10038966,1 glasilo Kulturnega društva Zavratec «f' . ;.rv ,« 'si; * VJfvV 'Vi KAZALO UVODNIK UVODNIK Tomaž Mivšek AKTUALNO 4 KDO SMO OGLARJI? 6 GASILSKA MLADINA V LETU 2009 -Mateja Lazar 8 ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET V LETU 2009 - Samo Čuk 9 ORATORIJSKI DAN • Tomaž Mivšek 10 CHARLES DARVVIN ■ Barbara Leskovec EKOLOGIJA 11 DRUŽBENO ODGOVORNA PODJETJA -Kristina Bogataj 14 POMLADANSKA ČISTILNA AKCIJA-Jasmina Kogovšek KULTURA 14 KULTURNI PRAZNIK - Tomaž Mivšek 16 PREBUDIL SEJE KRALJ MATJAŽ - Darja Kogovšek 17 UČENOST SALAMANKE - Tomaž Mivšek 18 CMePZ ZAVRATEC GRE NAPREJ Z MARKOM KRŽIŠNIKOM - Karmen Kogovšek 18 PRIMORSKA POJE - Jasmina Kogovšek 19 KRESOVANJE - Jože Lazar 20 ŠKOFJELOŠKI PASIJON - Boštjan Kogovšek INTERVJU 21 BOGDAN MLINAR • Kristina Bogataj ČEZ PLANKE 25 ZIMSKI POHOD NA BLEGOŠ - Mateja Lazar 26 MEDŽUGORJE - Tomaž Mivšek NAŠA DEDIŠČINA 28 KOZOLEC ZNAMENJE NAŠE POKRAJINE IN SLOVENSKEGA PODEŽELJA Jože Lazar 30 DRAGA SVOBODA • Olga Vehar ŽIVLJENJSKA ZGODBA 30 FRANC LAZAR Jasmina Kogovšek IZ ZGODOVINE 33 ETIMOLOGIJA SLOVENSKIH KRAJEVNIH IM EN - Tomaž Mivšek 35 O ZGODOVINI ZAVRATCA Janko Rupnik 38 KO PRELETIMO PODATKE O NAŠI UVODNIK Ko sem sprejemal mesto predsednika Kulturnega društva Zavratec, mi je bilo rečeno, da biti predsednik ni težko. Dvakrat greš v Idrijo na kulturni sestanek, delovanje društva v Zavratcu pa da že dobro poznam. Pa ni bilo čisto tako. V Idriji sem bil kar nekajkrat, pa ne na sestankih društev, temveč zaradi iskanja kontaktov z ostalimi društvi in prinašanja projektov na občino. Še bolj zabavno je bilo vZavratcu samem. Že po funkciji sem bil primoran navezovati stike skoraj z vsemi Zavračani. Z veselim raznašanjem Oglarjasem pozvonil na vsakem hišnem zvoncu.Tako sem dobil veliko neposrednih pohval, pobud, pripomb, kaj bi v društvu še lahko storili. Na sestankih upravnega odbora smo veselo, včasih burno razpravljali, kaj in kako bi bilo bolje, koga povabiti v goste. V večernih uricah sestankov sem velikokrat ugotavljal, kako smo si ožji člani društva med seboj različni v pogledih glede poudarkov v delovanju društva. Kaj je bolj pomembno, kako neko prireditev izpeljati? Kako uravnoteženo upoštevati naše talente, prosti čas in finančne omejitve? Včasih je bila prava mojstrovina krmariti med idejami in predlogi, da smo prišli do končne prave oblike, ali pa je ideja za nek projekt zorela več let. Pregovor društev, da predsednik vleče društvo za seboj, zagotovo velja. Upam si trditi, daje društvo aktivno toliko, kolikorje aktiven predsednik. Sem dovolj ali premalo spodbujal, veste kulturniki in bralci Oglarja sami. V preteklih letih so me seveda najbolj navduševali moji gledališčniki, ki niso napredovali samo v gledališkem izražanju, temveč sem jih imel priložnost nekaj let tudi osebno spremljati, kako iz otrok rastejo v mladostnike. Najbolj zanimivobčutekje bil ponavadi ob začetku gledališke sezone, ko so bili igralci za pet centimetrov večji kot na zadnjih gledaliških vajah. Seveda so me naslednje leto že prerasli. ŽUPNIJI - Bernarda Kogovšek POEZIJE Olga Vehar ŠOLSKE STRANI INTEGRACIJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI • Darja Kogovšek PODRUŽNICA ZAVRATEC PREJELA 1000 KNJIG - Učenci in učiteljici POŠ Zavratec UČENEC ZA UČENCA - Mojca Miklavčič SEZNAM DAROVALCEV PO ČEM Sl BOM ZAPOMNIL/-A TO ŠOLSKO LETO PEČEMO MEDENA PITA • Mateja Lazar RECEPT BREZ IMENA - Darja Kop0l&v'' 48 KARAOKE'V^VERNAh" mM Lazar pralci Oglarja, želim vam pestro praznovanje Urhove nedelje! 48 ŠALE, ANEKDOTA Tp g j) ALI veste? m £ Tomaž Mivšek Dr 38,366 43 44 46 47 47 Podobno opažam tudi na vodilnih mestih društva. Generacija, kije ustanavljala društvo leta 2000, seje umaknila mlajši generaciji, ki prinaša svežino in nove ideje. Zato se veselimo prihodnosti društva! Zadnja štiri leta so bila naporna, a tudi lepa. Hvala za pomoč pri projektih vsem pomagajočim Zavračanom. Skupaj smo ustvarjali glasilo Oglar in likovno kolonijo. Poizkušali pa smo tudi z nekaj novostmi, kot so gostovanja drugih društev, koledar, literarni večeri zgosti, medica iz čebelnjaka in ustvarjalne delavnice. Svoji naslednici Kristini želim veliko delovnega elana in dobrih številk glasila Oglar. Vsekakor bomo kulturni Zavračani novim idejam predsednice znali prisluhniti. OGLAR, letnik 10, it. 1, julij 2009 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Kristina Bogataj (predsednica Kulturnega društva Zavratec in odgovorna urednica), Tomaž Mivšek, Barbara Leskovec, Darja Kogovšek, Robert Rijavec, Andreja Kogovšek, Andrej Mivšek, Jože Lazar, Z. 25, Jasmina Kogovšek, Jože Lazar, Z. 16 Jezikovna obdelava: Nataša Felc Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek / Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija / Naklada: 200 izvodov KDO SMO OGLARJI? ROBERT RIJAVEC Robertje primorski priseljenec, ki je v Zavratec prinesel zelo dober moški bas (pevsko seveda). Prispeval je dve novi vaščanki, za katere se je izkazalo, da sta nadarjeni glasbenici (saj se ve, po kom). Zelo hitro so se ga prijele nekatere zavraške navade (zgodnje vstajanje, točnost...). Je zelo odličen »tišler«. Ima pa tudi slikarsko in fotografsko žilico (ste že lahko preverili). (Jože Lazar, Zavratec25) ANDREJ(K)A KOGOVŠEK »Pa daj no, saj si dobro pospravila.« »Čakaj, čakaj, samo še tole položim na svoje mesto.« To je Andreja, dekle, ki je zelo natančna na vseh področjih. Rada bere. Je narodno zelo zavedna Slovenka, ki jo skrbi prihodnost slovenskega jezi ka, zato se je odločila, da ga bo podrobno naštudirala, da ga bo potem lahko dobro poučevala in s tem med otroki širila lepoto maternega jezika. Njena najljubša hrana je pica, ne mara pa makaronov. Dobra lastnost zelo, zelo, ampak res zelo trmastega dekleta je, da ne opravlja ljudi okrog sebe in se trudi v vsakem človeku poiskati dobro. Ljudi okrog sebe pa razveseljuje s svojo dobro voljo in iskrenim smehom. (DarjaKogovšek.) TOMAŽ MIVŠEK Bivši predsednik je moj malo mlajši, manjši in lažji brat. Po poklicu je geograf. Sicer ni pedagog, a rad dela z ljudmi in se veliko ukvarja z otroki, tudi in predvsem z nečaki. Ko bo prišel teden oratorija za otroke, mu bom spet posojal barve in ‘penzle’ za kakšen plakat. Zanima ga vremensko dogajanje po svetu in klimatske spremembe, na področju športa najraje spremlja tenis prek teleteksta (meni ga še ni ‘uspel zvlečt u skale’). Vojske ni ‘služu’, kot se reče, ker bi ga pekla vest zraven puške. Rad ima glasbo - violine ne igra več, ponoči smrči, podnevi pa poje v pevskem zboru in v naši hiši, ko hodi ‘ke pa srn’. Glede hrane in pijače nima posebnih razvad (je zmeren pri pitju, raje si postreže s kolerabo kot zeljem, ne mara lubenice). Hodi v katehetsko pastoralno šolo in mi tako včasih kaj pojasni vzvezi s krščanstvom.Je bolj zgovoren od mene, tako da ga kar ‘vprašte kej’, če vas zanima. (AndrejMivšek) KRISTINA BOGATAJ V najbližji vasici Zavratca najdemo našo novo predsednico kulturnega društva Kristino. Je iskreno in odgovorno dekle, ki ji ne zmanjka volje do zabave. Obožuje dobre prijatelje in svojo Ibizo. Ne mara pa zahrbtnih in nesramnih ljudi. (Barbara Leskovec) ANDREJ MIVŠEK Andrej, nekdaj razpoznaven dolgolasec, še vedno pogosto drži v svojih rokah šop čopičev, pa tudi kak ‘špohtl’ in platno. Poleg profesure je od malih nog kazal nav-dušenje nad balvanskim plezanjem, zraven pa je ujel še kako potočno postrv. S ‘karjolo’ ni prevažal samo sveže pokošene trave, temveč tudi mlajšega brata, katerega je vreščanju navkljub zvrnil v bregu za hišo. Kot kulturnik se pogosto izkaže s svojo akademsko točnostjo, kar marsikateremu švicarskemu urarju ni po godu. Brez njega si težko prestavljamo likovno kolonijo v Zavratcu, saj se v družbi z likovniki sproščeno počuti in dobro znajde. Na sestankovanjih društva ne sili v ospredje in ponavadi počaka, da se razburkano morje poleže, in šele nato doda kako pametno. Kot sam pravi, je časa za kulturne projekte vedno dovolj, zlasti tik pred njihovimi izvedbami. Svojega talenta pa ne skriva tudi pred kaverniškimi gosti, kjerz njimi občasno kramlja o barvnih odtenkih in slikarskem navdihu. (TomažMivšek) DARJA KOGOVŠEK Je človek s srcem. Človek, ki največje zadovoljstvo najde v tem, da pomaga drugim, pa naj bodo to otroci, malo večji otroci, starejši ali pa ljudje s posebnimi potrebami. Ker si želi tudi v prihodnosti pomagati drugim, dela na tem, da dokonča program razrednega pouka, potem pa še specialno in rehabilitacijsko pedagogiko. Rada prepeva, bere in kuha, še posebej češpljeve cmoke, kijih ima najraje. Je zelo prijazna, včasih pase tudi razjezi, kar ni tako napačno, saj kot bodoča učiteljica samo s svojim nežnim glaskom ne bo mogla ukrotiti otrok, ki so dandanes »vseh muh« polni. (Andreja Kogovšek) JOŽE ČEBELAR LAZAR Jože Lazarje navdušen čebelar in lastnik čudovitega čebelnjaka, katerega panjske končnice so poslikali številni umetniki. Je ljubitelj gora, pohodov in romarskih poti ter pristaš kulture, saj je že vrsto let član KD Zavratec. Poleg dela najde čas tudi za obiskovanje Katehetsko pastoralne šole, pridno piše seminarske in se uči za izpite. (Jasmina Kogovšek) BARBARA LESKOVEC Barbara, Zavratčanka najširšega in najnalezlivejšega nasmeha, od marca pridno popisuje vse sestankarske pomenke in dogovore; sicer pa se njeno življenje bolj ali manj vrti okrog otrok: kadar ne posluša predavanj o njihovi vzgoji na pedagoški fakulteti, kjer zaključuje zadnji letnik, teorijo preliva v prakso v vrtcu ali pa jo najdemo med otroškim smehom doma, zbirališču domačih in sosedovih ,mulcev1. Je srčna, rahločutna in topla osebaz nenavadno dobrim poznavanjem avtomobilskih delov. Radaje in dobro se počuti, še posebej kot poje Majda Sepe, med iskrenimi ljudmi, s katerimi ji zlepa ne zmanjka energije do veselja nad življenjem. Uživa v pohodništvu in kolesarjenju, zaenkrat še razmišlja o teku, rada smuča in plava. Ni ljubiteljica vstajanja vzgodnjih jutranjih urah, razvlečenih knjig in dolivanja olja v avto. (Kristina Bogataj) JASMINA KOGOVŠEK, NAŠAJASMINCA Malo je takih, ki znajo tako neposredno pričati življenje, njegove svetle in temačne plati. Za bralce Oglarja je med drugimjasmina razkrila nekaj podrobnosti naših starejših občanov in predstavila njihovo življenje. Jasmina skrbi za telo in duha, ki ju vzdržuje na kolesarjenju in pohodih. V poletnih mesecih ji pridejo prav tudi grablje. Kot sama pravi, ne smuča, ker se boji, da bi v Ljubljani zmanjkalo mavca. Veselijo jo ljudje polni humorja, domači, ki jo obkrožajo, prijateljice in kolegi - ljubezen. Z veseljem prepeva v zboru, solističnih vložkov se sicer raje izogiba, skupaj bereva tudi berilo. Nekega dne bo tudi potegnila črto in šla okoli sveta. V teh sanjah vidi tudi konec in kako srečna bo, ko pride nazaj in bo živela svoje življenje na najlepšem koščku sveta. Je optimistka, želi si dolgega življenja. Ob sedanjem napredku medicine ji je mogoče doseči 100 let. (Jože Lazar, Zavratec 16) JOŽE LAZAR 25 Jožeta vsi dobro poznamo. Kako ga še posebej opisati? No, naj poskusim takole: Jože seje rodil... A, brez veze, tega ne vem. Mogoče drugače. Če pogledatejožeta, boste nemara opazili, daje le redko slabe volje (ali pa dobro skriva). Kadarkoli in vsepovsod je nasmejan. Mogoče zato, da pokaže svoje bele zobe, ali pač samo zaradi svoje vedre narave. Ne poznam ga še dolgo časa, ampak v teh petnajstih letih se verjetno ni kaj dosti spremenil. Če rabiš pomoč pri kakršnem koli delu vprašaš njega - in on pride. Naj bo to košnja, čistilna akcija, betoniranje ali pa samo transport klavirja v drugi štuk po ozkih in zelo zavitih stopnicah skozi ozka vrata, čeprav se mu mudi na roditeljski sestanek v šolo. Verjetno je šel potem še enkrat pod tuš. Jože tudi poje. In to bas. Veste zakaj? On pravi, da imajo ženske rade base, kernizko prijemljejo. Takim in podobnim šalam se na vajah in tudi drugje v njegovi družbi pogosto nasmejemo. Ima jih kar veliko na zalogi - za vsak trenutek se najde prava! Njegov pristen in domač humor pospremi še s kakšno posebno kletvico. Krucenace! Marsikaj bi lahko še povedal ojožetu poleg tega, da vidiš povsod kjer se kaj dogaja- od gasilcev do kulture, vendar naj bo dovolj. Mogoče samo še to. Ko smo šli enkrat....ah, mogoče raje kdaj drugič povem. A, ja skoraj bi pozabil! Jože je električar. Meni se ne zdi nič čudnega-poglejte sliko! (RobertRijavec) GASILSKA MLADINA V LETU 2009 Tudi v letošnjem letu so mladi gasilci zelo dejavni. Najprej so se udeležili rednega občnega zbora. Medse so povabili svoje vrstnike, ki doslej še niso stopili v gasilske vrste. Temu povabilu seje odzvalo kar nekaj otrok, tako da sedaj gasilska mladina skupaj šteje kar 27 pionirjev. Če bomo tako nadaljevali, se za prihodnost gasilskega društva Zavratec res ni treba bati. Konec aprilaje nato sledilo srečanje gasilske mladine GZ Idrija vČrnem Vrhu. Žal so se tega srečanja udeležili le trije naši pionirji gasilci. Na Florjanovo nedeljo smo se udeležili procesije na Medvedjem Brdu. Povabilu so se odzvali skoraj vsi pionirji gasilci, karje bilo zelo pohvalno, tudi s strani gospodažupnika. V soboto, 30. maja 2009, je v Zavratcu potekalo občinsko gasilsko tekmovanje v orientacijskem teku za mlajše in starejše pionirje gasilce ter mladince. Tekmovanje je potekalo za vsa gasilska društva Gasilske zveze Idrija, organizatorji pa smo tokrat bili gasilci iz Prostovoljnega gasilskega društva Zavratec. Udeležilo se gaje 42 ekip iz PGD Idrija, PGD Sp. Idrija, PGD Dole, PGD Godovič, PGD Črni Vrh, PGD Ledine, PGD Vrsnik, PGD Zavratec ter pionirji gasilci iz gasilske desetine Vojsko. Vsako ekipo je spremljal mentor. Pionirji in mladinci so tekmovali v zbijanju tarče z vedrovko, preizkusili so se v znanju vezanja vozlov, reševali so teste iz prve pomoči in požarov v naravi, spajali so cevi na trojak, zvijali cevi, prenašali vodo, istočasno pa so se morali dokazati tudi v teku in poznavanju orientacije v naravi s pomočjo karte. Mlajšim pionirjem je bil za pomoč pri teku tudi mentor ekipe. Vse ekipe so delo uspešno opravile in za trud prejele diplomo za udeležbo, prve tri ekipe iz vsake kategorije pa tudi pokal. V kategoriji mlajših pionirk je tretje mesto dosegla ekipa PGD Zavratec 3 , drugo mesto ekipa PGD Ledine 1, prvo mesto pa ekipa PGD Dole. Karmen, Lenča in Mojca so zasedle 3. mesto med mlajšimi pionirkami. Foto Mateja Lazar V kategoriji mlajših pionirjevje tretje mesto dosegla ekipa PGD Zavratec 2, drugo mesto ekipa PGD Idrija - desetina Vojsko, prvo mesto pa ekipa PGD Zavratec 1. Mitja, Robi in Aten so med mlajšimi pionirji zasedli 3. mesto. Foto Mateja Lazar Andraž, Tadej in Aljaž so bili najboljši v kategoriji mlajših pionirjev. Foto Mateja Lazar V kategoriji starejših pionirk sta tekmovali samo dve ekipi, in sicer obe iz PGD Črni Vrh, tako da sta prejeli pokal za prvo in drugo mesto. V kategoriji starejših pionirjev so vsi trije pokali ostali doma, saj so si prva tri mesta razdelile vse tri ekipe PGD Zavratec. V kategoriji starejših pionirjev so si vsa prva tri mesta razdelile ekipe iz Zavratca: Anamarija, Metka, Miha, Blaž, Gašper, Damjan, Matej, Niko in Boštjan, bravo! Foto Mateja Lazar Vsi Zavraški orientirani tekači in tekačice. Foto Mateja Lazar Iz našega društva so na regijsko gasilsko tekmovanje v orientacijskem teku odšle tri ekipe, in sicer ekipa mlajših pionirjev in dve ekipi starejših pionirjev. Tudi tam so se odlično odrezali, saj so dosegli odlične rezultate. Ekipa mlajših pionirjev je dosegla prvo mesto, ekipi starejših pionirjev pa prvo in tretje mesto. Tako bosta obe ekipi, ki sta dosegli prvo mesto, odšli na državno tekmovanje, ki bo potekalo septembra v Kranju. Že sedaj jim zaželimo veliko tekmovalne sreče. ”•«* <*■ 5^5 Gasilska gasilcev na regijskem orientacijskem teku v Tolminu. Foto Mateja Lazar V ekipi mladincev sta tekmovali dve ekipi, tako je drugo mesto pripadlo ekipi PGD Dole, prvo mesto pa ekipi PGD Črni Vrh. Vsem ekipam in njihovim mentorjem iskrene čestitke, ekipe, ki so dosegle prvo in drugo mesto pa so že naslednjo soboto odšle na regijsko gasilsko tekmovanje v orientacijskem teku, ki je potekalo vTolminu. Na koncu bi se rada zahvalila vsem, gasilcem in ostalim vaščanom Zavratca, ki so kakor koli pripomogli k uspešni izpeljavi orientacijskega teka vZavratcu. Mateja Lazar ŽUPNIJSKI PASTORALNI SVET V LETU 2009 Župnija ostaja prvi prostor prenove mladinske pastorale in občestvo raste iz Božje besede in evharistije. To sta dve glavni temi, za kateri želi Župnijski pastoralni svet s skupnimi močmi poiskati skupne kazalce za prenovo mladinske pastorale, oblikovaje evharistije in približanje Božje besede vernikom. Glavnaželjaje približati Božjo besedo na tak način, da to ne bo dolgočasen obred, spomin nečesa, karjezdavnaj minilo, ampak daje to skrivnostna navzočnost Vstalega, ki se nam pridružuje na poti naših razočaranj in skrbi, nas nagovarja s svojo besedo, razblinja našo temo in se nam vedno znova ob lomljenju kruh razodeva v čudoviti skrivnosti svojega poveličanega obličja. Za dosego teh ciljev bo potrebno veliko naporov, dobre volje in iznajdljivosti. Predvsem pa bo potrebno nedeljske maše približati vernikom na tak način, da bodo imeli v sebi zavest, da so del občestva in da se čutijo povezane med seboj. Poleg pastoralnega delaje preteklo polletje zaznamovano tudi zdrugimi dogodki, kijihje pomembno omeniti. Na praznikSv. družine, 28. decembra 2008, je župnija obhajala okrogle obletnice porok. Odzivjubilantov in tudi ostalih prisotnih je bil zelo pozitiven in večinaje izrazila upanje, da bi se obhajanje obletnic obdržalo tudi v prihodnjih letih. Poteka obnova zakristije v Zavratcu. Obnova se bo izvedla v celoti, z obnovo stropa, elektrike, vodovoda. Zakristija naj bi postala prostor, kije namenjen pripravi na sv. Mašo, in naj bi ustvarjala prijetno vzdušje duhovniku, ministrantom in drugim. Na obnovitev pa čakajo tudi notranja vhoda vrata cerkve, vendar bo s to investicijo zaradi izdelave idejnega projekta potrebno nekoliko počakati. Zaključena so bila tudi določena vprašanja glede nedeljskih maš v Zavratcu in na Medvedjem Brdu. Sklep ŽPSje bil, da se na Medvedjem Brdu v tekočem letu daruje pet nedeljskih maš ter mašo s Florjanovo procesijo, ki sejo izvede prav tako na nedeljo. Vse maše se izvede v dopoldanskem času in se smatrajo Sv. Urh. Vir internet kot glavne nedeljske maše, kar pomeni, da v Zavratcu na te nedelje ni maše. Tudi v primeru pogrebne maše so nastale določene spremembe, in sicerv primeru pogreba na dan, koje že bila oznanjena maša z drugim namenom, se le-to odpove. ŽPSje bil soglasen, daje primer pogrebne maše višja sila in ima prednost pred vsemi ostalimi mašami. Ugotovljeno je bilo, da bo potrebno v Zavratcu pristopiti k obnovi neba, bander, zastav ter kipov svetnikov na glavnem in stranskem oltarju. Predvsem so precej dotrajani določeni svetniki na stranskih oltarjih, kijihje dodobra načel zob časa. Kerje to precejšen finančni zalogaj, se bo obnova bander, zastav in kipov izvajala postopno v skladu s finančnimi zmožnostmi. Obnove potrebna paje tudi kapelica na parkirišču ob cerkvi v Zavratcu. Kapelico bo potrebno obnoviti v celoti. Kako pristopiti k obnovi in kdaj, pa bo vprašanje na nadaljnjih sejah ŽPS. Za konec je potrebno omeniti še dogodek oz. obletnico. Župnija Zavratec praznuje v letu 2009 220. obletnico duhovnije in prvega krsta. Za to obletnico se ne predvideva ničesar posebnega, je pa častitljiva in omembe vredna. Samo Čuk ORATORIJSKI DAN Po letu dni premora smo animatorji zopet organizirali oratorijski dan za otroke. Zaradi bližajočega se poletnega oratorija, na katerem bomo podrobneje spoznali lik sv. Frančiška Asiškega, smo tudi oratorijski dan v marcu posvetili prav njemu. Les, žaga, papir, svinčnik in senca so med ključnimi dejavniki dobrih delavnic. Foto župnija Godovič Kljub skromnejši udeležbi, zbralo seje nekaj nad trideset otrok, so bili vzdušje in vremenska stanja ugodni. Topel marčevski dan je dajal animatorjem potrebno energijo, v kolikor ni k temu svoje dodala jutranja molitev s čokoladnim dodatkom. Na dvorišču župnišča v Godoviču smo animatorji uprizorili veselo Frančiškovo mladost. Frančišek je bil bogate trgovske krvi z veliko prijatelji. Nadvse pa sije želel postati vitez. In to mu je tudi uspelo. Z očetovim denarjem sije kupil vso potrebno bojno opremo in se odpravil v boj s Peružani. Boj Asižanov in Peružanovsmo preizkusili tudi na popoldanskih igrah. Svoje viteške talente so otroci preizkusili v izdelovanju mečev in zaščitnih čelad. Vsak izmed vitezov sije izbral svoje viteško geslo, s katerim bo uresničeval svoje poslanstvo. Deklice so svojeznanje iz umetnosti preizkusile v izdelovanju srednjeveškega nakita. Otroci so uživali v izdelovanju in praktični uporabi narejenega. V katehezi smo spoznali, da so vitezi imeli svoje viteške zakone. Tudi v vsakdanjem življenju imamo zakone, ki se morajo upoštevati, da naša družba urejeno deluje. Podrobneje so otroci spoznali pomen nekaterih prometnih znakov in spregovorili o njihovi uporabi v cestnem prometu. Tudi Bog nam je dal svoje zakone, ki pomagajo, da lahko v miru živimo. Na tem mestu smo izpostavili Sveto pismo, Dekalog in največjo zapoved, ki pravi: »Ljubi svojega Bogazvsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem,« druga pa je tej enaka: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Animatorji na refleksiji preverijo uspeh dneva s statističnimi metodami. Foto župnija Godovič Ob koncu smo zapeli himno in obljubili, da se poleti zopet srečamo na tedenskem oratoriju, ki bo letos med 17. in 22. avgustom v Godoviču. Geslo letošnjega oratorija bo Nate računam! Preko celotnega tedna bomo odkrivali, kakšne račune je imel Bog s Frančiškom in kakšne sadove je Frančišku prineslo sodelovanje z Bogom. Tomaž Mivšek CHARLES DARWIN 'Ithink' Leta 2009 praznujemo 200-letnico Darwinovega rojstva (12. februar 1809). Charles Darwin je bil eden izmed največjih naravo-slovcevvseh časov. Za svoje znanstvene dosežke je leta 1864 prejel Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe iz Londona. Po njem se poleg filozofske smeri imenuje več živalski h vrst, gora v Andih, naselje na Falklandih... Rodil seje v kraju Mount pri Shrewsburyju (grofija Shropshire) v Angliji kot peti od šestih otrok očetu Robertu Darvvinu (1766-1848), premožnemu zdravniku in finančniku, ter materi Susannah Darvvin, roj. Wedgwood (1765-1817). V mladosti seje zanimal za naravo, zbiral kamnine, živali in rastline. Po končanem osnovnem šolanju seje kot 17-letni fant vpisal na medicino na Univerzi v Edinburghu. Zaradi dolgočasnih in zoprnih predavanj ter dejstva, da ni mogel prenesti pogleda na kri, seje po dveh letih šolanja izpisal. Leta 1828 seje ponovno vpisal na univerzo, tokrat na teološko. Oče, kije bil sicer ateist, je menil, da se bo lahko njegov sin kot pastor hkrati ukvarjal še s proučevanjem narave. Pri 22 letih, leta 1831, je končal šolanje in postal duhovnik, vendar duhovniškega poklica ni opravljal. Raje seje prijavil na razpis Angleškega pomorskega ministrstva in vlade na raziskovalno-geodetsko popotovanje z ladjo Bea-gle. Pomorska odpravaje imela nalogo raziskati in geografsko izmeriti obale in otoke Patagonije, Ognjene zemlje, Čila, Peruja in nekaterih pacifiških otokov. Popotovanje je trajalo dobra štiri leta. Na odpravah v notranjost dežele je vneto zbiral kamnine, okamnine, rastline in živali, opazoval pojave in si svoja opazovanja skrbno vpisoval v dnevnik. Posebej se mu je vtisnilo v spomin živalstvo na otočju Galapagos. Do tedaj je bil še kreacionist. Šele