče dlake v jajcu. ... da bi mož razumel, da ona takrat, ko je,on na vojaških vežbah ali na potovanju, živi samo še njegovim pismom. Samo njegovih pisem si želi, čim več pisem, pa čeprav ni v njih važnih in zanimivih novic. Jan Dreys: eseti božič! Marta je zamišljeno božala vejice božičnega drevesca. Soba je dišala po gozdu. Še preden je prijel za kljuko, je ujel njen pogled, tako čudno oddaljen in kakor pozabljen v nekem drugem svetu. «Grem malo na sprehod,» se ji je mehko nasmehnil in iskal odmev na njenem obrazu. Tale mala, sladka vsakoletna laž je bila vselej vir, iz katerega je potem privrela topla sreča svetega večera. Toda ženine oči so ostale še naprej izgubljene, in iz ust je prišel komaj slišen šepet. Senca nemira je švignila čez njegovo čelo in izginila. Bilo - se ji je tako težko približati v teh dneh. In vendar je ni nikoli bolj potreboval kakor zdaj, ko se začenja zmeraj češče zavedati njune osamljenosti. Nekaj snežink je slavnostno letalo po tihem zraku ulice. Slaboten vetrič je prinesel vonj smrečja izza vogala, kjer se je mali gozdiček božičnih smrečic redčil, ker so drevesce za drevescem odnašali radostni kupci. Dan svetega večera je ugladil obraze ljudem in jim srca napolnil s prazničnim občutjem. Deset let. — Iz zamišljenih korakov so vstajali spomini. Tedni, meseci burne sreče, leta mirne blaginje, ljubezni. V nadaljnjih desetih letih bo isto. Svet se lahko izpremeni, samo ona dva ne. In vedno si bosta zadostovala. Samo ona dva... Stara misel ga je zbodla. Pospešil je korak. Na malem trgu so stali in hodili ljudje okrog visoke smreke; med njenimi vejami so gorele barvaste žarnice. Iz velikih, osvetljenih jasli je vzhajal čar božične poezije, in ,iz platnenega šotorčka je plavala godba nad glavami ljudi: «Sveta noč, blažena noč...» Slika mladosti se mu je pojavila tako jasno, kakor da vse iznova doživlja. Mestece sredi zasneženih gozdov, beli mrak svetega večera, zlate in srebrne verige, objemajoče božični drevešček, ki se pripogiblje pod težo slaščic in sadja, otroško koprnenje, ki se ne more dočakati svetega večera. In radost, veselje, navdušenje, ko zagori drevesce v plamenčkih drobnih svečk, ki so odkrile tajnost daril. Nad vsem tem so žarele oči staršev, ki jim je bila radost otrok največje darilo. Da, ko bi midva imela otroke! Nič več ni poskušal, da bi pregnal ta občutek praznote, neutešljivega gladu. Ona, s svojim večnim in brezuspešnim hrepenenjem... in njegova skrivna nada, leto za letom ugašajoča, da bo vendarle nekoč držal v svojih rokah živi blagoslov njune ljubezni. Prazno in neizpolnjeno življenje ... Ne — s silo se je otresel te misli. Dokler ima njo, ima vse. Danes, prav danes ji hoče pokazati, kaj je ona njemu. Da mu zadostuje za njegovo srečo. Veter, nasičen s slutnjo snega, mu je zavel v obraz. Pospešil je korake in šel, da bi ji kupil darilce. Ali bo to tista zlata verižica, ki jo je zanjo izbral že pred mesecem? Ali torbica iz modrega usnja, ki ji je nekoč tako ugajala? Zdajci se mu je zazdelo, da ne bo nobena reč mogla zadostno izraziti njegove nanovo se prebujene nežne ljubezni. Iz vrat neke hiše^je pritekel otrok, majhen, razoglav fantek z razmršenimi svetlimi lasmi. Pogledal je po ulici in, ko je uzrl poštni nabiralnik, je stekel tja s kratkimi skoki. Iztezal je roko, da bi dosegel preveč visoko odprtino nabiralnika. Ko bi imel jaz takega dečka! je pomislil in se smehljaje bližal otroku. In deček, videč, da je ves njegov trud za- ^ / / man, se je brez dolgega pomišljanja obrnil k njemu in mu podajal zamazan kos papirja. «Vrzite mi to v nabiralnik, gospod,» ga je prosil. «Ne morem doseči.» Mož je zrl v nedolžne, modre oči. Papir, ki mu ga je otrok stisnil v roko, je bila stara, zmečkana kuverta, na kateri so bile same čire čare. «Kaj pa je to?» je vprašal, kakor da ne ve, in v jasnih dečkovih očeh je zagledal odsev svojega lastnega, že davno minulega detinstva. «To je pismo Jezuščku,» je resno odgovoril deček. «Napisal sem mu, da bi mi vse to prinesel.» Ko je spuščal umazano kuverto v nabiralnik, je mislil na to, kakšen je bil njegov sveti večer, ko so mu bila štiri leta ... «Vse?» se je zbudil iz spominov. «Ali nisi morda česa pozabil?» «Ne, puško, sabljo in viak. Očka je rekel, da Jezuščka ne bo k nam, ker ne ve, kje stanujem. Zato sem mu napisal.» In korakal je vštric njega kakor odrasel fant, z rokami v žepih svojih kratkih hlač. Tako sta prišla do hiše, od koder je bil pritekel. «Kako pa ti je ime?» ga je vprašal, hoteč še za trenutek zadržati fantka z umazanim gobčkom, sliko pravega detinstva. «Jurček,» je rekel mali. «In čigav si, Jurček?» «Naš,» je zatrjeval resno. Postavil se je na prste in iztegnil roko, da bi dosegel kljuko. «Zdaj grem pa domov,» je dejal. Izginil je v mračno vežo. Puško, sabljo in vlak, — je rekel mož sam pri sebi, medtem ko so ga noge nesle med hitečimi ljudmi, ki so mislili na svoje otroke in na veselje, katero jim lahko napravijo. On ni imel otroka. Življenje je bilo čudno nepravično. Napravilo je za očeta človeka, ki je moral svojemu sinčku prigovarjati, da Je-zušček k njemu ne bo mogel priti. On pa, ki bi bil dal vse, kar je imel, za to, da bi le enkrat slišal, kako mu takšna otroška usta pravijo očka, je moral zavidati celo tega reveža. Zakaj ta je bil bogatejši. Že spet je imel tisti stari občutek, da je ogoljufan. Marta... toda še enkrat se je uprl očitkom. Poskušal si jo je misliti, kako koprni po otrocih, kot mater takšnega Jurčka. So ljudje, za katere je prihod otroka udarec usode, in spet drugi, ki jim je to neizpolniv sen. Čas je mineval. Možje so hiteli z dela na svoje domove, kjer je družina čakala na prihod Jezuščka. Neumne, nespametne misli so podžigale tajne želje. Marta, njegova koprneča žena, je tudi čakala na svoje darilce... Čar svetega večera je odseval ljudem z obraza, iz izložb in iz oken stanovanj, v katerih se je zibala senca drevešč-ka. Zdaj bo začel hoditi Jezušček in bo izpolnjeval vse želje. Tudi željo umazanega Jurčka. V, izložbi igrač je padala luč na vso tisto krasoto, ki oča-ruje otroško dušo. Stopil je v trgovino, in malo ga je bilo sram. Zdelo se mu je, da vsak na njem vidi, da ni prišel kupovat za svojega lastnega sinčka. Toda prodajalec ni hotel videti v njem nič drugega, kakor skrbnega, radodarnega očeta in mu je tako dal za trenutek iluzijo, ki se je nenadno začela izkazovati za tako lahko dosegljivo. Zakaj bi to ne bilo mogoče, saj se je takih primerov že veliko pripetilo. — Vračal se je z zavitkom pod pazduho Foto Puln« Novoletno jutro v Kranjski gori. proti hiši, kjer je stanoval Jurček. Njegove misli so se že popolnoma uravnale. To so vendar revni ljudje, morda bodo radi sprejeli. Toda ko je na temnem hodniku trkal po vratih, je bil razburjen. Odprla mu je revno oblečena, zdelana žena. Bil je presenečen, ker je pričakoval, da bo mlajša. In še bolj se je začudil, ko je zagledal v kotu edine, revne sobe Jurčka, ki se je igral z večjo deklico. Podobna je bila ženi, ki je stala pred njim. Torej Jurček ni bil edinec. In to mu je vdihnilo vero, da se bo vse izpolnilo tako, kakor si je želel. «Seznanil sem se z vašim sinčkom, gospa,» je rekel. «In dovolil sem si, da bom zastopnik Jezuščka in prinesel Jurčku božično darilo, ki si ga je tako želel. Veste,» se je zasmejal strmeči ženi v obraz, «Jurček mi je prebral svoje pisemce.» Ni mogla razumeti. Ko ji je znova pojasnjeval vzrok svoje vsiljivosti, se je hvaležno in v zadregi nasmehnila. «Vstopite, prosim, je pošepetala, kakor da še vedno noče verovati v tako srečo. Jurček se je prenehal igrati in ga je debelo gledal. Dekle se je sramežljivo postavilo k smrekovi veji, vtaknjeni v obtolčeno vazo. Čutil je, kako ga vsi vprašujoče gledajo. Z nekoliko naglimi, nervoznimi besedami je povedal svojo čudno željo. Žena kar ni mogla razumeti; moral je vse ponoviti. Toda ona je še zmerom zrla prestrašeno in presenečeno na Jurčka, kakor bi se bala, da ji ga hoče vzeti. Čutil je svojo brezmočnost. «Dobro bi bil preskrbljen, je govoril tiho. «Sem v dobrih gmotnih razmerah, in oba, jaz in moja žena, si