232 R. Vtorij: Sentimentalec. Sentimentalec. Spisal R. Vtorij. »Mislim, da umejo moji bralci, kaj mčnim, da tudi njim že preseda to nezrelo, osladno pesmičenje.« Stritar. Lica: Solzislav. Jurij Tepkovec. Mirko Resnica. I. prizor. Pred durmi ubogega podstrešnega stanovanja: Jurij Tepkovec:. Odpri! — Trk, trk! — Kaj si se pa zaprl ? — Ali naj ti zapojem ? Sova v lini žalostno joče, Mačke mjavkajo dkoli koče, V koči pa pevec Solzislav stoče . . . Luna bleda sije bajno, Včtrec šepeče slddko-tajno — Solzislav gdni čarobno lajno . . . Lajnaj, lajnaj — Mirko Resnica (pride): Slobodno, naprej, saj ga ni doma! Ključ iz peči vzemi in kar odprl, jaz mu moram tako vzeti grško slovnico, saj je sam ne prinese, razmišljena stvar! II. prizor. Tepkovec (odpre sobo, ubožno opravljeno): Saj ga res ni doma. Pa že sanjari po Rožniku »pod šumečimi lipami in dehtččimi kostanji in pije opojne slasti pevajočih ptic, mr-mrajočih vrelcev in vonjivih cvetov« . . , Kaj pa ima tu? Mirko; R. Vtorij: Sentimentalec. 2.^3 Tepkovec: Stritarja, Stritarja 1 »Spisov« V. zvezek, res krasna izdava I »Moj svet je ta: Ako že ljubite . . .« ha, ha, pa vender vemo vsi, kake »laske« ima Solzislavova Milj ena. Mirko: Kako je že tista njegova pesem? ». . . svetle laske, Kakor solnčne paske . . .« Tepkovec: »Rumen nosek Kakor vosek! Bleda lica Kakor . . .« Mirko: No, no, šalil se ne bodeš z njegovo »boginjo«. Lepa je res, da človeka kar pogreje tam okoli srca nekje, ko ji pogleda v temno globoko oko, samo . . . Tepkovec: Samo kakšen doktor se že rad solnči v njenih žarkih, ker je j ako petična, kakšen doktor, pravim, naš je pa šele — sedmošolec. Dva klina ima še, da bode vrhu lestve, če se mu kateri ne zlomi, potem pa še ni v nebeškem kraljevstvu. Sedaj še lahko tako sanja, kakor svetopisemski Jakop . . . no, kje že, saj smo vender časih take stvari znali . . . Mirko: E, kaj bodeš delal primere, saj sem že Homerjevih sit, ko vender trde, da so sladke kakor ambrozija in nektar in nebeška mana. Če pa do katere pridemo, puli profesor korene in korenine in koreninice in išče, kje li je tertium comparationis, s kakšno členico se uvajajo primere, s kakšno nadaljujejo. Potem . . . Tepkovec: Res, potem smo pa poetično nadahneni, kakor bi drobili o košnji resja star ovsenjak za malico in pili kalno kapnico namesto uživali belega kruha in rujnega vina. 234 R. Vtorij: Sentimentalec. Mirko: Rad bi res vedel, čemu li se učimo grščini, če ne zato, da spoznavamo in uživamo lepote klasične ! Naj para doma v zaduhli sobi, komur je na tem, kar se pa nas dostaje, to nam pustite — poezijo. Potem pa tožijo, da ni več pravih pesnikov! Ni čuda, saj ni ne vemo, kaj je lepo, ni ne znamo citati klasikov! Pridite poslušat naših naukov, potem sodite sami! Glej Solzislava! Nikakor ne potrjam tega, da bi bil do cela nenadarjen ali celo glup, toda če misli; da je H6lty vzor lirike, kako more dospeti do prave poezije ? Sama zamišljenost in sanjavost ga je. Veselje za epiko in Homerja mora itak skrepeneti o suhoparni analizi največjih lepot. Zal mi je, skratka reči, Solzislava. Mehke nravi je res, ipak bi se ne bil poženščil in pohabil o opolzli in osladni