EL DINAMISMO MISIONERO DE LA IGLESiA EN LA HORA ACTUAL
CARTA DE PAULO VI AL CARDFNAL RENARD CON MOTIVO DE LA CONFERENCIA MISIONERA INTERNACIONAL, CELEBRADA EN LYON
(Continuacion.)
Pero no podemos quedarnos en esta simple constataciön. Tenemos que llegar a descubrir el origen de esta Hama. Es bien sabido como su celo misionero se alimentaba en una profunda vida interior: quiso entregarse totalmente al amor de Dios, con un espiritu de infancia, que prefiguraba el de Santa Teresita de Lisieux. Y esta generosidad mistica, fruto de la gracia del Senor, estaba enraizada en todo un contexto providencial de acon-tecimientos y relaciones que le ayudaron a desplegar esta vocacion. Gracias a esta generosidad descubriö y llevo a la practica sin dilacion gestos concre-tos y audaces: iquien no conoce el sistema del “ochavo”, sacrificado čada semana por las misiones, y despues esta genial organizaciön de donantes de decenas, centenas y miliares? Por otra parte, ella tuvo que afrontar mas que nadie, aceptar y superar en el amor, una serie de contestaciones, fracasos, humillaciones, abandonos, que imprimieron a su obra el signo de la cruz y su misteriosa fecundidad. bos congresistas de Lyon sabrän reconocer, en esta ofrenda a Cristo, en esta participacion en la vida de la Iglesia, en el com-promiso efectivo y en la paciencia evangelica, las caracteristicas esencia-les e insustituibles del apostolado.
La Obra de la Propagacidn de la Fe
La semilla modestamente sembrada por Marie-Pauline Jaricot se ha con-vertido en un gran drbol. La Obra de la Propagacion de la Fe se ha extendido sin cesar, juntamente con el afan catolico, es decir universal, en favor de todas las misiones. Hoy esta organizada en mas de 75 paises de los cineo continentes. Es una mutua ayuda espiritua.l y material de dimension eclesial. Junto con las Obras Pontificias de la Santa Infancia, de San Pedro Apostol y de la Union Misional del Clero, dependientes de la Congregacion para la Evangelizaciön de los Pueblos, la Obra constituye sin exclusivismos la ex-presiön y el instrumento privilegiado de la mision inalienable de la Iglesia: “Hevar a todos los hombres la luz de Cristo que r-esplandece en el rostro de la Iglesia” (Lumen gentium^ 1). No dudamos que la gran asamblea de Lyon tomarä viva conciencia de todo ello, y nosotros nos unimos de todo c o razo n a su accion de gracias.
Pero no os habeis reunido solamente para celebrar los meritos del pasa-do. Con el mismo entusiasmo y realismo que presidieron el nacimiento y desarrollo de estas Obras, debeis afrontar la totalidad de la problematica misionera, que afecta a estas organizaciones internacionales.
(Continuarä.)
NOVI ČASI ■ STARA LJUBEZEN
Kar neugnani smo v iskanju novih poti. Vročična sla po iskanju je zajela tudi misijonsko delo. Razmere v svetu se spreminjajo tako hitro, da je to kaj razumljivo. Tudi v misijonskem delu in v vzgoji misijonskih poklicev je treba iskati novih potov.
Danes je mogoče biti misijonar na zelo različne načine. Laiški misi-jonarp aanes z vsemi garancijami, da ne bodo izgubili ne deiavnih let ne pokojnine, lahko gredo v misijone za nekaj ler. Cvetni duhovniki se prijavljajo za določeno dobo, m ko se sami žrtvujejo za misijonsko aelo, 51 zaaobe nemalo skuseiij za dusnopastirsko deio v domovini, kar bo njihovo življenjsko delo. K.er je v revnih deželan stiska tako velika, boao mnogi začasni misijonarji morda opravili le predmisijonsko, socialno delo. Prepustili pa nadaljnje, cisto misijonsko delo — komu.-'
Vsekakor je treba pozdraviti dejstvo, da je danes mogoče iti v misi-jone praktično vsakomur, kdor le resno misli pomagati m ima iskren namen aeiati za božje kraljestvo, ne pa izživljati le svojin avanturističnih teženj, ■oda ob tem si moramo biti na jasnem, da bodo zelezno ogrodje misijonarjev na terenu le oni, ki bodo za vse življenje sprejeli misijonski poklic. lo vzemimo dobesedno: poklic. iNe gredo le za nekaj let v pomoč, ampak sP°zna|o za svoj življenjski poklic, za svojo življenjsko nalogo: biti misijo-nar. ^orje misijonu, psebno če je še vse v začetku, kjer bi se vsakih pet let menjalo osebje.