zaman želiva otrok. Imela bi ga rada. In vi —» je začel omahovati, — «bi ga lahko obiskovali. Ali pa bi on hodil k vam.» Mati je zmajevala z glavo. Še se ni hotel vdati, tako je bil zaljubljen v svojo misel. «Mati ste,» je začel, in spèt ga je oblivala rdečica. Sam sebi se je zdel skoraj kakor tat, ki hoče ugrabiti otroka. «Mati ste, misliti morate na njegovo bodočnost.» Razgledal se je po sobi. «To bi bilo vendar tudi za vas boljše. In pa» — je rekel nalašč trdo — «vi mu ne boste nikoli mogli dati tega, kar mu bom dal jaz.» Žena je začela popuščati. Z naglimi obljubami je razbijal njen poslednji odpor. Jurček je zrl z nerazumevajočimi očmi otroka na nju, ki sta se pogajala zanj. Ihte je njegova mati pripovedovala o težkem življenju, polnem trdega dela. In ta, ki ji je hotel ugrabiti sinčka, je že videl radost v očeh svoje lastne žene, ko ji bo privedel darilo, kakršnega ni še nikoli dobila. Potem se bo iz Martinih oči gotovo izgubila tista zamišljena neprisotnost, ki ga je tako zelo motila v zadnjih dneh. Toda prihod Jurčkovega očeta je naglo uničil vse te neumne sanje. Mož, ki je prišel z dela na svoj revni dom. da bi tu preživel večer žalostne sreče, ni hotel o ničemer niti slišati. «Dokler bom mogel le gibati z roko, bom preživljal svoje otroke sam, gospod!» In iz njegovega glasu je bilo čutiti skoraj sovraštvo. Vse besede so se od njega odbijale kakor od zidu. Po nekoliko brezuspešnih poskusih je bilo videti, da je vsak trud zaman. Odšel je torej in pustil igrače na mizi. Tudi tu je bil ogoljufan. V tem razočaranju mu je postala misel na Marto pribežališče. Deset let sta bila skupaj. deset svetih večerov sta preživela. Danes ne bo drugače. Če jima usoda ni privoščila take sreče, po kakršni sta oba hrepenela, jih vsaj ne more ločiti. Nič jih ne more razdvojiti, niti bežeče, vnemaruo življenje. Zdaj si je želel, da bi bil doma, pri njej, v sobi, ki je dišala po svežem smrečju. Še je utegnil kupiti tista darila. Iz trgovine je odnašal torbico in zlato verižico, poln nagle, iznova rojene nade. In veselil se je na njeno radost, ki bo storila, da bo pozabil na vse izjalovljene želje. Doma ga je sprejel resen, tih mir. Marta je še zmerom zrla v nedogledno daljavo. Tesno mu je bilo pri srcu, nekaj je slutil, čemur ni vedel imena. Večerjala sta tiho. Ko je že čutil, da ne obvlada več svojeera nemira, je šla prižigat drevesce. Plamenčki sveč so metali sence po zidu. Potem je prišel Jezušček, da bo obdaroval. Takrat je začutil, kako mu je bojazen stisnila grlo. Razen njegovih dveh zavitkov ni bilo pod drevescem nič. Za njega nič. Obupna misel ga je obšla. Konec je — nima ga več rada. Zdaj si je domišljal, da razume njeno molčečnost, njene oddaljene oči. Niti toliko ni več mislila nanj, da bi ga razveselila z najmanjšo malenkostjo. Toda prav v trenutku, ko je že začenjal verjeti, da jo izgublja, se je njegova žena vrnila k njemu. Solza ji je kanila na njegovo darilo. Potem je obrnila k njemu pogled, ki ni bil več izgubljen, ampak poln sreče in zmagoslavja, ter ga ljubeče objela. «In tole je moje darilce,» je rekla, poljubljajoč ga tako, kakor v dnevih njune mlade ljubezni. «Imela bom dete.» Soba je jasno zažarela. Počasi se je začel zavedati, da je to resnica, ne samo sanje. Zrl je v vesele plamenčke na drevescu, in kakor da sliši iznova pesem veselja: «Glej detece...» Ina Slokanova: J1j.en.oi skr Lo ao st (Nadaljevanje) Ko je zjutraj svoji gospodinji spletala lase, je vstopil Pavlic. Bil je bled in neprespan. Alma je odslovila Ani in ji naročila, naj ne prihaja prej, dokler ne pozvoni. Ani je šla. Pred vrati je pa postala in prisluhnila. Vedela je, da spodoben posel ne sme prisluškovati, toda drugače ni mogla, ko je bila vendar tako radovedna. Pavlič je nervozno hodil po sobi. Skušal je biti kakor po navadi. Pa se mü ni posrečilo. Alma ga je molče 'opazovala. Z obraza mu je brala, da je moral te dni zelo trpeti. Njen pogled je postal mehkejši. Pavlicu je postajalo vedno bolj nerodno. Sam sebi se je zdel smešen v svoji pozi. Zdelo se mu je, kakor da je obsojenec, ki stoji pred sodnikom. To ga je skoraj ujezilo, da je rekel trdo: «Hotela si z menoj govoriti. Zdaj sem tukaj. Kaj želiš?» Bil je pripravljen na vse. Na ženine najhujše obtožbe, na njen jok in na živčne napade. Zdaj se temu ni mogel več izogniti. Prej ali slej je moralo mimo njega. Mirno je čakal. Ama pa je še vedno molčala. Nekako velika se mu je zazdela, kakor da bi bila zrasla v teh dneh. Končno je spregovorila. Glas se ji ni prav nič tresel. Poznalo se je, da je vse, kar misli reči, dobro premislila. «Menda se spominjaš, Janko, kaj sem ti povedala pred tremi dnevi: da je Lenka noseča z nekim vojakom.» Ženine oči so nepremično visele na možu. On je stal nepremično. Niti mišica ni trenila v njegovem obrazu. Alma je nadaljevala: «Te dni, ko te ni bilo dosti doma, se je zgodilo. Lenka je nenadoma rodila, menda prezgodaj. Dobila je dečka. Ani pravi, da je krepak. Lenka pa je bila menda slaba. Odpeljati so jo marili v bolnišnico. Vse to — saj moraš razumeti — ni posebno prijetno ne za nas in ne za našo hišo. Treba je bilo poklicati babico, in ta bo zdaj otresala jezik po vsem mestu. In tudi naša Ani rada govori!» Alma je premolknila. Pavlič se je opogumil. Po mirnem glasu svoje žene je sklepal, da poglavitnega vendarle res še ne ve. Da verjame, da je otrokov oče vojak. Pritrdil ji je: «Seveda, to ni prijetno za nas, toda kaj moreni jaz za to. Lenka si bo zdaj morala pač, — glas se mu je zataknil —, poiskati drugje službo.» Almine oči so se ledeno zasvetile. «Da. Toda kako bo dobila drugo službo? Takšna z majhnim otrokom? Mislim, da jo bo morala zelo dolgo iskati. In to menda ni posebno prijetno, kaj praviš? Toda o tem ne mislim govoriti, sama naj gleda! Tudi tisto zaradi ljudi, ki nas bodo opravljali, se ne da dosti izprèmenili. Povedati sem ti hotela samo to. da sem se odločila, vzeti otroka za svojega.» Pavlič je planil. Vse drugo je prej pričakoval, samo tega ne. Oba ta dneva se je že neprestano ukvarjal z mislijo, kaj bo ukrenil z Lenko in njenim otrokom. Ugibal je, ali naj ga na svoje stroške odda v zavod ali naj Lenki skrivaj plačuje zanj. Nešteto izhodov je videl, le na to ni nikoli pomislil, da bi ga žena vzela za svojega. Da bi žena skrbela za otroka tiste, s katero jo je varal. Ne, to je nemogoče. «Draga, to je vendar nemogoče. Kaj bi pri nas s takšnim majhnim otrokom? Saj si ti sama kakor otrok. Morali bi najeti dojiljo zanj. In potem bi ženske skrbele samo za otroka, tebe bi pa zanemarjale. Ne, tega ne morem dovoliti. Ne dovolim!» «Potem ga bom vzela brez tvojega dovoljenja. Tako sem se trdno odločila. Menda nismo toliko siromašni, da bi otroku ne mogli najeti dojilje.» «Toda pomisli vendar, kaj bodo šele potem govorili ljudje. Saj bodo mislili, da...» Pavlicu se je nenadoma utrgal glas. «... je otrok tvoj!» je tiho zaključila Alma. «Alma!! Kaj? Kako misliš?!» Stopil je tik k njej in strmel vanjo z izbuljenimi očmi. «Nič ne mislim, vem!» se je žalostno nasmehnila žena. «Prosim, ne prekinjaj me! Vse ti povem. O vsem sem natanko razmislila, dva dneva in dvoje noči sem potrebovala za to. Vem, da je Lenkin otrok tvoj. Prosim, ne prekinjaj me! Nihče mi ni tega povedal. Sama sem spoznala. Saj mi je že samo tvoje vedenje dosti prepričevalen dokaz. Tisto, glede vojaka, sem sama skoraj izsilila iz Lenke. Zakaj, sama ne vem. Hotela sem samo sebe prepričati, da moje slutnje niso upravičene, ker je vse prišlo tako nenadoma in me strašno zadelo. Prosim, ne segaj mi v besedo! Potem sem vse premislila in spoznala, da nimam pravice, da bi koga obsojala. Zdaj, ko sem takšna, kakršna sem. Vesela moram biti, da me trpiš pri sebi, pohabljenko, da si dober z menoj. Tudi jaz morda s teboj nisem bila vselej takšna, kakor si zaslužil. Ljubosumno sem te sumničila, pošiljala sem Lenko za teboj. Čeprav nisem hotela, sem ti jo s tem tako rekoč sama vrgla v naročje. Prosim, dragi, pusti, da povem vse do kraja! Zdaj, ko je tukaj otrok, vem. bi se morala jaz umakniti in odstopiti svoje mesto njej ... prosim, ne