sentimentalnosti, da je bežal bolehavih pesnikov in se učil poeziji iz Homerja. Sedaj pa nas napastuje s svojimi domišljavimi izrodki, nas in urednike, da bi se človek pri elegijah smijal . . . Tepkovec: Ali pa debelo gledal, kaj li je to, po nekoliko cmereča se mamka na razvalinah loncev svojih, ki jih je pobil slepi sosedov sultan, po nekoliko pa temna zagonetka iz grških svetišč, ki jo obračaj in obračaj, samo ugenl ne. Prozajist sem res, da pri vsakem epitetu »pestrobojen, pestrosojen« že mislim na tisto pestro bojano tekočino pred kmetskimi hlevi ali »kmetiškimi« hlevi, prozajist, pravim, vender si ne morem kaj, da ti ne bi pritegnil. Saj me je vender časih tudi nekoliko genila Preširnova »Nezakonska mati«, toda če mi začneš razkladati vse figure, vse trope, kar jih je in kar jih ni, potem si pa tudi mislim: uboga deklica, če si morala tako preštevati figure, kakor jih naš Solzislavl Mirko: Kaj to bi še bilo. Naj pesmi — kuje, če mu drago, naj dela z umom, če ne umeje več s srcem. Toda to »popevčkanje« o mehki, izvoljeni, ljubkovani devki, ta sentimentalnost, ki je združena ž njim, razjeda mu pravo moč. Le poglej ga : Vedno sanja in sanja, zamišljen hodi, toži in jadikuje . . . Tepkovec: Silno nesrečen je. Koperni po nečem, pa niti sam siromak ne v&, po čem. Če hoče zgrabiti, zgrabi velik, puhel »nič«. Zvečer gleda R. Vtorij: Sentimentalec. 235 luno, kakor tisti grški zvezdogled, ki je zeval proti nebu, pa mu je s podstrešja spustila lastavica . . . toda, ne znam lepo povedati! Mirko: Na očeh mu leži mokrota in mu jih prepreza kakor megla . . . Tepkovec: Pod očmi se mu vije v polukrogu črnormena kurja polt, po obrazi pa se mu razliva bledina . . . Mirko: In pa raztresenost! Tepkovec: O, kaj je pa, če časih kaj narobe stori, kadar hoče v šoli s prstom plin prižgati, žveplenko pa zažene strani, če — Pismonoša (vstopi): Gospod Solzislav N.l Mirko: Solzislava ni doma, vzprejmem pa jaz in mu vročim. (Pismonoša odide.) Tepkovec : Odkod neki je, vsaj ne že od nje? Mirko : Ne, pismo je z doma, mislim da od župnika. Sedaj bode treba plačati šolnino, in to veš, da mu je župnik glavni steber . . . Tepkovec : Kakor količ cepiču. Kadar bo pa hruška medenka ali pa tepka, ki je mojega imena, dorasla, da bodo brenčali ose in sršeni po sočnih sadovih, tedaj bode pa količ nepotreben . . . Mirko: Pa zakaj si rekel, da bi bilo od nje? Ali ji je morebiti že odpisal, ko ste mu podteknili dno pismo ? 236 R. Vtorij: Sentimeiitalec. Tepkovec: Pisal ji je, to vem, ha, ha! Moram se smijati še sedaj, kadar se spominjam <5ne stvari. Kako je hlastno odprl pismo . . . Ha, ha, jaz pa, ki sem vse to napravil, jaz sem se držal za trebuh. Potem me pa zaljubljena solza še vpraša, zakaj se smejem, ha, ha! Pa sem mu rekel: Po noči se mi je sanjalo, da si ti bil Don Ouixot, jaz pa Dulcinea . . . Pisal ji je še tisti večer, stavim sto kron, čeprav sem jih že nekaj Solzislavu dolžan, hočem reči: on mi jih je dolžan še nekaj . . . Mirko: Sala je bila malo pregrenka. Ali mu bode odpisala? Tepkovec: Nič pregrenka. Naj le misli, da ga ljubi, dokler se ne preveri, potem bode pa — zdrav. Pisala, kaj šel Misliš li, da je