In še nekaj. Da, nova pota, nove oblike misijonarjev. A nekaj ostane, ce hočemo, da ne bomo v kratkem pričeli nekak „misijonski teater", ■lubezen mora ostati, tista pristna, „stara" misijonska ljubezen. Vodila naše staroste, vodila Barago in Knobleharja, in vodi in bo vodila še naPrej resnične misijonarje. Ta „stara" ljubezen bo garancija, da misi-$ko navdušenje ne zvodeni. Ko se zlasti v domovini med mladino agla-a smisel za misijonsko delo; ne smemo pozabiti podčrtati tega pogoja vsako resnično misijonsko delo in za vsak resničen misijonski poklic.
Prilagojeni novim časom pg s staro iskreno ljubeznijo do Kristusa, Cerkve in duš - Jo bo dalo zagona našemu misijonskemu delu in obudilo s*e novih misijonarjev.
F. S.
v
w
ŠKOF LENIČ OB PETDESETLETNICI
Dobil sem od svojega dragega sošolca, urednika KM Ladislava Lenžka obvestil« o zlatem Jubileju in obenem tudi prošnjo,naj pošljem pozdrav in blagoslov. Nocoj,ko smo konöeli praznik zavetnika naše stolnice, sem se spravil k pisanju.
Se dobro se spomnim zaöetka izhajanja Katoliških misijonov.
Bil sem takrat menda v petem razredu ljudske šole. Pri naši stari šjnonžiševi tett v Cerkljah,kjer sem takratpo smrti svojih staršev bival, so imeli narošene vse verske časopise in tako so tudi ,misi= Joni takoj zašli v to hišo. Z velikim zanimajem sem jih prebiral.
T romantični navdušenosti bi bil najraje ktar odšel v Afriko ali Azijo. Ko sem prišel leta 1925 v zavod sv.Stanislava, sem tam dobil za veroučitelja pobožnega profesorja Jerneja Pavlina,ki je bil navdušen misijonski delavec. Tam sem takoj postal poverjenik za KM v našem razredu. Prof. Pavlin nas je ob prostih dneh povabil, da smo namakali pri njem znamke in Jih sortirali. V drugem razredu sem se resno ukvarjal z mialijo,da bi šel v misijone. Še zdaj me včasih vest zapele, če nisem šel za božjim klicem. Tolaži me edino to,da tudi moja sošolca Janez K0pač in p. Marijan Valenčak.kl sta vsa storila,da bi bila misijonarja na Kitajskem, danes le ne moreta izvrševati tega poklica.
' Vesel sem,da Katoliški misijoni zunaj nadaljujejo lepo izročilo izpred 5° let. Vsi moramo biti misj.jonarski, sicer nismo kristjani, vsaj takšni ne,kakršne nas hoče imeti Kristus. Zato iz srca želim, da bi KM uspevali, navduševali in vzgajali za velike oilje,za katerimi so hodili naši veliki možje Baraga, Gnidovec. Kakšni pri» tlikavci smo vpričo njihl Pozdrav iz Ljubljane vsem urednikom in bralcem Katoliških misijonov. Božji blagoslov bodi z Vamil
Ljubljana, na Miklavževo 1972
"Katoliškim misijonom" ob z}.atem Jublte Ju
Škof dr. Stanislav Lenič ob birmanju na Dobravi v Sloveniji.
BESEDA NAiSTAREJŠE MISIJONARKE
s. KSAVERIJA PIRC OSU, Bangkok, Tajska
V prvem pismu, ki sem ga prejela iz domovine v Bangkok, mi je zlata mamica pisala, da je bil pri njej g. Tumpej in da mu je dala nekaj mojih pisem za objavo v Katoliških misijonih. Bilo je to leta 1924. Močno me je zaskrbelo, kako bo to, saj sem pisala samo za mamo. Ko je prišlo tudi urednikovo pismo in prve Številke Katoliških misijonov, sem videla, da je strah neutemeljen.
