// nooîr
470094
socialno delo
letnik 42-februar 2003-št. 1
visoka šola za socialno delo
ljubljana

Uredniški svet
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Fiaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Anica Kos
socialno delo
izdaja Visoka šoia za sociaino deio Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni uredniic
Bogdan Lešnik
Urednilci
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč-
nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health Ab-
stracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga
oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2002).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Maja Klančnik Gruden
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE
MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
STUDIJA PRIMERA
UVOD
Položaj in vloga medicinskih sester v bolnišnici
zrcali tradicionalni položaj in vlogo žensk v dru-
žbi. Zdravstveno nego stroka imenuje skrbstveni
poklic, saj njena filozofija temelji na vrednoti skrbi
za drugega (Šmitek 2001). Skrbstveni poklici,
npr. medicinske sestre, socialne delavke, nego-
valke, učiteljice in vzgojiteljice, pa so tisti, za kate-
re se zdi, da ustrezajo privzgojeni ženski iden-
titeti. Saj - kot pravi Darja Zaviršek ( 1994b) - se
ženske tudi danes, čeprav imajo možnost iz-
biranja med vsemi poklici, še vedno najpogosteje
odločajo za omenjene poklice. Po podatkih Petre
Kersnič (2001 ) je bilo 31.3. 2001 med vsemi člani
Zbornice zdravstvene nege - Zveze društev me-
dicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije
-	samo 5% moških. Zdravstvena nega je eden
tipičnih skrbstvenih poklicev, ki zaposlujejo veči-
noma ženske. Skrbstveni poklici namreč ne na-
sprotujejo »naravnim lastnostim« žensk, saj - gle-
de na v preteklosti ustvarjene družbene ideologije
-	edini ustrezajo primarnim ženskim vlogam: biti
gospodinje in matere.
Kot študentka sem se srečala z vlogo medicin-
ske sestre skoz izobraževalni proces. Tu so se mi
najbolj vtisnili v spomin odnosi med medicinskimi
sestrami in zdravniki. Kot ženska pa sem vzpo-
redno s procesom oblikovanja lastne družine na
lastni koži izkusila vso trpkost in zatiranost - kot
se je izrazila Ann Oakley (2000) - družinskega
skrbstvenega dela, ki je še vedno večinoma na
ramenih žensk. Med omenjenima področjema so
se začele risati podobnosti, ki sem jih želela pro-
učiti. Z zaposlitvijo v ljubljanskem Kliničnem cen-
tru se je izoblikovala odločitev za izvedbo študije
primera položaja srednjih medicinskih sester na
Kliničnem oddelku za žilne bolezni v Ljubljani,
ki mi je bil dodeljen kot matični oddelek.
Medicinske sestre opravljajo svoje delo v usta-
novah, ki se v mnogih aspektih stikajo s totalno
ustanovo; t. j., ustanovo, ki zajema vse vidike po-
sameznikovega življenja (Goffman 1991). Življe-
nje v instituciji pa ni travmatično samo za bolnike,
temveč tudi za osebje, ki svoje delo opravlja ob
tako ali drugače prizadetih posameznikih. Neneh-
no soočanje z bolečino in trpljenjem poraja pri
osebju tesnobne občutke. Najbolj je izpostavljeno
tisto osebje, ki je največ časa neposredno ob bolni-
ku. To pa so medicinske sestre, zlasti srednje me-
dicinske sestre in zdravstvene tehnice in tehniki.
RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Medicinske sestre se odločajo za svoj poklic v
skladu z vzgojnimi in socializacijskimi procesi,
ki so jih deležne v odraščanju.
Medicinske sestre pri svojem delu zaradi
njegove narave (delo s trpečimi, umirajočimi,
njihovimi svojci) doživljajo tesnobne občutke.
Medicinske sestre delajo v instituciji, ki s
svojimi družbeno strukturiranimi obrambnimi
mehanizmi in s posledično strukturo prostora in
časa proizvajajo še dodatno mero sekundarno
nastale tesnobe pri medicinskih sestrah.
Delo medicinske sestre je primerljivo z delom
gospodinje in matere, ki na oddelku skrbi za
bolnike in za zdravnika, ter je pri svojem delu v
podrejenem položaju glede na zdravnika.
Medicinskih sester njihovo delo ne izpolnjuje
v celoti, kot tudi samo gospodinjsko in materinsko
delo ne izpolnjuje gospodinj in mater.
1
MAJA KLANČNIK GRUDEN
METODE ZBIRANJA IN ANALIZIRANIA
PODATKOV
Uporabljala sem kvalitativno metodo zbiranja po-
datkov: študijo primera. To metodo sem uporabila
zato, ker se raziskava osredotoča na doživljajski
vidik proučevanega. Ta vidik je težko dostopen
kvantitativnim metodam raziskovanja. Z raziska-
vo sem želela zajeti različne ravni povedanega.
Pomembni so različni vidiki komunikacije. Med
besedami in stavki igra pomembno vlogo tudi ne-
verbalna komunikacija z vmesnimi postanki, mi-
miko, telesno držo ipd.
Različni avtorji so ugotavljali, da noben razi-
skovalec pri svojem delu ne more biti povsem
nevtralen, saj na proučevano in zapisano vplivata
njegova spolna identiteta in kulturna pripadnost
(Okely, Callaway 1992). Kot raziskovalka sem v
času študija večkrat prišla v stik z različnimi bol-
nišničnimi oddelki; to mi je oblikovalo določena
stališča, predvsem pa mi je zbudilo zanimanje za
proučevano temo. Z namenom izvedbe študije
sem marca 2000 nastopila svojo prvo zaposlitev
v Kliničnemu centru v Ljubljani. Kot redna štu-
dentka prej nisem imela poglobljenih stikov z bol-
nišničnim osebjem, kar mi je omogočilo objektiv-
nejši pogled na predmet raziskave.
Na Kliničnem oddelku za žilne bolezni sem
imela v času raziskave status raziskovalke in pro-
fesorice zdravstvene vzgoje - pripravnice, kar me
je ločevalo od ostalih medicinskih sester. Ko sem
se dogovarjala za intervjuje, sem opazila, da me
vsi »poznajo«, čeprav jih sama nisem poznala. Z
večino sem se prvič pogovarjala, ko sem z njimi
opravljala intervjuje. Izvajala sem jih v svoji kletni
sobi, ki je bila nekaterim znana kot »bivša« soba
predstojnika klinike. Nekatere zanjo prej sploh
niso vedele. Za intervjuje sem se dogovarjala
osebno po prejšnjem dogovoru z glavno sestro
oddelka in Kliničnega centra. Večino intervjujev
sem opravila med delovnim časom intervjuvanih,
in sicer v dopoldanskem času, ko je na oddelku
največ osebja, saj je bil to po ocenah intervjuvank
najbolj ustrezen čas.
Ker sem imela z večino intervjuvank malo ali
nobenih poprejšnjih stikov, sem prvi del intervjuja
zastavila tako, da so medicinske sestre pripovedo-
vale o svoji poklicni poti in razlogih za izbiro po-
klica. S tem delom sem želela vzpostaviti stik in
zaupanje. Vsem sem zagotovila anonimnost in jo
še posebej poudarila, kadar so se v dialogu po-
javila imena, ki jih niso želele omenjati.
S srednjimi medicinskimi sestrami in zdravst-
venimi tehnicami sem opravila polstrukturirane
poglobljene intervjuje. Potekali so od julija 2000
do marca 2001. izvedeni so bili na podlagi 13
odprtih vprašanj in so trajali od 35 do 75 minut.
Z nekaterimi intervjuvankami sem se pogovarjala
tudi večkrat.
Predmet kvalitativne analize so bili odgovori
na odprta vprašanja v intervjuju. Pogovori z inter-
vjuvankami so bili snemani in nato dobesedno
prepisani in analizirani po metodi analize vsebine.
VZOREC
Število vseh zaposlenih srednjih medicinskih se-
ster in zdravstvenih tehnikov na Kliničnem od-
delku za žilne bolezni v Ljubljani je bilo v času
raziskave 21. V študijo je bilo vključenih 16 sred-
njih medicinskih sester in zdravstvenih tehnic z
delovno dobo 2 leti in več. V raziskavi niso sode-
lovale: zdravstvena tehnica na porodniškem do-
pustu in dve zdravstveni tehnici, ki sta odklonili
sodelovanje v raziskavi z razlogom, da se s takimi
stvarmi ne ukvarjata. Realizacija vzorca je bila
81%.
DEMOGRAFSKE ZNAČILNOSTI
VZORCA
V vzorec je bilo zajetih 46,2% medicinskih sester,
starih od 25 do 34 let, 30,8% medicinskih sester,
starih od 35 do 44 let, 15,4% medicinskih sester,
starih od 45 do 54 let, in 7,7% medicinskih sester,
starih od 18 do 24 let. 61,5% medicinskih sester
je bilo poročenih, 23% je živelo v izvenzakonski
skupnosti in 15,4% je bilo samskih.
SOCIALNI POLOZAI INTERVJUVANK
Partnerji intervjuvanih medicinskih sester so bili
vsi zaposleni.
Od intervjuvanih medicinskih sester jih je
imelo otroke 92,3%. Povprečno število otrok pri
vseh intervjuvanih medicinskih sestrah je bilo 1,6,
povprečno število otrok med medicinskimi ses-
trami rodnicami pa 1,9.
2
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
DELOVNE IZKUŠNJE INTERVJUVANK	MED PRISILO IN IZBIRO
Povprečna delovna doba intervjuvanih medicin-
skih sester je bila 14,7 leta.
REZULTATI
MOTIV ZA IZBIRO POKLICA
IN POKLICNA POT
Kljub raznorodnosti odgovorov lahko strnemo
motive medicinskih sester takole:
Arbitrarnost izbire: »To je pa hecno. Za to šolo
sem se odločila, ker se je tako odločila sošolka.
V osmem razredu nimaš kaj razmišljati, niti
ne veš, zakaj se odločaš. Na medicinsko šolo
sem šla zato, ker je šla sošolka. Vendar ona ni
bila sprejeta, jaz pa.«
Specifična ekonomska situacija družine: »Dru-
gače pa sem razmišljala tudi o gimnaziji in o
študiju jezikov, vendar pa so mi tudi starši sve-
tovali, naj grem raje na poklicno šolo, saj nikoli
ne veš, kako ti bo šel študij od rok. Tako pa
imaš po štirih letih poklic in si preskrbljen.
Ko sem končala srednjo šolo, sem si želela še
na višjo, vendar pa sta starša delavca. Pri hiši
smo bili trije otroci. Denarja ni bilo. In tako
sta mi rekla, da, če se bom šolala ob delu,
lahko, drugače pa ne.«
Spolna pričakovanja: »Ne vem. Meni je bilo
že od majhnega všeč, da bi bila sestra. Takrat
sem si predstavljala, da se bomo malo z injek-
cijami igrali [...] pa take stvari. Vedno, vedno
sem bila navdušena nad zdravstvom; da bi bila
sestra. Vedela sem, da zdravnica ne bom, am-
pak sestra pa bom.«
Socializacijski vzorec »pomagati drugemu«: »Ne
vem, že kot majhna sem želela biti medicinska
sestra, zdravnica in tako. Veselilo me je delo
z ljudmi, kot delo tako, da pomagaš. Vedno
sem hotela nekomu pomagati.«
»Beg« od doma: »Na medicinsko šolo sem šla
zato, da sem šla malo na svoje, od doma, v
internat.« »Želela sem študirati izven doma-
čega kraja,«
Motiv za izbiro poklica medicinske sestre lahko
pojasnimo s pomočjo vzgoje in socializacije de-
klic. Povsod po svetu - tako v zahodnih kot v
vzhodnih kulturah - so praviloma ženske tiste,
ki skrbijo za dom in družino. V predindustrijski
družbi so imeli otroci drugačno vrednost, kot jo
imajo danes. To lahko opazimo tudi pri šibko stru-
kturiranih družbah, kot so Samoanci. Samoanska
vzgoja temelji na teoriji, da so majhni otroci nepo-
membni, agresivni člani skupnosti, ki potrebujejo
disciplino in progresivno spremembo, skoz katero
šele postanejo pomembni. Varstvo dojenčkov in
majhnih otrok je tako prepuščeno otrokom, sta-
rim od pet do deset let (Mead 1978). Tudi v pred-
industrijski družbi otroci niso bili osrednja točka
družine, »njen največji zaklad«, kot so to danes,
temveč koristna pridobitev družine. Vključeni so
bili v družinsko produkcijo, kolikor hitro je bilo
to mogoče. Taka družbena naravnanost je ženski,
ki ni imela toliko dela s skrbjo za dom in otroke,
omogočala več časa za produktivna opravila. V
predindustrijski družbi so se ženske ukvarjale s
tkalstvom in drugimi obrtmi, samoanske ženske
pa se ukvarjajo z delom na polju, ribolovom in
pletenjem mrež. Ženske so tako produktivni člani
družbe in imajo zato pomemben in priznan po-
ložaj v družbi (Oakley 2000).
Z vzponom kapitalizma, industrializacije in
srednjega razreda se je položaj žensk spremenil.
V tem obdobju se je začelo delo ločevati od dru-
žinskega življenja. Delo je postalo dejavnost, ki
so jo zunaj doma opravljali za plačilo. Produktiv-
ne ekonomske dejavnosti so se začele odvijati v
specifičnih institucijah, ki so bile ločene od doma.
Z ločitvijo družine od ekonomije je prišlo do dife-
renciacije vlog v družini in delitve dela po spolu.
S tem je bila ustvarjena podlaga za oblikovanje
ideala delitve vlog po spolu, ki je ustrezal imet-
nikom moči. Pri tem je igrala aktivno vlogo cerkev,
ki je z mistifikacijo materinstva oz. z razglašanjem
materinstva kot primarne ženske vloge določila
ženski mesto v zasebni sferi, doma pri svojih otro-
cih, ki v tem trenutku zavzamejo osrednje mesto
v družini (Oakley 2000).
Spremembe v pojmovanju otroka in vloge
ženske idealizirajo skrbstveno delo žensk doma.
Spolno konstruirane družbene ideologije temelji-
jo na prepričanju, da je skrb za druge ena od os-
novnih ženskih lastnosti (Baber, Allen 1992; Za-
viršek 1994b). »Dobra« ženska je domesticirana
3
MAIA KLANCNIK GRUDEN
in brezspolna mati (Oakley 2000), ki v svoje živ-
ljenje vplete skrb za druge, požrtvovalnost, zapo-
stavljanje lastnih potreb z namenom zadovolje-
vanja potreb drugih ljudi (Zaviršek, op. cit.). V
nasprotju z njo je »slaba« ženska tista, ki ni mati,
a si jo vsi želijo, ker je spolno privlačna (Oakley
2000). Kot »slaba« ženska je pojmovana tudi in-
telektualka, ki zaradi kariere zavrže materinstvo.
Njej se očita greh sebičnosti in pomanjkanje žen-
skosti (Baber, Allen 1992). Glede moških ome-
njene ideologije predpostavljajo, da so pogosteje
usmerjeni v uresničevanje lastnih potreb in v
razvijanje svojih sposobnosti ter individualizacijo
(Zaviršek, op. cit.). Družba ženske zapira v večno
ponavljanje kroga življenja, medtem ko moške
usmerja v nenehno preseganje lastnih zmožnosti
(Beauvoir 2000).
Čeprav ideal delitve dela po spolu, ki ga je
srednji razred vključil v svojo kulturo v prvih de-
setletjih 19. stoletja, ni bil nikoli popolnoma rea-
liziran, saj so ženske vedno bile in vedno bodo
pomemben del delovne sile v javni sferi, se skrb-
stvena vloga žensk prenaša tudi na to področje.
Družbena ideologija, ki se na deklice prenaša
prek vzgoje in socializacije, idealizira zaposlo-
vanje žensk na področjih, ki naj ne bi bila v nas-
protju z njihovimi »naravnimi« lastnostmi. Upo-
števajoč tako ideologijo lahko ostane ženska »zve-
sta sama sebi« in svojim vrednotam, samo če
opravlja delo, v katerem se lahko izrazijo njene
materinske skrbstvene sposobnosti. Spolna ideo-
logija se na ta način kaže v poklicnem zapostav-
ljanju žensk, Čeprav imajo ženske danes možnost
izbire med vsemi poklici, ostajajo poklici socialne
delavke, medicinske sestre, negovalke in vzgoji-
teljice še vedno ženski poklici (Zaviršek, op. cit.).
VPLIV EKONOMSKEGA STANJA
IN DRUŽINSKIH ODNOSOV
NA IZBIRO POKLICA
Kot je razvidno iz intervjujev, prispeva k odločitvi
za poklic tudi ekonomski status družine. Družini
študenta/študentke medicine in študenta/
študentke zdravstvene nege se razlikujeta po
izobraženosti, materialnem standardu, potrošnji
kulturnih dobrin in načinu preživljanja prostega
časa (Štebe 1987).
Medicinske sestre izhajajo iz družin z nižjo
ali srednjo izobrazbo, v katerih otroke usmerjajo
k čim hitrejši osamosvojitvi in neodvisnosti. Željo
po vpisu v gimnazijski program so starši preus-
merili v vpis na poklicno šolo, ki naj bi čim prej
prinesla možnost zaposlitve. Željo posameznice,
ki se je želela vpisati na tako imenovano »moško«
pomorsko šolo, so starši transformirali v »ženski
primerno« šolo za medicinske sestre.
Drugi dejavnik, ki je zanimiv za proučevanje,
je želja bodočih medicinskih sester po zapustitvi
domačega okolja. Zato jim je pomemben motiv
pri izbiri poklica tudi sama lokacija šole, na kateri
se izvaja izobraževanje medicinskih sester. Dovolj
daleč naj bo od šole, da upraviči bivanje v študent-
skem domu. Ozadje takih motivov lahko nakazuje
slabe odnose v družini in željo po neodvisnosti.
ŽIVLJENJSKI SVET
MEDICINSKIH SESTER V INSTITUCIJI
DVOJNA KARIERA MEDICINSKIH SESTER
Z vstopom v javno sfero in zaposlitvijo se ženski
oziroma medicinski sestri nič ne zmanjša obseg
gospodinjskih in skrbstvenih obveznosti v zasebni
sferi (Zaviršek, op. cit.). Medicinske sestre so tako
s skrbstvenim delom dvojno obremenjene. Del
dneva opravljajo negovalno delo za plačilo, drugi
del dneva pa opravljajo gospodinjsko in materin-
sko delo brezplačno, ker je to - po obstoječem
družbenem prepričanju - njihova dolžnost in
poslanstvo.
Težko je za ženske tako delo zraven družine.
Težko je, če nimaš kakšne dodatne pomoči
staršev ali moža.
Glavna težava medicinskih sester je preutru-
jenost. Zdi se mi, da smo medicinske sestre
že kar malo »zafrustrirane« zaradi prenatrpa-
nega urnika. Dnevi se vlečejo iz tedna v teden
brez prostih ur, ker jih med vikendom ne mo-
remo imeti, med tednom pa jih ne žeUmo, ker
takrat otrok in svojcev ni doma. Vendar bi jih
nujno potrebovali.
Skrbstveno delo, ki v zasebni sferi ni plačano,
se tako obravnava kot dejavnost in ne kot delo.
Gledanje na poklic medicinske sestre kot na
dejavnost ali poslanstvo - in ne kot na delo ozi-
roma zaposlitev - preprečuje, da bi znali pravilno
materialno vrednotiti zdravstveno nego (Oakley
2000).
4
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
Ne, mislim, da ni vsaka sestra primerna za to
delo. V sebi moraš čutiti to poslanstvo. Delati
z dušo in razumom.
Ženske zaradi dvojne obremenjenosti konku-
rirajo za manj plačana dela, dela s krajšim delov-
nim časom in manj odgovorna dela. Zato zasedajo
slabše položaje v hierarhiji delovnih mest, imajo
slabše dohodke in ostajajo v odvisnem položaju
navkljub delu za plačilo (Zaviršek, op. cit.). Drugi
aspekt odvisnega položaja žensk je produkcija
občutka krivde pri ženskah, kadar zapustijo dom
in družino zaradi delovanja v javni sferi. Splošno
prepričanje v obstoj zlate dobe, ko so ženske skr-
bele samo za dom in družino, ki ga (kljub iluzor-
nosti) ohranja vladajoči sloj, pri ženskah nenehno
ustvarja predstavo, da delajo narobe, da grešijo,
ker niso samo doma in ker so zaposlene. Nenehni
občutek krivde pri ženskah ustvarja podlago za
sprejemanje kakršnih koli pogojev dela ter za spri-
jaznjenje z drugorazrednim položajem v javni sfe-
ri plačanega dela (Jogan 1990). Iz tega izhaja tudi
nizko plačilo medicinskih sester za fizično in
psihično naporno troizmensko delo.
Osebno življenje včasih kar trpi. Jaz se kar
čudim kakšnim sestram, ki so po možnosti po-
ročene s kakšnim tehnikom, kako one vse to
skoz vozijo čez življenje. Pa toliko noči v službi
biti. Saj vsi trpimo včasih. Tisto malo dopusta,
ki ga imaš, je kar premalo. Tako zelo trd ritem
je. Zdravnikom je boljše, si mislim. Pride, pa
gre, pa ga par dni sploh ni. Najbrž kaj drugega
počne v tem času, pa ga ne vidiš. Ne vem, če
se da še kaj dosti narediti. Tako je.
Za mesec september, ko delam samo eno ne-
deljo, imam 25 nadur. To se računa, da bi mo-
rala biti vsaj še trikrat vmes prosta po sedem
ur, vendar ne morem biti. To je najhuje, kajti
če imaš doma družino, potrebuješ čas za dru-
žino, in da prideš v službo umirjen, potrebuješ
tudi čas zase. Vidim, da se tempo čedalje bolj
stopnjuje, da je čedalje manj zaposlenih, obseg
dela pa vedno večji, in to ni prav.
Posebna skupina medicinskih sester so matere
samohranilke. Družba deli ženske matere na tri
hierarhične skupine. V prvi, hierarhično najvišji
skupini, so »primerne matere«. To so poročene,
heteroseksualne ženske, ki ustrezajo tradicionalni
strukturi družine, na čelu katere je mož - oče. V
drugi skupini so »marginalne matere«: matere
samohranilke, najstniške matere, prizadete in
rejniške matere. V tretji, najnižji skupini pa so
matere, ki živijo v istospolnih skupnostih. Margi-
nalne matere se od prvih razlikujejo po strukturi
družine, slednje pa po seksualni orientaciji. Glede
na omenjene kriterije imajo matere različne mo-
žnosti dostopa do moči in podpornih resursov
(Baber, Allen 1992). Eden izmed manjkajočih re-
sursov - velik problem za medicinske sestre samo-
hranilke - je odsotnost organiziranega troizmen-
skega varstva za majhne otroke.
Težko je, če nimaš kakšne dodatne pomoči
staršev ali moža, saj moraš otroke pravzaprav
same puščat. Zato. Lahko bi organizirali dežu-
ren vrtec - sam Klinični center -, pa bi bila
zaposlena ena vzgojiteljica ali dve. Da lahko
pripelješ otroka nekam spat. Zelo veliko me-
dicinskih sester je samih.
PROSTOR IN ČAS V BOLNIŠNICI
Nedolgo nazaj so bolnišnice poleg zdravstvene
opravljale tudi druge socialne funkcije (socialne
ustanove, dom za ostarele). Bolnišnica Trnovo je
bila še do nedavnega geriatrični oddelek Klinič-
nega centra in še danes, ko se je specializirala v
Klinični oddelek za žilne bolezni, se je drži ta
oznaka. Ljudje pričakujejo, da bodo te funkcije
bolnišnice opravljale še danes. Zdravstveni de-
lavci naletijo na skrbnike, ki želijo svojega varo-
vanca hospitalizirati, da bi si lahko sami privoščili
kratke počitnice, ali pa na skrbnike, ki postanejo
nedosegljivi in na tak način onemogočajo odpust
iz bolnišničnega varstva.
Stavba trnovske bolnišnice je zelo stara in je
locirana na ograjenem zemljišču stanovanjskega
predmestja Ljubljane, kar bi po teoriji totalnih
ustanov ustrezalo komponenti zapore prostora
(Elaker 1998). Za stavbo je majhen park, kjer se
lahko bolniki v poletnem času sprehodijo. Gra-
jena je bila za namene otroškega zavetišča ter šele
pozneje preurejena v bolnišnico. Iz teh razlogov
je prostorska in funkcionalna ureditev zastarela
in neustrezna. Vendar pa so tu tudi prednosti -
na primer manjša stavba, bolj domačno vzdušje,
pogled na prijetnejše naravno okolje - , ki vodstvu
bolnišnice otežujejo odhod v preveliko, neosebno,
vendar modernejšo stavbo Kliničnega centra.
V pritličju bolnišnice so locirani sprejemna
5
MAIA KLANCNIK GRUDEN
pisarna, soba glavne sestre klinike, ambulantni
prostori, enota za rehabilitacijo bolnikov, drugi
prostori za izvajanje diagnostičnih postopkov in
kuhinja z jedilnico za osebje. V prvem nadstropju
bolnišnice so trije oddelki: moški, ženski in enota
za intenzivno terapijo. Nekatere velike sobe so
bile pozneje pregrajene iz higiensko-sanitarnih
razlogov, tako je v nadstropju sedaj 5 moških in
5 ženskih sob in 4 sobe enote za intenzivno te-
rapijo. Posteljni fond znaša 60 postelj. Sobe na
»navadnih«, neintenzivnih oddelkih so brez umi-
valnikov in tekoče vode. Za bolnike sta urejeni
dve kopalnici, ena na moški in ena na ženski stra-
ni, v katerih sta po dve kabini za tuš in po dva
toaletna prostora s tremi stranišči. V osrednjem
delu je dolg, prevelik hodnik, ki se v obeh koncih
zaključi vjedilnici za bolnike. Enota za intenzivno
terapijo ima pozneje vgrajene umivalnike in vo-
dovodno inštalacijo, vendar pa prostorsko ne us-
treza standardom za število bolnikov, ki jih ima.
V drugem nadstropju - oziroma v mansardnem
delu - se nahajajo zdravniške sobe in garderobne
omarice za osebje. V medetažnem delu sta še
večja večnamenska predavalnica in soba mladih
raziskovalcev, nad njima pa so še tajništvo, knji-
žnica in soba predstojnika klinike.
Bolniki se zadržujejo v sobah, pokretni pa tudi
na hodniku, v jedilnici ali na zelenem otočku pred
vhodom v bolnišnico. Obiski na neintenzivnih od-
delkih so dovoljeni vse popoldne, v enoti za inten-
zivno terapijo pa samo eno uro v zgodnjem popol-
danskem času. Pri tem je osebje zelo natančno in
le redkokdaj odstopi od napisanih pravil.
Osebje se - kadar nima dela neposredno ob
bolniku - zadržuje v različnih prostorih in se ne
meša z bolniki. To ustreza komponenti totalne
ustanove, v kateri so ljudje ločeni na osebje in na
varovance oz. varovanke ter med njimi ni prehod-
nosti ali zamenljivosti, pri čemer so medsebojni
odnosi natančno urejeni (Flaker, op. cit.). Starejši,
nadzorni zdravniki so prostorsko najmanj ome-
jeni. Gibljejo se po celi bolnišnici in jih je dostikrat
težko najti. V nujnih primerih jih medicinske se-
stre iščejo v zdravniških sobah, v tajništvu, v labo-
ratorijih, v sprejemni pisarni, v računalniški sobi
ipd. Mlajši zdravniki sekundariji so bolj omejeni.
Večino časa prebijejo v oddelčnih zdravniških so-
bah ter v računalniški sobi, kjer pišejo anamneze,
odpustnice, seminarje, vnašajo raziskovalne po-
datke, oblikujejo material za svoja predavanja ali
za predavanja nadrejenih, aH pa brskajo po inter-
netnih spletnih straneh.
Negovalno osebje je prostorsko veliko bolj
omejeno od zdravnikov. Medicinske sestre zjutraj
nastopijo delo točno ob določeni uri, saj mora
drugače nočna sestra podaljšati svoj delavnik.
Sestre morajo ob vsakem odhodu predati oddelek
drugi sestri in jo prositi za nadomeščanje. Tudi
zdravniki imajo bolnike, za katere so odgovorni,
vendar so pooblastili medicinske sestre, da lahko
v njihovi odsotnosti izvajajo postopke, ki so druga-
če v zdravnikovi domeni. Zdravnik lahko ima delo
tudi izven oddelka, medtem ko mora biti medicin-
ska sestra stalno prisotna, ali pa mora komu pove-
dati, kje je in kdaj se vrne. Iskanje medicinske
sestre po celi hiši, kadar jo potrebuje zdravnik,
bi bilo nedopustno. Prostori zadrževanja medicin-
skih sester so poleg bolniških sob še sestrska soba
in različni delovni prostori, ki se v žargonu osebja
imenujejo »aseptična soba«, »moška priprava«,
»ženska priprava« ipd.; medicinske sestre kadilke
pa so si našle svoj prostor v kotu na zunanji strani
vhodnega preddverja.
Pomembno vlogo v bolnišnici igra tudi pojem
časa. V bolnišnici se po eni strani dogaja negacija
časa, saj v njej osebje nikoli nima časa, po drugi
strani pa se v njej producira čakajoča kultura. Z
vstopom v bolnišnico se individualni čas posamez-
nika spremeni v čakajoči, institucionalni čas. Posa-
meznik postane bolnik, objekt biomedicinske
prakse (številka, diagnoza, bolni organ). Bolnika
začne obvladovati zakon čakanja. Frankenberg
je hospitalizacijo poimenoval »čakajoči proces«,
v katerem človek ne ve, kaj se dogaja, kdo odloča
o njem in koliko časa bo hospitalizacija trajala.
Bolnik je podvržen tudi institucionalnemu dnev-
nemu redu, ki ga določa bolnišnica. To je strogo
strukturiran čas določenih dejavnosti, postopkov
in ritualov. Za bolnike se ob vstopu v bolnišnico
njihov čas ustavi. Preidejo v drugo okolje, kjer
njihov čas postane nepomemben in se morajo
podrediti bolnišničnemu času. Nestrukturiran čas
v zahodni kulturi ni vrednota. Sprejemljiv je le
kot čas med dvema časovnima strukturama, kot
so na primer: odmor, počitnice, praznik (Zaviršek
1994a).
Potrebe bolnika so objekt dela medicine. Bol-
nišnični čas se je skoz zgodovino strogo struktu-
riral, da bi zagotovil bolniku »najboljšo« oskrbo.
Bolnišnični čas v očeh medicinske sestre: 6:45
predaja službe, 7:00 merjenje temperature, jutra-
nja nega (postiljanje, umivanje, obračanje), tehta-
nje, priprava na zajtrk, 8:00 zajtrk, hranjenje,
»terapija« (delitev zdravil), urejanje sistemov za
6
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
kisik, urejanje vozičkov in omar, 9:30 malica,
10:00 prevezovanje ran, spremljanje varovancev
na preiskave, 11:30 priprava na kosilo, terapija,
12:00 kosilo, hranjenje, 13:00 nega; 13:45 raport
in predaja službe, 14:00 merjenje temperature
in drugih vitalnih funkcij po naročilu, 15:00 nega,
obračanje, 17:00 terapija, 17:30 priprava na
večerjo, 18:00 večerja, hranjenje, 19:00 večerna
nega, 20:45 predaja službe, 22:00 terapija, nega,
23:30 terapija, nega, obračanje, 2:30 nega in
obračanje, 5:00 nega, obračanje, 6:00 terapija.
Glavni dogodek dneva je zdravniška vizita, ki
ni točno časovno definirana. Poteka v dopoldan-
skem času. Naloga medicinskih sester je, da so
bolniki in njihova okolica (postelja, nočna oma-
rica) do tega trenutka urejeni in pripravljeni. Ča-
kanje ima v bolnišnici vlogo discipliniranja in nad-
zora (Goffman 1991). Na vizito gresta zdravnik
in medicinska sestra skupaj. Na viziti so bolniki
navadno tiho, ali pa odgovarjajo na vprašanja, ki
jih zastavlja zdravnik. V tem času se bolniki ne
obračajo na medicinsko sestro, temveč na zdrav-
nika. Čas obravnave je zelo kratek, veliko krajši
kot čas čakanja (Zaviršek, op. cit.).
Višje medicinske sestre so na oddelku stalno
prisotne, medtem ko zdravniki pridejo, opravijo
vizito in spet odidejo. Tako so tudi medicinske
sestre podvržene procesu čakanja. Njihovo delo
je povezano z naročili, ki jih poda zdravnik pri
viziti. Vsak nadzorni zdravnik ima tudi svojega
zdravnika sekundarija. Kadar opravljajo vizito
samo zdravniki sekundariji, medicinske sestre ne
prisostvujejo, kar kaže na upor medicinskih sester
zoper institucionalni red, v katerem tudi same
igrajo čakajoče vloge.
Zgodovina in čas v bolnišnici potekata linear-
no, notranja organizacija pa po vzorcu, ki ga zaz-
namujejo ciklusi: leto, teden, rotacijski sistem, dan
in dnevne dolžnosti. Znotraj teh petih socialnih
ciklusov se v bolnici odvijajo vse aktivnosti (Zeru-
bavel 1979; prim, tudi Zaviršek, op. cit.). Ciklus
leta se kaže v toku kariere posameznih članov
osebja, ciklus rotacije je pomemben za študente
in pripravnike zdravstvene nege in medicine, cik-
lus tedna je pomemben za tisto osebje, ki ob kon-
cu tedna prestopi v zasebni čas. Medicinske sestre
delajo troizmensko delo, zato imajo mesečno sa-
mo en prosti vikend, ostale proste dneve pa imajo
razporejene med tednom. Mnogim razporeditev
prostih dni ne ustreza, saj takrat njihovih svojcev
ni doma. Ciklus dneva pa zaznamujejo časovno
definirana opravila in sistem izmen.