ne poznam? Taka je, kakeršne so druge. Nemški govori, kakor v obče domorodne »miljenke« naše iz pripravnice, glavico plavolaso dviga kakor mak, kadar mu je začelo kaliti seme iz cvetja, drobno stopa kakor srnica, kadar se pase po tuji detelji, usta nje se smehljajo vsakomu, kakor srenjska češnja, in nje očesce razsiplje žarke na vse, kakor solnce božje. v Ce se je pa morebiti kdaj kakšen žarek nje očij slučajno izgubil v temne Solzislavove prsi, potlej že sanja o nebeški sreči, poje o idealni ljubezni, o plavih laskih, o modrih očescih in Bog včdi o čem še in pošilja to »Zvonu«, »da bi svet čul in občudoval!« Miljena pa — kakor k6s, vesel pomladi in tuj žalosti, neskrbno popeva: tako se Miljena ziblje v naročaji mladih dnij, toguj ali ne! Svet je praktičen, in praktičnost se je že zdavna izneverila sanjajoči ljubezni! Kaj hoče tista sentimentalnost, ki misli, da vsakdo ž njo čuti in joče, da jo vsakdo ljubi ? »Rožice in ptičice in dekličice« morajo plakati, kadar je njemu tak6 hudo, da ne ve kako! Hm, saj je meni tudi hudo, ki imam otfske na nogah, pa zat.6 ne prosim trave, da bi solzela. Potem naj pa ležem v solzn6 travo, saj bode brž prehlad ali pa še prisad. Sentimentalnost ... Mirko : Tiho, zdaj pride! Tepkovec: Naj pride! Sentimentalnost je prehlad duše in prisad pameti. Mrzli ohladki ali vroča opeka, ali pa konjska meta, ali zasmeh, za-beljen z ironijo — gotov lek| R. Vtorij: Sentimeutalec. 237 III. prizor. Solzislav (pride, pod pazduho ima pesnike nemške in slovenske v krasni opravi, s čela mu teče znoj): Zopet sem jo videl! Ravno sem sedel na nekem parobku pod Rožnikom in skladal pesem, ko je prišla s sestro po gozdu. In kakšna je bila I Kakor Vila, gozdna Vila! Laske je imela razpletene v dolgo kito, prevezano z modrim trakom, v beli ročici pa je vrtela rmeno vrtnico in se ljubko igrala z nje peresci. Ko je uprla pogled vame — oh, kako blagodejno mi je bilo pri srci, in ko je videla, kak6 sedim tu na starem, trhlem parobku in si podpiram vročo glavo, kako se mi rdi obraz . . . tedaj je pač čutila, komu vre neizčrpen vir nebeške poezije iz ljubečih mojih prsij . . . oči je povesila in na ustna mehka se je obesil sladek, rdeč smehljaj, kakor se povesi spomladi dehteč cvet na mlado vejo ... Po tistem plesu . . - Tepkovec: O, to si pa že povedal časih! Po tistem plesu, ko si ji stiskal mehko ročico, ko siji stopil na drobno nožico, da je zavpila »ajs« . . . kaj ne, po tistem plesu, ko si potem med tednom že prejel list od nje . . . Ali si ji pa ti že odpisal? Solzislav: Takih stvarij pa ne pravim vsakomu. Mirku bi že povedal, tebi, Tepkovec, pa nič ne upam, ker me vedno zbadaš. Pisal sem ji, pisal, in kakor se mi je danes zdelo, ne zaman, morda kmalu dobim že odgovor . . . Toda čakaj ta, kakšno pesem sem danes zasnoval: »Slovo«. Tepkovec: (zase): Sedaj pa — miserere! (Glasno): Solzislav, meni se mudi, naročil bi se rad še danes na Stritarja, zato sem prišel, ko bi ti — Solzislav: Saj si mi že nekaj dolžan! Tepkovec: Kaj, jaz dolžan? Pa morebiti misliš tisti goldinar, ki si ga posodil Bramurju? Solzislav: A — Bramurju? Sedaj pa res ne vem — 238 R. Vtorij: Sentimentalec. Tepkovec: Posodi, posodi, Solzislav! Poglej, teta ti je poslala petak, za šolnino še tako dobiš od župnika. — Resnica, kje imaš pismo? — No, vidiš, vem, da je še več notri nego li treba. Posodi, posodi, zato ti pa kdaj pesmi ponesem k uredništvu, če je tebe sram, da ti ne bode trebalo pošiljati. Tedaj tudi lehko povem uredniku, da si porojen pesnik, da si ves zatopljen v skrivnostne globočine divne poezije nebeške — Solzislav: Na, muha sitna! Jeden goldinar posodim, vender — vrnil ga bodeš 1 Tepkovec: Veš dal Gratias! (Odide). Solzislav: Pismo naj čaka, pravim pesnikom je materija poslednja stvar. Dobro, da je odšel Tepkovec; Mirko, pojdeva pa midva na Parnas. Poslušaj: »Oj, z Bogom s cvetjem pdsani ti d61 mi, Le zvonite po pestrem dnu potoci, Zelenite hobotno bujni holmi — Za mano, deva, je turobna b61 mi, Ki v srce solzno vdli bajno pot si, Za mano žarni smehi, čarni joči . . . Za mano? — — — —« Naprej še nisem naredil, toda sedaj bode prišlo najlepše. Vdihnil bodem pesmi mehko žalost in tiho kopernenje mladeniško . . . Toda, ali ni tudi to že lepo? Rime tako neobične in misli in besede. »Zvonite potoci«, kakšna prenosba, »bujni holmi« in pa »bol, ki v srce solzno voli bajno pot si«. Le pomisli, prosim, kakšna podoba je to : »Ko se čarobno dekliško oko ujame tajno —« Resnica: Solzislav, jaz tudi moram iti, imam še pouk. Tisto grško slovnico mi daj . . . Solzislav (mu izroči knjigo in Resnica odide): Tembolje, bodem vsaj sam. Saj danes sem srečen, brezmejno srečen . . . Kaj pa neki župnik piše. Bode pa že zopet pridiga! No, R. Vtorij: Sentimentalec. 239 potrpeti mi je, da je le denar, za vse drugo me že utolaži — nebeška poezija! — — — Kaj je neki to ? — Tega pa še ne! — Nesrečna, kleta usoda! Kaj sem le počenjal, da sem namesto prošnje poslal župniku prepis pesmi, ki sem jo zložil za prelepo svojo Milj eno ? — Sedaj pa plačaj šolnino! — In kaj pa, če bi — — - ? Strašna slutnja — —! Pesem — — ne, ne, samo prepis je bil, saj dobro vem, da sem lepo spisano poslal v listu Miljeni — — Beži, misel temna, zagrni se v brezdno, kjer veje rmenopolta pozabnost . . . Ko bi pa le-------Ne, ne! Nesrečno srce! Cesar si še želelo, po čemer še jedino kopernelo, vse je bilo le črviva nadeja, ki je usehnila kakor dehteča vijola v pomladanji travi, ki je splahnila, kakor splahne pestrobojna pena na šumečem potoci . . . Mladost mi že vene. Le samotna bučela še brenči po njenem cvetji, zapuščen metulj se še ziblje po zvončatih cvetovih ... ali kmalu, kmalu, bučela bode odšumela, metulj bode poigral s pisanimi krili, cvetje velo bode samo, tako sam6, prišla bode jesen mlademu mojemu življenju . . . Oh, da bi se nagnil že skoro dan žitja mojega, da bi že skoro legel v grob . . . Srce moje bode lahno snivajoč počivalo, na prsih matke zemlje, duh moj pa bode vel po grobji . . . Cvetje bode poganjalo iz mojega srca, po njem pa bode zopet šumela bučela, skorjanec bode zigraval nad njim in peval o večni ljubezni — — — Oh, peti moram, da si utešim neznano, težko bol . . . »Lahno, lahno vetrec vej, Milo dihaj — — — « Ne, jambično mero moram rabiti, da bodo granesi mehkeje in tožneje kopneli po usehlih nadejah mojih . . . »Oh, tiho, tiho, čuti moji, Saj kmalu . . . V čarobnem vsnuli bodete pokoji . . .