prekinjaj me... da, tako bi po svoji vesti morala storiti, čeprav ne vem, ali bi se dobro razumela, ker je ona kljub vsemu samo preprosto, podeželsko dekle. Toda vidiš, Janko, tega ne morem, ne morem se umakniti! S teboj bi izgubila vse in edino, kar še imam na svetu. Ostala bi čisto sama...» Glas ji je bolno zamrl v ihtenju. Stal je pred njo kakor majhen, nebogljen šolarček in iskal besed, za katere je že vnaprej vedel, da jih ne bo mogel najti in ne izreči. Takšnega zaključka res niti v sanjah ni nikoli pričakoval. Vse najhujše ženine izbruhe in obtožbe bi bil laže prenesel kakor to. Alma je jokala tiho. V njenem joku ni bilo nič nervoznih živčnih trzljajev, ampak samo najgloblja, najresničnejša bridkost. Tako svetniško vzvišena, dobra in plemenita se mu je zazdela v tej svoji žalosti. Zdelo se mu je, da jo je šele ta dan dodobra spoznal in videl v vse najskritejše kotičke njenega plemenitega srca. Kako majhen, grd in ostuden je bil proti njej! Sam sebi se je zagnusil. «Alma,» je skrušen zašepetal, «Alma, prosim te, ne jokaj! Kriči, obtožuj, prekolni me, če hočeš in kolikor hočeš, samo ne joči! Najpodlejši lopov sem. lopov, ki ni vreden, da se imenujem tvoj mož.» Dvignila je svoj objokani obraz in zajecljala: «Tudi jaz sem bila podla ... saj, Janko ... morda bo še vse dobro ... Tega otroka bova vzela ... dobra mati mu bom... kakor če bi imela svojega ... in lepše bo pri nas potem, veselejše. Ti boš rajši doma. če bomo imeli otroka... Lenka bo pa tudi zadovoljna, laže bo dobila drugo službo brez otroka ...» On je molčal. Alma je bila prepričana, da ne bo več nasprotoval lijeni odločitvi. Njen obupni načrt se je posrečil. Zdaj je bila prepričana, da je dokončno priklenila moža nase. Nikoli več se ne bo spozabil zdaj, ko bo imel neprestano pred očmi sad svojega izdajstva. In njo bo vnovič vzljubil, ko bo videl, s kolikšno ljubeznijo skrbi za njegovega otroka... In Lenka? Ona se pač ne bo mogla protiviti. Srečna bo, da se je vse tako izteklo in da se lahko tako lepo iznebi otroka, ki bi ji bil samo v nadlego. Dobila bo tudi odškod-nio. Lahko jo bo imela za doto, če se kdaj poroči... Alma ni niti malo dvomila, da bo Lenka z vsem zadovoljna. Tako se je zmešetarila usoda in bodočnost majhnega, komaj rojenega človeka, ki takrat še niti imena ni imel in ni vedel ničesar o svetu in ljudeh, ki žive na njem in se tako zelo razlikujejo med seboj. Nekateri so majhni in ostanejo večno majhni, drugi pa so veliki in ostanejo večno veliki. Nekateri žive na soncu in imajo pravico do sreče, drugi pa morajo biti zadovoljni, da sploh živijo in jim niti na misel ne sme priti, da je v leksikonih čudovita beseda sreča, ki pomeni nekaj lepega, najlepšega. Tudi tega ni vedel ta mali človek, da spada njegova mati k tistim majhnim ljudem, ki morajo biti srečni, da sploh živijo. To pa je bilo končno tudi popolnoma vseeno, ker bi se tudi s tem, ko bi ta mali brezimeni človek vse to vedel in razumel, ne moglo nič izpremeniti, ker je bil še premajhen in prešibek, da bi se mogel upreti velikim, ki so odločali o njem in njegovi usodi. rli -k A Račun je bil storjen brez krčmarja. Lenka ni hotela odstopiti otroka. Dvakrat je že bila pri njej Ani in ji prinesla gospenje pismo. Resno, a skoraj dobrohotno ji ,ie pisala gospa. Vso resnico ve, in Lenka res ni mogla grje izrabiti njenega zaupanja in njene dobrote. Toda ona ji hoče vzlic veliki krivici in sramoti, katero ji je napravila, izkazati še poslednjo dobroto: vzela bi njenega otroka za svojega pod pogojem, da ona takoj in za vselej zapusti mesto in ostane otrok za vse sin nekega vojaka. Za otroka ji bodo plačali odškodnino. Ko je Lenka pismo prebrala, jo je oblila rdečica jeze. Raztrgala ga je na drobne kosce in razburjeno rekla Ani, da je otrok njen in ostane njen. Sama hoče skrbeti zanj. Drugi dan se je Ani vrnila z novim pismom. Prijazno, proseče jo je rotila gospa v njem, naj ji izpolni željo. Najboljša mati bo otroku. Nikoli ne bo ničesar pogrešal. In tudi za njo samo je tako bolje. Samo pomisli naj malo, kje bo dobila službo, ko ima otroka. Morala ga bo oddati v rejo. to pa stane denar. Morda računa s tem, da ji bo njen mož plačeval alimente zanj. Da bi potem vsi ljudje zvedeli, da je on otrokov oče! Te sramote bi ona ne prenesla. Umrla bi, in Lenka bi jo imela na vesti. Naj ji za božjo voljo prizanese. Če ima svojega otroka res rada, naj mu š svojo trmoglavostjo ne jemlje lepe bodočnosti... Tudi Ani jo je pregovarjala. Naj bo vendar pametna. Ko bi bila ona na njenem mestu, bi niti trenutek ne pomišljala. Saj to je zanjo prava sreča in za otroka tudi. Očeta in mater bo imel, študirali ga bodo, in ko bo dorasel, bo lepo podedoval. Tako se bo pa revček moral vse življenje pehati pri tujih ljudeh, saj ga ne bo mogla vlačiti s seboj po službah. In če bi se hotela kdaj poročiti, bodo nastale težave. Moški se ne poroče radi z ženskami, ki imajo nezakonske otroke, hi povrh se ji ponuja še odškodnina. Nekaj tisočakov. Kako bi se ji prilegli za doto! Sveta nebesa, saj to je naravnost pravljična sreča ... «Ani, prosim te, molči,» ji je tiho segla Lenka v besedo. Pogledala je otroka, ki je spal v košari poleg njene postelje in se veselo nasmehnila: «Rada ga imam,» je zašepetala, «ti ne moreš razumeti, Ani, kako zelo ga imam rada.» «Kaj bi ne razumela! Vsaka mati ima svojega otroka rada. To je naravno. Ampak od same tvoje ljubezni otrok ne bo sit in preskrbljen tudi ne. Prav zato, ker ga imaš rada, bi morala tako storiti.» Drugega pisma Lenka ni raztrgala. Dela ga je pod zglavje in, ko je Ani odšla, ga je še enkrat prebrala. Zamislila se je. Videla se je na cesti, na dolgi, tuji, brezkončni cesti, samo, zapuščeno, z otrokom v naročju. Spomnila se je svoje bridke mladosti brez ljubezni. Takšne usode bo deležen tudi njen mali sin. Vnaprej mu je sojeno, da bo moral dosti trpeti. Trpel bo, če bo ostal pri njej in ga bodo vzgajali tuji red-niki, ne iz ljubezni, ampak samo zaradi denarja. In če bi ga dala Pavličevim? On je njegov oče, moral bi ga imeti rad. Toda bal se bo žene, skrival bo svojo ljubezen. In ona? Ali mu bo mogla biti najboljša mati, kakor je pisala, vzlic svoji nervoznosti, boleh -nosti in naravnemu odporu, ki ga bo čutila do nezakonskega otroka svojega moža. Ani je Lenki vse povedala, kaj sta govorila Pavlic in žena. Lenka je bila dovolj bistroumna, da je uganila vzrok gospenje odločitve. S tem hoče privezati moža nase. Če je tako. potem bo vsaj skušala biti dobra z moževim sinom, čeprav ga v srcu ne bo marala. Naj se torej odloči in ga da Pavličevim? Ali pa naj ga obdrži sama in ga izroči v rejo dobrim ljudem? Ne tako in ne tako se ni mogla odločiti. Gledala je otroka, ki je mirno spal in se držal na smeh. Drugi dan je bil mali krščen. Ani in zdravnik iz bolnice sta bila botra. V krstno knjigo so ga vpisali za Ivančka, sina služkinje Lenke Mrakove in neznanega očeta. Potem se je Lenka nenadno odločila. Ko je Ani prinesla otroka od krsta, ji je povedala svoj sklep: otroka da Pavličevima. Nobene odškodnine noče zanj. Samo obljubiti morata, da ga bosta res imela rada in dobro skrbela zanj. Naj ga imata. Njun naj bo. Lenka se mu odpove za vse čase. Odpotovala bo nekam daleč. Niti otrok in nihče od Pavličevih je ne bo nikoli več videl. Glas so ji zadušile solze. Zarila je obraz v blazino in se obupno razjokala. Ani jo je tolažila kakor je, vedela in znala. Saj je njena odločitev edino pameten izhod iz takšne zagate, v kakršno je po svoji mladostni vrtoglavosti zabredla. Srečna naj bo, da je tako. In otrok naj je ne skrbi. Gospa bo dobra z njim kakor prava mati. Lenka vendar ve, kako ima otroke rada. Tega pa bo imela še posebno rada, že zaradi moža. Sicer bo pa zlasti Ani poskrbela, da bo otroku lepo in dobro. Ničesar mu ne bo manjkalo; na to naj se zanese. Častno besedo ji lahko da, če hoče. In nekoč bo iz tega otroka še nekaj. Pavlic ga bo dal šolati. Imeniten gospod bo postal, učitelj, inženir ali kaj takšnega. Lenka bi najbrž nikoli ne mogla, da bi svojega sina dala v šole. S svojo plačico že ne. Ko pa bi se poročila, bi imeli