poznejše primerjalno preučevanje ptic oponaševalk (vrsta ščinkavcev) z otočja Galapagos in želv velikankje Darvvina napeljalo na misel o njihovem skupnem izvoru zjužnoameriške celine. Ugotovil je, da se razen po obliki kljuna ne razlikujejo od južnoameriškega ščinkavca v Sred nji in Južni Ameriki. Kmalu je ugotovil, zakaj je tako. Zaradi različnih vrst hrane (ptice so jedle tisto hrano, ki je je bilo v izobilju) so se izoblikovale različne oblike kljunov, ki so se spreminjali iz roda v rod. Vsaka oblika kljunaje bila namenjenaza drugo vrsto hrane. S prilagoditvami na različen način prehranjevanja so se iz izhodne vrste v daljšem obdobju oblikovale nove vrste. Se pravi, da vrste niso nespremenljive, temveč se spreminjajo v času in prostoru. Tako je leta 1859 izšla njegova knjiga O izvoru vrst, v kateri je ovrgel stari nauk o stalnosti vrst, kije temeljil na biblijskem zapisu o božjem stvarjenju sveta. Čepravje njegov nauk bistveno spremenil naravoslovni pogled na razvoj živega sveta, pa so misli njegovega učenja segle tudi na družboslovno (filozofsko in sociološko) področje in pomembno vplivale na oblikovanje ustreznega materialističnega svetovnega nazora. Darvvinizem je utemeljil sodobno znanstveno razumevanje nežive in žive narave. Umrl je 19. aprila 1882. Njegova najbolj znana dela so: Potovanje na ladji Beagle (The Voyage ofthe Beagle, izvirno Journal and Remarks) (1839); O izvoru vrstz naravnim izborom ali ohranjanje boljših pasem za obstanek (On the Origin ofSpecies by Means of Natu ral Selec-tion, orthe Preservation of Favoured Races in the Struggle for Life) (1859);The DescentofMan, and Selection in Relation to Sex (1871 );The Expression of Emotions in Man and Animals (1872);The Effects ofCross and Self Fertilisation in the Veg-etable Kingdom (1876); The Power of Movement in Plants (1880) Evolucija v informacijski dobi po Darwinovo. Vir internet VIRI: -http://vedez. dzs. si/dokumenti/dokument. asp?id=1476 -http://sl.wikipedia.Org/wiki/Charles_Darwin#lzbrana_dela -http://dbs. biologija. org/darwin/ -http://images.google.si/images Barbara Leskovec DRUŽBENO ODGOVORNA PODJETJA (Marketinško načrtovana) realnost ali fikcija? Družbeno odgovorno oglaševanje Družbeno odgovorno oglaševanje radi opredelimo kot praktično aplikacijo marketinških tehnik, ki so bile razvite s strani komercialno oglaševalske industrije z namenom ukvarjanja s socialnimi problemi. Takšne oglaševalske akcije ali podjetniške drže naj bi obravnavale nadnacionalna vprašanja, ki vplivajo na vsakega posameznika, na primervprašanja človekovih pravic, zdravja, ekologije, varnosti, strpnosti, zanemarjene ali ogrožene družbene skupine, enakopravnost žensk, otrok in druga vprašanja, ki si prizadevajo za spremembo stališč in vrednot v zvezi s spolnim, rasnim, verskim in političnim prepričanjem. Dandanes je družbena odgovornost zelo pomembna, s strani koristi tako za gospodarstvo kot za družbo. S teoretičnega vidika imajo družbeno odgovorna podjetja koristi z vrste gospodarskih vidikov, kot so všečna zunanja podoba in ugled, povečanje prodaje in lojalnost strank. Osnovna motivacija družbeno odgovornih oglaševalcev sta tako srce in razum. Z moralnimi in etičnimi vprašanji pasi mora največkrat sam na jasno priti vsak posameznik, ki dela ali si prizadeva za delo v oglaševanju in trženju podjetja. Če se ta razum in občutek prenese v poslovno dejavnost, lahko hitro in učinkovito pozitivno vpliva na podjetje in njegovo uspešnost poslovanja. Glavni problem pri tem je sporno vprašanje, ali oziroma in kdaj podjetje za oglaševanje izdelkov in družbe ter podobo samega podjetja lahko (moralno nesporno) uporabi družbeno odgovorno oglaševanje. Takšne dejavnosti vedno poganja prodaja, masovna poraba in profiti, ki so na drugi strani tudi glavni razlog, da se veliko število socialnih problemov sploh ustvari. To vodi vzačaran krog - podjetja, ki se oglašujejo kot družbeno odgovorna govorijo o problemih, ki so v glavnem proizvedena po njihovi primarni dejavnosti in funkcijah, -poslovodenju in profitabilnosti. Etika in morala predstavljanja in oglaševanja podjetij kot družbeno odgovornih Dandanes vsakdo želi biti družbeno, okoljsko in ekološko zaveden. Podjetja pri tem skoraj tekmujejo med seboj: kdo bo več recikliral, kdo bo uporabljal bolj biološko razgradljive materiale ali namenil več denarja za oglaševanje, kako družbeno odgovorno in zavedno je njjhovo poslovanje. Zagotovo obstaja močno pozitivna stran oglaševanja o družbeni odgovornosti kot načina vse večje ozaveščenosti. Nihče ne bo oporekal, daje kaj narobe z zavzemanjem za načela, kot so boj za čisto okolje, s tem da se poudarja negativne vidike onesnaževanja in globalnega segrevanja, ali obveščanje potrošnikovo različnih vidikih in pogojih njihovega življenja: od zdravja do bolezni, čistega in ohranjenega okolja, trajnostnega razvoja, človekovih pravic, o varnosti na cestah in veliko drugih pomembnih dejstvih. Na drugi strani nam podjetja, ki se oglašujejo kot družbeno odgovorna (s priljubljenimi frazami kot »ekološko«, »potrošniku ali zaposlenemu prijazno«) porajajo ogromno vprašanj. Pohvalno, da velika podjetja poskusijo nekaj storiti za planet in njegovo prebivalstvo, vprašanje pa je, kaj jih k temu žene, imajo v mislih sploh kaj drugega kot čisti profit? Gotovo je zagovorništvo varstva narave, trajnostnega razvoja in socialne odgovornosti zelo priljubljen trend v svetu v zadnjem desetletju in trgovci prav tako gotovo izkoristijo priložnost, da na temelju teh trendov tudi kaj zaslužijo. Zakonodaja v Ameriki recimo določa, da morajo radijske in televizijske mreže predvajati določen odstotek oglasov vjasno dobro. Ker ne gre plačljive oglase, komunikacijske mreže to izkoriščajo tako, dajih vrtijo med najmanj priljubljenimi oziroma gledanimi urami, predvsem ponoči, kar dopušča najbolj gledane termine proste oglaševalcem z večjimi proračuni in pušča socialni marketing in njihove oglase nevidne. Kakšna so merila za družbeno odgovorno poslovanje? Evropska komisija opredeljuje koncept družbene odgovornosti kot“... koncept, po katerem se podjetja prostovoljno odločijo, da prispevajo k boljši družbi in čistejšemu okolju.” Podjetja naj bi pri tem podpirala in spoštovala mednarodne človekove pravice in se obvezala, da ne bodo podpirala njihovih kršitev. Okoljeje potrebno obravnavati preventivno; podjetja morajo sodelovati v pobudi za večjo odgovornost do okolja in spodbujati razvoj in uporabo okolju prijaznih tehnologij. Mednarodna organizacija za standardizacijo pripravlja nov standard ISO 26000, ki bo vključeval smernice za družbeno odgovornost in opredeljeval ključna področja družbene odgovornosti podjetij. Ukrepi bodo razdeljeni na: okolje, človekove pravice in zaposlovanje, organizacije za upravljanje ter etična načela pri ravnanju z njimi, vprašanja, povezana s kupci/potrošniki tervključenost v razvoj skupnosti in družbe. Kako velik je prepad med družbeno odgovorno korporativno podobo in osnovnim kapitalističnim poslanstvom podjetij -ustvarjanje profita oziroma kako podjetja, ki se v javnosti predstavljajo kot družbeno odgovorna, delujejo v praksi? V splošnem naj bi družbeno odgovorno ravnali vsi, od vladnih organizacij, torej ministrstev, agencij, vladnih služb in drugih vej oblasti do nevladnih institucij, med katere štejemo društva, združenja, organizacije, interesne skupine, lobije in inovatorje. Ker je namen socialnega marketinga dejansko naslov in predstavlja rešitev za družbene probleme s pomočjo marketinške tehnologije, bi takšno oglaševanje moralo biti v korist posameznika ali družbe kot celote in kot tako ločeno od komercialnega oglaševanja, zaradi njegove oblike in nepridobitnih namenov. Če pogledamo nekaj praktičnih primerov, pa lahko hitro pridemo do zaključka, daje sedanje socialno oglaševanje bolj izkoriščano za oblikovanje podobe podjetja, ki prvenstveno nagovarja obveščenega in zavednega potrošnika, kupca, ki ga skrbi za okolje, socialne in druge težave sodobne družbe, ki pa so v osnovi paradoks proizveden z množično proizvodnjo in potrošnjo. Jedro definicije podjetja, kot pojma in subjekta, ki opravlja posle naglobalnem trgu, bo treba prestrukturirati in ponovno opredeliti, saj se njegovo sedanje delo in dejavnosti, - kapitalistični interesi, dobiček in rast skozi izkoriščanje navadnega delavca, prekomerno potrošnja in posledično zapravljanje - ne prilegajo sliki družbene odgovornosti, niti ne prestanejo izziva, s katerim se sodobne družbe trenutno soočajo - propadanjem okolja, pritiski na svetovno gospodarsko krizo in moralno krizo socialne etike, morale in altruizma. Za začetnika oglaševanja, ki združuje nekatera najbolj občutljiva (rasna, nacionalna in druga) vprašanja in gospodarsko oglaševanje blagovne znamke velja Benetton, družba, za katero seje dvigalo veliko prahu še pred pojavom oglaševalske akcije o duševno prizadetih otrocih. Prvič seje pojavilo vprašanje, ali je tako kontraverzno oglaševanje etično. Benettonovi oglasi so vzpodbudili sklicevanje na rasno, spolno, politično, versko in mnoge druge tolerančne vrednosti, povezane z njihovimi potencialnimi strankami (Benettonovo sporočilo je »univerzalnost ne glede na tolerančne vrednosti«). Kljub poudarjeni družbeno odgovorni podobi Benettona v njihovih kampanjah, ki potekajo že desetletja, pa Benetton danes še vedno uporablja nedokončane proizvode, ki prihajajo iz držav, kjer so človekove pravice na delovnem mestu pogosto zlorabljene. Benetton. Vir internet Linija izdelkov za nego telesa in Dove Unileverjeva “kampanja za resnično lepoto”, ki je osrednji del podobe blagovne znamke Dove, seje prav tako poslužila metod in videza socialne tržne kampanje. Cilj je bil, da se opozori na popačeno podobo žensk v industriji mode in lepote, naslavljajoč predvsem ozaveščene stranke, ki se ne strinjajo z izkoriščanjem žensk in njihovo izkrivljeno družbeno vlogo, kije po prepričanju strokovnjakov glavni krivec za pojave sodobnih, s prehrano povezanih bolezni, kot anoreksija in bulimija. Zato je bila med potrošniki ustvarjena slika, da je uporaba Dove izdelkov družbeno odgovorna. Morala o tem, kaj se lahko izkoristi za dobiček ima očitno dva obraza: Unilever, vključno z njegovo linijo izdelkov Dove se uvršča na črno listo družb, ki še vedno okrutno preskušajo svoje izdelke na živali v kletkah. Dove. Vir internet Avtomobilska industrija je eden od največjih onesnaževalcev nasvetu, zato seje kar nekaj podjetij (bilo prisiljenih) obrnilo »v zeleno«, predvsem kar se tiče prizadevanj za zmanjšanje emisij C02. BMW Group se predstavlja kot družbeno in okoljsko odgovorno podjetje z novostmi, kot so BMW čista energijska tehnologija, ustvarjanje pionirskih tehnoloških motorjev, ki kot gorivo uporabljajo vodikove celice. V Sloveniji je bil uveden projekt »Zero Print C02«, v okviru katerega je bilo, da bi tako rekoč izničili emisije C02 zasajenih toliko dreves kot je bilo prodanih avtomobilov. BMW trenutno oglašuje svoje avtomobile 116d s sloganom »Manj emisij. Več vozniških užitkov«, kar je moralno zelo vprašljivo, saj z odločitvijo za nakup novega avtomobila okolju le težko pripomoremo, pa čepravvzameno zasadimo drevo. Akcijaje sicerspodbudna, vendar stanje le amortizira, inovativnih rešitev pa ne uvaja, navsezadnje pa od avtomobilistov niti ne moremo pričakovati, da bodo potencialnim kupcem svetovali prevoz z javnimi sredstvi, zato lahko v primeru avtomobilske industrije govorimo o ekološki ozaveščenosti kot pretežnem načinu za ustvarjanje prednosti v očeh ozaveščenih kupcev. Dober protiprimer je Renaultov model Renault Eco2, za katerega so značilne opaznejše okolju prijazne izboljšave: emisije C02 so nižje od 140 g / km, vsebuje najmanj 5% recikliranih polimernih materialov, na koncu njegovega življenjskega kroga se 95% materialov lahko reciklira in ponovno uporabi ter proizvedeni so v proizvodni tovarni, ki deluje v skladu s certifikatom ISO 14001. Renault Eco. Vir internet Renault eco* ®@@ Simobil okoljski projekt Re:misli izhaja iz koncepta 3 R-jev: ponovno uporabiti (ReUse), zmanjšati (ReDuce) in reciklirati (ReCycle). Projekt vključuje več različnih proizvodov, storitev in dejavnosti: zbiranje starih mobilnih telefonov, polnilnikov in baterij vSimobilovih trgovinah in omogočanje pravilne reciklaže le teh, ponudbo solarnih polnilnikov ali polnilnikov z avtomatskim zamaškom, ki porabijo 10-krat manj energije, če ReMisli. Vir internet Recikliraj svoj stari telefon, polnilnik in baterijo in prejmi eko šik darilo. so priključeni na telefon tudi ko je baterija polna, zmanjšanje porabe vode in elektrike, zmanjšanje količine odpadkov, varčno uporabo ogrevanja in hlajenja v svojih pisarnah in trgovinah itd. Simobil se res predstavlja, in je družbeno in okoljsko odgovorno podjetje, vendar njihove akcije vendarle spodbujajo konstantno potrošnjo mobilnih telefonov in storitev, z zmanjšanjem življenjskega obdobja mobilnega telefona (od časa njegovega nakupa do časa njegove nadomestitve) za samo 8 mesecev od že 32 mesecev. Eden slovenskih najbolj poznanih in najuspešnejših podjetij, ki se zaveda svoje družbeno odgovorne vloge in izvaja veliko okolju prijaznih dejavnosti je Mercator. Podjetje uporablja sodobne tehnologije v gradbeništvu, dodatno izolira svoje stavbe in senči steklene površine ter s tem ohranja energijo, na strehe svojih stavb montira sončne elektrarne. Vsako leto se njihove oglaševalske kampanje osredotočijo na eno vprašanje pri katerem podjetje poskuša pomagati kolikorlahko. Lani je naša največja trgovinska in prodajna družba izvedla celovito akcijo, spretno prepleteno z oglaševanjem za socialne cilje: skozi promocijo korporativne blagovne znamke so spretno izpostavili okoljski problem in pomen recikliranja. Z akcijskim sloganom “Ločujmo - varujmo!” je podjetje nagovarjalo vse bolj naraščujočo ekološko ozaveščeno skupino potrošnikov. Kljub temu Mercatorjev oddelek za odnose z javnostmi ne navaja, ali ločujejo odpadno embalažo tudi v Mercatorjevih trgovinah. Letos so v Mercatorju svojim zvestim kupcem podarjali vrečke za ponovne nakupe, vendar pa v njihovih trgovinah še vedno ostajajo ekološko škodljive vrečke za sadje in zelenjavo, katerih raba je v nekaterih državah že prepovedana. Ločujmo, varujmo! POMAGAJMO OTROKOM RAZVIJATI ČUT IN ODGOVORNOST DO OKOLJA OD 01.02. 2007 DO 18. 06. 2007 Z NAKUPOM IZDELKOV, KI JIH NAJDETE NA POSEBEJ OZNAČENIH POLICAH, OMOGOČITE IZBRANIM OSNOVNIM ŠOLAM NAKUP ZBIRALNIKOV ZA LOČENO ZBIRANJE ODPADNE EMBALAŽE. Mercator. Vir internet V praksi Ne samo oglaševanje podjetja kot družbeno odgovornega, ampak izpostavljanje pomembnosti socialnih vzrokov, prizadevanje in borba za boj proti socialnim problemom naj bo način vodenja poslovanja. To naj bi podjetju predstavljalo naložbo za prihodnost, ne strošek, saj se njegov gospodarski pomen nahaja v socialno-ekonomski varnosti družbe. Institucije primarne socializacije vedno bolj prepuščajo proces socializacije medijem, oni so tisti, ki v sodobnem času oskrbujejo posameznika z referenčnimi okvirji za njegovo vedenje. Zato funkcija medijev, poleg tega, daje vir informacij in zabave, vključuje tudi socializacijo in potrditev družbenega statusa. Starši, družina, šola, vrstniki in okolje - podporni stebri socializacije-dopuščajo naraščujoč delež socializacije medijem. Skozi proces lahko velik del te naloge opravijo udeleženci v kapitalizmu, podjetja, ki ob osvetljevanju družbenega problema naslavljajo svoje potencialne kupce skozi oglaševalsko akcijo ali podobo podjetja, ki načeloma tudi izobražuje potrošnike o načinu reševanja omenjenega problema. Potrošnik, ki želi sodelovati pri reševanju takega problema tako naj bi najbolje storil z nakupom izdelka. Torej, če želite ločevati odpadke, kupite špecerijo v Mercatorju, če verjamete v enakopravnost vseh ras, nosite Benetton, če želite znižati C02 odtis, vozite BMW, prispevajte k reševanju okoljskih kriz s Simobilom, in če menite, da modna industrija izkorišča in izkrivlja podobo ženske in se s tem ne strinjate, uporabljajte Dove izdelke. Proizvodi, kijih uporabljamo, vsekakor povedo mnogo o nas. Kakšno izjavo hočemo z njimi podati, pa je povsem v naših rokah. Viri: - Baage,Jay (2007): Social Awareness Is The Top Online Marketing Trend for 2007. On 19.04.2009 at http://www.dmwmedia.com/news/ 2007/02/17/weekend-read-social-awareness-is-the-top-online-marketing-trend-for-2007 - European Commission (2009): Corporate Social Responsibility. On 19.04.2009 at http://ec.europa.eu/enterprise/csr/index_en.htm - International Standardization Organization (2008): Social Responsibil-ity. On 20.04.2009 at http://isotc.iso.org/livelink/livelink/fetch/2000/ 2122/830949/3934883/3935096/home.html - Van Celder, Sicco (2003): Global brand strateg. Kogan Page Limited, London, UK -Jovvett, G. S., 0’Donell, W. (1992): Propaganda and Persuasion. Sage, London, UK - Ha rt, Susan (2003): Marketing Changes. Thomson Learning, London, UK - Bogataj, Kristina; Centrih, Lovro; Cvar, Gregor; Grašič Katja; Marič Natalia; Rakar Melanija (2009): Socially responsible marketing. FDV. Problem based learning. Kristina Bogataj POMLADANSKA ČISTILNA AKCIJA Kot je znano so med 22. marcem, ko se obeležuje svetovni dan voda, in 22. aprilom, ko je svetovni dan Zemlje, v vseh delih Slovenije organizirane številne spomladanske čistilne akcije. Skrb za naravo smo pokazali tudi v našem kraju in se udeležili čistilne akcije. Naša pomladanska čistilna akcija seje odvila 4. aprila. Pričela seje ob 9. uri na 3 lokacijah. Ena izmed skupin je očistila naravo od Loga do gasilskega doma, druga od ‘Smuka’ v Potoku do gasilskega doma in tretja z Veharš do gasilskega doma v Zavratcu. Obenem se je uredilo in očistilo tudi okolico in notranjost gasilskega doma. Čistilne akcije seje udeležilo nekaj odraslih in precej otrok, ki so bili pri svojem delu zelo temeljiti in uspešni. Za svojo ekološko osveščenost so bili nagrajeni z okrepčilom in pa seveda, karje najvažneje, s čisto okolico. Treba pa je poudariti, da pri čistilnih akcijah ne gre samo za odstranjevanje odpadkov in čistejše okolje, temveč predvsem za ustvarjanje nove kulture, odnosa do narave in zavedanje o pomembnosti varovanja okolja. Skrb za čisto okolje je naloga vseh nas. S skupnimi močmi bomo lahko lažje in učinkoviteje obvestili več ljudi o pomenu skrbi za čisto okolje, saj se še vedno najdejo posamezniki, ki mislijo, da je narava odlagališče za smeti. Nažalost! Znašimi akcijamijim želimo povedati, da njihovo ravnanje ni pravilno. Starši ste svojim otrokom najboljši vzgled, zato se pri naslednjih akcijah nadejamo tudi večje podpore z vaše strani. Zato, dragi vaščani, vljudno vabljeni, da prispevate svoj delež k čistejši okolici in da odstranjujete čim več odpadkov, ki ne sodijo v naravo, in se udeležite organiziranih čistilnih akcij, ki bodo organizirane v prihodnosti. Jasmina Kogovšek KULTURNI PRAZNIK Ob letošnjem dnevu kulture smo medse povabili nam dobro znanega gosta Tomaža Pavšiča. Tokrat smo ga poprosili, da nam je podrobneje predstavil pokrajine slovenskih zamejcevv Italiji. V svojem predavanju seje gost osredotočil na Beneško Slovenijo, Kanalsko dolino in Rezijo. Kulturno prireditev smo poimenovali s poetičnim naslovom Pogled med brate onkraj Kanina in Matajurja. Gost nam je podrobneje s pomočjo zemljevida prikazal geografski in kulturno političen položaj posameznih zamejskih pokrajin, ki so si zgodovinsko in kulturno dokaj raznolike. Slovensko zamejstvo nam je približal profesor Tomaž Pavšič. Foto Kristina Bogataj Kanalska dolinaje dolina, ki je odprta proti Zgornjesavski dolini, Ziljski dolini v Avstriji in proti jugu v smeri Beneške Slovenije. Zgodovinsko je to območje do prve svetovne vojne pripadalo Habsburžanom. Največje bilo Slovencev, Nemcev in Furlanov. Naselja nosijo slovenska imena (Ovčja Ves, Žabnica, Tabla, Višarje ...). Središče doline je Trbiž. Po prvi svetovni vojni seje pričelo močno roman iziranje prebivalstva z italijanske strani. Slovenščina je izginjala in še izginja še hitreje kot nemški jezik. V preteklosti so nacionalno zavest in jezik ohranjale Mohorjeve zbirke knjig iz Celovca. Rezijaje alpska dolina v severovzhodni Italiji. Njeno območje predstavlja tudi istoimensko občino v Videmski pokrajini. Rezija meji na slovenski občini Kobarid in Bovec. Po podatkih iz leta 2004 ima Rezija 1244 prebivalcev. Dolina obsega površino 119 km2. Rezijani predstavljajo slovenske prebivalce doline, ki so zaradi geografske lege doline razvili značilno rezijansko narečje in kulturo. H kulturni posebnosti je prispevala tudi naselitev prvih Slovencev v dolino s Koroške. Zaradi gospodarskih razmer se je prebivalstvo Rezije v preteklosti močno izseljevalo, kar ustvarja neugodno starostno strukturo prebivalstva. Rezijanski dialekt obvlada vse manj ljudi. K temu vpliva tudi italijanska politična propaganda, da Rezijani sploh niso slovenske etnije. Zaradi tega je med samimi Rezijani nastal močan razdor. Predsednici rezijanskega kulturnega centra pa so celo verbalno grozili, naj ne poneumlja ljudi s svojimi lažmi o slovenstvu. Prvi zapis vrezijanščinijesicerOčenaš iz 18. stoletja. Rezijansko izročilo so uporabili slovenski skladatelji AlojzSrebotnjakJani Golob in Aldo Kumar. Vsakdo pozna tudi televizijsko serijo Zverinice iz Rezije. Obiskovalci smo se iz srca nasmejali ponazoritvi različnih zamejskih narečij. Foto Kristina Bogataj Beneška Slovenija, je pokrajina, katere ime izhaja iz časov Beneške republike. Domačini temu območju pravijo Benečija. Beneško Slovenijo sestavljajo Nadiške doline, Terske doline in tri vasi v Sloveniji (Livek, Breginj, Borjana). Slovanska plemena so prišla v te kraje v sedmem stoletju, ko je bilo vse ozemlje v rokah Langobardov. Ko je pozneje oblast prešla najprej na Oglejski patriarhat in nato na Beneško republiko, je bilo ozemlje na meji s Svetim rimskim cesarstvom strateške važnosti. V okviru Beneške republike (1445-1797) je bila Beneška Slovenija mejno območje, toda po padcu republike je ozemlje prešlo pod Habsburžane, ki niso potrebovali sodelovanja domačinov pri upravi dežele. Vsakršen dotedanji dogovorz oblastmi je zapadel in prebivalci današnje Benečije so izgubili vse privilegije. Prehod pod italijansko upravo (1866) ni spremenil življenjskih pogojev, nastop fašizma pa jih je še zaostril. Režim ni priznaval jezikovnih manjšin, posebno ne takih, ki so bile v preteklosti na istih ozemljih samostojne. Ekonomski stiski seje pridružilo poitalijančevanje in prebivalstvo seje začelo izseljevati. Najbolj znan predstavnik Beneških Slovencevje IvanTrinko, ki je dodal svojemu imenu prilastek Zamejski (1863-1954). Bilje pesnik, glasbenik, filozof in pisatelj, predvsem pa neumoren buditelj slovenske narodne zavesti v Beneški Sloveniji. Istočasno je tudi pisal o svojih krajih v italijanskih knjigah in revijah. Po njegovi zaslugi so prebivalci Nadiških inTerskih dolin ohranili svoj jezik in se spoznali s slovenskim pripovedništvom. Ponekod v Beneški Sloveniji so še danes živi nekateri običaji, ki izhajajo iz slovenske tradicije. Tako se v noči na 24. junij (»janezovo«) prižigajo kresovi v raznih vaseh, kar je stara slovenska navada; najbolj znani kresovi so vvasehTrčmun (it. Tercimonte), Mašera (Masseris) in Matajur(Montemaggiore). V oktobru se v Mašeri, Trčmunu in Čeplešišču (Cepletischis)praznuje “burnjak”, praznik kostanja. Posebej je treba omeniti, daje v Beneški Sloveniji veliko kozolcev, ki so povsem slični slovenskim. Največ jih je v občini Sovodnja (Savogna di Cividale) pri vasehjeronišče (leronizza), Mašera, Dus (Dus) Jelina(lellina),Trčmun in Gabrovica(Gabrovizza). Danes je glasnik Beneških Slovencev tedenski časopis Novi Matajur, ki izhaja že od leta 1950. List vsebuje članke v slovenščini, italijanščini, nadiški govorici in rezijanščini. Vsebina jezelo pestra, od politike do kulture in stikovz bralci. Od vsega začetka sije časopis zastavil tri naloge, kijih še vedno odlično izpolnjuje. Prva je prikaz domače stvarnosti v širših italijanskih in slovenskih krogih, druga pa posredovanje podatkov o lastni in sploh slovenski zgodovini in tradiciji. Tretji cilj je povezovanje razpršenih slovenskih vasi v Beneški Sloveniji v kulturno enoto. Toda po skoraj šestih desetletjih njegovega obstoja se časopis lahko označi tudi kot glavni učbenik, slovnica in slovar slovenskega jezika za vse prebivalce teh dolin: brez tega lista bi bila slovenska beseda že zdavnaj izginila iz mnogih beneških vasi. Ob koncu nam je gost, velik poznavalec zamejske narečne besede, Tomaž Pavšič, prebral nekaj narečnih besedil s kanalskega in Beneške Slovenije. Obiskovalci smo se iz srca nasmejali enostavni rabi domačega jezika, kije razvil besedišče skozi govorjeno besedo domačega delavsko kmečkega okolja. Tako pravijo vdelu Benečije stranišču sernik. Sodobni predmeti (npr. pralni stroj) pa so seveda privzeti iz italijanskega jezika. Čeprav je gost z lahkoto podajal narečno besedo zbranim poslušalcem, slednji nismo vsega razumeli in tako smo se prepričali, da bomo morali za boljše poznavanje zamejskih rojakov prevoziti nekaj kilometrov in izumirajočo besedo slišati iz prve roke. Namig, Beneška Slovenija je od nas po zračni razdalji oddaljena približno toliko kot vsem dobro znana Ljubljana. Tomaž Mivšek PREBUDIL SEJE KRALJ MATJAŽ Votlina pod goro Peco. V njej vsevprek spi vojska kralja Matjaža. Na sredi miza, ob njej kralj Matjaž, ki se mu brada ovija okoli nog mize. Zraven Alenčica in drugi. V votlino pridejo turisti z vodičko, ki jim pravkar razlaga legendo o kralju Matjažu. Kar naenkrat se začne kralj Matjaž premikati, turisti in vodička se prestrašijo in pobegnejo iz votline. Kralj se dokončno prebudi in z njim vsa njegova druščina: njegova žena Alenčica, Micika, paž, Gusti in vojaki. O, kako prijetno je po dolgih letih spanca odpreti oči. Vse lepo in prav, vendarje bila tu velika in dolga nadloga, brada, ki se je je bilo potrebno znebiti. Alenčica predlaga, da zapustijo votlino in poiščejo škarje. Uh, kako težka in dolga je brada kralja Matjaža. Foto Robert Rijavec Pridejo mimo igrišča pred šolo, kjer se podijo otroci in njihova učiteljica telovadbe. Matjaževa vojska se jim predstavi, vendar jim učiteljica in otroci, razen Tomažka in Matjažka, ne verjamejo. Učiteljica misli celo, da so čisto navadni preoblečeni huligani, ki so se sedaj prišli maščevat šoli za vse strese, ki naj bi jih doživeli. Kralj Matjaž hoče biti prijazen, vendar se izkaže, daje njegova prijaznost zastarela. Reče ji namreč: »Spoštovana podložnica,« in to učiteljico spravi vjok in skupaj z otroki se odpravijo nazaj v razred. Le bratcaTomažek in Matjažek verjameta, daje stric z dolgo brado res kralj Matjaž, ostali pa so njegova vojska. Kralj Matjažjima pove, da iščejo škarje, da bi si odstrigel brado. Fantoma se porodi ideja in skupaj odidejo k frizerki. Ta mu s težavo odstriže brado in kralj Matjaž se počuti kot prerojen. Kralj Matjaž hoče nazaj svoje skrinjezzlatniki, ki so mu še ostale po koncu vojne. Fanta ga peljeta mimo banke, kjer hranijo denar, vendar ugotovita, daje tega dne zaprta. Kralju Matjažu ne gre v glavo, kako je možno, da so njegovi zlatniki zaprti, in si misli, da jih bodo pa zanj odprli, saj je vendar kralj. Mimo pride snažilka, ki jih nažene kar z metlo. Ne verjame, da so vojska kralja Matjaža, in misli, da so navadni potepuhi. Odidejo na MatjažkovinTomažkovdom, saj si kraljica Alenčica zelo želi novo obleko, in fanta pravita, dajih ima njuna mamica polno in ne bi smel biti problem, da bi si kakšno izposodili. Pa še domaje ni, tako da res ne bo težav. Pri Tomažku in Matjažku se začnejo dogajati sila nenavadne stvari. Najprej zazvoni telefon, za katerega so mislili, daje to neka žival. Potem jim Matjažek prižge radio, ustrašijo se in se poskrijejo, le počasi se začnejo približevati pojoči pošasti. Paž potegne za kabel in glasba utihne. Alenčici je dovolj. »Glasba, ki je in ki je ni, nihče ne igra, pa vendar se sliši muzika. Nočem tega enaindvajsetegastoletja!«PotemjiTomažekprineseobleke in sendviče in pice, da bi jedli, saj so že pošteno lačni. »Kako pa se je pica?« sprašujejo. Kraljica Alenčica in njena služabnica Micika odideta nazaj v votlino. Fanta pokažeta kralju Matjažu računalnik, ki se mu jezdel zelo imeniten, saj bi znal izračunati, koliko zlatnikov mu je še ostalo po koncu vojne. Matjažek pa vojakom prižge televizijo. »Kaj pa je to takega? Škatla, v kateri so ljudje in se premikajo in govorijo. Toda, kako je sedaj to ...? Gredo na eno stran škatle, pa grem pogledat in jih ni na tisti strani. In kako je možno, da so v to škatlo spravili morje?« Vojaki odidejo nazaj v votlino. Domov se vrne mama. Fanta vpraša, kaj pomeni ves ta nered, in onadva ji namesto odgovora predstavita njunega novega prijatelja. Mama ne more verjeti, daje moški nasproti nje res kralj Matjaž. V kuhinjo si gre po kozarec vode. Fanta in kralj Matjaž se zmenijo, da bo od sedaj naprej Matjaž njun stric. V votlino pridejo turisti z vodičko. Ne najdejo kralja Matjaža. Na tleh leži le brada in njegova vojska z Alenčico in Miciko, ki se pogovarjajo s turisti. Oni pa mislijo, daje votlina računalniško opremljena in proizvaja glasove Matjaževe vojske. Odlična turistična poteza! Brado pa bodo prodali in zaslužili. To je vsebina dramske igre, ki jo je mlajša dramska skupina zaigrala v nedeljo, 5. 4. 2009, pred polno dvorano gasilskega doma. Dan prej pa smo imeli snemanje. Da, prav ste prebrali. Pravo snemanje. Vsak igralec bo dobil posnetek te igrice za spomin. Četica najboljših igralcev na svetu! Foto Robert Rijavec Za vse igralce je bil to velik podvig, saj je bila igrica dolga kar petinštirideset minut. Potrebno seje bilo naučiti veliko besedila, vendarjimje uspelo! Zato čestitke vsem osemnajstim igralkam in igralcem!!! Darja Kogovšek UČENOST SALAMANKE Kakšno ime predstave pa je to Salamanška jama? Vsi poznamo Postojnsko jamo, pa še visoko ceno vstopnice je potrebno vplačati, če jo želimo obiskati. No, ogled naše predstave Salam anškajamaje bil v vseh primerih brezplačen, nismo pa se branili prostovoljnih prispevkov obiskovalcev. Koliko ima naša predstava skupnih značilnosti s kraškimi jamami po Španiji, so me spraševali tudi gledališčniki sami. Nejeverno so gledali mene in naslov igre. Salamanškajama. Kaj paje to? Po kratki razlagi slavne Salamanke in njeni najstarejši univerzi na španskih tleh smo prebirali besedilo in se odločili, da ga odigramo na odru. Prvo, karje bilo mladim igralcem všeč, je bilo besedilo samo. »Tri zlate tenke koci niče...,« so povzročile aplavz smeha, k temu moramo dodati še kopico asociacij na temo kocin, brad in dolgih las. Morda je tudi zato šlo besedilo v naše trde diske v glavah v časovnih intervalih, tako da smo besedilo obvladali na prvem nastopu v Idriji. Dvorana je bil polna na tričetrt. Odrske luči so bleščale v nevajene oči tako močne svetlobe. Z okornimi gibi smo igrali predstavo. Študenta (Blaž in Damjan) sta nehote požirala besede in črke in hlastala za zrakom, pa tudi slino. Krčmarici (Anamarija) seje visok, a nežen sopran nalahno tresel v vsakem izgovorjenem stavku. Cerkovnik (Žan), Brivec (Matej), Pankracio (Niko) so besedilo deklamirali v rafalu, naglas in čim hitreje. Še največ pohval je od selektorice Martine Mrhar prejela Kristina (Lara), ki jo je navdušila s svojo vsestransko igro. Medtem ko je Leonarda (Metka) po mnenju strokovne opazovalke blestela predvsem v obleki. Lara in Metka kot Kristina in Leonarda. Foto Mateja Lazar Kljub kritični oceni se nismo predali. Skrivnostim Salamanške jame smo hoteli priti do dna. Nekaj vaj, utečenega in sproščenega časa v gasilskem domu je bilo dovolj, da smo zablesteli vZavratcu. Treme prvega nastopa ni bilo več. Mlajši otroci so veselo gledali svoje starejše kolege, karje še dodatno nabilo adrenalin na odru. Predstavaje bila odigrana suvereno, z duhovitimi vložki vsakega posameznega igralcaje igra zasijala v pravi renesančni obliki. Nasmejali smo domačo publiko in bili nad zaigranim tudi sami navdušeni. Celotna zasedba Salamanke. Foto Mateja Lazar Po nekajmesečnem dogovarjanju je prišla predstavitev Salamanške jame na vrsto tudi v rovtarskem hramu učenosti. Osnovna šola Rovte nas je gostila kot goste na kulturnem dnevu. Po kratki napovedi smo zasedli oder. Igraje bila v mojih očeh verjetno najbolje odigrana do sedaj. Igralci so učinkovito menjavali razpoloženje na odru. Od začetnegajoka in stoka, do škodoželjnega veselja, mladostniške predrznosti ter panične histerije. Zraven paje bilo še na pretek dobrikanja, izkazovanja naklonjenosti in šepetanja vzakulisju. Čeprav glede besedila ni bilo vse čisto, so igralci naredili korak naprej v improvizaciji. Glede na skromni dve vaji tik pred predstavo je improvizacija prišla še kako prav. Damijan seje izkazal v dveh vlogah, dodali smo še bombastičen konec z lovom na kradljivce kopunov. Na koncu ostaneta na odru samo študenta, ki pojesta kopune in prikličeta k priklonu obiskovalcem še ostale soigralce. Tomaž Mivšek CMePZ ZAVRATEC GRE NAPREJ, Z NOVIM ZBOROVODJEM MARKOM KRŽIŠNIKOM Dolga leta je naš zavraški zbor vodila domačinka Polona Gantar, s katero seje lani sodelovanje končalo. Zborje nekaj časa miroval s pevskimi vajami, v cerkvi je zavladalo ljudsko petje. Močno pa seje pogrešalo vodjo, ki bi zbor peljal naprej. Orgle na koru so nekaj mesecev molčale, a pevci smo vztrajali z bogatenjem bogoslužij in upali na to, da bodo orgle nekega dnespetzadonele in s svojim glasom napolnile zavraško cerkev. Tisti, ki je prekinil molk naših orgel, je bil Marko Kržišnik z Medvedjega Brda, eden izmed članov našega zbora, ki je na pobudo sopevcev in drugih župljanov sprejel izziv, sedel za orgle in postal naš novi zborovodja. Markoje bil tisti član zbora, ki je imel že predhodne izkušnje z vodenjem dekliške vokalne skupine ter veliko glasbenih izkušenj iz glasbene šole, solopetjaterdrugih zborovskih sestavov. Stopil paje pred novo izkušnjo, izkoristil svoj talent in se pričel učiti igranja orgel. To mu je tudi predstavljalo težji del izziva kot vodenje zbora samega. Pravi, da odločitev ni bila lahka, ker to potegne za seboj veliko vloženega časa, vendar ga je dokončno prepričala podpora sopevcev, ki so natiho upali, da se bo tako odločil. Sam pa pravi, da seje tudi kot pevec v zboru dobro počutil in bi pri tem vztrajal še naprej, če ne bi prišlo do te spremembe vzboru. Zunaj domače cerkve sejezborz Markom prvič predstavil na Dekanijskem srečanju cerkvenih pevskih zborov v Cerknem. Pravi, daje bil lep, prijeten občutek stati pred zborom, pri katerem je do nedavnega pel, in ga za spremembo sedaj poslušati. Naslednji podvig, ki se gaje zborz Markom na čelu lotil, je bila Primorska poje v Zavarhu v Italiji, kjer smo se predstavili z izbranimi pesmimi, ki so bile dovolj zahtevne, da smo lahko napredovali, kljub temu pa to za nas ni bila prevelika obremenitev. Marko pa poudarja tudi druženje v našem zboru kot tudi z drugimi nastopajočimi zbori. Ritem delovanja vsakega cerkvenega zbora postavlja cerkveno leto. Marko pa se še posebej trudi, da se res skrbno pripravljamo na pomembne praznike, da poskušamo vzboru samem delati na razumevanju, doživljanju liturgije in jo nato s pesmijo predstaviti in približati tudi ljudem v cerkvi. V bodoče bi Marko rad ohranil te načrte, želi pa si tudi, da bi ga ob večjih praznikih še kdaj kdo podprl na orglah (kot na primer na lanski polnočnici). Marko se že vse življenje ukvarja s glasbo. Od kje mu talent in veselje do petjaPTalent mu je prav gotovo prirojen, veselje do glasbe paje že od začetka prejemal in srkal od svoje družine, ožje in širše, saj so mnogi njegovi sorodniki povezani z glasbo. Odločilna je bila podpora doma, saj so ga vozili v glasbeno šolo, ga spodbujali, prav tako pa tudi učitelj klarineta, solopetja tertudi petje pri zboru na Škofijski gimnaziji, ki gaje glede borovskega petja zelo pritegnila. Vendar še vedno ostaja glasba ob njem le kot ljubezen, saj kot pravi sam, si z njo krepi čustveno razsežnost ter krepi stik sam s sabo. Trenutno je njegova največja glasbena ambicija zbor, ki ga vodi, obenem pa tudi obuja igranje klarineta, ki gaje v preteklosti dosti več igral. Na drugi strani paje Marko letos zaključil študij ekonomije v Ljubljani in si tako tudi gradi kariero na tem področju. Ukvarja se s podjetništvom v širšem smislu in z mladinskim delom, mediji, vzgojo mladih za medije. Že nekaj časa sodeluje na internetnem portalu Mladi.net, kjerse ukvarja tudi z vzgojo mladih za medije. V okviru tega se odvijajo razni vikendi, delavnice za različne novinarske pristope, fotografiranje, pisano besedo ... Tu katoliško mladino spodbujajo, da si upajo in znajo izraziti svoje katoliške vrednote in se izpostaviti na tem področju. Poleg vsega tega pa si Marko najbolj želi s svojo izbranko ustvariti družino, predvsem pa ustvariti čim boljši kompromis med kariero ter bodočo družino. Naj za zaključek povem, daje zavraški zbor tudi pod vodstvom Marka še vedno odprtih vrat za vse nove člane, ki bi želeli sebi in drugim popestriti bogoslužje. Petje v zboru je tudi veselo druženje, praznovanje naših osebnih praznikov ter sklepanje mnogih, tudi medgeneracijskih prijateljstev. Pa ne pozabite, Markov moto, ki se ga tudi sam drži je: »Tisti, ki ima talent, ima tudi dolžnost, da ga razvija!« Po pogovoru z Markom zapisala Karmen Kogovšek. JUBILEJNA 40. IZVEDBA REVIJE PRIMORSKA POJE Cerkveni MePZ Zavratec seje letos prvič pod vodstvom Marka Kržišnika udeležil letne tradicionalne revije pevskih zborov Primorska poje, kije bila letos že kar 40. po vrsti. Primorska poje, revija odraslih pevskih zborov Primorske, je luč sveta zagledala 1. marca 1970 v Kopru, 14. in 15. marca v Trstu in 22. marca v Postojni z 49 prijavljenimi zbori. Takrat seje misel o ustanovitvi skupne revije Primorska poje, na kateri bi nastopili slovenski zbori naTržaškem, Goriškem, Benečiji in ostali Primorski, spremenila v resničnost. Iz leta v leto je revija pridobivala na kvaliteti in število nastopajočih zborov seje večalo.Tudi naš zborse že karnekaj let udeležuje te revije. Letos se nas je v treh mesecih predstavilo 213 zborov z več kot 4500 pevci, nastopi pa so se zvrstili v kar 32 krajih. Pevski zbor na nastopu v Zavarhu. Foto Andrej Mivšek Po besedah organizatorjev, na čelu z Zvezo primorskih pevskih zborov (ZPZP), revija Primorska poje 2009 »dokazuje, da je zborovsko petje naj ljubša kulturno-ljubiteljska dejavnost med Slovenci tostran in onstran politične meje. Še več, odraža zgodovinsko navezanost Primorcev na svojo zemljo, pesem in jezik, kajti prav iz tega je lahko zraslo tako izvirno pevsko gibanje.« Pri organizaciji sodelujejo še Zveza slovenskih kulturnih društev vTrstu, Gorici in Vidmu, Slovenska katoliška prosveta Gorica in Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst ter Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. »Primorska poje je bila po drugi svetovni vojni tista, ki je štirideset let udejanjala enoten slovenski kulturni prostor,« pa je o razvoju revije poudaril predsednik ZPZP, Rudolf Šimac. Naš nastop na letošnji reviji Primorska poje je prišel na vrsto v nedeljo, 19. aprila 2009. Takoj po maši v podružnični cerkvi sv. Katarine na Medvedjem Brdu, kjer smo prvič zapeli, smo se odpravili do avtobusa, ki nas je že čakal, da nas odpelje v kar precej oddaljeno zgornjo Tersko dolino, ki spada v občino Bardo (Lusevera). Naš cilj je bil zaselek Zavarh - Villanova delle Grotte, ki se razprostira na koncu strmo vzpenjajoče in ovinkaste ceste. Zaselek je dobro poznan predvsem zaradi dostopa do Zavarškihjam (Grotte di Villanova), ki so deloma opremljene z razsvetljavo in omogočajo turističen dostop tudi povsem neizkušenim osebam. Za tamkajšnje ozemlje je značilna bogata zgodovinska, jezikovna in kulturna tradicija. Zankmivo pa je tudi naravno okolje, ki zaradi prepletanja gozdov, skal in kraških votlin v večjem delu spada v Naravni parkjulijskih Predalp. Nastopili smo v cerkvi svetega Florjana kot prvi nastopajoči zbor. Za nami pa so se predstavili še Mešani pevski zbor Antona Martina Slomška iz Zagreba, Mešani pevski zbor Rečan iz Grmeka, Mešani pevski zbor Mačkolje iz Doline, Komorni zbor Musiča viva izTolmina, Komorni zborjulius izTrsta in Mešani pevski zbor Obala iz Kopra. Po nastopu so nas organizatorji pogostili v bližnji gostilni Terminal Grotte, kjer lahko turisti okusijo lokalno tradicionalno kuhinjo. Sledilo je petje in prijetno druženje ter seveda dolga pot domov, na kateri smo si izmenjali mnenja o nastopu in se strinjali, da je bil uspešen. Da pa je bila vožnja primerna potnikom, smo vso pot domov glasno prepevali in se smejali. Viri: http://www.zpzp.si/ http://www.primorske.info/novice/2726/primorska _poje_ze_40Jet Jasmina Kogovšek KRESOVANJE Tudi letos smo se odločili, da ohranimo ta vaški običaj. Vreme pa nam pri tem ni bilo naklonjeno. Pri Birtovem križu smo napravili kar precejšen kup smrečja. Nato smo nemo strmeli v nebo in opazovali oblake. Ker smo pričakovali dež, smo smrečje pokrili in tudi mi stopili pod pregrinjala. Tako smo le pričakali napovedani dež. Kljub temu nismo odnehali in ko seje zvečerilo, smo zakurili kres. Zaradi mokre trave in manjših padavin smo s kresovanjem kmalu končali. Pogled na sosednji hrib. Foto Jože Lazar, Zavratec 25 Prebudilo se je novo jutro in posijalo je sonce in lahko smo nadaljevali zzastavljeno nalogo. Ob kresu smo kar uživali, ker je bilo prijetno toplo. Predvsem pasmo se zaradi velike količine žerjavice odločili, da spečemo čevapčiče. Za mnoge je bilo to kar kosilo. Ko seje dan prevesil v večer, smo vse lepo pospravili in odšli domov. Ob tej priliki bi se prav lepo zahvalil vsem, ki so kakor koli sodelovali pri pripravah na ta lep običaj. Jože Lazar, Zavratec 25 ŠKOFJELOŠKI PASIJON V nedeljo, 26. 4. 2009, smo se odpravili v Škofjo Loko na predstavitev Škofjeloškega pasijona, ki je prvo ohranjeno besedilo slovenske igre. Prvič sojo uprizorili leta 1721. Igrali so domačini in tako je bilo tudi na ta dan. Obsega dvajset prizorov: od padca Adama in Eve, do Jezusovega križevega pota. To tradicijo naj bi obudili vsakih šest let. Zagotovljeno je že, da ga bodo uprizorili leta 2015 in 2021. Začuden sem bil nad tako dobro organizacijo te prireditve in nad ogromnim številom obiskovalcev in prostovoljcev, ki so v to izvedbo vložili veliko ur svojega prostega časa. V igri je nastopalo 800 ljudi in 80 konjenikov. Igrali so na štirih prizoriščih hkrati. Ta so bila: A, B, C in D. Mi smo bili na prizorišču B. Igralci prvega prizora so začeli igrati na prizorišču A in se nato pomaknili do prizorišča B, tačas pa seje na prizorišču A že odvijal drugi prizor, in tako naprej do konca. Tako ni bil en sam Jezus, ampak jih je bilo toliko, kot je bilo prizorov, v katerih je nastopal njegov lik. Nekateri prizori so se odvijali kar na nosilih, kijihje držalo več mož. Na nosilih so bili igralci in še vsa scena, potrebna za prizor. Vsak moški je tako lahko v rokah držal tudi 30 kilogramov. Jezusova zadnja večerja. Jezus na Oljski gori. r tj i- .— > ^.'jOBwB B! - u ' mr P , \ Gledalci iz župnije Zavratec; manjka fotografinja Kristina. Najbolj sem se čudil in spraševal, kaj je imel pri bičanju oblečeno igralec, kije igraljezusa, saj so ga ostali možje pravzares tepli. Prizori so bili med seboj povezani zvmesnim besedilom, kije na kratko opisalo prizor in gaje nekdo bral. Vse skupaj je trajalo nekaj minut več kot dve uri. Ob koncu predstave sem na lastne oči ugotovil, da sije bilo vredno ogledati to slovensko posebnost, kije pravzares nekaj znamenitega in enkratnega. Ko smo se vračali domov, smo se ustavili še na pici, ki smo jo z veseljem pojedli, saj smo bili že pošteno lačni. Boštjan Kogovšek, foto Kristina Bogataj Tomaž v pogovoru s Kristusom, v katerega se je odlično vživel Rok Klemenčič. BOGDAN MLINAR, VOKAL IN KITARA ADIJO KULTURE TER ŠE MARSIKAJ V naši okolici ste Adijo kultura poznani in poslušani že kar lep čas. »Uf, koliko je že tega... Zdaj si me pa našla! (po premisleku) Tri n aj st let... Mislim daje skupina nastala leta 1996.« Kako seje vaša zgodba sploh začela? »Najprej so Adijo kulturo imeli čez Hotenjci, jaz sem prišel kasneje, čez par let. Novembra 2008 je bilo 10 let, odkar sem pri skupini, nastala je pa drugače dva, tri leta prej, ko so se Luco (Lucijem Nagode),)anc (JankoZelene) in Maks (AlešZelenc) dobili: ‘A bi imeli mi en band?! Okej, pa dajmo met!’ Najprej so imeli ene dve vaji v garaži pri Maksu v Novem svetu, kasneje so naredili eno v redu sobico na podstrešju v gostilni Turk. Ko je šel Maks stran, rekel je, dane bo več igral, sva se z Lucom, ki je bil drugače moj sošolec iz osnovne šole, dobila enkrat v Montani, (smeh) na nekem koncertu. In pride Luco do mene: ‘Dej, Bohe, bi pršu ti h nam špilat! ’ To je bilo v srednji šoli, oziroma po četrtem letniku. Vedel sem že v srednji šoli, da igrajo, nisem jih pa nikoli slišal, vedel sem samo, da obstaja skupina Adijo kultura; mi smo bili takratzDurom (JureŽejn) in šezenimi iz Logatca, ki so zdaj Notranjci.« Od Notranjčev do Adijo kulture? »Ne, ne, mi smo bili Ajzenponerji. Pred tem pa Polom.Jani (Jani Kogovšek) nasje provociral, da se ne bomo navadili zaigrat niti deset komadov, ampak smo, Aleš (AlešKogovšek), Jernej (Jernej Kogovšek) in Duro imeli kar ene parkoncertov in tako je nastala tudi Naša roža. Z Ajzenponerji smo igrali pa večinoma Don Mentoni (Band), sam rock’n’roll. Takrat je začel tudi Lampe (Aleš Lampe), kije igral kitaro in je hodil k nam pozimi z motorjem, s štirko in kitaro na hrbtu, ker sem imel edini feršterker, daje lahko igral električno kitaro; v snegu moker in umazan, samo da smo lahko imeli vaje. Še bobnov nismo imeli, ker jih noben ni znal igrat, uporabljali smo tiste nasnete nasintesajzerju. (smeh) Igrali smo v Zavratcu v kavarnah, v Dolah v gasilskem domu na zaključku plesnih vaj, za Silvestrovo v gasilskem domu v Zavratcu, za 1. maj naTratah vTavžentroži... Tukaj naokrog smo kar nekaj preigrali. Potem smo šli pa v vojsko: Lampe (kitara), Duro (bas kitara), in Davor Klasič (sintesajzer), vsi trije hkrati. Ko so prišli nazaj, je rekel Lampe, da bo kupil harmoniko, kerjoje igral že prej, sedaj paje imel namen iti tudi v glasbeno šolo, midva z Durom pa: ‘Ni šans, midva bova rock’n’roll špilala!’ Potem smo se čisto razšli. ZOurotom sva nato sama igrala pri nas doma kolikor nama je dopuščal čas. Takrat meje Luco zalovil v Montani. Že v osnovni šoli na zaključku valete sva, on je pel, jaz za kitaro, zaigrala Don Mentonijevo Ko noč zamenja dan. Zažgala sva na tisti čudni prireditvi ob zaključku leta za starše. Na začetku glasbene točke nama je učiteljica rekla: ‘Kaj si pa ti to čudo prinesel?’ ko je videla električno kitaro, saj sva sicer vadila na akustični, ‘Zakaj pa sedaj to ropotanje?’, (smeh) jaz pa: ‘Kaj, saj bova čist lepo odšpilala’, in potem je bilo res dobro. Takrat sva bila edinkrat z Lucern skupaj. Janc je bil pa iz paralelke, in takrat se že kakih pet let nismo pogovarjali od glasbe, videli smo se na kakšnem koncertu inv kakem diskaču pljuvali na štanc, kije bil takrat na udaru. V nedeljo smo tako že imeli prve vaje in čez 14 dni prvi koncert.