KLIC TRIGLAVA IZ VSEBINE: • JUGOSL. GOSPODARSKE REFORME • ZAKAJ JE TITO ROMAL V BERLIN? • GORIŠKE VOLITVE • P.E.N. KONGRES NA BLEDU • ‘NOVI’ DINAR 315 AVGUST 1965 POLITIČNO NEODVISNI KLIC TRIGLAVA LONDON, I. AVGUSTA l%5. LETO XVIII. ŠTEV. 315. Gospodarstvo Jugoslavije Od gospodarskega sodelavca Ne more biti dvoma; da so jugoslovanski komunisti s svojimi gospodarskimi reformami na pravi poti. Vse tudi kaže, da se voditelji in del ekonomistov dobro zavedajo, za kaj gre. Glavni vir sedanjih pomanjkljivosti - primernejše rečeno, obdobno se ponavljajočih kriz - je preteklo nesmotrno planiranje. Da je temu res tako, potrjuje že smer reform sama: gospodarske odločitve naj bodo osredotočene v gospodarskih enotah - podjetjih, medtem ko naj te odločitve med seboj uskla ja predvsem tržišče ne pa centralna ustanova za planiranje. Do takih sklepov je komunistično vlado pripeljala ugotovitev, da so investicijske kapacitete, kakor so bile planirane, prevelike, da bi jih jugoslovansko gospodarstvo moglo prebaviti (absorbirati, kakor se tehnično reče,) in da po strukturi ne ustrezajo potrebam. Tujcem pa njihovih izdatkov ni mogoče prodati, ker so vsaj delno tehnično nekvalitetni, predvsem pa občutno predragi, da bi mogli tekmovati z izdelki nekomunističnih gospodarsko razvitih držav. Drugo vprašanje je, ali bodo komunisti na vladi imeli zadosti trdne živce, da bodo reforme izvedli do neizprosnega konca. To bi namreč pomenilo, da bodo razni komunistični giganti nehali producirati, skratka, da se bo pokazalo, kako velik del komunističnih "pridobitev" je plod razbeljene fantazije ne pa gospodarskega računa. Poleg tega, da je to kaj neprijetno priznanje, bi z dosledno izvedbo reform tudi precej delavcev in uslužbencev izgubilo svoj zaslužek in bi morali živeti, dokler se stanje iz osnove ne izboljša, od podpor za nezaposlene. Toda če reforme ne gredo do neizprosnega konca., bo posledica nadaljnje tavanje v krogu: ogromna aktivnost za ceno ogromnih naporov z majhnimi zaslužki. Kraigher sam je zelo točno opozoril, da je izbira med takim "ekstenzivnim" gospodarjenjem in dosledno izvedbo reform, ki edina lahko na daljšo dobo izboljša standard. Bati se je, da bo komunističnim voditeljem srce padlo v hlače in se bodo vrnili na staro pot, preden se bodo reforme pokazale kot učinkovite. Nevarnost za reforme je tudi v tem, da si prebivalstvo ni povsem na jasnem, za kaj pravzaprav gre. Po večdesetletni poplavi komunistične propagande to pač ne more nikogar začuditi, saj je bilo bistvo te propagande v povsem nerealističnem prikazovanju ekonomske teorije in gospodarskega stanja v Jugoslaviji. Spričo tega ni presenetljivo, da celo navdušeni pristaši reform govore o nasprotju med položajem v Jugoslaviji in v ostalih vzhodnoevropskih državah, kjer da je npr. Vzhodna Nemčija tik pred "gospodarskim čudežem". Takih gospodarskih čudežev, kakršnega naj bi sedaj doživela - ali ni morda celo za tem komunistič- na propaganda v zvezi s Titovim obiskom pri Ulbrichtu? - Vzhodna Nemčija, je bilo v Jugoslaviji že veliko in vsak je spravil državo korak dalje v planirani kaos. Razlika med Jugoslavijo in ostalimi komunističnimi državami je v tem, da so te šele na začetku razvoja, ki ga Jugoslavija uživa že od 1951, ih da še vedno načrtno prikrivajo težave, ki jih povzroča komunistično gospodarjenje. Najboljši dokaz, da so vse te težave za Jugoslavijo, ne pa pred njo, je dejstvo, da po -vsod o reformah, podobnih jugoslovanskim, razpravljajo kot o nujnosti, niso se jih pa še lotili. Cim kasneje se jih bodo, tem večje krize bo prineslo izvijanje iz komunistične slepe ulice. Zmedo povzročajo tudi nenadne spremembe v komunistični terminologiji. Medtem ko je do nedavna strojna industrija po komunističnem besedoslovju veljala za "bazično", je sedaj nepričakovano postala ena izmed "predelovalnih" industrij, ki proizvajajo surovine. Tako komunisti še naprej govorijo o potrebi razvoja bazičnih industrij, toda to je doslej pomenilo predvsem strojno industrijo, sedaj pa pomeni proizvodnjo surovin. SLABI NASVETI OD STRANI ZAPADA Razlago za jugoslovanske težave in vzore za nadaljnji razvoj bi morali iskati v najbolj procvitajočih državah Zahodne Evrope in Severne Amerike. Tu pa so nekateri napredni ekonomisti docela zmedeni: pod vplivom ogromnih komunistič nih stopenj rasti so začeli v zadnjih desetih letih tudi sami propagirati "rast za vsako ceno", ne da bi se zavedali, kakšno ceno - proizvodnjo, ki nikomur ni potrebna - komunisti plačujejo. Zadnje poročilo OECD o gospodarskem položaju v Jugoslaviji je pravi škandal. Med drugim pripisuje inflacijo v Jugoslaviji čezmernemu izplačevanju dohodkov po delavskih svetih, dasi je pretirana rast nominalnih mezd le posledica zgrešene bančne kreditne politike in politike investiranja. Se slabši so nasveti teh zahodnih gospodarskih strokovnjakov za bodočnost; zahtevajo uvedbo "politike dohodkov" kakor v.mnogih zahodnih državah, dasi .so komunisti sami dovolj pametni, da te sploh ne omenjajo v svojih ekspozejih, ker vedo, da jih čevelj ne žuli tam, in priporočajo nadaljevanje inflacije, da ne bi zastala rast. Tako sedaj, ko so jugoslovanski komunisti sami spoznali, kako nezrela je bila njihova dosedanja politikaS OECD priporoča, naj s to politiko nadaljujejo. Zdi se, da je dobršen del teh zgrešenih nasvetov treba pripisati prebrisanosti nekaterih posebno naprednih ameriških ekonomistov. So pa seveda nekateri vidiki, ki človeka še vedno spravljajo v dvom, da bo gospodarski sistem v SFRJ funkcioniral, četudi bodo sedanje reforme radikalno izvedene. Rešeno namreč še vedno ne bo vprašanje gospodarske odgovornosti, gospodarske iniciative in investicijskih kriterijev, o čemer mislim spregovoriti v posebnem članku pozneje enkrat. Pozabiti ne smemo, da pripravljene reforme pomenijo priznanje poloma komunistične doktrine, ki je v veliki meri gospodarska doktrina. Bistvo reform je vrnitev k tržišču in tržnim kriterijem, kar so komunisti, ki so se borili za o-blast, proglašali za "anarhijo". Tržni kriteriji nujno kažejo, da je komunistična politika prioritetnega investiranja v težko industrijo zapravljanje narodnega ali ljudskega premoženja in naporov, kakor je komu bolj všeč reči, ker gre za igranje z besedami. In na obzorju se z vso težo pojavlja vprašanje, ali je s stališča splošne blaginje privatna lastnina na proizvajalnih sredstvih res tako od muh, ka kor trdijo komunisti. Menda v Jugoslaviji celo komunisti o tem že krepko razpravljajo, ker so jih izkušnje naučile, da se morajo odpovedati nekaterim utvaram in predsodkom. Trenutno se to vprašanje pojavlja v zvezi s reformo pred- vsem na področju poljedelstva in obrtništva. Če naj reforma doseže glavni smoter - povečanje osebne potrošnje bo treba povečati proizvodnjo dobrin kijih prebivalstvo najbolj želi in sicer po primerni nizki ceni. Ogromna "družbena" podjetja in posestva so po vsem sodeč za to nalogo veliko preokorna zaradi česar bi bilo treba velik del reševanja prepustiti privatni iniciativi vsaj kmetov in obrtnikov. Ta iniciativa se pa ne more razviti če komunisti ne prenehajo kme -tom in obrtnikom neprestano streči po življenju in če tega povsem jasno ne pove do, pri čemer morajo poudaritp da ne Kre po stari navadi za dve ali triletno koncesijo temveč da je partija spoznala da drugače ni mogoče naprej. Vse to ima in bo imelo politične posledice če se je dobršen del komunistične doktrine izkazal za zgrešenega zakaj naj bi partija imela monopol na oblast? Če je dovoljena diskusija o vsem mogočem v partiji zakaj naj ne bi smeli prosto razpravljati tudi ljudje izven partije ki imajo vsaj to prednost, da niso nikoli nasedli predsodkom ki jih je partija proglašala za edinozveličavne? Ta vprašanja niso teoretična Viktor Meier piše v Neue Zuereher Zeitung’ - kjer je sploh objavil vrsto izredno zanimivih člankov o Jugoslaviji, - da v Ljubljani odkrito govorijo o tem da bi bilo treba možnost svobodnega razpravljanja dati ne samo komunistom - zakaj sploh samo njim? - marveč tudi liberalcem in klerikalcem. Jasno je da so mora pravovernim partijcem ob takih mnenjih, ki so razširjena celo med njihovimi manj pravovernimi tovariši ježiti koža. Nekateri menda trdno upajo, da se bo gospodarska reforma izjalovila in so pripravljeni k temu po svojih močeh pripomoči. Z vsemi silami skušajo preprečiti - zaradi tega tudi morda dokončno reformo neprestano odlagajo - da bi bila reforma dovolj korenita. Upajo da bodo lahko znova uvedli stalinistične ali stalinističnim podobne metode čeprav so se že davno pokazale kot neprimerne če reforma ne uspe ker se bo ustavila na pol pota. Po nekaterih znakih sodeč tudi Tito okleva Njegova pot v