prednost zakonski otroci. Potem bi bil Ivanček šele revež. Njegovo življenje bi bilo bridko od začetka do konca. (Se bo nadaljevalo.) ZGODBA O ČRNEM JERNEJU Pred mnogimi leti je živel v vasi zelo star mož, ki mu je bilo ime Jernej Smodej. Imel je dolge sive lase in dolgo sivo brado, ki mu je segala prav do trebuha. Njegov obraz je bil robat in zgrbančen, in kadar so ga vaški otroci kje zagledali, so zakričali: «Črni Jernej gre!» In že so zbežali na vse strani. Bog sam ve, kdaj je dobil Jernej to ime. Ohranilo se je od rodu v rod in otroci mu niso nikoli drugače pravili. Toda Črni Jernej ni bil tako robat in hud, kakor je bil videti. Imel je dobro, mehko srce. Toda živel je samotno življenje, ogibal se je ljudi in živel edino za živali. To pa "aščanom ni bilo všeč. Kolikokrat je našel na svojih iz-prehodih po gozdu kako mlado srnico z zlomljeno nogo, ali pa lisico v pasti, ki se ni mogla rešiti, ali pa drobno premrlo ptičko, ki ji je mraz izsesal vso življenjsko moč! I n vsaki taki siroti je pomagal. Nihče bi si ne bil mislil, da so znale biti Jernejeve velike, močne roke tako mehke in nežne, da se mu drobna ptička ni bala sesti na dlan. Pozimi je ure in ure gazil visoki sneg, da je prišel do gozda, kjer je nasul krme za lačne jelene in srne. Čeprav je bil sam siromašen, je vendar imel za živali zmerom kaj pripravljenega. Toda nekega dne je bil Jernej Smodej mrtev. Ljudje po vasi so stikali glave in si šepetali skrivnostne, grozne stvari na ušesa. Samo ptički, ki so vsak dan obiskovali sivolasega starčka, so obsedeli na oknih njegove koče in ga skušali prebuditi s svojimi klici. A duša starega Jerneja se je odpravila na dolgo pot. Ločila se je od vsega posvetnega in počasi letela više in više, dokler ni prišla okoli božiča prav pred nebeška vrata. Da, Jernej Smodej je letel počasi, kajti dušo mu je težila tatvina ... Ko je bil še mlad, je bil nekoč zašel v slabo družbo, in ta ga je zapeljala v greh. Ponižno je potrkal Črni Jernej na nebeška vrata. Kmalu so se zaslišali počasni, težki koraki, in sv. Peter mu je prijazno odprl vrata in ga povabil v nebeško sprejemnico. Jernej je vstopil in se boječe stisnil za vrata. In zdajci je prišel skozi druga vrata ljubi Bog in za njim arhangel Mihael z zlato tehtnico v roki. Arhangel je postavil tehtnico pred ljubega Boga, potem je pa segel v vrečo, ki jo je bil prinesel s seboj in ki je imela dva predela. «Duše, ki prihajajo o božičnem času k nam,» je rekel ljubi Bog in izpodbudljivo pogledal Črnega Jerneja, «imam posebno rad!» Kmalu so bili vsi Jernejevi grehi zloženi na tehtnico. Globoko, zelo globoko je potegnilo tehtnico navzdol, in Jerneju je bilo tako hudo, da bi bil najrajši na ves glas zajokal. Tedaj je pa segel arhangel v drugi predel vreče in položil na drugo stran tehtnice droben biser. Ta biser je pomenil Jernejevo ljubezen do živali. In glej, komaj je bil padel drobceni biser na tehtnico, že so se jeli grehi dvigati, više in više, dokler ni tehtnica jasno pokazala, da je biser mnogo težji od vseh Jernejevih grehov. Prijazno je ponudil ljubi Bog Črnemu Jerneju roko in dejal: «K meni v nebesa prideš, Jernej. Tvoja ljubezen do živali je odtehtala vse tvoje grehe. Pridi!» Tako je prišel Črni Jernej v nebesa. Da, bilo je okoli božiča. Kmalu je postal ljubljenec vseh malih angelčkov. Rešitev ugank iz štev. 12 Križanka. Yrodoravno: 1. potoček; 2. en, s,, je; 3. s, kad, s; 4. ti, iz; 5. s, par, v; 6. od, 1, ki; 7. Maribor. Navpično: 1. pes, som; 2. on, t, da; 3. t, kip, r; 4. osa, ali: 5. č, dir, b; 6. lj, z, ko; 7. kes, vir. Magični kvadrat. oves, Vega, Egon, sani. Uganke štev. 1 Križanka Vodoravno : i. organ, 4. naš kraljevski grad, 7. ptič, 3. posoda. Navpično: l. žitarica, 2. mesto v Dalmaciji, 3. obrok hrane, 5. del telesa, 6. pijača starih Slovanov. 1 2 ' 1 |. s 1 6 1 1' 1 8 1 ! _ Magični kvadrat Vodoravno in navpično: 1. gnezdo, 2. važen organ v človeškem telesu, 3. mladič domače živali, 4. tekoča voda. 12 3 4 Posetnica Mina Žasin Rovte Kaj je ta gospa? Skrivnostni napis Na starem spomeniku so odkrili tale napis: «Lim, živ, selo, mež, bav, oče.» Prišli so učeni profesorji in ugibali, kaj neki pomeni, naposled pa je bi- ster deček hitro razrešil uganko. Premešal je črke in povedal voščilo, ki se nanaša na sedanji čas. Ali ste tudi vi tako bistri, da brez tuje pomoči razrešite uganko? Vljudnost V malem mestecu so imeli bogatega in izredno prijaznega župana. Nekoč je prišel odličen gost k njemu na obisk. Skupaj sta šla na izprehod in govorila o tem in onem. Gost si je ogledoval mestece. Ko sta tako hodila svojo pot, ju -sreča preprost kmet. Župan se mu odkrije in ga prijazno pozdravi. Odlični gost ga ves začuden pogleda in vpraša: «Kako to, vi kot mestni župan se Vnaprej odkrijete preprostemu kmetu?- «Zakaj pa ne?» odvrne župan. «Nočem, da bi bil preprost kmet, ki je imel slabšo vzgojo od mene, vljud-nejši kakor pa jaz!» Iz šole «Jože, kako se glasi sedanji čas glagola: jedel sem?» «Prosim — lačen sem!» Dedič Mama in mali Ladko srečata prijazno t gospo Lazarjevo. Mama: «Nosek ima Ladko po očki,| laske pa po meni!» Ladko : «In hlačke imam po našem ' Tončku!» Težak odgovor «No, Pavelček, kaj pa zobček? Še boli?» «Ne vem. gospod doktor ga je tam obdržal.» JDOJEN940. Tradicija jamči za kakovost! da se ob mizi ali ob kakem stolu sam vzravna in postavi na noge. Če otrok tudi kdaj pade, ne sme biti mamica preveč bojazljiva. Prav pri takem štrbunku se otrok najhitreje nauči pravilno uporabljati nožice. Če se pa otroku posreči prvi korak, ga moramo pohvaliti in s prijaznimi besedami izpodbujati. Dojenček vas bo razumel in je za hvalo zelo dovzeten. Paziti pa moramo, da se ne napenja čez svoje moči, kajti rado se zgodi, da si tako pokvari mehko hrbtenico. Napačno je, če vzamemo otroka iz naročja in ga učimo hoditi. Pravilno je, da dojenček najprej kobaca in pleza po vseh štirih. Ko že dovolj varno premeri sobo po vseh štirih, ga šele navajamo k temu, da bi se vzravnal in skušal hoditi. Kadar otrok lazi po vseh štirih, moramo paziti, da enakomerno uporablja vse štiri ude. Če mati opazi, da uporablja dojenček zmeraj samo eno roko, ali pa da se opira vedno le na eno koleno, mora otroku preprečiti plazenje po tleh. Zakaj tako bi se otroku neenakomerno razvili udje! Mnogi starši postavljajo dojenčka v stajico. Če pustimo otroka samo malo časa v stajici, je vse v redu, in je stajica koristna. Napačno je pa, če pustimo otroka po cele popoldneve v stajici, kajti tako dobi otrok občutek utesnjenosti in zdravi čut po večjem gibanju v otroku zamre. Stajica naj nam služi le tedaj, ko ne utegnemo varovati dojenčka in se hočemo brezskrbno lotiti kakega dela. V stajici se namreč otroku ne more nič pripetiti. Če nam pa čas dopušča, potem se rajši sami ukvarjajmo z otrokom in mu pomagajno, da se nauči prvih korakov. (^iTRpi^VZQOJA ^^ SKJRP JE TVOJA Vzgoja otrok in poklic Kakšna je otrokova vloga v življenju žene, ki nima svojih otrok in ki je izbrala otroka za vsebino svojemu poklicu, ker ji kot življenjska vsebina ni dan? Tu se dotikamo globokega vprašanja. Ali si žena, ki se poklicno ukvarja z otrokom, na ta način izkuša u-stvariti nadomestilo za lastnega otroka? Ali je to sploh mogoče? Ali gre tu za dve povsem ločeni področji, ki ju ni moči primerjati? Edina mogoča primera utegne biti ta, da sta obe, tako mati kakor vzgojiteljica, ki je otrok predmet njeni poklicni dejavnosti, resnično materinski naturi, stremeči po tem, da bi izžarevali ljubezen. Obema je skupno, da jima otrok najprej docela sebično pomeni izvir velike sreče, stvar, ki potrebuje njune ljubezni kakor ničesar drugega na svetu in ki zaradi tega daje njunemu življenju smisel. Drugače pa menimo, da se oglašajo v materinem razmerju do otroka povsem drugačni razlogi, kakor v razmerju vzgojiteljice do otroka. Enega ni moči nadomestiti z drugim in narobe. Vsa velika celota stvarniških radosti in skrbi za poklicno vzgojiteljico ne prihaja v poštev, in zato. bi rekli, so njene radosti bolj čiste in neskaljene. Vzgojiteljica se lahko docela predaja vzhičenju, ki