« In? »Ja, super! Takrat so sicer igrali bolj priredbe, imeli so dva al tri svoje komade, predvsem punkerske. Čez eno leto sem se vpisal na faks, prav tako Bubi (Bogdan Bošnjak), pevec, ki je takrat še pel, je bil med tednom v Ljubljani. Eden drugega smo začeli bolj čutiti in tisto zimo, v petih mesecih smo naredili večino plošče, tj. dobro leto po temu, ko sem prišel v skupino. Vizija takrat ni bila snemanje plošč, takrat so bili Prisluhnimo tišini v Rovtah, ki so imeli zunaj Tihožretje, Adijo kultura pa so rekli, da nimajo kot Rovtarji kakšnih visokoletečih ciljev, da bi izdajali plošče, dašpilajozažur, smo pazačeli delati malo bolj avtorsko glasbo. Potem je šel Bubi stran, enostavno ni se mu več pošlo, niti ga ni več zanimalo, tako da smo se razumno razšli. On je bil večino časa v Ljubljani, mi smo pa ves čas delali pesmi, ki sem jih odpel na vajah jaz, potem ko sem prigazil domov (smeh). Oni so prišli po mene z Lado nivo iz Hotedršice, po mene in feršterker, nato v Hotedršico na vaje, nazaj domov oziroma h Kranjc na pivo. (smeh) Takrat smo res delali glasbo. Če sedaj pogledam za nazaj, pa bi prvo ploščo naredil čisto drugače.« Zakaj? »Prvo kot prvo drugače razmišljam kot takrat. Ko je bila plošča že zunaj sva govorila z Aldom (Ivančič, producent), kaj vse bi naredili drugače. V tistem momentu pa smo naredili najbolje, kolikorsmoznali. Prvič smo bili v studiu, demo, na katerem je bilo dvanajst komadov, smo posneli na Metelkovi v dveh dneh v živo, na plati paje štirinajst komadov, ki niso posneti vživo in mogoče ni tiste prave energije na posnetkih, kot bi bila, če bi snemanje bilo vživo, se pa pozna na kvaliteti. Pri prvi plati tega enostavno nisi vajen delat, sploh ker noben od nas ni šolan glasbenik.« Kako ste prišli na idejo imena za ploščo Novi svet? Patriotski navdih? »Zato kerje pri Hotedršici Novi svet. Ko je Aldo prišel k nam na vaje je rekel katero dobro tablo je videl: ‘Novi svet in ke všumo ti kaže!’ On je sicer iz Kranja, doma pa iz Pu le. To bi bil pa ful dober ime za vašo plato!’ In smo začeli študirat, konec koncev je nekaj novega za nas, glasba, neke za nas nove stvari, ki jih delamo, v glavnem res novi svet. Ni povezave, mogoče je podzavestna, načrtovana pa ne.« To je bilo 2003? »Ne vem več (smeh). Ja, ja.« Se spomnim evforije, ko ste se s pesmijo Žalostna uvrstili na Videospotnice. »Žalostna spot je bil posnet leta 2004, eno leto kasneje, ker ni bilo denarja (smeh). Ker smo rekli da hočemo narediti videospot v nulo, kot se gre, te zadeve pa stanejo. Še dobro da smo imeli takega režiserja, pobral ježe par nagrad, je bil pa naših let, par let starejši od mene, spomnim se ga še iz Postojnske gimnazije. Z njim seje dogovorilJolly (UrošRudolf), naš menedžer, ki nam je dogovarjal tudi nastope. Takrat smo imeli res ogromno nastopov, preden smo sploh izdali ploščo smo jih našteli okrog 40 na leto...« Konkretno. »Se spomnim ko so nas iz postojnske porodnišnice klicali enkrat med tednom: ‘Fantje, kaj delate?’ Mi smo imeli ravno vaje, oni pa nam, naj pridemo igrat v Postojno, da imajo tam ‘ene amerikance’, predskupine pa ne. In smo rekli okej, javne vaje.« The Blamed? »Ja, kako seje paral pevec, drl seje na vse grlo! Mi takrat še nismo imeli plošče, imeli smo samo demo. Pa še opremo smo jim morali posodit.« Pride znan ameriški band in si mora sposodit opremo od lokalcev. »Ja. (smeh) Alter skupina, HC, samo dretje, in sem rekel pevcu, kako da ni hripav?! ‘Finta, ki jo uporabljajo vsi muskontarji v Ameriki’, Rod Stewart, Tina Turner itd., da kuhajo čaj iz češnjevega lubja in po koncertu niso nič hripavi. In jaz pridem domov (smeh), grem gor na grič, tukaj doma, češnjevo lubje nasekat in si čaj kuhat. V Rovtah so bili ravno Big Foot Mama ali Prisluhnimo tišini, mi pa njihova predskupina. Jaz sem si pred koncertom lepo skuhal tisti čaj, skuhal lubje, nič sladkal, precedil, dal v termovko in vrgel v nahrbtnik. Res zanič, kot bi imel les v ustih! (smeh) Nato sem prišel do zaključka, da ne pomaga kaj dosti, par koncertov smo z Izijem (IzidorZelene) in Jancem, ko sta še pela back vokale, še pili to .... Zdaj pa pred koncertom dve pivi in to je to. (smeh)« Kar nekaj glasbenikov hvali čudežne učinke piva pred nastopom... »Res, odpre glasilke in zviša glas! Se upoješ in spiješ dva piva. (smeh)Je pa odvisno koliko se prej naprezaš, od vremena recimo, koliko ješ...« Če prej ne ješ in spiješ dve pivi, je verjetno učinek močnejši na katero drugo področje kot glasilke? (smeh) Od uvrstitve na Videospotnicah je bilo kar nekaj sprememb samo v zasedbi, ne? »Ko je bil videospotzunaj Izi pri nas že ni več igral zaradi dela v gostilni, je pa imel željo, kerje snemal ploščo, biti poleg tudi pri spotu. Takrat je začel igrati Kranjc (Jani), kije prišel namesto Izija. Dogajalo seje, da smo na koncertih igrali trije, brez njega, kerje imel v gostilni toliko dela, da ni mogel. V Zakonu na Vrhniki smo prosili skupino, kije bila za nami, če lahko igrajo pred nami, kerje imel Izi doma večerjo. Gosteje postregel, priletel na Vrhniko, odigral in odšibal nazaj. Za njega je postajalo vedno bolj naporno. Potem je tudi sam videl, da ne gre več tako in nas ni hotel ovirati, tako da smo iskali nekoga, ki bi ‘ustrezal’ Adijo kulturi, nekoga, kije zadosti odbit in zna dovolj back vokalov da tudi poje. Pomislili smo na Kranjca in ga vprašali če bi bil z nami. Prva plošča je bila zunaj, tako da smo mu jo dali, da seje navadi. Na prvih vajah je imel tako tremo da seje kar tresel, (smeh) Potem smo delali skupaj, dokler ni šel po svoje. On je imel zmeraj rajši rock’n’roll, kot našo glasbo, potem pa še tista Afrika, drugo sobico smo si morali narediti in smo bili kar nekako zgubljeni... nismo se več‘Stekali’, nikoli se nismo skregali ali si česa očitali, enostavno smo kar spustili. Kasneje smo poskusili vaje brez ene kitare in videli, da bomo vseeno speljali. Kranjc pa uživa sedaj vskupini, ki jo ima, je pač stare rock šole. (smeh) Enkrat je začel igrat komad od Dire Straitsov, pa mu Janc reče: ‘Ej, Kranjc, ti bi ful Straitse špilu, ane?’ ‘Ej, ful, ful!’ ‘Pajih ne boš! Prnsže ne! Žagej!’ Vsi vsmeh! Res smo imeli cel kup internih for. Kranjc je bil tudi uradni režiser dokumentarca o nastajanju spota: snemali smo z dvema kamerama, Kranjc pa je to zmontiral skupaj. Javno premiero smo imeli pri Turku in ko smo videli, kaj seje iz tistega dneva matranja naredili, smo bili samo...« Je res bilo 17 ur? »Misliš skupaj z oštarijo? (smeh) (popremisleku)Ja, je bilo, ja.« Si bil kar precej premočen? »(smeh) Prezebel! Voda na Bajerju je imela mislim da okrog 12,13 stopinj, ko sem se moral vreč noter. 15.,16. maja smo snemali, en teden prej je bilo zelo toplo, vroče, in sem mislil, da se bo Bajer malce bolj človeško ogrel, par dni prej pa se je vremo pokvarilo. Najprej smo snemali zjutraj pri Bajerju, potem pa smo se preselili k Olgi v črno kuhinjo, da bi kader, ko se vržem v vodo posneli kasneje, ob enih, dveh, ko bi bilo bolj toplo. Samo to mi je šlo po glavi, da bi začelo sonce sijat, da bi bilo bolj toplo vsaj ko pridem izvode. Saj prvič ko sem se vrgel noter še ni bilo hudega ker sem bil suh. (smeh)« Koliko poskusov je pa bilo? »Dvakrat dol in še dvakrat peš, preoblečen. Prvič res ni bilo sile, zebe, kaj, noter, takoj ven, v odeje zavit, potem pa so se začeli zabavati s tistimi čolnički, kerso morali prestaviti kamero iz stolpa na stran in počakati da seje voda umirila, da ni bilo valov. Začelo je pihat in bil sem cel premražen; v suhih cunjah sem se malce segrel, nato pasem šel počasi v suhih cunjah nazaj noter. Veš kako je, ko greš na morju počasi v vodo... Imel sem oblečene srajco in hlače, in naročili so mi, da moram pod vodo in nato priti iz nje ven, kar pa itak ni uspelo, kerje preveč pihalo, srajca na koži pa kot brusni papir. Tisto sem posnel, šel ven in prav preklel Blaža (Švent, režiser), posneli smo še druge kadre, in šli, da ne bi bilo kakšne pljučnice, sušit se kTurku. (smeh) Ko sem pa videl spot... Nekaj povsem drugega, kar si predstavljaš, in kar potem vidiš! Res nam je bil všeč. Profesionalno narejen, s profesionalci, ampak še zmerom domač, kot smo ga hoteli naredit, tako kot zgodba. Taje pravzaprav parodija na ‘ne gane me, ne gane me komade’ (smeh), tudi zaradi tega smo dali na začetku komada valove noter, češ, terasna skupina, ki igra ob obali ‘zakaj me ne ljubiš’... Videospot smo pravzaprav hoteli snemat za povsem drug komad, mislim da za prvega na plošči, kije bolj resen. Ampak potem ko smo dali za poslušat, so rekli, da se da za komad narediti dobro zgodbo, gre v ušesa in resje postal vsesplošni, ljudski, (smeh)« Kdo je v klasični zasedbi sedaj? »Trijo adijo.Trije 79 letniki, tridesetjih bomo letos.Jaz in Luco imava že naraščaj in družino, Janc je privatnik, tista Afrika njegova nas je precej sesula... Ko je šel v Afriko so že sploh mislili, da smo nehali igrat, in tudi sami smo hoteli več dogajanja. Takrat smo se dobili Tončk (Toni Šemrl), Robi (Trpin) in Luco ter naredili zajancaska raggae komad, ki smo mu ga zaigrali v Grajskem parku. In ker smo potem tudi še nastopali, smo potrebovali ime, tako da smo se pod vtisom bližine Zavratca poimenovali v Radioactive vi bes. (smeh) Adijo kultura smo sicer skupina, ki dela bolj počasi, se niti ne sekiramo, bi pa radi in delamo naprej.« Brala sem opredelitve vaše glasbe... Verjetno ti, glede na to, da si v tem, opredelitve ne dišijo posebej? »Res igramo čisto mešanico, hard core, punk, rock, metal, HC, bolj paranje, med novejšimi komadi je nekaj funk rapa. Nikoli nismo bili čisto opredeljeni, z drugim mojim skupino smo pa dejansko opredeljeni na Brit stil.« Tbe Hand. »Mi smo se pravzaprav dobili, ko seje Luco ženil; Maruša, njegova žena,je učiteljica angleščine. Bila je tri mesece v Londonu na usposabljanju in na poroki smo starima punkerjema naredili presenečenje, venček starih punk komadov: Greenday, The Clash, en komad smo naredili sami in pa Solinarje, s katerih smo se vedno delali norca, kar je izpadlo super. Po pol leta smo se slišali sTončkom, kije takrat igral še pri Guštiju (Miha Guštin) in na prvih vajah ugotovili, daje to to. Smo trije, kitara, bas, bobni, en kitarist bi prišel še prav, je pa dostikrat tako, da ga niti ne rabiš. Če so komadi dobro narejeni, se lahko dve kitari še tepeta med sabo, sicer so pa na ploščah vse kitare nasnete. Delaš na tak način, da vidiš, da stvar pade v kontekst. Po treh mesecih smo se prijavili na tečaj Vala 202 in čez en mesec nasje poklical Karoli (Andrej) da smo sprejeti. RTV nam je pokril cel studio, Tončk je komad poslal Žaretu (Pak), kije celo mislil, daje pevec res Britanec, v glavnem se mu je zadeva zdela in se mu zdi res dobra. Material se dela tudi z drugo skupino, je pa naš bobnardo konca leta v Nemčiji. RTV nam je plačal studio, prvi studio v Sloveniji, RSLvNovem Mestu, res, prvi po opremi in ceni; kot smo hoteli smo snemali vživo, rabili ogromno vaje, bili smo pa po vsej vaji res uigrani.« Torej si trenutno trojni vodilni pevec? »Ja (smeh).« Prebrala sem da se opredeljujete kot »RPM underground band«? »Ja, to smo si mi izmislili, RPM je sicer mera za obrate v avtu, ‘revolutions per minutes’, mi pa smo potem dali kratico ARPIME, R za rock, P za punk in M za metal. Še studio pri producentu Aldu v Kranju je RPM. Glede prve plošče seje res vse nevede poklapalo.« Kako bi se opredelili zdaj? Imate precej drugačen pristop. Kilometrina? »Kilometrina in pa odraz skupine, slišalo se bo klišejsko, ampak res ‘skupina raste’. Nekateri so nam za 1. maj očitali, da še bolj nažigamo kot prej in se deremo kotživali. (smeh)Je drugače kot takrat, malce bolj počasi gre vse, kot ko smo delali prvo ploščo. Mogoče malo bolj razmišljamo. Starejši smo, konec koncev.« Kaj poslušate sicer? Wernerja verjetno ne, ali pač? »(smeh) Nismo nič kaj preveč opredeljeni, da bi recimo poslušali samo metal, rock ali punk, ne, mešanica vsega, tudi ‘čist u izi’ No Doubt nam je všeč, pa je povsem nasprotna glasba tisti, ki jo igramo, ampak je produkcijsko tako dobro narejena... Prodigy, živi odklop, jasno klasika, Metallica in Guns N’ Roses, Nieti, s katerimi je začela praktično vsaka skupina tukaj okrog ... Če slišiš komad, ki ti je všeč, nima veze kaj je, edino elektronike, moram priznati, niti ne spremljamo. V zadnjem času recimo The Killers, čeprav so že prepeti, njihova prejšnja plošča mi je zelo všeč, Wombats, Interpol, američani z angleškim stilom; prejšnja dva tedna sem cel teden poslušal Nirvano, danes Live. Mi pa res ni všečforsiranje pop glasbe. Kar se po komercialnih radiih suka sicer slišim, ampak ne spremljam. Čakam da me glasba, če je dobra, sama najde.« Izhaja potem tvoj glasbeni okus delno tudi iz uporništva? »Ma ne, ne bi rekel, saj je v Sloveniji tudi dobra rock glasba, Dan D recimo. Imamo ogromno dobrih rock skupin, ogromno je tudi tistih, ki nimajo dovolj dobrega PR-a, da bi njihovo glasbo spravili na površje. Kar se tiče popa, mi gre pa na kozlanje ko slišim kakšne te neumnosti... Se zmeraj sladko nasmejem Bizovičarju in Zrnecu, ko se delata norca iz vseh teh drekačev, ki mislijo, da so muzkontarji, ampak pustimo...« Za vami je kar lep repertoar še neomenjenih koncertov (Bikers Wikeend Lendava, Koprska noč, K4, Študentska tržnica, Majski koncert Logatec, Zakon Vrhnika, MKNŽ Ilirska Bistrica, Gala Hala Metelkova, Postojna, Žiri, Festival Trnje, Ravne na Cerknem; nastopali ste z Elvis Jackson, Perom Lovšinom, Big Foot Mamo, Zmelkoovv, Zablujeno generacijo...). Katere so tvoje najlepše cvetke s poti z Adijo kulturo? »Zanimivo, ko smo bili drugič v Lendavi, je bila Alya pred nami! Takrat smo ravno naredili ploščo in producent je na glavno ozvočenje dal naš komad. In to je sekalo čez cel zbor, Bikers VVeekend ima res odlično ozvočenje. Tam smo bili dve leti zapored. Takrat je šla večina že v petek gor, igrali smo pa v soboto. Jaz sem v četrtek začel kihati in smrkati, v petek sem imel že 39,5 stopinj vročine. Kaj zdaj? V postelji sem se prekuhal in se v soboto zbudil na 36, 5 stopinj. Po kosilu sem imel že skoraj 37 stopinj vročine, ampak se nisem dal. V Lendavi smo odigrali koncert, poslušali smo še Leningrad Cowboys, glavno skupino, nato pa smo tam prespali. Niti šotora nismo postavljali, prespali smo v avtu, ker smo nameravali zjutraj domov, skupine so igrale do pete zjutraj in zato smo precej malo in slabo spali; ko se zbudim v avtu in na meni pika ob piki! Doma sem videl, da so imeli nečaki vodene koze. Se ko smo se igrali z njimi, sem spraševal mamo, če sem sam to že prebolel. In ona: ‘Ja, ja, si, si.’ Ko sem prišel domov, sem vprašal mamo še enkrat: ‘Mati, a sm js prebolu vodene koze?’ ‘Ja, itak da si, par let si meu.’ Dvignem majico: ‘Ja, kaj je pa to??’ Pridem k zdravnici in povem, daje po mojem to to. ‘Ja, ja, maš, maš, vodene koze, maš.’ Zdravnica mi da kreme za mazat in me še vpraša, če sem bil kje v stiku z ljudmi: ‘Bog ne daj, da greš in si kje med ljudmi, tutče misliš da se v redu počutiš, lahko sprožiš celo epidemijo!’, jaz pa nastopal na festivalu s 15.000 ljudmi.... Na Vrhniki vZakonu je Luco padel z odra. Med odrom in steno je bil meter prostora, kamorje zlezel med koncertom, se ujel za steno in vmes naprej igral bobne, dokler ga ni Janc potegnil z bobnarskimi palčkami nazaj na oder. Ali pa ko so nas pred tem v neki gostilni na Vrhniki zamenjali za Zmelkoovv, pred katerimi smo igrali tisti večer! Jolly, naš menedžerin motoristje uredil koncert v Vodicah na bikerskem vikendu, mednarodni guitariadi tekmovalnega značaja. Na hrvaško morje, pa smo šli. Takrat smo ravno potrebovali še nekaj denarja za videospot. Na začetku junija 2004, ko je bila Slovenija sprejeta v EU pridemo dol. Tam smo srečevali avte, ki so imeli že nalepko z evropskimi zvezdicami. Iz avtoceste smo zašli v neke vasi, porušene še iz vojne, zraven ceste so bile table ‘Opasnost od mina’, res totalno razsuto, ko le pridemo do Vodic. Že na plaži pride do nas možakar in nas sprašuje, kaj se tukaj dogaja in nas začne spraševati, kako je sedaj v Evropi in nas provocirati. Mi smo vedeli, da gre za zavist, zato nismo preveč pametovali in raje malo potožili, daje še slabše kot prej in ugotovili, da se bomo tega vprašanja še naposlušali v tem vikendu. S plaže smo šli jest in popoldne, utrujeni od vožnje in zaužitih sokov spat. Zvečer nas Jolly opomni, da igramo čez pol ure. Začnemo nabirat opremo da odigramo svojih pet komadov, pridemo za oder, ko pride eden do nas, če imamo kakšne kable za mikrofone, da sojih pokradli, rečeno pa je bilo, da bo vse tukaj.Tako niti nismo igrali na kompletno centralno ozvočenje, ampak samo iz ojačevalcev. In res nas napovejo kot‘skupina iz Evropske unije, Adijo kultura iz Slovenije’. Tam so bili še eni Žirovci,Jolly in kolegi, ki so nas res spodbujali in odigrali smo špica. Tip, ki je imel šotor približno petnajst metrov stran, samo momljal, ko je šel mimo nas, ko nas je slišal, da smo Slovenci, direktno pa nikoli nič rekel, je bil popolnoma navdušen, ko nas je slišal igrat, ko smo šli z odra nam je dal roko: ‘Momci, tako se svira!’ Na razglasitev smo šli kar tako, bolj pogledat; tretje mesto so zasedli neki Splitčani, potem pa napovejo, ‘Kao smo rekli, ovo je mednarodna guitariada, i izvrstna nagrada za drugo mjesto ide obični skupini Adijo Kultura iz Slovenije’, (smeh) Sel sem na oder po kuverto s 500 EUR nagrade, ko me, jasno, vprašajo najpomembnejše vprašanje: ‘Kako je sada kad štev Evropi?’ (smeh) Na prvem mestu je bila nato skupina iz Zagreba, ki je preigravala priredbe. Splitčani so si nas privoščili z naprednostjo, češ da igramo že HC in metal, oni so bili pa stari rokerji, a na koncu smo vseeno skupaj nazdravili, (smeh) Imeli smo res dober odnos s parom iz Crikvenice, s katerim smo se spoznali tam, ostali smo navezi prek maila in prišla sta celo na moto zborvŽiri. Zanimivo, še kasneje sem dobil sms s hrvaške številke, če sem pravi od Adijo Kulture. Neko dekle nas je zasledilo, videospotji je bil všeč, tako da smoji poslali tudi cd. Ko smo igrali z Zablujeno generacijo v Hotedršici sta prišli z mamo z avtobusom iz Zagreba v Hotedršico na koncert! Za dokumentarec 110 let elektrike v Ljubljani smo z Radioactive vibes na RTV poslali nekaj idej in nato za uvod in zaključek posneli zvočno podlago. Dokumentarecje bil nato predvajan tudi kot dokumentarec novembra 2007. Najlepši občutek, ko sem se za Silvestrovo usedel v avto in slišal Longyko (Jure), ko govori na našo zvočno podlago.« In nova plošča? »Komadi so v izdelavi, približno tričetrt materiala je že narejenega, glede producenta bomo paše videli. Rekli smo, da bi se lotili kar sami, kertudi prostorza vaje počasi preurejamo v studio, zgleda pa časovno težko izvedljivo. Ampak smo stari prdci! (smeh) Besedila so v slovenščini in angleščini, kaj točno bo na plošči, razen komadov, ki so zdaj narejeni, pa ne vemo, no, za večino kaj več še ne vemo, v glavnem bo. Igramo zares, z dušo, ne za prodajo, če je še komu všeč poleg nas hvala bogu. Če bi hoteli biti bolj popularni, bi pa klicali v Novo in se kregali z Murkom (smeh).« Kristina Bogataj ZIMSKI POHOD NA BLEGOŠ Letošnjazimanamje nasula kar nekaj snega in tisti, ki ga imamo radi, smo komaj čakali, da pride polna luna, lepo vreme, da se podamo na kakšen nočni pohod. To smo dočakali že kmalu po novem letu, in sicerlO. januarja. Franci je poklical Jožeta (Zavratec 25), če bi šel v soboto na Blegoš. Zraven sta povabila še nekaj vaščanov in tako se nas je v soboto šest naložilo v avto in smo se odpeljali lepi zimski noči naproti. Z avtom smo se peljali do Leskovice, kjer smo si nadeli gamaše, rokavice, kapo, v roke vzeli palice in se podali na pot. Nočje bilazelojasna, zato tudi precej mrzla, saj je termometer pokazal kar 11 stopinj pod ničlo. Ko smo se podali v hrib, nam je hitro postalo vroče. Hodili smo skozi gozd, kjer nam je pot kazala luna, kije sijala vvsej svoji lepoti. Naredili smo majhen postanek, se malce okrepčali s Šilcem »takratkega« in s čajem in jo ubrali naprej. Za vodičaje bil Franci, kije dobro poznal pot, saj jo je že mnogokrat prehodil. Peljal nas je po zelo strmi poti skozi gozd, tako da sva s Tino že komaj dohajali ostale. Med potjo smo srečevali pohodnike, ki so se že vračali, vmes nekatere prehiteli, pri vseh paje bilo čutiti dobro voljo in zadovoljstvo, ki ga človek lahko doživi, če se poda na tako pot. Bolj ko smo se bližali koncu gozdne steze, bolj smo čutili mraz, ki nam je bril okoli glave in nas rezal v lica. Snegje bil tako zmrznjen, daje bila hoja že skoraj nevarna. Ko smo prispeli na vrh, je bil čudovit razgled daleč naokoli. Kerjezelo pihalo, smo jo kar hitro ubrali po drugi strani proti koči, kjer smo se malce pogreli in okrepčali. Vkočije bilo zelo živahno, sajje bilovnjej polno pohodnikov, Itražf »• Jtlaac m Blegoš - Joj, kako brije burja. Foto Mateja Lazar ki so si tako kot mi zaželeli naužiti lepot polne lune pozimi. Igrala je harmonika, tako da človeku kar zaigra srce. Srečali smo veliko znancev, rekli nekaj besed in se odpravili proti dolini. Vedeli smo, da nas čaka še kar lep del poti. Med potjo smo se ustavili še v koči na Zelencih, kjer imajo svojo postojanko tamkajšnji planinci. V kočije bilo tako prijetno toplo in domače, da bi človek ostal kar pri njih. Toplo paje bilo tudi zunaj, sajje termometer pokazal samo dve stopinji pod ničlo. Zadovoljni smo se podali na pot do avta, kjer je bil le-ta čisto zmrznjen. Ne boste verjeli, bolj ko smo se približevali Zavratcu, bolj je termometer kazal nižjo temperaturo. Ko smo prispeli v Zavratec, nam je le-ta pri »Rupnku« pokazal minus 17 stopinj celzija. Pa vendar. Vsi smo bili zelo zadovoljni in polni nove energije, saj je bilo to res eno najlepših doživetij, ki nam jih ponuja narava. Lep pozdrav do naslednjega takega doživetja. Mateja Lazar Koča pod Blegošem. Vir internet MEDŽUGORJE Poleg rednega izobraževanja na Katehetsko pastoralni šoli v Idriji se slušatelji redno udeležujemo tudi romanj, izletov in družabnih piknikov. Ob letošnjem prvem maju smo se odpravili na romanje v Hercegovino, natančneje v Medžugorje. Svetovno znana hercegovska vas, ki danes prerašča v večje naselje trgovinic in apartmajev, je znana po ogromnih množicah romarjev in po Marijinih prikazovanjih. Pravo romanje seje pričelo že na avtobusu. Ko smo ob osmi uri stopili na avtobus v Godoviču, je bil avtobus že skoraj poln. Zlasti starejše romarice so pošteno godrnjale čez izbrano traso poti. Na avtobusu so bile že od štirih zjutraj, ko je štartal iz Izole v smeri Nove Gorice, Ajdovščine, Idrije, Logatca in Postojne. Kakor koli že, romarska pokora ima svoj namen. Po počivališču Krka, kjer smo kosili, smo se ustavili še vMakarski in imeli sv. mašo v »Hrvaškem Lurdu«, v kapeli, ki jo je z veličastnim mozaikom opremil slovenski p. Marko Ivan Rupnik. V poznih večernih urah smo so nastanili v apartmaju v Medjugorju. Pred spanjem nas je čakala večerja. V tem pogledu moram reči, da nismo trpeli prav posebne askeze. Jedače in pijače je bilo precej. Prvo jutro smo se odpravili na Križevac, hrib z nekajmetrskim betonskim križem, ki so ga postavili v začetku XX. stoletja v priprošnjo pred neurji s točo. Danes je Križevac množično obiskan hrib. Na pobočju vzpetine je postavljen križev pot s postajami vse tja do vrha. V zadnjih letih so bili romarji priča čudežem in ozdravljenjem na tem griču. Našaskupinaje pridno obirala jagode »krunice« - rožnega venca. Zaradi množice Križev pot - na vrhu Križevca. Foto Jože Lazar, Zavratec 16 romarjev seje občasno bolj slišala italijanska različica