Katoliški misijoni so postali vez z domovino, s slovenskimi misijonarji in z vsem misijonskim svetom. Pred 50. leti smo misijonarji odhajali v misijone brez misli na povratek ali na obisk domovine. Vožnja z ladjo iz Evrope v Bangkok je trajala nad mesec dni. Zrakoplovov za osebni promet še ni bilo, ne radia, ne televizije. Katoliški misijoni so nam nadomeščali vse to. Redno so prihajali vsak mesec, mi sledili na Kitajsko in po osmih letih zopet nazaj v Siam.
Po Katoliških misijonih pa so prihajali tudi darovi. Ko sem bila na Kitajskem, mi je domovina poslala dragoceno monštranco in kelih, dar p. Valerijana Učaka, stolna kongregacija v Ljubljani pa krasen ciborij za 200 hostij. Pa tudi moja mama je marsikaj prinesla na uredništvo Katoliških misijonov zame. Tam so znali pošiljati in kljub velikanski daljavi so pošiljke srečno dospele.
Vsako leto je pa prišel v Swatov tudi ček za 5 funtov šterlingov. Katoliški misijoni so ga naslovili na banko, ta pa me je obvestila, naj pridtem po denar. Z veseljem sem hitela v precej oddaljeni denarni zavod. Pet funtov je bilo takrat 30 kitajskih srebrnikov, velikih, težkih. Uradnik mi jih je odštel na poslovno mizo: trije stolpci po 10. Kako pa naj jih ponesem domov? Nobene torbice nisem imela, žep bi se gotovo raztrgal ob tolikšni teži. Pri sosedni mizi me je opazoval prijazen Japonec. Od nekod je izvlekel precejšnjo škatljo in mi jo smehljaje ponudil. Z veseljem sem odhitela s srebrno težo domov. 30 kitajskih tolarjev je bil takrat denar! Mesečna vzdrževalnina za notranje gojenke je bila 5 srebrnikov. Sosestre so se z veseljem čudile: Vi Slovenci ste pa res posebni ljudje; kot ena družina ste; me tu smo različnih narodnosti, pa nobena ne prejema podpore od svojih rojakov...
Uredniku g. Tumpeju je sledil g. Godina, nato drugi, Katoliški misijoni pa so hodili svojo zmagoslavno pot. Bili so vedno lepši, zanimivejši, pritegnili so vedno več bralcev. Misijonski poklici so se oglašali. Tedaj pa je prišla druga svetovna vojna. V katastrofalnem požaru so zginili tudi Katoliški misijoni.
Komaj smo mi v Aziji spet dobili stike z domovino, so se že oglasili Katoliški misijoni. Od kje? Z južne poloble, iz Buenos Airesa. Neumorni g. Lenček jih je zopet obudil v življenje. O, kako sem pozdravila prvo številko! Misijonarji vseh kontinentov smo bili zopet povezani med seboj. Ko domovina ni smela več pošiljati paketov in denarja misijonarjem, so Katoliški misijoni organizirali v zamejstvu pomoč nam vsem. Z nečuveno požrtvovalnostjo so prirejali vsakoletne tombole in poživljali misijonsko misel pri vseh Slovencih zunaj ožje domovine. Katoliški misijoni še vedno nimajo vstopa v Slovenijo. Mogoče pa ni daleč dan, ko ga bodo imeli. Mislim, da se lahko častno uvrste med slovenske publikacije.
AD MULTOS ANNOS — NA MNOGA LETA!
V Aziji, v Afriki, v Avstraliji, v Amerikah, v Evropi
oče naš
vali, brali in širili Katoliške misijone.)
(Vsem, ki bodo v naslednjih 50 letih pisali in kupo-
Oče naš, kateri si v nebesih
v Aziji, v Afriki, v Avstraliji, v Amerikah, v Evropi: posvečeno bodi Tvoje ime, zaradi Jezusa, in v Svetem Duhu.
Pridi k nam Tvoje kraljestvo, ki čuva tudi vse po naravi dobrega za nove čase
v Aziji, v Afriki, v Avstraliji, v Amerikah, v Evropi.
Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji v Aziji, v Afriki. V Avstraliji. V Amerikah. V Evropi.
Tvoja volja je najboljša, a je ne razumemo in se je bojimo.
Vendar jo vsako odkritje resničnega, in dobrega, in lepega razodeva.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh, riž, koruzo,
tako da nam tekne
ln nas dela močne za smele podvige
v Aziji, v Afriki, v Avstraliji, v Amerikah, v Evropi.
Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, kadarkoli nas iskreno prosijo odpuščanja.