Taka časovna struktura prinaša v linearno ne-
motečo bolnišnično strukturo veliko motenj (Za-
viršek, op. cit.). Strategija bolnišnice je, da po-
skuša pred novoletnimi prazniki in letnimi dopusti
zmanjšati število bolnikov na minimum, da omo-
goči počitnice čim večjemu številu osebja in raz-
bremeni maloštevilno preostalo osebje. Posledica
tega je, da sprejemajo čim manj bolnikov, ozi-
roma, da hospitalizirajo samo res nujne primere.
Specifika Kliničnega oddelka za žilne bolezni sta
arterijska okluzivna bolezen in venska tromboza.
Posredovanje je nujno, kadar strdek zamaši večjo
žilo odvodnico - saj brez takojšnje vzpostavitve
cirkulacije lahko pride do odmrtja tkiva - ter ka-
dar pride do globoke venske tromboze, saj pri
tem obstaja nevarnost pljučne embolije. Ne tako
nujna stanja pa so zožitve perifernih žil odvodnic,
ki povzročajo bolečine ob različnih klavdikacij-
skih razdaljah, s čimer se omejuje gibljivost posa-
meznikov, in tromboze distalnih in povrhnjih žil
dovodnic, zaradi katerih zastaja v okončinah ven-
ska kri, kar povzroča zatekanje udov, bolečine
ter poškodbe tkiva (potromboticni sindrom). Vse
to pa lahko vodi tudi v nastajanje bolečih razjed
na goleni.
STIČIŠČA BOLNIŠNICE
IN TOTALNE USTANOVE
Ustanove, kot so bolnišnice, domovi za ostarele,
zavodi za telesno in duševno prizadete, zapori,
vojašnice, tovarne, internati, imajo skupno značil-
nost, po kateri so te ustanove dobile tudi ime. To
je »totalnost zajetja« (Goffman 1991) vseh vidikov
posameznikovega življenja. Skoraj vse totalne
ustanove so se oblikovale v 19. stoletju ali pa še
pozneje. Njihov namen je bil in je še danes za-
piranje marginalnih in deviantnih skupin prebival-
stva (Elaker 1998). Po definiciji totalne ustanove
bolnišnica ni totalna ustanova, saj se v določenih
točkah bistveno loči od nje. Vendar pa bolnišnica
določene značilnosti totalne ustanove ima, zato
jih bom analizirala.
Kakor v totalni ustanovi se tudi v splošni bol-
nišnici vsi vidiki življenja odvijajo na istem kraju
in pod isto oblastjo. Bolniki in bolnice na oddelkih
spijo, jedo, se preoblačijo in umivajo, se zabavajo,
učijo (otroci) itn. Druga značilnost totalne usta-
nove, da se vsaka faza dnevne aktivnosti odvija
vpričo velikega števila drugih ljudi, ki so enako
obravnavani in od katerih zahtevajo, da delajo
7
MAIA KLANCNIK GRUDEN
isto stvar skupaj, se kaže tudi v bolnišnici. Stra-
niščnih vrat se v bolnišnici ne da zaklepati, te-
rapija se odvija kar na bolniški postelji (intenzivna
nega), brez varovanja zasebnosti bolnice oz. bol-
nika. Tretja lastnost totalne ustanove je, da za
vse dejavnosti obstaja urnik, ki je vsiljen od zgo-
raj, s sistemom eksplicitnih formalnih pravil. Tudi
v bolnišnici obstaja urnik, ki je vsiljen od zgoraj
in na katerega bolnice oz. bolniki ne morejo vpli-
vati. Prepuščeni so bolnišničnemu redu (bujenje
in merjenje telesne temperature ob šestih zjutraj,
preoblačenje postelj ob sedmih ipd.). Četrto zna-
čilnost totalne ustanove, da različne vsiljene dejav-
nosti sestavljajo enotni racionalni načrt, z name-
nom, da se zadovolji uradni cilj ustanove, tudi
lahko pripišemo bolnišnici, z razliko, da so uradni
cilji bolnišnic drugačni od uradnih ciljev totalnih
ustanov. Cilji totalnih ustanov se nanašajo pred-
vsem na varstvo svojih varovancev ali na zaščito
okolja pred njimi, medtem ko se cilji bolnišnic
nanašajo na izboljšanje zdravstvenega stanja po-
pulacije.
Tako v totalni ustanovi kot v bolnišnici se sre-
čamo z birokratsko organizacijo večjih blokov lju-
di. Za delo z ljudmi v totalni ustanovi je značilno
nadzorovalno osebje, medtem ko imajo bolniš-
nice strokovno osebje, ki ga je prav tako manj in
skrbi za večje število bolnic in bolnikov. V splo-
šnih bolnišnicah bolnikov načeloma ne nadzoru-
jejo na vsakem koraku, kot se dogaja v totalnih
ustanovah, vendar pa so prav tako izpostavljeni
določeni obliki socialnega nadzora (Pahor 1997).
Enaka razlika, kot obstaja med osebjem in varo-
vankami oz. varovanci v totalni ustanovi, obstaja
tudi med osebjem in bolnicami oz. bolniki v
bolnišnici. Varovanke in varovanci ter bolnice in
bolniki v ustanovi živijo in imajo močno omejene
stike z zunanjim svetom, medtem ko se osebje
nahaja v ustanovi le med 8-urnim delavnikom,
sicer pa živi normalno življenje znotraj družbe.
Osebje in varovanke oz. varovanci se v totalni
ustanovi zaznavajo v ozkih, sovražnih stereotipih.
V bolnišnici tako močnih razlik med obema sku-
pinama ni, vendar pa bolnice in bolniki, ki so zelo
odvisni od osebja (intenzivna nega), ločijo osebje
na »dobre« in »slabe«. »Dobro« osebje je tisto,
ki vsaj deloma sočustvuje z bolnicami in bolniki,
se odzove na njihove »klice« ponoči, pri tem ni
slabe volje in ob tem ne negoduje. Sovražni ste-
reotipi obstajajo med drugima dvema skupinama,
med »slabim« osebjem in popolnoma oziroma
delno odvisnimi bolnicami in bolniki. »Slabo«
osebje dojema take bolnice in bolnike kot tečne,
ki ponoči »nalašč« motijo osebje s svojimi »mu-
hami«. Bolnice in bolniki pa »slabo« osebje doje-
majo kot slabe ljudi, ki so nečloveški in brezčutni.
Tudi interpretacije intervjujev so pokazale, da
medicinske sestre doživljajo nepokretne in nesa-
mostojne bolnike kot »slabe«. »Slab« bolnik je
tisti, ki za medicinsko sestro predstavlja veliko
dela in časa. Medicinske sestre dojemajo bolnike
glede na količino dela, ki jo ti zaradi svojega zdrav-
stvenega stanja zahtevajo oziroma potrebujejo.
Kadar se kaj zakomplicira, je tu delo zelo te-
žko. Tudi standardi odpadejo, na vsak način.
Gneča je, res grozljivo. Pa veliko slabih pacien-
tov imamo. Pa vseeno nas je malo glede na
toliko bolnikov, vsaj jaz tako mislim.
la, saj tudi mi delimo bolnike na dobre in slabe.
Eni so ubogljivi in vse, eni pa tečni in takole.
SAMOPODOBA MEDICINSKIH SESTER
Mediji močno prispevajo k obHkovanju mnenja
javnosti o določenem poklicu, lane Salvage
(1983a) in lacqueline M. Bridges (1990) sta ugo-
tovili, da je podoba medicinskih sester v medijih
popačena. Pri tem opisujeta pet glavnih stereo-
tipov o medicinskih sestrah:
•	dobrohotni angel: stereotip izhaja iz intui-
tivno empirične dobe, ko so religiozne ženske
negovale bolne;
•	»battle-axe-dragon matron« je opisana kot
debela, avtoritativna in samovšečna vodilna me-
dicinska sestra;
•	zdravnikova služkinja: stereotip izhaja iz ča-
sov Florence Nightingale, ko je dodelila medi-
cinskim sestram naloge, za katere so bile povsem
odgovorne zdravniku;
•	nimfomanka: stereotip medicinske sestre
kot seksualnega objekta se je nenavadno oblikoval
v času, ki so ga zaznamovala tudi naraščajoča
ženska gibanja;
•	stavkajoča medicinska sestra: ta podoba me-
dicinske sestre v medijih in družbi vzpostavi nena-
vadno situacijo, saj politična aktivnost ni združ-
ljiva z ženskostjo, usmiljenjem in predanostjo.
lane Salvage (1983a) ugotavlja, da so za šir-
jenje in ohranjanje takih iluzij v veliki meri odgo-
vorne same medicinske sestre. Določeni stereo-
tipi, posebno o obstoju predane in požrtvovalne
8
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
medicinske sestre, jim laskajo. Raziskava »Medi-
cinske sestre v Sloveniji« je pokazala, da se medi-
cinske sestre najpogosteje vidijo kot »delovne
roke« in »dobro srce«, na tretjem mestu se vidijo
kot »zdravnikove pomočnice« in šele na četrtem
kot »strokovnjakinje« (Mrak 2001). Tudi iz inter-
vjujev je bilo mogoče razbrati, da se medicinske
sestre trudijo pri bolnikih ohraniti status »dobre«
medicinske sestre, čeprav jim to zaradi preobre-
menjenosti velikokrat ne uspe. Menijo, da je za
bolnike pomembnejši njihov empatičen odnos kot
njihova strokovnost. Na tako naravnanost vpliva
tudi prepričanje, ki ga lahko najdemo v javnosti,
da se medicinske sestre rodijo in ne vzgojijo, ozi-
roma, da je delo medicinske sestre poslanstvo in
ne poklic. Naravnanost, da zdravstvena nega nima
nobene povezave z izobrazbo, menedžmentom
ali politiko (Salvage 1983b), oziroma, da stroka
zdravstvene nege ne presega praktičnega dela svo-
je dejavnosti, obstaja tudi med zdravstvenimi de-
lavci. Znanstveno razvijanje stroke zdravstvene
nege bi bilo tako po mnenju zdravnikov in neka-
terih medicinskih sester nesmiselno in jalovo delo.
Ena sestra je bila takrat zraven, zagovornica
te fakultete za sestre in je ta zdravnik rekel:
»Ja, saj tako je, ampak vizito dela zdravnik in
jo vedno bo najbrž, a ne? Sestre bi že rade
svoje nazive. To je vse lepo in prav, ampak
kar se pa tiče odgovornosti, se pa ponavadi
vsak, več ali manj, umakne. Odgovornost bi
pa še vedno prepustile zdravnikom.« Tako je
takrat rekel tisti zdravnik.
DOŽIVLJANJE BOLNIKOV
IN VSAKDANJE DELO
MEDICINSKIH SESTER
NARAVA TESNOBE, KI JO DOŽIVLJAJO
MEDICINSKE SESTRE
Medicinske sestre so nenehno v stiku z bolnimi,
poškodovanimi in umirajočimi. Negovanje bol-
nikov, ki imajo neozdravljive bolezni, je ena naj-
težjih nalog medicinske sestre. Medicinske sestre
so soočene z grožnjo in realnostjo trpljenja in
smrti pogosteje kot ostali ljudje. Paleta njihovih
zadolžitev vsebuje tudi dela, ki so po običajnih
merilih videna kot neokusna, gnusna in zastrašu-
joča (Lyth 1988). Tako zaznavanje del medicin-
skih sester izven bolnišnice jim otežuje, da bi se
o svojem delu pogovarjale v zasebni sferi.
Moj mož je zelo nežna duša. Da bi jaz njemu
pripovedovala [...]. Da on pomisli na to - da
jaz nekomu rit brišem, a ne, z istimi rokami,
potem (pa) nam kuham kosilo - on zboli. Ne
prenese vsega tega in jaz ne morem njemu vse
to pripovedovati in ne želim. Ker si ne želiš
kvariti svojega videza in mislim, glede na to
[...]; moraš pa nekoga imeti.
Negovalna situacija vzbuja v medicinski sestri
kaos občutkov: usmiljenje, sočutje in ljubezen,
krivdo in tesnobo; sekundarno pa prebuja tudi
sovraštvo in zamero do pacientov, ki v njej pora-
jajo take močne občutke. Intenzivnost in kom-
pleksnost občutkov tesnobe medicinskih sester
lahko primarno pripišemo posebni lastnosti njene
objektivne delovne situacije, da ponovno stimulira
nezavedne in v preteklosti potlačene dogodke in
strahove ter vzporedno nastale emocije (ibid.).
Direkten vpliv bolezni na medicinsko sestro
je še intenzivnejši zaradi nalog, pri katerih se
sooča z obvladovanjem stresa pri drugih ljudeh,
vključno pri lastnih sodelavkah. Tudi če drugi ne
doživlja podobnih stresnih situacij, kot jih doživlja
sama, je take občutke težko tolerirati, Že dokaj
kratki pogovori Lythove {op. cit.) z bolniki so po-
kazali, da je njihova predstava o bolezni in zdrav-
ljenju, bogata mešanica objektivnega znanja, lo-
gičnega sklepanja in fantazije. Stopnja stresa je
močno odvisna od fantazijskih predstav, ki so se
oblikovale v otroštvu. Medicinska sestra povezuje
stisko bolnika ali svojcev s stisko ljudi v svojem
fantazijskem svetu, kar povečuje njene občutke
tesnobe in otežuje obvladovanje situacije.
Bolniki imajo do bolnišnice zelo zapletene
občutke, ki se najmočneje in najbolj neposredno
izražajo v odnosu z medicinsko sestro. Na eni
strani lestvice občutkov bolniki izražajo hvalež-
nost, naklonjenost in spoštovanje, potolaženost
z dejstvom, da se je v bolnišnici vse uredilo, usluž-
nost in zaskrbljenost do medicinskih sester in
njihovega težkega dela, na drugi strani pa bolniki
izražajo tudi ogorčenost nad svojo odvisnostjo,
nejevoljo nad togo bolnišnično disciplino; medi-
cinskim sestram zavidajo njihovo zdravje in vešči-
ne; lahko so ukazovalni, posesivni in ljubosumni.
Zdravstvena nega vzbuja tudi pri bolnikih spolne
nagone in erotične občutke, kar vpliva na njihovo
vedenje na način, ki medicinskim sestram še ote-
žuje delovno situacijo (op. cit.).
9
MAIA KLANCNIK GRUDEN
Od bolnišnice se pričakuje, da stori več, kot
le sprejme bolnega. Pričakuje se, da bo skrbela
za njegove fizične in psihične potrebe pri prema-
govanju stresa. S sprejemom bolnika v bolnišnico
mora osvoboditi bolnika in njegove svojce dolo-
čenih emocionalnih težav, ki izhajajo iz njegove
bolezni. Bolnišnica in posebno medicinske sestre
morajo dovoliti bolniku, da vanje projicirajo svojo
depresivnost, tesnobnost in strah, nejevoljo zaradi
bolezni in nujnih opravil zdravstvene nege. Bol-
niki in svojci manipulirajo z osebjem na način, ki
zagotavlja, da omenjene občutke vsaj delno -
namesto njih - izkušajo medicinske sestre, npr. s
tem, ko zavračajo ali poskušajo zavrniti sodelo-
vanje pri zanje pomembnih odločitvah, in tako
prenašajo odgovornost in tesnobo nazaj na bolni-
šnico. Tako morajo medicinske sestre poleg svojih
globokih in intenzivnih občutkov tesnobe prena-
šati še skrbi drugih. Ugotovljeno je, da nekateri
hospitalizirani bolniki sploh ne bi potrebovali na-
mestitve v bolnišnici, vendar so sprejeti zato, ker
ne oni ne njihovi svojci niso bili sposobni prenesti
stiske, ki jo je njihova bolezen sprožila doma (op.
cit.).
SMRT IN UMIRANJE KOT POVZROČITELJA
NAJŠTEVILNEJŠIH IN NAJMOČNEJŠIH
OBČUTKOV TESNOBE
Praviloma medicinske sestre težje prenašajo umi-
ranje in smrt mlajših bolnikov kot starejših. V
ozadju omenjenega dejstva obstaja družbeno pre-
pričanje, ki reproducira tako miselnost - ageizem.
Smrt in trpljenje sta nasploh najpogostejša vira
občutkov tesnobe. Izvirata iz tega, da se še večina
ljudi ni soočila in presegla osnovnega človeškega
strahu - strahu pred smrtjo.
Hudo je, kadar so bolniki mlajši, brez perspe-
ktive. Ko veš, da bo umrl, pa ima majhne otro-
ke, na primer. To te prizadene. Te tragedije.
[...] To so ti naši bolniki s srčnim popuščanjem.
Saj te tudi prizadene, vendar, če je star 70,
80 let [...]. Eno svojo dobo je že preživel, pa
če ima urejene zadeve. Odvisno je tudi od
bolnika. Eni so zadovoljni s svojim življenjem.
Če pa ni zadovoljen, potem ni bil niti pri 20-
tih in ni niti pri 70-tih.
Dandanes v procesu šolanja medicinske sestre
seznanjajo s fazami umiranja, ki si sledijo od faze
nevednosti, negotovosti, implicitnega in eksplicit-
nega zanikanja bolezni, odpora, pogajanja z uso-
do prek depresije do sprejetja smrti (Sporken
1975; prim, tudi Skoberne 1987). Medicinske
sestre takega vedenja bolnikov pogosto ne razu-
mejo in se mu zato izmikajo. Bolnikovo umiranje
zdravstvene delavce boleče spominja na njihovo
lastno umrljivost (Skoberne 1987). Poleg umi-
ranja bolnika je pomemben stresni dejavnik za
medicinske sestre tudi srečanje s svojci umrlega.
Jaz čisto po pravici povem, da jih raje čim manj
vidim, pa da čimprej gredo. Jaz ne vem. Težko
je sočustvovat z nekom, če ti nisi osebno pri-
zadet. Saj nekako si, ampak vseeno [...]. Saj
ponavadi kar hitro gredo. To je težko prenašat.
Dostikrat skoraj raje vidiš, da čim prej gredo.
Sliši se grdo, ampak je res. Ali pa te spomnijo
na kakšno podobno bolečino v tebi in potem
te pa čisto iztiri.
Določena mera tesnobe, ki jo doživljajo me-
dicinske sestre ob delu z bolniki, je povezana tudi
z omejevanjem informacij, ki jih medicinska sestra
sme posredovati bolniku oziroma njegovim svoj-
cem. Čeprav je medicinska sestra v stalnem stiku
z bolnikom, nima pravice ali možnosti sodelovati
pri sprejemanju odločitev, ki opredeljujejo njeno
ravnanje v zvezi z bolnikovo psihično in fizično
oskrbo (Assell 1976; prim, tudi Skoberne 1987).
DRUŽBENO STRUKTURIRANI
OBRAMBNI MEHANIZMI BOLNIŠNICE
Visoka raven tesnobnih občutkov, ki jih doživljajo
medicinske sestre, je vodila institucijo oz. službo
zdravstvene nege v oblikovanje družbeno struktu-
riranih obrambnih mehanizmov, ki naj bi ščitili
njihove člane pred soočanjem s tesnobo. Druž-
beni obrambni sistem se je skozi čas razvijal kot
rezultat zarotniških interakcij in sporazumov -
pogosto nezavednih - med člani organizacije. Tile
obrambni mehanizmi v instituciji delujejo simul-
tano, med seboj sovpadajo in se podpirajo (Lyth
1988):
• Razcep odnosa medicinska sestra - bolnik.
Sestrska služba je organizirana tako, da mora ena
medicinska sestra skrbeti za veliko število bolnic
in bolnikov, za katere pa opravlja le določena o-
pravila in ne vseh. Tako delovanje preprečuje, da
bi prišla v globlji stik s pacientom in njegovo
10
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
boleznijo, ter tako preprečuje porajanje občutkov
tesnobe, ki bi jih lahko vzbudil pristen stik z
bolnikom ali bolnico.
•	Depersonalizacija, kategorizacija in zanika-
nje pomena individualnosti. Depersonalizacija o-
sebja se kaže z uporabo uniform, ki govorijo o
njihovih dolžnostih; kategorizacija se kaže z raz-
vrščanjem in poimenovanjem bolnikov po raz-
ličnih kriterijih (glede na številko sobe, diagnozo,
oboleli del telesa ipd.); zanikanje pomena indivi-
dualnosti pa se kaže s tem, da je vsaka medicinska
sestra zamenljiva z drugo, če je to potrebno.
•	Odcepitev in zanikanje čustev. Strokovni
odnos zahteva nadzorovanje čustev. Pri tem se
mora medicinska sestra naučiti odcepiti čustva
od konkretnih delovnih nalog. Prerazporejanje
medicinskih sester po oddelkih je ena od nezaved-
nih strategij institucije za zmanjšanje tesnobe
zaposlenih.
•	Poskus odstranitve odločitev z ritualnim
opravljanjem dolžnosti. Delovni čas medicinske
sestre se vrti okoli ritualnih ponavljajočih se opra-
vil (pospravljanje postelj, hranjenje, dvigovanje),
do katerih se zahteva skrajno resnost in odgovor-
nost. S temi opravili se osebje izogiba sprejemanju
individualnih odločitev v zvezi z bolnikovim
zdravjem.
•	Zmanjšanje odgovornosti pri sprejemanju
odločitev s preverjanji in ponovnimi preverjanji:
Medicinske sestre tudi pri sprejemanju manjših
odločitev vpletejo v proces več ljudi, da zmanjšajo
lastno odgovornost. Služba zdravstvene nege je
organizirana tako, da preprečuje sprejemanje
hitrih in učinkovitih odločitev.
•	Prikrita socialna razporeditev odgovornosti
in neodgovornosti. Cilj medsebojnega obtoževanja
znotraj službe zdravstvene nege je zmanjševanje
notranje psihične napetosti. Starejše in višje ran-
girane medicinske sestre pogosto obtožujejo mlaj-
še, da so neodgovorne. Pritožbe so posledica last-
nega prikritega sistema kulturnih zanikanj, raz-
cepa in projekcij.
•	Smiselna nejasnost pri formalni porazdelitvi
odgovornosti. Pri medicinskih sestrah so dolžnosd
in odgovornosti samo navidezno jasno določene.
Najrigidneje so določene pri medicinskih sestrah
z najkrajšim stažem, najobskurneje pa pri tistih
z najdaljšim.
•	Zmanjševanje teže odgovornosti z delegira-
njem na nadrejene. Posledica tega je, da opravljajo
medicinske sestre danes bistveno manj kvalitetna
opravila, kot bi jih zaradi svoje izobrazbe lahko.
•	Idealizacija in podcenjevanje osebnih razvoj-
nih možnosti. Medicinske sestre gojijo prepriča-
nje, da mora biti človek »poklican« za medicinsko
sestro. Po eni strani pomeni to izjemno idealiza-
cijo poklica, po drugi strani pa podcenjevanje
procesa izobraževanja za ta poklic. Sam proces
izobraževanja pa je sestavljen predvsem iz učenja
formalnih postopkov in le malo iz učenja vsebin
za osebno rast.
•	Izogibanje spremembi. Vsaka večja spremem-
ba bi pomenila tudi spremembo socialnega siste-
ma obrambe. Le kriza celotnega socialnega siste-
ma institucije bi v sistemu dopustila spremembo.
Namen opisanega družbenega sistema obram-
be je pomagati posamezniku, da se izogne ob-
čutkom tesnobe, krivde, dvomov in negotovosti.
Ti obrambni mehanizmi torej delujejo na način,
ki v največji možni meri odpravlja situacije, do-
godke, zadolžitve, dejavnosti in odnose, ki pov-
zročajo tesnobne občutke, povezane s primitiv-
nimi psihološkimi ostanki v osebnosti. Pri tem se
je v razgovorih z medicinskimi sestrami izkazalo,
da je v pozitivni smeri - v smislu pomoči posamez-
niku oziroma posameznici za soočenje s prebuja-
jočimi se tesnobnimi občutki in pri razvoju spo-
sobnosti za uspešnejše spoprijemanje s tesnobo
- narejenega zelo malo.
MEJA MED STROKOVNOSTJO IN SKRBJO
V odnosu med medicinsko sestro in bolnikom
obstaja recipročnost, ki je - poleg odvisnosti bol-
nika skupaj z altruizmom - pomemben del skr-
bniškega odnosa (Baber, Allen 1992). Bolnice in
bolniki sprašujejo medicinske sestre o bolezni.
Naloga medicinskih sester je tudi zdravstveno
vzgojno delo. Medicinska sestra uči bolnika oz.
bolnico o zdravih življenjskih navadah in o življe-
nju človeka z boleznijo. Med njima obstaja dialog.
Vendar informacije niso vedno usmerjene samo
enosmerno. Prav tako je pomembna vloga me-
dicinske sestre kot aktivne poslušalke. Na ta način
medicinska sestra bolnici ali bolniku pomaga, da
izrazi svoje strahove in bolečino. Iz omenjenega
pogovora se bogati tudi medicinska sestra.
Ena sestra je na vprašanje, ali ji je neprijetno
poslušati o bolnikovih težavah odgovorila: »Ne,
poslušaš. Včasih se še kaj naučiš.«
Nenehno prehajanje med plačanim in nepla-
čanim skrbstvenim delom medicinskim sestram
otežuje postavitev jasne meje med zasebnim in
11
MAIA KLANCNIK GRUDEN
javnim. Poleg plačila medicinske sestre od svojih
pacientov zahtevajo tudi hvaležnost za njihovo
skrb in trud.
Rada delam z bolniki. Samo ne s takimi, ki
medicinske sestre izkoriščajo, jih nenehno na-
dlegujejo. S takimi pa ne delam rada. Pred-
vsem s takšnimi, ki so hvaležni, rada delam.
V omenjeni situaciji medicinske sestre - ma-
tere - istovetijo bolnika z otrokom. Od njega pri-
čakujejo ubogljivost in hvaležnost. Vsak bolnik,
ki izraža glasno nestrinjanje s postopki zdravst-
vene nege ali medicine, je hitro označen kot »bol-
nik, ki ne sodeluje« pri procesu zdravljenja. Ro-
land Littlewood ( 1991 ) je v svojem članku izhajal
iz primerjave narave odnosov zdravnik-medicin-
ska sestra-bolnik z naravo odnosov v nuklearni
družini. Pri tem je zdravnik oče, medicinska se-
stra mati in pacient otrok. Slednja dva preživita
večino časa na oddelku (doma). Zdravnik (oče)
obiskuje oddelek v rednih, vendar kratkih inter-
valih, saj preživi večino časa izven »zasebne sfere«
oddelka v »javni sferi«, kjer izvaja predavanja ali
prisostvuje na sestankih. Zdravnik se vrača na
oddelek, da preveri, če je z bolnikom (otrokom)
vse v redu ter da vidi, ali medicinska sestra (mati)
obvladuje situacijo.
Od medicinskih sester se pričakuje, da v svoje
delo vnesejo »srce«, da bolnike ljubijo in zanje
skrbijo, kot skrbijo matere za svoje otroke. Skrb
je oboje, ljubezen in delo. Pri tem ideologija pravi,
da mora biti skrbstveno delo opravljeno raje iz
ljubezni kot zaradi denarja, zato naj zaposleni
skrbniki ne dobijo plače (wage) temveč plačilo
(payment) (Walmsley 1993). Po prehodu v kapita-
listično družbo pripada osrednje mesto v družini
otroku, ki postane neprecenljiva dragocenost
(Oakley 2000). V bolnišnici, v organizaciji službe
zdravstvene nege zavzemajo osrednje mesto bol-
nik in njegove potrebe, katerih zadovoljevanje je
osnovna naloga medicinske sestre, kot je zado-
voljevanje potreb otroka osnovna naloga matere.
Prehajanje med omenjenima vlogama in vnašanje
»ljubezni« v odnos z bolnikom daje medicinskim
sestram občutek, da si poleg plačila zaslužijo tudi
»hvaležnost« svojih varovancev.
DOBRI ODNOSI V NEGOVALNEM TIMU
KOT DEJAVNIK RAZBREMENJEVANJA
TESNOBE
Medicinske sestre v intervjujih opredeljujejo do-
bre medsebojne odnose med njimi samimi kot
pomemben člen zadovoljstva pri delu. Delo do-
življajo veliko manj stresno in obremenjujoče,
kadar ga opravljajo v ozračju razumevanja in med-
sebojne pomoči.
Čeprav ta dejavnik deluje močno razbreme-
nilno, medicinske sestre medsebojne odnose opi-
sujejo kot slabe oziroma kvečjemu še kar dobre.
Po Lyth (1988) eden izmed družbenih obrambnih
mehanizmov službe zdravstvene nege deluje kot
prikrita socialna razporeditev odgovornosti in ne-
odgovornosti, katerega cilj je zmanjšanje notranje
napetosti. Posledično se znotraj negovalnega tima
ustvarjajo manjše enote, ki se nenehno medseboj-
no obtožujejo. Skupinice se ponavadi oblikujejo
glede na starost ali delovno dobo. Tudi raziskave
o odnosih med medicinskimi sestrami v svetu ka-
žejo, da je med njimi zelo prisotno horizontalno
nasilje ter da se je taka oblika nasilja med njimi
samimi udomačila kot nekaj naravnega (Farrell
1997; prim, tudi Pahor 1999).
Klinični oddelek za žilne bolezni slovi po izred-
no izobraženem in ambicioznem kadru. Zdravni-
ki med seboj skoraj tekmujejo za prestižne nazive,
kar pa ne velja za medicinske sestre. Se sicer ude-
ležujejo internih strokovnih izpopolnjevanj, a ta
prinašajo zelo nizko vrednotene točke. Medi-
cinske sestre ne izražajo potrebe po dodatnem
usposabljanju in izobraževanju, ker so zaradi
odsotnosti možnosti napredovanja nemotivirane.
Poleg tega so medicinske sestre skoraj praviloma
ženske, ki zaradi dualne kariere zasedajo slabše
položaje v hierarhiji delovnih mest (Zaviršek
1994b) in so zaradi preobremenjenosti s fizičnim
skrbstvenim delom nezainteresirane za dodatno
študijsko delo.
INTERAKCIJA
MED SVETOM ZDRAVNIKOV
IN SVETOM MEDICINSKIH SESTER
BOLNIŠKI ODDELEK KOT DOM
Medicinska sestra na oddelku (v javni sferi) oprav-
lja podobna skrbstvena dela, kot jih opravlja tradi-
cionalna žena v družini (v zasebni sferi). Bolniški
12
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
oddelek bi lahko primerjali s tradicionalnim dru-
žinskim bivališčem, katerega idealizirana oblika
razmerij je projicirana v večino ženskih skrbstve-
nih poklicev današnje družbe. Razmerja na bolniš-
ničnem oddelku so zaznamovana s trikotnikom
(Littlewood 1991) zdravnik (oče), medicinska se-
stra (mati) in bolnik (otrok). Pri tem zdravnik pre-
vzame vlogo očeta, ki gospoduje, medicinska se-
stra vlogo matere in gospodinje, ki skrbi za red,
in bolnik vlogo otroka, ki ni sposoben odločad o
lastnem zdravju.
S pacienti si, kadar jih pripelješ v jedilnico.
Pri meni so ob 17:50 vsi v jedilnici. Ker morajo
biti. In takrat se pogovarjam, z vsemi, ko čaka-
jo v jedilnici. Jaz pravim, da moramo paciente
me počakati v jedilnici - gospodinje, da čim
prej razdelimo večerjo, potem gremo pa lahko
ven.
Vloga medicinske sestre v odnosu do zdravni-
ka je vloga tehničnega asistenta (Walmsley 1993).
Je zdravnikova »desna roka«. Od nje se pričakuje,
da brezpogojno uboga in izpolnjuje zdravnikove
ukaze. Ta odnos se popolnoma pokriva z odno-
som moža do žene. Je poslušna in požrtvovalna,
pripravljena na najglobljo uvidevnost in samo-
odrekanje, hkrati pa nesposobna za samostojno
odločanje (Pahor 1989; Smoyak 1987). Saj - kot
pravi Ronald Litdewood (1991) - se od žensk
pričakuje, da raje delujejo skoz druge in raje živijo
za druge kot zase. Vloga medicinske sestre je na-
stala po viktorijanskem obrazcu »idealne žene«
19. stoletja in vanjo sodi skoraj vse, kar od nje
zahtevata tradicionalni dom in družina (Pahor,
1989). Medicinske sestre zagotavljajo red na več
načinov. Najprej tako, da sodelujejo v ritualih in
ravnajo na način, ki poudarja zdravnikovo glavno
vlogo (na primer ob viziti), pa tudi, da prenašajo
na bolnike navodila z vrha in da otežujejo
komunikacijo navzgor. So kot družbena pregrada,
ki prepušča do zdravnika samo izbrance. Gospo-
dinjska vloga medicinske sestre v odnosu do
zdravnika se kaže v izvajanju skrbstvenih opravil
zanj: kuhanje kave, tekanje za njih po opravkih;
kirurgom pa dejansko celo pomagajo pri umi-
vanju in oblačenju (Littlewood 1991).
Obliko odnosa med zdravnikom in medicinsko
sestro bi lahko poimenovali tudi »igra med zdrav-
nikom in medicinsko sestro«. Eraza »the doctor
nurse game«, ki jo je leta 1967 prvič oblikoval
Stein, opozarja na dvojna pričakovanja in na dvoj-
nost obnašanja, ki se zahteva od medicinskih se-
ster (Keddy in sod. 1986). Zdravniki dobivajo po-
datke iz številnih virov, ki jim pomagajo pri od-
ločitvah o bolnikovih potrebah; eden izmed teh
virov so tudi medicinske sestre. Pri tem morajo
medicinske sestre ustreči dvema vrstama pričako-
vanj: po aktivnem in po pasivnem obnašanju. Pri
dajanju specifičnih priporočil morajo biti podjet-
ne, iniciativne in odgovorne, hkrati pa morajo
delati vtis pasivnosti.