molitve, pa tudi Hrvati so bili precej glasni. Zaradi gneče smo potrebovali dve uri do vrha, čeprav bi pot lahko opravili v pol ure. Po kosilu smo šli še na Brdo, kraj prikazovanj. To je mesto, kjer seje Marija prvič prikazala sedmim vidcem. Tudi tuje bilo kakih tisoč romarjev. Ob vznožju se nahaja bazar nabožnega kiča, pa tudi kaka trgovinicaz normalnimi spominki se najde vmes. In kakšno je mesto prikazovanj? Preprosto, med skalami apnenca raste resasta trava in grmičevje, kar bi lahko ocenili kot klasično hercegovsko rastlinstvo. Do mesta prikazovanj vodi več poti, ki so ponoči osvetljene. Sredi Brda stoji Marijin kip, obkrožen z množico romarjev na kolenih. Naša skupina se je tu malo razkropila, vsak član je našel svoj prostor in molil. Ker se nam je mudilo, smo hiteli v medžugorsko cerkev, kjer smo imeli sv. mašo, po njej pa klanjanje križu. Današnja medžugorska cerkev je po času nastanka mlada. Zgrajena je bila v sedemdesetih letih, dograjena (z vso opremo) tik pred razpadom Jugoslavije. Prejšnja cerkev seje zaradi slabih temeljev pričela nagibati. Razpoke v stenah so se večale, iz strahu pred zrušitvijo so ljudje pričeli graditi zdajšnjo cerkev, ki je bila za takratne razmere predimenzionirana. Mostarski škof je celo nasprotoval gradnji tako velike cerkve. Župnija Medžugorje je bila takrat po velikosti primerljiva naši župniji. Trmasti Hercegovci se niso dali in izbojevali so svoje. Danesje cerkevzdvemazvonikoma po velikosti primerljiva žirovski cerkvi. Vanjo se zgnete okoli 4 tisoč ljudi. Ob praznikih je cerkev daleč premajhna za vse romarje. Po večerji smo si romarji imeli veliko povedati. Ura je bila že krepko čez polnoč, ko nas je prišla pozdravit romarica, kije poizkušala spati. Na kratko. Nagnala nasje spat. Iz uvidevnosti smo se umaknili po sobah in nadaljevali z debato vse do jutra. Naslednji dan smo bili priča videnju na Brdu. Šli smo kake dve uri pred uradnim začetkom prikazanja. Množice romarjev smo obšli po iznajdljivosti našega vodiča Kornelija. Tako smo se lahko prerinili skozi grmovje, da smo bili od vidkinje oddaljeni le nekaj metrov. Med molitvijo in pesmijo je nekaj tisočglava množica naenkrat utihnila. V bližini videnja so se zabliskali fotoaparati. Po dveh minutah seje zopetzaslišala pesem. Tako smo vedeli, daje prikazanja konec. Med samim prikazovanjem so pozornost zbujali Italijani, ki so se kobacali na kamnito ograjo. Zaradi prevelike teže se je kamnita gmota pričeli podirati, kamenje pa valiti na noge ostalih videnja in molitve željnih romarjev. Zahvaljujoč italijanskemu temperamentu imajo organizatorji tudi prav poseben vrstni red branja Marijinega sporočila. V italijanskem jeziku se sporočilo prebere čisto na koncu. Zakaj? Ko so Italijani slišali sporočilo v italijanščini, je bilo tišine konec. Dvignili so se iz trave in pričeli riniti ostalo množico proti avtobusu. Dopoldne smo si ogledali še večinsko muslimansko mesto Mostar. Desni bregje hrvaški, levi pa pripada bošnjaški entiteti. Parkirali smo na varovanem parkirišču, baje kraje po avtobusu tu niso redkost, in se sprehodili po Mostarju, kije prikupno mesto nad Neretvo. Za plačilo je sloki mladec črnih las skočil z mostarskega mostu in požel velik aplavz. Ob dvanajsti uri seje iz minareta zaslišalo petje - vabilo k molitvi. Zadnje popoldne smo romarji izkoristili za duhovno poglabljanje in sv. spoved. Predtem so nam svoje pričevanje poti iz odvisnosti izpovedali ozdravljeni odvisniki iz skupnosti Cenacolo. Če strnem pričevanje v eno poved, so fantje v iskanju droge iskali predvsem nadomestek za neurejene družinske odnose in nesprejetosti. Še ena zanimivost. Najdaljši del svetih maš je bilo branje evangelijev, ki so prebrani v okoli dvajset jezikih, tudi v Dolina Neretve. Foto Jože Lazar, Zavratec 16 slovenščini. Med drugim je zanimivo slišati odlomek v arabščini ali poizkušati razumeti ostale slovanske jezike. Vsekakor ostaja Medžugorje kljub cvetočemu verskemu turizmu kraj molitve. S tega vidika je Medžugorje pravi raj za molitve željne romarje. Tomaž Mivšek Znameniti mostarski most na Neretvi. Foto Jože Lazar, Zavratec 16 KOZOLEC ZNAMENJE NAŠE POKRAJINE IN SLOVENSKEGA PODEŽELJA Pred časom sem v neki reviji prebral članek, kako je bil neki tuj turist navdušen nad slovensko pokrajino, ko je videl toliko kozolcev in cerkva po naših hribih. Mirne vesti lahko rečem, da toliko kozolcev ali cerkva, ki so posejane po naši deželi, ne vidiš nikjer, pa čeprav sem bil že marsikje. Kozolec je prisoten v celotnem alpskem prostoru, pa tudi v Skandinaviji se ga vidi. Kozolci že stoletja krasijo podobo našega podeželja na celotnem etničnem ozemlju. Njihova premišljena postavitev v prostor in dognana lesena konstrukcija pričata o starodavnem gradbenem znanju in izkušnjah, ki so jih takratni mojstri prenašali iz roda v rod. O nastanku kozolcev in o njihovi starosti na naših tleh ne vemo veliko. Preproste oblike sušilnih naprav so se najverjetneje pojavile sočasno z nastankom stalnih naselbin na podeželju. V 17. stoletju so bili enojni kozolci razširjeni že v dobršnem delu naših dežel. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) jih omenja že Valvazor. Zlaganje žita v kozolec (štant) je prikazan kot samostojen motiv enega izmed bakrorezov. Kozolec seje v svojem zgodovinskem razvoju prilagodil različnim potrebam in funkcijam. Prvi kozolci, ki še niso imeli lastnosti stavb, so bili zasnovani kot preproste sušilne naprave, sestavljene iz navpičnih kolovzzatiči in horizontalno položenih vej. Pozneje, domnevno ob koncu srednjega veka, so sušilnice dobile streho. Najprej so se pojavili enojni ali stegnjeni kozolci, ki so imeli so preprosto strešno konstrukcijo. Iz njih so se postopno razvijali dvojni kozolci z dvo- ali štirikapno streho. V notranji prostorso spravljali krmo in žita. Stegnjeni kozolci so tipični za Gorenjsko. Tekom stoletij so se izoblikovali različni tipi dvojnih kozolcevvobliki nizkih kozolcev, toplarjevin kozolcev na kozlu. Kdaj so se iz enojnih kozolcev izoblikovali dvojni kozolci, ni znano. Vemo pa, da so bili v začetku 18. stoletja razširjeni povečini slovenskega ozemlja. Stegnjeni kozolec - Značilnost gorenjske. Foto iz domačega arhiva Jožeta Lazarja, Zavratec 16 Toplar je najpopolnejši tip kozolca. Podoben je klasičnemu gospodarskemu poslopju, ki se je domnevno razvil najprej na velikih fevdalnih in samostanskih posestvih. Toplarz vzidanimi ali lesenimi stebri je imel v spodnjem delu hodnik, kije služil za shranjevanje orodja in vozov. V osrednjem delu so nekateri imeli mrežasto krono (križe), drugi pa so bili obiti z opažem. V opažu so bile izrezane line. V sami konstrukciji kozolcevje bilo precej kubičnih metrov lesa. Kozolec je vedno stal na soncu v smeri vzhod-zahod, daje bil izkoristek sonca čim boljši. Vsak element v kompoziciji je imel natančno določeno funkcijo in skoraj ni detajla, ki ne bi imel tudi konstrukcijske vloge. Povsod na slovenskem etničnem ozemlju so se »Cimpermani« posluževali načrtovanja kozolcev po načelu zlatega veza. Pri tem je igrala vlogo tudi izbira kritine. Kozolec toplar, ki je omogočal spravilo krme in žita - Križi (1955). Foto iz domačega arhiva Jožeta Lazarja, Zavratec 16 Tudi vZavratcu in okolici smo imeli take mojstre. Moj stari oče »Matic« in njegovi sinovi so leta 1955 pri Pucu postavili lep toplar. Leta 1962 je pri sosedovih Rupnikovih v kozolec udarila strela. Bilje poln žita in še s slamo krit, tako je pogorel do tal. Postavili so novega, pri katerem je bil mojster Andrejc Govekarjev. Tega je 15. junija na god sv. Vida 1987 podrl tornado, ki je prečkal Zavratec. Strela je udarila tudi pri Maticu na Grič in sicer 13. junija leta 1983, pri Poldetu pa leta 1966. Nov kozolec je na isto mesto še istega leta postavil »Tone z Veharš«. Posledice tornada 15. junija 1987. Ruševine Rupnikovega kozolca. Foto iz domačega arhiva Jožeta Lazarja, Zavratec 16 Obnova Kozolca pri Matic na Crič. 13. julij 1983. Foto iz domačega arhiva Jožeta Lazarja, Zavratec'16 je imela svojo vlogo. Izbrali so čas, ko je bilo deblo najmanj sočno, kajti vedeli so, da škodljivci takega lesa ne napadajo. Enojni kozolci, ali kot rečemo v naši okolici »stegnenci«, so bili namenjeni zgolj za sušenje sena in žita. Dvojni kozolci pa so imeli tudi druge namembnosti. Ponekod so pod kozolci popravljali stroje in opravljali različna kmečka dela, kot so: ličkanje koruze, jeseni mlačevžita, ponekod tudi pripravljali škopnike. Za škope (del, kos slamnate strehe) je morala biti slama čim daljša, zato je niso mlatili, ampak so žito s posebnimi grabljami razčesali. Jeseni so »štante« zamašili s praprotjo ali slamo. Največ ohranjenih kozolcev v Sloveniji je iz 19. in iz prve polovice 20. stoletja. Danes kozolci redko služijo svojemu prvotnemu namenu predvsem zaradi tehnološke posodobitve žetve. V naši okolici se tudi več ne seje toliko žita kot nekoč ali skoraj nič, zato so kozolci spremenjeni v strojne lope ali žage in delavnice. Nekdanja funkcionalnost kozolca ne ustreza zahtevam današnjega časa. Kljub temu ostajajo kozolci zaradi svoje konstrukcijske zasnove prava arhitekturna umetnost. Kozolec, pripeljan iz Rovt malo pred prvo svetovno vojno pri Možinatu (1837). Foto iz domačega arhiva Jožeta Lazarja, Zavratec 16 Če gledam z razdalje, se mi zdi, da imamo vihar v kozarcu vode. Ne smemo se izogibati tistemu, kar so nam zapustili naši predniki. Posebej pa se moramo zavzeti, da bi mladi ljudje v času odraščanja in izobraževanja, ko imajo še veliko časa in možnosti, spoznali našo lepo slovensko domovino s te in one strani meje z vsem, kar nam lepega prinaša iz svoje preteklosti do danes. Naš svetovno znani arhitektjože Plečnikje zapisal: »Ne samo hiša je naloga arhitektov, ampak poduhovljeno bivališče človeku. Zato je bila in bo sakralna arhitektura vzornica in smernica profanega.« Na Dolenjskem in obrobju Štajerske je prevladovala slamnata streha, medtem ko je v alpskem svetu prevladovala kritina iz lesenih desk, t. i. skodel. Za stebre so navadno uporabili hrastov ali kostanjev les, za ostale dele konstrukcije pa smrekov. Tudi pri sečnji lesa so gledali na čas sečnje. Navadno seje drevesa sekalo od decembra pa do konca januarja. Tudi debelina lune Literatura in vir Revija Kultura bivanja Primorske novice ustno izročilo Jože Lazar, Zavratec 16 DRAGA SVOBODA Šolsko leto gre h koncu in otroci že veselo odštevajo dneve, ko se bodo pričele počitnice. Šolske torbe bodo počivale v kakšnem skritem kotu in čakale naslednjega šolskega leta. Otroci se bodo prepustili svojim otroškim igram. Šolske skrbi bodo pozabili in se veselili v svoji otroški razigranosti. Tako se tudi po moji glavi podijo spomini. Tudi jaz se spominjam raznih neprijetnih trenutkov v šoli. Še zelo dobro se spomnim, ko smo se učili srbohrvaški jezik. Učila nas je zelo »zavedna tovarišica«, takrat so bile tovarišice, in dogajalo seje kmalu po vojni. Nekega dne je spraševala za oceno sklanjanje besede sloboda. Seveda se v srbskem jeziku reče: »Menjaj sloboda.« Vstane prvi in začne: »Sloboda, slobode, slobodi ...« »Sedi!« jezno odgovori tovarišica, a v redovalnico pade prvi ‘cvek’. Nato pokliče drugega in ta zopet začne: »Sloboda, slobode, slobodi ...« Tovarišica zopet jezno: »Sedi!« in v redovalnico pade ‘cvek’. Pokliče tretjega in ta nekaj menca, ker ne ve, kaj bi rekel, da bi bilo prav, a tovarišica zopet še bolj jezno: »Sedi!« in v redovalnico pade tretji ‘cvek’. A tovarišica ne odneha in jezno sprašuje naprej četrtega, petega. Takrat je bilo venem razredu tudi okrog dvajset otrok, saj so bile družine zelo številne. Ko je padlo že več kot deset ‘šusov’, vprašani s strahom vstane, najprej nekaj menca, potem pa vseeno boječe pravi: »Se ne menja,« kar slovensko pomeni se ne sklanja. To je rekel kar tako slučajno in si mislil, kar bo, pa bo, več kot ‘cvek’ ne morem dobiti. Prestrašen je pogledal tovarišico, če že tudi njemu piše ‘cvek’, in na obrazu mu je zaigral nasmeh, ko je videl, da mu tovarišica ne piše ‘čveka’, ampak takrat je v svoji »zavednosti« vzvišeno rekla: »Tako je! Svobodaje samo ena. Svobode se ne sklanja!« Tako so pred mnogimi leti te »zavedne« tovarišice mučile naše uboge otročje glave in nam solile pamet ter po nepotrebnem pisale te uboge enke v redovalnico, čeprav se še prav zavedali nismo, kaj je »svoboda«. Tako je s to svobodo. Čeprav se govori, daje samo ena, a izkušnje v življenju vse drugače povejo. Tolikokrat je ta beseda kršena in ponižana. In pri vsem tem pa največ gorja občuti ubogo nedolžno ljudstvo, ki mora velikokrat po nepotrebnem bežati pred krivično roko višje sile. Po celem svetuje mnogo teh beguncev, ki izgubijo vse in povrhu vsega so še povsod zaničevani. Svoboda, kdaj boš res in zares prava svoboda, da bo po celem svetu zaželeni mir! Olga Vehar FRANC LAZAR Franc Lazarje 87-letni možak nagajivega pogleda in toplega nasmeha. Je zakladnica, polna spominov na lepe in žalostne trenutke, ki jih je doživel. Težko sem verjela, da njegovi spomini lahko sežejo tako daleč, kot je leto 1924, ko seje kot dvoletni otrok selil z materjo Marjano in očetom Matijem iz Matjaževe bajtevhišo, kijoje oče zgradil nagriču nedaleč stran. Domačije seje prijelo ime ‘Pr Maticu na griču’. Kot bi bilo včeraj, se spominja, kako je stopical s pručko v rokah proti svojemu novemu domu. Matije bila do takrat dekla pri Matjažu, zato so tudi bivali v njihovi bajti. Ko pa so se preselili, je hodila k Matjažu v žernado. Mati Marjana je rodila 12 otrok, dva izmed njih staže zgodaj umrla. Mici, Matija,Janez,Johana, Marene, Franc, Slavko,Jože,Tilka in Lojze pašo se borili za svoje mesto v svetu. Ko je bil Franc star 9 let, so ga starši zaradi pomanjkanja doma poslali služit k Strnad v Pikejce. Strnadovi so ga imeli radi in ga razvajali. Hodil je v šolo na Medvedjem Brdu, doma pa pomagal gospodarju. Spominja se, kako sta s Strnadovim Franceljnom vozila s konjsko vprego trame v Griže. Od Strnadovih, kjer se mu je dobro godilo, je odšel predvsem zaradi medvejskih otrok, ki so mu nagajali v šoli. Spotikali so ga in se norčevali iz njega: ‘Glej, Lazarje od mrtvih vstal’. Še vedno se spominja Reberške Marjance, prijazne punce, ki je skrbela za šolo in mu v težavah vedno stopila v bran. Vzahvalo ji je pomagal nanositi drva, ki sojih potrebovali v šoli. Od Strnadovih gaje pot vodila v Zverše, kjer je 2 leti živel pri neprijaznih ljudeh, v revščini in pomanjkanju hrane. Doma so imeli sicer veliko otrok, ki pa so bili premajhni za delo, ki so ga nalagali Francu. Taje pasel krave, nosil mleko v mlekarno v Zavratec, mlel žito in opravljal ostale vsakodnevne opravke. Ta čas je hodil v šolo v Zavratec. Nekega dneva se mu je v vsej tej bedi stožilo po domu. Pripravil sije šolsko torbo in svoje drobnarije ter po večernicah vZavratcu namesto proti Zveršam zavil proti domu. Prva gaje zagledala sestrajohana, ki se gaje zelo razveselila. Tudi onaje služila tisto leto pri neki domačiji v Pikejcah tako kot Franc in ob nedeljah, koje imel prosti čas, ji je vedno pomagal nanositi vodo do hiše. Ko je stopil v hišo, je zagledal zbrano družino ob peči. Potožil je, kako se mu godi, toda nič ni pomagalo. Oče je ukazal, naj se vrne, in sestra Mici gaje spremljala nazaj doZverš.Tam gajezgrobimi besedami napadel stari oče: Ti kojon ti. A ti jih je naložil tastar?’ Brez večerje seje odpravil spat na podstrešje, kjer so ga grizle bolhe in kjer mu jejunica nekega dne pojedla najlepše spodnje hlače, karjih je imel. Nekega jutra je zaspal uro, ko bi moral odnesti mleko. Zbudilagaje kangla, polna vode, ki jo je gospodarzlil nanj. Na srečo so ravno takrat v Novem Svetu iskali pastirja. Maticov gospodar iz Pikejc seje spomnil na Franca in ga predlagal. Pri Belarju so se za Franca končno začeli lepši časi. Janez in Franca Cigale sta bila mlad par z dvoletno hčerko, ki mu je delala družbo na paši. Z gospodarjem sta se dobro razumela, hrane ni manjkalo in prostori so bili čisti in urejeni. Po dveh letih bolh in umazanije je bila to za Franca čudovita sprememba. Velikokrat je vozil hlode z volovsko vprego. Ko gaje nekoč videl Belarjev sosedje ta vprašalJaneza:’Te ni nič strah, da se fantu kaj zgodi?’Ta pa mu je odgovoril: ‘Ah kje, pob je bolj pameten kot jaz.’ Pri Belarju je ostal 4 leta in ko je prišel čas za slovo, mu je gospodar solznih oči povedal, da je pri njih vedno dobrodošel. Kerje bil Franc prevelikza pastirja, je šel k Možinat vZavratec za hlapca. Prvi dve leti je bil glavni hlapec Črnskjanez, nato pa gaje zamenjal Franc. Tu je začel ‘tišlariti’. Spominjal seje očeta, kije doma izdeloval iz lesa, in s svojo iznajdljivostjo in pridno roko je kmalu izdeloval škafe, kosje, grablje, vile, korita in vse, kar so potrebovali. Pri Možinat je bil hlapec štiri leta. Dobro so se razumeli in pridno je delal. Ko so ob sveti Neži minila štiri leta, karje prišel od Belarja, je bilo tu leto 1942. Franc v vojski, 7 942. Foto iz arhiva Lazarjevih 22. januar 1942 je datum, ki bi ga Franc težko pozabil. Tega dne je šel dvajsetletni fant v vojsko. Za sabo je imel že veliko življenjskih preizkušenj toda vojna leta dajo človeku poseben pečat. Franca so vojna leta najprej peljala v Italijo, v Raveno. Ko so nastanili vojake v kinu, da bi tam prespali, so Franca stenice tako hudo ogrizle, daje bil dva dneva v bolnici. Seveda seje po tuširanju hitro počutil bolje. Ko je tako ležal v bolnici, je naletela nanj redovnica, kije iskala pomagače za delo v kuhinji. Kerje bil pripraven za vsako delo, seje naglo javil in skoraj tri mesece pomagal v kuhinji. Iz šolskih dni je znal tekoče govoriti italijansko, kar mu je velikokrat prišlo prav. Redovnica je bila tako vesela njegove lepe molitve, da gaje velikokrat po molitvi ‘pocrkljala’ s ‘kriglom’ vina. Iz Forli so pot nadaljevali v Kalabrijo, kjer so vojaki tri mesece skupaj vadili. Nato pašo si smeli vzeti 5 dni dopusta in z vlakom odpotovati domov na obisk. Ko so se vrnili, je ves bataljon odpotoval s Sicilije v Afriko. Sledilo je pet let tujine, nobenega stika z domačimi in nobenega pisma od srcu ljubih ljudi. Z letalom, ki so ga že na poti vTunizijo poskušali sestreliti, so srečno pristali. Sledil naj bi počitek pred odhodom na fronto, vendar gaje prekinilo bombardiranje letališča. Že tam so bili prvi ranjenci. Nato so 20 do 30 vojakov naložili na kamion in jih peljali proti fronti v Alžiriji. Kerso bile ceste slabe, so imeli na poti nesrečo in sojih naprej vozili z motorji. Na fronti so se začele bitke. Franc je doživel pretresljiv dogodek, ki gaje skorajda stal življenja. Stal je v jarku za ‘tatežko bredo’ (težka strojnica), ko je naravnost nanjo padla granata od ‘basače’ (minomet). Zasulo gaje kamenje in začutil je bolečino v pasu. Zbežal je stran, odstranil pas z m uničijo in ugotovil, da gaje le ta rešil smrti. Prišli so rešilci in ga odnesli na štab, kjer so mu dali pol kozarca žgane pijače, da bi omililo bolečine. S štaba so ga odpeljali v bolnišnico, kjer so pregledali rano in ga obvezali. Dobil je inekcijo proti tetanusu in upal, da se rana čim prej zaceli. Odpeljali so ga v bolnico vTuniziji in tudi na tej poti so doživeli bombardiranje, a na srečo le prispeli na cilj. Rana se mu je hitro zacelila in kmalu je dobil priložnost, da se preiskusi kot bolničar, ki jih nikoli ni bilo dovolj. Tu je 3 mesece razporejal ranjene vojake na proste oddelke in pomagal zdravniku pri posegih. 10. 5.43 so bolnico zajele sovražne čete Francozov in Angležev. Od tega dne naprej je bil Franc vojni ujetnik. Ujetnike so vodili do železniške postaje in ljudje, ki sojih videvali, sojih obmetavali z rožami, poleni in z vsem, karjim je prišlo pod roke. Od tod so jih z vlakom peljali v ‘Konštantin’ v Alžirijo. Približno petdnije bil zaprt vzaporu. Nato sojih nekaj časa hodili iskat v zapor francoski žandarji in jih odpeljali delat k domačinom, zvečer pa odvedli nazaj v zapor. Kasneje pa sojih dodelili različnim gospodarjem in so za svoje delo dobili tudi nekaj plačila. Franc je v tem času delal kot kovač, vinogradnik, vrtnar, hišnik in vvinski kleti. V tem času je delal pri dveh različnih gospodarjih. Hrane jim ni manjkalo, posebej bob je bil velikokrat na jedilniku. Njegov drugi arabski gospodarje bil grof, ki je imel mlado hčer. Pri njem je delal v vinski kleti in vinogradu. Francaje imel rad in mu dal vodstvo nad arabskimi fanti. Ti so nad ukazi velikokrat negodovali in se med seboj pomenkovali nevedoč, dajih Franc razume. Seveda je nekoč po arabsko povedal, karjim je šlo, in od takratje delo dobro potekalo. V spominu mu je ostal smešen pripetljaj, ki se je zgodil pred odhodom od njih. Grofovi hčeri seje Franc zelo dopadel in je zato očetu natvezila, daželi Franc povojni ostati pri njem. Ko je prišel čas za odhod, je Franc presenečenemu grofu pojasnil, da si želi domov in da ni nikoli rekel, da bo ostal pri njih. Poroka Franca in Ivanke, 1958. Foto iz arhiva Lazarjevih Italija je kapitulirala in vojna seje končala. Odpotovali so v Neapelj in od tam z vlakom do Gorice. Fantje niso vedeli, kakšno je stanje doma, ker niso dobivali nobene pošte in informacij. Ponekod sojih svarili pred vrnitvijo, toda Franc seje napotil proti domu. Maja 1946 je prišel nazaj v domačo hišo. Vabili so ga nazaj v službo k Možinat, todaželel sije ostati doma. Odločil seje, da bo hodil v‘žernado’ k Brnk. Spet je delal v gozdu, kosil in spravljal seno. Z bratom Jožetom in očetom pašo hodili zidat. Tačas je spoznal dekle po imenu Ivanka. Srečal jo je pri Seljaku v Pečniku, kjerje Franc zidaril. Vnele so se iskrice in Franc seje veselil srečanj z njo. Leta 1948 je bil spet poklican v vojsko. Tokrat vjugoslovansko vojsko v Sarajevo, v Bosno. Izkoristili so njegove zidarske veščine in tako je 18 mesecev zidal po različnih lokacijah. Eden izmed velikih projektovje bil ‘dom armije’ oziroma vojašnica. Zidal je skupaj z zidarskim mojstrom izTolmina, ki je bil v civilu in je vodil velike projekte. Ko paje našel čas, je napisal pismo domov svoji dragi. Leta 1949 je prišel nazaj domov. Spet je začel zidati in opravljati udarniško delo. Ko je kot udarnik sekal drevesa v državnem gozdu pri Novem Svetu, seje spet srečal z Belarjevimi. Gospodar gaje bil silno vesel in mu takoj predlagal, da se priženi k njim. Gospodarjeva najstarejša hči pa seje Francu zdela še vedno premlada, poleg tega pa mu je srce že utripalo za drugo. Se mu je pa lepo zdelo, da ga gospodar tako ceni. Leta so tekla in čas je bil, da si Franc in Ivanka po dolgem znanstvu ustvarita družino. Selakov oče ni bil nič navdušen nad njeno selitvijo vZavratec, zato sta po poroki na svetega Štefana leta 1958 živela pri Ivankini družini v Pečniku. V tem času seje poročil Seljakov najmlajši, ki naj bi bil naslednji gospodar domačije. Franc in Ivanka sta se preselila k teti Katri, kije živela sama v hiši poleg domačije. Vtem času sta sama vneto gradila svoj lastni dom. Delala sta ves čas, ki sta ga imela na razpolago in vanj vložila veliko truda in dela. Leta 1959 sejimaje rodil prvi sin Bernard in devet let kasneje hči Mirjam. Franc si je našel delo vŽireh, vzidarskem podjetju RemontZiri, in tam delal eno leto. Nato paje osem let delal na žagi v Spodnji Idriji, ki sojo kasneje premestili v Kanomljo. Večji del delovne dobe, celih 16 let, paje preživel kot hišnik na Marovtu. Ves ta čas paje poleg službe zidal. Ponudb je bilo ogromno, časa pa je zmanjkovalo. Francu in Ivanki v življenju ni bilo prizanešeno. Doletelo ju je veliko preizkušenj in vedno sta se morala boriti in trdo delati za boljše življenje. Trenutki, ko je žena Ivanka doživela prometno nesrečo, ter okrevanje in posledice