Iri ne vpelji nas v skušnjavo,
da ne bomo prepuščeni le svojim močem
v Aziji, v Afriki, v Avstraliji, v Amerikah, v Evropi.
Temveč reši nas hudega, zaradi katerega toliko trpimo v Aziji,	v Amerikah,
v Afriki,	v Evropi.
v Avstraliji,	Amen.
Vladimir Kos DJ, Tokio 55
ZGODE IN NEZGODE
IZ PETDESETLETNE ZGODOVINE KATOLIŠKIH MISIJONOV
V BEGUNSTVU IN IZSELJENSTVU
Tu se nam pretrgajo zadnje sledi izhajanja Katoliških misijonov v Sloveniji. Vse kaže, da novi letnik ni več izšel, ker so bile razmere že prenapete, pretežke. Spomin sam je prenezanesljiv, da bi mogli z gotovostjo registrirati zadnji izdih Katoliških misijonov v domovini.
Maja meseca naslednjega leta 1945 so Katoliški misijoni doživeli drugi smrtno nevarni udarec. Pred zavladanjem komunistične oblasti in terorjem v Sloveniji se je urednik in upravnik Katoliških misijonov umaknil iz Slovenije, razmere pa, ki so nastopile, tudi v domovini ostalim misijonskim strokovnjakom in gorečnikom niso dopuščale nadaljnjega izdajanja tega zgolj misijonskega glasila, še manj izvajanja misijonske akcije okrog njega.
Da so se v begunstvu in izseljenstvu mogli obnoviti Katoliški misijoni, je bilo pred vsem mogoče zato, ker so se umaknili iz domovine številni duhovniki in kulturotvorni krogi sploh in pa da je odšel lep del slovenskega iskreno vernega in cerkveno čutečega ljudstva. Posebno pomembna je bila pa okoliščina, da je odšel v begunstvo tudi urednik lista, ki je bil tik pred vojno doma pač najaktivnejši misijonski delavci, kajti po nasilni smrti „očeta slovenskega misijonstva“ dr. Lamberta Ehrlicha je bil i vodja škofijske Misijonske pisame i vodja misijonske akcije slovenskih lazaristov. Kot tak je bil pač vsestransko poklican, da nadaljuje slovensko misijonsko delo v svobodni tujini, ko ga ni bilo mogoče nadaljevati v po komunizmu zasuž-n.jeni domovini. Božja Previdnost je na svoj način čula nad razvijajočo se slovensko misijonsko akcijo.
V begunskih taboriščih so bili dani mnogi pogoji, da se je v okviru splošnega živega duhovnega življenja uveljavila tudi misijonska akcija na vse načine, seveda v malem. Tako so izhajali najprej v taborišču v Sene-galiji, nato pa v Rimu takozvani Begunski Katoliški misijoni, kajpada le kot razmnoženina. A sodelavci so se potom njih ohranjevali v akciji in list je bil med begunci prisoten ne le s pojavo, ampak tudi z idejo. V taborišču so izšle kake štiri številke in v Rimu prav tako štiri ali pet številk, skupaj 250 strani velikega pisarniškega formata. Teh Katoliških misijonov ne štejemo kot letnike, pač pa kot dokaz navzočnosti misijonstva v begunstvu.
A čas begunstva z nujno nestalnostjo se je kmalu sprevedel v izseljenstvo. V letu 1948 so begunci v stotinah odhajali preko morij, večinoma v Južno in Severno Ameriko. Urednik KM je bil že 23. decembra 1947 v Buenos Airesu. Prvega pol leta je kot lazarist živel in delal v Marijinem narodnem svetišču v Lujanu (ki ga vodijo lazaristi). Od tam se je po večkrat tedensko podajal v Buenos Aires, da je sodeloval pri reševanju najtežjih problemov novo nastajajoče politične emigracije. Takoj je tudi začel pripravljati obnovo Katoliških misijonov, h čemer ga je krepko priganjala okoliščina, da so že iz begunstva, iz Italije odšli v misijone takoj po koncu vojne številni novi slovenski misijonarji, katerih pot je bilo treba slediti in jim stati vsestransko ob strani, vsaj iz izseljensva. Tudi so se počasi
začeli oglašati misijonarji iz vseh kontinentov, ki so bili ves čas vojne odtrgani od domovine, pa so z žalostjo zaznali, da se je po vojni obličje domovine zelo spremenilo. Ob dejstvu, da domovina v prvih letih ni mogla nič oprijemljivega misijonskega storiti, razen da je molila in trpljenje darovala zanje, se je utrdila ideja, da morajo rojaki v izseljenstvu z misijonsko akcijo Vfiaj malce nadoknaditi to, česar domovina ni bila v moči delati. Tako je bilo nadaljevanje KM v izseljenstvu več kot zadosti utemeljeno.