Moskvo - in Vzhodni Berlin in Prago - kaže da si hoče ne glede na svoje pravo mnenje o gospodarskih vprašanjih politično zavarovati hrbet proti razočaranju ki se vedno bolj kaže v množici partijskih članov pa tudi pri nekaterih voditeljih. Zaradi razkroja v partijskih vrstah je komaj mogoče verjeti da bo pravoverna reakcija v Jugoslaviji še lahko uspela. Vendar je treba storiti kar se da da ne bo- Kar je nujno potrebno, je dialog med nami zunaj in vsemi doma ki so pripravljeni resno in odprto razpravljati, da razčistimo kje so napake in za kaj pravzaprav gre. in da končno pripeljemo Jugoslavijo na pot modernega razvoja ki ga ne bodo ovirale utvare iz 19. stoletja. ^ ^ ° Dr, LJUBO ŠIRC Žebelj na glavo! Ko se je maja meseca mudil v Vzhodnem Berlinu podpredsednik zveznega izvršnega sveta Boris Kraigher, so mu obljubili kredite za razširitev jugoslovanske neželezne kovinske industrije Kasnejši Titov obisk spravljajo v zvezo s to obljubo ki jo je tako morala Jugoslavija, - politično vzeto, - drago plačati To-le značilno tezo hrvatskih mladincev, ki sem jo dobil iz zanesljivih virov je treba gotovo zapisati: "Povejte raje, kaj je naš socializem ustvaril na področju odnosov med ljudmi oz. med ljudmi in proizvodnjo ter med ljudmi in družbo Nesmisel je bahati se z industrializacijo in jo navajati kot uspeh socializma, sicer bi bile po tem kriteriju kapitalistične države najbolj socialistične na tem svetu," (ds) Pismo z Goriškega Tudi letošnje upravne volitve kažejo napredovanje "Lipove vejice";, liste, ki jo tradicionalno postavlja Slovenska demokratska zveza. To je zdaj že sedmič: vse volitve so bile v znamenju napredovanja. Seveda tega ni mogoče izražati v stoticah ali tisočicah, saj gre vendar za številčno šibko manjšino v primerjavi z italijansko večino in vsemogočnim oritiskom, ki ga ta izvaja na Slovence. SDZ je kandidirala v treh slovenskih občinah, v Gorici ter v 24 okrožjih za obnovitev provincialnega sveta. V Steverjanu je "Lipova vejica" spet dobila občino v roke, dočim jo imajo v Doberdobu in Sovodnjah levičarji (Demokrati imajo tam po tri občinske svetovalce), V sami Gorici so dobili Demokrati 77 glasov več kot leta 1961 in 21 več kot lani na deželnih volitvah, vsega skupaj torej 1918 glasov. Ponovno je bil izvoljen dr Sfiligoj in to s 551 preferenčnimi glasovi, dalje dr Andrej Bratuš (sin učitelja Lojzeta Bratuša, ki so ga umorili fašisti, ) in prof Slavko Bratina, ki je bil tudi že v prejšnjem svetu. Na provincialnih volitvah pa je "Lipova vejica" prejela 3124 glasov, to je 203 več kot leta 1961 odn. 67 več kot lani, in to glasove v sakem od 24 okrožij, od Gradeža do Gorice, V provincialni svet je bil izvoljen prof. Martin Kranner, Že pred volitvami so si nekateri levičarji prizadevali, da bi razvodenili SDZ. Slo je za poskuse krščanskih socialistov, ki so predložili skupen nastop, z no -vim dogovorjenim programom ter pod novim imenom "Slovenska skupnost". (Pod tem imenom nastopajo tudi tržaški Slovenci, a samo ime se je prvič pojavilo lani, ko so šli na deželne volitve. ) Goriška SDZ je levičarjem odgovorila, da je pripravljena sodelovati in sprejeti na. svojo listo nekaj levičarjev ter je prosila za predloge. Od treh predloženih so Demokrati mirne duše sprejeli dva, odklonili pa so tretjega. Zaradi tega potem do skupnega nastopa ni prišlo. V danih prilikah je bila previdnost na mestu, kajti vse doslej so slovenski levičarji, ki jih na zunaj predstavlja !Novi list', za katerega že vrabci čivkajo, kdo ga podpira, napadali slovenske Demokrate in so na volitvah očividno raje podpirali nedemokratične kandidate na italijanskih listah. Tudi ne gre pozabiti, kako so se pred leti polastili v Trstu tamkajšnje Slovenske krščansko socialne zveze. Da je bila previdnost na mestu, kaže primer Sovodenj, kjer je bilo oddanih kar 80 belih glasovnic, ki bi jih verjetno sicer dobila "Lipova vejica". Ob takem vzdušju na volitvah je gornji uspeh dober, saj dokazuje, da imajo slovenski demokratični volivci gotovo politično zavest, in da se ne dajo begati od političnih vetrenjakov, ki se ne upajo pod samostojnim slovenskim imenom postaviti za slovenske pravice, ne kot jih bodo razčlenili oni v Ljubljani, ampak kakor jih doumeva preprost demokratično čuteč Slovenec na Goriškem. Uspeh je tem boljši, ker so hoteli nekateri izkoristiti odstop dr Sfiligoja 'kot predsednika SDZ, češ da gre za notranje spore. Dr, Sfiligoj se je umaknil čisto iz osebnih razlogov: 18 let je predsedoval Zvezi in je smatral, da je skrajni čas, da to mesto prevzame nekdo drugi. Daši - politično vzeto - še mlad, 63 let, ima za seboj faši-komunistično preganjanje, kar je pustilo na njem svoje sledove. Slovenski svetovalci utegnejo igrati v goriškem svetu odločilno vlogo. Demo-kristijani so jih že povabili v odbore, a titovci jih zaradi tega napadajo - dasi so sami celo člani italijanskih političnih strank. Vredno je še omeniti, da je predsednik Saragat odgovoril na majsko pismo SDZ: rimsko vlado da je seznanil z zahtevo po sprejemu zaščitnega zakona. TITO V KANOSI {Od našega posebnega dopisnika) New York, 7. julija. Medtem ko je bil Tito v Moskvi na uradnem obisku, je Vrhovno sodišče republike Hrvatske skrajšalo devetmesečno zaporno kazen, na katero je bil obsojen zadarski univerzitetni profesor Mihajlo Miha ji ov. Kot je KT že poročal, je Mi-hajlov napisal v beograjskem literarnem časopisu 'Delo1 članek, v katerem je trdil, da je v stalinskih koncentracijskih taboriščih pomrlo preko deset milijonov ljudi in da so komunisti iznašli koncentracijska taborišča pred Hitlerjem, ki da jih je v tem samo posnemal, Ta članek je kasneje v celoti ponatisnil ’New York Times' v svoji nedeljski izdaji in po tem ga je ponatisnil potem tudi evropski in jugoslovanski izseljenski tisk. Vrhovno sodišče Hrvatske je Mihajlova oprostilo obtožbe, da je škodoval ugledu tuje sile (Sovjetske zveze) in tako indirektno priznalo, da so bili podatki, ki jih je navajal Miha ji o v, točni. Toda ker je Mihajlov razpečeval svoj članek, potem ko je bil ta prepovedan v Jugoslaviji, v inozemr-stvo, je bil obsojen pogojno na pet mesecev ječe, Z drugo besedo: Mihajlov je svoboden, ne vemo pa, če bo dobil nazaj službo na univerzi, S to gesto so jugoslovanske oblasti nedvomno hotele ublažiti močno reakcijo in številne proteste, ki so jih takoj po Mihajlovi obsodbi vložili najuglednejši za -padni liberalni krogi, predvsem v pisatelj skih krožkih in okoli socialnodemokratskih strank, ki niso ravno neprijazno razpoloženi do jugosh režima. Če se je KPJ odločila za ta korak, da bi izboljšala svoj diplomatski položaj v Washingtonu, ni mnogo dosegla. Časopisi, ki so na veliko prinesli novico o aretaciji Mihajlova, ('Washington Post' ji je posvetila pol nedeljske strani,) so poročali o znižanju obsodbe na zadnjih straneh, prav na kratko. Zaradi zaostritve odnošajev med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike je bil koncem junija washingtonski jugoslovanski veleposlanik Veljko Mičuno-vič poklican v Beograd Jugoslovanski zunanji minister Marko Nikezič, ki je bil pred Mičunovičem ambasador v Washingtonu (in med ameriškimi diplomati zelo priljubljen in visoko spoštovan kot izobražen človek, ki je nekaj dal na svojo besedo, cenjen pa tudi zaradi svojih realističnih političnih pogledov, ) je postal zaskrbljen nad poslabšanjem odnosov, saj vendar sam dobro ve, koliko so USA pomagale, da je gospodarsko stanje v Jugoslaviji po letu 1948 ostalo znosno in se je celo nekoliko zboljšalo. Na žalost pa je sam Nikezič le več ali manj uradnik, saj ima nad seboj v skupščini in partiji svojega prednika Kočo Popoviča, na katerega karakter prav gotovo noben zapadnjak ne bi stavil prebite pare. Sicer pa jugoslovansko zunanjo politiko v glavnem še vedno dela Tito in ni pričakovati kakega važnejšega preobrata proti desni pred njegovo smrtjo. Poučeni krogi tukaj so dobro informirani o Titovem zdravstvenem stanju in so sprejele z nasmeškom časopisne race, ki so pred leti krožile, zlasti med emigracijo, češ da ima Tito raka. Takrat je imel Tito težave z žolčnimi kamni, toda operacijo je dobro prestal. Če ne pride do česa nepričakovanega, bo lahko živel še najmanj deset do petnajst let. Ameriški diplomati torej računajo, da bo v naslednjem desetletju treba računati s Titom, nad katerim so - milo rečeno - disgustirani. Ko se je pričel spor med Titom in Kominformo odn. Sovjetsko zvezo, so A- merikanci pravilno presodili, da bo imel ta spor dalekosežne posledice za celoten komunističen tabor. Čeprav je bilo tedaj še nemogoče predvidevati spor med Kitajci in Sovjeti, so bili ameriški diplomati uverjeni, da je bil ta spor deloma povzročen s pametno