« Ostavše stopice podpolnim pozneje. Prfglas na »moji« moram izpustiti, da bode čista rima s »pokoji«. Pikice pa treba že cesto rabiti, saj tam, kjer pohaja misel, služijo dobro; videl sem jih tudi zlasti v Rusih, pa takisto semtertja v nas, in res prav lep6 pristujo. »Nad vami bo pomladnja seč duhtela . . .« »Pomlddnja seč«, to je lep6, namesto »duhtela« pa mislim, bode, bolje »dehtela«, kajti tem potem pridobode celo najslabša suš-marska pesem, ergo: 240 R. Vtorij: Sentimentaiec. »V neštetih bojah gibala . . . Nad vami bo bučelica šumela, Po cvetjiči se zibala . . .« Oh: »gibala, zibala« — — to je res že nekaj! Danes mi je prišla na misel in lepo sem jo porabil . . . IV. prizor. Tepkovec (prihiti, za njim) Resnica. Tepkovec: Kapa kosmata! Tega pa še nikdar ne, Solzislav! Solzislav: Kaj li zopet hočeš? Tepkovec: Pismo od nje, od nje ... Ti, sentimentalna rosa, tega pa nisem mislil. Blizu doma sem že bil, kar me sreča pismonoša — pa ne tisti, ki je prej tukaj bil — in me vpraša, kje stanuje sedmošolec Solzislav. Jaz vzamem pismo, tečem nazaj, pod hišo srečam Resnico, ki je govoril s Smolcem, pošepečem mu na uho, in brž k tebi. Resnica : Ali dobro veš, da je od nje? Tepkovec: Kaj pa da, ženska roka, znamka za 3 kr. Solzislav, zvečer ga pijemo na ljubezen tvojo! Solzislav: Srce, srce moje, miruj! Sedaj si srečno . . . Kaj de, če župnik razblehne od jeze, če na propovednici zagrmi name, ljubil jo bodem, ljubil, ljubil, kakor ljubi mehka golobica, kakor ljubi labod . . . Tepkovec: No, odpri, odprl, kaj bodeš brnel in stiskal pismo na srce! Kar je notri, to je jedro. Sto kron, da pojdem za zdravnika. Vedel bi le rad, kaj imajo ženske v prsih, da se zaljubijo v takšno sentimentalno roso, da — Resnica: Ne zbadaj, ne zbadaj! R. Vtorij: Sentimentalec. 241 Tepkovec: Kaj ? Hu, kaj pa jaz morem, da mi pravite Tepkovec ? Glave nimam take, kakor tepka, pusto se pa tudi ne držim, kakor negodna tepka, razven če časih komu katero povem, ki je malo kislejša in go-rupa, resnična pa vedno, da veš. In tako je tudi res, da si ti, Solzi-slav, sentimentalna rosa! Tako-le zapoj: »V srčbru svetijo se vrti, Izza megel polumčsec Kaže svoje tope rti, Kakor okle ljut neresec!« To je krepost! S takšnimi pesniki se kosaj! Spel jo je Bramur, ki je ves drugačen od tebe. Ti letaš po luni, mi ,minorum gentium, po zemlji, naš Bramur pa pod zemljo rije, pa je vender pesnik. Poslušaj, Smolec smolnati mu je zložil himno: »Ur, ur, ur, Živi naš Branuir! Živi zemlja ž njim strupence, Bube, gliste in gosence — Ur, ur, ur, Živi naš Bramiir!« (Zase): Sentimentalna solza, na pijačo pa ne mislim I (Glasno): No, Solzi- slav, pa sva vender prijatelja. Veš, jaz sem stara kost, pa več čutim, kakor govorim. (Patetično): Tudi jaz sem ljubil, »smrtno« ljubil...« Toda, molčimo o tem! Da bi tebi bila in svetila — »milejša zvezda«. — — — Raca na vodi, sedaj je pismo že godno, preberi in prečitaj na glas! (Solzislav odpre pismo.) Resnica : Dej, dej, čitam pa jaz, ti si tako ves zmočen, da slišimo, kako te je prižela na srce zaljubljena deklica! Tepkovec : Da, dej, Resnica, čitaj 1 Resnica (čita): »Dragi neznanec!