Stein (1967; prim tudi Keddy in sod. 1986) je
oblikoval tri pravila, po katerih se morajo ravnati
medicinske sestre v odnosu do zdravnika: zdrav-
niku je treba vedno izkazovati spoštovanje, me-
dicinske sestre ne smejo glasno postavljati dia-
gnoz ali dajati priporočil zdravnikom, odkrito
nestrinjanje ali ugovarjanje medicinske sestre
zdravniku je nedovoljeno. V igri med zdravnikom
in medicinsko sestro ima medicinska sestra vlogo,
da vodi mlade in neizkušene zdravnike tako, da
ohranjajo videz nadzora nad situacijo. Pri tem je
pomembno, da prepričajo in pomirijo bolnika,
da je vse v najlepšem redu in da se nimajo česa
bati, saj zdravnik vedno ve, kaj dela (Mackay
1993). Vloga zdravnikov pa je, da izpolnijo »sle-
po« zaupanje bolnikov. Zdravnik, predvsem mlaj-
ši, mora dajati vtis, da točno ve, kaj dela, da ima
situacijo pod nadzorom. V prid bolnikovih intere-
sov mora medicinska sestra zanikati lastno znan-
je, medtem ko mora zdravnik pretirano poudariti
svoje »neprecenljivo« znanje.
Igra med zdravnikom in medicinsko sestro se
zdi na nek način smiselna, saj se igra z »določe-
nim« ciljem: zmanjšati bolnikove strahove. Njen
dejanski cilj pa je prikazati razlike v moči in sta-
tusu med medicinsko sestro in zdravnikom {op.
cit.). Igra med zdravnikom in medicinsko sestro
je »zapleten družbeni ritual, ki omogoča učinko-
vito komunikacijo na način, ki ne ogroža privile-
giranega statusa zdravnika«. Vendar pa so dejan-
ski rezultati take hierarhične ureditve odnosov
nezadovoljstvo in frustracije, ki se prenašajo po
hierarhični lestvici navzdol in najbolj prizadenejo
najnižjega v hierarhiji. Nezadovoljne in neizpol-
njene medicinske sestre, ki imajo v odnosu z
zdravnikom podrejeno vlogo, prenašajo svojo
jezo in tesnobo na bolnike. Bolnik, ki v zdravstve-
nem sistemu simbolično predstavlja otroka, je ta-
ko tarča ponižanj, ki jih medicinska sestra doživlja
ob zdravniku.
13
MAIA KLANCNIK GRUDEN
NASLAVLIANIE
MED MEDICINSKO SESTRO
IN ZDRAVNIKOM
KOT ZUNANU IZRAZ NlUNEGA POLOŽAJA
V BOLNIŠNIČNI HIERARHIJI
Medsebojno naslavljanje je eden izmed kazalcev
družbenih razmerij med posamezniki ali skupina-
mi. Medicinske sestre naslavljajo zdravnike z na-
zivi in priimki, s čimer jim izkazujejo dolžno spo-
štovanje. Nazivanje z osebnimi imeni bi ogrozilo
avtoriteto zdravnika in s tem njegovo moč. Ugo-
varjati zdravniku - osebi, ki poseduje »mano« in
je tabu - pomeni dvom v njegovo svetost in pokli-
canost (Knight 1996). Zdravniki pa lahko upo-
rabljajo za naslavljanje medicinskih sester njihova
osebna imena. S tem ustvarjajo - v sferi javnosti,
neosebnosti in tekmovalnosti - občutek topline
in domačnosti. Zdravniki lahko prehajajo med
javnim in zasebnim, medtem ko medicinske sestre
tega ne smejo. Do sfere javnega, do zdravnika,
morajo ohranjati distanco in se strogo izogibati
prestopu meje.
Meni se zdi boljše, da sem jaz Betka, kot pa
Ida me kličejo] po priimku. Sploh si ne pred-
stavljam in me sploh ne moti. Meni je bolj všeč,
da sem Betka. Sploh si ne predstavljam, da bi
kakšnega zdravnika poklicala po imenu. Če-
prav smo vsi ljudje. Tudi drugi ljudje ne bodo
zdravnika klicali po imenu, vedno bodo rekli
»doktor« in priimek. Zdravniki tudi pacientu
malo več pomenijo kot sestre, a ne? Zdravnik
napiše, kaj je treba narediti, sestre pa nare-
dimo.
Mene to čisto nič ne moti, res. Zame je zdrav-
nik doktor ta pa ta. Če pa on meni reče Cvetka,
mene to nič ne moti. Tako je. laz še rajši vidim,
kot pa da me tam vikajo, ker potem se pa še
staro počutim, kar tudi ni fino. Ne vem, mene
ne moti. Mogoče še bolj prijazen občutek
dobiš, kaj pa vem, ali pa bolj domač, a ne?
Vendar vedno so in vedno bodo obstajale me-
dicinske sestre, ki se ne držijo pravil te igre. Te
so nepriljubljene pri zdravnikih, deležne niso
nobene podpore sodelavk in imajo težave na de-
lovnem mestu (Mackay 1993), ker rušijo družbe-
no konstrukcijo realnosti, ki ustreza vladajočemu
moškemu svetu, ki v zameno obljublja varnost in
zaščito (pred lastno moško jezo v primeru ženske
neposlušnosti) poslušnim in ubogljivim ženskam
- medicinskim sestram.
Samo ena medicinska sestra je menila, da bi
se tudi sestre lahko nazivalo s priimki:
Jaz sem na to navajena, ker je tako že vsa leta,
vendar pa bi se lahko tudi sestre klicalo po
priimku. Isto bi lahko.
POKLICNO OPREDELJENA PODREJENOST
MEDICINSKIH SESTER ZDRAVNIKOM
Pred reformo, ki jo je uvedla Florence Nightin-
gale, je odnos med zdravnikom in negovalko
temeljil na odnosu gospodar-služabnik. Negoval-
ka je bila obravnavana kot služabnik, ki je zapo-
slen v bolnišnici. Zdravniki so zdravstveno nego
utemeljevali kot ženski poklic, s predpostavko,
da ženske nimajo dovolj intelektualnih in čustve-
nih sposobnosti, da bi se ukvarjale z znanstvenim
zdravljenjem, in narobe, da bi bilo razsipavanje
njihovih nedvomnih organizacijskih, materinskih
in vzgojnih sposobnosti, če bi se morale zaposliti
kjer koli drugje, razen v vlogi medicinskih sester
(Doyal 1984).
Florence Nightingale je bila prva, ki je oprede-
lila ločnico med medicino in zdravstveno nego.
Podrejenost medicinskih sester zdravnikom je
definirala kot strokovno podrejenost zdravstvene
nege medicini, zato ker je bil to takrat edini način,
da je bil novi poklic sprejet v bolnišnični sistem
in da je postala zaposlitev žensk družbeno spre-
jemljiv plačan poklic. Poleg izvrševanja ukazov
zdravnika je postala njena specifična naloga
opazovanje bolnika in poročanje o simptomih
(Nightingale 1969).
Podrejenost zdravstvene nege in medicinskih
sester medicini in zdravnikom stroka zdravstvene
nege opredeljuje kot povsem strokovno. Njun
medsebojen odnos naj bi temeljil izključno na
tehniki delitve dela. Dejansko pa so zdravniki pri
argumentiranju zdravstvene nege kot izključno
ženskega poklica uporabili za opredelitev jasnih
meja ženskih zadolžitev v zdravstvu koncept žen-
skosti. Izključna pravica medicine do postavljanja
diagnoz in predpisovanja zdravil tako ni uteme-
ljena samo na temelju večjega znanja in sposob-
nosti, temveč tudi na posplošeni pravici moških
do ženske ubogljivosti. Priznavanje take primarne
podrejenosti medicinskih sester zdravnikom
znotraj stroke zdravstvene nege se kaže v tem,
14
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
da je medicinskim sestram svetovano, naj ubogajo
svoje nadrejene in hkrad za dosego svojih ciljev
uporabljajo svoje ženske manipulativne taktike.
Medicinske sestre so na interpersonalni ravni
spolno opredelile svojo poklicno podrejenost, da
so lahko uporabile sebi dostopno tradicionalno
moč žensk - manipuliranje z močnejšimi za do-
sego ciljev šibkejših. Tako so medicinske sestre
vnesle koncept spola v zdravstveno nego na dva
zelo različna načina. Prvi način je bil v tem, da so
uporabile svojo pozitivno »ženskost« za utemelji-
tev spolne delitve dela v zdravstvu in tako upravi-
čile vstop žensk v javno sfero. Drugi način pa je
bil, da so neravnovesje moči med zdravnikom in
medicinsko sestro opredelile kot povsem poklicno
in pri reševanju iz tega izhajajočih problemov
dovolile uporabo manipulativne ženske moči (Ga-
marnikow 1991).
(NE)ZADOVOLJSTVO
MEDICINSKIH SESTER
Medicinske sestre na vprašanje o zadovoljstvu v
poklicu, ki so si ga izbrale, večinoma odgovarjajo
pritrdilno. Delati dobro in pomagati je medicin-
skim sestram vrednota, zaradi katere bi se še en-
krat odločile za ta poklic. Taka vrednostna orien-
tacija je, kot sem že navedla, pogojena z vzgojo
in socializacijo (Oakley 2000; Zaviršek 1994b).
Medicinske sestre menijo, da so se pravilno
odločile, saj so izpolnile pričakovanja družbe.
Hkrati jih na vprašanje, ali bi kaj spremenile
v primeru, da bi se imele še enkrat možnost vrnid
v mladost, v obdobje odločanja za poklic, več kot
polovica odgovarja pritrdilno. Medicinske sestre
bi se večinoma še enkrat odločile za enak poklic,
vendar bi šolanje nadaljevale na visoki strokovni
šoli, saj predpostavljajo, da se višje izobraženim
medicinskim sestram »bolje godi«, da njihovi
pogoji dela niso tako težki. Omenjena želja kaže
na dejstvo, da medicinske sestre s svojim polo-
žajem niso povsem zadovoljne.
Tudi Ann Oakley (2000) je v svoji raziskavi
navedla izjave, da gospodinje rade opravljajo ve-
čino gospodinjskih del (medtem ko jih nekatere
tudi sovražijo) ter da so rade matere svojim otro-
kom. Vendar te izjave velikokrat skrivajo globlje
nezadovoljstvo in neizpolnjenost gospodinj. Pri
tem je avtorica postavila tezo, da je tradicionalno
vlogo ženske v zahodni kulturi mogoče povezati
z vlogo medicinske sestre. Iz neizpolnjenosti gos-
podinj v njihovih vlogah torej lahko sklepamo na
neizpolnjenost medicinskih sester v njihovih. Eno-
lično skrbstveno delo in podrejen položaj nasprod
zdravnikom - ki ne temelji na strokovni podreje-
nosd stroke zdravstvene nege medicini, temveč
na atributu ženske manjvredne vloge - ne moreta
dati zadovoljstva in izpolnitve, ki ju človek do-
življa ob preseganju in razvijanju lastnih zmož-
nosti v poklicih, ki zahtevajo nenehen strokovni
razvoj in pridobivanje novih znanj in izkušenj.
PREDLOGI ZA IZBOLJŠANIE
POLOŽAJA MEDICINSKIH SESTER
Izobraževanje medicinskih sester je treba prenesti
na univerzitetno raven, saj edino zadostna raven
splošne razgledanosti omogoča človeku prepo-
znavanje družbeno konstruiranih spolnih ideo-
logij, ki usmerjajo posameznike in posameznice
v smeri interesov imetnikov družbene moči name-
sto v razvijanje lastnih kvalitet in sledenje lastnim
interesom.
V procesu izobraževanja je treba medicinske
sestre oblikovati v avtonomne strokovnjakinje na
lastnem področju dela, ki se bodo zavedale svojih
pristojnosti na področju zdravstvene nege njiho-
vih varovank in varovancev ter bodo pripravljene
prevzeti iz tega izhajajoče odgovornosti.
Medicinske sestre se pri svojem delu nenehno
soočajo s trpečimi in umirajočimi varovankami
in varovanci, kar v njih sproža tesnobno. Pri tem
bi morala služba zdravstvene nege ponujati zapo-
slenim kontinuirano strokovno pomoč in podporo
za konstruktivno soočanje s takimi občutki.
Treba bi bilo urediti področje naslavljanja v
zdravstvenem sistemu, saj je to eden izmed kazal-
cev družbenih razmerij med posamezniki ali sku-
pinami. Obstoječa oblika naslavljanja v zdravstvu
kaže na velike hierarhične razlike med zaposle-
nimi, ki rezultirajo v nehumanem odnosu do kon-
čnih uporabnikov zdravstvenih storitev na najniž-
jem mestu v zdravstveni hierarhiji. Za področje
odnosov medicinskih sester do varovank in varo-
vancev do drugih zaposlenih v zdravstvu in do
zunanjih uporabnikov je pristojna stanovska orga-
nizacija medicinskih sester.
15
maja klančnik gruden
LITERATURA
K. M. Baber, K. R. Allen (1992), Women and Families: Feminist reconstructions. New York, London:
The Guilford Press.
S. Beauvoir (2000) Drugi spol. Ljubljana: Delta.
J. M. Bridges (1990), Literature review on the images of the nurse and nursing in the media. Journal
of Advanced Nursing, 15: 850-854.
L. Doyal (1984), Politična ekonomija zdravja. Ljubljana: Knjižnjica revolucionarne teorije.
V. Flaker (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf.
E. Gamarnikow (1991), Nurse or woman: Gender and professionalism in reformed nursing 1860—
1923. V: P. Holden, J. Littlewood (m.), Antropology and Nursing. London, New York: Routledge
(110-29).
E.	Goffman (1991), Asylums: Essays on the social situation of mental patients and other inmates.
London etc.: Penguin Books.
M. JoGAN (1990), Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo,
politične vede in novinarstvo.
B.	Keddy, m. Jones Gillis, P. Jacobs, H. Burton, m. Rogers (1986), The doctor-nurse relationship:
an historical perspective. Journal of Advanced Nursing, 11: 745-753.
R Kersnič (2001), Število članov po društvih na dan 31. 3. 2001. Utrip, IX, 5: 6-16.
C.	Knight (1996), Taboo. V: A. Barnard, J. Spencer (ur.), Encyclopedia of Social and Cultural
Antropology. London and New York: Routledge (542-544).
R. Littlewood (1991), Gender, role and sickness: The ritual psychopathologies of the nurse. V: P.
Holden, J. Littlewood (ur.), Antropology and Nursing. London, New York: Routledge (148-70).
I. M. Lyth (1988), Containing Anxiety in Institutions: Selected essays. Volume 1. London: Free
Association Books.
L. Mackay (1993), Conflicts in Care: Medicine and nursing. London etc.: Chapman and Hall.
M. Mead (1978), Sazrevanje na Samoi: Psihološka studia mladeži u primitivnom društvu, namenjena
ljudima zapadne civilizacije. Beograd: Prosveta.
Z. Mrak (2001), Samopodoba medicinskih sester. V: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov Ljubljana. Medicinske sestre v Sloveniji, Zbornik člankov s strokovnega srečanja z
mednarodno udeležbo. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Ljubljana
(108-29).
F.	Nightingale (1969), Notes on Nursing: What it is and what it is not. New York: Dover Publications.
A. Oakley (2000), Gospodinja. Ljubljana: Založba /*c/.
J. Okely, H. Callaway (ur.) (1992), Antropology and Autobiography. London, New York: Routledge.
M. Pahor (1999), Nasilje v zdravstveni negi - contradictio in adiecto?V-. Društvo medicinskih sester
in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih
sester v Sloveniji: Zbornik člankov s strokovnega srečanja medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov
Slovenije. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
M. Pahor (1989), Odnosi med zdravstvenimi delavci kot dejavnik razvoja zdravstva. Zdravstveni
obzornik, 23: 43-64.
- (1997), Spremembe stališč in vrednot pri študentih zdravstvene vzgoje na Univerzi v Ljubljani.
Ljubljana: Pedagoška fakulteta (doktorska disertacija).
J. Salvage (1983a), Distorted images. Nursing Times, 79: 13-15.
16
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
-	(1983b), Ocena položaja zdravstvene nege. Obzornik zdravstvene nege, 27: 45-52.
H. Samuelson (1991), Nurses between disease and illness. V: P. Holden, J. Littlewood (ur.),
Antropology and Nursing. London and New York: Roudedge (190-200).
M. Skoberne (1987), Zdravstvena nega umirajočega. Zdravstveni obzornik, 20, 3-4: 187-210.
S. A. Smoyak (1987), Redefining roles. Nursing Times, 28: 35-37.
J. Šmitek (2001), Hierarhija znanja v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 35: 163-174.
V. Stebe (1987), Vpliv socialnega izvora na vključevanje in uspešnost izobraževanja. Ljubljana: Filozofska
fakulteta (diplomska naloga).
D. Zaviršek (1994a), Zdravje kot sistemski del societalnosti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
(doktorska disertacija).
-	(1994b), Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
J. Walmsley (1993), It is not what you do but who you are: Caring roles and caring relationships. V:
J. Walmsley (ur.), Health, Welfare and Practice: Reflecting on roles and relationships. London,
Newbury Park, New Delhi: Sage Publications (25-31).
17
Liljana Rihter
POMEN KVALITATIVNIH METOD PRI EVALVACIJI
PROJEKTOV PROSTOVOLJNEGA DELA
PRIMER EVALVACIJE PROJEKTA PROSTOVOLJNEGA DELA NA ŠOLSKEM CENTRU VELENJE
UVOD
V Sloveniji so projekti prostovoljnega dela precej
razširjeni, čeprav natančnih podatkov o številu
projektov, o številu prostovoljcev in o številu pre-
jemnikov pomoči nimamo. Prostovoljci s svojim
delom sodelujejo na številnih področjih: na social-
nem, izobraževalnem, zdravstvenem, okoljevarst-
venem ... Najbolj na splošno je cilj njihovega dela
vplivati na izboljšanje kvalitete življenja prejem-
nikov pomoči, na izboljšanje kvalitete lastnega
življenja, na izboljšanje kvalitete dela in življenja
v organizacijah, ki izvajajo projekte prostovolj-
nega dela, v organizacijah, ki prejemajo pomoč
prostovoljcev, in v širši družbi nasploh. Danes je
»delovanje prostovoljcev pri izboljševanju kako-
vosti življenja in psihosocialne dobrobiti zelo raz-
širjen pojav« (Mikuš Kos 2002: 9). V Univerzalni
deklaraciji o prostovoljnem delu je med drugim
navedeno, da imajo prostovoljci ter druge orga-
nizacije in skupnosti odgovornost, da »ustvarjajo
tako okolje, v katerem bodo prostovoljci opravljali
smiselno delo, ki bo vodilo k doseganju dogovor-
jenih ciljev« (op. cit.: 13). Dejansko v praksi te
splošne cilje in konkretne cilje posameznih pro-
jektov prostovoljnega dela le redko preverjajo,
čeprav v zadnjem obdobju obstaja kar nekaj po-
skusov, razviti metodologijo in vzpostaviti osnov-
ne pristope in modele za evalviranje projektov
prostovoljnega dela'. Ocena in analiza učinkov
prostovoljnega dela sta pomembni zaradi prak-
tične vrednosti za potek projekta, za prenos
izkušenj že izvedenih projektov na druge projekte
ter sta vir zadovoljstva za udeležence {op. cit.:
202).
Tudi če organizatorji projektov prostovoljnega
dela sledijo napotku (Žorga 2002: 75), da naj bi
bili ocena in analiza poteka dela ter učinkov pro-
jekta vgrajeni v organizacijsko shemo in da naj
bi ju izvajali sproti, so pri evalviranju velikokrat
glavna ovira cilji prostovoljnega dela na socialnem
področju, ki so široki in splošni, kar je za eval-
vatorje precejšna težava, še zlasti če vztrajajo pri
kvantitativnem pristopu, ki temelji na pozitivis-
tični paradigmi in je dolgo časa prevladoval pred
kvalitativnim, ki temelji na interpretativni para-
digmi (Patton 1990: 37).
RAZMERJE MED KVANTITATIVNO
IN KVALITATIVNO PARADIGMO
Chambers, Wedel in Rodwell (1992: 12-19) na-
vajajo, da se je zgodovinsko evalvacija socialnih
programov razvila iz kvantitativne tradicije v dru-
žbenih znanostih, ki je posnemala naravoslovne
znanosti. Paradigma kvantitativne raziskave pred-
postavlja, da je teoretično mogoče razumeti svet
tako, da stvari razdelimo na dele in jih podrobno
pregledamo izven njihovega konteksta, dodajamo
in odstranjujemo vplive ter opazujemo učinke v
kontroliranih eksperimentih. Hipoteze o pričako-
vanih rezultatih moramo izdelati vnaprej. Merski
instrumenti morajo biti kvantitativni. Rezultate
pa nato predstavimo v številkah ter ugotovitve
posplošimo na realen svet.
Paradigma kvantitativne raziskave temelji na
pozitivistični paradigmi, ki jo Mesec (1997: 2-4)
opiše s treh vidikov. Ontološki vidik (vprašanje o
naravi sveta) se tu kaže v predpostavki, da zunanji
svet obstaja neodvisno od spoznavajočih ljudi.
Epistemološki vidik (odnos med spoznavajočim
človekom in svetom, ki ga spoznava) se kaže v
tem, da je svet predmet človekovega spoznavanja;
raziskovalec mora biti objektiven, kar pomeni,
da je predmet njegovega spoznavanja neodvisen
in ločen od njega. Metodološki vidik (kako naj
poteka raziskovanje) pa v tem, da preverjanje
19
LILIANA RIHTER
teorij poteka tako, da iz njih izvedemo napoved
konkretnega dogodka; ustvarimo pogoje, v kate-
rih naj bi se ta dogodek zgodil, in opazujemo, ali
se zgodi ali ne.
Paradigma kvalitativne raziskave je drugačna,
saj predpostavlja, da je svet mogoče le delno razu-
meti z racionalno raziskavo, ker lahko naravo de-
lov stvari določimo le z njihovim okoljem. Hipotez
ne moremo postavljati vnaprej, ker so v okolju
stalno prisotne spremembe, zato jih prilagajamo.
Zaradi stalnih sprememb stvari tudi ni mogoče
opisovad s številkami in zato rezultate zapišemo
v obliki, ki je uporabna samo za določene oko-
liščine (Chambers, Wedel, Rodwell 1992:12-19).
Paradigma kvalitativne raziskave temelji na
interpretativni paradigmi, ki se v ontološkem,
epistemološkem in metodološkem vidiku razliku-
je od pozitivisdčne paradigme (Mesec 1997: 2—
4). Z ontološkega vidika je zunanji svet konstruk-
cija naše zavesd in družbena konstrukcija zavest-
no delujočih subjektov in interakcij. Z epistemo-
loškega vidika je svet proizvod spoznavajočega
subjekta. Kar ima raziskovalec za predmet razi-
skave, je že samo družbena konstrukcija; predmet
opazovanja ni neodvisen od raziskovalca. Z meto-
dološkega vidika pa raziskovalec poskuša identi-
ficirati konstrukcije sveta različnih udeležencev
družbene igre in ugotovid podobnosti in razlike
med njimi,
Kvalitativno raziskovanje je bilo dolgo časa
(in je še vedno) predmet kritik pozitivistov in post-
pozitivistov, ki trdijo, da naj bi znanost vzpostavila
pravila za pravo objektivno in racionalno znanje
(Halmi 1996: 24-28; prim, tudi Rihter 2001: 18).
Po drugi strani naletimo na dilemo, ali je empi-
rična znanost primeren način spoznavanja sveta
in pogojev, v katerih človek živi.
Na eni strani so bili kvalitativni pristopi pred-
met kritik, na drugi strani pa so teoretiki po dolo-
čenem obdobju uporabe kvantitativnih metod za
namene evalvacije (Chambers, Wedel, Rodwell
1992: 275-276) ugotovili, da ta pristop v vseh
okoliščinah ni nujno najboljši. Z večanjem števila
evalvacijskih raziskav so začeli odkrivati, da je
težko načrtovati programe, katerih učinke bi la-
hko zaznali in zajeli samo s kvantitativnimi me-
todami, V programih so namreč vnaprej postavili
cilje, ki bi jih bilo mogoče izmeriti s kvantita-
tivnimi metodami (in verjetno namenoma izpustili
cilje, ki bi jih bilo mogoče izmeriti s kvalitativnimi
metodami), vendar so ob evalvacijah ugotavljali,
da so dosegli le minimalne učinke. Zgodilo se je
tisto, česar niso pričakovali. Z znanstveno (kvanti-
tativno) metodo so želeli pokazati, da programi
dosegajo zastavljene cilje. Ker so kot cilje pro-
grama postavili take cilje, ki jih je bilo mogoče
meriti s kvantitativnimi metodami, so z merjenjem
ugotovili le minimalne učinke, čeprav so bili ver-
jetno učinki programa veliko širši. Presenetljivo
je bilo predvsem to, da so veliko programov na
podlagi teh evalvacij označili kot manj uspešne.
Očitno je postalo, da je znotraj eksperimentalnih
in kvazieksperimentalnih pristopov težko izbrati
zadovoljive kriterije uspeha in zato se je začelo
postavljati vprašanje, katero paradigmo uporabiti.
Potrebe po evalvacijskem raziskovanju so spo-
dbudile pragmatičen pristop, ki ni predan pred-
postavki, da obstaja le ena raziskovalna metoda
oz. le en raziskovalni pristop. Pragmatizem zahte-
va domišljijo, inventivnost in disciplino, da uja-
memo raziskovalne probleme z viri, ki so na voljo
(Cheetham, Fuller, McIvor, Petch 1992: 7-8). S
tem pogledom se strinja tudi Patton (1990: 195-
198), ki pravi, da se lahko v odvisnosti od razisko-
valnega vprašanja odločimo za tipično holistično-
induktivno paradigmo (kvalitativni pristop), ki
zajema kvalitativne podatke, holistično-induktivni
načrt naturalistične raziskave, analizo vsebine in
primera, ali za tipično hipotetično-deduktivno
paradigmo (kvantitativni pristop), ki zajema kvan-
titativne podatke, eksperimentalni načrt in statis-
tično analizo. Mogoče pa so tudi mešanice.
Kvalitativna raziskovalna strategija je po mne-
nju Pattona {op. cit.: 95-114) še posebej primerna
za študije procesa in evalvacije procesa, za eval-
vacije individualiziranih ciljev (kadar so cilji pro-
grama različni za različne uporabnike), za študije
primerov, za primerjavo programov, kadar se
osredotočimo na raznolikost, za evalvacijo imple-
mentacije, za ocenitev možnosti evalviranja, za
zagotavljanje kvalitete in zviševanje kvalitete, za
evalvacijo preventive in za dokumentiranje raz-
voja v času.
POMEN KVALITATIVNIH METOD
PRI EVALVACin PROJEKTOV
PROSTOVOLJNEGA DELA
(PROJEKT PROSTOVOLJNEGA DELA
NA ŠOLSKEM CENTRU V VELENJU)
Ker so cilji prostovoljnega dela precej široko opre-
deljeni, predpostavljamo, da bi evalvatorji projek-
tov prostovoljnega dela z raziskavo, ki bi temeljila
20
POMEN KVALITATIVNIH METOD PRI EVALVACIJI ROJEKTOV PROSTOVOLJNEGA DELA
na čisti kvantitativni strategiji, naleteli na podobne
probleme, kot jih omenjajo Chambers, Wedel in
Rodwell (1992: 275-276). Zato je v primerih,
ko želimo projekte evalvirati celovito po modelu
kompleksne evalvacije (Mesec 1997: 115), veliko-
krat treba uporabiti še mešane ali čiste kvalita-
tivne strategije.
Ko smo pripravljali evalvacijo dela projekta
prostovoljnega dela na Šolskem centru v Velenju
(učna pomoč osnovnošolcem), smo želeli eval-
virati zapisane cilje z vidika prejemnika pomoči,
z vidika prostovoljca, z vidika organizacije, ki
ponuja pomoč, in z vidika organizacije, ki pomoč
prejema. V skladu s strukturo kompleksne eval-
vacije smo pripravili še evalvacijo vloženega napo-
ra, evalvacijo procesa in evalvacijo (ne)namernih
učinkov.
Čisto kvalitativno strategijo smo uporabili za
evalvacijo procesa pomoči, za evalvacijo (ne)na-
mernih učinkov pri prejemnikih pomoči, za eval-
vacijo doseganja ciljev in za evalvacijo (ne)namer-
nih učinkov v organizaciji, v katero so vključeni
prejemniki pomoči, za evalvacijo doseganja ciljev
in evalvacijo (ne)namernih učinkov pri prostovolj-
cih kot posameznikih, za evalvacijo procesa, eval-
vacijo doseganja ciljev in evalvacijo (ne)namernih
učinkov v skupini prostovoljcev, in za evalvacijo
doseganja ciljev in evalvacijo (ne)namernih učin-
kov v organizaciji, v katero so vključeni prosto-
voljci. Za evalvacijo vloženega napora v vseh cilj-
nih skupinah in za evalvacijo doseganja ciljev z
vidika prejemnika pomoči pa smo uporabili me-
šane strategije. Čiste kvantitativne strategije v
evalvaciji dela projekta prostovoljnega dela na Šol-
skem centru v Velenju nismo uporabili, čeprav bi
bilo to pri evalvaciji ciljev z vidika prejemnika
pomoči mogoče narediti.
Za določene vrste evalvacije pri določenih cilj-
nih skupinah načrta evalvacije ne bi mogli pripra-
viti, če bi izhajali iz stališča, da je edina prava
znanstvena raziskava tista, ki temelji na pozitivi-
stični paradigmi. S pragmatičnim pristopom pa
smo raziskovalna (evalvacijska) vprašanja pove-
zali z viri, ki smo jih imeli na razpolago.
Evalvacijo procesa pomoči in evalvacijo proce-
sa dogajanja v intervizijski skupini prostovoljcev
si težko predstavljamo na drugačen način, kot da
zberemo podatke z opazovanjem dogajanja oz.
da analiziramo opise dogodkov. Zato smo pro-
stovoljce prosili, da vodijo dnevnike srečanj s pre-
jemniki pomoči in izčrpno opišejo dogajanje.
Dogajanje v intervizijski skupini je zapisovala
vodja projekta na šoli, v katero so bili vključeni
prejemniki pomoči. Vse te opise smo nato zbrali
in jih analizirali. Pri opazovanju dejavnosti (pro-
cesa) programa je v okoliščinah, kjer teorija pro-
grama ni eksplicitna oz. standardizirana, kjer je
program zavestno ateoretski, kjer osebje deluje
teoretsko nekonsistentno ali eklektično, bolje iz-
brati kvalitativni pristop (Chambers, Wedel, Rod-
well 1992: 147-187). Tako lahko razvijemo she-
me za opazovanje dejavnosti v programu in te
dejavnosti nato opazujemo. Druga možnost pa
je, da osebje izpolnjuje posebne standardne
obrazce za vsak primer dela z uporabnikom.
Podobno težko je s čistimi kvantitativnimi pri-
stopi evalvirati (ne)namerne učinke. Lahko sicer
predvidevamo, kaj bi se v projektu poleg zastav-
ljenega in predvidenega še zgodilo, in to izmerimo
z že pripravljenimi ali za namene evalvacije na
novo oblikovanimi merskimi instrumenti, vendar
na ta način izgubimo sled za tistimi učinki, ki jih
niso predvideli niti oblikovalci programa/projekta
niti mi sami. Zato je pomembno, da vse, ki so
vpleteni v delovanje programa/projekta (uporab-
nike, njihove svojce, izvajalce, predstavnike orga-
nizacij ...), vprašamo po njihovem mnenju o tem,
ali se je zgodilo kaj, česar niso pričakovali (tako
pozitivni kot negativni vidiki).
Evalvacija doseganja zastavljenih ciljev je v
veliki meri odvisna od tega, kako so opredeljeni
cilji programa. Če so cilji konkretizirani in zapi-
sani v taki obliki, da jih je mogoče izmeriti z različ-
nimi lestvicami, in če imamo na voljo kontrolno
ali vsaj primerljivo skupino, uporabimo čisti
hipotetično-deduktivni pristop (eksperimentalni
načrt, zbiranje kvantitativnih podatkov in statistič-
na analiza). Tak pristop je za evalviranje dosega-
nja ciljev z vidika prejemnikov pomoči v projektih
prostovoljnega dela mogoče uporabiti, saj nam
določene situacije omogočajo, da najdemo kon-
trolno ali primerljivo skupino, ki ne prejema po-
moči prostovoljcev, in izvedemo (kvazi) eksperi-
ment. Kontrolno ali primerljivo skupino pri upo-
rabnikih oz. prejemnikih pomoči v primeru pro-
jektov prostovoljnega dela oblikujemo iz tistih
oseb, ki čakajo na vključitev v projekt, saj se
pogosto zgodi, da je povpraševanje po pomoči
večje od razpoložljive ponudbe prostovoljcev.
Omejitev, ki jo moramo upoštevati, je v tem, da
ponavadi najprej dobijo pomoč prostovoljcev tisti,
ki so pomoči najbolj potrebni; tisti, ki morajo na
vključitev čakati, pa imajo ponavadi manj težav
in zato boljšo izhodiščno situacijo, Zato je pravo
21
LILIANA RIHTER
kontrolno skupino težko oblikovati. Rešitev za
ta problem ponujata Fitz-Gibbon in Morris (1987:
28—29; 156—157), ki navajata, naj v eksperimen-
talno in kontrolno skupino vključimo t. i. posa-
meznike na robu, ki so si podobni v kar največjem
številu značilnosti.
Pri evalviranju doseganja ciljev z vidika prosto-
voljcev je uporaba pristopa na podlagi čiste hipo-
tetično-deduktivne paradigme omejena zaradi
najmanj dveh razlogov. Prvi je ta, da imamo velike
težave pri izvedbi eksperimentalnega načrta, saj
je nemogoče dobid pravo kontrolno skupino (to
bi bili dsd, ki ne opravljajo prostovoljnega dela).