ameriško politiko do Tita. Zato so bili gluhi za proteste e-migracije, ki je sentimentalno in nerealno gledala v Titu samo medvojnega morilca in zmagovitega komunista ter ni razumela - emigracije itak razvoja nikoli ne morejo dojeti ali razumeti, ker so prezaposlene s seboj - njegovega povojnega pomena. TITO V BELI HIŠI Uradna ameriška politika seveda ni bila brez kritikov, tako v USA kot po svetu. V kongresu so se množile pritožbe senatorjev in poslancev, toda ker je za a-meriško zunanjo politiko neposredno odgovoren predsednik, je trajalo dolgo, preden so te pritožbe prišle do izraza. Končno je zdaj kongres prepričan, da je postala ameriška politika do Tita brezplodna in je zato izglasoval ukinitev vsake gospodarske pomoči Jugoslaviji, Za to so glasovali tudi najbolj liberalni ameriški senatorji, kar je izpodbilo trditev jugoslovanske diplomacije, da so proti pomoči Jugoslaviji samo "reakcionarji". Sicer pa je bil deloma ta korak neizbežen že vse od leta 1958, ko je Tito samozavestno odbil vsako nadaljno ameriško vojaško pomoč Jugoslaviji. (Delen rezultat tega je bilo videti letos na majskih pa -radah v komunističnih državah: Jugoslavija je s svojim orožjem in opremo daleč zaostajala za vsako drugo sosedno državo, da, celo za Vzhodno Nemčijo, da o Češkoslovaški in Poljski sploh ne govorim. ) Veleposlanik George Kennan, ki je bil Titu naklonjen, se je sicer boril na vso moč, da bi ne prišlo do ukinitve ekonomske pomoči. Za sabo je imel večino State Departmenta, ki je že takrat čutil, da se majejo tudi Poljska, Romunija, Madžarska in nekoliko celo ČSR, Kennan je končno apeliral na predsednika Kennedyja, ki je potem osebno povabil Tita v Washington, misleč, da bodo osebni razgovori pomagali ublažiti kritično zadržanje kongresa in obenem pritegnili Jugoslavijo bliže ameriški politiki, ki je prav tedaj pričela zakulisne razgovore s Sovjetsko zvezo, da bi našla sporazumne toč ke, ki bi omogočile obema državama sožitje in bi ju obvarovale pred vojno, Ken-nedyjeva gesta je bila preračunana na vtis, ki ga bo imel sprejem Tita v Beli hiši na ostale satelitske voditelje. Ta vtis je bil dejansko velik in se še danes o-brestuje ameriški politiki v Vzhodni Evropi. Na drugi strani pa je Kennedyjeva administracija računala, da bo s tem, da Tita predstavi ameriški javnosti, ublažila napade nanj in na njegov komunistični režim. V tem vprašanju in pričakovanju se je pa State Department uračunal. Tito je postal središče številnih demonstracij ne samo pred Belo hišo ampak takorekoč povsod, kjer se je pojavil. Njegovo potovanje v Kalifornijo je bilo odpovedano, pod pretvezo, da ima gripo (dvodnevno?), obisk v Veli hiši pa je bil skrajšan na nekaj ur brez javne parade, ki je sicer ob takih prilikah običajna. Sledil je potem še škandal tu v New Torku, kjer se je Tito sam, še bolj pa njegovo spremstvo, obnašalo neprimerno. Ironija pri vsem tem pa je, da je bil Titov obisk v Beli hiši višek njegovih dobrih odnošajev z Združenimi državami. Od takrat pa gre pot navzdol, Kennedy je sicer še uspel, da je kongres znova odobril omejeno gospodarsko pomoč Jugoslaviji, toda samo z velikim naporom. Titov obisk je jasno pokazal, kako majhen je njegov osebni ugled v Ameriki in kako malo ljudi je resno podpiralo dobrovolj-no ameriško politiko do njegovega režima. V državi, kjer odločuje večina, je bila kajpak taka sodba usodepolna. Kongres je sicer še odobril pomoč Jugoslaviji, toda večina iste je bila v pošiljkah ameriškega presežka hrane (žita, bombaža, koruze in podobnega,) kar je bilo nazadnje tudi v ameriško korist. Res je, da se je ta hrana plačevala v dinarjih, ki so ostali v jugoslovanskih bankah in so bili samo nominalno pod kontrolo Amerikancev, ker so le-ti porabili samo okoli deset odstotkov teh dinarjev zase (največ za potrebe ameriškega veleposlaništva in nekaj za prestavljanje znanstvene literature v angleščino). Ostalo pa je bilo dano nazaj režimu kot dolgoročno posojilo (20-30 let) in se je potem porabilo za investicije v jugoslovansko industrijo. Bolj ali manj uspešno. Jugoslaviji je sicer ta pomoč prišla nadvse prav, ker je lahko svoje moči koncentrirala na 'indus -trijski proizvodnji in je kmetijstvo precej zanemarjala. Kar je bilo potrebno, je tako dala Amerika in to za dinarje , ki jih je lahko režim natiskal, kolikor jih je hotel. Tako je Jugoslavija prihranila vsako leto okoli sto milijonov dolarjev, ki jih je uporabila za to, da pokrije svoj večni primanjkljaj v zunanji trgovini. Po Kennedyjevi smrti je razumevanje za Titovo politiko v Beli hiši postalo še manjše. Johnson, ki je iz Texasa, je iz dolge izkxisnje v senatu vedel, koliko senatorjev je nasprotnih Titu. Vedel je tudi, kako sta prav senatorja iz Texasa o-sebno in politično proti Titu. Vedel je, da večina Kennedyjevega legislativnega programa ni bila sprejeta prav zato, ker je Kennedyjeva administracija izgubljala politične kredite, saj je prepogosto vnovčevala menice kongresne dobre volje za podpore "primerov dvomljive vrednosti". Johnson je vedel, da bo moral biti sila skromen pri vsaki sporni zunanje-politični potezi, če naj bi njegov domač politični program uspešno prejadral burne kongresne vode, IZGUBA STO MILIJONOV DOLARJEV NA LETO Ko je kongres jeseni 1964 izglasoval svoj letni program za pomoč tujini (Foreign Aid Bill), je vstavil v člen, ki govori o pomoči Jugoslaviji in Poljski, samo nekaj besed. Te pa so bile dovolj močne, da so jugoslovansko gospodarstvo in jugoslovansko zunanjo politiko postavile pred usodepolne odločitve. Kongres je namreč izglasoval, da morajo Jugoslovani plačati vsako pomoč, ki se jim bo v bodoče dala, v dolarjih. Z drugo besedo: odvzel je Jugoslaviji pomoč v znesku okoli sto milijonov dolarjev na leto, ki se - dasi na papirju - ni izplačevala, saj so bile ameriške terjatve plačane v dinarjih, ki jih je Amerika lahko porabila samo v Jugoslaviji, State Department je sicer protestiral proti novemu zakonu, toda v Beli hiši ni bilo volje za borbo v kongresu, da bi se zakon spremenil, kot je bila, ko je še živel Kennedy. Jasno je bilo, da bo Jugoslavija morala kreniti na Vzhod in predvsem do Sovjetske zveze, da dobi nova posojila ali celo pomoč, Jasno je bilo tudi, da bo Jugoslavija morala plačati ceno za sovjetsko pomoč. Toda ker je Titov režim že tako in tako v vseh glavnih svetovnih vprašanjih posredno ali neposredno podpi -ral stališče Sovjetske zveze, so Amerikanci zaključili, da bodo Izgubili bore malo, če začne Tito tudi javno podpirati sovjetsko politiko. Izključujejo pa, da bi zaradi novega gospodarskega obrata na Vzhod Jugoslavija izgubila svojo svobodo diplomatskih akcij in postala sovjetski satelit, (podobno kot iste ni izgubila, ko ji je Amerika dajala pomo. ) Amerikance je posebno jezilo, ko so Jugoslovani - medtem ko so dobivali pomoč od USA, - širokoustno dajali pomoč neštevilnim državam Azije in Afrike in so se šopirili s svojim " socialističnim napredkom". Washington je sicer razumel gospodarsko nujnost take pomoči, ki je omogočala Jugoslovanom, da so prodajali svoje industrijske izdelke tem industrijsko nerazvitim deželam, saj jih in- dustrijsko razvitim niso mogli prodajati, in so tako do neke mere vzdrževali svojo industrijo, ki je bila mnogokrat zasnovana na političnih in ne na res go -spodarskih osnovah. Toda Washington ni mogel razumeti, zakaj naj bi Jugoslovani svoj vpliv, kolikor ga še imajo v Afriki, v Aziji in še posebej v Južni Ameriki, izrabljali za razna rovarjenja proti interesom zapadnih držav in tako grizli roko, ki jih je krmila. Važno vlogo v zmanjšanju pomena Tita v ameriških uradnih krogih je igralo povečanje pomena Kadarja, Maurerja in drugih satelitskih voditeljev. Ko je Romunija pokazala svoje zanimanje za zapadno pomoč in potem ko je Kadar šel še bolj na desno kot Tito kdajkoli, je struja, ki je v ameriškem zunanjem ministrstvu zagovarjala stališče, da je pomoč Titu danes neumestna in da se je treba o-sredotočiti na ostalih vzhodnoevropskih satelitskih državah, zmagala. V načr -tih Washingtona je tako Jugoslavija danes manj važna kot sta bodisi Romunija a-li Madžarska, in če bo šelrazvoj isto pot tudi v Češkoslovaški in Bolgariji, tudi manj važna kot slednji dve. Končno pa ni v Washingtonu Titova podpora Moskvi popolnoma nezaželjena, saj krepi Sovjetsko zvezo v njeni borbi proti Kitajski, ki je v Ameriki anatema. Titova podpora Moskvi bo zadnji pomagala, da dobi večjo politično zaslombo tudi v ostalih vzhodno-evropskih komunističnih državah, kjer ima Tito še vedno dokaj ugleda in zvez - javnih in tajnih. Gledano s tega vidika, Titova potovanja v Prago, vzhodni Berlin in Moskvo niso nerazumljiva. Kar je presenetilo