ga zbujajo v nji otrokova milina, ljubkost, nedolžnost in čistost. Ona, ki sama ni mati, sme uživati čisto radost trenutka, sme doživljati otroka kot to, kar je: najpopolnejši umotvor. Sleherni dan ji je bogat od tega doživetja. Tu stoji človekova izvirna podoba, kakršen bi lahko bil. da ga ni življenje izmaličilo in da ga nismo odrasli popačili. In tu vidimo ne-matere v velikem nasprotju z materami. Mati se ne more otresti stvarniškega čustva; ona mora občutiti otroka kot svoje «delo», mora se čutiti odgovorno tako za njegove prednosti kakor za njegove napake in slabosti. Kar koli storiš otroku, storiš nji. Njegovo veselje je njeno veselje, njegovo gorje je njeno gorje. Kar doseže otrok, doseže ona sama; kjer otrok odpove, odpove ona. Njena življenjska vsebina ni njeno življenje, temveč neko drugo življenje. Rada bi se dognala v usodi drugega bitja, pred duhom ji lebdi slika skrajne izpolnitve, slepil-no prepričanje, da bo vse dobro, ako se napake njenega življenja ne po-nove. In če ne doseže vzora, ki ji je pred očmi, če mora zanikati svoje «delo», tedaj mora zanikati tudi sebe. Njeno življenje se ji zdi zgrešeno in njena naloga nerešena. Ker sta otrok in življenjska vsebina za mater v tako neločljivi zvezi in je otrokov razvoj zanjo tako neskončno usodnega pomena, živi v večnem notranjem nemiru. Nikoli np more gledati na otroka drugače kakor subjektivno, zato mora zmerom delati napake. Vzgojiteljica lahko ustvari otroku okolje, ki mu daje najboljše možnosti za razvoj, kraj, ki ne služi nobenemu drugemu namenu mimo tega, da u-streza pogojem otrokovega obstanka. — Nadaljnja ugodnost je pri ne-ma-teri to, da lahko posveča vse svoje moči in ves svoj čas otroku in da njenih živcev ne odvračajo dolžnosti drugega poklica, na primer gospodinjskega, ali s čimer se že ukvarja. Ti dve ženi, mati in ne-mati, pomenita torej v otrokovem razvoju dva različna činitelja, ki se med seboj dopolnjujeta. In tudi narobe je res. Otrokova vloga v življenju ene ali druge teh dveh žena je povsem različna. O kaki «zamenjavi» ali nadomestitvi njunih stališč do otroka ne more biti govora. Toda obe ženi se morata zavedati svojega dopolnilnega vzajemnega razmerja, ako naj ima otrok v njunem življenju tudi za njiju rodo- viten pomen. Če pa je pogled na otroka napačen, tedaj naj ga obe. mati in ne-mati. rajši pustita pri miru. kajti tak otrok se vkljub vsej ljubezni ne bi razvil sebi in drugim v blagor, marveč v gorje. l-Kjßn S'O zrn y . ^ KPOEyZA ZDE^VJEVaRBI Kaj mora vsakdo vedeti o higieni Beseda higiena pomeni v slovenščini nauk o zdravju. Ta znanost je še mlada; razvijati se je mogla šele potem, ko so v prvi polovici sedemnajstega stoletja s pomočjo drobnogleda odkrili bacile, ki so povzročitelji nalezljivih bolezni. Ko so dobili pri isti bolezni vedno enake bacile, ki so jo povzročili, se je razvila posebna znanost: bakterio-logija. Začeli so gojiti bacile tudi izven človeškega telesa, na krompirjevih rezinah in na želatini, pa tudi z vcep-ljanjem v živalska telesa. Vse bakterije se zelo liitro množijo in izločajo neki strup, ki povzroča v človeškem telesu bolezni. Ko spoznajo znanstveniki ta strup, dobe kmalu tudi nasprotni strup, ki odvrne ali ozdravi obolenje. Polagoma je znanosti uspelo, da so mnoge nalezljive bolezni, ki so prej zahtevale na tisoče žrtev, sploh prenehale. Kolera, kuga, gobavost so med kulturnimi narodi skoraj neznane bolezni. Celo v strašni svetovni vojni se niso razširile v velikem obsegu, ker so zdravniki preventivno cepili vojake proti tem boleznim. Visoka vročina uniči vse bacile, prav tako razna močna zdravila, ki pa so večkrat škodljiva in jih ne moremo uporabljati. Vsi inštrumenti, ki jih uporabljajo pri operacijah, morajo biti prekuhani. Tudi operater sam si mora roke dobro razkužiti, vse obveze in perilo, ki se rabi pri operaciji, mora biti sterilizirano v vroči pari, tako da je vsako okuženje nemogoče. Še minilo stoletje je bil vsak porod nevaren, ker se je pri porodnici kaj rada pojavila porodna vročica, ki je navadno zahtevala materino življenje. Če prelistujemo stare mrliške knjige ali . rodovnike vladarskih rodbin, se moramo čuditi, koliko mladih žena je umrlo ob porodu. Šele v prvi polovici minilega stoletja so dognali, da nesnaga povzroča porodno mrzlico. Pri nas, zlasti na kmetih, še vse premalo pazijo na snago ob porodu in jim je škoda snažne rjuhe, mnogokrat uporabljajo celo umazane cunje, češ, saj se vse pomaže in kdo bi pral potem tisto umazanijo. Če se že uporabljajo stare, strgane rjuhe in kosi perila, ne smejo biti barvani in jih moramo prej dobro prekuhati. Žena pa, ki nima nikogar, ki bi skrbno pazil, da je vse, kar rabi pri porodu, popolnoma snažno in da je na razpolago dovolj vrele vode, naj gre rodit v porodnišnico. Ni prav, da sprejemajo naše porodnišnice samo nevarnejše primere, saj je mnogo žen, ki nimajo nikogar, da bi jim postregel in skrbel za čistočo, izurjene strežnice si ne morejo najeti, «dobre sosede» pa največkrat več škodijo, kakor pa pomagajo. Res je, da so naše porodnišnice vedno prenapolnjene, toda dolžnost poklicanih je, da se to izpremeni. Država bi morala skrbeti, da se naše porodnišnice povečajo, da bi se lahko zatekle vanje vse žene, ki doma nimajo prave postrežbe! Ali bi ne bil najlepši spomenik blagopokojnemu kralju Aleksandru I. dobro urejena porodnišnica? Namesto raznih spomenikov in paradnih naprav, ki nikomur ne koristijo razen redkim izvoljencem, zidajmo bolnišnice in porodnišnice, tiste žene pa, ki imajo dobro situirane može, naj hodijo rodit v sanatorije ali pa naj rodijo doma, da ne zavzemajo mest bolj potrebnim. Kužni bacili se nahajajo vsepovsod: v zraku, na obleki, na vseh predmetih, in če se vsedejo na odprto rano, postane to lahko nevarno, zato moramo vsako rano izprati s tekočo vodo, ne s karbolno kislino, kakor to še zmerom radi delajo na kmetih. Rano zavežemo s sterilno gazo. V vsaki hiši mora biti majhna domača lekarna, kjer se nahaja vse potrebno. Še dandanes je med preprostim ljudstvom zelo razširjeno mnenje, da pajčevina ali ilovica ustavi krvavenje. A prav pri takem ravnanju se rana najlaže okuži, ker je v pajče-vini kakor tudi v ilovici vse polno nesnage. Nadaljnje raziskovanje je dognalo, da tudi sonce uničuje mnogo bakterij ali pa vsaj preprečuje, da bi se hitro razmnoževale. Zrak, svetloba in sonce so najcenejši pomočki za zdravje. Je-tika, ena najbolj nalezljivih bolezni, se širi najrajši v temnih, vlažnih stanovanjih in v tistih ljudskih plasteh, kjer primanjkuje redilne hrane. Dobra prehrana in bivanje na svežem zraku so veliko pomogli k temu, da se je zavrlo širjenje tuberkuloze. Snaga v vseh ozirih, na telesu, pri kuhi in v stanovanju nas varuje mnogih sovražnikov. Starim narodom je vera predpisovala strogo snago, ne da bi kaj vedeli o bacilih. Noben Žid, Grk, Rimljan ali Egipčan ni sedel k jedi, ne da bi si bil prej umii roke. Tudi kopeli ob določenem času so bile predpisane. Srednji vek je zelo zanemaril telesno snago; uši, stenice, smrad in nesnaga so pokrivali telesa najvišje gospode. Prvo kopalnico je na francoskem dvoru imela Marija Antoinetta in na avstrijskem šele cesarica Elizabeta. Preprosto ljudstvo pa je živelo v največji nesnagi, saj so še v času francoske revolucije zlivali vso nesnago skozi okna na ulice. Posebno poglavje stj tudi koze. Prejšnje čase so se zelo pogosto pojavljale, zahtevale so veliko človeških žrtev in so puščale na obrazih strašne sledove. V poldrugem stoletju, kar cepijo proti kozam, pa je postala ta bolezen skoraj neznana. Kljub temu je pa še zdaj mno- go mater, ki nečejo dati cepiti svojih otrok in iščejo vseh mogočih izgovorov, da bi premotile zdravnika. Velik sovražnik človeštva je tudi alkohol. Alkoljol poškoduje organe in napravi človeško telo bolj sprejemljivo za vse bolezni. Samo tisti, ki se ogib-ljejo alkoholnim pijačam, so bolj odporni. Dolžnost vsakega izobraženega in mislečega človeka je, da pomaga ohraniti svoje zdravje in zdravje svoje okolice. Vsaka gospodinja mora brati zdravniške knjige in se mora seznaniti s higienskimi