Tako se je zgodilo, da je ob slovesu na Kitajsko dr. Janez Janež iz Buenos Airesa odhajal s prvo številko izseljenskih Katoliških misijonov v rokah. To je bilo v začetku maja 1948 in bo torej maja 1973 ne le 25-letnica dr. Janeževega misijonskega delovanja, ampak istočasno tudi petindvajsetletnica izseljenskih Katoliških misijonov, ki torej letos slave dvojno obletnico: 50-letnico ustanovitve in 25-letnico obnovitve.
Obnovljeni Katoliški misijoni so na čelni strani prinesli podobo škofa Barage s podpisom: Z Baragom na čelu obnavljamo Katoliške misijone. Na naslednjih straneh pa je v uvodniku stalo po začetnih razglabljanjih o važnosti misijonske akcije tole zapisano:
„Slovenski protikomunistični begunci s prihodom na cilj svojega begunstva, v svobodne ameriške dežele, zlasti Argentino, postajamo slovenski izseljenci z vedno bolj urejenim, normaliziranim življenjem, prilagojenim novim življenjskim prilikam, v katerih želimo obnoviti in celo obogatiti vse naše vrednote, kulturne, socialne, narodne in verske. Med posebno cvetoče slovenske verske vrednote moramo prištevati našo misijonsko akcijo, katero moramo tu gojiti, jo razviti in to zlasti potom velesile — tiska, Katoliških misijonov.“
To je bil XXII. letnik Katoliških misijonov, 25 let po ustanovitvi. Izhajal Je povsem samostojno, prav tako tudi XXIII. letnik, a s pripombo — radi oblastvenih predpisov - da izhaja kot priloga „Duhovnega življenja“. Letniki se zdaj niso več končavali v septembru, kakor v domovini, ampak se je Vsak letnik zaključil z decembrsko štvilko in od prenosa izhajanja v izseljenstvo Katoliški misijoni beležijo letnike po koledarskem letu.
POVEZAVA Z „DUHOVNIM ŽIVLJENJEM“
V štiriindvajseti letnik so stopili Katoliški misijoni še tesneje povezani s splošno izseljensko duhovno revijo „Duhovno življenje“: sicer poseben list, *o bili v istem sešitku z DŽ. Takole stoji na čelni strani prve številke KM XXIV. letnika:
„Triindvajset letnikov imajo slovenski Katoliški misijoni za seboj. Vso to dobo so izhajali kot samostojno glasilo in glasilo slovenskega mi-sijonstva. V štiriindvajseti letnik vstopajo kot del „Duhovnega življenja”, vendar tako, da jih še vnaprej izdaja in urejuje Misijonska družba sv. Vincencija Pavelskega. Ta spojitev obeh listov, ki se je zgodila največ zaradi večje enotnosti našega duhovnega tiska in njega poslanstva, bo na vse strani koristna. „Katoliški misijoni“ ne le da nič ne izgubijo, ker ohranijo isti obseg kot preje, ampak celo pridobijo, kajti skupno z „Duhovnim življenjem“ bodo dosegli veliko večje število bravcev in tako še uspešneje vršili svoje poslanstvo med rojaki. „Duhovno živ-•jenje“ s spojitvijo tudi pridobi: na vsebini, bogatiji, pestrosti.“
Izvedba tega sožitja dveh listov je bila tedaj toliko lažja, ker je bil urednik obeh listov eden in isti. V tem sožitju so izhajali Katoliški misijoni tudi v naslednjem letniku.
A izkušnja je pokazala, da v gotovih pogledih ta zveza dveh listov, enega splošno versko vzgojnega in drugega specifično misijonskega ni bila posrečena. Najbolj se je to čutilo ob dejstvu, da rojaki v Združenih državah, v Kanadi in v slovenskem zamejstvu niso potrebovali „Duhovnega življenja“, ker so imeli povsod svoje krajevne duhovne liste, pač pa so si želeli le „Katoliških misijonov“, ki so pa bili za vse Slovence en edini list misijonskega značaja. Tako je XXVI. letnik Katoliških misijonov spet povsem samostojen. Jubilejni XXV. letnik v skupnosti z Duhovnim življenjem je ostal kot jubilej neopazen.