Washington, je bilo Titovo potovanje k Ulbrichtu. Poučeni krogi mislijo, da je ta Titov korak samo dokaz njegovega gospodarskega obupa in napol bankrota, ALI - ALI Med letom 1955 in 1962 si je Jugoslavija izposodila okoli eno milijardo dolarjev ali približno četrtino svojega letnega narodnega dohodka. Posojila so prišla od zapadnih vlad, privatnih tvrdk in mednarodnih ustanov, kot je npr. Medna -rodna banka, Večina posojil je šla za nakup strojev za nova industrijska podjetja, toda precej denarja je šlo tudi za to. da bi Jugoslavija končno uredila svoj mednarodni finančni položaj in stabilizirala dinar. Da so titovci v tem popolnoma pogoreli, kaže dejstvo da so pred dnevi morali devaluirati dinar od 750 ( za en do-lar) na 1000 din in da ga bodo verjetno morali v kratkem še enkrat Leta 1963 je Jugoslavija uspela odplačati precej dolgov, ki so takrat zapadli. Toda danes je ne samo potrpežljivost ampak tudi dobra volja večine zapadnih držav (morda z izjemo Francije in do neke mere Anglije ) pri koncu, V teku naslednjih dveh let bo Jugoslavija morala odplačati okoli tristo milijonov dolarjev dolga zapadnim državam. Da bi lahko to naredila je bil Titov režim postavljen pred dve mož -nosti 1) da naredi kompromis z Zapadom To bi pomenilo spremembo politike do Zapadne Nemčije, zmanjšanje poudarjanja v Afriki in Aziji pripadnosti komunističnemu bloku, več takta pri obsojanju raznih političnih in vojaških akcij zapadnih držav, popolno svobodo jugoslovanskemu kmetu in obrtn iku, bolj realno gospodarsko politiko z manj šim letnim prirastkom težke industrije in verjetno pripustitev zapadnega privatnega kapitala v investicijske načrte Jugoslavije. Taka politika bi seveda omogočila visoke uvoze ki bi obdržali jugoslovanski standard na taki višini kot je bil zadnja leta pred lansko uvozno krizo. 2) da napravi kompromis s sovjetskim blokom. To bi pomenilo, da se politično še bolj približa sovjetskim političnim postavkam in da v zameno dobi od tega bloka stroje za hitro industrializacijo. Z večjo industrijsko proizvodnjo bo potem lahko izplačeval zapadne dolgove, ki jih je naredil zadnje desetletje. Taka politika bi tudi pomenila, da se bodo jugoslovanski uvozi iz Zapada občutno zmanjšali in da bo splošni življenjski standard precej padel, dokler ne bo na isti ravni, kot je v Sovjetski zvezi in v ostalih evropskih satelitih. Titovo potovanje v Prago in v Berlin dokazuje, da se je Jugoslavija odločila za drugo alternativo. Razen sovjetskih strojev - in Tito dobro ve, da Sovjeti že podpirajo polovico sveta od Ghane do Egipta in Indonezije in da so tudi njihove rezerve omejene - je bilo nujno, da Jugoslavija dobi tudi dobave iz dveh industrijsko najbolj razvitih držav CSR in Vzhodne Nemčije. Titovi diplomati so poskušali dobiti koncesije, da Titu ne bi bilo treba iti v Kanoso - v Prago in Berlin. Toda komunisti so mnogo bolj neizprosni, ko jih potrebuješ, kot pa je Za-pad. Obe vladi sta dali Jugoslovanom vedeti, da brez javnega potovanja in obiska in s tem brez javne potrditve obeh vlad - ne bo nobenih kreditov. S tem je Beograd stal pred težavno odločitvijo. Novotny in Ulbricht sta bila namreč kot zadnja stalinista še na oblasti. Oba sta pritiskala na Moskvo, da se pomiri s Kitajsko in spet vzpostavi mednarodno komunistično enotnost. Beograd pa je preko svojih zvez v Pragi in Berlinu stalno rovaril proti obema. "Revizionistični elementi" v obeh partijah so vedno dobili podporo, tudi finančno, iz Beograda. Tako bi Titov obisk v teh dveh prestolicah uničil vsako notranjo opozicijo tam, ki se je opirala na jugoslovanski zgled politične liberalizacije in bližjih stikov z Zapadom. Ideološki blagoslov Tita tako Novotnemu kot Ulbrichtu je bil obema dobrodošel in dovolj veliko plačilo za gospodarsko pomoč v bodočnosti. Vprašanje pa je, kako bo ta obrat jugoslovanske politike sprejela množica odločujočih faktorjev v Jugoslaviji? Nazadnje je Tito star 73 let in čeprav ima silno avtoriteto v partiji in tudi med narodom, njegova moč le ni absolutna. Mnoga podjetja so tesno povezana z Zapadom. Mnogo vodilnih partijcev se je po pravici pričelo vpraševati, ali bo nova politika gospodarske naslonitve na Sovjetsko zvezo uspešna. Bo li Sovjetska zveza mogla rešiti probleme, pred katerimi stoji sama: zmanjšana gospodarska rast. Leta 1963 je SZ zdrknila s prvega na peto mesto med industrijskimi državami z največjim letnim industrijskim prirastom. Kdo bo Jugoslaviji dobavljal potrebna živila, ko pa mora Sovjetija sama uvažati poljedelske proizvode in predvsem žito iz Kanade, Združenih držav, Avstralije in iz drugih zapadnih držav? Se bodo stroji, dobavljeni iz vzhodnega bloka, pokazali tako učinkoviti, kot so se tisti iz Zapada? In nadomestni deli, ki so tolikokrat glavobol moderne industrije? Pri trgovanju s privatnimi firmami na za -padu tega problema sploh ni bilo; kolikšno politično ceno bo treba plačati, da bo vzhodna državna industrija lahko dobavila nadomestne dele Jugoslaviji! ? Bodočnost bo pokazala, če si ni morda Tito s svojim poslednjim potovanjem na Vzhod sam izkopal svoj politični grob. SLOVENSKA PRAVDA Izvršni odbor Slovenske Pravde se je takole konstituiral: Dr. Ljubo Sire, predsednik; Boris Kresnik, podpredsednik; Pavle Borštnik, tajnik; Stefan Tomažič, blagajnik. Odborniki: Vekoslav Farkaš, Dušan Pleničar in Lojze Zupan, OGLAS Če bi radi za božič poslali svojcem in prijate- tožita k $icer $e 'bcdec... * ' ' venskim voščilom, prosi- toda tudi Amerika je daleč! mo' berite spodnji oglas: Letos smo uvedli dve vrsti kart: standardne in osebne. Pri prvih izbira ni možna - za nizko ceno dobite deset božičnih kart, vsi stroški vključeni, s slo -venskim voščilom kajpak. Pri osebnih kartah pa imate možnost izbire - obrnite se na našega zastopnika v Ameriki g. P, Borštnika (972 E 70 Street, Cleveland 3, Ohio, USA) ali v Evropi na naš naslov, pa boste dobili vzorce kart na vpogled. Dana Vam bo možnost, da si na svojem domu brezobvezno ogledate karte in nam jih potem - z naročilom ali brez njega - vrnete. Vsa naročila bodo izvršena do 31. oktobra v Evropi in do 15. novembra v Ameriki, ako jih bomo v tiskarni prejeli do 1. oktobra. Pri naročilih po tem dnevu, gornje dostave sicer ne moremo jamčiti, dasi bomo storili vse, da karte dobite čim preje. Vendar pa si v takih primerih pridržujemo pravico, dobaviti drug motiv, toda v isti kvaliteti, če bi naročeni motiv pošel. To je tudi razlog in pa želja nekaterih naših odjemalcev onstran morja, da dostavljamo božični cenik tako zgodaj. DESET STANDARDNIH BOŽIČNIH KART 7s. $1.00 DVAJSET STANDARDNIH BOŽIČNIH KART 14s. $2.00 i. t. d. OSEBNE KARTE 12 25 50 100 £ $ £ $ £ $ £ $ Božično dete (P97) Jaslice (P99) Božično drevo (Pl 00) Sredi zime (P101) Božična sveča (Pl 02) Božje drevce (P103) 11/- 1.90 20/- 3.25 37/3 6.00 68/ 7 11.00 Mesec snega (P96) 11/8 2.00 21/5 3.50 40/5 6.50 75/9 11.50 K polnočnici (P98) 15/4 2.50 29/8 4.50 55/5 8.50 105/4 16.00 Cene vključujejo: karte, koverte, tiskano voščilo, davek, ovoj in poštnino. Tisk imena in/ali naslova: Dodatna cena za natis imena in naslova na osebnih kartah je 7/6 odn. $ 1.25, a za natis samega naslova 6/- odn. $ 1,00 ne glede na količino kart. Pri tisku istega imena in/ali naslova na različnih velikostih kart, dodajte 3/- odn. 50c za spremembo tiskovnega nastavka. Isti dodatek velja v primeru naročila ene vrste kart, toda z različnimi voščili - za vsako spremenjeno voščilo, ne glede na število tiskanih kart. Ugodnost, ki je ne dobite drugje! Gornje cene osebnih kart veljajo tudi za anglo-slovenska, angleška, hrvatska ali srbska (cirilica) voščila. Večja naročila ali posebna voščila: posebna cena. In še eno prednost Vam dajemo: naročene karte boste plačali en me s e c po prejemu kart. To ni samo dokaz našega zaupanja do Vas, dana Vam je tudi možnost, da nam karte vrnete, če ne boste zadovoljni z njihovo izdelavo. Prosimo, pošljite vsa naročila neposredno na naslov tiskarne: PIKA PRINT LIMITED, 76, GRAEME ROAD, ENFIELD, Middx. England. S. L. ANDRĆE: ŠTEVILO SLOVENCEV IV. OBDOBJE 1921 -1941. Nova država se je trudila za obnovo dežele, za povezavo različnih gospodarskih področij, popravilo in povezavo prometnih zvez, na političnem polju pa za politično utrditev meja (Mala Antanta, Balkanski pakt z oslonitvijo na Francijo). Notranja ureditev je bila unitaristična, kar je izzvalo krizo, ki je trajala ves čas prve Jugoslavije. Avgusta 1939 leta je krenila Jugoslavija z ustanovitvijo banovine Hrvaške na federalistično pot, toda vojna aprila 1941 je prekinila delo za novo ureditev države. Med gospodarskimi in socialnimi vplivi so bili posebno važni; rast nove industrije, naraščanje mest, manjšanje kmečkega prebivalstva (kriza okoli leta 1930 - brisanje kmečkih dolgov), nekoliko manjše izseljevanje in povečanje števila beguncev iz Primorske in Avstrije. Iz Primorske se je izselilo okoli 25.000 oseb v Argentino. Po že omenjeni Uratnikovi tabeli je znašal naravni prirastek v jugoslovanski Sloveniji (Dravski banovini) v desetletju 1921-31 11.62%. Dejanski prirastek je znašal 7.6%, a saldo izseljevanja 4.02%. Uratnik meni, -da se je v tej dobi izseljevalo letno po 3.800 oseb. F.Erjavec navaja v že omenjeni knjigi 'Slovenija in Slovenci", str. 91., da se je naravni prirastek v jugoslovanski Sloveniji v dobi 1924-38 zmanjšal od 12 na 7.5 odstotkov. "Statistički godišnjak kraljevine Jugoslavije 1938/39" navaja za Dravsko banovino sledeče podatke o naravnem prirastku; Leto Naravni prirastek absolutni v tisočinkah Izseljevanje in vračanje 1931 11.890 10.37 ? 