predpisi. Prav žena se najlaže bori proti sovražnikom našega zdravja in lahko največ pomore, da bo naš narod zdrav in krepak. Preberite knjigo «Nalezljive bolezni», ki jo je spisal dr. Petrič. Založila jo je naša založba «Evalit» in Vas stane samo 15 dinarjev. A. B. C. s Pozimi negujemo roke drugače Mnoge žene pozimi sploh z nejevoljo ogledujejo svoje roke. Rdeče so in hrapave. A ne zamerite nam: sami ste krivi, če niso vaše roke bele, mehke in volne. Tudi če ste brez gospodinjske pomočnice in brez postrežnice, imate lahko lepe roke. Treba jim je le posvečati dovolj pozornosti. Za pomivanje posode naj si gospodinja nabavi gumijaste rokavice. Dobite jih v vsaki drogeriji ni ne stanejo več ko. deset dinarjev. Nesnaga in maščoba, ki se pri pomivanju tako rada nabere, se ne more potem zajedati okoli nohtov in v male znojnice. Po vsakem nečistem delu, po pomivanju, po čiščenju peči i. t. d. si dobro umijmo roke z vročo vodo in man-deljnovimi otrobi ali pa z limonovim sokom. Vodi dodamo malo boraksa. Prav dobra za umivanje rok je deževnica, ker je mehka.. Vselej, ko si umijemo roke, jih namastimo. Vseeno je, kaj uporabljate, glavno je, da je koža dobro namaščena. V ta namen nam služijo tudi ostanki v gospodinjstvu, na primer: smetana, mleko, olje, maslo, mast, poleti tudi kumarčni sok. Vobče uporabljamo glicerin, lanolin ali pa vazelin. Preden ležemo zvečer k počitku, si dobro umijmo roke in jih z maščobo masirajmo, in sicer od koncev prstov pioti zapestju, ne narobe. Če držimo nekaj časa roke kvišku, odteka kri iz dlani, in roke so videti bele. Ta učinek je seveda samo trenuten, vendar dokazuje, da ne smemo masirati rok od zapestja proti prstom. Hudo zde- Eau de Colog ne I lane roke oblecite po masaži v stare rokavice in jih pustite čez noč na rokah. Zjutraj se ne boste mogli dovolj načuditi, kako so bele, mehke in voljne. Nekajkrat na teden si smemo umivati roke s sodo. Dobre so tudi razne kopeli za roke, na primer kopeli s ka-miličnim čajem ali pa tale odcedek: v mleku, ki nam je v gospodinjstvu ostalo, skuhamo dve pesti krompirjevih olupkov. K.o se olupki do mehkega skuhajo, jih odcedimo in kopljemo v odcedku roke. Še boljše je seveda, če kuhamo cel krompir v mleku, toda danes, ko so hudi časi in je treba gledati na vsak dinar, je greh uporabljati užiten krompir za lepotičenje. Če si poleg tega še skrbno snažimo nohte in pazimo, da niso nikoli predolgi, uspeh ne more izostati, in roke postanejo v najkrajšem času lepe. wmmmwwìmwwmìmmmmìmmmmw^ JKaJüJcl&cGi 1 Od zdravnikov priporočena zobna krema vsebuie O'00750/o organskega joda. 0'000035 g tega joda se pri čiščenju zob resorbira od dlesne in s tem porazdeli na notranje organe telesa. JaJrJCsdJdoca je prijetno se peneča zobna krema najboljše kakovosti (brez kalijevega klorata!), zelo slastnega in osvežujočega vonja. Minimalna količina organskega joda zadostuje za dolgotrajno desinfekcijo ustne votline (znanstveno dokazanol) in zaščitenje zob in dlesne pred obolenji, zlasti tudi pred paradentozo, ki je razširjena po vsem svetu. Dalje je Jad\Kaliklffca zdravniško priznana kot profilaktikum zoper prehlad, starostne pojave (arteriosklerozo) in kot izpodbudilo za vse telesne funkcije. Queisser&Co., Hamburg 19. Zaloga za Jugoslavijo: Drogerija GREGORIČ Ljubljana, Prešernova 5 Prijetno se peneča zdravstven a zobna krema! WämM((mm«uMmm /DQBE£ GOSPODINJAMA -L—-» V H1SI I\£D, BLAGINJA^ Jedilni list za teden dni Ponedeljek. Opoldne: t. Goveja juha z nastrgano kašo. 2. Govedina. Pražen krompir. Drobnjakova omaka (335). 5. Ocvirkov zvitek. Zvečer : Ajdovi žganci. Solata. Torek. Opoldne: t. Grahova juha (32). 2. Bolgarsko zelje. Dušen riž. Zvečer: Sadni vlivanci. Sreda. Opoldne: 1. Goveja juha z rezanci. 2. Govedina. Krompirjevi hlebčki (254). Vinska omaka (348). Zv e č e r : Fižolova solata. Kava. Četrtek. O p o 1 d n e : t. Vranična juha (3). 2. Krpice s pšeničnim zdrobom. 3. Solata z ocvirki (352). Zvečer: Sirov krompir z mlekom. Petek. Opoldne: t. Kislo zelje. Fižol. 2. Kašni puding. Zvečer: Sirovi cmoki (259). Jabolčna čežana (350). Sobota. Opoldne: t. Krompirjeva juha. 2. Zapečeni makaroni. Solata. Zvečer : Češpljev ričet. Nedelja. Opoldne: t. Turška juha. 2. Riž z gobami. Vložena srbska solata. 3. Smetanove palačinke. Zvečer: Prekajena svinina s kislim zeljem. Sveti večer. 1.Francoska juha (27). 2. Pečene ribe. Krompir v majonezi (357). 3. Potica. Čaj. Božično kosilo. t. Goveja juha z ocvrtimi možganskimi kockami. 2. Ocvrt piščanec. Opečen krompir. Pesa. 3. Potica. Kompot. Silvestrov večer. I. Jetrna juha s prepečenim kruhom. 2. Pikantna mešanica. 3. Sadna grmada. 4. Silvestrov punč. Opomba. Številke v oklepajih pomenijo številke receptov v naši kuharski knjigi «Kako naj kuham». Za debelo tiskana jedila prinašamo recepte. Razen tega pa dobite recepte za različne bovle, punce in druge poslastice ob slovesnih prilikah tudi v naši novi kuharski knjigi «Veselo praznujmo in prijetno1 godujmo», ki jie izšla leta 1940. Ocvirkov zvitek. Četrt kilograma ocvirkov zmeljemo ali pa na drobno sesekljamo, jim pri-denemo osminko kg mehke in osminko kg ostre' moke in vse skupaj dobro pregnetemo. Nato napravimo na sredo tega testa jamico, v katero ubijemo eno jajce in primešamo sok od cele limone, dve žlici sladkorja, malo soli in 2 dkg vzhajanega kvasa. Iz tega testa naredimo na deski hlebec, ki pa ne sme biti ne pretrd ne premehak. Ta hlebec prav tanko zvaljamo v pravokoten mlinec, ki ga potem pregibamo kakor masleno testo. Ko testo četrtič razvaljamo, ga razprostremo po pekači in naložimo ob obeh straneh, kolikor je pekača dolga, jabolka, ki jih pripravimo tako kakor za jabolčni zvitek, potresemo z zmleto sladko skor-jico in sladkorjem ter z rozinami in mandeljni. Nato testo po sredi prere-žemo in zavihamo na obe strani k po-dolžnemu robu pekače ter pomažemo po vrhu z jajcem, potem pa denemo zvitek za eno uro na toplo, da vzhaja. Ko je zvitek vzhajal, ga porinemo v dobro segreto pečico, kjer ga pečemo nekako pol uie, da se jabolka prepe-čejo. Bolgarsko zelje. Veliko zelnato glavo poparimo in ji porežemo vrhnje tri liste. Nato jo pri kocenu izdolbemo in nadevamo to vdolbino s pripravljenim nadevom, pokri- JKAR J£2£ (ÖAVNÖ ff borovo POBRo jemo odprtino z odrezanimi listi in prevežemo glavo z nitjo. Potem izdolbeno zelje na drobno sesekljamo in ga dušimo na 5 dkg masti. Ko je zelje dušeno, postavimo nanj kuhano nadevano glavo, polijemo vse skupaj s 1/i 1 kisle smetane in počakamo, da prevre. Preden postavimo jed na mizo, glavo razrežemo. Nadev: 30 dkg svinine in 10 dkg gnjati najpoprej na drobno sesekljamo, potem pa pridenemo še dva krompirja, ki smo ju zrezali na koščke in skuhali, in tri namočene in pretlačene žemlje. Nato primešamo še precej kisle smetane, dve jajci, štiri majhne sesekljane kumarice in nekoliko soli in popra. Sadni vlivanci. Iz lKdkg drožja, K dkg sladkorja, 'Al mlačnega mleka in 10dkg moke napravimo kvas. Nato pripravimo v skledi 20 dkg moke, malo soli, 2 dkg sladkorja in nekoliko nastrganega limonovega olupka, pridenemo kvas in po malem pri-livamo '/41 mlačnega mleka, v katerem smo razžvrkljali eno jajce in 2)4 dkg raztopljenega masla. Iz te zmesi naredimo bolj redko testo1, ki ga postavimo na toplo, da vzhaja. Medtem pripravimo celo ali pa na režnje oziroma na manjše kose narezano sadje (češnje, jagode, jabolka, hruške itd.). Nato namaženo segreto ponev z raztopljenim presnim maslom, vlijemo vanjo nekoliko testa, nanj pa naložimo malo pripravljenega sadja, ki ga pokrijemo s plastjo testa. Po vrhu polijemo nekoliko raztopljenega presnega masla in spečemo vlivanec najprej z ene strani, potem pa še z druge. Ko so vlivanci še topli, jih povaljamo v stolčenem sladkorju, ki smo mu primešali malo zmlete sladke skorjice. Krpice s pšeničnim zdrobom. Sirov krompir z mlekom. Neolupljen krompir skuhamo, olupimo in narežemo na večje kose, ki jih povaljamo najprej v raztopljenem osoljenem presnem maslu, potem pa še v nastrganem siru, nakar ga zložimo v namazano kožico in v pečici zape-čemo. Ta krompir jemo z mlekom. Kašni puding. Četrt litra kaše skuhamo na mleku, da se zgosti, potem pa počakamo, da se ohladi. Medtem vmešamo 8 dkg presnega masla, pet rumenjakov in 10 dkg stol-čenega sladkorja, nastrgamo v zmes nekoliko limonovega ali pomarančnega olupka in jo osolimo, nakar ji primešamo najprej ohlajeno kašo, potem pa čisto narahlo še trd sneg iz pet beljakov. To zmes stresemo v dobro namazano in z drobtinami potreseno posodo za pudinge in jo skuhamo v sopari. Preden puding serviramo, ga oblije-mo z vinsko peno (433). Zapečeni makaroni. 