Anica Mikuš Kos (1997: 9) namreč navaja, da so
prostovoljci skupina ljudi, za katero je značilna
predvsem prosocialna usmerjenost in večja empa-
tija; ostali tega vedenja nimajo razvitega v tako
veliki meri. Prostovoljci se že v izhodišču razliku-
jejo od drugih ljudi, kar smo ugotovili tudi z našo
raziskavo, v katero smo vključili dijake Gimnazije
Velenje, ki opravljajo prostovoljno delo, in dijake,
ki se za vključitev v projekt prostovoljnega dela
niso odločili. Iz odgovorov na vprašanja v vprašal-
niku, ki meri prosocialno vedenje, smo oblikovali
indeks prosocialnega vedenja ter z uporabo t-testa
ugotovili, da imajo tisti ankedrani dijaki, ki oprav-
ljajo prostovoljno delo, bolj razvito prosocialno
vedenje. Kontrolno skupino bi lahko oblikovali
samo v primeru, da bi se v projekt prostovoljnega
dela vključilo preveč prostovoljcev in bi nekateri
dela ne mogli opravljati takoj, kar pa se v realnosd
zgodi le redko. Drugi razlog, da pri evalvaciji do-
seganja ciljev z vidika prostovoljcev ne moremo
uporabiti čistega hipotetično-deduktivnega pri-
stopa, je v tem, da so cilji z vidika prostovoljca
velikokrat zelo splošno opredeljeni in da dosega-
nja vseh teh ciljev ne moremo izmerid z merskimi
instrumenti, s katerimi bi zbirali le kvantitativne
podatke. Že pri najbolj splošnih opredelitvah
prostovoljnega dela oz. prostovoljstva zasledimo
navedbe, da »prostovoljstvo spodbuja osebnostni
razvoj, omogoča pridobivanje novih veščin in
znanj, razvija osebnostne potenciale, samozau-
panje in kreativnost« (Mikuš Kos 2002: 16). Za
ilustracijo, kako opredeljujejo cilje v konkretnem
projektu, navajamo cilje z vidika prostovoljca v
projektu, ki smo ga evalvirali (Predmetnik obvez-
nih izbirnih vsebin 1998; Rihter 2001: 15):
•	vsestransko osebnostno dozorevanje;
•	privzgajanje etičnih in socialnih vrednot,
njihovo globlje dojemanje, doživljanje in uresniče-
vanje (altruizem, iskrenost, humanizem, strpnost.
družbena odgovornost...);
•	odkrivanje in razvijanje drugih osebnostnih
potencialov (sposobnosti, kreativnosti, interesov,
spretnosti, specifičnih nadarjenosti, socialne sen-
zibilnosti, socialnih veščin, empatije, permisiv-
nosti, samozaupanja, samospoštovanja);
•	večanje zavedanja o raznih življenjskih do-
brinah in možnostih, ki jih daje življenje mla-
dostnikom;
•	pridobivanje dragocenih življenjskih izku-
šenj, znanj in spoznanj o sebi, o sočloveku in o
življenju;
•	lažje in ustreznejše študijsko odločanje, bolj-
še dojemanje nekaterih teoretskih premetov (dru-
žboslovnih) in dobra podlaga za študij v okviru
humanističnih ved;
•	večja samorealizacija in izboljšanje samopo-
dobe, zdravo uveljavljanje osebnosti, globlje doje-
manje smisla življenja, globlje doživljanje pozi-
tivnih čustev (ljubezni, veselja), sreče, notranjega
zadovoljstva, harmonije.
Vse to naj bi pri mladostnikih (prostovoljcih)
spodbujalo pozitivno naravnanost do življenja
(zdrav življenjski optimizem) in konstruktivno
razreševanje življenjskih problemov.
Nekatere izmed teh ciljev (ki so povezani z
osebnostjo) bi lahko izmerili s kvantitativnimi
merskimi instrumenti, saj obstajajo različne lest-
vice za merjenje osebnostnih lastnosti. Kar precej
ciljev pa je tako splošnih, npr. globlje dojemanje
smisla življenja, večanje zavedanja raznih življenj-
skih dobrin in možnosti, da vpogled v to, v kolik-
šni meri in ali sploh so doseženi, dobimo le s
pomočjo kvalitativnih metod.
Kot primerno metodo za evalvacijo ciljev, ki
so podobni tem, Patton (1990: 278-289) navaja
intervju. Namen intervjuja je ugotoviti, o čem kdo
razmišlja, oz. spoznati tiste stvari, ki jih ne mo-
remo neposredno opazovati. Pri tem izbiramo
med različnimi oblikami kvalitativnega intervjuja:
neformalni pogovor, intervju na osnovi splošnih
smernic in standardiziran odprt intervju. Razlika
med njimi je v stopnji določenosti vprašanj pred
samim intervjujem. Ko gre za neformalni pogo-
vor, vprašanj nimamo pripravljenih vnaprej. Pri
intervjuju na osnovi splošnih smernic imamo
predvidena splošna vprašanja, v standardizira-
nem odprtem intervjuju pa so vsa vprašanja opre-
deljena vnaprej. Glavna slabost pri intervjuju na
osnovi splošnih smernic (še v večji meri to velja
za neformalni pogovor) je, da zanemarimo po-
membne vidike problema, ker o njih sploh ne
22
POMEN KVALITATIVNIH METOD PRI EVALVACIJI ROJEKTOV PROSTOVOLJNEGA DELA
sprašujemo. Ker je tisti, ki sprašuje, fleksibilen
pri zaporedju in oblikovanju vprašanj, lahko do-
bimo tudi precej različne odgovore iz različnih
perspektiv, kar zmanjšuje njihovo primerljivost.
S standardiziranim odprtim intervjujem, kjer so
vprašanja postavljena natančno in vnaprej, dobi-
mo primerljive podatke (kar pri evalvaciji dosega-
nja ciljev ponavadi želimo, da primerjamo, katere
cilje so prostovoljci dosegli v večji in katere v manj-
ši meri), vendar je le malo fleksibilnosti in ne dobi-
mo (včasih zaželene) globine podatkov. V kon-
kretni raziskavi smo pri evalvaciji ciljev z vidika
prostovoljca uporabili mešanico intervjuja na
osnovi splošnih smernic in standardiziranega
odprtega intervjuja (nekateri ga poimenujejo del-
no standardiziran odprt intervju). Izbira te oblike
intervjuja se je pokazala za ustrezno, saj smo ime-
li glavna, bistvena vprašanja določena vnaprej
(kar omogoča primerjanje med odgovori), hkrati
pa smo v primerih, ko smo želeh dodatna pojas-
nila, postavljali dodatna vprašanja (kar omogoča
globino podatkov). Evalvator se mora glede na
vrsto informacij, ki jih želi dobiti, odločiti, kakšna
vprašanja bo postavil. Tako je mogoče po Pattonu
(op. cit,: 290-293) postaviti šest vrst vprašanj:
vprašanja, ki se nanašajo na izkušnje in obnašanje
in jih postavimo z namenom, da dobimo opise
izkušenj, vedenja, dejavnosti, ki bi jih lahko sicer
opazovali, če bi bili prisotni kot opazovalci,
vprašanja, ki se nanašajo na mnenja in vrednote
in jih postavimo z namenom, da razumemo kog-
nitivne in interpretativne procese pri ljudeh, vpra-
šanja, ki se nanašajo na čustvovanje in jih posta-
vimo z namenom, da bi razumeli čustvene odzive
ljudi na njihove izkušnje in misli, vprašanja, ki se
nanašajo na znanje in jih postavimo z namenom,
da odkrijemo, kakšne informacije ima oseba,
vprašanja, ki se nanašajo na zaznavne sposob-
nosti (kaj je kdo videl, slišal, otipal, okusil), vpra-
šanja, ki se nanašajo na karakteristike človeka oz.
demografska vprašanja - z njimi si pomagamo
odkriti značilnosti človeka, ki ga intervjujamo.
Kvalitativni pristop ima pri evalvaciji projektov
prostovoljnega dela velik pomen. Primeren je za
evalvacijo procesa in za evalvacijo (ne)namera-
vanih učinkov, pa tudi za evalvacijo ciljev z vidika
prostovoljcev. V določenih primerih je to sploh
edini pristop, ki ga je mogoče uporabiti, posebej
tam, kjer pogoji za pripravo evalvacijskega načrta
na podlagi čiste hipotetično-deduktivne paradig-
me niso izpolnjeni. Če bi v takih primerih vztrajali
pri kvantitativni paradigmi, ne bi mogli izpeljati
kompleksne evalvacije in bi bile povratne informa-
cije enostranske in pomanjkljive. Če pa izberemo
kvalitativni pristop (ali mešane pristope), moramo
biti pripravljeni na kritike zagovornikov kvantita-
tivnega pristopa.
KRITIKE KVALITATIVNIH METOD
IN KAÍ NAREDITI ZA POVEČANJE
VERODOSTOJNOSTI EVALVACIJ,
KI TEMELJIJO NA
KVALITATIVNI PARADIGMI
Največkrat se pojavljajo kritike, da znanje, prido-
bljeno s kvalitativnimi metodami, ni pravo objek-
tivno in racionalno znanje in da naj bi le kvanti-
tativne tehnike zbiranja empiričnega materiala
omogočile, da pridemo do veljavnih, zanesljivih,
objektivnih in numeričnih dejstev o družbeni real-
nosti (Halmi 1996: 24-28).
Patton (1990: 461-492) meni, da so verodos-
tojne tudi kvalitativne raziskave, in navaja načine,
ki nam omogočajo povečati verodostojnost tovrst-
nih raziskav in smo jih uporabili v evalvaciji dela
projekta prostovoljnega dela na Šolskem centru
v Velenju.
Prvi način je, da uporabimo strogo tehniko in
pravila za zbiranje kvalitetnih podatkov, ki jih
skrbno analiziramo. Pri tem moramo biti pozorni,
da utemeljimo veljavnost, zanesljivost in da (če
je mogoče) uporabimo triangulacijo.
Veljavna je tista analiza oz. interpretacija, kate-
re sodbe so utemeljene v gradivu. Zato moramo
za utemeljevanje veljavnosti raziskave (evalvacije)
preveriti prepis terenskih zapisov s stranko, s kate-
ro smo izvedli intervju, ter raziskovance seznaniti
z ugotovitvami analize in interpretacije in jih pro-
siti za mnenje. Raziskava je tem bolj konstruktno
veljavna, v čim večji meri so uporabljene ustrezne
operacionalne definicije teoretskih konceptov, več
virov podatkov, veriga dokazov, ter če osnutek
poročila pregledajo ključni raziskovanci. Notranja
veljavnost je tem večja, čim bolj zanesljivo ugotav-
lja vzročne odnose, kar pomeni, da ne dvomimo,
da določenim dogodkom sledijo drugi dogodki.
Zunanja veljavnost je tem večja, na čim več različ-
nih situacij lahko posplošimo ugotovitve. Pri eval-
vacijskih raziskavah se moramo zavedati omejit-
ve, da ugotovitev pogosto ne moremo posploše-
vati širše od projekta/programa, ki ga evalviramo
(Mesec 1998: 141-148).
23
LILIANA RIHTER
Zanesljiva je tista raziskava, ki da pri pono-
vitvah čim bolj podobne rezultate. Kvalitativne
raziskave težko ponavljamo, zato Mesec (ibid.)
kriterij zanesljivosti ublaži na ta način, da kot
zanesljivo raziskavo označi raziskavo, v kateri čim
bolj prepričljivo pokažemo, da bi prišli do enakih
ugotovitev, če bi lahko raziskavo ponovili ob sicer
nespremenjenih okoliščinah. To pomeni, da
moramo natančno in izčrpno opisati postopke
zbiranja podatkov in dokumentirati vsako infor-
macijo.
Raba triangulacije (Patton 1990: 461-492) je
pomembna za preverjanje konsistentnosti rezul-
tatov, ki smo jih dobili s pomočjo različnih metod
zbiranja podatkov (kvalitativnih in kvantitativnih).
Druge možnosti so še, da preverimo različne vire
podatkov z isto metodo (npr. postavimo ista vpra-
šanja prostovoljcem in njihovim mentorjem), upo-
rabimo različne ljudi za analizo istih podatkov
ali uporabimo več perspektiv oz. teorij za inter-
pretacijo podatkov.
Drugič, pomembna je verodostojnost razisko-
valca (evalvatorja), ki je odvisna od treninga, izku-
šenosti, statusa. Ker je raziskovalec tudi sam
instrument kvalitativne raziskave (z epistemo-
loškega vidika je v interpretativni paradigmi, na
kateri temelji kvalitativno raziskovanje, svet pro-
izvod spoznavajočega subjekta, predmet spozna-
vanja pa ni neodvisen od raziskovalca), mora v
poročilu zapisati, kakšne so njegove izkušnje,
usposobljenost, osebne povezave z ljudmi in pro-
gramom oz, projektom, ki ga evalvira. Evalvator
lahko vpliva na rezultate študije zaradi reakcij
udeležencev in osebja na njegovo prisotnost, za-
radi sprememb v njem samem tekom evalvacije,
zaradi predispozicij oz, usmeritev in zaradi (ne)-
kompetentnosti.
Tretjič - pomembno je tudi filozofsko prepri-
čanje o fenomenološki paradigmi. Gre za to, ali
cenimo naturalistično raziskavo, kvalitativne me-
tode in induktivno analizo. Kaj je resnica, je nam-
reč težko odkriti. Pozitivisti poudarjajo, da obsta-
ja le ena materialna resničnost in da so rezultati
ali resnični ali napačni. Vendar je ideja o tem, kaj
je resnično, odvisna od perspektive človeka, ki
to preučuje. Pomembno je, da evalvator zamenja
svoje zanimanje za resnico z zanimanjem za prak-
tično koristnost. Ker pri kvalitativnih metodah
uporabljamo manjši vzorec, rezultatov ne more-
mo posploševati. Poleg tega se moramo zavedati,
da so rezultati evalvacije uporabni le v pogojih, v
katerih smo jih pridobili. Interpretacije delamo
predvsem za tiste ljudi, ki jih pričakujejo in jih
bodo uporabili. Lahko sicer predvidimo vzročne
povezave med procesom programa in pričako-
vanimi rezultati, ne moremo pa z gotovostjo trditi,
da obstajajo.
Tako je treba, če želimo utemeljiti verodostoj-
nost raziskave, natančno opisati postopke zbira-
nja podatkov, analize, urediti in shraniti informa-
cije, da je v vsakem trenutku mogoče izvesti
preverjanje.
SKLEP
Na primeru dela projekta prostovoljnega dela na
Šolskem centru v Velenju smo prikazali postopek
priprave načrta in izvedbe kompleksne evalvacije
(Rihter 2001). Ta evalvacija je temeljila na čistem
kvalitativnem pristopu in na mešanih pristopih,
ki naj bi omogočili vpogled v določene podatke,
ki jih potrebujemo za izvedbo evalvacije. Ugoto-
vili smo, da je bilo mogoče v celoti izvesti zastav-
ljen načrt evalvacije, pri čemer sta zbiranje in ana-
liza kvalitativnih podatkov vzela veliko časa. Eval-
vacija procesa namreč zahteva, da opazujemo
dogajanje oz. da nekdo opiše celoten postopek
dogajanja, kar je pri projektih prostovoljnega dela
pogosto dolgotrajna aktivnost (srečanja prosto-
voljcev z uporabniki pomoči so navadno enkrat
tedensko, projekti pa trajajo najmanj leto). Evalva-
cija (ne)namernih učinkov in ciljev pri prostovolj-
cih predpostavlja vsaj izvedbo intervjuja, katerega
časovni okvir je odvisen od vprašanj, na katera
želimo dobiti odgovor. Tudi analiza kvalitativnih
podatkov je trdo delo, ki zahteva veliko ur pregle-
dovanja zapiskov, organiziranja podatkov, odkri-
vanja vzorcev, preverjanja veljavnosti virov podat-
kov in vzpostavljanja povezav med različnimi deli
podatkov. Ko analiziramo vsebino, začnemo naj-
prej z branjem in ob strani delamo pripombe, kaj
bi lahko naredili z določenimi deli podatkov. To
je začetek organiziranja podatkov oz, kodiranja,
V teh zapisih lahko odkrijemo razne vzorce, obli-
kujemo tipologije, izvedemo analizo s križanjem
dimenzij na logični osnovi in šele nato lahko
začnemo z interpretacijo.
Predpostavljamo, da je tudi pri evalviranju
projektov prostovoljnega dela na drugih področjih
mogoče z uporabo kvalitativnega pristopa in
kvalitativne metodologije priti do pomembnih
podatkov in informacij, ki bi jih sicer (če bi izhajali
iz stališča, da je edina prava znanstvena evalvacija
24
POMEN KVALITATIVNIH METOD PRI EVALVACIJI ROJEKTOV PROSTOVOLJNEGA DELA
tista, ki temelji na pozitivistični paradigmi) izgu-
bili.
Vlogo in pomen kvalitativnih metod vidimo v
tem, da spodbudimo evalviranje projektov prosto-
voljnega dela tudi z vidika samega procesa, (ne)-
namernih učinkov in dstih ciljev (predvsem pri
prostovoljcih), ki jih je resnično težko izmerid z
uporabo kvantitativnih metod. Le na ta način
namreč dobimo kompleksno sliko o posameznem
projektu prostovoljnega dela in ne le parcialnega
vpogleda v tiste aktivnosti, ki jih je mogoče izme-
riti na podlagi kvantitativne strategije raziskovanja
(evalviranja).
OPOMBA
' Evalvacijo razumemo tako, kot jo opredeli Blaž Mesec. Gre za postopek, v katerem zberemo objek-
tivne podatke o projektu prostovoljnega dela in ugotavljamo, koliko je v skladu z veljavnimi pravnimi
normami, običaji in zahtevami okolja, kako dosega cilje in kakšni so (ne)namerni učinki.
25
LILJANA RIHTER
LITERATURA
D. E. Chambers, K. R. Wedel, M. K. Rodwell (1992), Evaluating Social Programs. Massachusetts:
Allyn and Bacon.
J. Cheetham, R. Fuller, G. McIvor, A. Fetch (1992), Evaluating Social Work Effectiveness.
Buckingham: Open University Press.
C. T. Fitz-Gibbon, L. L. Morris (1987), How to Design a Program Evaluation. Newbury Park: Sage.
A.	Halmi (1996), Kvalitativna metodologija u društvenim znanostima. Zagreb: A.G. Matoš.
B.	Mesec (1997), Metodologija raziskovanja v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(študijsko gradivo).
-	(1998), Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
-	(2002), Metodologija evalvacije prostovoljnega dela. V: A. Mikuš Kos (ur.). Prostovoljci in varovanje
duševnega zdravja otrok. Ljubljana: Slovenska filantropija - Združenje za promocijo prostovoljstva
in Kolaborativni center SZO pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše (232—243).
A. Mikuž-Kos (1997), Vzgoja za prosocialno vedenje. V: Zbornik strokovnih tekstov na temo otroških
parlamentov v letu 1997: Odnosi med vrstniki. Ljubljana: ZPMS (4-10).
-	(2002): Prostovoljci in varovanje duševnega zdravja otrok. Ljubljana: Slovenska filantropija -
Združenje za promocijo prostovoljstva in Kolaborativni center SZO pri Svetovalnem centru za
otroke, mladostnike in starše.
Predmetnik obveznih izbirnih vsebin (1998). Postojna: Nacionalni kurikularni svet - Področna
kurikularna komisija za gimnazije.
M. O. Patton (1990), Qualitative Evaluation and Research Methods. Newbury Park: Sage.
L. Rihter (2001 ), Evalvacija prostovoljnega dela na področju šolstva: Evalvacija projekta prostovoljnega
dela na Šolskem centru Velenje. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za družbene vede (magistrsko
delo).
S. Žorga (2002), Kaj lahko ponudimo prostovoljcem in zakaj? Model mentorske supervizije in
usposabljanja. V: A. Mikuž Kos (ur.). Prostovoljci in varovanje duševnega zdravja otrok. Ljubljana:
Slovenska filantropija - Združenje za promocijo prostovoljstva in Kolaborativni center SZO pri
Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše (61—72).
26
Žarko Tepavčević
DRUŽINA IN PROSTI ČAS
UVOD
Glede na razmišljanja in raziskave številnih stro-
kovnjakov družbenih znanosti postaja prosd čas
eden od osnovnih problemov današnjega časa.
Težko bi našli toliko različnih opredelitev, kakor
jih prenese fenomen prostega časa.
Kompleksnost problematike prostega časa je
posledica delovanja različnih družbenih procesov.
Zato je prosd čas strukturiran družbeni pojav in
ga je treba proučevad z upoštevanjem vseh social-
nih, ekonomskih, političnih, kulturnih in etičnih
dejavnikov.
Velik pomen prostega časa za individualni,
družinski in družbeni razvoj zahteva, da posa-
meznik, družina in družba poskrbijo za ustvar-
janje pogojev ter napredek kulture v preživljanju
prostega časa. Hiter družbeni razvoj in v skladu
z njim spreminjajoča se miselnost, pa utrjuje
sodobne koncepte o prostem času in njegovem
kvalitetnem preživljanju.
V vsakdanjem življenju so še vedno prisotne
razlike med spoloma v načinu preživljanja pros-
tega časa. Zmanjševanje in odpravljanje teh razlik
omogočajo sodobne spremembe v družbi in
družini.
Današnji svet postavlja vedno bolj zahtevno
nalogo družini, da vzgaja otroka za enakoprav-
nost med spoloma pri preživljanju prostega časa.
V družini se namreč uveljavijo osnovne oblike
vedenja in dela, kot tudi vrednotenja dejavnosti v
prostem času.
Prosd čas je pomemben za skupni interes vse
družine in ima velik vpliv na interakcijo ter komu-
nikacijo. Vsekakor predstavlja socialno okolje,
kjer je najbolj vidna delitev dela med spoloma in
njuna usklajenost pri različnih aktivnostih.
OPREDELITEV PROSTEGA ČASA
Eno najsprejemljivejših definicij prostega časa je
dal J. Dumazedier:
Prosti čas je skupek aktivnosd, katerim se po-
sameznik svojevoljno lahko popolnoma pre-
daja, tako da počiva ali se zabava, povečuje
nivo svoje informiranosti ali izobrazbe, se pro-
stovoljno družbeno udejstvuje ali uresničuje
svojo svobodno ustvarjalno sposobnost, po-
tem ko je osvobojen svojih profesionalnih, dru-
žinskih in družbenih obveznosti. (Nav. po R.
Božovič 1975: 47.)
K. Roberts (1988) opredeljuje prosti čas kot
hkratnost aktivnosti, ki naj ne bi bile v neposredni
povezavi z ekonomsko vlogo, in pozitivnih izku-
šenj, ki jih doživljamo po končanem delu oziroma
po opravljenih obveznostih, ki so nam jih določili
drugi.
Mednarodna skupina raziskovalcev pod vod-
stvom J. Dumazedierja (1960) se je odločila za
naslednjo opredelitev:
Prosti čas se sestoji iz številnih dejavnosti, prek
katerih posameznik lahko izrazi svojo lastno
svobodno voljo - po počitku, zabavi, izpolnje-
vanju svojega znanja, izboljševanju svojih spo-
sobnosti ali po povečanju svojega prostovo-
ljnega sodelovanja v družbenem življenju -,
potem ko je opravil svoje poklicne, družinske
in socialne obveznosti.
V zvezi s tem N. Černigoj-Sadar (1991: 14)
ugotavlja, da ima definicija prostega časa, uteme-
ljena na »času, ki ostane«, številne pomanjklji-
vosti, ker »na obeh koncih starostnega kontinuu-
ma izgubi svoj pomen, tako za otroke kot upoko-
27
ŽARKO TEPAVCEVIC
jence, ob tem pa tudi ni jasna opredelitev socialnih
obveznosti.«
Prosti čas se je pojavljal v vseh obdobjih člo-
veške zgodovine, menjajoč svoj smisel in funkcijo,
glede na družbeno razvitost in razredno neena-
kost je bil v preteklosti privilegij vladajočega raz-
reda, ki je v svojih rokah koncentriral ekonomsko
in politično moč. Danes postaja prosti čas vedno
bolj produkt znanstvene in tehnične revolucije.
»Prosti čas kot množični pojav je produkt indu-
strijske družbe, za katero je značilno ločevanje
med delom in bivalnim okoljem, med produkcijo,
reprodukcijo in potrošnjo« (N. Černigoj-Sadar
1996b: 197). Prosti čas je rezultat družbenega
razvoja, spremenjenega načina produkcije, ure-
janja in omejevanja delovnega časa. Kot univer-
zalni družbeni fenomen je del ekonomskega, so-
cialnega, političnega in kulturnega dogajanja v
življenju.
Raziskovalci so ugotovili, da le proučevanje
zgodovine, predvsem pa analiza družbenih odno-
sov lahko odkrije funkcijo in pomen prostega ča-
sa. Prosti čas kot splošen družbeni pojav ima
različne funkcije (socialne, zdravstvene, kulturne,
pedagoške idr.).
Različni avtorji funkcije prostega časa različno
definirajo. Po J. Dumazedierju (1960) ima prosti
čas tri najpomembnejše funkcije:
1.	Počitek, ki omogoča premagati utrujenost
in napetosti vsakdanjega življenja.
2.	Razvedrilo in zabava, ki sta usmerjena na
ustvarjanje pogojev, ki naj bi uspešno prekinili
vsakdanjo rutino in monotonijo.
3.	Razvoj osebnosti, ki je eden od pogojev
spontane rasti in afirmacije človekovih ustvar-
jalnih moči, njegove zavesti.
DRUŽINA IN IZRABLJANJE
PROSTEGA ČASA
Vsebina in količina prostega časa sta določeni z
vsakokratnim zgodovinskim in socialnim kon-
tekstom. Glede izrabe prostega časa nastopajo
razlike v vsakdanjem življenju, ker imajo pripad-
niki različnih socialnih slojev zelo različne mate-
rialne možnosti kakor tudi različne potrebe za
realizacijo te pravice, ki je povezana s problemi
delitve dela in s prevladujočimi družbenimi in
osebnimi vrednotami. Znano je, da je od značil-
nosti relacije delo-prosti čas odvisen pomen, ki
ga imata ti dve področji za posameznika, družino
in družbo.
Ženska je bila skozi vso zgodovino razrednih
družb pretežno v inferiornem položaju tako v
javni kot v zasebni (družinski) sferi. Zato je pri
obravnavi prostega časa s tega vidika zelo pomem-
ben proces emancipacije ženske na vseh podro-
čjih družbenega in individualnega življenja.
Današnji svet postavlja vedno bolj zahtevno
nalogo družini, da vzgaja otroka tudi za enako-
pravnost med spoloma pri preživljanju prostega
časa. V družini se namreč uveljavijo osnovne obli-
ke vedenja in dela, kot tudi vrednotenja dejavnosti
v prostem času. »Od otroštva naprej je prosti čas
povezan z osnovnimi vlogami in identiteto - v
samorazvijanju igre, pridobivanju socialnih veščin
in lastnih konceptov sposobnosti ter v začenjanju
in graditvi primarnih odnosov« (Kelly 1985: 124).
Tradicionalno-patriarhalni tip družine je pod
pritiskom zunanjih sprememb začel razpadati. V
takem tipu družine so družinske vloge vseh članov
jasne in vnaprej znane. Žena je zaprta v družinski
krog in to se odraža tudi na njenem prostem času.
Čeprav je doma, prostega časa skorajda nima ali
pa ga združuje z gospodinjskim delom. Po drugi
strani pa se lahko mož kot zastopnik družine v
odnosu do družbe umakne pred družinskimi ob-
veznostmi in si na ta način zagotovi več prostega
časa z več možnostmi svobodne izbire in ga zato
bolje izkoristi. Preživlja ga v družbi s prijatelji,
po lokalih, športnih igriščih, klubih ali kakšnih
drugih interesnih dejavnostih, ki se odvijajo pre-
težno zunaj doma, posebej pa je to izrazito v pri-
meru nezadovoljstva s partnerico in z družino.
Tako lahko pride do dezintegracije družine, kate-
re posledica je razveza zakonske zveze oziroma
razpad zunajzakonske skupnosti.
Zaposlovanje žensk je prispevalo k začetku
odpravljanja tradicionalne delitve vlog med mo-
škim in žensko. Tako se je začela podirati patriar-
halna struktura odnosov med spoloma. Postopno
razpadanje patriarhalne družine je moškemu od-
vzelo privilegij gospodarja, ki ščiti družino nav-
zven in odloča o vsem navznoter. Tudi nanj je
padel določen del bremena iz gospodinjstva in
vzgoje otrok, ki je bil prej izključno ženska skrb.
Bolj pravična razdelitev gospodinjskega dela
ni v tem, da bi ženske prevalile vse »breme«
gospodinjstva na moška pleča, temveč v tem,
da bi si celotno skupno delo bolj pametno raz-
delila. In obratno to pomeni, da bi bila moški
in ženska, ki imata otroke, bolj izenačena tudi
28
DRUŽINA IN PROSTI ČAS
v smislu zaposlitve. (Bergstrand et al 1996:
150-151.)
Raziskovalci so ugotovili, da imajo ženske tudi
omejen dostop do materialnih sredstev za prosd
čas. Tako žene porabijo manj denarja za prosti
čas kot njihovi možje. To je posebej izrazito pri
družinah z nižjimi dohodki. Pomanjkanje denarja
se najbolj pozna pri prostem času. Če ženska
nima lastnega dohodka, tudi njen prosd čas nima
primerne veljave, zato je v deprivilegiranem polo-
žaju v odnosu do moškega.
Razmerje med prosdm časom ženske in mo-
škega v sodobni družbi je povezano s številnimi
ekonomskimi, političnimi in socialnimi spremem-
bami. Dokaz, da poteka proces zmanjševanja raz-
lik med spoloma na področju prostega časa, potr-
jujejo procesi vzpostavljanja enakih možnosti za
oba spola in ustvarjanja nove kulture odnosov
med moškim in žensko na področju dela in druži-
ne. Pozitivne spremembe zadevajo naslednje
vidike:
•	odpravljanje patriarhalnosti, seksizma in
diskriminacije med spoloma,
•	vzpostavitev norm za pravno varstvo žensk,
•	zaposlovanje in izobraževanje žensk,
•	spremembe v družini in gospodarstvu,
•	povečan družbeni in individualni standard,
•	urbanizacija prostora in življenja itn.
Prosti čas je lahko priložnost za avtonomno
delovanje in neodvisnost. Torej prosti čas omo-
goča posamezniku, da uveljavi svobodo, samo-
stojnost in identiteto.
Če govorimo o nogometni tekmi ali večernem
tečaju, je to sprejemljiv razlog za zakonca ali
otroka, da gre po svoje. Tako prosti čas opra-
vičuje neodvisnost od družine. To je hkrati
prostor, ki razvija nedružinske identitete, ki
dopolnjujejo družinske. (Kelly 1985: 137.)
Tipično »moških« ali »ženskih« prostočasnih
aktivnosti je danes malo. Obstajajo pa še vedno
ovire (tradicija, predsodki), ki ohranjajo diferen-
ciacijo spolov tudi na področju prostega časa. Raz-
like so ohranjene le na tistih področjih, kjer je bil
vpliv tradicije močnejši. Spremembe v družbi in
družini (odpravljanje neenakopravnosti med mo-
škim in žensko) posredno vplivajo na zmanjševa-
nje razlik med spoloma v izrabi prostega časa.
Prizadevanje žensk in tudi v zadnjem času
nekaterih moških (npr. na Švedskem) za odpravo
tradicionalnosti in stereotipnega načina preživlja-
nja prostega časa je povezano z emancipacijo žen-
ske na področju gospodinjstva, vzgoje otrok, dela,
izobraževanja, poklicne usposobljenosti ter poli-
tične in kulturne angažiranosti. »Domača opravila
in skrb za otroke so vendarle nekaj takšnega, kar
bi si morala moški in ženska deliti... Dom nikakor
ni nevtralno prizorišče, je preizkusna steza za pre-
izkušanje novih moških in ženskih vlog« (Bergs-
trand eia/. 1996: 160).
Osnovni element prostega časa je osebna svo-
boda, ki se zaradi tega kosa z večino obveznosti
in vlog moškega in ženske v družbi in družini. N.
Černigoj-Sadar (1991) meni, da lahko odnos med
družino in prostim časom obravnavamo z dveh
vidikov:
•	Prosti čas lahko pojmujemo kot vir, ki pripo-
more k stabilnosti in bogastvu družinskih od-
nosov oziroma kot vir, ki je nujen za razvojne
možnosti. Torej prosti čas pomembno prispeva k
centralni investiciji življenja, ki je družina.
•	Drugi pristop pa obravnava družino kot vir
za prosti čas. Družina daje socialni kontekst za
večino prostega časa. S tega vidika je prosti čas
nujen prostor za svobodo, ekspresivnost in razvoj
osebnosti.
Prosti čas je pomemben za skupni interes vse
družine. Odrasli in mladoletni člani družine se
združijo in poenotijo mnenja pri odločanju in pla-
niranju (npr. potovanja in počitnice, izlete v nara-
vo ipd.). Prosti čas daje kvaliteto starševstvu in je
socialni prostor starševstva in družinskih odno-
sov. V zvezi s tem J. R. Kelly (1985: 137) navaja:
Družinsko življenje, ki bi bilo sestavljeno iz
obveznosti in urnikov, bi bilo brez prostega
časa in spontanosti prikrajšano za veselje in
odprtost, ki razbijata rutino in monotonost in
dajeta čustveno bogastvo. Prosti čas je prilož-
nost, da poskusimo razvijati nove aspekte dru-
žinskih odnosov. Medtem ko obstajajo vredno-
sti v rutinskem deljenju obveznosti, celo pri
pomivanju posode, je prosti čas kontekst nepri-
čakovanega in novega. Prav v prostem času
bomo najpogosteje razbili rutino in odkrili
nekaj novega v odnosih.
Aktivnosti, v katerih sodeluje vsa družina, v
večji meri pripomorejo k izboljšanju medsebojnih
odnosov kot pa aktivnosti, v katerih sodelujejo
posamezni člani. D. Orthner (1976) razlikuje ak-
tivnosti, v katerih zakonca participirata skupaj.