3.909 1932 11.191 9. 70 ? 3. 729 1933 10.642 9.17 ? 1.764 1934 11.564 9.91 ? 2.584 1935 9,846 8.39 ? 2.130 1936 10.561 8.94 ? 2.002 1937 8.705 7.33 7.422 3.202 1938 okoli 9.000 7.50 Skupaj 83.399 "Statistični bilten" št. 250. Zveznega statističnega urada FNRJ "Stanovništvo i domačinstva - Osnovne strukture prema popisu 1961" daje sledeče številke starostnih skupin na ozemlju nekdanje Dravske banovine: Rojenih v petletju 1932 - 1936 1937 - 1941 1942 - 1946 Oseb (živelo 1961) 113.259 108.177 110.264 Po grafični proporci prirastek v tisočinkah 9.22 Srednja realna vrednost 8.75 Dobljena srednja vrednost 9.00 Dobljena srednja vrednost Ta račun je le približen. Nihče namreč ne more trditi, da so te osebe tudi od leta 1932 naprej živele vedno v Dravski banovini. Mogoče so se priselile ali izselile, medtem ko jih je veliko tudi umrlo. Zato je tako dobljen naravni prirastek lahko samo približen. Ljudsko Štetje 31. januarja leta 1921 je ugotovilo v jugoslovanski Sloveniji 1,037.838 prebivalcev, od katerih je bilo 950.000 Slovencev. ( V celi Jugoslaviji 11,984.911 prebivalcev na-pram 12,616.093 prebivalcev v letu 1910 odnosno 1914.) Po Uratniku se je v desetletju 1919-29 izselilo letno okoli 3„ 800 oseb, kar pomeni saldo izseljevanja 38.000 oseb. Ljudsko štetje 31. marca leta 1931 je ugotovilo v jugoslovanski Sloveniji (tedaj Dravski banovini) 1,144.000 prebivalcev, od katerih 1 , 0 78 . 000 Slovencev. (Vsa Jugoslavija 13,934.038 oseb.) V desetih letih je prebivalstvo v Sloveniji (Dravski banovini) naraslo za 107.162 oseb, medtem ko je število Slo vencev naraslo za 128.000, t.j. za okrog 20.000 več kot pa je znašal prirastek prebivalstva. Ljudsko štetje 31.marca 1931 je v vsej Jugoslaviji ugotovilo 54.204 oseb rojenih v Italiji in 29.521 rojenih v Av- striji; od teh je živelo v Sloveniji 28.146 rojenih v Italiji in 16.736 rojenih v Avstriji. Povečini so bili to begunci in sicer okrog 45.000. Število prebivalcev neslovenskega rodu v Sloveniji se je od leta 1921 zmanjšalo od 87.838 na 66.000 v letu 1931. Z ak 1 j u č ek Število Slovencev v Dravski banovini se je povečalo za 128.000 oseb; - Število zamejskih Slovencev se je zmanjšalo za 84.000 oseb, od katerih je prišlo v Dravsko banovino kakih 25.000 pred 1921 letom in vsaj 20.000 do 1931 leta; -v tej dobi se je zmanjšalo Število prebivalcev neslovenskega rodu vsaj za okoli 22.000, posebno Nemcev in Madžarov (t. j. v Dravski banovini); -do leta 1938 se je Primorske izselilo Se okoli 25.000 Slovencev v Argentino, Opomba: Leta 1921 je živelo drugod po Jugoslaviji okrog 30.000 Slovencev; to število se je do leta 1938 povečalo na preko 70.000. Po statističnih računih je imela jugoslovanska Slovenija 31. decembra 1938 leta 1, 198.000 oseb, kar je za 54.000 več od leta 1931; ker pa znaSa naravni prirastek v teh 8 letih okrog 83.000, odpada razlika 29.000oseb na selitveni saldo. Pregled oseb rojenih po letih od 1911 do 1920 (KT 313, str. 13), ki so živele v Dravski banovini leta 1931, jasno kaže velik padec rojstev v letih 1916 - 1919, kar je bila posledica prve svetovne vojne. Otroci, ki so se takrat rodili, so odrasli in začeli sklepati zakon. Ker jih je bilo manj, je bilo manj tudi porok: najmanj porok je bilo leta 1934, a število je upadalo že od leta 1931, mogoče tudi kot posledica tedanje gospodarske krize. Od leta 1934 dalje pa je bilo porok postopoma vedno več in leta 1937 so dosegle spet 8.03 tisočink. Ker je bilo porok mapj, je bilo tudi novorojenčkov manj. Po dosedaj izvedenih računih je število rojstev zaradi manjšega števila porok padlo V petletju 1937 - 1941 na srednjo najnižjo vrednost 8.75 tisočink letno. V tem petlet-ju je bilo stanje najslabše leta 1937, ko je naravni prirastek padel na 7.33 tisočink. Slabotno številčno moč letnikov 1916 - 1919 pa so občutile tudi vojaške oblasti, ker je število novincev zelo padlo. Da .bi obdržali število vojaštva na predpisani višini, so oblasti znatno olajšale pogoje za sposobnost novincev. Na ta način so tista leta služili vojake tudi taki novinci, ki bi drugače ostali doma kot nesposobni. 2e leta 1938 je pričel naravni prirastek spet naraščati. V razdobju 1942 - 1946 je vkljub vojni dosegel srednjo vrednost 9.00 tisočink. Koliko prebivalcev je imela jugoslovanska Slovenija leta 1941 ob začetku druge svetovne vojne, je težko ugotoviti. Anton Melik ugotavlja v svoji knjigi "Jugoslavija" (Ljubljana 1949) na str. 367: "Izračunati je bilo mogoče, da bi se bilo to ljudstvo do leta 1941 pomnožilo na 1,243.934 oseb, a do leta 1945 na 1,283.788 oseb, ako ne bi bilo vojne in strašnih izgub." Potemtakem se je od leta 1938 do 1941 prebivalstvo pomnožilo za novih 45.000 oseb. Ker pa je to števi lo za okrog 13.000 višje od naravnega prirastka, je treba razliko iskati v onih, ki so se vrnili iz tujine, največ začasnih izseljencev. Tako se je leta 1937 vrnilo v domovino 7.400 oseb. V. 1 941 - 1 948. DRUGA SVETOVNA VOJNA. Okupacija. Odporniška gibanja. Ustaško-srbska državljanska vojna. Komunistična revolucija pod krinko narodno osvobodilne vojne. Druga Jugoslavija. Začetek družbene preosnove. Kolektivizacija. Industrijalizacija. Nacizem in fašizem sta do konca usodnega marca 1941 s pomočjo Sovjetske zveze na vzhodu že zasedla vso sred njo Evropo in Francijo, nadalje vzhodno Evropo in Balkan razen Jugoslavije in Grčije. Hitler je Jugoslavijo prisilil k vstopu v "trojni pakt”, kar je izzvalo državni udar in vojno. Jugoslavija je bila skoro popolnoma obkoljena in je zaradi velike sovražnikove premoči (v številu vojakov, posebno pa v orožju: letalih, tankih, protitankovskem in protiletalskem orožju, opremi in motorizaciji: v radijski in žični zvezi; v času in prostoru) podlegla v 15 dneh. Lokalni a nepovezani boji niso mogli spremeniti položaja. Poleg tega je sovražnik uporabil ustaše in oklical Neodvisno hrvaško državo, v kateri so ustaši pričeli z genocidom srbskega prebivalstva in sprožili državljansko vojno. Kot ostala Jugoslavija je bila tudi Slovenija okupirana in razdeljena med Nemčijo in Italijo, medtem ko je pripadlo Prekmurje in Medmurje Madžarski. Ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, je komunistična partija pričela narodno osvobodilno vojno in se uvrstila med narodna odporniška gibanja, ki so že delovala. Obenem pa je pričela s komunistično revolucijo. Zavezniki so postopoma prenesli podporo in pomoč od narodnih na komunistično gibanje in z odločitvijo v Jalti "rešili" jugoslovan sko vprašanje, toda v 20 letih niso niti enkrat vprašali, kako so se uresničila njihova priporočila. TABELA I. - NARAVNI PRIRASTEK IN ŠTEVILO SLOVENCEV Leto ali doba Naravni prirastek Ljudska Štetja Saldo izgub (v tisočinkah razen kjer je (v absolutnih Številkah) (v absolutnih Številkah) naznačeno drugače) 1770-1817 0 - 3% 1771/73 Slovencev 900.000 1818-1846 11.16 Czoernigovo Štetje 1846: Prebivalcev 1,330.000 1846-1870 pada Slovencev 1,182.000 +282.000 1870-1879 5.81% 1880-1889 7.83% 1890-1899 8.34% 1900-1909 9.95% 1910 Kranjska 10.5% 31.12.1910: Izseljenci do Slovencev 1,396.184 +214.184 1910: 1910 na ozemlju poznejše 320.000 jugosl. Slovenije: Prebivalcev 1,064.846 Jugoslovanska Slovenija: Slovencev 981.000 1910-1921 -1.7 31.1.1921: (Jug.Slov.) Vojne Prebivalcev 1,037.838 izgube: Slovencev 950.000 -121.034 -159.105 1921-1931 (Zamejskih 414.515) (1924) Absolutne (12.00) Številke: 1931 11.890 10.37 31.3.1931: (Jug.) 1932 11.191 9.70 Prebivalcev 1,144.000 Izseljenci: 1933 10.642 9.17 Slovencev 1,078.000 +128.000 38.000 1934 11.564 9.91 1935 9.846 8.39 1936 10.561 8.94 1937 8.705 7.33 1938 okoli 9.000 7.50 31.12.1938: Izseljenci: Prebivalcev 1,198.000 + 54.000 29.000 1937-1941 8.75 1941 (Melik): Prebivalcev 1,243.934 + 45.000 1942-1946 (predpostav.) 