15 dkg na drobno narezanih jeter opražimo na presnem maslu s sesekljano čebulo, jih osolimo in opopramo ter začinimo z majeronom. Nato potre-semo jetra z moko in jih še nekaj časa pražimo, nakar jih zalijemo z juho in smetano ter dušimo dalje. Medtem nalomimo primerno količino makaronov, jih skuhamo v slanem kropu, odcedimo, polijemo z mrzlo vodo in počakamo, da se popolnoma od-tečejo. Potem denemo v kožico, ki smo jo pomazali s presnim maslom, plast makaronov (približno polovico), ki smo jih prej zabelili s presnim maslom, razporedimo nanje pripravljena jetra, na vrh pa stresemo še ostale makarone. Kožico postavimo potem v vročo pečico, da se makaroni lepo zapečejo. Preden prinesemo jed na mizo, jo po-tresemo po vrhu z nastrganim parmezanom in polijemo z raztopljenim presnim maslom. Zamesimo testo za rezance in ga raz-valjamo. Razvaljane mlince narežemo nato na krpice, ki jih skuhamo1 v slani vodi, odcedimo, polijemo z mrzlo vodo in počakamo, da se voda popolnoma odteče. Medtem zarumenimo na 8 dkg masti 10 dkg pšeničnega zdroba, ki mu primešamo potem dobro odcejene krpice. Turška juha. Skodelico riža kuhamo na goveji juhi, dokler ni riž na pol kuhan, nakar ga odcedimo in počakamo, da se nam ohladi. Nato sesekljamo V4 kg govedine, primešamo na pol kuhani riž, štiri jajca, košček presnega masla ter nekoliko soli in popra. Medtem pripravimo več zeljnih listov, ki jim porežemo debele žile, da se dajo potem lepše zvijati, in jih po>-parimo. Na vsak list denemo nekoliko zgornjega nadeva in ga zvijemo v obliki svaljka. Zdaj razpustimo v kožici žlico presnega masla, zložimo vanjo nadevane listen pokrijemo posodo in dušimo zeljne svaljke kake pol ure. Nato nalijemo na svaljke goveje juhe in jih kuhamo še tako dolgo, da so popolnoma mehki. Smetanove palačinke. Iz oslajenega tekočega testa spečemo prav tanke palačinke in jih nadevamo. Nadev : Zmlete in poparjene orehe ali mandeljne zmešamo z rumom, z limonovim sokom in z nastrganim li-monovim olupkom, ter pridenemo nekaj rozin, sladkorja, nastrgane čokolade in toliko goste smetane, da nastane voljna zmes, s katero namažemo palačinke. Tako namazane palačinke sproti zvijamo in pokladamo v pomaščeno ko-zicO. Nato razžvrkljamo v skodelici goste smetane dtva rumenjaka, pridenemo trd1 sneg iz dveh beljakov in nekoliko sladkorja in pokrijemo s tem palačinke v kožici. Kožico postavimo za toliko časa v pečico, da se sneg strdi. Vaiß (MLcüzLnß. samo - ]yidn.KtAtevif Potem se res ni bati sončne svetlobe ih milnice. Ako vzamete samo z In-danthren-barvami pobarvane tkanine, potem boste imeli vedno j^fo____IX <3g> fifitetna fieòtfcAt y fciis Ocvrte možganske kocke. Telečje ali pa svinjske možgane ope-remo v mrzli vodi, jih poparimo in potegnemo z njih kožico. Nato jih narežemo na večje kocke, osolimo, povaljamo v moki, v razžvrkljanem jajcu in v drobtinah ter ocvremo na razbeljeni masti. Nekoliko ženske elektrotehnike Večina gospodinj pušča žarnice v svojem stanovanju tako dolgo, dokler se same ne prežgo in nehajo goreti. Gospodinje menijo, da je to varčnost, v resnici pa je ravno nasprotno. Dolgo rabljena žarnica sicer še zmeraj za silo sveti, toda porabi veliko več električnega toka, kakor nova žarnica; zato nam povzroča več stroškov kakor prihrankov. Zavedna in res varčna gospodinja zaradi tega izmenjuje svoje žarnice pravočasno ter ne čaka tako dolgo, da žarnica pregori, ker je že prestara. Kdaj je treba staro žarnico izmenjati, spoznamo po tem, da začne postajati žarnica znotraj meglena ali naglo pada njena svetilnost. Za kontrolo, kako dolgo je bila žarnica v uporabi, in torej tudi za kontrolo njene kakovosti je dobro, da zapišemo na vsako novo žarnico, preden jo privijemo v svetilko, datun;, kdaj smo jo prvič uporabili. To lahko zapišemo s tintnim svinčnikom na kovinasti okov žarnice. Kadar žarnico izmenjavamo, jo primemo vselej za stekleno hruško, nikoli za okov. Poprej pa moramo še izklopiti tok. Dobra gospodinja pri pospravljanju stanovanja ne pozabi očistiti tudi žarnice in svetila. Dobro ve, da zaprašena in zamazana žarnica ne more dajati toliko svetlobe, kakor očiščena. Pri radijskem aparatu priporočamo: ko nehate poslušati, ga izklopite popolnoma. V poletnih mesecih, ko je nevarnost neviht največja, ne smemo prav nikoli, tudi podnevi ne, pozabiti, ozemljiti anteno. Dobro ozemljena antena varuje tudi hišo pred strelo, prav tako kakor strelovod. CREME „DÖRLII2G" 4Tx P°'mastna .krema - naj-.^Ej/ boljša zaščita proti vetru in prahu. «vivmrr Suha krema zoper svetečo se in mastno polt. Idealna podlaga za puder. „ßaßcr Polnomastna in redilna krema za noč. Osvežuje Vašo polt, zajamčeno odstranjuje Vaše gube in Vam daje nadvse mladostni videz. Ako pri delu varčujemo z lučjo, se to še ne pravi, da slabo svetimo. Nasprotno — če imamo razsvetljen samo prostor, kjer delamo, in sicer dobro razsvetljen, mnogo prihranimo. To velja zlasti za kuhinjo. Tam ustreza prav za prav najmanj doslej običajna svetilka, ki se da potegniti niže in više. V kuhinji, kjer je večkrat sopara in ki ni pogosto preveč svetla, bi morali imeti vsaj dvoje svetil. Eno za razsvetljevanje vse kuhinje in drugo za posebno, toda popolno osvetljenje kraja, kjer delamo, pa naj bo to štedilnik ali pa miza. Za prvi namen je najbolj primerna sodobna stropna svetilka, ki je s steklom zaprta, za drugi namen pa prenosna steklena krogla. Pri tem moramo paziti na to, da je dovodna vrvica vedno docela nepokvarjena. Žarnice in svetila v kuhinji moramo tudi pogosteje čistiti, ker se zamažejo od sopare in prahu bolj kakor v drugih prostorih. JNEŽNE SO ev£Tidß4 Sončnice pozimi Lansko leto smo v kratkem pregledali, kako prezimujemo lončnice. Povedali smo, da mora biti prezimovališče snažno, prebeljeno, primerno toplo (4—6° C) in suho. Danes pa poglejmo, kako je treba prezimovati okrasne sobne rastline v sobi. V sobi imamo čez zimo navadno samo take rastline, ki so našim stanovanjem v okras. To so vedno zelene ali pa pozimi cvetoče trajnice. Vse te rastline ljubijo zmerno toploto. Zato jih ne smemo imeti v bližini peči. Od okna naj bodo oddaljene toliko, da nam ne morejo ponoči zmrzniti. Gotovo je, da potrebujejo tudi te rastline čim več svetlobe in dovolj vlage. Posebno morajo imeti dosti vode rastline v stanovanjih s centralno kurjavo, ker jih obdaja suh in vroč zrak. Glede na zalivanje ločimo rastline v tri vrste: v take, ki bodo cvetele, v cvetoče in v vedno zelene. Vedno zelene so že zaključile letošnje življenje in se predale počitku. Zalivamo jih le toliko, da se koreninice ne posuše. Rastline pa, ki se pripravljajo na cvet, moramo izdatneje zalivati, večkrat po-gnojiti in sploh čim bolj skrbeti zanje. Tudi cvetoče rože potrebujejo dosti vode. Tem ne prilivam© več gnojila in jih imamo bolj na hladnem, da ostane cvetje dalje časa sveže. Kako zelo škoduje rastlinam prah, ve vsaka gospodinja. Zato ga moramo pridno brisati s krpo, namočeno v topli vodi. Gvetlicam silno škoduje tudi prepih, vsak dim, tudi cigaretni, in prehitro menjavanje temperature, ki lahko povzroči, da odpadejo vsi cvetni popki. V tem mesecu narežemo šib forsitije, drena, japonske kutine, češnje, breskve itd. in jih postavimo v vod O' blizu peči ali štedilnika. Čez štiri tedne se cvetno popje odpre, in imeli bomo1 pomlad sredi zime. Če to storimo na dan sv. Barbare (9. decembra), se bo cvetje ravno za božični čas odprlo. n-n. Žensko ogledalo (Glej stran 30. in 31.) KLJUÖ ŠTEV. 12. Na prvi pogled ste zelo poslušni in popustljivi. Ste pa premalo potrpežljivi. Obdajate se