29
ŽARKO TEPAVCEVIC
in vzporedne aktivnosti, v času katerih sta oba
skupaj, vendar z malo interakcije. Pri tem ugo-
tavlja, da imajo aktivnosti, ki jih zakonca izbereta
za področje skupnega delovanja, za cilj poglobiti
sheme in obrazce komunikacije ter ostale oblike
skupnega delovanja v zakonski zvezi.
I. R. Kelly (1985: 138) opisuje tri različne
oblike družinskega prostega časa:
•	Neformalni prosti čas se najpogosteje odvija
doma. Nekatere aktivnosti zahtevajo interakcijo,
nekatere jo dovoljujejo in nekatere jo blokirajo.
•	Planirani dogodki so točno določeni vrhovi
družinske interakcije. Pri nekaterih družinah po-
stane mati čuvaj socialnega urnika in arbiter v
konfliktih. Žongliranje z vsemi prioritetami, urni-
ki, spremembami, izgubami in nepredvidljivimi
situacijami je lahko zahtevna in kompleksna nalo-
ga v družini z odraščajočimi otroci.
•	Počitnice bolj ali manj vključujejo tudi poto-
vanje, ki ima lahko več dimenzij. Ne samo, da se
tukaj najdejo anticipacija, spominjanje in izkušnja
kot taka, družinsko potovanje je nekaj več. Neka-
teri starši so poročali, da samo sedenje v avtu,
brez kakršnih koli motečih dolžnosti ali vmeša-
vanj, omogoča enkratno priložnost za komunika-
cijo, še posebej s starejšimi otroci.
J. R. Kelly (1987: 111-112, 159-161) omenja
te vidike prostega časa, ki so pomembni za kvali-
teto odnosov v družini in razvoj osebne identitete:
•	prosti čas je vzajemni interes družine, fokus
interakcije in komunikacije,
•	prosti čas razširja prostor za starševstvo,
•	prosti čas je priložnost za preizkus in razvoj
novih družinskih odnosov,
•	prosti čas je lahko priložnost za avtonomijo
in neodvisnost, omogoča legitimno neodvisnost
od družine,
•	pričakovanje vzajemne podpore v družini
je odvisno od prostovoljnih odločitev in tudi od
izpolnjevanja socialnih pričakovanj in legalnih
zahtev,
•	večina ljudi je najraje v družbi s tistimi, ki
jih pozna in jim zaupa.
Družinsko življenje je zelo prepleteno s pro-
stim časom. Splošno je znano, da tisti, ki imajo
več časa, denarja, mobilnosti, izobrazbe in prija-
teljskih vezi, sodelujejo v večjem številu aktivnosti
v prostem času.
Partnerstvo v prostem času je glavni element
zakonskega in družinskega življenja.
»Spremenjena vloga ženske daje tudi možno-
sti, da prosti čas ne bo več, v takšnem obsegu kot
je bil do sedaj, opredeljen s spolom« (N. Černigoj-
Sadar 1991: 98). B. Westerberg (Bergstrand et
al. 1996: 150) pa poudarja, »da bi moški morah
v večji meri 'deliti breme', ali z drugimi besedami,
da bi morali deliti odgovornosti pri skrbi za dom
in za otroke. To naj bi bil predpogoj za enako-
pravnost v službi in na drugih družbenih po-
dročjih.« Moški, ki sodelujejo pri vzgoji otrok in
domačih opravilih, utrjujejo partnersko in dru-
žinsko skupnost in se redkeje razvežejo (ločijo)
kot tisti, ki se teh nalog otepajo.
Prosti čas je v načinu življenja družine mar-
sikaj spremenil. Vsak družinski član, ne glede na
spol ah starost, ima pravico svobodno odločati o
svojem prostem času. Ker lahko sestavljajo dru-
žinsko skupnost člani zelo različnih starosti, se
njihov prosti čas tako po obliki kot po vsebini
zelo razHkuje. Pričakovati je, da bodo imele žen-
ske na splošno manj prostega časa zaradi obvez-
nosti do otrok, kajti število samohranilk z majh-
nimi dohodki se drastično povečuje.
Vedno večje število žensk, ki se same ukvarjajo
z varstvom, vzgojo in oskrbo otrok, je prikrajšano
za preživljanje prostega časa (nimajo dovolj ne
časa ne denarnih sredstev).
Sodelovanje moških v družinskem življenju se
je v zadnjih nekaj desetletjih povečalo. Empirični
podatki nekaterih raziskovalcev, npr. N. Černigoj-
Sadar (1991), kažejo, daje to sodelovanje najbolj
izraženo pri negi in vzgoji otrok. Ta trend, ki se
je pojavil v Sloveniji v sedemdesetih letih prejšnje-
ga stoletja predvsem pri mladi generaciji staršev,
je v začetku osemdesetih let uveljavljen že v pribli-
žno eni tretjini. Vsekakor pa se vsebina aktivnosti
in čas porabljen za to aktivnost med spoloma še
vedno razlikuje.
KVALITETA PREŽIVLJANJA
PROSTEGA ČASA
Kvaliteta preživljanja prostega časa neposredno
vpliva na kvaliteto življenja družine. Seveda pa
vpliva na preživljanje prostega časa cela vrsta
objektivnih in subjektivnih okoliščin. Morda je
ena najpomembnejših zdravstveno stanje članov
družine.
Pogoji za zdravje in zdravo življenje so obču-
tek varnosti (neogroženost življenja), imeti po-
membne vloge in funkcije v družbi, primerno
izobrazbo, dostojen dom in ustrezne zaslužke za
zadovoljevanje osnovnih potreb. »Nizek nivo
30
DRUŽINA IN PROSTI ČAS
življenja, materialna negotovost in pomanjkanje
izobrazbe, ovirajo aktivno participacijo v domeni
prostega časa in so resna ovira za uresničevanje
demokracije samega prostega časa« (Božovič
1975: 167).
Pri preživljanju prostega časa družine so po-
membne okoliščine, ki vplivajo na kvaliteto živ-
ljenja. Naj poleg zdravstvenega stanja omenimo
samo nekatere sklope teh vplivov: demografske
značilnosd, stanovanjske razmere, finančno sta-
nje, zaposlitev idr. N. Černigoj-Sadar (1996a) gle-
de kvalitete življenja družin v Sloveniji v svoji razi-
skavi ugotavlja, da je osebni dohodek na osebo v
povprečju nizek. Tako družinam zmanjka denarja
za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb, kar
vpliva na način in kvaliteto preživljanja prostega
časa.
Kadar govorimo o preživljanju prostega časa,
ne smemo pozabid na vpliv življenjskih razmer.
Če se izboljšajo življenjske razmere, se tudi kvali-
tativno spreminja prosti čas, ki v povratni smeri
pomembno vpliva na zdravje in kakovost življenja
vsakega posameznika, družine in družbe.
Partnerski oz. družinski odnosi, ki omogočajo
vsem članom družine svobodo pri individualnem
preživljanju prostega časa in obenem tudi dovolj
povezovanja skupnih interesov vseh članov, so
močan integracijski faktor v življenju družine. V
primerih, ko posamezen partner oz. družinski
član izrablja prosd čas na škodo drugega partnerja
oz. drugih članov družine, pa to vedenje deluje
dezintegracijsko in pogosto rezuldra v popolnem
razpadu družine in zakonske oziroma zunaj-
zakonske skupnosti.
SKLEP
Vse spremembe v sodobni družbi, ki se nanašajo
na spremembe v zakonski zvezi oziroma zunaj-
zakonski skupnosd in družini, imajo namen, da
dvignejo kvaliteto partnerskega in družinskega
življenja. Indikator kvalitete partnerskega oziro-
ma družinskega življenja pa je način preživljanja
prostega časa. V vsakdanjem življenju so še vedno
prisotne razlike med spoloma v načinu preživlja-
nja prostega časa. To je posledica neenakomerne
porazdelitve dela med partnerjema oziroma med
člani v družini. Zmanjševanje in odpravljanje teh
razlik omogočajo sodobne spremembe v družbi
in družini. Prosd čas je pomemben za skupni inte-
res vse družine in ima velik vpliv na interakcijo
ter komunikacijo. Vsekakor gre za socialno
okolje, kjer je najbolj vidna (hierarhična) delitev
dela med spoloma in njuna neenaka udeležba pri
različnih aktivnosdh.
Prosd čas ponuja priložnosd za ublažitev kon-
fliktnih situacij, ki vodijo v krizo ali celo razbitje
družinske skupnosti. Skupno preživljanje proste-
ga časa omogoča partnerjema in njunim družin-
skim članom bogatejše partnersko in družinsko
življenje in delo, pri čemer je zelo pomemben
element to, da ga tako skupaj načrtujejo kot tudi
preživijo. Tako se lahko starši bolj posvetijo drug
drugemu, svojim otrokom, vzgojnim vprašanjem
in odnosom v družini.
Prosd čas je področje, polno različnih možno-
sti za počitek in razvoj ustvarjalnih sposobnosti,
moralnih kvalitet, vzpostavljanja enakopravnosti
med moškim in žensko ter iskrenih in bolj pravič-
nih odnosov tudi med generacijami.
V preteklosti so bila vsa prizadevanja v glav-
nem usmerjena na kvantitativno povečanje pro-
stega časa. Danes pa je osnovni problem vpra-
šanje, kako zagotoviti kvalitetno, vsebinsko polno
preživljanje prostega časa za moške in ženske
vseh starosti, slojev in razredov.
Ob opazovanju dejavnosti prostega časa, tako
v širši družbeni skupnosti kot v družini, je bistve-
no ne le, koliko ima posameznik prostega časa,
temveč zlasti, kaj pri tem doživlja, kaj mu pomeni
dejavnost v tistem trenutku, v čem je njegovo
samopotrjevanje, zadovoljstvo, celoten spekter
akcij in ugodja.
Oblikovati je treba kulturo prostega časa.
Temelje taki kulturi dajejo okoliščine, v katerih
se človek socializira. Vsekakor moramo več po-
zornosti posvetiti organiziranemu prostemu času
v družini, ga obogatiti s kulturnimi vsebinami in
vrednotami.
Možnosti za preživljanje prostega časa, njegov
obseg in njegova vsebina so odvisni od družbeno-
političnih, ekonomskih, socialnih, kulturnih dejav-
nikov, npr. od razvoja gospodarstva, načina dru-
žbene ureditve, kulture, materialnega bogastva
(družbe, družine, posameznika) itn.
Razlike med spoloma pri preživljanju prostega
časa še vedno obstajajo in so kljub nenehnim pri-
zadevanjem premiki v smeri pozitivnih sprememb
dokaj počasni.
Proces transformacije družbene zavesti od ne-
kdanjih tradicionalnih miselnih vzorcev in vsebin
do sprejetja sodobnih na enakopravnosti med
spoloma temelječih konceptov je dolgotrajen.
31
ŽARKO TEPAVCEVIC
Zaradi tega se razlike med spoloma, tako na po-
dročjih vseh segmentov družbe kot tudi prostega
časa, relativno počasi zmanjšujejo in odpravljajo.
Obstoj razlik med spoloma pri načinu preživ-
ljanja prostega časa je odvisen od cele vrste druž-
benih dejavnikov. Ti dejavniki so hkrati vzrok za
obstoj razHk kot tudi vzrok za njihovo zmanjše-
vanje. Proces zmanjševanja teh razlik je zato pove-
zan s spreminjanjem na področju vzgoje in izobra-
ževanja (nediferencirana vzgoja po spolu tako v
družini kot v šoli; enakopravno spolno nesele-
ktivno stimuliranje izobraževanja), v politiki zapo-
slovanja in nagrajevanja pri delu. Naštete spre-
membe vplivajo najbolj na spreminjanje družbene
in družinske vloge žensk. Z omenjenimi pozitiv-
nimi socialnimi, ekonomskimi in političnimi spre-
membami, bi se družbeni ter družinski status
ženske izboljšal.
Prizadevanja žensk (tudi nekaterih moških
npr. na Švedskem) za vzpostavitev enakopravnih
odnosov med spoloma na vseh področjih druž-
benega življenja prispevajo k zmanjševanju razlik
med moškim in žensko tudi v načinu preživljanja
prostega časa. K temu procesu bistveno prispe-
vajo tudi procesi demokratizacije družine in od-
nosov v njej. To pa je najboljša pot, da se pospeši
uveljavitev žensk kot enakopravnega subjekta,
tako v družini in v vseh sferah družbe kot tudi v
načinu preživljanja prostega časa. Kljub temu pa
raziskovalci predvidevajo, da bodo imele ženske
v prihodnosti na splošno manj prostega časa
zaradi obveznosti do otrok, kajti število samohra-
nilk z majhnimi otroki se bo povečalo.
Sodelovanje moških v družinskem življenju se
je v zadnjih desetletjih povečalo. Mlajše generacije
staršev pogosteje delijo skrb za nego in vzgojo
otrok ter gospodinjska dela. Sodelovanje moških
pri vzgoji otrok in domačih opravilih naj bi bil
pogoj za enakopravnost na vseh drugih področjih
vsakdanjega življenja.
Naj torej poudarimo, ko obravnavamo preživ-
ljanje prostega časa, da pri tem ne smemo pozabiti
na vpliv življenjskih razmer. Če se izboljšajo živ-
ljenjske razmere, se tudi kvalitativno spreminja
prosti čas, ki v povratni smeri pomembno vpliva
na zdravje in kakovost življenja vsakega posamez-
nika, družine in družbe.
LITERATURA
G. Bergstrand et al. (1996), Prostori moškosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
R. Božović (1975), Iskušenja slobodnog vremena. Beograd: Mala edicija ideja.
N. Černigoi Sadar (1991), Moški in ženske v prostem času. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
-	(1996a), Kvaliteta življenja družin. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede (raziskava).
-	(1996b), Prosti čas. V: Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
J. Dumazedier (1967), Towards a Society of Leisure. New York: The Free Press.
J. R. Kelly (1985), Leisure Identities and Interactions. London: Allen and Unwin.
-	(1987), Freedom to Be: A new sociology of leisure. New York: Macmillan Publishing Company.
D. Orthner (1976), Patterns of leisure and meritai interaction. /. of Leisure Research, 8.
K. Roberts (1988), Leisure Theory: Defending the roots and cultivating the new branches. USA
Conference: Leisure, Labour and Lifestyles. Brighton.
32
PRAKSA
25 LET SOCIALNEGA DELA V DOMU UPOKOJENCEV MARIBOR
IZKUŠNJE IN RAZVOJ
ZAČETEK SOCIALNEGA DELA
V DOMU UPOKOJENCEV MARIBOR
(DUM)
Prva socialna delavka v DUM je bila danes že
upokojena Vanda Vidovič. V dom na Pobrežju je
prišla leta 1974, tri mesece po njegovem odprtju.
Po njenem pripovedovanju je bil Dom Danice
Vogrinec takrat eden izmed najlepših domov v
Sloveniji, z velikimi svedimi hodniki, večnamen-
skimi prostori, zelo ugodnimi bivalnimi prostori,
katerih večina je imela tudi balkone. Maribor in
Mariborčani so bili ponosni nanj in ga niso jemali
kot ustanove, v kateri naj bi ljudje čakali na konec
svoje življenjske pod, ampak kot dom, kjer še mlaj-
ši upokojenci aktivno preživljajo jesen življenja.
Sprva so vanj prihajali večinoma mlajši upo-
kojenci v sorazmerno dobrem telesnem in du-
ševnem stanju v primerjavi s poznejšo starostno
strukturo stanovalcev tega doma.
Sredi sedemdesetih let je bilo v Sloveniji 34
domov za stare ljudi in zelo malo zaposlenih
socialnih delavcev. Vendar pa o socialnem delu v
DUM tudi v tistem začetnem obdobju nikakor
ne moremo govorid zgolj kot o upravno-admi-
nistrativnem socialnem delu. Socialna delavka se
je ukvarjala z ljudmi pri njihovem vživetju v
domovsko življenje; pripravi na sprejem v dom
je takrat lahko namenila več časa, nekatere staro-
stnike je celo obiskala na njihovih domovih (nekaj
let je imel DUM samo okoli 100 oskrbovancev).
Za to prvo obdobje je bilo značilno, da ni bilo
vrst čakajočih, ki bi želeli žived v njem.
Imeli so svoj kulturni odbor za pripravo kultur-
nih prireditev, prirejali so okrogle mize ipd. V
dom so že takrat radi prihajali znani gledališki
umetniki (Borštnikovo srečanje), znani kulturni
delavci ter najrazličnejši glasbeniki in skupine.
Izdajali so tudi svoj časopis, prirejali likovne raz-
stave in še bi lahko naštevali.
Struktura stanovalcev doma se je glede na po-
trebe po oskrbi začela v osemdesedh letih počasi
spreminjati. V dom je prihajalo čedalje več ljudi,
ki so potrebovali poleg osnovne še dodatno oskr-
bo, nastajale so vrste čakajočih za sprejem, zato
so zgradili dodatni stolpnici, najprej za dementne
starostnike, pozneje tudi za nepokretne.
Žal d stolpnici, predvsem slednja (za nepo-
kretne stanovalce) nista bili več grajeni tako »raz-
košno« kot prvi stolpič, torej z dnevnimi prostori
in enoposteljnimi sobami.
SOCIALNO DELO V DUM DANES
PRIPRAVA OZ. POSTOPEK
ZA SPREJEM NOVEGA STANOVALCA
V DOM
Socialni delavec v DUM ima kot strokovnjak po-
membno vlogo, njegov prvi stik s stanovalcem
doma se začne s pripravo starega človeka na dom.
Postopek sprejema nalaga socialnemu delavcu
zbiranje potrebne dokumentacije in razgovore s
prosilcem in njegovimi sorodniki. Pomembno je,
da si prosilec dom ogleda in ga tako bolje spozna,
socialni delavec pa ga že pred sprejemom obširno
seznani z življenjem v njem, s hišnim redom, z
možnostmi, ki mu jih dom ponuja. Tako prosilcu
kot tudi njegovim svojcem posved ustrezno mero
pozornosd in časa. Zavedati se moramo, da je za
starejšega človeka prihod v dom pomemben dogo-
dek njegovega življenja. Ne gre samo za preselitev
v drugo stanovanje, ampak za pomembno spre-
membo v njegovem dotedanjem življenju. Zapu-
sdd mora namreč ne samo svoje stanovanje in
pohištvo, ampak tudi družinske člane, sosede, pri-
jatelje, skratka, svoje socialno okolje.
Prosilci, ki so še pokretni, lahko vse potrebno
za sprejem v dom uredijo sami. Navadno se na
sprejem pripravljajo že dalj časa, pred prihodom
v dom so praviloma večkrat v stikih s socialnim
delavcem in se za to dejanje najpogosteje odločajo
sami.
33
PRAKSA
O dobri pripravi starega človeka na prihod v
dom bi težko govorili takrat, kadar na hitro spre-
jemamo »nujne« primere iz bolnišnic ali drugih
zavodov, pa tudi iz domačega okolja. Slaba pri-
prava na odhod v dom zagotovo negativno odseva
na poznejše počutje in sprejemanje domovskega
življenja. Navadno gre za ljudi, ki so nepokretni,
nekateri tudi brez sorodnikov, ali pa so jim svojci
zamolčali prihod v dom, češ da gredo v bolnišnico
na rehabilitacijo itn.
Nezadovoljivo pripravo v domačem okolju na
poznejše življenje v domu bi lahko rešili tako, da
bi socialni delavec doma prosilca obiskal že
poprej ter z njim in njegovimi svojci navezal stik.
Tako je mogoče ublažiti stisko starejšega človeka
ob prihodu v dom, socialni delavec mu lažje pred-
stavi življenje v njem in mu tudi ne obljublja če-
sa, česar pozneje ne bi bilo mogoče uresničiti.
O sprejemu v dom odloča komisija za sprejem
in odpust oskrbovancev, ki jo sestavljajo direkto-
rica, glavna sestra oziroma vodja zdravstveno-
negovalne službe in socialni delavec, ki zbere in
pripravi vso potrebno dokumentacijo, jo uredi
po zaporedju in po nujnosti sprejema.
Naraščajoče potrebe po varstvu v domu so
povzročile dolge čakalne dobe za sprejem v DUM
v obeh enotah. Take razmere povzročajo nevz-
držen pritisk na njegovo socialno službo. Dogaja
se namreč, da se moramo zaradi takega položaja
odločati le za nujne sprejeme, pri katerih je v
ospredju huda zdravstvena in socialna proble-
matika. Vsi ostaU prosilci čakajo na sprejem tudi
po dve leti in več.
Na območju Maribora smo že leta 1993 us-
tanovili koordinacijsko telo vseh socialnih služb
(CSD Maribor, Ruše in Pesnica, socialna služba
Splošne bolnišnice, socialna služba patronaže,
oddelek za psihiatrijo Splošne bolnišnice), ki rešu-
je zadeve, povezane z varstvom starejših v domu
na območju širše mariborske regije.
Na tej koordinaciji predstavimo nujne primere
za sprejem in izdelamo njihov seznam. Komisija
za sprejem in odpust upošteva dogovor koordina-
cije o nujnih sprejemih, ki se jim pridružijo še
prosilci, ki si urejajo sprejem mimo omenjenih
institucij.
S koordinacijo smo zmanjšah pritisk med in-
stitucijami, s katerimi urejamo namestitev v dom,
in izboljšali komunikacijo med strokovnimi delav-
ci, saj smo se pri tem podrobneje seznanili tudi z
delovanjem vsake izmed njih.
Socialne delavke načrtujemo sprejem novih
oskrbovancev doma^ob dnevih, ko nimamo urad-
nih ur za zunanje stranke. Tako lahko več časa
namenimo na novo sprejetemu starostniku, njego-
vim sorodnikom ah drugim spremljevalcem. Naj-
prej je treba izpolniti osebno kartoteko, urediti
začasno prijavo ter dogovor o načinu plačevanja
oskrbnine in pranju osebne garderobe.
Pri sprejemu sodeluje tudi vodja zdravstveno-
negovalne službe, ki je pozoren na določene nava-
de in potrebe na novo sprejetega glede oskrbe,
prehrane in zdravil, seznani pa se tudi z njegovimi
sorodniki.
Že prvega dne predstavimo na novo spreje-
temu oskrbovancu njegove najbližje sostanovalce,
pokažemo mu prostor v jedilnici, čajno kuhinjo
in ambulanto. Zaželeno je, da so prvi dan z njim
čim dlje tudi njegovi svojci, ki mu pomagajo pri
ureditvi sobe, garderobe ipd.
POMOČ PRI VKLJUČEVANJU
NA NOVO SPREJETEGA STANOVALCA
V DOMOVSKO ŽIVLJENJE
Starejši človek sprejema spremembe zelo težko.
Kljub pripravam za sprejem in njegovim delnim
predstavam o novem življenju, ki je pred njim, je
dom zanj tuje okolje, ki omejuje njegovo svobodo
in poveča stopnjo odvisnosti. Poleg tega je moral
zapustiti svoje domače okolje in sprejeti nov način
življenja, kar je zanj huda preizkušnja.
Dom ne more nadomestiti domačega okolja,
lahko pa se mu približa, tako da čim bolj upošteva
in spoštuje posameznikove potrebe ter njegovo
zasebnost. Prisluhniti je treba želji posameznika,
da si sobico opremi po svoje, tudi z lastnim pohiš-
tvom, da si jo popleska po svoji želji, stene po-
ljubno okrasi (fotografije, slike, ogledalo, ura itn.).
Socialni delavec predstavi na delovnem sestan-
ku na novo sprejetega stanovalca drugim stro-
kovnim sodelavcem doma in se z njimi pogovori
o njegovih željah, potrebah in navadah ter mož-
nostih, kako se jim čim bolj približati.
Pogosto ponudimo na novo sprejetemu mož-
nost vključitve v skupino za samopomoč, ki mu
lahko sčasoma nadomesti izgubljeno socialno
okolje ali družino, oziroma prostovoljca za indi-
vidualno druženje, ki mu pomagati premagati
osamljenost. Glede na njegove interese obstajajo
seveda tudi druge možnosti. Tako ga lahko vklju-
čimo v katero izmed drugih dejavnosti, ki pote-
kajo v domu.
34
25 LET SOCIALNEGA DELA V DOMU UPOKOIENCEV MARIBOR
Socialni delavec sprva pogosteje obiskuje na
novo sprejete in v pogovorih z njimi poskuša ugo-
toviti njihove potrebe pa tudi stiske in težave. K
uspešnejšemu uvajanju v domovsko življenje
lahko veliko pripomorejo tudi svojci. Socialni
delavec nastopa kot povezovalni člen med oskrbo-
vanci in njihovimi svojci, ki - kot smo že omenili
- predstavljajo pomemben dejavnik pri vključeva-
nju na novo sprejetega v dom.
SVETOVALNO DELO
PRI REŠEVANJU OSEBNIH STISK
IN TEŽAV NA PODROČJU
MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV
Znano je, da človek potrebuje koga, s komer se
lahko pogovori. V idealnem primeru so to starši,
bratje, sestre, otroci, prijatelji in drugi. Kadar jih
nima, jih lahko nadomestijo različni strokovni
delavci.
Cilji svetovalnega socialnega dela so lahko to-
rej osebna pomoč pri reševanju različnih proble-
mov. Predvsem ob prihodu v dom je lahko starejša
oseba pogosto v nekakšnem kriznem stanju, to
pa se dogaja tudi v določenih drugih položajih
(bolezen, izguba svojcev, občutek zapuščenosd,
grožnja s samomorom, konflikti s stanovalci,
svojci ali z osebjem, zaposlenim v domu, ipd.).
Socialni delavec mora razumed in sprejemad
čustva prizadetih stanovalcev, jim ponudid pod-
poro in čustveno toplino. V svetovalni odnos mora
uvesd spoštovanje in iskreno zanimanje za njihove
težave. Tak odnos omogoča, da se oskrbovanec
med pogovori otrese napetosti in spremeni svoja
stališča, s tem pa tudi svoje socialno vedenje in
odnose z drugimi (sostanovalci, osebjem, svojci).
Kadar so v medosebnih konflikdh udeleženi
tudi zaposleni doma ali svojci, jih rešujemo širše,
tudi z vključevanjem obojih, če je treba.
Socialni delavci doma pogosto rešujemo tudi
osebne spore med stanovalci. Problem je med
drugim v tem, da zaradi prostorske sdske in nuj-
nosti sprejemov večkrat namestimo na novo spre-
jetega tja, kjer je prosto mesto, pri tem pa ne mo-
remo upoštevad njegovih želja, navad in potreb.
Mnogi izmed njih so prej živeli sami, zato se v
domu ne morejo prilagodid sostanovalcem v sobi.
Socialni delavec rešuje te težave predvsem s pogo-
vori, možne so tudi preselitve, kadar stanovalec
to želi ali zahteva.
Vzroki sporov med stanovalci so pogosto tudi
alkoholizem in druge oblike asocialnega vedenja.
Alkoholizem med stanovalci našega doma ni
redek, izrazitejši pa so problemi takrat, kadar gre
za mlajše, neozdravljive alkoholike, stare pod 65
let. Predvsem gre za ljudi, ki so zaradi alkohola
postali zdravstveno in socialno ogroženi že v do-
mačem okolju.
Pritiski pristojnih služb za sprejem neozdrav-
ljivih alkoholikov, brezdomcev in predstavnikov
drugih marginalnih skupin v DUM so hudi, saj
ustreznejših možnosd za njihovo namesdtev na
območju širše mariborske regije ni. Mnenja stro-
kovnjakov, kam namesdd omenjene ljudi, tako v
domu kot v drugih institucijah, so deljena.
Tudi stanovalci doma so do takih sprejemov
zelo kridčni in teh ljudi ne sprejemajo. Z reše-
vanjem omenjenih problemov socialni delavec le
gasi požar, saj stanovalca, ki huje krši hišni red
ali celo ogroža sostanovalce, praviloma ne more
odpustid iz doma ali preselid v druge zavode (ni-
ma več svojega stanovanja, prezasedenost tudi
drugih zavodov).
Eden izmed pogostih vzrokov stiske oskrbo-
vancev so nerazrešene premoženjske zadeve pred
prihodom v dom. Starejši ljudje so pogosto tarče
najrazličnejših zlorab svojcev, znancev, pa tudi
posameznikov iz osebja doma. Običajno podpi-
sujejo določene listine, denimo različne pogodbe,
najemajo posojila za druge osebe in pozneje kot
oškodovanci nimajo sredstev za odvetnika, da bi
reševali spore na sodišče, ko ugotovijo zlorabo.
Stari ljudje bi morali imed v primerih zlorab mož-
nost brezplačnega pravnega zastopanja in hitrega
ukrepanja.
Zaradi kršenja številnih pravic starih ljudi bi
bilo primerno uvesti tudi zagovorništvo njihovih
pravic. Socialni delavec v domu zagotovo nastopa
kot oskrbovančev zagovornik, po drugi strani pa
tudi v vlogi zaposlenega v tej ustanovi. Vlogi si
pogosto nasprotujeta. Iz tega izhaja, da bi zago-
vorništvo stanovalcev doma moralo delovati ne-
odvisno.
UREJANJE
SOCIALNO-ZDRAVSTVENIH PRAVIC
Zakonodaja natančno opredeljuje osnovne pra-
vice do denarnih dajatev ter posebnih zdravst-
venih in socialnih storitev v starosti.
Kvaliteta življenja v starosti je odvisna tudi od
višine pokojnine in drugih prejemkov v tem
35
PRAKSA
življenjskem obdobju, vendar pa je vse skupaj po-
vezano z predhodnim aktivnim zavarovančevim
življenjem
V DUM je v zadnjih letih delež samoplačnikov,
torej tistih, ki oskrbnino v domu plačujejo sami,
povprečno 25-odstoten, od 31% do 46% pa jim
jo doplačajo svojci. Stanovalci, ki jim doplačajo
oskrbnino občine, dosegajo delež do 30%, med
5% in 10% pa se giblje delež tistih stanovalcev, ki
jim oskrbnino v celoti pokriva občina.
Preostali deli pokojnin naših stanovalcev so
seveda različni in odvisni od višine pokojnin,
vendar le pri tisti kategoriji stanovalcev, ki si v
celoti pokrivajo oskrbnino in jim še del pokojnine
ostane. Žepnine, ki jih dobivajo oskrbovanci,
prejemniki družbeno-materialne pomoči, so zelo
nizke (okoli 2.350 tolarjev).
Materialno najbolj ogrožena je skupina stano-
valcev, ki oskrbnino poravnavajo sami ali pa jim
pri tem pomagajo svojci, pa so pogosto tudi sami
v slabem socialnem položaju (nizki dohodki, na
čakanju ali tudi upokojeni ipd.). Ta skupina na-
vadno ne prejema žepnine ali preostalega dela
pokojnine, hkrati pa ne želijo obremenjevati svoj-
cev, na primer otrok. Njihov položaj je vse prej
kot rožnat, saj nimajo denarja niti za drobne oseb-
ne potrebe (frizerja, pedikerja, kavo, časopis, tele-
fon ipd.). Za starejše je zagotovo ponižujoče, če
morajo prositi za denar, da so torej materialno
odvisni od svojih otrok. Materialna neodvisnost
je za starega človeka zelo pomembna, saj mu daje
občutek varnosti - gre za eno izmed temeljnih
zahtev socialne gerontologije.
Center za socialno delo obravnava vlogo za
doplačilo oskrbnine praviloma le takrat, kadar
prosilec nima dovolj pokojnine. Seveda nastane
problem pri tistih prosilcih, ki s svojo pokojnino
za malenkost presegajo zneske mesečne oskrbni-
ne, tako da nimajo možnosti doplačila iz občin-
skih sredstev, in tako jim včasih ostane le tisočak
ali dva. Pri sprejemih opažamo tudi to, da morajo
nekateri prosilci, ki jim oskrbino doplača občina,
prispevati k plačilu oskrbnine tudi prihranke, ki
so jih namenili za pogreb. To povzroča pri starem
človeku veliko stisko, zato bi bilo pravilno, da bi
prihranki, namenjeni za stroške pogreba, starost-
niku vendarle ostali. Tako bi zmanjšali število tako
imenovanih »socialnih pogrebov«, ki jih denarno
pokriva občina.
Socialna delavka mora v domu večkrat posre-
dovati in se dogovarjati s svojci, da stanovalci
žepnine dobijo osebno v roke, pa čeprav se svojci
s tem vedno ne strinjajo. Med drugim trdijo, da
stanovalci denarja ne poznajo več, da ga ne potre-
bujejo ipd.
Država bi morala določiti tak sistem pravic,
da ne bi bila nobena starejša oseba materialno in
življenjsko ogrožena in prikrajšana za zdravst-
veno varstvo.
Večina stanovalcev v našem domu, ki nimajo
svojih pokojnin in jim oskrbnino v celoti plačujejo
občine ter nimajo bližnjih svojcev, nimajo ureje-
nega dodatnega prostovoljnega zavarovanja.
Čedalje pogosteje se dogaja, da ti oskrbovanci
po nekaj dnevih bivanja v bolnišnicah prejmejo
položnico za doplačilo k zdravljenju, včasih tudi
večje, kot znese enoletno dodatno prostovoljno
zavarovanje. Za občine, ki tem stanovalcem pla-
čujejo oskrbnino, bi bilo verjetno smotrneje pla-
čati celoletno dodatno prostovoljno zavarovanje,
kot pa pozneje poravnavati veliko višje stroške
morebitnega zdravljenja.
Po drugi strani pa se problemi pojavljajo tudi
takrat, ko nekateri stanovalci doma zbirajo večje
vsote denarja kar v sobi, kar seveda ni prava re-
šitev. Vsi namreč ne morejo odnesti tega denarja
v banko. Za rešitev tega problema smo pripeljali
banko kar v dom. Tako obstaja možnost, da opra-
vijo stanovalci bančno storitev tudi na bolniški
postelji. Vendar tudi te možnosti veliko stanoval-
cev ne izkoristi. Mnogi nimajo zaupanja vanjo;
denar bi najraje shranili pri oddelčni sestri ali
socialni delavki. Najustreznejša rešitev bi bila, če
bi lahko denar in druge vrednosti deponirali v
blagajni doma in ga pozneje glede na potrebe
sproti dvigovali. Tako bi se njihovim željam najbolj
približali..