9.00 do 1948 -0.7 Ljudska Republika Slovenija: 1947 12.302 1948 13.784 10.0 15.3.1948: Vojne izgube 1949 15.009 Prebivalcev LRS 1,391.873 LRS: 1950 18.657 12.6. Slovencev v LRS 1,350.149 -129.342 1951 16.322 11.0 - drugod v Jug. 65.283 1952 18.548 12.4 -"-v FLRJ: 1,415.432 1953 18.806 12.5 31.3.1953: Selitve, 1954 16.931 11.1 Prebivalcev LRS 1,466.425 begunci: 1955 16.987 11.1 Slovencev v LRS 1,415.448 17.693 1956 15.115 9.8 -"- drugod v Jug. 71.652 1957 15.541 10.0 -"-v FLRJ: 1,487.100 + 71.668 1958 14.201 9.1 1959 13.075 8.3 1960 12.680 8.0 31.3.1961: Selitve, 1961 14.942 9.4 Prebivalcev LRS 1,584.368 begunci: 1962 13.169 8.2 Slovencev v LRS 1,522.227 36.242 1963 14.578 9.0 -"- drugod v Jug. 66.965 Skupaj Slovencev v FLRJ: 1,589.192 +102.092 tabela ii. - Število Živorojenih, umrlih, porok in loCitev ter SMRTNOST NOVOROJENČKOV V SLOVENIJI DO PRVEGA LETA STAROSTI. Leto Živorojeni Umrli Poroke Ločitve Smrtnost abs. številke /oo abs. številke O o o abs. številke /oo abs. številke novorojenčkov(U/oo) Predvojna Dravska banovina 1931 31,264 27.26 19.374 16.89 8.599 7.50 138.27 1932 31.352 27.17 20.161 17.47 7.819 6.78 155.62 1933 29.365 25.31 18.723 16.14 7.793 6.72 123.99 1934 28.190 24.16 16.626 14.25 7,607 6.52 118.38 1935 27.386 23.33 17.540 14.94 8.186 6.97 121.27 1936 27.784 23.53 17.223 14.58 8.750 7.41 111.40 1937 26.522 22.34 17.817 15.01 9.533 8.03 269 114.24 Povojna Slovenija 1947 31.010 18.708 15.704 980 1948 31.668 17.884 14.183 976 1949 33.346 18.337 14.931 870 1950 35.992 24.4 17.335 11.8 14.817 10.1 924 80.6 1951 34.819 23.4 18.497 12.4 13.332 8.9 845 86.8 1952 34.165 22.8 15.617 10.4 12.873 8.6 835 67.3 1953 33.754 22.4 14.948 9.9 13.368 8.9 973 58.9 1954 31.828 20.9 14.897 9.8 14.126 9.3 747 57.2 1955 32.096 21.0 15.109 9.9 14.105 9.2 1.155 56.7 1956 31.466 20.4 16.351 10.6 13.740 8.9 1.367 50.6 1957 30.086 19.4 14.545 9.4 13.124 8.5 1.393 42.4 1958 28.283 18.1 14.082 9.0 12.998 8.3 1.403 39.6 1959 28.432 18.1 15.357 9.8 13.618 8.7 1.454 36.4 Cl.140 Kazenskeg ;a zakonika (splavi iz socialnih razlogov) 1960 27.825 17.6 15.148 9.6 14.013 8.9 1.543 35.1 1961 28.955 18.2 14.013 8.8 14.442 9.1 1.562 29.4 1962 29.035 18.1 15.866 9.9 14.535 9.1 1.532 30.0 1963 29.592 18.3 15.014 9.3 14.370 8.9 1.544 27.3 Za primerjavo: Živorojenih na 1000 prebivalcev Rosna in Črna Ožja Hrvaška Makedonija Vojvodina Kosmet Srednje Hercegovina gora Srbija 1950/54 38.2 32.1 23.2 38.4 26.1 23.3 43.5 1960 34.1 28.1 18.4 31.7 18.0 17.8 44.1 1961 32.8 27.4 17.8 29.9 17.2 17.1 41.8 1962 31.8 26.9 17.2 28.4 16.5 15.8 41.3 1963 29.7 26.4 16.7 28.7 16.2 15.3 40.9 Kot sovjetski satelit se je novi režim takoj zapletel v spor z zahodnimi zavezniki, zaradi česar je ostala Jugoslavija brez zahodnega roba slovenskega narodnega ozemlja in brez Koroške, katero je Molotov prodal za 100 milijonov dolarjev avstrijskega petroleja. S poznejšo delitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja je republika Slovenija danes v posesti okoli 80% narodnostnega ozemlja, čeprav je formalno federacija republik, je Jugoslavija danes centralistična država, ker ima vso in izključno oblast Zveza Komunistov Jugoslavije. Družbena in socialna organizacija ima oblike in vsebino socialistične družbe s strogo materialističnimi načeli. Vse gospodarstvo je danes kolektivizirano razen kmetijstva (približno 70%), pa tudi tu je v prvih letih prišlo do kolektivizacije, ki pa ni uspela. Zato je režim popustil, toliko bolj pa je pritisnil kmeta z davki. Poleg kmetov je še nekaj obrtnikov, pa tudi tu je večkrat prišlo do organizacijskih nihanj. Seveda je vojna z revolucijo skupaj povzročala neizmerne žrtve. Nemci so iz svoje okupacijske zone izselili v Srbijo okoli 100.000 Slovencev, ki so se po vojni nato vrnili; veliko Število Slovencev je bilo odpeljanih v internacijo. mladina Štajerske in takoimenovane "Južne Koroške" pa je bila mobilizirana. Nekaj tisoč takih mobilizirancev je v Italiji pobegnilo k Zaveznikom. V Sloveniji so padale žrtve in samo v Ljubljanski pokrajini je do 8.septembra 1943 padlo pod "osvobodilnim orožjem" nad 17.000 Slovencev. Ob koncu vojne so se umaknile na KoroSko čete slovenskih domobrancev, katere so nato Angleži vrnili skupaj z nekaj tisoč Srbov novemu jugoslovanskemu režimu. Vsi ti so bili likvidirani (nad 10.000). Enaka usoda je zadela tudi hrvaške begunce, ustaše in domobrane pri Pliberku na Koroškem. Le oni, ki so se umaknili v Italijo, so ostali pri življenju in postali "begunci". Obenem z njimi so se iz Primorja umaknili v Italijo ne le Italijani, ki so se tam naselili po prvi svetovni vojni, temveč tudi veliko Slovencev, ki jim je bila zahodno-demokratična Italija ljubša od komunistične Jugoslavije. Med njimi je bilo tudi precej takih, ki so svojčas pobegnili v Jugoslavijo pred fašizmom. Tem pa slede vsako leto novi tisoči beguncev, ki se zatekajo v Italijo, Avstrijo in Grčijo. Poleg tega je od mirovne pogodbe leta 1947 in rešitve tržaškega vprašanja optira lo za Italijo še Okoli 60.000 jugoslovanskih državljanov. če Melikovi številki prebivalcev v Dravski banovini leta 1941 - 1,243.934 dodamo; Novoosvobojene kraje Primorja (v letu 1945) 200.000 (skupaj 1941; 1,443.934) Prirastek 9 tisočink v letih 1942-46 64.980 Prirastek 1947 12.302 Dobimo teoretično številko 1,521.216 prebivalcev rep.Slovenije 1.1948. Ljudsko štetje 15.marca 1948 je v Sloveniji naštelo 1,391.873 prebivalcev, kar je za 52.061 oseb (S.e^o) manj od izračunanega števila prebivalcev na istem ozemlju leta 1941. Skupaj s prirastkom 77.282 znaša torej saldo izgub v Sloveniji (v mejah 1948) 129.343 oseb. Vojna in revolucija nista požrli le vsega prirastka od leta 1941 dalje, temveč sta načeli tudi glavnico - za celih 3 . 6 <7o. Na današnjem ozemlju republike Slovenije je v času prvega ljudskega štetja druge Jugoslavije živelo 1,350.149 Slovencev, a manjšin je bilo le malo. Kočevski in drugi Nemci so že med vojno odšli (okrog 27.000), v Prekmurju pa še živi okrog 12.000 Madžarov. Slovenija je v narodnostnem oziru najbolj čista republika Jugoslavije. (Sledi.) ‘Le naprej, brez miru...’ poroča ing.Dušansvemč Velike sokolske svečanosti XI.zleta češke sokolske organizacije "American Sokol Organization” v Chicagu so za nami in zletni odbor Jugoslovanskega Sokola v Ameriki se tem potom zahvaljuje svojemu članstvu in prijateljem sokolskega pokreta, ki so ga podprli tako izdatno, da je lahko častno zastopal na zletu jugoslovansko Sokolstvo in barve prapora svojega naroda. Zletni dnevi 24.-27. junija nam bodo ostali v trajnem spominu. Odbor Jugoslovanskega Sokola v svobodnem svetu je zastopal svoje članstvo na vseh svečanostih, ki jih je priredil bratski češki Ameriški Sokol. 24. junija se je po svojih zastopnikih udeležil svečanega banketa v Pick Congress Hotelu in naslednjega dne slavnostne akademije v domu Sokola Havliček-Tyrš. Na obeh svečanostih so bili naši zastopniki burno pozdravljeni od sokolskih delegacij iz Zedinjenih držav, Kanade, Francije in Argentine. Impozantna sokolska razstava je bila nameščena v dvorani Lincoln Federal Savings & Loan Association v Berwy-nu. Razstavljene so bile trofeje, diplome, fotografije in razglednice, znamke in koleki - z eno besedo vse, kar se je ovekovečilo v sto letih delovanja Sokolstva v Ameriki. Tudi Jugoslovani smo bili na razstavi častno zastopani. 26. junija zvečer je zletni odbor Jugoslovanskega Sokola priredil ob veliki udeležbi članstva v krojih, češkega za stopstva in ostalega občinstva "Jugoslovanski sokolski večer" v Olympic Hall v Ciceru. Svečanost je otvorila ameriška državna himna in himna "Bože pravde, Lepa naša domovina in Naprej zastava Slave", nakar je naraščajnica Dušanka Kraljeva ob sodelovanju navzočih citirala prisego Zedinjenim državam ameriškim. Sledil je govor tajnika Osrednjega odbora za obnovo jugoslovanskega Sokolstva, brata Franja Holyja iz Buenos Airesa, ki je v imenu odbora pozdravil zbrane Sokole in prisotne zastopnike češkega Sokola, čigar delegat br. Josip J.Janečka je predal br. Holyju spominski album s pozdravom novovstajajočemu jugoslovanskemu Sokolstvu. S svoje strani pa je Franjo Holy poklonil podstarosti ameriškega Sokola sestri Blanche J.Cihakovi spominsko diplomo Osrednjega odbora v Argentini. V pro gramskem govoru je nato br.Rudolf Perhinek iz Clevelanda podal smernice in cilje sokolskega udejstvovanja v bodoč nosti. Zbor je ob tej priliki navdušeno pozdravil najstarejšega navzočega brata, starosto clevelandskega Sokola dr. Valentina Benedika. Z velikim aplavzom je bil nato prečitan proglas odsotnega častnega predsednika Zletnega odbo ra br.ing.Ladislava Bevca iz Californije, namenjenega sokolskim pripadnikom v emigraciji. Svečanost so ovenčala nad vse lepo izvajana kola srbske folklorne