(Nabrala A. Lebar.) Leska V nekaterih krajih je naoada, da ob času neoihte zatikajo leskooe palice, bla-goslooljene na cvetno nedeljo, nad veina vrata, da bi v hišo ne treščilo. Legenda pripoveduje, da je leščevje prav od Ma-tere božje dobilo to čudovito moč. Mati Marija je šla čez hribe obiskat soojo sorodnico Elizabeto. Žene si imajo vedno kaj pooedati. Tudi te doe sveti ženi sta si imeli povedati vse polno čud-nih nooic, ki so se o zadnjem času zgo-dile. Le spomnite se na zgodbe! Vroč poletni dan je bil, ko je odsla Marija na pot. Vsa narava je pričako-vala neoihte. In res: Devica Marija še ni prišla do vrha gričevja, ko se je za-čelo bliskati in grmeti in že so padale prve kaplje. Marija se je ozirala, kam bi stopila pod streho. Nekaj topolou in hrastoo je stalo v bližini; a topol je premalo košat, da bi jo varoval pred deijem, ppd hrast pa ob neoihti ni varno stopati. Vedno gostejše kaplje so se usipale. Kar zagleda Marija mlado srnico, ki je v oelikih skokih hitela proti leskovemu grmu in se je pod njim skrila. To je Marija spoznala za božji migljaj, naj se tudi ona skrije pred dežjem pod tem grmom. Hitela je proii grmu in je oidela, kako srnica leii pod njegovim vejevjem, kakor pod streho. Marija je sedla poleg srnice, ki se je ni prao nič bala. Komaj pa je sedla, že je strela razklala Disok hrast, pod katerega je hotela stopiti pod streho. — Mirno sta sedeli pod grmom, dokler nevihta ni ponehala, in Marija je hvalila Boga za njegooo dobroto. Ko so se temni oblaki razprsili in je dež ponehal, sta obe prilezli iz svo- jega skrioališča. Srnica je nadaljeoala pot k sooji mamici, ki je gotovo skrbela. kje je med tako hudo nevihto. Marija pa je sklenila roke in je prosila Boga, naj za vse čase prizanese leski s strelo, da bodo imeli Ijudje, ki jih zajame ne- uihta na polju, vendar kje oarno zavetje. Zato pa Ijudje še dandanes leskdoe šibe porabljajo za butare (bogance) za coetno nedeljo, ki jih zatikajo, ko so blagoslovljene, nad hišne duri, delajo iz njih križce, ki jih posajajo prožnji te- den na njioe in jih ob hudi uri deoljejo tudi na ogenj. 246