O možnostih pridobitve posameznih dajatev
in pravic iz socialno-zdravstvenega zavarovanja
socialni delavec natančno seznani stanovalce in
njihove svojce že ob sprejemu, hkrati pa tudi tiste
stanovalce, ki so v domu že dalj časa.
Določene socialno-varstvene in zdravstvene
pravice je treba obnavljati (podaljševati), ali pa
se spremenijo (dodatno zavarovanje, osnovno
zdravstveno zavarovanje, dodatek za pomoč in
postrežbo, nove zdravstvene izkaznice). Če je le
mogoče, urejamo te pravice v sodelovanju s sta-
novalci oziroma njihovimi svojci. Svojci številnih
stanovalcev menijo, da bi moral za vse poskrbeti
le dom.
Nekateri postopki pri urejanju socialno-varst-
venih pravic so čedalje bolj zapleteni in dolgotraj-
ni (pridobivanje različnih listin, davčna številka
36
25 LET SOCIALNEGA DELA V DOMU UPOKOIENCEV MARIBOR
ali sprememba naslova pokojnine). Socialni de-
lavec v domu kot uradna oseba ne more v stano-
valčevem imenu preusmerid pokojnine v dom ali
pridobid njegove davčne številke. Še posebno
problematično je to pri stanovalcih, ki, denimo,
ne morejo podpisati pooblastila, ki ga mora overiti
notar, poravnati pa je treba seveda tudi stroške
njegovega prihoda v dom. Kdo jih bo plačal za
tiste stanovalce, ki jim je priznana zelo nizka že-
pnina? Ali bodo mesec ali dva zaradi tega po-
polnoma brez nje? Kako ravnati v primerih, ko
je treba postaviti skrbnika (če je pri na novo spre-
jetem prisotna težka demenca ali kakšno drugo
bolezensko stanje, ki mu onemogoča odločanje)?
Kako dolgo bo dom moral čakati, da bo dobil
pokojnino, in seveda stanovalec na žepnino?
ORGANIZACIJA KULTURNIH,
RAZVEDRILNIH IN ŠPORTNIH
AKTIVNOSTI
Socialni delavec skrbi za organizacijo najrazhč-
nejših kulturnih dejavnosti (koncerti, pevski
zbori, dramski nastopi, literarni popoldnevi, likov-
ne razstave, kino predstave, praznovanja osebnih
in drugih praznikov in še bi lahko naštevali). Po-
nudba teh dejavnosti mora biti taka, da zado-
voljuje potrebe večine stanovalcev.
Stanovalci doma se zelo radi udeležujejo pred-
vsem dejavnosti, ki so usmerjene aktivno in ust-
varjalno usmerjene. Tako v domu že tradicionalno
pripravljamo ustvarjalne delavnice stanovalcev in
mladih prostovoljcev, ki se družijo in lotevajo raz-
ličnih opravil (pečejo kruh, barvajo pirhe, krasijo
božično drevo ipd.). Udeležba je najpogosteje
odvisna od obveščenosti stanovalcev in seveda
njihove motiviranosti. Na rednih štirinajstdnevnih
sestankih po nadstropjih obvešča socialni delavec
stanovalce o pomembnejših dogodkih v domu kot
tudi drugih aktualnih vprašanjih, ki jih zanimajo
stanovalce ali jih čutijo kot probleme.
Vse socialne delavke v domu organizirajo in
vodijo skupine starih za samopomoč. Gre za so-
dobno obliko samopomoči na področju medčlo-
veških odnosov v domu tako med stanovalci kot
tudi med zaposlenimi in stanovalci. V okviru teh
skupin organiziramo tudi številne dejavnosti, ki
bogatijo življenje tako stanovalcem doma kot tudi
tistim, ki jih vodijo. Socialni delavec v domu orga-
nizira s prostovoljci, voditeljicami skupin za samo-
pomoč in stanovalci doma in mentorji prostovolj-
nega dela medgeneracijski tabor, ki poteka zunaj
doma. To je nov način dela s starimi ljudmi v na-
šem domu, ki stanovalce razveseljuje, sprošča in
prispeva k integriranosti posameznika v odnosihj
je priložnost za socializacijo in osebno rast vseh
udeležencev.
Nedavno smo v našem domu odprli kapelo in
tako stanovalcem omogočili, da v njej zadovoljijo
svoje verske potrebe. Obiski verskih obredov, ki
so sedaj pogostejši, potrjujejo upravičenost ure-
ditve takega prostora v domu in visoko stopnjo
religioznosti pri starih ljudeh.
Na področju organizacije družabnih in rekrea-
cijskih aktivnosti prisluhnemo ne samo pokretnim
stanovalcem, ampak tudi potrebam in željam na-
ših stanovalcev, ki so vezani na invalidski voziček.
Vendar se že dalj časa srečujemo z velikim proble-
mom pri organiziranju prevozov invalidnih oseb.
Mesto Maribor namreč ne premore prilagojenega
prevoznega sredstva za prevoz odraslih invalidnih
oseb po sprejemljivi ceni.
DELO SOCIALNEGA DELAVCA
S SVOJCI STANOVALCEV
Socialni in čustveni odnos stanovalcev doma, nji-
hovih otrok in ožjega sorodstva se pozna v njiho-
vem psihofizičnem in socialnem zdravju. Tak od-
nos prinese s seboj v dom sleherni na novo sprejeti
stanovalec, tako da problemi in stiske, ki jih je
imel v odnosih s svojim ožjim sorodstvom, osta-
jajo še naprej tudi v domu. Zato je toliko pomem-
bnejše stanovalčevo družinsko ozadje. Nasprotja
in nerazumevanje med stanovalci in njihovimi
družinskimi člani se navadno prenašajo tudi na
odnos do zaposlenih v domu.
Reakcije takih svojcev se pogosto odražajo v
nezadovoljstvu z opravljenimi storitvami (dodatna
oskrba, hrana, višina oskrbnine ipd.), kot tudi v
neustrezni komunikaciji z zaposlenimi.
Integracija družinskih članov stanovalcev v
domu je ena izmed usmeritev odpiranja institucije
in s tem humanizacije življenja starih ljudi.
Možnosti in razlogi za sodelovanje so seveda
odvisni od domskega okolja. Redno informiranje
o vsakodnevnem delu in življenju v domu pripo-
more tudi k boljšemu integriranju družinskih čla-
nov in doma. To je še zlasti pomembno v začet-
nem obdobju preselitve starega človeka v dom.
Nekateri svojci zelo dobro poskrbijo za pripravo
in prihod svojega družinskega člana v dom in
37
PRAKSA
imajo do njega tudi pozitivno stališče. Spet drugi
pa se predvsem na začetku ne morejo ali nočejo
vključiti v pripravo in prihod svojega družinskega
člana v dom. Tako je ta pomanjkljivo informiran
in ima pogosto tudi negativen odnos do doma.
Delo socialnega delavca s svojci naših stano-
valcev ni strogo planirano, usmerjeno po nekem
programu, čeprav se pripravljamo na uvedbo red-
nih mesečnih sestankov na novo sprejetih sta-
novalcev.
Naše delo s svojci poteka najpogosteje preko
vsakodnevnih stikov, vendar bi ga kljub temu
lahko razdelili na nekaj področij:
•	delo s svojci pred sprejemom stanovalca in
med njim,
•	vključevanje svojcev pri opravljanju osnov-
nih življenjskih potreb (hranjenje, osebna higiena,
spremstvo k zdravniku),
•	družabna srečanja (zabave, družabni popol-
dnevi, pikniki, izleti),
•	sodelovanje svojcev pri spremljanju umira-
jočega.
Delo s svojci lahko poteka na različne načine,
in sicer v obliki individualnih pogovorov, v sku-
pini, ob dnevih odprtih vrat in družabnih prilož-
nostih, prek brošur, zloženk, domskega časopisa,
v skupinah za samopomoč ipd.
Pri delu s svojci socialni delavci ugotavljamo,
da iz najrazličnejših vzrokov tudi oni doživljajo
hude stiske pri odhodu svojih družinskih članov
v dom. Naštela bom le nekaj najpogostnejših:
•	nepoznavanje pojavov, povezanih s starost-
jo, in bolezni,
•	občutek krivde, da zaradi najrazličnejših
razlogov ne morejo skrbeti za svojega družinske-
ga člana (pred okoljem, drugimi sorodniki),
•	problemi, ki nastajajo v zvezi z doplačeva-
njem oskrbnine,
•	stare zamere v družini idr.
SODELOVANJE SOCIALNE DELAVKE
Z USTREZNIMI SLUŽBAMI V DOMU
IN ZUNAJ NJEGA
Socialni delavec se v domu povezuje in sodeluje
z vsemi službami (uprava, zdravstveno-negovalna
služba, fizioterapija, delovna terapija, kuhinja,
računovodstvo, pralnica, recepcija in vzdrževalci),
in sicer tako individualno kakor v skupini.
Skupinski način dela je občutljiv proces, ki
zahteva določene spretnosti in lastnosti, odvisen
pa je tudi od strokovne in osebnostne rasti so-
cialnega delavca. Socialni delavec mora biti spo-
soben zastopati svoje specifično profesionalno in
osebno stališče, hkrati pa mora biti konstruktiven
pri uveljavljanju skupinskih strategij in odločitev
skupine, v kateri dejavno sodeluje. Delovati mora
neodvisno ter na drugi strani zaupati tudi ostalim
članom skupine.
Pri urejanju najrazličnejših socialno-varstvenih
pravic stanovalca doma se socialni delavec v do-
mu povezuje z drugimi zelo pomembnimi zunan-
jimi institucijami (center za socialno delo, SPIZ,
ZZZS, občinske službe, davčni urad, drugi social-
ni zavodi, krajevni urad, pogrebno podjetje idr.).
Zaradi lažjega reševanja problematike spreje-
mov v dom smo leta 1993 ustanovili koordinacij-
sko telo. Sestavljajo ga socialni delavci pristojnih
centrov za socialno delo, patronažne službe, SBM
in psihiatričnega oddelka SBM, ki urejajo domsko
varstvo starih ljudi.
Socialne delavke našega doma sodelujejo na
pomembnih področjih tudi z drugimi zunanjimi
institucijami, kot so skupščina Socialne zbornice
v Društvu socialnih delavcev Slovenije, Skupnost
socialnih zavodov, Gerontološko društvo. Zdru-
ženje za socialno gerontologijo in gerontagogiko
idr.
ZUNANJE DEJAVNOSTI, KI ЦН VODI
SOCIALNA SLUŽBA V DUM
RAZVOZ KOSIL STAROSTNIKOM NA DOM
Leta 1997 smo od patronažne službe ZD v celoti
prevzeli razvoz kosil starostnikom na dom in tis-
tim bolnim, ki so te storitve nujno potrebni. Dnev-
no z dvema dostavnima avtomobiloma razvozimo
do 70 kosil. Od vseh naročnikov hrane jih ima
30 dietno prehrano. Z razvozom kosil pokrivamo
območje občine Maribor. Potrebe po tovrstni sto-
ritvi so večje od naših kapacitet in možnosti, saj
število starostnikov, ki si zaradi oslabelosti ali bo-
lezni hrane sami ne morejo pripravljati, nenehno
narašča.
DNEVNO VARSTVO ZA STAROSTNIKE
Tovrstno varstvo poteka v naši enoti na Taboru,
kjer so pri gradnji doma namensko uredili prostor
za to dejavnost z zmogljivostjo 10 starostnikov.
38
25 LET SOCIALNEGA DELA V DOMU UPOKOIENCEV MARIBOR
Od februarja 1998 skrbi za skupino starost-
nikov delavka. Pripravlja družabne aktivnosti v
skladu s potrebami skupine ali posameznikov.
Tako jim zagotavljamo višjo kakovostno raven živ-
ljenja oz. preživljanja starosd. Poleg tega se sta-
rostniki po želji lahko vključujejo v delovno tera-
pijo in se udeležujejo prireditev, ki potekajo v
domu.
Potrebe po tej obliki varstva za starostnike so
velike, zato želimo, da bi dnevno varstvo lahko
izvajali tudi v enod Pobrežje.
lAVNA DELA
Ob koncu leta 1997 smo v našem domu začeli
izvajati program javnih del z imenom Individual-
na pomoč starostnikom v domu upokojencev.
Vanj je vključenih 16 brezposelnih oseb.
Program, ki zajema pomoč starostnikom pri
urejanju njihovih osebnih zadev ter stikih z zu-
nanjimi institucijami, sprehode, nakupe za po-
trebe starostnika ter spremstvo po domu in izven
njega, temelji predvsem na družabništvu. Cilj iz-
vajanja programa je izboljšanje kvalitete življenja
starostnikom v institucionalnem varstvu.
Prizadevamo si, da bi zunanje dejavnosti še
razširili in razvijali, saj so potrebe po tovrstnih
oblikah varstva in pomoči čedalje večje.
IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE
SOCIALNIH DELAVCEV V DUM
Strokovna usposobljenost je eden izmed pomem-
bnih dejavnikov, na temelju katerih domovi lahko
presežejo enoličnost in povprečnost. Seveda ne
gre le za ožjo strokovno usposobljenost socialne-
ga delavca, ampak za širše znanje. Izobraževanje
tako spodbuja strokovno in osebnostno rast ter
izboljšuje kvaliteto življenja.
Malo je delovnih mest, kjer stalno izpopolnje-
vanje ne bi bilo potrebno. Porajajo se nova poklic-
na polja. Posamezniki so čedalje bolj pripravljeni
vlagati svojo energijo in sredstva v izobraževanje
in usposabljanje.
Zagotovo lahko trdim, da smo v DUM na tem
področju vložili veliko sredstev in energije tudi v
socialni službi doma v zadnjih desetih letih.
V socialni službi doma smo tri diplomirane
socialne delavke, ki smo zaključile izobraževanje
na Pravni fakulteti v Zagrebu, smer socialno delo.
Vse tri smo pridobile tudi naziv samostojne sveto-
valke, ki ga podeljuje ministrstvo za delo, družino
in socialne zadeve. Dve socialni delavki se trenut-
no še izobražujeta: prva je absolventka Pedagoške
fakultete, smer socialna pedagogika, druga, mlaj-
ša kolegica, pa se vpisuje v četrti letnik Visoke
šole za socialno delo v Ljubljani. Omeniti moram
tudi številne oblike dodatnega izobraževanja in
usposabljanja, kjer smo socialne delavke pridobile
najrazličnejše koristno znanje. Naj omenim samo
nekaj najpomembnejših področij:
•	področje socialne gerontologije in geronta-
gogike,
•	področje skupinskega dela,
•	področje psihosocialne pomoči,
•	področje prve socialne pomoči,
•	področje neverbalne komunikacije,
•	področje supervizije za področje socialnega
varstva,
•	področje supervizije in organizacije projekta
skupin za samopomoč,
•	področje vodenja skupin za samopomoč,
•	področje dela z dementnimi stanovalci in
•	področje prostovoljnega dela.
Predvsem v zadnjih letih se je oblikovalo ob-
sežno področje ponudnikov - izvajalcev progra-
mov strokovnega izobraževanja in usposabljanja.
Pomembno vlogo pri izobraževanju in uspo-
sabljanju zaposlenih v socialnem varstvu ima tudi
Socialna zbornica kot nosilka javnega pooblastila
stalnega strokovnega usposabljanja in izobraže-
vanja. Objavlja javne razpise za programe uspo-
sabljanja na področju socialnega varstva in jih tudi
sofinancira; tako ima na strokovni razvoj zapo-
slenih v socialnem varstvu močan vpliv.
SUPERVIZIJA V SOCIALNEM DELU
Supervizija kot metoda socialnega dela je v pri-
merjavi z drugimi metodami usmerjena k stro-
kovnjaku in preprečuje, da bi strokovno delo
škodilo uporabniku.
Za socialnega delavca je supervizija pomem-
bna, saj si z njo zagotovi ustrezno odmevnost
(feedback) o svoji uspešnosti, strokovnosti, napa-
kah, šibkosti, odkrivanju slepih peg in prepreče-
vanju poklicnega izgorevanja. Predvsem pa ni mi-
šljena kot upravni ali strokovni nadzor nad delom
socialnega delavca, narobe, omogoča mu neneh-
no učenje in s tem nova spoznanja ter strokovno
dozorevanje in osebno rast.
39
PRAKSA
V	domovih upokojencev smo socialni delavci
izpostavljeni bolj ali manj obremenjujočim situa-
cijam pri opravljanju svojega dela, kar povečuje
možnosti doživljanja stresa in poklicne izgore-
losti.
Supervizija pa se v vsakodnevni praksi social-
nega delavca v domu še vedno ni polno uveljavila,
čeprav je ta potreba nenehno prisotna. Na tem
področju bo potrebna sprememba v pravilniku o
standardih in normativih, ki bo omogočala pra-
vico do supervizije vsem strokovnim delavcem,
ki opravljajo socialno-varstvene storitve, javna
pooblastila in naloge v zvezi s socialno-varstve-
nimi dajatvami. Zdaj veljavni pravilnik ne pred-
videva supervizije za delavce, ki opravljajo vse
ostale socialno-varstvene storitve, med njimi pa
gre tudi za zahtevne naloge. Upravičenost super-
vizije pomeni nedvomno tudi pripravljenost finan-
cerja, da prevzame stroške v zvezi s to nalogo.
Zakon nalaga socialni zbornici, da načrtuje,
spremlja in izvaja supervizijo strokovnih delavcev
na področju socialnega varstva. Zagotovo morajo
pri uresničevanju te naloge sodelovati še ministr-
stvo za delo, družino in socialne zavode. Visoka
šola za socialno delo in poslovne skupnosti - insti-
tucije izvajalcev socialnega varstva. Ob vključe-
vanju supervizije se pojavlja tudi vprašanje, ali
gre pri njej za pravico strokovnih delavcev ali za
dolžnost.
V	DUM opravljamo supervizijo in intervizijo
na področju prostovoljnega dela kot del uspo-
sabljanja voditeljic skupin starih ljudi za samo-
pomoč. Socialne delavke v domu smo pooblašče-
ne za izvajanje mentorstva socialnim delavcem
pripravnikom, bile smo somentorice tudi tistim,
ki so opravljali številne raziskovalne naloge s po-
dročja socialnega dela v DUM (dijakom, študen-
tom). Izvajale smo tudi mentorstvo (osebno, sku-
pinsko, skupnostno) pri samostojnem vodenju
skupin za samopomoč številnim voditeljem v
domu kot tudi zunanjim prostovoljcem.
RAZISKOVANJE
Na področju socialnega dela v DUM smo opravili
raziskave zlasti o zadovoljevanju vsakodnevnih
potreb stanovalcev doma, medosebnih odnosih
stanovalcev in zaposlenih v domu, delu s svojci,
nekaterih oblikah prostovoljnega dela v domu itn.
UVAJANIE IN VODENIE
NOVIH PREVENTIVNIH IN DRUGIH
PROGRAMOV NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA
Socialna delavka v DUM se kot strokovnjakinja
in organizatorka vključuje v izvajanje nekaterih
novih preventivnih programov in pri tem sodeluje
tudi z zunanjimi strokovnjaki in prostovoljnimi
sodelavci. Že leta 1988 smo v domu uvedli indivi-
dualno prostovoljno delo dijakov II. gimnazije
Maribor.
Pozneje se je projekt razvil v obširno medgene-
racijsko povezovanje tudi z dijaki drugih srednjih
šol v Mariboru in stanovalci doma. Dolgoletne
izkušnje imamo pri izvajanju in širjenju mreže
skupin starih za samopomoč v domu in v povezavi
z domačim okoljem starih ljudi.
Že nekaj let uvajamo tudi obliko individual-
nega prostovoljnega dela odraslih oseb v našem
domu.
Omenjeni programi pomenijo dopolnjevanje
strokovnega socialnega dela v domu, njihov cilj
pa je ponuditi kvalitetnejše življenje starim ljudem
v domu.
Socialni delavec je tako postavljen pred neka-
tere nove naloge: organizira in spodbuja oblike
prostovoljnega dela, koordinira in spremlja delo
prostovoljcev. Njegovo delovno področje se je raz-
širilo tudi na področje pridobivanja prostovoljcev,
organiziranje iz izvajanje izobraževanja prosto-
voljcev ter pridobivanja sredstev za izvajanje teh
programov.
PUBLICISTIČNA DEJAVNOST
Slovenska socialna strokovna in poljudna publi-
cistika je zelo revna. Socialno delo je naše edino
socialno glasilo, ki si je šele v zadnjem obdobju
utrlo pot do socialnih delavcev.
Revija Socialno delo je v večji meri usmerjena
v objavljanje znanstvenih člankov in povzetkov
raziskav. Postavlja se vprašanje, zakaj socialni
delavci tako redko in malo pišemo o strokovnih
vprašanjih, s katerimi se sicer ukvarjamo vsak
dan, o strokovnih in osebnih stiskah, ki so pri
ustvarjalnem delu z ljudmi povsem normalen
pojav, o uspehih in rešitvah, ki bi jih lahko upo-
rabili tudi drugi.
Socialne delavke v DUM smo na tem področju
v zadnjem obdobju predstavile svoje delo tudi v
40
25 LET SOCIALNEGA DELA V DOMU UPOKOIENCEV MARIBOR
strokovnih revijah, zbornikih, časopisih ter na se-
minarjih in kongresih: Plenum, Eirisov strokovno-
pravni informator. Zbornik o prostovoljnem delu
pri varovanju zdravja in v zdravstvu. Zbornik ob
IL slovenskem kongresu prostovoljcev. Zbornik
referatov sekcije medicinskih sester in zdravstve-
nih tehnikov v socialnih zavodih. Kakovostna sta-
rost. Svoje delo v domu smo predstavile na neka-
terih pomembnih seminarjih, strokovnih posvetih,
kongresih, v združenjih in društvih.
VKLJUČEVANJE
V MEDNARODNE POVEZAVE
S projekd prostovoljnega dela smo v socialni slu-
žbi v domu razširili povezovanje tudi v Srednjo
Evropo in ZDA. Projekt medgeneracijsko povezo-
vanje srednješolcev in stanovalcev kot tudi projekt
skupin starih za samopomoč sta bila izbrana za
sofinanciranje projektov s področja gerontologije.
Nosilec financiranje je bil Zavod za odprto dru-
žbo Slovenije.
Tako smo spoznali nekatere nove izkušnje in
oblike dela s starimi ljudmi v domačem okolju
ter domovih upokojencev v Srednji Evropi in
ZDA, ki jih bomo lahko uporabili pri svojem delu.
Svoje izkušnje in delo smo predstavili kolegom
z ustanove Open Society Institute iz New Yorka.
Mednarodno sodelovanje bomo nadaljevali pred-
vsem na področju izobraževanja in izmenjave iz-
kušenj pri delu s starimi ljudmi.
Tako so se pojavile nove možnosd in razsež-
nosti delovanja socialnih delavk v domu, kar pa
je zahtevalo med drugim tudi izpopolnjevanje
znanja tujih jezikov, čemur smo socialni delavci
posvečali doslej premalo pozornosd.
SKLEPI
Socialna služba v domu bi se morala vključiti v
pripravo na sprejem v dom že v domačem okolju
na novo sprejetih. Ugotavljamo namreč, da ni
ustrezne priprave na dom predvsem pri dsdh na
novo sprejetih, ki nimajo svojcev, ali pa se d ne
vključujejo zadovoljivo v sam postopek za spre-
jem. Na tak način bi ublažili stisko starih ljudi, ki
jo doživljajo pred sprejemom v dom, in omogočili
lažjo vključitev v domsko življenje.
Stanovalec v domu mora bid dsd, h kateremu
se v skladu z možnostmi čimbolj prilagajamo
zaposleni v domu in ne narobe. Pomembno je,
da se v največji meri prilagodimo njegovim oseb-
nim potrebam in mu damo možnost, da v prvi
vrsti sam odloča o svojem življenju v domu.
Zagovorništvo starih ljudi ob najrazličnejših
zlorabah bi moralo bid izveninstitucionalno ter
ažurno in brezplačno reševati pritožbe starih
ljudi, tako dstih, ki živijo v domovih, kot dsdh v
domačem okolju.
Materialna odvisnost v starosd poniža in raz-
vrednoti starega človeka, še zlasti takrat, kadar
morajo zanj finančno skrb prevzeti otroci, ki so
na meji socialne ogroženosti. Z višjo žepnino bi
lahko poskrbeli za svoje osnovne življenjske po-
trebe tudi tisti, ki jim občine v celoti pokrivajo
oskrbnino v domu.
Dom in socialni delavec kot pooblaščena ose-
ba, ki dela v dobro stanovalca in v njegovem ime-
nu, bi moral imeti uradno pooblastilo za pridobi-
vanje določenih listin, uradnih potrdil, možnost
prenaslovitve pokojnine ipd. v njegovem imenu.
Ugotavljamo, da so svojci stanovalcev še ne
dovolj izkoriščen potencial in lahko še veliko pri-
spevajo k humanizaciji življenja in dela v domu.
Pomembna pa je tudi njihova vloga pri obliko-
vanju zunanje podobe in ugleda doma. Na po-
dročju razvoja zunanjih dejavnosti ima dom še
velike možnosti širitve. Potrebe vsekakor v doma-
čem okolju niso zadovoljivo pokrite, seveda pa
je odprto vprašanje plačila oz. sofinanciranja teh
storitev.
Po drugi strani bi bilo treba vpeljati prostovolj-
stvo v določene oblike pomoči tudi v domačem
okolju (družabništvo, skupine za samopomoč,
spremstvo ipd.).
Socialna služba v DUM je z uvajanjem in šir-
jenjem preventivnih programov na področju so-
cialnega varstva dobila nekatere nove naloge (vpe-
ljavo in vodenje prostovoljnega dela, pridobivanje
prostovoljcev, izobraževanje prostovoljcev, prido-
bivanje sredstev ...). To delo presega okvire, ki
jih določajo obstoječi standardi in normativi, in
zahteva profesionalizacijo dela na tem področju.
Na drugi strani pa uvajanje teh programov omo-
goča pluralnost izvajanja storitev na področju
socialnega varstva in zadovoljevanje tistih potreb
stanovalcev, ki niso vezane na strokovno pomoč.
Supervizija kot metoda, ki je namenjena stro-
kovnjaku in mu je v neposredno pomoč (pa tudi
uporabnikom), je vsekakor potrebna tudi v social-
ni službi v domu, kjer smo socialni delavci pri
opravljanju zahtevnih nalog izpostavljeni obreme-
41
PRAKSA
njujočim situacijam, doživljanju stresa in poklicne
izgorelosti. Dum podpira spremembo pravilnika
o standardih in normativih, saj je ta neprilagojen
potrebam prakse tudi na področju supervizije v
socialnih zavodih.
Danica Matjanec
42
POROČILA
DNEVI DELOVNEGA PRAVA IN SOCIALNE VARNOSTI 2002:
»NOVA DELOVNA ZAKONODAJA«
PORTOROŽ, 12. IN 13. JUNIJ 2002
Konec aprila 2002 je Državni zbor sprejel nov
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št.
42/02 - ZDR), ki bo začel veljad 1. 1. 2003. Po
večletnih pripravah in zahtevnem usklajevanju
predloga zakona med socialnimi partnerji je spre-
jet eden od najpomembnejših zakonov s področja
delovnega prava. Vsebuje celovito ureditev indivi-
dualnega delovnega prava, pri čemer dosledneje
kot dosedanja delovna zakonodaja izhaja iz seda-
nji družbeni ureditvi ustrezajoče pogodbene nara-
ve delovnega razmerja, ki temelji na pogodbi o
zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Zakon
prinaša veliko pomembnih novosd, ki jih bomo
morali vsi, tako delavci kot delodajalci, upoštevati
od začetka leta 2003. Prvi pogoj za učinkovito
uveljavitev nove delovne zakonodaje v praksi pa
je seznanitev z njo in čim boljše razumevanje izho-
dišč nove ureditve ter vseh posameznih institutov.
Poudarid je treba, da novi ZDR predstavlja sploš-
no ureditev individualnih delovnih razmerij, ki
velja enotno za vse, tako za zasebni kot za javni
sektor, za vse dejavnosd, za vse delavce in vse
delodajalce v Republiki Sloveniji, kolikor drug
zakon ne določa drugače. Tako bo npr. za javni
sektor v bodoče poleg splošne ureditve v ZDR
treba upoštevad tudi posebno ureditev v Zakonu
o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/02 -
ZJU).
Seznanitvi z novim ZDR in analizi posamez-
nih insdtutov, ki jih ureja, so bili namenjeni tudi
letošnji prvi Dnevi delovnega prava in socialne
varnosd 2002 s tematskim naslovom Nova delov-
na zakonodaja. Dnevi delovnega prava in socialne
varnosd v organizaciji Inštituta za delo pri Pravni
fakulteti Univerze v Ljubljani in Društva za delov-
no pravo in socialno varnost in v tehnični izvedbi
organizacije GV Izobraževanje so zamišljeni »kot
krovno, osrednje strokovno srečanje strokovnja-
kov iz prakse, znanosd ter izvršilne in sodne veje
oblasd na področju delovnega prava in socialne
varnosti na nacionalnem nivoju ... njihov namen
je izmenjava strokovnih znanj in stališč iz prakse.
znanosd in sodne prakse, soočenje različnih sta-
lišč in mnenj, prenos raziskovalnih dosežkov v
prakso, predstavitev novosd na mednarodnem
področju, s posebnim poudarkom na ravni Med-
narodne organizacije dela in Evropske skupnosd,
ter novih rešitev v drugih evropskih državah -
vse pa z namenom uresničevanja temeljnega po-
slanstva teh srečanj, to je spodbujanje raziskoval-
nega in aplikativnega potenciala v praksi in teoriji,
s tem pa tudi razvoja in ugleda delovnega prava
in prava socialne varnosd v Sloveniji«, kot je v
predgovoru zbornika referatov, obsežne posebne
tematske številke revije Delavci in delodajalci (II
(2002), 2, izdaja Inšdtut za delo pri Pravni fakul-
teti Univerze v Ljubljani), zapisala Katarina Kre-
sal Šoltes.
Srečanje je bilo pripravljeno pod organizacij-
skim in strokovnim vodstvom organizacijskega
odbora v sestavi Mitja Novak, Katarina Kresal
Šoltes, Karim Bajt Učakar, Marta Klampfer, Dra-
go Mežnar, Nataša Belopavlovič in Miran Kalčič
ter programskega sveta v sestavi Polonca Končar
kot predsednica, Anjuta Bubnov Škoberne, Etelka
Korpič Horvat in Barbara Kresal, V okviru stro-
kovnega dela srečanja so bila obravnavana vsa
najpomembnejša vprašanja nove ureditve indi-
vidualnih delovnih razmerij v ZDR, kot so temelj-
ne značilnosti in uveljavitev zakona, pogodbeni
koncept delovnih razmerij, vloga predstavnikov
delavcev, vloga splošnih aktov delodajalca, vpraša-
nje sklenitve pogodbe o zaposlitvi, varstvo zaseb-
nosti v delovnem razmerju, sprememba pogodbe
o zaposlitvi, posebnosti pogodb o zaposlitvi, s po-
udarkom na pogodbi o zaposlitvi za določen čas
in za krajši delovni čas, nadalje prenehanje po-
godbe o zaposlitvi s posebnim poudarkom na
predstavitvi nove ureditve odpovedi pogodbe o
zaposlitvi in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na
podlagi sodbe sodišča, drugi dan srečanja pa je
bil posvečen spremembi delodajalca, ureditvi pla-
čila za delo, delovnemu času, odmorom in letne-
mu dopustu, vprašanju posebnega varstva neka-
43
POROČILA
terih kategorij delavcev, s posebnim poudarkom
na ureditvi delovnopravnega položaja invalidov,
nadalje vprašanju disciplinske in odškodninske
odgovornosti ter sodnemu varstvu po novem
zakonu.
Nataša Belopavlovič je predstavila Temeljne
značilnosti in uveljavitev novega zakona in pred-
videne aktivnosti glede sprejemanja drugih pred-
pisov s področja delovnih razmerij. Med drugim
je opozorila, da novi ZDR opušča poseben institut
pogodbe o delu za opravljanje začasnih in občas-
nih del, tako da bo druge posle, pri katerih ne
bodo podani elementi delovnega razmerja, mo-
goče opravljati le na podlagi podjemne pogodbe
po Obligacijskem zakoniku, oziroma, kolikor gre
za intelektualno delo avtorske narave, na podlagi
avtorske pogodbe. Pomembna značilnost ZDR
je celovitost in enotnost urejanja delovnega raz-
merja (zakon zagotavlja minimalni obseg pravic
delavcev, enotno ureja delovna razmerja za zase-
bni in javni sektor, pri čemer dopušča specifično
ureditev za javni sektor s posebnim zakonom,
enako obravnava vse delodajalce ne glede na nji-
hovo velikost oziroma število zaposlenih delavcev
pri njih, predvideva pa nekaj posebnosti za t. i.
manjše delodajalce, ki zaposlujejo deset ali manj
delavcev). V nadaljevanju je avtorica predstavila
še druge značilnosti novega zakona, med njimi
npr. pravilo o subsidiarni uporabi civilnega prava,
uskladitev rešitev novega zakona z mednarodnimi
akti, celovito urejanje vseh vprašanj pogodbe o
zaposlitvi v posebnem poglavju (stranke pogodbe,
oblika, pogodbena svoboda, pravice in obveznosti
strank pri sklepanju pogodbe, njena vsebina,
obveznosti pogodbenih strank, sprememba pogo-
dbe, posebnosti pogodb o zaposlitvi, prenehanje
pogodbe), poudarek nekaterih vrednot, ki doslej
niso bile izrecno vključene (npr. dostojanstvo pri
delu, prepoved diskriminacije), prenos določenih
pravic iz dosedanjih kolektivnih pogodb v zakon,
poudarjena vloga sindikata, inšpekcije za delo in
pristojnih sodišč.