skupine "Soko", ki je nastopila v prekrasnih originalnih narodnih nošah ob zvokih orkestra "Beograd" iz Milwaukee. Sestri ge.Milena Soukalova in Ema Ermano- V KULTURA IN OMIKA Čeprav ne spada v domeno KLICA TRIGLAVA, da sledi mednarodnim literarnim dogodkom, je vseeno prav, da se bežno ozremo na 33.kongres mednarodnega PEN kluba, ki se je ta mesec vršil na Bledu in to zlasti zaradi dogajanj doma in pa tudi, ker so slovenski organizatorji imeli z njim precej težav. Na otvoritvenem sestanku, 3. julija, je kongres pozdra vil Matej Bor, predsednik slovenskega PEN kluba. Po raznih pozdravnih govorih je imel izhodiščni referat Josip Vidmar. Na seji 4. julija se je Anglež David Carver, gen.sekre tar mednarodne organizacije, zahvalil slovenskemu cen tru PEN za vse, kar je storil v "zadevi Mihajlov". Po poročilih tujih časopisov je Carver tudi rekel, da je slučaj asistenta Mihajlova spravil organizacijo v "veliko zadre go" in da je malo manjkalo, da ni bil kongres prenesen iz Jugoslavije drugam. Carver ju je odgovoril Bor, kije smatral za potrebno, da pove nekaj o svobodi tiska in go vora doma. Rekel je, da ne gre samo za intervencijo slo venske organizacije PEN, ampak tudi za "pozitiven" pri mer delovanja jugoslovanskega sodstva. Svoboda govora da je eno od osnovnih načel organizacije PEN in tudi o-snovno načelo kulturne politike v Jugoslaviji, čeprav u-tegne priti tudi do odklonov (na Titovo intervencijo-op. S.). "Eden izmed takih odklonov, po mojem mnenju nevšečnih," je rekel Bor, "je bil primer Mihajlova, ki je prišel pred sodišče. Metodo in nekatere dvomljive za ključke v njegovem pisanju bi morali proučiti in o njih razpravljati kritiki, kakor je praksa v drugih podobnih primerih. (Že dve leti sledim kulturnim dogodkom za to rubriko, vendar na 'podobne primere' še nisem naletel, razen seveda ako Bor ne aludira na zelo zanimivo 'razpravo’ v Ljubljani, kjer so se odkrižali uredniških odborov Problemov in Sodobnosti - glej KT jan.65.-op.S.) Toda," je nadaljeval Bor, "pisati o Jugoslaviji - celo na govarjati druge, naj bojkotirajo kongres - zaradi tega primera, kakor je to počel del svetovnega tiska, ki mimogrede povedano zapre oči pred neprimerno hujšim na siijem drugod, je vsekakor neodgovorno. Resnica je, da v deželi, kjer zaseda naš kongres, ljudem ne odrekajo človeških pravic. To dokazuje med drugim dejstvo, da imamo tudi o zadevi Mihajlova različna mnenja in da jih nam ni treba skrivati v javnosti in tisku ali pred obla strni, na katere smo se v tej zadevi obrnili, ali tudi na tem kongresu..-Nedvomno, sicer bi bil kongres drugod, a to bi jugoslovanske komuniste sila prizadelo. Kot odmev na to, kar je zapisal o Sovjetski zvezi Mihajlov, pa je bil zelo zanimiv tudi govor sovjetskega pi satelja Leonida Leonova 6. julija. Omenil je, da ga na Zapadu ne prevajajo veliko, ker ga imajo za "angažiranega" pisatelja in to kljub mnogim neprijetnostim, ki jih je baje doživel - "čeprav so bili tovariši, s katerimi sem začel ustvarjati sovjetsko rusko literaturo še nesreč-nejši. Očitno v mojem življenju ni bilo dovolj takih neprijetnosti, ki bi pritegnile pozornost zahodnih literarnih krogov." Leonov je tudi rekel, da ni nikdar razumel, kaj naj bi bil socialistični realizem, kar je bil vzrok za nekatere nevšečnosti, katere je doživel pri svojem pisanju. "Mislim, da svet ne potrebuje v prvi vrsti generalov, vo diteljev in reformatorjev," je rekel Leonov, "temveč po trebuje ljudi velikega srca, ki lahko čutijo z vsem člove štvom. Zatorej ne smete obsojati moje domovine, ki je vzela na svoje rame bolečino in grenko tveganje velike ga zgodovinskega eksperimenta." - Ko le ne bi tudi dru gi občutili na svojih ramah bolečin tega eksperimenta, tovariš Leonovi SPECTATOR va, oblečeni v slikovite slovenske narodne noše, pa sta nam ob spremljavi kitare dovršeno zapeli nekaj slovenskih narodnih pesmi. Po sporedu se je vršil ples in prosta zabava. Na sam glavni zletni dan, 27. junija popoldne, se je zbrala na Austin Boulevardu v Ciceru ogromna povorka preko tri tisoč članov raznih sokolskih delegacij, članstva, naraščaja in dece "Ameriškega Sokola", "Češke obče Sokol ske v zahraniči", Kanadskega Sokola, poljskega Falcona (Sokola), Slovaškega Sokola, Francoskega Sokola itd. Tudi delegacija Jugoslovanskega Sokola pod vodstvom referenta Osrednjega odbora za ZDA br.Ivana J.Drčarja se je udele žila tega sprevoda z ameriškim, jugoslovanskim in praporom buenosaireškega Sokola na čelu. Delegacija je bila od občinstva na vsej eno in pol milje dolgi poti burno aklamirana. Zopet so po dolgem času na ameriških tleh v bratski ljubezni korakali Srbi, Hrvatje in Slovenci - tokrat v novih uniformah jugoslovanskega ameriškega Sokola, ki je zamenjal tradicionalne rdeče srajce z belimi s sivo kravato in z na srčni strani prišitim, v svilo vezenim sokolskim em blemom, ki ga je zamislil br.Franjo Vadnal iz Pariza, starosta Sokolstva v latinski Evropi. Sprevod je zaključila izbrana častna četa mornarice Zedinjenih držav ameriških. Povorka se je pomikala po Cermak Roadu v Ciceru, centru češkega chigaškega Sokolstva, proti Hoffmanovemu stadijonu v Berwynu. Pod slavnostno, z ameriškimi in češkoslovaškimi zastavami okrašeno tribuno je povorka ob zvokih sokolskih koračnic v paradnem koraku pozdravila starešinstvo, zastopnike oblasti in goste in se končno zvrstila na stadijonu k slavnostni otvoritvi zleta. Godba je zaigrala ameriško in češkoslovaško državno himno, ki so jo zapeli tu di vsi telovadci in občinstvo. Po prisegi Zedinjenim državam ameriškim in Sokolstvu je zato določen tekač zanetil zletni ogenj in s tem otvoril telovadni nastop. Kljub neznosni vročini 99°F so se nastopi vršili gladko, kot smo jih na vajeni. Nastop se je zaključil s formiranjem emblema "Sokol" in spominske letnice "100" ob burnem aplavzu. Od meseca do meseca: EN DINAR = 0,710937 MGR. ZLATA Zgodovinski trenutek je napočil. Jugoslovansko gospodarstvo se je premaknilo za "eno nadstropje" viäje: planiranju je bil zadan smrtni udarec, socializem je znova "triumfiral". Nov menjalni tečaj je stopil v veljavo 26. julija, a razvrednotenje dinarja v odnosu 1 "nov dinar" za 100 "starih" bodo pričeli izvajati s 1. januarjem 1966. Ker v začet ku ne bo dovolj novega denarja v obtoku, bodo morali označevati cene na oba načina. Celoten proces zamenjave de narja bo trajal Štiri do pet let. Izdani bodo novi bankovci po 5,10,50 in 100 dinarjev ter kovanci po 5,10,20 in 50 para ter 1 dinar. Po novem tečaju bodo zamenjavali en ameriški dolar za. 1250 din, en kanadski dolar za 1156.25 din, en angleški funt za 3500 din, 100 avstrijskih Šilingov za 4807 69 diq, 100 francoskih frankov za 25318.71 din, 100 italijanskih lir za 200 din, 100 zahod no-nemških mark za 31250 din, 100 švicarskih frankov za 28586.45 din, 100 švedskih kron za 24162.94 din, 100 španskih pezet za 2083.33 din in eno finsko marko za 390.62 din. Navajam samo nekate re tuje valute, ker se naši čitatelji verjetno ne zanimajo za druge. Zvezna skupščina, ki je sprejela novo gospodarsko reformo, je potrdila, da bo v bodoče "osnovni kriterij za formiranje cen vpliv domačega in tujega trga". Sedanji sistem kontrole "ne bo več v rokah proizvajateljev, ampak trga". Ker se bodo, kot posledica razvrednotenja dinarja, cene dvignile za 24'7o, skupščina priporoča podjetjem, da dvignejo plače svojim delavcem in uslužbencem za 22alo. Penzije naj se povečajo za 23c/o. Povečajo naj se tudi otroške doklade. Cene se bodo predvidoma povečale za 14‘7o v industriji in rudarstvu, za 12<7o v kmetijstvu, za 26% v pro metu, za 22% v gradbeništvu in za 45% v drugih panogah - največ v surovinskih in nekaj manj v predelovalnih. Tarifna zaščita domače industrije bo trajala le do gotovega roka. Tarife se bodo morale znižati, kar bo dalo Jugoslaviji "možnost, da nadaljuje razgovore za sprejem v GATT kot polnopravni član in da se udeleži razgovorov v okviru tkzv. 'Kennedy Round'." Medtem ko je carina na uvoženo blago znašala doslej 23.29% vrednosti, bo znašala odslej 10.75%. Uvedeno bo strogo varčevanje, zlasti v pogledu proračunskih stroškov, na katere odpada sedaj 43% nacional nega dohodka, "kar je več kot pa v celo najbolj razvitih deželah". Mednarodni denarni sklad (International Moneta ry Fund) je potrdil, da novi tečaj "odgovarja realnim možnostim Jugoslavije in je izjavil, da je pripravljen pomagati s krediti". Novo reformo je skupščina sprejela v soboto 25.julija. 