« Tepkovec: To je že nekaj, kar se ne sliši vsak dan. Pa ta ljubka nevednost: .Dragi neznanec!' Take-le so 1 16 Ž4ž R. Vtorij: Šentimentalec. »Iznenadilo me je Vaše pismo —« Tepkovec: Mislim da, ti zaljubljena golobica! — Solzislav, za pet litrov bodeš dal! »Vaša nesreča me boli . . .« Tepkovec. Ti miljena stvarca, kako mehko srce ima: »Vaša nesreča me boli!« Solzislav, na to vsekako mora priti pet litrov, na tako pismo! »Toda, kakšno je prišlo Vaše pismo v moje roke —« Solzislav (ves nemiren, pri strani pogleda Resnici čez ramo v pismo in vzklikne): Oh, saj se mi je zdelo ! (in se nasloni na mizo). »To mora biti pomota. Jaz vender nisem — župnik!« Tepkovec: Kaj, kaj pa brniš nekaj o župniku, ali se ti sanja? »Jaz vender nisem — župnik! Toda Vaše uboštvo me res boli, zato sem priložila nekaj za poboljšek . . .« Solzislav (zase): Tako sem jo ljubil, bila mi je jedina misel, ona mi je bila poezija . . . sedaj pa to! (Vzvije se mu na glas): Oh! Tepkovec (za-se): Zdi se mi, da nocoj ne bode pijače — — e, e — — (Glasno): Kaj pa je vse to, dalje, dalje! »Pokazala sem pismo tudi mami, in ker se ji smilijo sirote, rekla je, da pridete lahko vsako jutro k našemu pekarju po kruha. Zato sem priložila tudi vizitnico — — Miljena R.« Tepkovec: Kako lakonično! (Smejč se): Solzislav, kaj je pa to, šmentana stvari Solzislav: E, naslove sem narobe naredil, ko sem pisal župniku in nji. — Na, srce si mi zamorila, tu imej še — poezijo, ironična stvar ti I (Vrže pero ob tla). Tepkovec: (Zase): Ubogi Don Quixote, nisem mislil, da bode tako prišlo, to je res že malo — presmešno. Toda, kaj morem jaz? Potiskal sem te na kobilico, pazil bi bil ali pa doli zlezel, če nisi vešč jahanju, tako R. Vtorij: Sentimentalec. 243 si pa padel vznak v blato. Tako je, glej ! Kaj je mogla Eva, da je Adamu krhelj v grlu obtičal? —- Sirota raztresena! Resnica: Razmišljenost, razmišljenost, pa sentimentalno tvoje sanjarjenje! Prvič se sedaj uveri, da ti je ta sentimentalnost rodila raztresenost, ki kakor bleda smrt gleda iz vseh tvojih dejanj, drugič pa, da to, kar ti sentimentalnost slika, ni še res. Ni še namreč res, da vsakdo s teboj joče, kajti licemercev si imel in imaš še vedno krog sebe. Zdrava ve-drost je življenje, sentimentalnost tožna bolehavost! Tepkovec: (Zase): E, pijače ne bode, dajmo ga! (Glasno): Kaj, kaj pa ti propoveduješ, Senfca, ali kako ti pravijo? Prešerna poslušaj, Prešerna, Solzislav! »Le začniva pri Homeri, Prosil reva dni je stare —« Sedaj vidiš, kje je prava poezija (prava po mojih načelih je namreč tista, ki je ljudem všeč): Homer je stradal, Solzislav! ti si si pa že v mladih letih prislužil— »kos kruha!« Živela sentimentalnost, in poleg kruha kos! »Sova v lini « Solzislav (skoči po konci, pri vratih se prikaže Bramur): Goldinar mi vrni, goldinar, Tepkovec! Tepkovec (beži proti vratom, potegne Bramurja s seboj in poje bežč): ». . . žalostno joče, joče, joče — hou !« (Zavesa pade. Izza kulis odmeva dvospev): »Luna bleda sije bajno, Vetrec šepeče sladko-tajno — Solzislav goni čarobno lajno . . . Lajnaj, lajnaj —« (Zavesa pade.) j 6*