Drago Mežnar je obravnaval Pogodbeno nara-
vo nove ureditve delovnih razmerij. Po kratkem
zgodovinskem pregledu urejanja delovnih razme-
rij pri nas je prikazal spremembe urejanja delov-
nih razmerij glede na njihovo novo pogodbeno
naravo, tako npr. v zvezi z obličnostjo pogodbe o
zaposlitvi, pogodbeno svobodo, pravicami in
obveznostmi strank pri sklepanju pogode, njeno
vsebino itn.
V prispevku Vloga predstavnikov zaposlenih
je Zvone Vodovnik analiziral vlogo delavskih
predstavništev v zvezi z različnimi vprašanji delov-
nega razmerja. Pri tem razlikuje dve vrsti pred-
stavništev, ki lahko zastopajo zaposlene, in sicer
sindikate na eni in delavska voljena predstavništva
na drugi strani. Ugotavlja, da je temeljna razlika
med obema vrstama delavskih predstavništev v
načinu njihovega delovanja: medtem ko si obe
vrsti delavskih predstavništev prizadevata za
uveljavitev gospodarskih in socialnih interesov
zaposlenih, poskušajo sindikati to doseči s postav-
ljanjem zahtev in z izvajanjem pritiska ter izhajajo
iz predpostavke težko premagljivega nasprotja in-
teresov med delom in kapitalom, aktivnosti delav-
skih voljenih predstavništev pa nasprotno temelji-
jo na ideji skupnega temeljnega interesa nosilcev
dela in kapitala v konkretni organizaciji.
Polonca Končar je obravnavala Splošne akte
delodajalca. Ugotavlja, da novi ZDR predvideva
dve vrsti splošnih aktov delodajalcev: splošne ak-
te, s katerimi delodajalec določa organizacijo dela
ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci po-
znati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih
obveznosti, in splošne akte, s katerimi delodajalec
določi pravice, ki se v skladu z ZDR lahko urejajo
v kolektivnih pogodbah, pri čemer lahko slednje
delodajalec sprejme le pod pogojema, da pri delo-
dajalcu ni organiziranega sindikata in da deloda-
jalec upošteva pravni standard »v korist delavca«,
kar pomeni, da so lahko določene le ugodnejše
pravice za delavca, kot jih določa zakon oziroma
kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. Gre
za enostranske akte delodajalca. Avtorica kritično
analizira novo ureditev in sklepno med drugim
npr. poudari, da delodajalec s temi akti ne bi smel
določati obveznosti delavcev, lahko pa določa raz-
lične ukrepe, tehnične in druge, ter načine za ures-
ničevanje pravne ureditev pravic in obveznosti
na določenem področju, npr. varnosti in zdravja
pri delu. Prav tako meni, da rešitev iz tretjega do
petega odstavka 8. člena ZDR z vidika razvoja
delovnega prava pomeni korak nazaj, saj gre pri
splošnih aktih delodajalca, ki jih bo ta lahko spre-
jel celo brez kakršnega koU posvetovanja s pred-
stavniki delavcev, za to, da se dopušča nadome-
ščanje kolektivne avtonomije z avtonomijo posa-
meznega delodajalca.
V prispevku Sklenitev pogodbe o zaposlitvi Etel-
ka Korpič Horvat po kratkem zgodovinskem pre-
gledu in sedanji ureditvi predstavi novo ureditev
sklepanja pogodb o zaposlitvi in s tem delovnega
razmerja. Gre za vprašanja minimalne starosti
44
DNEVI DELOVNEGA PRAVA IN SOCIALNE VARNOSTI 2002
za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (15 let), zdravst-
vene zmožnosd (ki je novi ZDR več ne predpisuje,
izhaja pa iz zahtev zakona o varnosti in zdravja
pri delu) in posebne pogoje za sklenitev delovnega
razmerja. Še vedno ostaja obvezna javna objava
prosdh delovnih mest, a z določenimi izjemami.
Zakon natančneje določa, kdo sklene pogodbo o
zaposlitvi na strani delodajalca, če je ta pravna
oseba. Avtorica obravnava posamezne vidike
navezanosti ureditve na splošno civilno pravo;
kako je z ničnostjo in izpodbijanjem pogodbe o
zaposlitvi, napake volje pri sklepanju, kakšne so
posledice, če do sklenitve pogodbe o zaposlitvi
pride zaradi prevare, grožnje ali bistvene zmote
itn. Med drugim poudari posebne določbe o pre-
povedi diskriminacije in o varstvu zasebnosd kan-
didata. Sklepno ugotavlja, da so uzakonjena dolo-
čila o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi širša od do-
sedanjih in naravnana zlasd v varovanje šibkejše
stranke, delavca.
Aleksej Cvetko je obravnaval Varstvo zasebno-
sti v delovnem razmerju, ki mu novi ZDR namenja
precej več pozornosti v primerjavi z dosedanjo
ureditvijo. Najprej je predstavil relevantne določ-
be novega ZDR, ki se nanašajo na varstvo zaseb-
nosd pred sklenitvijo delovnega razmerja (delo-
dajalec sme od kandidata za zaposlitev zahtevad
le predložitev dokazil o izpolnjevanju pogojev za
opravljanje dela; od kandidata ne sme zahtevati
ničesar, kar ni v zvezi z delom, tako npr. ne sme
zahtevad podatkov o družinskem, zakonskem sta-
nu, podatkov o nosečnosd itn.; sklenitve pogodbe
ne sme pogojevati s pridobitvijo takih podatkov,
prav tako je ne sme pogojevad s pogoji, kot so
odlog materinstva, bianco podpisana odpoved
pogodbe o zaposlitvi itn.). V nadaljevanju so sledi-
la še vprašanja zasebnosd delavca med trajanjem
delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem ozi-
roma po prenehanju delovnega razmerja.
Ivan Robnik je analiziral ureditev Spremembe
pogodbe o zaposlitvi v novem ZDR. Uvodoma je
poudaril nekatera izhodišča ureditev, npr. prosto
urejanje delovnega razmerja, soglasje strank glede
spremembe, opredelitev spremenjenih okoliščin,
oblika spremembe in ohranitev ugodnejših pravic
za delavca. V nadaljevanju je obravnaval vrste
sprememb pogodbe o zaposlitvi (vsebina pogod-
be, sklicevanje na veljavne predpise, sprememba
pogodbe s ponudbo nove, sprememba pogodbe
z aneksom) ter soglasje in odklonitev podpisa in
v tem okviru med drugim posebno pozornost
namenil vprašanju posledic, če delavec sprejme
ali odkloni predlagane spremembe pogodbe o
zaposlitvi.
Katarina Kresal Šoltes je predstavila novo
ureditev Pogodbe o zaposlitvi za določen čas in
pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom.
Temeljna izhodišča novega zakona so ta: gre za
posebnosti pogodbe o zaposlitvi, treba je spod-
bujati zaposlovanje tudi s primerno in ustrezno
ureditvijo fleksibilnih oblik zaposlovanja, zagoto-
viti je treba ravnotežje med fleksibilnostjo in var-
nostjo delovnopravnega in socialnopravnega po-
ložaja delavcev, izhajati je treba iz načela enakega
obravnavanja teh delavcev, bistvene novosti v
zvezi z omejevanjem sklepanja teh pogodb naj
se uveljavi postopno in v daljšem prehodnem ob-
dobju. V nadaljevanju je avtorica podrobno pred-
stavila novosti za posamezno atipično obliko po-
godbe o zaposlitvi.
Marta Klampfer je analizirala Odpoved pogod-
be o zaposlitvi. Med drugim je poudarila, da mora
zakon varovati delavca kot šibkejšo stran, zato
mora za odpoved, ki jo da delodajalec, v vsakem
primeru obstajati utemeljen razlog. Predstavila
je redno odpoved in izredno odpoved pogodbe o
zaposlitvi, razloge za redno odpoved, ki jo da
delodajalec (poslovni razlog, razlog nesposobno-
sti, krivdni razlog), posebne zahteve in varstvo v
primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti, ne-
utemeljene odpovedne razloge, postopek pred od-
povedjo, posebej je poudarila novi institut naspro-
tovanja odpovedi. Dodatna posebna ureditev je
predvidena za kolektivne odpovedi, odpovedi v
primeru prenehanja delodajalca ali prisilne po-
ravnave. Novi ZDR določa spremenjene odpo-
vedne roke, prav tako pa prinaša kar nekaj novosti
v zvezi s pravico do odpravnine.
Luka Tičar se je ukvarjal z novim institutom
Prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe
sodišča, ki že odpira vrsto načelnih in tudi prak-
tičnih vprašanj glede uporabe nove ureditve. Gre
tudi za vprašanje reintegracije delavca kot sankcije
za primer nezakonite odpovedi in možnosti od-
stopa od tega pravila oziroma možnosti, da so-
dišče v določenih primerih pod predpisanimi
pogoji odloči o prenehanju pogodbe.
Darja Šenčur Peček je predstavila Spremembo
delodajalca, ki doslej v naši delovni zakonodaji
na tak način sploh ni bila urejena. Nova ureditev
izhaja iz načela varstva zaposlitve in ohranitve
delovnih razmerij delavcev v primeru spremembe
delodajalca. Vse pravice in obveznosti iz delovnih
razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa
45
POROČILA
pri delodajalcu prenosniku, preidejo na novega
delodajalca. Avtorica je analizirala vprašanje pre-
nosa pravic iz pogodbe o zaposlitvi, zagotavljanja
pravic in obveznosti iz kolektivnih pogodb, vpra-
šanje poslabšanja pravic in pravnih posledic ter
varstva delavca v tem primeru, odgovornosti za
terjatve delavcev, vprašanje posledic delavčeve
odklonitve prehoda, varstvo delavskih predstav-
nikov v tem primeru, postopek in vloga sindikatov
v primeru prenosa podjetja oziroma spremembe
delodajalca itn.
Avtorica tega zapisa je obravnavala Plačilo za
delo v novem ZDR. Temu vprašanju nova ureditev
posveča bistveno več pozornosti v primerjavi z
dosedanjo, še zlasti tudi v zvezi z izplačilom plače
in varstvom plače v tej zvezi. Pri ureditvi in inter-
pretaciji ureditve je treba izhajati iz dveh bistvenih
značilnosti, in sicer iz pogodbene narave delov-
nega razmerja (kar pomeni, da je plača eden od
bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi, da je
plača glavna obveznost delodajalca, da je delo-
dajalec glede plače dolžnik delavca, delavec pa
upnik delodajalca, in da mora riziko poslovanja
nositi delodajalec, torej svojo glavno obveznost
plačila izpolniti pravilno in pravočasno) in iz so-
cialne funkcije plače, ki upošteva dejstvo, da je
plača za delavca praviloma edini oziroma glavni
vir sredstev za preživljanje njega in njegove dru-
žine, zato mora biti sposobna uresničevati to svo-
jo funkcijo. Prispevek obravnava posamezna vpra-
šanja plače, kot so npr. opredehtev plače, oblika
plače, načelo enakega plačila za delo enake vred-
nosti, varstvo plače, nadomestilo plače.
Irena Bečan je predstavila Novosti ZDR v zvezi
z določanjem in razporejanjem delovnega časa,
odmorov in počitkov ter letnega dopusta. Tako je
npr. z zakonom določeni najdaljši polni delovni
čas 40 ur na teden. V primeru neenakomerne raz-
poreditve in začasne prerazporeditve polnega
delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot
56 ur na teden. Polni delovni čas pa se lahko
upošteva kot povprečni delovni čas v določenem
obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev,
izjemoma pod predpisanimi pogoji najdalj eno
leto. Med drugim je poudarila, da so razporeditev
in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega
časa določeni s pogodbo o zaposlitvi v skladu z
zakonom in kolektivno pogodbo. Avtorica je pred-
stavila omejevanje nadurnega dela, dodatno delo
v primerih naravnih in drugih nesreč, ureditev
nočnega dela itn. Posebno pozornost je namenila
odmoru med dnevnim delom, ki je bilo eno
aktualnejših vprašanj pri usklajevanju med social-
nimi partnerji (odmor šteje v delovni čas in dela-
vec ima pravico do plačila, kot da bi delal). Mini-
malni letni dopust se povečuje na štiri tedne, pri
čemer je minimalno število dni dopusta odvisno
od razporeditve delovnih dni.
Posebno varstvo nekaterih kategorij delavcev
je obravnavala Tatjana Plešnik. Predstavila je
novo ureditev varstva žensk v delovnem razmerju,
varstva delavcev zaradi nosečnosti in starševstva,
varstva delavcev, ki še niso dopolnili 18 let staro-
sti, varstvo invalidov in varstvo starejših delavcev.
Posebno pozornost in posebno analizo je Miran
Kalčič posvetil Delovnopravnemu položaju (delov-
nih) invalidov in varstvu zaposlitve. Opozoril je
na izrecno določbo o prepovedi diskriminacije
pri zaposlovanju, med trajanjem in ob prenehanju
delovnega razmerja. V nadaljevanju je predstavil
relevantne določbe novega ZDR v zvezi s pogoji
za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z invalidom
(zdravstvena zmožnost), izjemo od obveznosti
objave prostega delovnega mesta pri zaposlitvi
invalida po zakonu, ki ureja zaposlovanje invali-
dov, in ureditev krajšega delovnega časa v pose-
bnih primerih. Avtor je posebno pozornost med
drugim namenil vprašanju varstva pred odpoved-
jo pogodbe o zaposlitvi.
Mitja Novak je analiziral novosti pri ureditvi
Disciplinske in odškodninske odgovornosti. Med
drugim je pomembno, da novi ZDR izhaja iz bist-
veno drugačne zasnove disciplinske odgovornosti
in tako ne pozna več disciplinskega ukrepa pre-
nehanja delovnega razmerja (disciplinska sankcija
namreč ne sme trajno spremeniti delovnoprav-
nega položaja delavca). Spreminja se tudi ureditev
postopka, še vedno pa ostajajo nekatere temeljne
procesne garancije, npr. pravica do zagovora,
vloga sindikata v postopku.
V sklepnem prispevku je Janez Novak obrav-
naval še Sodno varstvo po novem zakonu. Obrav-
naval je vprašanje, kakšne novosti in težave bo
novi zakon povzročil pri sodnem reševanju indivi-
dualnih delovnih sporov. Kot posebej aktualna
vprašanja v tej zvezi je navedel npr. postopek pri
delodajalcu, obseg varstva pravic pri delodajalcu,
vrnitev delavca na delo v primeru nezakonite od-
povedi, neveljavnost, ničnost in izpodbijanje po-
godbe o zaposlitvi, roke za vložitev tožbe, razloge
za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo da
delodajalec, itn.
Prispevki in razprave na Dnevih delovnega
prava in socialne varnosti 2002 so pokazali
46
DNEVI DELOVNEGA PRAVA IN SOCIALNE VARNOSTI 2002
aktualnost navedene tematike in potrebnost to-
vrstnih strokovnih srečanj. Številna vprašanja ude-
ležencev, dileme in odprta vprašanja, ki so se
pokazala v razpravi, pa so obravnavana tudi v
reviji Delavci in delodajalci, št. 3-4/2002/II (ter
na spletni strani Inštituta za delo www.pf.uni-lj.si).
ki poleg posebne tematske številke te revije z
zbornikom referatov zaokrožuje predstavitev
strokovnega dela posveta.
Barbara Kresal
47
PRIMERI DOBRE PRAKSE PRI DELU Z ROMI NA MADŽARSKEM
POROČILO S POTOPISOM
UVOD
Tridnevnega strokovnega obiska na Madžarskem
sem se udeležila konec oktobra skupaj s predstav-
niki različnih insdtucij v Sloveniji, ki se med dru-
gim zavzemajo tudi za boljšo kvaliteto življenja
Romov. Srečanje sta organizirala Društvo za ra-
zvijanje preventivnega in prostovoljnega dela iz
Ljubljane (DRPPD) in Partner's Hungary iz Bu-
dimpešte. Zbrala se nas je pisana druščina - pet
Romov iz Krškega, Novega mesta, Črnomlja,
predstavnici DRPPD, predstavnik občine Krško,
učiteljici romskih otrok iz OS Leskovec pri Krš-
kem, predstavnica Pravno informacijskega centra
iz Ljubljane in podpisana z VŠSD. S šoferjem
Boštjanom, ki je obvladoval vožnjo z minibusom,
smo hitro, a varno prispeli v Pees, kjer smo se
namestili v udobne hotelske sobe. Stroške preno-
čevanja in hrane sta velikodušno krila organizator-
ja obiska. Naš organizacijski vodja in prevajalec
je bil mladi Viktor, ki je rojen v bivši Jugoslaviji
in odlično govori madžarsko, saj že deset let biva
v Budimpešti. Hitro smo se ujeli, začutili skupno
vez in spomine na stare čase v skupni državi.
PARTNER'S HUNGARY
Partner's Hungary je nevladna organizacija, ki
jo finančno podpirajo številne madžarske in tuje
civilne organizacije {Levi Strauss Foundation,
Regional Environmental Centre, Public Foun-
dation for the Hungarian Gypsies, kanadska am-
basada, fundacija Soros, United States Institute
for Peace ...). Njihova primarna naloga je reševa-
nje konfliktov v vsakdanji praksi demokratične
družbe, vzpostavljanje novih družbenopolitičnih
struktur, izvajanje izobraževalnih programov, ra-
ziskovanje. Velik pomen posvečajo civilni družbi
in njenemu prispevku k skupnosti. Fundacijo je
leta 1994 ustanovila ameriška nevladna organiza-
cija Partners for Democratic Change in ima pred-
stavnike v številnih vzhodnoevropskih državah
(na Poljskem, Češkem, Slovaškem, v Bolgariji, na
Hrvaškem ...). Deluje v podporo demokracijam,
ki so preživele politično tranzicijo. Njihovo delo-
vanje je osredotočeno na sodelovanje z lokalnimi
skupnostmi, manjšinskimi samoupravami (o tem
v nadaljevanju), manjšinskimi in mednarodnimi
organizacijami. Že nekaj let izvajajo številne pro-
grame v prid romski skupnosti na Madžarskem
(izobraževanje, svetovanje, zastopanje). Med
zaposlenimi v fundaciji je tudi Rominja, študentka
ekonomije, katere glavna naloga je delo z rom-
skimi ženskami in njihovimi družinami, hkrati pa
je tudi predsednica odbora za romsko tematiko.
OBISKI INSTITUCIJ
Trije dnevi so v dobri družbi minili hitro in pri-
jetno, a tudi naporno. Cele dneve smo izkoristili
za oglede številnih šolskih, izobraževalnih, social-
nih, delavskih ustanov, še zlasti pa smo bili impre-
sionirani nad ustanovami, ki jih vodijo Romi sami.
CENTER ZA DELO V PECSU
Sprejela sta nas predstavnika centra in nam pred-
stavila socialno politični položaj v 80-tih na Ma-
džarskem, ko so se pričele spremembe družbeno-
političnega sistema. V času socializma je bila stop-
nja brezposelnosti zelo nizka, tudi večina Romov
je bila zaposlenih. V okrožju mesta Pees je prevla-
dovala težka industrija z rudniki, kjer so bili z
delom preskrbljeni izključno moški, ženske pa
so se zaposlovale v proizvodnih tovarnah s teks-
tilom ipd., katerih izdelki so bili del cenene ponu-
dbe na socialističnih trgih. Romi so bili že takrat
prikrajšani, saj so bili v primerjavi z drugimi ne-
kvalificiranimi delavci dosti slabše plačani. Po
spremembi družbeno-politične ureditve so vsi
upali na boljše čase. Tudi Romi so v novi družbi
49
POROČILA
videli priložnost zase, da bi se sami bolj aktivno
vključevali v sfero javnega. Leta 1993 je na Ma-
džarskem prevladalo stanje globalne brezposel-
nosti. Romi in ženske so bili pri zaposlovanju
deležni sistemske diskriminacije, saj jih je bilo v
tistem času med brezposelnimi največ. Romi so
se ponovno zatekli v stare tradicionalne obrti, kot
so kovaštvo, predelava lesa, izdelovanje košar ipd.
Sredi 90-tih so na Madžarskem izvedli obširno
raziskavo o položaju Romov, ki je le potrdila dom-
neve o njihovem nizkem socialnem in ekonoms-
kem položaju. Med njimi je vladala velika revšči-
na, saj njihovi izdelki niso našU prostora na trgu.
Romi so bili najštevilnejši prejemniki socialne
denarne podpore. Kot že rečeno, je med letoma
1990 in 1993 stopnja brezposelnosti na Madžar-
skem dosegla vrh - v treh letih je ostalo brez dela
2 milijona ljudi, pri čemer so bili Romi v večini.'
Bivalne razmere Romov na Madžarskem so
zelo slabe. Za primerjavo smo izvedeli, da tri če-
trtine Madžarov živi v mestih, pri Romih pa je
slika ravno obratna, kar tri četrtine jih živi na
podeželju. Zanimalo me je, ali imamo čas obiskati
kakšno od romskih naselij, vendar nam organiza-
torji obiska niso imeU namena kazati nečesa, na
kar niso ponosni. Romske vasi so zelo majhne,
cestne povezave so slabe, poti v romskih naseljih
se tam tudi končajo, ne vodijo nikamor. Zdravst-
veno stanje Romov na Madžarskem zbuja skrb.
Povprečna življenjska doba Madžarov je desetletje
krajša od evropskega povprečja, Romi pa živijo
še 15 let manj od Madžarov. Torej je povprečna
življenjska doba madžarskih Romov kar za 25
let nižja od evropskega povprečja. Center veliko
dela na vodenju programov ozaveščanja Romov
o čim bolj zdravem načinu življenja glede na
razmere, v katerih živijo. Izobrazbena raven je
še vedno nizka. Raziskava je pokazala, da stokrat
več Neromov nadaljuje izobraževanje na fakulte-
tah kot pa Romov. Seveda nizka stopnja izobraz-
be vpliva na nizko stopnjo zaposlenosti Romov,
vendar se slika počasi izboljšuje. Center za delo
v Pecsu je samoiniciativno pričel izobraževalne
programe in programe zaposlovanja Romov. Nji-
hova strategija dela temelji na principu prenosa
znanj nazaj v romsko skupnost. To pomeni, da
Romi, ki se udeležijo programov izobraževanja
in usposabljanja, svoje znanje v vlogi t. i. neformal-
nega učitelja in vodje prenesejo nazaj v svoje oko-
lje in vodijo programe v svojem okolju.
Na Madžarskem je leta 1993 parlament sprejel
ustavno spremembo, ki prepoznava in sprejema
skupne pravice manjšin. Manjšinam na Madžar-
skem (romska, srbska, hrvaška, avstrijska) je omo-
gočeno ustanavljanje lokalnih manjšinskih samo-
uprav. S sprejetjem te spremembe je Madžarska
postala prva izmed bivših socialističnih držav, ki
omogoča manjšinam uveljavitev znotraj nacio-
nalnih meja z vzpostavitvijo novih lokalnih in tudi
državnih manjšinskih struktur.^ Vsak izmed petih
članov lokalne manjšinske samouprave ima svojo
funkcijo - na področju izobraževanja, političnega
zastopanja, sociale, zaposlovanja in kulture.
Na Centru za delo je Rome iz Slovenije zani-
malo, kako jim je uspelo dvigniti raven zaposlo-
vanja Romov. V Sloveniji namreč že zavodi za
zaposlovanje odslovijo Rome, saj delodajalci že
vnaprej postavijo pogoj, da ne bodo zaposlili Ro-
ma. Odgovor direktorice je bil dokaj enostaven.
Romom, ki se izobrazijo in usposobijo na Centru,
zagotovijo in najdejo delovno mesto, kar je tudi
njihova osnovna naloga - posredovanje delovnih
mest. Romi se zaposlijo v lokalni manjšinski vladi,
v tovarnah ipd. Finančno pomagajo tudi Romom
pri spodbujanju samozaposlovanja, jim ponujajo
izobraževanje na tem področju. Eno takih samo-
stojnih podjetij smo pozneje tudi obiskali.
ROMSKI CENTER ZA KULTURO IN
SPLOŠNO IZOBRAŽEVANJE V PECSU
Center je bil ustanovljen leta 1989 na pobudo
civilnih iniciativ. Danes šteje 800 članov in sode-
luje z več kot sto organizacijami in združenji v
regiji. Primarni cilj centra je vzpostavitev politič-
nih, kulturnih in izobraževalnih pogojev za Rome
iz regije. Kmalu so člani centra ustanovili tudi
Romski studio umetnosti, ki danes združuje rom-
ske umetnike, katerih na območju Baranye ni ma-
lo. Organizirajo številne razstave izdelkov, izdaja-
jo ilustrirano revijo. Združenje tudi finančno
podpira umetnike (nakup materiala), saj so mnogi
Romi v finančni in socialni stiski. Vsako leto šti-
pendirajo mladega romskega umetnika, ki osvoji
prvo mesto na tekmovanju za najboljši umetniški
izdelek. Sodelujejo pri organiziranju romskih
obrti (pletenje košar, izdelovanje žlic) in razstav-
ljajo izdelke. Ustanovili so tudi druga združenja
- Klub romsko-madžarskega prijateljstva. Romski
metodološki center, romske folklorne skupine,
glasbene in plesne skupine. Klub srednješolske
romske mladine, poletne tabore, izdali so Biblijo
v romskem jeziku, razne zbirke pesmi, zgodbic.
50
PRIMERI DOBRE PRAKSE PRI DELU Z ROMI NA MADŽARSKEM
od leta 1998 pa letno prirejajo Spomladanski fe-
stival Romov iz Baranye. Center financirajo števil-
ne nizozemske fundacije in občina Pees. Združe-
nje je vzpostavilo vez in izmenjavo tudi z ostalimi
manjšinskimi skupnostnimi centri. Eden takih je
leta 1995 ustanovljena Služba za spodbujanje
pravnih pravic in interesov, ki ponuja Romom
pravno pomoč, pravno zastopništvo.
ETNIČNA GIMNAZIJA
IN DIJAŠKI DOM GANDHI V PECSU
Etnična gimnazija je bila ustanovljena leta 1994
z namenom izobraževanja mladine, ki je odprta
za nova znanja in čud močno vez do svoje skup-
nosti in materinščine, jim omogočiti kvalitetno
izobrazbo, kot so jo deležni njihovi neromski vrst-
niki, hkrati pa jim omogočid šolanje v šoli po so-
rodnih programih ostalih manjšinskih šol na Ma-
džarskem. Šolanje traja 4 ali 6 let s poudarkom
na učenju jezikov. Po programu za etnične manj-
šine se lahko učenci učijo obeh jezikov, ki jih
govorita romski manjšini na Madžarskem.^ V tem
šolskem letu obiskuje gimnazijo 232 Romov, ki
imajo možnost bivad v bližnjem dijaškem domu.
Ta ima ustrezno opremljene prostore za šolske
in izvenšolske dejavnosti (športna dvorana, raču-
nalnica, knjižnica, soba za izdelovanje tradicio-
nalnih romskih izdelkov). Leta 2000 je maturirala
prva generacija gimnazije, polovica od teh se je
vpisala na različne fakultete. Gimnazija zaposluje
tudi dve socialni delavki, ki skrbita za socialno
prikrajšane družine učencev in jim po potrebi
pomagata.
romski in neromski vrstniki v organizirani pod-
porni skupini. Vsem Romom na oddelku za romo-
logijo tajnica, ki je tudi sama Romka, že pred vpi-
som na fakulteto da številne informacije o študiju,
bivanju, štipendiranju (vsi Romi, ki so se vpisali
na fakulteto, prejemajo državno šdpendijo ali
štipendijo iz fundacije Soros). Oddelek poskrbi
tudi za informiranje romskih srednješolcev po
državi o pomenu in možnostih študija. Že dve
led pred koncem srednje šole pričnejo programe
informiranja romskih dijakov in njihovih družin
o študiju. Na oddelku smo se pogovarjati v pro-
storih knjižnice, pri čemer sem bila impresio-
nirana nad založenostjo knjižnih polic z izdajami
v romskem jeziku. V oči mi je padel Saint-Exu-
peryjev Mali princ (meni najprisrčnejša knjiga) v
romščini. Veliko del je prevedenih, nekaj pa je
tudi romskih avtorjev pesmi, zgodb. Študentom
je v pomoč romsko-madžarski slovar. Veliko knjig
v romščini je tudi po drugih šolah v državi.^
Zanimalo me je ali je na Madžarskem raz-
širjena segregacija romskih otrok v homogene
romske oddelke in osnovne šole s prilagojenim
programom, kot je to pogosta praksa v Sloveniji,^
Izvedela sem, da se na Madžarskem romski otroci
ne šolajo v ločenih oddelkih v rednih osnovnih
šolah, so pa pogosto deležni nižjih kriterijev in
zato ob koncu šolanja nimajo enakih možnosti
za nadaljevanje šolanja na višji stopnji. Oddelek
za romologijo sodeluje tudi z organizacijo Neki,
Vsako leto na oddelku zberejo zgodbe Romov,
ki pričajo o primerih etnične diskriminacije in o
drugih kršitvah človekovih pravic. Organizacija
Neki objavi zgodbe v knjižni izdaji Bele knjige in
jih razdeli po šolskih knjižnicah, fakultetah, orga-
nizacijah po državi.
FAKULTETA V PECSU
Ogledali smo si fakulteto, ki je edini primer fakul-
tete na Madžarskem z oddelkom za romologijo.
Na oddelku so zaposlene profesorica in tri učite-
ljice, izmed katerih je ena Rominja, ki poučuje
študente romski jezik in slovnico. Na tem oddelku
se vsi študenti učijo romščine (ne glede na svojo
etnično pripadnost), tako da na koncu obvladajo
vsaj osnove. Oddelek ima stik s 40 romskimi štu-
denti, ki študirajo na različnih smereh na tej fakul-
teti, Pred štirimi leti, ko se je oddelek ustanovil,
se je večkrat dogajalo, da so se Romi že na začetku
študija prestrašili obveznosti in velikega mesta ter
prenehali študirati. Sedaj so jim v oporo starejši
LESARSKO PODJETJE
Odpravili smo se tudi v nekaj kilometrov oddaljen
kraj Siklos, kjer nas je pričakal direktor podjetja
za predelavo in obdelavo lesa. To je delavnica na
obrobju vasi in zaposluje 25 Romov, Je v prvem
letu delovanja, zato še vedno deluje s pomočjo
finančne podpore fundacije, ki je prispevala pri
gradnji in opremi te 60-milijonske naložbe, prav
tako pa zaposleni prejemajo finančno pomoč lo-
kalnega Urada za delo in Nacionalnega etničnega
fonda. Lokacija in zemljišče sta bila dar občine.
Zaenkrat še ne ustvarjajo dobička, saj je proizvod-
nja lesenih palet in lesenih izdelkov po naročilu
51
POROČILA
majhna. Sprva so delah celo zastonj. Direktor
podjetja, ki je tudi sam Rom, je poudaril pomen
takega dela v skupnosti. Plače delavcev so sicer
še vedno nizke, saj 50—70.000 forintov mesečno
izplača fundacija, ki jih je prva podprla v gradnji.
Dobre strani takega projekta zaposlovanja Romov
so po besedah vodje firme v tem, da se delavnica
nahaja na obrobju vasi, kjer se Romi počutijo bolj
domače kot pa v velikem mestu, da se povezujejo
tudi s širšo skupnostjo, saj se njihovi proizvodi
vračajo v okolje (poleg predelave lesa vaščanom
podarjajo neizkoriščene ostanke drevesne skorje,
kar je uporabno za kurjavo ali pokrivanje zemlje).
V načrtu imajo razširitev programa v izdelavo
biobriketov iz drevesne skorje. Preden so začeli
delovati, so se spopadah s številnimi težavami in
močno konkurenco - 60% površine lokalnega ob-
močja pokriva gozd, zato je gozdarstvo in lesar-
stvo poglavitna panoga mnogih okoličanov. Romi
so bili sprva deležni tudi številnih nesoglasij na
račun svoje etnične pripadnosti. Kljub temu vztra-
jajo, saj imajo veliko podporo v romski lokalni
samoupravi, ki je most pri pogajanjih s finančnimi
viri.
rejajo mesečna skupna srečanja. Kljub otrokovem
odhodu od doma starši še vedno ohranijo primar-
no vlogo v procesu socializacije, saj spodbujajo
otroke k čim pogostejšemu vračanju v matično
okolje. Dijaški dom jim daje le bolj urejene pro-
store in organizirano učno pomoč. Vzgojitelj, ki
nam je predstavil dom, je poudaril, da gre za sku-
pinsko delo dijakov, staršev in vzgojiteljev (v tem
zaporedju), z namenom, da otroci končajo šola-
nje. V šestih letih obstoja tega doma so vsi Romi,
ki so živeli v domu, končali srednjo šolo in se
zaposlili ali pa vpisali na fakultete. Vendar je treba
za tak napredek začeti ozaveščati otroke in njiho-
ve starše že zelo zgodaj. Vzgojitelji dijaškega do-
ma že dve leti pred koncem osnovne šole prirejajo
za romske družine v osnovnih šolah in romskih
naseljih motivacijske projekte za nadaljevanje šo-
lanja njihovih otrok. Dijaški dom finančno pod-
pirajo sredstva iz tujine (nizozemska ambasada,
ameriška fundacija Soros), del sredstev pa prej-
mejo tudi iz nacionalnih fondov, od Ministrstva
za šolstvo in Ministrstva za sodalo. Slednje jih
močno podpira pri plačilu številnih šolskih uč-
benikov, telovadne opreme, potovanj. Njihov cilj
je razširiti mrežo podobnih domov po celi državi,
vendar bo za to potrebna stabilnejša finančna
podpora.