5e v toku debate pa sta bili v Washingtonu in v Londonu delegaciji Narodne banke, ki sta skušali doseči, da bi se kratkoročni zapadni krediti pretvorili v dolgoročne. Londonsko delegacijo je vodil Jože Brilej, član zvezne vlade. Sestala se je tudi z zunanjim ministrom Stewartom. KRAIGHER NE BO BREZPOSELN Najavljena gospodarska reforma je povzročila v Jugoslaviji velik preplah. Ljudje, ki so se upravičeno bali, da bo dinar devalviran, so navalili na trgovine in kupovali hrano in drugo blago, karkoli so pač mogli. Kasneje je ta naval malo popustil, ker ni bilo občutiti večjega pomanjkanja gotovih vrst blaga, toda ljudje so se še nadalje pridno zalagali "za vsak slučaj". Časopisi so bili vedno polni člankov o novi reformi. Zagrebški "Vjesnik u srijedu" je pisal, da bo odpuščenih iz raznih jugoslovanskih tovarn več kot 200.000 nekvalificiranih.delavcev, večinoma takih, ki so pred leti prišli z dežele. Nekaj odpustov je že bilo, a jih bo še več, ko bodo znane vse podrobnosti nove gospodarske reforme in ko bodo podjetja vedela, kako jih bo reforma prizadela. Gospodarska emigracija se bo še bolj povečala. Ko je podpredsednik Zveznega izvršnega sveta (vlade) Boris Kraigher, ki velja za gospodarskega strokovnjaka, go voril o reformi na jugoslovanski televiziji, je dejal, da morajo biti odstranjene sedanje neskladnosti v cenah, ko pre vladujejo po eni strani nizke cene surovin, reprodukcijskega materiala, kmetijskih pridelkov, transportnih in drugih storitev ter energije ter sorazmerno visoke cene končnih izdelkov, predvsem potrošnega blaga, na drugi strani. Širše vključevanje jugoslovanskega gospodarstva v svetovni trg bo pogoj za bolj intenzivno gospodarjenje. Dejal je tudi, da je sedaj zadnji trenutek, da se to izvede. Kraigher je poudaril, da bo reforma uspela, ker je jugoslovansko gospodarstvo doseglo zadostno stopnjo razvoja zanjo in pa, ker so velike rezerve v gospodarstvu. Tako je zdaj 2.000 milijard dinarjev neaktiviranih investicij, a v zalogah in nedokončani proizvodnji več kot 3 milijarde dinarjev. Bolje bi seveda bilo, če bi imeli ustrezne devizne rezerve, je priznal Kraigher, vendar pa bodo tudi rezerve v gospodarstvu zadoščale. Glavno je, da bo gospodarska reforma vodila k večjemu izkoriščanju zmogljivosti. Uvedli bi lahko drugo in tretjo smeno, ker je 50% do 60% zmogljivosti nedovoljno izkoriščenih. Obstojajo pa tudi velike možnosti za racionalnejšo porabo obstoječe delovne sile v kmetijstvu, rudarstvu in tercialnih dejavnostih v gostinstvu, turizmu itd. Kraigher je dejal, da so govorice o veliki brezposelnosti verjetno delo onih, ki bi radi preprečili nove reforme. Dejal je tudi, da so naravne nezgode povzročile v tem letu za okoli 400 milijard dinarjev škode, a v zadnjih treh letih, vključno skopski potres, za okoli 1000 milijard dinarjev škode. To bo povzročilo težave in vsakemu mora biti jasno, da bo treba začeti s splošnim narodnim varčevanjem - zlasti v splošni potrošnji in z administrativnimi izdat ki tako v upravi kot v gospodarstvu. Po podatkih zveznega zavoda za statistiko je bila industrijska proizvodnja Jugoslavije v prvi polovici tega leta 10% večja kot lani v isti dobi. To je 1% manj kot pa je bilo predvideno. Makedonska industrijska podjetja so dvignila svojo proizvodnjo za 14%, podjetja Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Črne gore za 12%, Srbije za 9% in Slovenije 7%. Junija je bil dosežen najboljši izvoz v tem letu: izvoženega je bilo blaga v vrednosti 26.5 milijard dinarjev, kar je za 5.5 milijard več kot lanskega junija. TRI DNI V STIHIJI Takoj drugi dan po prihodu iz Sovjetske zveze je Tito po vzgledu drugih oblastnikov obiskal poplavljena področja Vojvodine in Slavonije. Med prvimi so bili Kardelj, Ranković, Veselinov in Vukmanovič. Tito je obiskal Novi Sad, Vukovar in Osijek. Krajevni veljaki so mu razlagali škodo, katera je zares ogromna in o ukrepih, ki so bili pod vzeti, da se prepreči nadaljne povodnji. Po ogledu je Tito, ki je v Vukovaru salomonsko predlagal, da bi prestavili tok reke Vuke, ki se pri mestu izliva v Donavo - in tako preprečili nadaljne povodnji, odpotoval z Jovanko na Brione. Na nasipih je več ali manj delalo kakih 20.000 ljudi, v dobi največjih nevarnosti pa tudi do 40.000. Pomagala je tudi vojska. Po predhodnih podatkih znaša škoda po celi državi več kot 240 milijard din ("starih"). Končna škoda bo verjetno še večja, ker se reke v Vojvodini, Slavoniji in Baranji še niso vrnile v svoje struge. Ti podatki tudi ne obsegajo škode storjene na pohištvu in drugih predmetih in pa gospodarskim organizacijam, ki so morale začasno u-staviti delu, V Vojvodini znaša škoda več kot 50 milijard dinarjev. Samo Donava je tu preplavila 50.000 ha zemlje in 4400 hiš, od katerih jih je bilo 800 porušenih in 2700 drugih poškodovanih. V Slavoniji in Baranji pa so Donava, Drava in Vuka napravile škodo, ki se ceni na 52 milijard dinarjev. Tudi tu je bilo poplavljenih kakih 50.000 ha zemlje, okoli 7000 hiš, od katerih je bilo 3000 porušenih, druge pa so bile tako poškodovane, da so za zdaj neuporabne. Strahovito neurje s točo in viharjem, ki je v začetku julija zajelo večji del Slovenije, Bosne, Slavonije in Srbije pa je napravilo kakih 25 milijard dinarjev škode. Od tega v Sloveniji okoli 3 milijarde dinarjev. V Sloveniji je bilo najhujše okoli Postojne, v Loški dolini, okoli Ljubljane, Celja in na Dolenjskem. Vihar je razkril vse hiše v vasi Hru ševje pri Postojni, podrl precej gozda v Ravbar komandi in drugod. Po današnjem žargonu je neki kmet iz vasi Hru-ševje potožil novinarjem: "Tri dni smo bili v stihiji." Do sedaj so v Jugoslaviji in drugod v inozemstvu nabrali okoli 75 milijard dinarjev kot pomoč ljudem, ki so trpeli od povodenj v Vojvodini, Slavoniji in Baranji. Zavarovalna skupnost Jugoslavije pa pričakuje, da bo morala izpla čati 27 milijard zavarovalnine. To tudi kaže, da je bil le deseti del škode pokrit z zavarovanjem. Ker je vsa družbe na lastnina po zakonu zavarovana, bodo trpeli le privatni kmetje in drugi. V Sloveniji je bilo zavarovanega nekaj več. Tu bo zavarovalna skupnost Slovenije izplačala eno milijardo zavarovalnine. NOBENIH PRIDRŽKOV VEČ Tito in Jovanka sta se vrnila z uradnega obiska v Sovjetski zvezi L julija. Na beograjskem letališču je Tito dejal, da so Sovjeti zelo toplo pozdravili jugoslovansko delegacijo in da je Sibirija prelepa dežela, ki pa še ni dovolj naseljena. S sovjetskimi voditelji smo razgovarjali o naših dvostranskih odnosih, je rekel Tito. Ugotovili smo, da je še veliko možnosti za razširitev ekonomskih odnosov, kakor tudi odnosov na kulturnem in političnem področju. Ugotovili smo, da moramo razvijati našo ekonomsko kooperacijo. Ko smo govorili o mednarodnih odnosih, smo imeli več ali manj enake poglede o vseh važnejših vprašanjih. Vodilni sovjetski ljudje se trudijo za ohranitev miru. Tito je tudi poudaril, da ni zdaj v Sovjetski zvezi nobenih pridržkov do Jugoslavije več in da bi si želel, da jih tudi v Jugoslaviji ne bi bilo več napram Sovjetski zvezi. Pri tem ni omenil prof.Mihajlova. Skupna sovjetsko-jugoslovanska izjava o Titovem obisku pravi, da sta obe strani zaskrbljeni zaradi slabšanja med narodnega položaja, da obsojati ameriške agresivne podvige proti severnemu Vietnamu in da zahtevati njihovo takoj šnjo ustavitev. Jugoslavija in Sovjetska zveza sta tudi zainteresirani za zanesljiv sistem evropske varnosti in za miroljubno rešitev nemškega vprašanja. Obe deželi podpirati predloge o brezatomskih zonah v srednji Evropi in na Balkanu in menita, da se mora Organizacija Združenih Narodov okrepiti. Glede odnosov med partijama obeh deže}., obe partiji izražati pripravljenost krepiti svetovno komunistično in delavsko gibanje ter poudarjati potrebo po stalnem in tovariškem razpravljanju o najvažnejših problemih sveta. Tito je tudi povabil Brežneva, Mikojana in Kosigina, da obiščejo Jugoslavijo. Na koncu poročila naj še omenim, da je komisija, ki je raziskovala nesrečo v rudniku Kakanj, ugotovila številne tehnične pomankljivosti, ni pa mogla ugotoviti, katera od teh je povzročila nesrečo. IVAN STANIČ KLIC TRIGLAVA Uredništvo: 76 GRAEHE ROAD ENFIELD MIDDX Tel: ENField 5097 Uprava: RM / TRIGLAV LONDON W.C.I. KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar. Enoletna naročnina: Anglija: 1.4.0 Finska: 10.- Nemčija: 13.- Argentina: 500.- ( 1100.-) Francija: 12.- Švedska: 15.- Avstralija: 1.10.0 ( £A 3) Italija: 2000.- Urugvaj 50,- (110.-) Avstrija: 40,- Kanada: 3.50 ($7.00) U.S.A.: 3.50 ($7.00) Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih. Poverjeniki: Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W. Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316 Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Ristolantie 3 a 8, Helsinki, Finska Printed by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road. Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.