nesreče so bile za družino hude. Todaživljenjeje šlo dalje. Danes je Franc že 26 let v penzionu. Njuna otroka sta odrasla. Ustvarila sta si vsak svojo družino in življenje. V svet zrejo štirje vnuki, ki imajo pred seboj še veliko nepopisanih listov. Franc in Ivanka sta 26. decembra 2008 v domu upokojencev praznovala zlato obletnico poroke. Po vseh teh letih poznanstva in poroke sta še vedno prijatelja in največja opora drug drugemu vživljenju. Zlata poroka Franca in Ivanke, 2008. Foto iz arhiva Lazarjevih Življenje je pač tako, da nikoli ne veš, kaj dobiš. Toda iz vsake preizkušnje mora človek izluščiti tisto najboljše, kar se da. Po pogovorih s Francem Lazarjem napisala Jasmina Kogovšek. ETIMOLOGIJA SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN Slovenska krajevna imena so pomembna sestavina našega jezika, pa tudi kulture in narodove identitete. Kotje mogoče v jeziku odkrivati narodovo preteklost, tako nam tudi krajevna imena marsikaj povedo o deželi, njenih prebivalcih, naravnih in družbenih zakonitostih. Tako nam nekatera imena naselij odkrivajo, katera območja so bila gosto poseljena že pred prihodom Slovanov. Iz rimskega obdobja: Logatec - iz imena starorimske postojanke Longaticum. Trojane - iz imena rimske postojanke Atrans, ki pa je ilirskega porekla. Celje - iz antičnega imena Celeia, ime je predromanskega izvora. Po izvoru predslovanska, langobardska, deloma celo predromanska krajevna imena zahodne Slovenije: Bača, Bovec, Breginj, Čepovan, Ozeljan, Rižana,Piran, Solkan, Tolmin in Vrtojba. Imena naselij osrednje, vzhodne in severne Slovenije pretežno nemškega izvora govorijo o premoči nemškegajezika in njegovih nosilcev na našem ozemlju skozi stoletja. Na to kažejo številna krajevna imena, ki se končajo na -berk, -perk, -štanj. Boštanj, Šoštanj (po imenu tamkajšnjega gradu Schostein, A. Šivic Dular), Virštanj, Vurberg, Čušperk, Letuš, Vuhred, Binkelj. Malo paje imen madžarskega izvora, npr. Apače. Veliko krajevnih imen ima izvorv krščanskem bibličnem izročilu: Škocjan, Šentjur,Jeruzalem, Nazarje, Šmihel Šempas, Sežana Slovanski priseljenci so staroselce (Kelti in romanizirani Kelti) imenovali (V)lahi po imenu keltskega plemena Volcae, iz česar so Nemci izpeljali v Valah, Valh. Od tod torej krajevna imena Lahovna, Laško, Lahinja. Prisotnost tujerodnih prebivalcev, priseljenih na slovensko ozemlje, izpričujejo krajevna imena Nemška vas, Nemci, Hrovača, Hrvaški Brod, Skoke (po priseljencih Uskokih). V krajevnih imenih so opazni sledovi tudi migracije znotraj slovenskega prostora. Koroška Bela na Gorenjskem, predniki Draveljčanov so verjetno živeli v bližini Drave, Savci v občini Ormož ob Savi ipd. Imena Braslovče, Doslovče, Lastomerci, Tihaboj, Tomišelj izhajajo iz osebnih imen Bratislav, Vidoslav, Vlastimir, Vitomer, Tihaboj. Krajevna imena z levim prilastkom stari so relativno starejša od sosednjih naselij. Npr. Stara vas, Stara Gora, Stare Žiri. Na postopno poseljevanje višinskih zemljišč kažejo imena: Novi Svet, Novinci, Novaki. Na nekdanjo obmejno lego spominjajo kraji Meja, Predmeja ali na nekdanjo carino Col, Muta, Motnik. Naselja, kot so Straža, Pogled, Videž, Grmada, Stražišče, Branik, Zemon(o), Tabor, Ostrožno, kažejo na nekdanji strateško prometni položaj naselja. Zelo pogosto poimenovalno izhodišče naselja je zemljišče, na katerem ali v bližini katerega seje oblikovalo naselje: Blato, Griže, Grosuplje, Kamen, Rodica, Hudo, Pustike, Trzin, ali vremenske in hidrološke razmere: Mrzli Vrh, Vetrnik, Mrzlo Polje, Suha, Mokronog, Suhadol,Topla, Znojile, Žejno, Žeje. Nekatera naselja spominjajo na reliefne posebnosti: Kotlje, Retje, Slomi, Vrata, Krn, Krnica, Ojstro, Ostri/Tolsti Vrh. Lastnosti kamnin, na katerih je naselje nastalo: Škrilje, Laporje, Ilova Gora, Apno, Železniki, Zlato Polje, Črni Vrh, Bela, Črni/ Rdeči Kal. Pogosto krajevna imena kažejo na bližino tekočih ali stoječih voda in obvodnih pojavov: Jezero, Potok, Reka, Rečica, Ribnik, Mlaka, Studenec, Vrzdenec, Vir, Obrh, Kropa, Vrhnika, Pivka, Ponikve, Slap... Reliefne značilnosti so zapisane v krajevnih imenih: Strmica, Ravne, Sleme, Preval, Obrežje. Glede pokritost tal imamo Boršt, Gozd, Gaj, Smlednik, Trate, Golico, Plešivec. Še posebej so slovenska krajevna imena poimenovana po drevesnih vrstah: Borovec, Breza, Bukovo, Bukov Vrh, Javorje, Hrastnik, Kostanjevica, Liplje, Smrečje, Topolovo, Vrba, Tisovec, Dob, Cirje, Brestje. Ne zaostajajo niti imena krajev po kulturnih vrstah: Češnjice, Slivnica, Orehek,Jablance, Grahovo, Lanišče, Koreno, Repno, Ovsišče. Krajevna imena so poimenovana tudi po drugih rastlinah: Lešje, Čemšenik, Maline, Praprotno, Ščavnica, Koprivnik, Srobotnik. Ne dosti manj pogosto od rastlinskih se pojavljajo v vlogi poimenovalne baze tudi živalska imena. Gre za živali, ki so (bile) značilne za neko območje ali so kako drugače z njim povezane, npr. Jelenk, Jelenče, Landol (v pomenu »košutina dolina«), Srnjak, Medvedje Brdo, Jazbine, Lesično, Zajčji Vrh, Mišji Dol, Kačji Dol, Kanji Dol, Zapuže,Turjak (po izumrlem govedu tur), Volče, Ribnica, Ribce, Žablje, Zabnica, Pijava Gorica, Veliki Brebovnik, Orlek,Jastrebnik, Vransko, Srakovlje, Golobinjek, Škrjanče, Škrabče, Sovinja Peč. Zanimivo je, da med našimi krajevnimi imeni skoraj ni takih, ki bi jih bili naši predniki poimenovali po pticah selivkah, npr. lastovka, štorklja, kukavica. Domače živali so svoje parklje in krempeljce pustile v imenih, kot so Kurja Vas, Konjsko, Kozje, Kozina, Govejk, Kravjek in Volavje. Poimenovanja, ki se nanašajo na neobdelano, nekultivirano ali na novo izkrčeno zemljišče, so relativno mlajšega nastanka, npr. Boršt, Loka, Log, Senožeti, Ledine, Krčevina, Trebež, Laze, Rovte, Rut, Rovt. Nekateri kraji se imenujejo potem, karje človek naredil s svojim delom, npr. Laze, Rovte, Rut, Preska, Njiva, Obrov, Čadež, Trebnje,Trbovlje, Krčevina, Seča, Padež, Velenje, Opale, Požeg, Cesta, Stegne, Gonjače. Nekatera krajevna imena so s svojim imenom opozarjala na nekdanjo pripadnost. Npr. Škofja Loka, Knežak, Banjaloka, Županje Njive. Naselja, kot so Delnice, Družina, Občine, Razdelj, pa kažejo na lastninsko pravne odnose. Daleč največ slovenskih krajev, okrog 60 odstotkov, je osebnoimenskega izvora. Naselja so poimenovana po ljudeh, ki so naselja osnovali ali imeli v naselju močan, prevladujoč vpliv. Tako je bila ta oseba lahko višjemu fevdalcu podrejen vitez, prvi naseljenec ali funkcionar v vasi, župan, oseba, kije imela oblast, svojo cerkev ipd. Npr.: Bratislavci, Bojanci, Bič, Bogojina, Črnomelj, Godovič, Radovljica, Radomlje, Mengeš, Dekani. Sama imena krajev so različno zastopana po slovenskem ozemlju. Tako najdemo imena podstav boršt ali rovt le v osrednji in zahodni Sloveniji, naselja iz podstav gaj ali čret samo na vzhodu Slovenije. Tudi krajevnih imen iz podstavbrdo ni vzhodno od Šentjurja pri Celju, največjih je na zahodu Slovenije. Na zahodu in v Beli krajini je veliko naselij iz občnega imena lokev, nič pa na Gorenjskem in v Prekmurju. Naselij iz podstavka/ in potok je največ na Dolenjskem in vzahodni Sloveniji, drugje po Sloveniji zelo malo ali sploh nič. Iz podstave smreka so skoraj vsa naselja iz osrednje Slovenije, kjer je tudi največ naselij iz podstave javor. Na pretežno gorenjski prostor so omejena krajevna imena s podstavo žir. Tudi iz občega imena reber je največ krajevnih imen na Dolenjskem in v Beli krajini, medtem ko je iz besede leska največ krajev poimenovanih na Štajerskem in Dolenjskem. Krajevna imena iz podstave vas so razporejena po celotni Sloveniji. Največjih je na Dolenjskem (delež tovrstnih imen vobčini Brežice znaša kar 15,6% glede na vsa krajevna imena v občini). Ime vas izhaja iz indoevropskega korena vik-v pomenu »hiša, bivališče«. Po mnenju nekaterih raziskovalcevje beseda prvotno označevala prebivališče enega rodu, istega prednika. Ta naselja naj bi pri nas spadala med najstarejša. Tudi naselja, ki vsebujejo besedo selo, se najpogosteje pojavljajo na Dolenjskem. Krajevna imena iz iste podstave (npr. praprot) se v različnih območjih Slovenije razlikujejo v skladu z narečno različnostjo izhodišča besede. Na Gorenjskem imamo tako Praprotno, Praproče (izpraprot), na Štajerskem in Dolenjskem Prapretno, Prapreče (iz prapret) in naTolminskem Prapetno, Prapetno Brdo (\zprapet). Nekatera naselja je mogoče locirati tudi po besedotvornih značilnostih, npr. imena na -ovci Filovci, Adrijanci v panonskem delu Slovenije, ali imena na -an, -ana, Čepovan, Ozeljan, Solkan in Biljana vzahodni Sloveniji. Tudi v okolici Zavratca imamo krajevna imena, ki bi jih lahko uvrstili v zgoraj naštete kategorije. Izvora imena Zavratec tudi ni potrebno posebej razlagati, saj vemo, daje nastalo po naših znamenitih vratih. O okoliških krajih pa sama imena že veliko povedo. Ravne se nahajajo na uravnani polici nad dolino Sore. Podklanec, zadnji zaselek ob Sori, kjer se strma pot pne proti Zavratcu. Potok s potokom. Žiri, ki imajo v svojem grbu žir. Izgorje bi lahko na podlagi sosednji Opal tudi etimološko uvrstili v kategorijo krčenja gozda, glagol (iz)goreti. Etimologija Opal, Presk je opisana v prejšnjih vrsticah. Imeni krajev Dole, Gore je potrebno jemati skupaj. Gore so višje od Dol, za slednje so tudi značilne podolgovate uravnane dolinice, vrtače, ki jim rečemo doli, doline. Mravljiše, na topografskih kartah velikokrat Mravljišče, morda imajo res kaj skupnega z mravljiščem in mravljami oz. obliko, ki spominja na mravljišče. Malavice so glede na naklon zemljišč res ene »male vice«. Na koncu dodajam še obrazložitev nekaterih krajevnih imen. V oklepaju je navedeno ime raziskovalca. Ajdovščina- po naselbini staroselcev Ajdov (F. Bezlaj). Apače - iz madžarske besede apa, v pomenu »oče« (F. Bezlaj). Col - iz nemške besedeZo//, v pomenu »carina« (L. Pintar). Čreta - na Štajerskem »močviren, nižinski svet, porasel s travo in nizkim grmičjem« (SSKJ). Črna - krajevna imena iz osnove črn so pogosto povzeta po vodnih imenih, po temnih iglastih gozdovih ali celo po osebnem imenu. Črnomelj - iz ljubkovalne različice osebnega imena Črnomir, ČrnomerfF. Bezlaj). Godovič - iz osebnega imena God, Godič. Griže - pusto, s skalami in kamenjem pokrito zemljišče. Grosuplje - iz korenagras, v pomenu »moker, vlažen« (F. Ramovš). Jeruzalem - v 13. stol. je Friderik Ptujski podaril tamkajšnje ozemlje križarjem, ki so vzgrajeno kapelo izjeruzalema prinesli dragoceno ikono Device Marije (M. Pogačnik). Letuš - iz nemške besede Leithau,sv pomenu »krčma, gostilna«. Kropa - iz besede kropa, v pomenu »močan kraški izvir«. Mengeš - iz osebnega imena Meingost(L. Pintar). Muta - iz nemške besede Maut, v pomenu »mitnina«. Mozirje - iz besede mozirje, v pomenu »močvirje« (F. Bezlaj). Naklo - sorodno s staročeščino nakel, naklo, v pomenu »mesto ob reki«, srbsko naklja v pomenu »rečni zavoj« (F. Bezlaj). Opale - iz glagolapc?//t/, vzvezi z nekdanjo tehniko krčenja gozdov (F. Bezlaj). Otlica - iz votel (F. Bezlaj). R. Badjuri pa pravi, da se tako imenujejo »naravno presvetljene peči, kjerskoznje ni preduha«. Polzela - iz polzeti (F. Beži aj). Preserje - \z presoje, v pomenu »kraj z veliko sonca« (L. Pintar). Rižana - ilirskega izvora iz indoevropskega korena -reg-, v pomenu teči ali pa izhaja iz besede risel, v pomenu »dež« (F. Bezlaj). Sežana - po kapelici, posvečeni sv. Suzani (S. Rutar), F. Bezlaj pa meni, daje ime predromanskega izvora. Solkan - \zcastram Silicanum - zemljišče Siliusa (J. Kelemina). Sopot(e) - iz sopot, v pomenu »vodna para, slap«, prvotno vodno ime (F. Bezlaj). Po R. Badjuri izhaja iz pomena »najmanjši izmed slapov«. Šempas - iz svetniškega imena san Basso (J. Kelemina). Tolmin - iz predslovanskih besed koman, cemun, v pomenu »vodni požiralnik, podzemna vodna luknja, tolmun« (J. Kelemina), po F. Bezlaju mogoče iz ilirske besede Talamona ali keltske besede Tilmon. Trbovlje - iz glagola trebiti a\\ iz osebnega imena Treb (F. Bezlaj). Trzin - \ztrznina, v pomenu »ledina, prelog, praha« (F. Bezlaj), po R. Badjuri pa iz tržen, v pomenu »izkrčenina, s travo porasla goljava, zlasti ob poti«. Velenje - iz velenje, velenjak, v pomenu »živinski pašnik« ali »za binkošti prihranjen del pašnika«, lahko pa tudi '\zvelna, v pomenu »izkrčen del gozda pred požigom« (F. Bezlaj). Vojsko - po F. Bezlaju iz ozek z danim protetičnim v-jem. Vrhnika-verjetno izglagola vreti. Tudi na Hrvaškem in Bosni so naselja z močnimi kraškimi izviri, poimenovani Vr(h)lika. Vrtojba - iz besede tovarn, v pomenu »votlina v skalah« (F. Bezlaj). Zemon(o) - po F. Bezlaju in P. Skoku naj bi ime nastalo po zemeljski utrdbi nekdanje vojaške postojanke. Vir: Viktor Majdič, 1994: POMENSKI RAZVOJ SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMEN, Geografski vestnik 66, str. 99-123. Tomaž Mivšek O ZGODOVINI ZAVRATCA OZavratcuje bilo že kar nekaj napisanega v našem glasilu Oglar, o običajih, znamenitostih, starih opravilih in naravnem okolju. Morda bi bilo dobro osvetliti še kakšno zgodovinsko dejstvo, s katerimi sem se srečal po naključju, in so začela v meni zbujati radovednost o preteklih časih našega kraja. Nekaj podatkov bo dokumentacijsko podprtih, nekaj pa lastnega razmišljanja ob ugotovljenih dejstvih, tudi bralec si bo lahko ustvaril svojo lastno miselno predstavo, kerše veliko dejstev ostane neodkritih v senci preteklega časa. Kar nekaj zgodovine o naših krajih pa nam odkrivajo zapisi iz urbarjev škofjeloškega gospostva ki so še danes shranjeni v različnih arhivih. Zavratec je lep kraj, ki ga obkrožajo štiri naravne značilnosti, na vzhodu dolina Potok, ki se nadaljuje s soteskojakopnik, na severu dolina reke Sore, kije na več mestih zelo ozka, na jugu Zavratca poteka hribovit greben, razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem, nazahodu pa je dolina Črne, kije tudi zelo ozka in poraščena, temačna, tako da je ime Črna povsem upravičeno. Potok in Črna imata vodotoka, ki nosita ime po omenjenih dolinah.V sredini med omenjenimi dolinami in grebenom na jugu pa na planoti leži večji del vasi Zavratec, kajti pod to planoto v smeri severovzhod leži drugi manjši del Zavratca. Domačini kar stalno uporabljamo domače ime za oba dela, kajti večjemu delu vasi s cerkvijo na planoti rečemo Gornji Zavratec, manjšemu delu spodaj pa Spodnji Zavratec, ali med domačini še bolj uporabljani imeni: »Gornja vas in Dolnjavas«. Nobena pretekla niti sedanja oblast paZavratca ni delila na dva dela, najbrž zaradi njegove majhnosti. Le na katastrski karti, še iz časa avstrijske oblasti izleta 1823, je napisan Dolnji Zavratec (Dolm Zavrac). Pa se vrnimo v malo starejšo zgodovino. Zgodovinska dejstva si bom izposodil iz knjige ŠKOFJA LOKA IN ŠKOFJELOŠKO GOSPOSTVO in SREDNJEVEŠKI URBARJI ZA SLOVENIJO, ki ju je napisal Pavle Blaznik. V njih opisuje zgodovino Školje Loke in zemljepisnega območja, kije spadalo pod oblast freisinških škofov. Le-ti so imeli sedež v nemškem mestu Freising. S širitvijo nemške oblasti na slovensko ozemlje v letih 900 do 1000 je pod lila LOŠKO GOSPOSTVO Županij* /n nattl/a do « r tol el ja Legenda Županije Padno Naeetja Barvnim mm*™ — XX * IIIIIIII-* — • ______ • n • m *vk zm** Pol/iira tonMa m m— Hotavip IHll* Strpni Hhm vrh njihovo oblast prišlo tudi porečje Selške in Poljanske Sore, torej v grobem rečeno Selška in Poljanska dolina, pa tudi območje proti Kranju, kar pa za nas ni tako pomembno. Sedež oblasti in sodstva za omenjeno področje je seveda bil v takrat nastajajoči Škofji Loki. Opisal bom samo južni del meje poljanskega dela gospostva, kije potekala preko naslednjih krajev: Podlanišče, Slamovje, Jazne, Lanišče, Koprivnik, Gradišče nad Ledinami, Pečnik, Idršek, Cajnarjev vrh, Veharše, Potok, Sopot, med Hlevnim Vrhom in Praprotnim Brdom, Smrečje (Pod smrekho)Žirovski vrh, Šentjošt. V času loškega gospostva je Zavratec spadal pod Županijo Hlevni Vrh, ki je sicerzajemala sledeče kraje: Dole, Zavratec, Izgorje,’ ‘Gornje Izgorje - današnje Opale”, Račevo, Svete tri kralje, Hlevni Vrh in Hleviše. Omenjeni pisec navaja, da seje začel v letih 1000-1100 sistem oblasti nekako spreminjati. Po dolinah in ravninah bližje Škofji Loki naj bi se gradili večji dvorci, v katerih so bili nastanjeni tako imenovani nesvobodnjaki ki so obdelovali zemljo, gojili živino in opravljali tudi rokodelska dela. Ker pa bi gospostvo rado dobilo dohodek tudi od oddaljenejših in težje dostopnih krajev, je začelo s sistematičnim naseljevanjem in podeljevanjem zemlje svojim podložnikomv obliki zemljiških enot v velikosti ene kmetije, tako imenovane »hube«. »Hube so bile odmerjene zemljiške enote, ki so služile zemljiškemu gospodu kot osnova za urejanje razmerja med njim in podrejenimi kmeti. Nasledniki hub so današnji grunti« (dobesedno navedeno iz knjige). Dalje pisec navaja, da naj bi bil žirovski del gospostva do konca poseljen s kmeti v 13. stoletju, ko sta v urbarju omenjeni naselji Pečnik pri Ledinah s štirimi in Krnice stremi hubami.V14. stoletju je poseljeno tudi hlevnovrško ozemlje, v katerega okoliš, poznejšo županijo, spada tudi Zavratec. Morda bi lahko rekli, da je bil to začetek Zavratca. Kako je bilo urejeno razmerje med gospodom in kmetom, kije obdeloval hubo? Gospodje kmetijo podaril, dodelil kmetu. Taje ni mogel prodati ali samovoljno zapustiti. Po smrti jo je podedoval najmlajši sin, če pa je gospodar prej umrl, jo je podedovala vdova, če je gospostvu plačala nekak davek - —L h- —|--j I 1.“ —.. - p! / n (sum : \r P /"T_ W. U. L_ L^- LOŠKO GOSPOSTVO St »vilo hub Legenda: • f —1 —« It9t * flMinMkM.* not rti im a na tu not a Uro? Župnije in naselja Loškega gospostva do 16. stoletja in Število hub v loškem gospostvu. mrtvaščino, ki je znašala vrednost enega vola in ene ovce. Lastnik hube je bil poimensko zapisan na gospostvu v urbarju, koliko davka je moral plačati na leto v blagu in denarju. Če upravitelj (kmet) na hubi ni zadovoljivo gospodaril, gaje gospod lahko zamenjal z drugim. Zavratec se omenja v škofjeloških spisih v letu 1500-1501, kjer ježe zapisano, daje vZavratcu 5 hub (danes kmetij). V knjigi URBARJI pa Blaznik navaja zapis iz loškega urbarja iz leta 1501, kjerso poimensko zapisani takratni lastniki (obdelovalci) hub vZavratcu, in sicerje v urbarju zapisano takole: Czabratzi - Oswald, f. Paul - Lucas lereb -Thonnan Rasnosnik - luri, f. Lienhartt - Rupreht, f. Petter - Gregor lereb Obrazložitev: Czabratzi - Zavratec luri, f. Lienhart-'\e v urbarvpisan leta 1500, pa je leta 1501 prečrtan, iz česar bi se dalo sklepati, daje bil leta 1500 zamenjan kot lastnik kmetije, tako da je brez njega v letu 1501 vpisanih pet lastnikov, kar se ujema s številom kmetij v Zavratcu. Oswald, f. Paul- pomeni Osvvald, Pavlovsin HV «4" jr* ----------------- -r**ryt -firrt e* —• 4* W Sl. 22. Tekst govori o Soričanih in Dovžanih, ki so bili oprofičeni tlake s pripisom, da olajšava ne velja več namen razmeroma občuten znesek v višini 20 denarjev; štirikrat manjšo vsoto so oddajali podložniki po drugih uradih kot odkupnino za tlaško opravilo trenje lanu. Pač pa gadmarskih podložnikov ta dajatev ni obremenjevala; te kmete je namreč zemljiško gospostvo še nadalje nekaj časa močno vpregalo v tlako kot viničarje. Spričo upadanja vinogradništva je pa tudi viničarska dolžnost plahnela, zato so bili pa viničarji tem bolj pritegnjeni k najrazličnejšim opravilom. Podroben vpogled v tlako dajejo podatki, ki so ohranjeni iz časa okoli 1360. Zal, zajemajo samo tri urade: koroškega, godeškega in gad-marskega. Korošci so morali skrbeti predvsem za Zgornji stolp. Kadar je gospostvo utrdbo popravljalo, so bili Korošci dolžni v celoti kriti potrebe po kamenju, latah, deskah in šperovcih; vse to gradivo so morali sami tudi zvoziti in znositi na stolp. Z latami so oskrbovali tudi loški grad, kamor so dajali razen tega tudi mize za meso. Dalje so morali cepiti klade za vse tri loške utrdbe in za kopališče. Tlaka podložnikov godeškega urada je obsegala predvsem vožnje. Prevažali so vino z Dolenjske in iz Italije. Vsak od njih je moral prepeljati po sv. Vidu po sedem voz slame in trave v grajski hlev, po en voz pa za gradiščana v stolpu; skupno so morali opraviti 46 voženj letno za oskrbnika. Vozili so tesarski les od Sore pri Puštalu in pesek, kadar je bilo treba graditi na loških utrdbah, grajskem hlevu in kopališču. Po potrebi so prevažali tudi vodo v grajski vodnjak. Kosili so grajski travnik v godeškem uradu, od koder so zvozili seno v grajski skedenj. Iz grajskega hleva so spravljali gnoj na grajske vrtove in njivo, ki so jo bili dolžni ograjevati. Kadar je gospoščina žgala apno za svoja poslopja, so nalagali drva v apnenico. 68 Slika Urbarja. V urbarju imazavraški kmet Lucas lereb poleg pripis »suppan«, kar pomeni »župan«, iz česar lahko sklepamo, daje opravljal tudi funkcijo župana. To je povsem možno, saj zgodovinar navaja, da je župan lahko bil kateri koli kmet iz županije, največkrat gaje določil loški gospod, so pa kmetje izrazili željo pri gospostvu,da bi župana izbirali sami, karjim je bilo do neke mere tudi dopuščeno. Zgodovinar dr. Franc Kos, ki ga bom pozneje še omenil, pav svoji knjigi napiše podatke iz loškega urbarja z letnico 1560 o zavraških kmetih - lastnikih (upravljalcih hub). Iz imen se da ugotoviti, da so nekateri nasledniki prejšnjih lastnikov iz leta 1501. 1. Lenart, sin Osvaldov 2. Mihael Žonta 3. Urban, sin Raznožnikov 4. Jurij Lah 5. Lenart, sin Gregorjajereba Število lastnikov (upravljalcev) je zopet pet. V istem urbarju izl. 1560 je v sosednji vasi Dole kot deseti kmet napisan Štefan, sinjurija Mravljička, o katerem bom še pisal, ko ga bom zaradi današnjega hišnega imena še omenil v nadaljevanju. Vtem času je bil v Hlevnovrški županiji že en kajžar »Valant Rubenčič, kije imel tudi mlin«, in štirje gostilničarji: 1) Lenart, sin UrbanaTrpina; 2)Jurij Lah; 3) Štefan Mravljiček; 4) Jurij Jazbec (torej možno, daje mišljena gostilna na Mravljišah in prijuriju Lahu vZavratcu). Tudi cerkev sv. Urha vZavratcu je prvič omenjena leta 1501. Tako se glasi dobeseden zapis za Zavratec: »Sant Vlrich kh. zu Sabratzi h. ain k. an sand Marx tag, den andern an sand Vlrich tag, den dritten am suntag vor heyligen kreutz erhohen«. Zgodovinar zapisa ne prevede, približen prevod bi se glasil: "Cerkev sv. Urha vZavratcu,"potem so našteti prazniki: "Prvi sv. Marko, drugi sv. Urh in tretji nedelja pred povišanjem sv. Križa,’, mogoče pa je tudi, da so ti trije prazniki imeli razen verskega še drug pomen, npr. da so podložniki v času okrog teh praznikov poravnavali tudi določene dajatve gospostvu. V poznejšem urbarju bomo videli, da se na dan sv. Marka praznuje posvečenje cerkve vZavratcu. Zavratec je bil najprej podružnica žirovske fare. Glede starosti cerkva na podeželju zgodovinar navaja najverjetnejši čas^gradenj - drugo polovico štirinajstega stoletja in še dodaja: "Ce bi gradnjo cerkva v tem času financirala gospoda, bi to z gotovostjo bilo arhivirano v tedanjih zapisih gospostva,’ tako da zgodovinar gradnjo cerkva pripisuje takratnim globoko vernim kmetom. To bi lahko veljalo tudi zazavraško cerkev, saj seje pod eno od štirih fresk nad glavnim oltarjem vzavraški cerkvi še ohranil napis ‘TREV”, kar bi lahko bil priimek ali hišno ime kmeta izZavratca, kije kot kmet Zavratca vpisan v urbar loškega gospostva iz leta 1630. Iz drugih domačih zapisov pa se da ugotoviti, daje bil hišni priimekTreven pred časom tudi pri današnjem Svetliku v Potoku. Zanimivo je tudi, da je pri cerkvah v gospostvu omenjena tudi cerkev »sv.Katarine na Medvedjem Brdu pri Zavratcu« (dobesedni navedek) in naprej napisana tudi dva praznika, nedelja ob Križevem tednu in ob sv. Lovrencu. 