DIJAŠKI DOM
Na drugem koncu majhne vasice že šest let stoji
dijaški dom, kjer trenutno prebiva 40 Romov z
obrobja mesta Pees. Dom je bil zgrajen z name-
nom spodbujanja nadaljevanja šolanja Romov. Na
Madžarskem so še pred desetletjem redki Romi
obiskovali srednje šole. Ti redki Romi so se srečali
z dodatno obremenitvijo - z odhodom od doma.
Večina romskih naselij na Madžarskem namreč
enako kot v Sloveniji leži na obrobju mest, vasi,
ob gozdovih, kjer se končajo ceste. Romi niso
vajeni življenja v velikih mestih, zato so jim z
izgradnjo dijaškega doma omogočili bolj domače
bivanje. Tudi zaposleni v domu so večinoma Romi
(kuharice, čistilke, vzgojiteljica), tako da imajo
šolarji možnost pogovorov z osebjem v maternem
jeziku, kar jim pomeni še večji občutek domač-
nosti. Dijaki imajo v domu urejene lastne sobe,
dnevne prostore, kuhinje, kar jim daje priložnost
samostojnejšega življenja. Tedensko se srečujejo
na sestankih in si razdelijo obveznosti. Sami ure-
jajo notranjost doma in njegovo okolico. Njihov
način bivanja sem razumela kot obliko bivanja v
stanovanjski skupini, kot jih poznamo tudi v Slo-
veniji. Velik pomen dajejo tudi vlogi staršev, pri-
OBCINA NAGYKANIZSA
Zadnji dan našega obiska na Madžarskem nas je
sprejel župan občine Nagykanizsa. Pozdravil nas
je z besedami, ob katerih so se Romom iz Slove-
nije zasvetile oči, da je ponosen na cigansko manj-
šino v občini. Predstavil nam je politično sliko
Romov na Madžarskem in položaj manjšine v
občini, v kateri deluje ena od romskih manjšinskih
samouprav. Poudaril je, da je zakonodaja podlaga
za njihovo delo, vendar je ta mestoma pomanjklji-
va.^ Kjer je v občinah posluh za Rome bolj soču-
ten, je finančna podpora večja kot pa drugje, kjer
ljudje na položajih, ki imajo moč, ne upoštevajo
romske etnične samouprave enakovredno z osta-
limi manjšinskimi samoupravami na Madžarskem
(srbska, hrvaška, avstrijska). Po podrobnejšem
prebiranju madžarskega zakona o manjšinah sem
tudi sama ugotovila, da zakon ni pisan na kožo
Romom, katerih težave so bolj eksistencialne, so-
cialne in ne toliko kulturne. Predsednica lokalne
romske samouprave je poudarila, da v času, ko
je sprejela to vlogo, sama kot Romka še ni bila
52
PRIMERI DOBRE PRAKSE PRI DELU Z ROMI NA MADŽARSKEM
dovolj izobražena, informirana, sposobna za to
vlogo. Večina Romov ni imelo zadostnega znanja
za vodenje romske vlade. Luknja v zakonu je tudi
nejasno definirano področje financiranja romskih
projektov. Zato veliko romskih lokalnih samo-
uprav deluje na podlagi dobrih osebnih odnosov
z ljudmi, ki imajo moč odločanja. Einančna pod-
pora posamezne romske lokalne samouprave je
torej odvisna od tega, kako so Romi v določeni
lokalni skupnosti spoštovani. Tako je lahko
podpora v eni občini desetkrat večja kot v drugi.
Nagykanizsa je zgleden primer dobrega in spo-
štljivega sodelovanja z romsko skupnostjo. Obči-
na jim daje več pravic, kot jih predpisuje zakon o
manjšinah. Gre za t. i. pozitivno diskriminacijo.
Razvijajo in financirajo programe zaposlovanja
za Rome. Romski lokalni samoupravi so odstopili
zapuščeno hišo, kjer so Romi uredili prostore
sedanjega Družbenega doma, ki smo si ga tudi
ogledali, kjer člani romske lokalne samouprave
izvajajo svoje naloge.
POVZETEK
Na pod prod domu smo bili še bolj razpoloženi.
Ugotavljali smo, v čem se razlikujejo možnosd
Romov med tema dvema sosednjima državama.
Namesto sklepa navajam nekaj misli, ki smo jih
oblikovali skupaj z Romi:
•	Podlaga za kakršno koli delovanje, sodelova-
nje z romsko etničo manjšino je zakonodaja, ki
je specifična, pisana na kožo Romom in njihove-
mu načinu življenja z upoštevanjem vseh njihovih
bivanjskih razsežnosti (jezikovno, bivanjsko, kul-
turno, zdravstveno ipd.) - v Sloveniji ni nikakršne
zakonodaje za Rome, omenjeni so le v sedmih
področnih zakonih.® Madžarska črpa precejšnjo
finančno podporo iz tujih virov (tuje ambasade,
fundacije).
•	Poudarek je na skupnosd - projekti so za-
stavljeni tako, da se izboljšuje življenje v romski
skupnosd, da se znanje vrača nazaj v skupnost,
zagotavljajo se nova delovna mesta v okolju, kjer
živijo Romi.
•	Številni so finančni viri iz tujine, o čemer bi
lahko tudi Slovenija bolje izkoristila svoj položaj.
Špela Vrh
53
POROČILO
OPOMBE
' Danes je populacija prebivalstva na Madžarskem okrog 10 milijonov, od tega okrog 800.000 Romov.
To so sicer netočni podatki, saj se ob popisu prebivalstva tako na Madžarskem kot tudi v Sloveniji
dogaja, da se vsi Romi ne opredelijo za Rome. Tudi Center za delo ne razpolaga s točnim številom
brezposelnih Romov, saj ne vodi ločene evidence, kar imajo za negativno diskriminacijo.
^ Poleg lokalne manjšinske samouprave, ki jo sestavlja pet članov, imajo Romi pravico ustanovid tudi
državno manjšinsko samoupravo. Prvo leto po sprejetju ustavne spremembe je bilo izvoljenih 810
lokalnih manjšinskih samouprav na Madžarskem, od tega več kot 400 romskih. Vlada je ustanovila
Nacionalni etnični manjšinski fond, s katerim finančno podpira osnovno izobraževanje in usposabljanje
manjšin.
^ Na Madžarskem živita dve romski manjšini, ki govorita dva različna dialekta. Ena skupina Romov
je madžarska, druga skupina pa prihaja iz Romunije (skupina Bejaš).
'' Romologijo je mogoče študirad le po načinu študija A+B, kar pomeni, da mora poleg romologije
študent vzporedno študirad še eno smer, lahko pa vpiše študij romologije po diplomi.
^ V Sloveniji v večini šolskih knjižnic ni romske literature. V šolskih knjigah in učbenikih Romi kot
pripadniki manjšinskega naroda niso omenjeni, čeprav so se na slovenska da začeli množično priselje-
vad že v 17. stoletju. Poskusi za učenje materinega jezika med romsko skupnostjo niso naleteli na
plodna da, vsebine, ki bi vključevale romsko kulturo in tradicijo, pa niso del učnih načrtov šol. V
učnem programu za osnovne šole ni praktično nobenih z Romi povezanih vsebin. Izjema je učbenik
za 7. razred s kratkim tekstom in fotografijo skupine Romov. Romi so v pesmi predstavljeni z nega-
tivnim tonom v smislu Rom = tat. Nekaj Romov v Sloveniji je izdalo svoje pesniške zbirke, zgodbe, a
so knjigarne s temi deli redko založene.
® V Sloveniji je bilo v šolskem letu 1998/99 v t. i. posebne šole napotenih 10-krat več romskih otrok
kot neromskih. Ravnatelj neke prekmurske osnovne šole s prilagojenim programom je izrazil zadovolj-
stvo nad velikim številom romskih otrok v njegovi šoli, saj bi v nasprotnem primeru morali program
zaradi nizkega vpisa opusdd. Rome kategorizirajo v posebne šole najpogosteje z izgovorom, da ne
razumejo slovenskega jezika.
^ Nova zakonodaja za manjšine na Madžarskem je za sabo pusdla tudi številne konflikte. Cilji in
sodelovanje med lokalno oblastjo in manjšinami niso jasno definirani. To nekateri občinarji izkoriščajo
v prid manjšini, drugi pa v prid večini.
® Za primerjavo navajam podatek o italijanski in madžarski narodni skupnosd v Sloveniji, ki imata
urejen status v ustavnem členu in v 41 področnih zakonih.
54
VII. EVROPSKI KONGRES MEDNARODNEGA ZDRUŽENJA
ZA DELOVNO PRAVO IN SOCIALNO VARNOST
STOCKHOLM, 4.-6. SEPTEMBER 2002
Prvi teden v septembru 2002 je v švedski pre-
stolnici potekal VIL evropski kongres, ki ga v
sodelovanju z nacionalnim združenjem organizira
Mednarodno združenje za delovno pravo in
socialno varnost, katerega član je tudi slovensko
društvo za delovno pravo in socialno varnost.
Letošnji evropski kongres je obsegal bogat stro-
kovni program, ki je bil razdeljen na tri glavne
teme:
1.	avtonomija kolektivnih pogodb - razmerje
do zakonodaje, mednarodnih pogodb, podjetni-
ških dogovorov, individualnih pogodb itn.,
2.	utemeljitve za diskriminacijo na podlagi
spola v delovnem življenju,
3.	svoboda gibanja oseb in transfer pravic iz
socialne varnosti.
Kot je že običaj, sta bili dve temi namenjeni
delovnemu pravu (individualnemu in kolektiv-
nemu), ena pa socialni varnosti. Poleg plenarnih
zasedanj, na katerih so bile splošno in temeljno
obravnavane navedene teme, je razprava o posa-
meznih vidikih izbranih tem nato potekala še na
panelnih sekcijah oziroma delavnicah.
Prvo temo, avtonomija kolektivnega pogajanja,
so na plenarnem zasedanju predstavili Niklas
Bruun iz Finske in Giuseppe Casale iz Mednarod-
ne organizacije dela kot poročevalca in Rolf Birk
iz Nemčije kot komentator. Prof. Bruun je med
drugim opozoril na glavne elemente avtonomije,
kot so svoboda združevanja, neodvisnost sindika-
tov, svobodno polje delovanja za stranke, ravno-
vesje moči med strankama, sposobnost za akcijo
z namenom pritiska na nasprotno stranko. Opo-
zoril je na strukturno krizo kolektivnega pogaja-
nja in v tej zvezi anaUziral njene posamezne vidi-
ke. Tako je eden od glavnih problemov sedanjega
časa upad sindikalnega članstva, a tudi upad član-
stva v delodajalskih združenjih. Posebej je pouda-
ril aktualni problem brezposelnosti. Stranke kole-
ktivnega pogajanja se praviloma (pre)malo ukvar-
jajo s tem delom prebivalstva, z osebami, ki so
bile izločene iz aktivnega delovnega življenja.
Pogosto kolektivnemu pogajanju očitajo tudi, da
je premalo fleksibilno, kar je še bolj očitno s pora-
stom atipičnih oblik zaposlitve, z veliko fragmen-
tacijo delovne sile, zaradi česar je reguliranje de-
lovnih razmerij vedno bolj kompleksno. Omenil
je tudi vprašanje reprezentativnosti sindikatov in
opozoril, da je kolektivno pogajanje »ogroženo«
tudi zaradi pojava »konkurenčnih« pravnih in-
stitucij, s čimer je mislil predvsem na sisteme in-
formiranja in posvetovanja oziroma širše parti-
cipacije delavcev v podjetjih. Predstavil je tudi
nove trende razvoja kolektivnega pogajanja in
možne odgovore na aktualne probleme; posebej
se je ukvarjal z vplivom EU na perspektive kole-
ktivnega pogajanja na evropski in na nacionalni
ravni, v zaključku pa obravnaval na novo defini-
rane glavne funkcije kolektivnega pogajanja (so-
cialni mir, varstvo delavca kot šibkejše stranke,
oblika standardiziranja pogojev zaposlitve, instru-
ment sodelovanja med socialnimi partnerji, meto-
da za reguliranje plač in drugih delovnih pogojev,
podobna zakonodajnemu urejanju) in glavne spre-
membe, med katerimi sta prav gotovo porast
zakonodajnega urejanja delovnih razmerij in sve-
tovna globalizacija gospodarstva, kar vse skupaj
še z drugimi spremembami vpliva na kolektivno
pogajanje, ki se bistveno spreminja. Prof. Bruun
ugotavlja, da je avtonomija kolektivnega pogaja-
nja ogrožena in da bo treba najti in razviti strate-
gijo za njeno ponovno okrepitev. Dr. Casale je
predstavil značilnosti, aktualne trende in proble-
me kolektivnega pogajanja v Srednji in Vzhodni
Evropi.
V okviru te teme so bile organizirane še panci-
ne diskusije in delavnice: Avtonomija kolektivnega
pogajanja in erga omnes ureditev, ki jo je vodil
Peter Hanau iz Nemčije, na njej pa so sodelovali
Barbara Wagner de Ankerburg s Poljske, Ivana
Grgurev s Hrvaške, Geir Höin z Norveške in Ma-
thieu van Putten iz Belgije, Kolektivno pogajanje
na podjetniški, obratni ravni in druge oblike parti-
cipacije delavcev, ki jo je vodil Antoine Lyon-Caen
55
POROČILA
iz Francije, Direktive ES in njihov vpliv na sistem
kolektivnega pogajanja v državah članicah, ki jo
je vodil Antonio Ojeda-Aviles iz Španije, in Kole-
ktivno pogajanje v 21. stoletju, ki jo je vodil Michal
Sewerynski s Poljske, sodelovali pa so Paul Davies
iz Velike Britanije, Manfred Weiss iz Nemčije,
Svante Nycander s Švedske in Polonca Končar iz
Slovenije.
Drugo temo. Utemeljitve za diskriminacijo na
podlagi spola v delovnem življenju, so na plenar-
nem zasedanju predstavili Tamara Hervey iz Ve-
like Britanije (zaradi odsotnosd je njeno poročilo
na kongresu predstavil Jeffrey Kenner) in Marie-
Ange Moreau iz Francije ter Brian Bercusson iz
Velike Britanije. Referat prof. Hervey je podal
sistematičen in izčrpen prikaz prava Evropske
skupnosd na tem področju in še posebej relevan-
tne sodne prakse. Obravnavana so bila vsa temelj-
na vprašanja diskriminacije na podlagi spola v
delovnem življenju. Posebej za neposredno in
posebej za posredno diskriminacijo na podlagi
spola so bile predstavljene posamezne okoliščine,
ki opravičujejo različno obravnavanje med spolo-
ma, oziroma predstavljeni standardi, ki so jih dol-
žni spoštovad delodajalci, če želijo, da se njihovo
ravnanje ne šteje za diskriminatorno in nedopust-
no. Analizirani so bili tudi tesd, ki jih uporablja
luksemburško sodišče pri presoji zadev s področja
diskriminacije na podlagi spola. Prof. Moreau se
je usmerila bolj v novejši razvoj prava ES glede
diskriminacije. Med drugim omenja pomen novih
direktiv glede diskriminacije. Direktivo 2000/43,
ki se nanaša na enako obravnavanje ne glede na
raso ali etnični izvor, in Direktivo 2000/78, ki
ustvarja splošni okvir v podporo enakega obrav-
navanja pri zaposlovanju in delu. Evropsko pra-
kso povezuje s primeri in sodno prakso v Franciji
ter zaključi z vprašanjem, kakšna je vloga in
pomen nacionalnih sodišč.
V okviru teme diskriminacije so potekale pa-
ncine diskusije Načelo enakega plačila in avtono-
mija kolektivnega pogajanja, ki jo je vodila Monica
Schlachter iz Nemčije in ki je med drugim načela
tudi izredno aktualno vprašanje, koliko k diskrimi-
naciji med spoloma prispevajo kolektivne pogo-
dbe in kako preprečid diskriminatorno prakso
samih socialnih partnerjev, oziroma, kako pospe-
ševati njihovo ozaveščenost in pripravljenost za
nediskriminatorno ravnanje in uvajanje pozitivnih
ukrepov, nadalje še Pravdni postopek v diskrimina-
cijskih sporih, ki jo je vodil Ronnie Eklund s Šved-
ske, in Affirmative action, ki jo je vodil Stein Evju
z Norveške.
Tretja tema je bila posvečena področju social-
ne varnosti. Tematiko Svoboda gibanja oseb in
transfer pravic iz socialne varnosti so na plenarnem
zasedanju obravnavali Ann Numhauser-Henning
s Švedske in Antonio Sagardoy Bengoechea iz
Španije kot poročevalca in Silvana Sciarra iz Ita-
lije kot komentatorka. Pancina diskusija je bila
naslovljena Socialna Evropa in državljani tretjih
držav: Od svobode gibanja delavcev do pravice pre-
bivališča za državljane EU, vodil jo je Josef Hajdu
z Madžarske. Celotna obravnava v okviru zadnje
teme je bila usmerjena v analizo ureditve po pravu
ES in v tem okviru še posebej v analizo položaja
državljanov tretjih držav z vidika zagotavljanja
njihove socialne varnosti. Seveda gre za zelo
aktualna vprašanja, ki pa so tudi zelo delikatna,
zato razprava ni dala kakšnih jasnih odgovorov
in rešitev, ampak je predvsem nizala številna
odprta vprašanja na tem področju.
Vse glavne referate poročevalcev in večino
spremljajočih prispevkov udeležencev kongresa
je mogoče najti na spletni strani kongresa [www.
Iabourlaw2002.org].
Barbara Kresal
56
INDEKS LETNIKA 41 (2002)
(PO AVTORJIH GLEDE NA VRSTO PRISPEVKOV)
ČLANKI
Ambrož, Milan (& Marija Ovsenik): Humana paradigma vodenja sprememb v post-industrijski
organizaciji 3—4: 127
Arnold, Vida Milosevic (Pavla Rapoša Tajnšek &, & Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta Rozman,
Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki,
organizacija in standardi na področju posvojitev 1: 1
Bešlin, Gabi (& Nataša Sumak): Kvaliteta življenja mater v enostarševskih družinah (Poskusna teorija
na podlagi kvalitativne analize) 5: 281
Beve, Viktorija: Kvalitetnejše preživljanje prostega časa udeležencev programa psihosocialne pomoči
v zakonski krizi zaradi neplodnosti 1: 43
Bole, Metoda (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta
Rozman, Nataša Radonjič &, &Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki,
organizacija in standardi na področju posvojitev 1: 1
Breznik, Maja (& Bojan Kern): Enakost spolov pri zaposlovanju z vidika menedžmenta človeških
virov 6: 365
Brumen, Karmen (Marko Ferjan &): O etiki in morali slovenskih menedžerjev 3-4: 149
Čufer, Anka (& Marija Ovsenik): Organizacija in menedžment v invalidskih podjetjih v Sloveniji
3-4: 173
Devčič, Božena: Emocionalno delo javnih uslužbencev 6: 335
Dragoš, Srečo: Socialni kapital (dragocena, nejasna in nevidna dobrina) 2: 71
Ferjan, Marko (& Karmen Brumen): O etiki in morali slovenskih menedžerjev 3—4: 149
Ferjan, Marko (lože Florjančič &, & Goran Vukovič): lavnosti in odnosi z javnostmi v slovenskih
podjetjih 3—4: 161
Florjančič, Jože (& Marko Ferjan, Goran Vukovič): Javnosti in odnosi z javnostmi v slovenskih podjetjih
3-4: 161
Jurko, Miran (& Mara Ovsenik): Prosti čas in moderacija delovne skupine (primer »domske skupnosti«
v dijaškem domu) 2: 97
Kadiš, Darja (Vesna Šiplič &): Psihosocialni vidik staranja 5: 295
Kern, Bojan (& Svetlana Simič): Zadovoljstvo z izobraževanjem pri brezposelnihv okviru programov
Zavoda za zaposlovanje 6: 371
Kern, Bojan (Maja Breznik &): Enakost spolov pri zaposlovanju z vidika menedžmenta človeških
virov 6: 365
Kovačec, Anita (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta
Rozman, Nataša Radonjič, Metoda Bole &, &Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki, organizacija
in standardi na področju posvojitev 1: 1
Leskošek, Vesna: Mesto nevladnih organizacij v socialnem varstvu 6: 351
Mali, Jana: Starost, emocije in emocionalno delo v domovih za stare 6: 317
57
INDEKS LETNIKA 41 (2002)
Mekinc, Janez (Marija Ovsenik &): Uspešnost pridobivanja sredstev v nepridobitnih organizacijah
3-4: 183
Mesec, Bojana: Prostor, kjer nastaja in se organizira prostovoljno delo 3—4: 199
Mikolič, Mojca (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta
Rozman, Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec &, & Sabina Rajšel): Postopki, organizacija
in standardi na področju posvojitev 1: 1
Modrijan, Robert (& Marija Ovsenik): Spodbujanje delovnega počutja na zavodu RS za zaposlovanje
3-4: 203
Novak, Jožica Peterka: Duševno zdravje, spol in čustva bolnic z anoreksijo nervozo (emocionalno
delo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov) 6: 341
Ovsenik, Mara (Miran Jurko &): Prosd čas in moderacija delovne skupine (primer »domske skupnosd«
v dijaškem domu) 2: 97
Ovsenik, Marija (& Janez Mekinc): Uspešnost pridobivanja sredstev v nepridobitnih organizacijah
3-4: 183
Ovsenik, Marija (Anka Čufer &): Organizacija in menedžment v invalidskih podjetjih v Sloveniji
3-4: 173
Ovsenik, Marija (Bojan Regvar &): Kadrovski viri in strateški vidik socialnega menedžmenta pri
povečevanju mednarodne konkurenčnosti v pogojih globalizacije 3-4: 141
Ovsenik, Marija (Milan Ambrož &): Humana paradigma vodenja sprememb v post-industrijski
organizaciji 3—4: 127
Ovsenik, Marija (Robert Modrijan &): Spodbujanje delovnega počutja na zavodu RS za zaposlovanje
3-4: 203
Plotajs, Matjaž: Socialno kulturno delo v Malem domu 5: 273
Poštrak, Milko: Subjekt in intersubjektivnost 5: 249
Radonjič, Nataša (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta
Rozman &, &Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki, organizacija
in standardi na področju posvojitev 1: 1
Rajšel, Sabina (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta
Rozman, Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič &): Postopki, organizacija
in standardi na področju posvojitev 1: 1
Ramovš, Jože: Samoorganizacija socialnega dela na področju zasvojenosti 3—4: 209
Regvar, Bojan (& Marija Ovsenik): Kadrovski viri in strateški vidik socialnega menedžmenta pri
povečevanju mednarodne konkurenčnosti v pogojih globalizacije 3—4: 141
Rozman, Vlasta (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič &, &
Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki,
organizacija in standardi na področju posvojitev 1: 1
Simič, Svedana (Bojan Kern &): Zadovoljstvo z izobraževanjem pri brezposelnihv okviru programov
Zavoda za zaposlovanje 6: 371
Smonker, Tea: Brezdomstvo žensk in otrok, žrtev nasilja 5: 301
Šadl, Zdenka: Emocionalno delo strokovnjakov med skrbjo in stilizirano predstavo 6: 311
Šiplič, Vesna (& Darja Kadiš): Psihosocialni vidik staranja 5: 295
Strancar, Klelija: Emocionalno delo radioloških inženirjev 6: 325
Sumak, Nataša (Gabi Bešlin &): Kvaliteta življenja mater v enostarševskih družinah (Poskusna teorija
na podlagi kvalitativne analize) 5:281
Tajnšek, Pavla Rapoša (& Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta Rozman, Nataša
Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki, organizacija in
standardi na področju posvojitev 1: 1
Urek, Mojca: Vodič za preživetje skoz socialnovarstvene službe in službe duševnega zdravja za lezbijke
in geje 2: 113
58
INDEKS LETNIKA 41 (2002)
Vogrinčič, Gabi Čačinovič (Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold &, & Vlasta Rozman,
Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel): Postopki,
organizacija in standardi na področju posvojitev 1: 1
Vogrinčič, Gabi Čačinovič: Koncept delovnega odnosa v socialnem delu 2: 91
Vrhunec, Simona: Poklicna (socialna) segregacija 3-4: 221
Vukovič, Goran (Jože Florjančič, Marko Ferjan &): Javnosti in odnosi z javnostmi v slovenskih podjetjih
3-4: 161
DOKUMENT
Dragoš, Srečo (Mojca Urek &): Častno razsodišče Društva socialnih delavk in delavcev 3—4: 233
Urek, Mojca (& Srečo Dragoš): Častno razsodišče Društva socialnih delavk in delavcev 3—4: 233
POROČILO
Široka, Maša: Obogatitev znanja v Barceloni: Mednarodna izmenjava Socrates/Erasmus 2: 119
NAGOVOR
Mesec, Blaž: Izbor misli iz nagovorov dekana ob podelitvi diplom diplomantkam in diplomantom
Visoke šole za socialno delo 1996-2001 1: 57
59
POVZETKI
Maja Klančnik Gruden
SOCIOLOŠKI VIDIKI POLOŽAJA IN VLOGE MEDICINSKIH SESTER V SLOVENIJI
ŠTUDIJA PRIMERA
Mag. Maja Klančnik Gruden je profesorica zdravstvene vzgoje, zaposlena v Kliničnem centru Ljubljana
na Kliničnem oddelku za žilne bolezni.
Clanelc analizira položaj medicinskih sester (srednjih medicinskih sester in zdravstvenih tehnic) in
njihovo doživljanje poklicnega skrbstvenega dela na enem od bolnišničnih oddelkov bolnišnic v
Sloveniji. Ugotovitve temeljijo na rezultatih kvalitativne raziskave - študije primera, ki je bila izvedena
na KHničnem oddelku za žilne bolezni v Ljubljani. S pomočjo poglobljenih intervjujev in terenskega
opazovanja je bilo potrjeno, da medicinske sestre na bolniškem oddelku opravljajo podobna skrbstvena
dela, kot jih opravljajo tradicionalne žene v družinah. Bolniški oddelek bi lahko primerjali s
tradicionalnim družinskim bivališčem, v katerem prevzame bolnik odvisno vlogo otroka, medicinska
sestra vlogo gospodinje, ki skrbi za red in zdravnik vlogo gospodarja in očeta, ki nadzoruje delovni
proces. Intervjuji so pokazaU, da pasivna skrbstvena vloga, ki jo ženski pripisujejo družbeno ustvarjene
spolne ideologije, medicinskih sester doslej niso zadovoljile. Dodaten faktor, ki medicinskim sestram
preprečuje doživljanje zadovoljstva pri delu, se nanaša na lastnosti bolniškega oddelka, ki ima določene
podobnosti s totalno ustanovo. Medicinske sestre pri delu z bolniki, ki so bolj ali manj prizadeti,
doživljajo tesnobne občutke. Za soočenje s takimi občutki imajo medicinske sestre premalo znanja
in podpore, saj je služba zdravstvene nege organizirana tako, da pri medicinskih sestrah raje spodbuja
razvoj osnovnih obrambnih mehanizmov - ki temeljijo predvsem na izogibanju - kot pa konstruktivno
soočenje s problemi ter njihovo osebno in strokovno rast.
Ključne besede: skrbstveno delo, ženski poklici, totalna ustanova, tesnoba.
Liljana Rihter
POMEN KVALITATIVNIH METOD PRI EVALVACIJI PROJEKTOV PROSTOVOLJNEGA DELA
PRIMER EVALVACIJE PROJEKTA PROSTOVOLJNEGA DELA NA ŠOLSKEM CENTRU VELENJE
Mag. Liljana Rihter je asistentka stažistka na Visoki šoli za socialno delo.
Kvalitativni pristopi v (evalvacijskem) raziskovanju so bili dolgo časa in so še vedno predmet kritik
pozitivistično usmerjenih raziskovalcev. Kljub kritikam so potrebe po evalvacijskem raziskovanju
spodbudile pragmatičen pristop, ki ni predan predpostavki, da je pravilna le ena raziskovalna metoda,
ampak metode izbiramo v odvisnosti od raziskovalnega vprašanja. Avtorica na podlagi evalvacije
dela projekta prostovoljnega dela na Šolskem centru Velenje ugotavlja, da je kvaUtativni pristop še
posebej primeren za evalvacijo procesa dela, za evalvacijo (ne)namernih učinkov in za evalvacijo
doseganja ciljev z vidika prostovoljcev. V zadnjem delu članka poda še nekaj napotkov, kako povečati
verodostojnost evalvacije, ki temelji na kvalitativnem pristopu. Avtorica meni, da je treba spodbuditi
kvalitativne strategije evalviranja projektov prostovoljnega dela, saj le na ta način dobimo kompleksno
sliko posameznega projekta.
Ključne besede: kvalitativno raziskovanje, izbira metodologije, raziskovalna paradigma.
Žarko Tepavčević
DRUŽINA IN PROSTI ČAS
Mag. Žarko Tepavčević, univerzitetni diplomirani socialni delavec, je samostojni svetovalec na področju
družine na Centru za socialno delo Ljubljana-Šiška.
Prosti čas je vzajemni interes družine, fokus interakcije in komunikacije ter priložnost za preskus in
razvoj novih družinskih odnosov. Aktivnosti v prostem času, v katerih sodeluje vsa družina, v večji
61
POVZETKI
meri pripomorejo k izboljšanju medsebojnih odnosov kot aktivnosti, v katerih sodelujejo posamezni
člani. Spremembe v strukturi družine in opredelitvi posameznih vlog se odražajo tudi na spremembah
v preživljanju prostega časa. Velik vpliv na aktivno preživljanje prostega časa imajo življenjski pogoji,
zlasd socialnoekonomski položaj družine. Če se izboljšajo življenjski pogoji, se kvalitativno spreminja
tudi prosd čas, ki je zelo pomemben za zdravje in kakovost življenja vsakega posameznika, družine
in družbe.
Ključne besede: družinski odnosi, življenjski pogoji, kvaliteta življenja.
62
ABSTRACTS
Maja Klančnik Gruden
SOCIOLOGICAL ASPECTS OF THE ROLE AND POSITION OF NURSES IN SLOVENIA
A CASE STUDY
Maja Klančnik Gruden, MA., has graduated from health education and works in the Ljubljana Medi-
cal Centre Angiology Department.
The paper is an analysis of the position of nurses (health technicians) and their experience of caring
work in a hospital ward. The findings are based on a qualitative research - a case study, carried out
in the Angiology Department of the Ljubljana Medical Centre. In-depth interviews and fieldwork
confirmed that the caring work performed by nurses is similar to the work done by women in tradi-
tional families. The ward may be compared to the traditional family residence, the patient taking the
role of the child, the nurse the role of the housewife who brings things to order, and the doctor the
role of the master, the father who supervises the working process. The interviews show that the
passive caring role attributed to women by socially constructed sexual ideologies has not satisfied the
nurses. An additional factor that contributes to the lack of job satisfaction in the nurses is the nature
of the ward, which has certain resemblances to the 'total' institution. Working with seriously affected
patients causes anxiety. Nurses do not have enough knowledge and support to deal with such feel-
ings, as the organisation of health-care service promotes the development of their defence mecha-
nisms, based mainly on evasion, rather than a constructive confrontation with problems or personal
and professional growth.
Keywords: caring work, women's professions, total institution, anxiety.
Liljana Rihter
THE SIGNIFICANCE OF QUALITATIVE METHODS IN THE EVALUATION OF VOLUNTARY PROJECTS
A CASE OF PROJECT EVALUATION
Liljana Rihter, M.A., is junior assistant lecturer at University of Ljubljana School of Social Work.
Qualitative methodology in evaluation research has long been, and still are, the object of positivist
researchers' criticism. Yet the need for qualitative research has stimulated a pragmatic approach that
does not insist upon the presupposition that there is only one regular research method, but calls for
the choice of method with regard to the researched problem. On the basis of voluntary project
evaluation at Velenje Educational Centre, the author finds qualitative methodology particularly suit-
able for work process evaluation, for the evaluation of (un)intentional consequences, and for the
evaluation of achievement from the point of view of volunteers. Einally, several suggestions are given
for the increase of qualitative evaluation reliability. The author concludes that the stimulation of
qualitative strategies of evaluation is needed in order to get a more complete picture of a project.
Keywords: qualitative research, choice of methodology, research paradigm.
Žarko Tepavčević
FAMILY AND LEISURE TIME
Žarko Tepavčević, M.A., is a social worker, employed as a family counsellor at the Centre of Social
Work Ljubljana-Šiška.
Leisure time is a common interest of the family, the focus of interaction and an opportunity for the
testing and development of new family relationships. The leisure time activities that include the
whole family improve inter-personal relations to a higher degree than the activities that only include
part of the family. Changes in the structure of the family and in the definition of individual roles are
63
ABSTRACTS
reflected in changes in how they spend their leisure time. The living conditions have a major impact
upon its active spending, amongst them in particular the socio-economical position of the family. If
the living conditions improve, so does the quality of spending leisure time, which is extremely impor-
tant for the health and the quality of life of individuals, families and societies.
Keywords: family relationships, living conditions, quality of life.
64
IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja
ranljivih skupin
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 53, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuznw@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Vesna Leskošek, Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od
Í890-1940. Ljubljana: Založba Г cf.
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škof j a Loka: Inštitut
za samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf.
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf.
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju
mladinskega prava. Ljubljana: /* cf.
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /
*cf.
Založba /* cf., Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1344451, zoja.skusek@guest.arnes.si
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
ODDAIA
Besedilo je treba oddad v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate ga
lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošd.
FORMAT
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol avtorske
pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
drano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrsdce ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglad oklepaj, npr.: ...
igra [play],,,; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držad le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
OPOMBE
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme bid.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
SEZNAM VIROV
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor die zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v
Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Roudedge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiendal. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
- ( 1991 ), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality. /. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
REFERENCE
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ah
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ali »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... (op. cit.: 121) ...«
PRILOGE
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka, Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...« ipd., temveč
te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
RECENZIJA
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
Published in six issues per year
socialno delo 42 (2003), 1
ISSN 0352-7956
UDK 304+36