z nekaterimi zaupniki, ki Vaše posebnosti poznajo in trpijo. Nočete razširiti kroga svojih odnosov. To se sicer ne more grajati, prinaša tudi koristi, toda s tem, da imate same predsodke, se sami oropate mnogih vrednot. Vsak mož in vsaka žena nam je namreč lahko koristna, samo če znamo odkriti njune dobre strani. Ko bi bili Vi bolj strpljivi (tolerantni), bi živeli manj sami zase; Vi ste precej občutljivi, in zato se pri Vas čustva in razpoloženja hitro menjavajo. Vašo razdražljivost lahko okolica slabo tolmači. Bodite bolj uslužni, manj strogi; to bo tudi Vašemu obrazu v korist. Imejte okrog sebe preproste reči, otroke, pse, mačke, cvetlice. Hodite v naravo! Pozabite na svoje posebnosti, na svoja čudaštva, če lahko s tem povečate svojo radost nad življenjem! Če ste pošteni do samih sebe — in to ste —, potem boste priznali, da Vas bo to sprostilo in boste dragocenejši za svojo okolico. (Dalje prihodnjič.) MODRI CVET IN VSAKDANJI ZAJTRK Na poletnih izprehodih ste že gotovo opazili ob poljskih potih rastlino z lepim modrim cvetjem. To je potrošnik, najbližji sorodnik požlaht-njene cikorije, iz katere se izdeluje Pravi Franck. Naše gospodinje uporabljajo že desetletja ta pridatek za vsako kavo, ker daje fin, poln okus in lepo barvo ter razen tega tudi koristi zdravju. Sladni sladkor v vsakdanji prehrani. Ta fina hrana jp postala v toku časa sestavni del vsakdanje prehrane najširših ljudskih slojev. Zakaj jedro Kneip-pove sladne kave, s katero pripravljajo danes milijoni gospodinj belo kavo, sestoji iz karameliziranega sladnega sladkorja; tri četrtine teže te kvalitetne sladne kave sò dragoceni sladni sladkor, ki daje kavi redilnost in izredno fin okus. Naročnina za list s krojno prilogo in 5 gospodinjskih knjig: za vse leto din 128.— in naročnina za družinski list «Prijatelj» s prilogo «Za pridne roke» je din 68.—, skupaj forej din 196.—, za pol leta din 99.—, za četrt leta din 50.—; za Ameriko in inozemstvo dolarjev 6.—; za Italijo Lir 120.—. — Rokopisi se ne vračajo. — Odgovorna urednica Rija Podkrajškova v Ljubljani. — Izhaja vsakega 1. v mesecu. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Dalmatinova ulica 8/1. Telefon 21-32. Tiska Delniška tiskarna d. d. (predstavnik Emil Podkrajšek v Ljubljani). èoke Dalie Zdaj si gotovo mislite: «Vam je lahko tako pisati, toda človek se največkrat zbudi slabe volje!» Jezimo se, da je že dan, da je budilka neusmiljeno zaropotala, da dojenček veka, da mož s čemernim obrazom pogleda na uro in izgovori vedno iste jutranje besede: «Pol sedmih je!» In zunaj je še vse temno, z nejevoljo prižgemo luč, in bi vendar tako radi vsaj še nekaj minut spali. Časih si potegnemo odejo čez ušesa, ničesar nočemo več slišati in spet za-spimo. In zgodi se, da zaspimo skrajni rok, potlej pa planemo omotični iz postelje, in srce je polno naježenosti in razdraženosti. Gospodinja je v takem primeru sama nase jezna, otroci so lačni, mož čemeren in siten. Slabo razpoloženje se loti vse družinice, dan se prične z majhnimi prepirčki. Niti toliko časa nam ni ostalo, da bi se v miru oblekle. Nepočesane se moramo lotiti dnevnega dela. Še bolj razdraženi postanemo, ko nam ne gre delo prav od rok. Mleko vzkipi; ko hitimo rezati otrokom kruh, se morda še vrežemo v prst. Okoli mize pa se zbirajo nezadovoljni obrazi. Kava je prevroča, otroci ne utegnejo čakati, da bi se shladila. Mož, ki je sicer dober in uvideven, odririe jezno stol; tudi njemu je kava prevroča, ne utegne več čakati in mešati, hitro smukne v suknjo, zaloputne vrata za seboj... in zdirja ves nejevoljen v službo... Potem se pa še najde nekdo, ki ti pravi: «Bodi zjutraj dobre volje!» A vse to bi bilo lahko drugače! Ko bi bila gospodinja točno pri prvem zvonjenju budilke vstala, bi imela dovolj časa, da bi se v miru oblekla, umila in počesala in vabljivo pogrnila mizo za zajtrk. V prvih dnevnih urah smo najbolj dovzetni za dobro besedo in ljubeznivo postrežbo. Razpoloženje pri zajtrku vpliva na razpoloženje celega dneva. Čedno pogrnjena miza napravi zjutraj najboljši vtis. Za zajtrk uporabljamo lahko pisane skodelice, na mizi naj ne manjka cvetlic. Pozimi si oskrbimo smrekovih vejic, ki se dolgo držijo v vazi. Zjutraj naj bo gospodinja posebno prijazna z možem in z otroki, družina se bo navzela njene ljubeznivosti, vsi bodo ves dan dobre volje. Gospodinja pa bo lahko dobre volje, če dovolj zgodaj vstane in v miru opravi jutranja hišna dela. Preden sede družina k mizi, naj bo že pripravljena malica, ki jo vzamejo otroci s seboj v šolo. Medtem ko je družina pri zajtrku naj tudi gospodinja mirno sedi na svojem prostoru in naj ne teka zdaj sem, zdaj tja, temveč se naj udeležuje pomenka in izpod-buja otroke, da si napravijo načrt, kako si bodo čez dan razdelili delo. Možu naj privošči prijazno besedo, da bo dobre volje odšel v urad, kajti potem se bo gotovo že ves dopoldan veselil na povratek k družinici. Pravočasno vstajanje je torej glavno, če hočemo biti zjutraj dobre volje. Premislite te besede in priznajte, da se zdaj ne jezite več zaradi tega naslova! ELBE® nogavica do&ta v sa.mo.pwAa.jL V. LE S JAK Ljubljana, Šelenburgova ulica ROKAVIČAR Hotel Slon Kdaj izgleda koža noge nežno in baržunasto? Prav ista, kar pomeni dobra krema za kožo obraza, to je za nogo fina nogavica s koži podobnim značajem. Ta podobnost koži pa obsfoji le tedaj, če je tkivo ne samo fino, temveč ima tudi popolnoma enolično gostoto — tako da je na nogi videti kakor gladek film. Da se tako prilegajo nogi, se morajo Elbeo-nogavice zahvaliti neobičajni elastičnosti svojega tkiva, kar je drugi vzrok podobnosti koži pri tej nogavici. Napravite sledeči poskus: oblecite pred ogledalom koži podobno Elbeo-nogavico na eno nogo in primerjajte to nogo z drugo. Jasno boste videli, da je koža oblečene noge videti voljnejša, finejša in baržunastal — Elbeo-nogavica ima še tudi druge odlike: brez skrbi lahko krepko skočite s stopnic ali klečite na tleh, pa se vam ni treba bati za nežno in koži podobno Elbeo-nogavico. —• Zahtevajte koži podobno trpežno Elbeo-nogavico. LBEO nogavice leto 1941 ! Vesel božič in srečno novo Naročite po pošti božični okras najkasneje 10 dni pred božičeml A-167. Škatla, 12 belih sortiranih kroglic, velikih din 43.—, srednjih din 34.— in majhnih di" 30.— A-168. škatla, 12 komadov belih ali raznobarvnih sortiranih kroglic, velikih din 75.—> srednjih din 57.— A-169. Škatla, 12 komadov pestrih, sortiranih kroglic, velikih din 37.—, srednjih din 30.—, majhnih din 23.— in najmanjših din 12.— A-170. škatla, 12 komadov belih kroglic, velikih din 20.—, srednjih din 18.—, majhnih din 15.— in najmanjših din 10.— A-171. škatla, 12 komadov pestrih, sortiranih ali belih kroglic, večjih din 22.—, manjših . . . . din 12.— yUrtjìtali Jfk Ccuneffat A-172. Lameta (okrasne vrvce iz staniola), kuverta 10 g din 1.50, 15 g din 2.50 A-179. Angelčki, voščeni, večji din 10.—, srednji din 6.— in majhni din 4.50 A-180. Gobice, rdeče z belimi pikicami, večje din A-181. Vršiček za > manjše din 1.50 drevesce, raznih barv, kom. din 4.— A-182. Vršiček za drevesce, raznih barv, večji din 6.—, srednji din 4.— in manjši din 3.— A-183. Trobentice, bele ali barvaste, komad...........Din 2.— A-184. Zvonček, bel ali barvast, velik din 5.—, srednji din 3__in majhen din 1.50 A-185. Okrasek za drevesce, bel ali barvast, komad...........din 1.50 A-174. škatla, 12 komadov pestrih ali belih kroglic in vršiček za drevesce, velikih din 30.—, srednjih din 23.— in majhnih.....Din 17.— A-175. Okras za drevesce, bel ali v raznih barvah, večji komad din 1.50, manjši din 1.— lHHIl §111 P&IpsSil miSžšM raj 1111*11 lüijH A-173. Prasketalke, škatla z 10 komadi ... din 2.50 A-177. Vilini laski, Veriga iz srebrnih škatla din 1.25 nltl> 135 cm dolga, ko- ^ a mad težji din 3.50, Iaž- ItJ ji din 2.— A-176. Škatla, 12 komadov ne-strih ali belih sortiranih kroglic .......din 17.— Naročajte blago po pošti! Ne pozabite pri naročilu navesti številke, ki stoji pri sliki, količine naročenega blaga in opombe o vseh Svojih posebnih željah. Zagreb, I I i c a 4 i 6