362 zw H u e b m'“ wirdet ain k. g. ara sontag nach sant Margareten tag**8. — Zu sannd Lucia in D r a s i g o s c h*18 w. zwen k. g., der erst ara sontag nach sanndt Jacobs tag*4*, der ander nach vnser frauen gepurt*48. — Zu Sannd t Ničla B**4 w. zwcn k. g., der erst an sand Pauls pekherung*88, der ander am sontag nach sandt Dionisy*87. — Bey sand Gedraut*88 ist ain k. am sontag nach sandt Vrsula tag*7*. Hienach uolgcn die p h a r r vnnd zuekhirchcn im Sey rac h*‘, wan vnnd zu welicher zeit bcy ainer iedcn k. g. wirt. Erstlich sant Merten pharrkhirchen w. drey k. g., ainer den nagsten suntag nach osstern, den andern an sant Margrcthen tag**", der dryt am weisscn sontag*8*. — Sand OBwalds kh. zu L e d i n f t z i*8 h. ain k. den andern sontag nach vnnsers Herrn Ironleichnams tag*4*, den andern den nagsten sontag nach aller heyligen tag*M. — Sannd Lienharts kh. zu D o-bratsch7* h. ain k. am mantag nach phingsten*47, den andern sontag nach sandt Mlchels tag843. — Sant Johans kh. zv Gorapetzi7* h. ain k. an sant Johans Gots thauffers tag**1, den andern am sontag nach sand Gilgen tag*'7. — Sand NiclaB kh. zu K h 1 e n o w u rc h*7 h. ain k. an sand Jorgen tag*44. den andern nach vnser frauen gepurt*48. — Der** heylig drey khunig kh. aufm Perg8* h. ain k. am sontag nach Philipi vnnd Jacobi*88, den andern an vnsern frauen gepurt tag*48. — Sannd Khatherina kh.*,*81 h. ain k. am sontag vor der creutz wochen*8\ den andern am suntag vor sand La-rentzen tog*4*. — Sant Vlrichs kh. zu S a b r a t z i” h. ain k. an sand Marx tag188, den andern an sand Vlrichs tag***, den dritten am suntag vor heyli-gen khreutz erhohung**8. — Sand ThomaB kh. zu W e r B n i c k h7* h. ain k. am suntag vor phingsten*47, den andern an sannt Bartlmees tag*48. — Sannd Jacobs kh. in der Ledina8* h. ain k. den andern sontag nach osstern, den andern am sontag nach vnnser frauen schidung844. — Sanndt Achatz kh. K h e r n i t z a c h84 h. ain k. sonntag nach gotsleichnambs tag*42, den andern am suntag vor oder nach Bartlmees tag*48. — Sant Cant-zian kh. zu B r e B n i t z i*7 h. ain k. am sontag vor sant Johans tag*41, den andern am suntag vor Simon vnd Judas*84. i» F. 206. • Za khlrchen prazen prostor. »•» Sv. Mik lavi, nad Golico v Selški dolini. »»• 25. januarja. *« 9. oktobra. »• Cerkev v Zg. Lajiah v Seliki dolini. Prva nedelja v pottu. m j. novembra. m Cerkev $v. Katarine na Medvedjem brdu pri Zavraten. *•* 4. julija. Nemški zapis o zavraški cerkvi. Zavratec je omenjen tudi v popisu kmetij v škofjeloškem gospostvu leta 1510. Pisec piše, daje bil popis v žirovski in hlevnovrški županiji izveden dokaj izčrpno. V popisu so navedeni podatki za stalež živine v teh dveh županijah, in sicer zajema število konj, govedi, ovc in koz. Iz popisa je razvidno, daje žirovska županija imela dobro razvito konjerejo, da pa je hlevnovrška prednjačila v staležu govedi. Tukaj je navedeno, daje podložnikvZavratcu gojil 26 glav goveje živine, od tega 6 volov, karje bilo za takratne grunte veliko število. Urbar loškega gospostva iz letal 630, katerega vsebino navaja zgodovinar dr. Franc Kos, pa vsebuje, lahko bi rekli, že novejše podatke o naših krajih - tudi Zavratcu. V tem urbarju so že natančneje popisani grunti in kajže, njih lastniki, višina davkov do loške gospode in višina bere do župnikov, cerkovnikov po farah in podružnicah. Zavratec je tako vpisan v URBAR: ZA VRAZ (»SOVRAEZI«) V tej vasi je pet kmetov in en kajžar(vundersatz), tuje tudi mlin in žaga. Dalje je tu podružnica, kije posvečena sv. Ulriku. Na dan sv. Marka se praznuje cerkveno blagoslovljenje. Vsak posestnik ima svoj les in svojo pašo. Zupanu v račun daje vsakdo po 52 krajcarjev in en črn penez, in kar se tiče robotnine, to je 293 Iacob Harrer (1600, f. 5 .Iacob von Weintzurl**‘) 1, Mertt Loll 1, Hannss Pin-tter 2, Lamprecht vonn weingartten (1515, f. 5’ dostavek: In Rosenpuhl44) 6, Vrbann Schuestar von gartten 12. Czhenndt1 im Lurenfeldt84 gulden vngrisch 40. C z i n s s im thuren48. — Pawrenveindt s. 60, Swaystrik s. 60, Karlin s. 60, Swager s. 60 (1500, f. 5 razen prvih dveh le Se: Thoman Glaaser). O f f i c i o* Klenovrch47. — Prvi podatek pri podložnikih se nanaša na obseg kmetij, drugi na letni davek (iarlich steur); mimo tega je v urbarju vpisan tudi prispevek za simice (sbaigelt) in to od cele hube po 16 s., sicer ustrezajoč del. Dol e c h48. — Margaretha, fia. Mainhartt 1/4, 100; Iuri Pibak 1/4, 90; Gregor Lusnik 1/4, 80; Wlass, gener Galob 1/4, 92; Kathria, fia. Iuri Zuepoldt (1500, f. 6 : Iuri Zuepoldt) 1/4, 80; Iacob" Kolker 1/4, 80; Marin, f. Andre ‘/t, 80: Mathia Petrisch 1, 80; Gregor, f. Michel Kaletz 1, 90; Petter, gener Mainhartt V«, 50. Czabratzi0>48. — Oswald, f. Paul 1, 100; Lucas Iereb** 1, 70; Thoman Rasnosnik* (1500, f. 7 : Iuri, f. Lienhartt48«) 1, 50; Ruprecht, f. Petter 1. 00: Gregor Iereb 1, 60. Isgori4,88. — Andre, f. Petrisch 1, 30. Matheus Vegus 1, 60; Steffann. f. Swetatz 1, 50; Laure, f. Friczl 1, 60. Gor eni Issgori81. — Crisse, f. Paul 1, 70; Valent«, f. Crisse (1500. f. 8 : Mathia Rasnosnik) 1, 40. i F. 14. m F. 14’. n F. 15. « F. 15’. p Ob robu pripis suppan. r Orig.: Thonnan. » Ob robu pripis expenB. « F. 16. t F. 16’. »*a Vincarje, pri Škofji Loki. m Hribi, poleg Kamnitnika pri Škofji Loki. ** Lurnsko polje, pri Spittalu na Koroškem. »• Stolp na gradu v Škofji Loki. *» Hlevni vrh, pri Zireh w Poljanski dolini. ** Dole in Potok, jugozahodno od Zirov. »• Zavratec, zahodno od Hlevnega vrha. Sledeča imena iz 1500 so bila v urbar prvotno vpisana, pa so v splošnem prečrtana in nadomeščena z imeni, ki jih oeebuje urbar iz 1501. •• /zgorje, zahodno od Hlevnega vrha. •i Opale, jugovzhodno od Zirov. doklada za karnsko županijo, plačuje vsak po 31 kr. in 2 črna peneza. 1. JAKOB KALČIČ. Ta plačuje po 40 kr. krčmarine »Taverngeld« ter od enega mlina po 12 kr. 2. ANDREJ ŽONTA (CUNTTA). Od njegove kmetijeje treba plačati na leto po 7 gld. in 17 kr. 3. IVAN SEMARIN. On plačuje vsega davka 7 gld. in 1 p. 4. NEŽA, hčijakoba Bezovljaka. 5. LUKEŽTREVEN. Vsega davka ima 7 gld. in 10 kr. Kmetijo je kupil od Primožajereba za 6000 ogrskih cekinov. Na leto poseje 5 polovic pšenice, 2polovici ječmena, 5 polovic ajde, 6 starovovsa in ječmena skupaj, 3 polovice lanenega semena, 1 polovico boba in malo prosa. Čez zimo ima 16 govedi, 10 ovac, 7 koz in 1 konja (1 star = 80,48 I, gld. - goldinar, kr. - krajcar). Ime kajžarja v tem urbarju ni vpisano. To so bili lastniki gruntov iz Zavratca. Na tem mestu bom še enkrat omenil kmeta Mravljička, ki je v urbarju sicer vpisan v hlevnovrški županiji pod vas Dole in njegova kmetija skoraj meji na vas Zavratec, domačija pa še danes nosi ime po priimku gospodarja izpred skoraj 450 let. Tako je v urbarju I. 1630 vpisan pod vas Dole: »10. Primož Mravljišek, sedaj njegov sin Jakob. Tik njegovega posestva se stikajo meje loškega, idrijskega in logaškega gospostva.« V vasi Dole je po vrstnem redu vpisan kot zadnji, deseti kmet. Če vzamemo dejstvo, da je bila pri Veharšah tromeja gospostev in da se vas Dole konča pod današnjimi Mravljišami, potem je to današnja kmetija, ki nosi hišno ime »Na Mravljišah«. Zavraški sosednji kraj Potok ni posebej omenjen v urbarju leta 1500. Da bi v vasi obstajale hube, pa je v prevodu pod nemškim tekstom, kjer so naštete hube v vasi Dole, pisec knjige v slovenščini pripisal: »Dole in Potok jugozahodno od Žirov«. Lahko bi razmišljali o možnosti, da sta bila sedanja kmeta Mravljišk in Svetlik zapisana v urbarju pod vas Dole, čeprav prebivalca Potoka. Potokje v hlevnovrški županiji omenjen leta 1780, ko naj bi ob popisu prebivalcev imel 5 hiš z 28 prebivalci, in še Zavratec iz iste razpredelnice istega leta: 12 hiš s 96 prebivalci. V urbarju iz leta 1630 so kraji ob Zavratcu omenjeni tudi v zapisu komisije, ki je bila sestavljena iz treh visokih gospodov loškega gospostva in višjega pisarja, ki so obhodili vzhodni del tega gospostva. Napisal bom kar dobeseden prevod iz urbarja, ki se glasi:»Od cerkve sv. Jošta je šla meja proti Žirovskemu Vrhu (na Sherauski Verch) in potem proti ravnini navzdol do znamenja (Piildt), katero je postavljeno tako, daje obrnjen jeden ogel proti cerkvi sv. Jošta, drugi proti ravnini (»pod smrekho), katera spada še pod Logatec, tretji proti Žirovskemu Vrhu, kije lastnina polhograškega gospostva, in četrti pa proti loškemu gospostvu. Od tega znamenja se vleče meja po ravnini (»pod smrekho«), od tod pa po poti in ob potoku, ki teče med Praprotnim Brdom in Hlevnim Vrhom, (»po potu inu po potoku med Praprotnomu berdu inu med Hlevnim verchu«), od tod na Sopot (»na Sapot na shaga Plachoua«), potem poleg potoka Jakopnika do lepe jablane (»na Jacobloue potokh inu na lepa Jablano«), katera stoji nekoliko nad veliko hišo naVeharših (»Vochershi«), Pri tej jablani se stikajo meje logaške, idrijske in loške sodnije. Do tu sem sega zemljišče Primoža Mravljička, ki je že loški podložnik. Konec citata. Še o zavraški fari. Leta 1761 je goriški škof Karel Mihael obiskal škofjeloško gospostvo in zaradi takratne velike oddaljenosti vernikov od farnih središč dal pobudo za ustanovitev nekaj vikariatov in kaplanij na področju loškega gospostva. In resje bilo že naslednje leto nekaj novoustanovljenih vikariatov na Poljanskem, kar naj bi z odobravanjem sprejelo tudi prebivalstvo. 1788. leta je bila ustanovljena kaplanija na Vrhu (»Sv. trije kralji«) in Zavratec kot podružnica žirovske župnije preimenovan v samostojno faro. Lahko pa, da so med v urbar zapisano letnico preimenovanja zavraške podružnice v faro in dejanskim začetkom zavraške fare kakšna časovna odstopanja. Kaj bi o zgodovini Zavratca napisali na splošno? Zahvaljujoč pisanju urbarjev takratnih oblastnikov, katerih namen je bil evidentiranje podložnikov, njihove posesti in na osnovi le-te pobiranje davkov, so se nam ohranili zgodovinski zapisi o naših prednikih in krajih. Lahko rečemo, da Zavratec z vsemi okoliškimi kraji imensko in življenjsko že dolgo obstaja, da nosita krajajakopnik in Sopot že dolgo svoje ime. V Zavratcu je še danes pet velikih kmetij, ki so se ohranile od nekdanjih prvoustanovljenih tako imenovanih »hub«, kakor je prvič zapisano v Urbarju leta 1500-1501 .To so danes posestva pri Možinatu, pri Brnku, pri Rupnku, pri Matjažu in pri Slabetu. Zanje bi lahko rekli, da so začetnice obstoja vasi. Lastniki teh kmetij imajo še danes med sabo ohranjeno lepo navado, za kakršno nisem slišal nikjerv bližnji okolici in seje gotovo ohranila še iz začetka Zavratca. »Na vaseh podeželja je še običaj, da v slučaju smrti nekoga štirje najbližji sosedje poskrbijo za pokop pokojnika.« VZavratcu je ohranjena navada, če umre eden od teh petih »tavelikih« kmetov, poskrbijo za pokop ostali štirje,vaščani jim rečemo »ta veliki sosedje«. Toje lep običaj, ki seje ohranil še do današnjih časov. V vasi se je ohranila v veliki meri tudi solidarnost med vaščani v obliki nudenja pomoči ob morebitnih naravnih in drugih nesrečah. Vas seje v teh stoletjih spreminjala, njeni prebivalci trpeli ob vojnah, naravnih nesrečah, boleznih, pa gotovo doživljali vmes tudi prijetne dogodke. Nekaj hiš seje porušilo, namesto njih je zrastlo precej novih,v as še danes živi, le način življenjaje povsem drugačen, vsem se nekam mudi. Hvala našim prednikom, ki so se trudili za obstoj, pridobili toliko obdelovalnih površin, zgradili lepo cerkevvvasi in ohranili vas lepo, kakršna je še dandanes. VIRI: Pavel Blaznik: SREDNJEVEŠKI URBARJI ZA SLOVENIJO ŠKOFJA LOKA IN LOŠKO GOSPOSTVO Dr. Franc Kos: DONESKI K ZGODOVINI ŠKOFJE LOKE IN NJENE OKOLICE Originale urbarjev loškega gospostva hrani delno Arhiv RS v Ljubljani, delno pa Državni arhiv in Nadškofijski arhiv v Miinchnu v Nemčiji. Janko Rupnik KO PRELETIMO PODATKE O NAŠI ŽUPNIJI... Iz urbarijev škofjeloškega gospostva zvemo, daje leta 1630, ali vsaj okoli tega leta, Zavratec spadal kot podružnica pod županijo Hlevni Vrh in pod župnijo Žiri. Takrat je bilo v samem Zavratcu pet kmetov, en kajžar, en mlin in ena žaga. Pri cerkvi svetega Urhaje bilo takrat blagoslavljanje s procesijo na dan svetega Marka. Cerkev ima na zvoniku napisano letnico 1647, vendar je kot podružnica obstajala že leta 1630. Nad obokom pred prezbiterijem pa je zapisana letnica 1713, ki dokazuje, daje bila cerkev takrat obokana in poslikana. Freske, ki so bile odkrite med beljenjem leta 1976, so po mnenju strokovnjaka dr. Emilijana Cevca iz začetka 18. stoletja, avtorje neznan. Župnija Zavratec obstoja kot samostojna duhovnija od leta 1788. Istega leta je bil 27. novembra v tej cerkvi tudi prvi sveti krst. Do prve svetovne vojne je župnija obsegala naselja: Dole, Ravne, Podklanec, Izgorje, Črna, Potok, Zavratec. Po prvi svetovni vojni so zaradi meje med Italijo injugoslavijo odpadla naselja: Ravne, Podklanec, Izgorje, pridruženo pa je bilo naselje Medvedje Brdo, kije prej spadalo pod župnijo Rovte. Župnišče je bilo zgrajeno leta 1789, potem ko je prišel prvi krajevni kaplan Anton Grošelj. VZavratcu je bil do decembra 1794. Za njim so se zvrstili še naslednji duhovniki: Bartolomej Proj, od 1795 do 1801, Bartl Božič, od 1802 do 1804, Štefan Terpin, od 1804 do 1808, Karel Žerovic, od 1809 do 1812, Simon Hladnik,od1814do 1817, Andrej Kodermac, od 1818 do 1824, Jakob Dežman, od 1824 do 1834, Štefan Kobau, od 1834 do 1845, Johan Zavrl, od 1845 do 1849, Janez Habe, od 1849 do 1864, Janez Pivk, od 1864 do 1884, Jakob Ferjančič, od 1885 do 1914, Ivan Miklavčič, od 1914 do 1948. On je tu pokopan kot »učitelj in oče Zavratca«. Franc Govekar, od 1949 do 1955, Mirko Žakelj, od 1955 do 1961, Ljubo Marc iz Godoviča upravljal župnijo od 1961 do 1962, Anton Lazar, od 1962 do 1972, Bogdan Berce, od 1972 do 1978, Ivan Kobal, od 1978 do 1991, Danilo Kobal, od 1991 do 2003 soupravljal župnijo poleg Gor, Bogdan Berce, od leta 2003 zopet med nami, tokrat soupravlja župnijo poleg Godoviča. Župnija Zavratec je dala Cerkvi in s tem božjemu ljudstvu pet duhovnikov: iz Dolov je bil okoli leta 1867 duhovnik Lovro Gantar, kije umrl kot dekan na Vrhniki, ni pa navedeno, da bi imel novo mašo v Zavratcu. Janez Albreht iz Zakolka je pel novo mašo leta 1970, Janez Kržišnik z Medvedjega Brda leta 1975, njegov brat Lojze Kržišnik in Evgen Gantar iz Zavratca pa sta novo mašo zapela skupaj leta 1984. Po zapiskih pokojnega župnika Ivana Kobala, Bernarda Kogovšek Lastovica Lastovica, ptica mala, spet si se izdaljnjih krajev vrnila, kamorsi se jeseni oddaljila, zdaj si nam pomlad oznanila. Svoje gnezdo staro pridno popraviš, nosiš blato, bilke in vse, kar rabiš, pridna in delavna si, dobra mati, ki za svoj rod skrbi. Vsakojutro mi pred oknom budnico zažvrgoliš, dobro jutro razigrana mi veselo zaželiš. Ko pred zimo se boš v tople kraje spet vrnila, naše mrzle kraje zapustila, v daljnih krajih veselje delila. Lastovica mala, posodi mi krila, da s tabo v tople kraje poletela bom, da bom tudi jaz Ameriko odkrila in videla, kako velik je ta svet. Olga Vehar INTEGRACIJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI Integracija otrok s posebnimi potrebami je novost v šolskem sistemu. Temelji na vključevanju »drugačnih« otrok v redne programe izobraževanja. Pojavila se je zaradi sprememb v miselnosti ljudi in zaradi želje po drugačnem pogledu na osebe s posebnimi potrebami. Miselnost ljudi pa se spreminja zelo počasi, zato je pri mnogih naletela na neodobravanje in zaskrbljenost. Med te ljudi sodijo tudi nekateri starši »normalnih« otrok, ki se bojijo, da bodo njihovi otroci zaradi otrok s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli prikrajšani. Naziv »otroci s posebnimi potrebami« zajema tisti del populacije, ki ima motnje v razvoju, zaradi katerih potrebujejo različne oblike pomoči in prilagoditve (Opara 2000, str. 29). Opredeljeni so z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP). Ko govorimo o integraciji, moramo biti pozorni tudi na posledice, ki jih le-ta prinese. Te so pozitivne, ob neobravnavanju vsakega otroka posebej in posploševanju pa se lahko pojavijo tudi negativne. Predvsem kadar govorimo o neekvivalentni simbolni menjavi, ki velja za negativno posledico, je potrebno biti pozoren na otroka, da ugotovimo, kakšne so njegove želje, sposobnosti, volja in cilj. Po vsem tem se lahko spremeni tudi v pozitivno. Pri integraciji otrok s posebnimi potrebami v redne šole imajo zelo veliko vlogo učitelji. S prizadevanjem in vztrajnostjo jo lahko dobro opravijo. Iz različnih vzrokov paje lahko njihova vloga v integraciji slabo opravljena. Predstavila bom svoj pogled na integracijo, prednosti in pomanjkljivosti le-te, na strah staršev »zdravih« otrok, ko razmišljajo, da bi imel njihov otrok sošolca, ki bi imel posebne potrebe, in nazadnje še na vlogo učitelja, ki jo ima pri integraciji otrok s posebnimi potrebami. KAM NAJ GREDO OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI? Starši zdravih in normalno razvitih otrok so zaskrbljeni, da bi bili njihovi otroci zaradi otrok s posebnimi problemi prikrajšani in oškodovani, država pa okleva zaradi odporov šol in šol s prilagojenim programom, zaradi različnih konceptualnih rešitev, kijih ponuja stroka, pa tudi zaradi denarja, ki bi ga bilo treba nameniti za to, da bi ustvarili pogoje za sodobnejše obravnavanje in drugačen položaj oseb s posebnimi potrebami v šoli (Skalar 1999, str. 122). Velikokrat se sprašujem, kaj pomeni pridevnik normalen. Priden, lepo oblečen, čist, prijazen, olikan, pameten ...? Kdo sije to izmislil? Verjetno »normalni« ljudje. Če pa kdo ne ustreza vsem merilom, ga družba izobči. Starši zdravih otrok so zaskrbljeni, ker si mislijo, da bodo njihovi otroci prikrajšani. Po mojem mnenju to ne drži, saj se bodo njihovi otroci veliko naučili od otrok s posebnimi potrebami in obratno. Vsekakor paje res, da se bodo morali njihovi otroci malce prilagajati, kar pa ni nič narobe in skrb vzbujajoče. Ne pomislijo na dejstvo, daje treba že in predvsem otroke učiti strpnosti do »drugačnih«. Strinjam se, da so lahko zaskrbljeni, kako bo učiteljica zmogla v razredu vse to usklajevati, saj je normativ 25 učencev verjetno previsok, če je v razredu en otrok s posebnimi potrebami (Sraka 1999, str. 31). Država nima denarja, da bi ustrezno opremila redne osnovne šole, ni denarja za prilagojene programe, starši bi bili najbolj veseli, če v razredu njihovega otroka ne bi bilo otroka s posebnimi potrebami. Ob tem se mi postavi vprašanje, kam naj gredo ti otroci. Vsi so jim naklonjeni le na papirju, ko paje čas, da se zanje kaj naredi, ni nikjer pogumneža. Starše, ki so bili še malo prej tako zelo tolerantni, kar naenkrat začne skrbeti, da bodo njihovi otroci oškodovani. Država (Kdo pa sestavlja državo?) pa nima denarja. Menim, dadoklerje človek zdrav in seveda »normalen«, je vse v najlepšem redu, ko pa se pojavi bolezen ali poškodba, je tak človek vsem v breme. Žalostno. Družba se boji oseb s posebnimi potrebami, izgovarjajo se, da ne vedo, kako naj z njimi ravnajo, kako naj se obnašajo v njihovi prisotnosti. Potrebno se jim je prepustiti, sami nas bodo najbolje vodili. Po mojem mnenju smo vsi nasvetu potrebni in nujni, tudi ljudje s posebnimi potrebami. Časopisi so polni člankov o enakopravnosti vseh ljudi, vendarjaz mislim, da to ne pomeni, da naj opravljajo vsi ljudje vsa dela in da naj vsi ljudje odigrajo vse družbene vloge. Pomembno seje zavedati, da nismo vsi za vse, tako kot niso za vse osebe s posebnimi potrebami. Naša družba potrebuje ljudi, ki bi se tega zavedali, in potem ne bi bilo težav. Invalidi bi opravljali dela, kjer bi lahko sedeli, gluhi in naglušni dela, kjer ni pomemben sluh, slepi in slabovidni dela, kjer ni pomemben vid, nadarjeni bi opravljali stvari, kjer bi uporabljali svojo inteligentnost. Če bi na tak način delovala država, se ne bi nihče čutil zapostavljenega. SIMBOLNA RAVEN INTEGRACIJE Na simbolni ravni smo proti logiki integracije invalidnih ljudi v domnevno normalno družbeno okolje, ker integrirati pomeni spregledati dejstvo o neekvivalentnosti simbolne menjave, kar pomeni, daje integracija, ki jo v teh krajih zlasti pedagogi, psihologi, teologi in branjevke sicervneto zagovarjajo, čeprav je vsaj kakšnih trideset let za časom, proces, ki preprosto prezre spoznanje, da strukturne ovire, pred katerimi se srečujejo hendikepirani ljudje, niso posledica zgodovinskih in drugih okoliščin, ampak so strukturne, tj. neodpravljive in večne (Rutar 1997, str. 35). Integracija otrok s posebnimi potrebami v redno osnovno šolo je velik korak. Z vidika spreminjanja šolstva je to tudi velik poseg v šolski sistem, pri katerem ne gre le za spreminjanje in dopolnjevanje šolskega sistema, ampak za popolnoma novo stvar, ki se bo morala šele uveljaviti. Simbolno menjavo je zelo težko oceniti, ker nimamo inštrumenta, da bi izmerili, koliko je nekdo dal in koliko je dobil. Velikokrat se nam samo zdi, da smo več dali, kot dobili. Moje mnenje je, da pri osebah s posebnimi potrebami drži, da se morajo velikokrat oni bolj prilagajati dominantni družbi »normalnih« ljudi kot obratno, drugače se ne bi večina invalidov pritoževala, da država naredi premalo zanje. S tega stališča je simbolna menjava res neekvivalentna. Že če samo pogledamo okrog sebe, vidimo, koliko je samo fizičnih ovir, kijih morajo invalidi premagati. Veliko pa je še drugih, socialnih, emocionalnih ovir. Kljub temu menim, da se da ovire odstraniti in niso neodpravljive. Ne smemo postati pasivni opazovalci okolice, ampak moramo k problemom integracije otrok s posebnimi potrebami pristopati aktivno. Ne smemo se predajati miselnosti, da tako pač je, ampak moramo začeti spreminjati. Kadar gre za veliko neekvivalentnost simbolne menjave, tj. prehudo motnjo v telesnem in duševnem razvoju oseb, integracija ni uspešna. Otrok se mora kar naprej prilagajati, s časom tega ne zmore več, posledično ne dosega uspeha in zato lahko začne dvomiti vase, postane nesrečen, depresiven. Takemu otroku bo izredno težko v rednih programih izobraževanja. Veliko bolje se bo počutil v prilagojenih programih, kjer bo imel možnost biti uspešen. Veliko je otrok s posebnimi potrebami, ki so že od rojstva zaznamovani s hendikepiranostjo. Po mojem mnenju ti otroci tako kot vsi težijo k miselnosti sodobnega sveta, tj. popolnosti. Ko jih damo v posebne zavode, jim že v sami kali uničimo njihovo željo, ki je želja vseh ljudi. Nedamojim niti možnosti, da poskusijo. Prav je, da ima vsak človek možnost, da se izkaže, da se dokaže. To popolnost oziroma »normalnost« lahko dokažeš, če se družiš z »normalnimi« ljudmi. Mislim, da bi šele po večkratnem neuspehu integracije morali misliti na segregacijo in je ne bi smeli posploševati kar na vse osebe s posebnimi potrebami. (N E) PRIPRAVLJEN OST UČITELJEV NA INTEGRACIJO Večina učiteljev, ki niso pripravljeni poučevati v integriranem razredu, navaja kot razlog za tako odločitev predvsem premajhno strokovno usposobljenost za to delo in meni, da ti otroci potrebujejo specializirane strokovnjake (Sraka 1999, str. 31). (Vprašalnikje izpolnjevalo 33 učiteljev, 7 jih je odgovorilo, da niso pripravljeni poučevati telesno hendikepiranega otroka.) Integracija otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole bo uspešna, če bo prisotna volja otroka in njegovega učitelja. Učitelj mora biti pozoren na otroka s posebnimi potrebami. Ni prav, da ga obravnava kot posebnega otroka, ker se bo počutil manjvrednega kot ostali njegovi sošolci. Kljub temu se ne sme čutiti zapostavljenega. Menim, da mora biti učitelj pri vključevanju še posebej pozoren na socialno integracijo otrok s posebnimi potrebami, saj lahko drugače hitro postanejo izključeni s strani sošolcev. Strinjam se, da otrok s posebnimi potrebami potrebuje specializirane strokovnjake. Veliko teh otrokje že obravnavanih s strani medicinskega diskurza, zagotoviti jim moramo še primerno pedagoško obravnavo. Če upoštevamo pedagoški diskurz, je moje mnenje, da imajo profesorji razrednega pouka dovolj didaktičnega znanja in znanja, kako poučevati vse učence. Pri tem imam v mislih otroke s stopnjo oškodovanosti, ki ni prehuda, da bi takega učenca preveč ovirala pri šolskem delu (Sraka, str. 31). Učitelj mora verjeti v svoje sposobnosti, predvsem pa je pomembno, da ima pozitiven odnos do otrok s posebnimi potrebami. Menim, da bi učitelj moral vsaj poskusiti delati s takimi otroki in ne kar takoj obupati. Žalostno je, daje otrokže tako in tako zaznamovan s svojo drugačnostjo, potem paše pri svojem učitelju čuti, da mu je v nadlogo. Odgovor učiteljev, da so premalo strokovno usposobljeni, se mi zdi zelo površinski. Strinjam se, da se lahko nekateri učitelji ne čutijo dovolj kompatibilni, vendar to ni opravičilo, da niso pripravljeni poučevati v integriranem razredu. Velika naloga oziroma kar dolžnost razrednega učitelja je zmožnost velike prilagodljivosti učencem in situacijam, ki nastanejo v razredu. Zato menim, da razlog, da je učitelj premalo strokovno usposobljen, ni na mestu. Mislim, da si nekateri s tem razlogom le operejo roke in si mislijo, da so naredili vse, kar je v njihovi moči. Učitelj mora biti pripravljen na nenehno izobraževanje in izpopolnjevanje. Tudi v današnjem času je še vedno prisotno nerazumevanje drugačnosti segnosti in segregiranje v posebne zavode. Le počasi prihaja do sprememb v miselnosti ljudi in odnosu do drugačnosti. Postavlja se vprašanje: Kdaj se bomo znebili teh predsodkov in sami zadihali drugačno življenje, hkrati pa bomo s tem dali možnost boljšega življenja tudi osebam s posebnimi potrebami? To vprašanje pa ostaja zaenkrat še odprto. SEZNAM LITERATURE Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v R Sloveniji. (1995). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Izobraževanje otrok z motnjami v razvoju. (1994). V: Vzgoja in izobraževanje danes - za danes in jutri (zbornik), (ured. Kožuh, B.). Portorož: ZDPDS. ■ Opara, B. (2000). Kako v Sloveniji uresničujemo spremembe v koncepciji vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami. V: Defektologica slovenica, letnik 8, št. 3, str. 29-43. ■ Peček, M. (1992). Integracija, le drugo ime za posebno izobraževanje? V: Kaj hočemo in kaj zmoremo (zbornik). Ljubljana: Pedagoška fakulteta, str. 206-211. ■ Peček, M. in Lesar, I. (2006). Pravičnost slovenske šole: mit ali realnost. Ljubljana: Sophia, str. 9-41, 42-45, 95-114. ■ Rutar, D. (1997). Za hendikep in proti integraciji invalidov. V: Didakta, št. 34/35, str. 35-40. ■ Schmidt, M. (1999). Segregacija - integracija. V: Sodobna pedagogika (SP), let. 50, št. 1, str. 138-153. ■ Skalar, V. (1999). Kje smo in kam smo se namenili? V: PET: revija za ljudi s posebnimi potrebami, let. 10, št. 48, str. 4-9. ■ Skalar, V. (1999). Osebe s posebnimi potrebami - konceptualne iztočnice. V: SP, let. 50, št. 1, str. 120-137. ■ Sraka, D. (1999). Stališča učiteljev do integracije otrok s posebnimi potrebami v osnovno šolo. V: Šolsko svetovalno delo, št. 1, str. 27-32. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Uradni list R Slovenije, št. 54/00, 118/06. ■ http://www-varuh rs.si Darja Kogovšek PODRUŽNICA ZAVRATEC PREJELA 1000 KNJIG Vsako šolsko leto je nekaj posebnega, tole zadnje pa si bomo gotovo še posebej zapomnili, saj smo v šolskem letu 2008/09 prejeli v dar okrog 1000 knjig za našo šolsko knjižnico. Tazgodba s fantastičnim koncem seje pričela v mesecu oktobru, ko smo na podružnici gostili gospo Mileno Miklavčič. Predstavila nam je svoje zgodbe zZakajčkove ulice in učence navdušila za branje, kot se spodobi za začetek bralne značke. Obenem jije padlo voči, da premoremo precej borno knjižnico, kateri se le redko pridruži kakšna nova knjiga, vsekakor pa premalo, da bi lahko potešile bralno lakoto učencev. Tako smo kakšen mesec kasneje prejeli klic, da nas bo v naslednjih dneh obiskala Milena Miklavčič s snemalcem. Resje prišla 22. januarja 2009 s kamermanom, ta pa z reflektorji, da so se nam naše luči na stropu zazdele kot medle vžigalice. Ko pa so se reflektorji zazrli vate, si začutil afriško sonce. Na dolgo in široko smo tisto dopoldne govorili o naši šoli, kako nam je lepo, čeprav kakšno stvar pogrešamo, pa seveda o knjižnici in knjigah. Iz tega dopoldneva je iz srca Milene Miklavčič prišel kratek in simpatičen prispevek za oddajo Pomagajmo si, ki smo si ga lahko ogledali v mesecu februarju. V njem je avtorica nagovorila gledalce, naj tiste knjige, ki sojih že prerasli in jim bolj ko ne delajo napoto, koristno porabijo in podarijo naši podružnični šoli. Podoben članek z nagovorom zbiranja knjigza našo podružnico je bil objavljen tudi v Loškem utripu, občinskem listu Škofje Loke, povabilo pa ste lahko zasledili tudi na internetnih straneh v blogu Milene Miklavčič. Z njo sva se tudi v februarju napotili v Poljansko dolino na obisk na OŠ Poljane, ki nam je pod okriljem pomočnice ravnateljice ga. Metke Debeljak že zbrala knjige. K zbiranju so pristopili praktično vsi učenci in učitelji in nam v tednu, ko Slovenci praznujemo svoj kulturni praznik, pod geslom »Bodimo kulturni in podarimo knjigo« pripravili pravcato presenečenje in nam izročili 300 knjig. Ostala sem brez besed, tisti hvala niti približno ni bil primeren za vse tisto, kar je vrelo v meni. Ko sem knjige pripeljala na našo šolo, niti športna vzgoja ni bila več zanimiva. Otroci so kar v kratkih hlačah in majicah knjige v škatlah odnašali v razred, posedli kar po tleh in se zabubili vanje. V mesecu marcu nasje obiskal tudi novinar Vladimirjerman z željo, da tudi Slovenske novice pristopijo k tej akciji. Tako je bil v imenovanem časopisu objavljen članek, vsebinsko sicer nedosleden, namen pa je dosegel; nanj so se odzvali bralci širom po Sloveniji. Kmalu po oddaji ter nato po članku v Slovenskih novicah so na našo šolo začeli prihajati težki paketi. Teža knjig kar nanese. Odpirali smo enega za drugim in jemali iz njih knjige karz neko spoštljivostjo, kot da jih prejemamo iz rok darovalcev. V mislih smo si predstavljali gospo Betko iz Velenja, pagospodaToneta iz Novega mesta..., vsakega posebej izmed mnogih darovalcev. Za nekaj jih niti neverno, kerso želeli ostati neimenovani, ker so to naredili zase, za svojo dušo. Gospodjože iz Velenja pa nam je poslal slike živali. Novi val nasje dosegel ob dnevu knjige ob koncu aprila. Iz dveh velikih paketov so se nam zasmejale knjige iz knjižniceTržič, še bolj nasmejani pa sta stopili skozi vrata učiteljici Mojca in Betka iz OŠ Žiri. Ne boste verjeli, tudi nam seje nasmejalo ob pogledu na 200 novih knjig. Tisto, na kar niti v sanjah nismo pomislili, je postalo resnično. Naša podružnica je dobila knjižnico. Pa to ne kakršno koli, temveč knjižnico, kije nastala izključno z darovi. Vsaka knjigaje kot živa, je odsev nekoga, ki gaje naša želja nagovorila. Vsako darežljivo ročico ali roko bi radi močno stresli in osebno rekli hvala, pa to žal ni mogoče, saj bi morali na turnejo po Sloveniji. Bomo pa najbližjim tudi mi podarili nekaj svojega - igrico, ki jo bomo zaigrali. Tudi igrica govori o dobroti in nosi naslov Kdo je napravil Vidku srajčico. Predstavili jo bomo učencem OŠ Poljane, OŠ Žiri in POŠ Godovič, navdušili najmlajše v vrtcu Žiri in Godovič ter starejše občane iz Črnega Vrha. Tako se nam šolsko leto dejavno izteka. Knjižnica bo na novih policah in novi opremi zaživela z naslednjim šolskim letom po izjemni zaslugi ga. Milene Miklavčič, mame projekta. Ta ženska gore premika, bi lahko rekli. Hvalissimo. "UČENEC ZA UČENCA” Učiteljica Mojca Miklavčič iz Žirov s podarjenimi knjigami. Foto Nataša Pintar Zahvala tudi vsem, ki ste na kakršen koli način pomagali zbrati okrog 1000 knjig za našo knjižnico. Za nami stoji tudi naša matična šola Idrija, ki nam je s prevozom omogočila obiskati najbližje darovalce in nam za novo knjižnico obljublja novo opremo. Učenci in učiteljici POŠ Zavratec Na naši šoli deluje dobrodelni projekt “UČENEC ZA UČENCA”. Ustanovili smo ga v šolskem letu 2005/2006. Takrat smo se vključili v ta projekt z namenom zbiranja sredstev za izgradnjo šole za 50 sirot vTibetu. K tej odločitvi nasje spodbudil obisk gospoda MatjažaTrontlja, avtorja knjižice z naslovom “KRALJ SVETA”. Na zanimiv način nam je predstavil težko življenje sirot vTibetu. Učenci in učitelji smo se odločili, da bomozbirali prostovoljne prispevke in denar namenili tem sirotam. Kerje ta dobrodelna dejavnost dobro zaživela, so naši učenci v naslednjem šolskem letu izbrali geslo te dobrodelne dejavnosti, in sicer: “UČENEC ZA UČENCA”. Nekaj denarja smo zopet namenili izgradnji šole vTibetu, nekaj pa pomoči potrebnim učencem naše šole. In kako smo zbrali denar? V oktobru tega šol. leta je 7. C pridno nabiral kostanj po okoliških gozdovih in ga prodajal, košarkarji so organizirali tekme in namesto vstopnine zbirali prostovoljne prispevke, 9. razredi so organizirali novoletni ples in celoten izkupiček darovali v dobrodelni sklad. Ob koncu šolskega leta pa je sledila še dobrodelna prireditev. V šolskem letu 2007/2008 pa tudi nismo ostali ravnodušni. Videli smo posnetke poplavljenih Železnikov, uničenih domov, objokanih obrazov ... V ta namen smo zbrali prostovoljne prispevke in sredi decembra obiskali dve družini terjima izročili denar. Priredili smo tudi novoletno dobrodelno prireditev, na kateri smo zbirali prostovoljne prispevke. V tem šolskem letu smo jeseni namenili denarno pomoč učencem naše šole. V mesecu marcu smo organizirali dobrodelno prireditevz naslovom “V POMLAD S PESMIJO IN PLESOM”, na kateri so sodelovali prav vsi učenci naše šole. Predstavili so se s petjem ljudskih pesmi in z ljudskimi plesi. Prireditev smo obogatili s prodajo ročnih izdelkov na stojnicah in z zbiranjem prostovoljnih prispevkov. Vključili smo se tudi v akcijo “ZBIRANJA SLIKANIC IN KNJIG Z VELIKO SLIKAMI IN VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI ” za OŠ Zavratec. Zbrali smo 200 knjig. Pred prvomajskimi prazniki sva s sodelavko Betko Pišlar obiskali šolo in jim knjige izročili. In še za zaključek letošnjega šolskega leta: določeno vsoto finančne pomoči bomo nakazali človekoljubnemu skladu “KLIC V SILI” za 7-člansko družino, ki živi v nemogočih razmerah. Jeseni pa bomo nadaljevali z našim delom. Mojca Miklavčič, OŠ Žiri Srček. Maruša Rejc SEZNAM DAROVALCEV OŠ Poljane OŠ Žiri OŠ Artiče OŠ Brinje, Grosuplje OŠ Brezovica POŠ Notranje Gorice četrtošolci OŠ Negova knjižnica dr. Toneta Pretnarja, Tržič Valvasorjeva knjižnica, Krško Založba Miš, Dob pri Ljubljani Galerija 2, Vrhnika Dom starejših občanov, Črni Vrh nad Idrijo MATEJA LAZAR, Zavratec DORA MALI, Zavratec SAMO KUŠČER, Zavratec ANICA PERPAR, Logatec MAJA OGRIZEK, Škofja Loka DARINKA EGART, Selca BETKA POGAČAR, Krško ŠTEFAN HAJDINJAK, Rogaševci JOŽICA SOMRAK, Grosuplje ROMAN IN TAMARA KOŠIR, Rovte MARIJA CIZEJ, Polzela TOMINŠEK MAKS, Griže DRUŽINA GOVEKAR,Jelični Vrh učenka DEJA PRELOVEC, Idrija učenka BARBARA BUDISAVLJEVIČ, Šentvid pri Stični STRIP.ART.NICA BUCH, Ljubljana TONE GOŠNIK, Novo mesto ŠTEFKA NOVAK, Miklavž pri Ormožu in še drugi, ki so nam knjige podarili in želeli ostati neimenovani. *-ilm mi? RdeTje je nekaj le.peW/G^' ) hcr /ff, /p/O-fcijc, r&fro' /vjjjJbr r^AvM^U Jlrcm#' jkcfc«w. W(n£(J v PO ČEM Sl BOM ZAPOMNIL/-A TO ŠOLSKO LETO Izteka se mi zadnje šolsko leto vZavratcu.Tu sem obiskovala že prvi, drugi, tretji in sedaj četrti razred. To je gotovo najboljša šola. To šolsko leto je bilo najboljše. Najbolj si ga bom zapomnila po prejetih knjigah, sošolcih in učiteljicah ter Darji, kije prihajala ob petkih. Letos smo dobili veliko novih knjig. Ko je prišla na obisk Milena Miklavčič, je rekla, da nas bo prišla posnet s kamero in da bomo v oddaji Pomagajmo si. Preko te oddaje smo dobili veliko knjig. Kasneje smo bili še v Slovenskih novicah. Tudi tu smo dobili veliko knjig. Knjige smo dobili v Poljanah (okrog 300), Žireh (200), v tržiški knjižnici in domu za starejše vaščane iz Črnega Vrha ter še od mnogih posameznikov. To leto si bo zapomnil tudi poštar, saj je v šolo prinesel veliko paketov knjig. Nekatere bomo obiskali z igrico Kdo je napravil Vidku srajčico. Radovedna odhajam v Rovte. Nasvidenje. Karmen Bogataj, 4. r. i« 1® -V r < Je še zadnji mesec šole vZavratcu. To leto seje končalo zelo hitro, kmalu pa bom pristal v šoli Rovte. Zavratec si bom zapomnil po sošolcih, po novih knjigah in seveda po dobri malici, saj je tu najboljša malica. Bratje in sestre, ki so že v šoli Rovte, so mi povedali, da v Rovtah ni dobra malica. Zavraško šolo pa si bom zapomnil tudi po dobrih igricah, ki smojih zaigrali, najbolj mi je bila všeč Do tiste stezice. Imeli smo nekaj kulturnih dni. Začetek Bevkove bralne značke, ki je bil v oktobru, je bil za nas zelo pomemben. Najboljši naravoslovni dan je bil Grajski dan, kije bil v maju. Tehniški dan je bil najboljši, ko smo pekli sirovke, bilo je v marcu. Najbolj zanimiv športni dan je bil pohod na Goropeke in sankanje. Konecjunija pa bomo všoli tudi prespali. Zelo težko odhajamo v šolo Rovte. Adijo. Andraž Menegatti, 4. r. To šolsko leto si bom zapomnil po zabavnih izletih in zato, ker je tako hitro minilo. Začenjajo se zadnji šolski dnevi šolskega leta, potem bom odšel v osnovno šolo Rovte. Zavratec si bom zapomnil po učiteljici Nataši, učiteljici Tanji in seveda Darji, kije prihajala vsak petek na prakso. Zahvalil se bom tudi hišniku Mitju in Angelci, kije pripravljala najboljšo malico. V teh štirih letih so mi bile zelo všeč igrice, ki smojih igrali: Do tiste stezice, Vila Malina, Pika Nogavička, Mojca Pokrajculja in Kdo je napravil Vidku srajčico. Zelo težko zapuščam to šolo. Aljaž Menegatti, 4. r. PEČEMO MEDENA PITA Sestavine: -2 jajci - 5 dag masla ali margarine -10 dag medu - 20 dag mletega sladkorja - 60 dag moke -1 pecilni prašek Nadev: - 7,5 del mleka - 5 žlic belega zdroba -15 dag masla - 25 dag mletega sladkorja Čokoladni preliv: -15 dag čokolade -15 dag masla - 2 žlici mleka -1 žlica sladkorja Za testo zgnetemo vse sestavine skupaj, nato pa ga razdelimo natri dele Vsak del razvaljamo na peki papirv velikosti pekača in ga spečemo na zlato rumeno barvo. Medtem pripravimo nadev. V mleku skuhamo beli zdrob, pustimo, da zavre, nato odstavimo z ognja, dodamo margarino in sladkor. Nato na pekač položimo prvo plast biskvita, nanj polijemo polovica nadeva, nato položimo drugo plast biskvita, zopet prelijemo nadev in nato še tretjo plast biskvita. Na koncu čez prelijemo čokoladni preliv in pustimo stati dan ali še bolje dva. Nato sladico razrežemo na poljubno velike kocke in postrežemo. Pa dober tek. Mateja Lazar RECEPT BREZ IMENA Sestavine za biskvit: • 4jajca • 20 dag sladkorja • 25 dag moke • 2 žlici kakava ■ 1 vanilin sladkor ■ 1 pecilni prašek • 1 del olja • 1 del radenske Štiri rumenjake ločimo od beljakov in jih posebej stepamo. Rumenjakom dodamo sladkor in še vanilinega ter penasto vmešamo. Dodamo olje, radensko, moko pomešano s pecilnim praškom, ter kakav in zmešamo. Na kocu naredimo še sneg iz beljakov, nato pa vse skupaj z žlico dobro premešamo in damo peči. Sestavine za poliv: • 10 dag sladkorja • 1 /2 del ruma • 1,5 del mleka Vse skupaj dobro segrejemo, nato pa z ohlajenim polivom polijemo ohlajeno pecivo. Sestavine za namaz: • 2 del kisle smetane • 10 dag kokosove moke • 10 dag sladkorja v prahu Vse skupaj zmešamo. Namaz damo na vrh ohlajenega peciva. Stopimo še 10 dagjedilne čokolade in 10 dag margarine ters tem polijemo pecivo. Naj vam tekne! Darja Kogovšek RAZVEDRILO IN PROSTI ČAS KARAOKE V KAVERNAH ŠALE V soboto, 17. januarja letos, smo se malo mlajši in malo starejši zbrali v kavernah, da smo preizkusili svoje glasbeno znanje. Zvečer smo se preizkusili mlajši, ko pa seje dan prevešal v nedeljo, so svoj talent pokazali tudi malo starejši. Na računalniku smo izbrali pesem, ki smo jo hoteli peti, nato pa se nam je pokazalo besedilo pesmi, da smo lahko peli. Kdor pa ni bil ravno navdušen za petje, je lahko igral biljard ali namizni nogomet. Kot se govori, se bodo karaoke še ponovile, tokrat s še večjo izbiro pesmi. V šoli so se učili sklanjanje in Janezka pokličejo k tabli. »Janezek, kako se sklanja dedek?« »Brez kosmodiska zelo težko!« V šoli se učijo o naših prednikih. Učitelj vneto razlaga, da smo nastali iz Adama in Eve. Janezek pa dvigne roko in pojasni: »Moj oče je rekel, da smo nastali iz opic.« Učitelj pa: »Vaša družinska zgodovina me ne zanima...« Metka Lazar Duo Metka in Anamarija ter Tjaša in Mojca v akciji. Foto Jože Lazar, Zavratec 25 Župnik in zdravnik se prepirata, kdaj se začne življenje. Župnik trdi, da ob spočetju. Zdravnik pa mu odgovarja, da ob rojstvu. Nikakorse ne moreta dogovoriti. Pa zagledata, da gre po cesti ena stara ženica. Zdravnik stopi k njej in jo vpraša: »No, mam 'ca, kdaj se začne življenje?« Ženica odvrne: »Hm, veste, kdaj? Ko mož umrje in ko gredo otroci od hiše!« Župnik vpraša ženina pri pripravi na sveti zakon: »Kdo te je razsvetlil?« Ženin moško odgovori: »Ata z baterijo!« Župnik sprašuje nevesto: »Kaj je sveti zakon?« »Sveti zakon je zakrament, ki ga najtežje čakam,« odgovori nevesta. V druščini nekaj klepetavih žensk se pogovarjajo o problemih vzakonu. Nato pravi ena od sodelujočih: »Ali veste, kaj je zakon? Zakon je en velik lonec. Tisti, ki so v njem, silijo ven, tisti, ki so pazunaj, silijo noter!« »Šla sem vženitno posredovalnico, kjerti z računalnikom poiščejo moža,« razlaga ena dama drugi. »Inv računalnik so vstavili moje želje, da iščem moškega nižje postave, s prirojeno eleganco, ki rad nosi večerne obleke in ki se ukvarja s športom, po možnosti vodnim ...« »In koga ti je izbral računalnik?« »Pingvina!« V knjigarno stopi moški in reče prodajalki: »Prosim knjigo Moški, gospodarv hiši.« Prodajalka ga pogleda in reče: »Znanstvena fantastika je v drugem nadstropju.« Policist ustavi blondinko, kerje ta po enosmerni ulici vozila v napačno smer. »Ali veste, kaj se dogaja?« jo vpraša. »Ne,« mu odgovori blondinka. »Ampak kar koli žeje, mora biti zelo zanič, ker vsi odhajajo.« Policaj: »Plačali boste kazen, ker niste videli znaka za prepovedano parkiranje!« Šofer: »Znak sem videl, vas pa ne.« ALI VESTE? Gorenjec se v čistilnici razburja: »Ne bom plačal tega računa! Prati sem dal samo dve srajci, tu pa je še kup drugih stvari!« »Gospod, vžepih vaših srajc smo našli še dve majici, tri pare nogavic in dvojne spodnje hlače.« »Tisti ribji file, ki sem gajedel pri vas pred mesecem dni, je bil boljši kot ta, ki ste mi ga postregli danes,« je gost rekel natakarju. »Nemogoče, saj je pripravljen iz iste ribe!« seje začudil natakar. Ljubljanska družina preživlja dopust na Kreti. Janiča najde na plaži veliko školjko in jo pristavi k ušesu in vzklikne: »Mama, mama, slišim obvoznico!« Dve sosedi si med seboj poročata novice. Prva pravi: »Si že slišala, daje našega dimnikarja povozil avto?« Druga: »Strašno! niti na strehi nismo več varni.« ANEKDOTA Pisec kriminalnih romanov EdgarVVallaceje bil najdenček. Ko je še hodil všolo, mu je sošolec med prepirom zabrusil: »Ti nisi ničvreden, saj nimaš niti svojih staršev! Tebe so morali tuji ljudje vzeti za svojega!« Mladi VVallace pa se ni pustil ugnati v kozji rog in seje pogumno odrezal: »Prav to je dokaz, da sem bil dober in priden otrok, kajti sicer me moji krušni starši ne bi izbrali. Tvoji pa sploh niso imeli izbire in so morali vzeti tisto, kar so dobili!« Tomaž Mivšek, Olga Vehar In Kristina Bogataj ALI VESTE? • Vroče vreme v maju ni oslabilo samo rastlinstva, temveč je zdesetkalo tudi klope. • Začela seje turistična sezona: čebele že rojijo! • Zavraški pionirji blestijo v orientaciji v naravi. Pred konkurenco jih odlikujeta vsaj dve vrlini, da poznajo kompas in da orientacijsko karto v danem trenutku tudi uporabijo. • Nadebudnostzavraških mladih gasilcevje bila očitna, še preden so njihov talent uradno priznali tudi drugi. Na tradicionalnem prenašanju ognja z bakel na travo, kije letos potekalo na velikonočni procesiji že drugo leto, sta pogumni mladi pionirki odreagirali v rekordnem času in preprečili nadaljnje širjenje ognja. Bravo naši! • Kotvsi tekmovalci dobro vedo, je vedno najbolj hvaležno nastopati v lastnem kraju. Vrli domači navijači so delali takšne valove, da seje nekaj tekmovalnih skupin skoraj utopilo. • Kristinina Ibizaje uspešno prestalaže 14. tehnični pregled! Servis in tehnični pregled: 300 EUR Zavarovanje in zelena karta: 240 EUR Povračilo za uporabo cest in podaljšano prometno dovoljenje: 80 EUR Nasmešek na Kristininem obrazu: Neprecenljivo! • VZavratcu oprašujejo sadno drevje tudi sinice (literatura: šolski test). • Da oglarji že sušijo les za kopo. Oglje bo! • Naši gledališčniki so Evo Škofič Maurer postregli s frucom. Klovnesa je željo po avtogramih z veseljem podpisala. • Volk, kije celo pomlad, občasno tudi sredi dneva, poziral prestrašenim Zavračanom, je izginil neznano kam. • Zavratec so raziskovale štirinožne turistke. Muuuu. • Zavratec je verjetno eden od redkih krajev, ki mu je uspelo priti v Slovenske novice, ne da bi se morali vaščani med seboj pobijati.Je pa bil opis kraja kljub temu ŠOKANTEN. • Zavraška knjižnica je bogatejša za nekaj sto pravljic. • S farovške strehe se po novem vidi po vsem svetu! Internet v vsak dom! • V Potoku skoraj ni pretoka informacij, saj internet še vedno deluje samo z 28 Kb/s. • Letos so šmarnice prvič potekale po celotni krajevni skupnosti, in sicerob vseh znamenjih, križih in kapelicah. • Gorečnost vernikov ob procesiji Sv. RešnjegaTelesaje bila tako velika, da jim je kar teklo od glave. • Maček Mucje izgubil ovratnico proti klopom. • VZavratcu se bo povečalo število mladih glasbenikov. Rovtarska glasbena šola je na preizkusu nadarjenosti pokala po šivih. • Ob obisku Škofjeloškega pasijonaje zavraška delegacija govorila s samim Kristusom! • Od nas seje tragično dokončno poslovila Bella. Tačko je na srečo v letih, ko mu rada ponagaja senilnost, tako da izgubo kar dobro prenaša. • Potok se uspešno urbanizira, saj smo zaznali povečanje prometa za približno 32,7 %. Začenja se turistična sezona. • Da imajo pri Tavčarju novega kužka, ki ima mladostniško napako (ušesa mu še ne stojijo pokonci). Ima pa nadzor nad prometom iz Spodnjega v Zgornji Zavratec in obratno. • Orientacijski tekgasilske mladineje bil tako zahteven, da so nekateri kljub dobri preglednosti karte zamenjali Kovk in Kresni grič. • Idrijski komunalci se zelo veselijo zime, saj imajo očiščeno Zavraško obvoznico. • Trava vVrhu se kartrese od strahu, kajti Andrej ima na BCS-ki povsem nove gume. • Zavraška žena ugotovi Že pokojni Izidor Gantar, imenovani “DOHTAR”, mi je razlagal, da lahko pod površinske vode popačijo potek naravnih zemeljskih silnic S-J, s tem pa lahko na človeku delno ali pa povsem uničijo občutek za čas, ravnotežje in orientacijo. Šele sedaj razumem, da lahko nekateri moški v nedeljo po maši pozabijo na čas kosila, v določenih primerih pa do njega sploh težko pridejo. OBČINA IDRIJA £IKD JAVNI SKLAD ZA KULTURNE DEJAVNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE IZPOSTAVA IDRIJA ZALOŽBA BOGATAJ ABC MERKUR d.o.o. Idrija telefon: 05 377 37 47,05 372 22 80 Lepo praznovanje Urhove nedelje! 1 •i ; 4 • s," m h ; •' ‘K .••■". ' v(. > -V r .1^: m Fotografija: Robert Rijavec