SPET SAMOSTOJEN LIST
Naslednji letniki od tedaj do danes skoraj še niso zgodovina. Tudi list v tem času ni doživel bistvenih sprememb, ampak je skušal ostajati zvest svojemu poslanstvu: čeprav izdajan in voden po lazaristih, biti splošen slovenski misijonski list, glasilo papeških misijonskih družb in vseh slovenskih misijonarjev. Kot tak je bil in je ne le od vseh misijonarjev in redovnih misijonskih družb, ampak tudi od uradnega vodstva slovenskega izseljenskega in zamejskega dušnega pastirstva sprejet kot nekaka „pomožna sila“ za misijonsko akcijo.
Omeniti je treba še, da so v prvi dobi izhajanja v Argentini Katoliški misijoni izdali dva Misijonska koledarja in en Misijonski zbornik in da so eno, dve leti izdajali posebno misijonsko prilogo za otroke „Mladi misijonar“.
UTRJENI TEMELJI
Posebno utrditev izhajanja lista in misijonske akcije sploh so Katoliški misijoni dosegli, ko so se slovenski lazaristi kot slovenska redovna skupnost organizirali in ustanovili leta 1957 v Slovenski vasi v Lanusu takozvano Baragovo misijonišče kot nekako nadaljevanje Misijonišča v Grobljah pri Domžalah. Ta postojanka slovenskih lazaristov je bila po svojih članih in kar zadeva lastništvo že od prvega početka s posebno družbeno pogodbo zadeva jugoslovanske province Misijonske družbe, a je spadala pod pred-stojništvo argentinske province. Leta 1971 pa je vrhovno predstojništvo Družbe v Rimu določilo, da je od tedaj naprej Baragovo misijonišče v vsem, tudi v cerkveno pravnem poglodu del jugoslovanske province, kar je ne le najvišje priznanje Družbe ustanovi in njenemu prvenstveno misijonskemu poslanstvu, ampak tudi najtrdnejši temelj in garancija nadaljnjemu obstanku slovenskih Katoliških misijonov.
* * •*
V posebno veselje je Katoliškim misijonom, da more njih oče Andrej Tumpej CM še tu, na tej božji zemljici s svojim otrokom praznovati zlati jubilej. Blagi zlatomašnik, nad osemdesetletni, a še vedno delovni starček lahko s Simeonom govori nebeškemu Očetu: Zdaj odpusti, Gospod, svojega služabnika... Kajti videle so moje oči Tvoje zveličanje, ki si ga pripravil vsem narodom... tudi po Katoliških misijonih.
Hvaljen bodi Bog!	L. L. CM
OD RICCI J A DO KONCILA
FRANC SODJA CiM (Nadaljevanje)
ZMAGA AKOMODACIJE PO SVETOVNI VOJNI
Med tem so se razmere spremenile. Hud odpor se je polegel, čeprav je imela njegova metoda še dosti nasprotnikov.
Kitajska revolucija leta 1912 je ustvarila novo ozračje, svetovna vcjna je zadala udarec evropeizaciji. Kitajska je stopila v krog svetovnih držav. Še bolj pa se je položaj spremenil, ko je spregovoril Rim, ki je vedno ščitil Lebbeja. Benedikt XV. je ostro nastopil proti evropeizaciji in politiki kolonialnih držav na misijonskem področju v svoji okrožnici „Maximum illud“, ki jo je v glavnem inspiriral prav Lebbe. Propaganda je v instrukciji iz 6. I. 1920 jasno spregovorila: ,„Iz misijonskega delovanja naj narodi jasno spoznajo, da misijonarji niso poslanci svetnih sil, ampak imajo pred očmi samo zveličanje duš, oznanjevanje resnice in srečo narodov.“
In da bi se te nove smernice svetega sedeža tndi izpolnile, je bil ieta 1922 poslan na Kitajsko prvi apostolski delegat Celzij Constantini. Pij XI. je v ustanovnem pismu delegature poudaril, da pošilja delegata iz ljubezni do kitajskega naroda, zato da bi se misijonsko delo poenostavilo in da bi se poživilo. S tem je bil dan uraden dokument, ki izpričuje stališče Rima do Kitajcev in kitajske kulture. Takoj nato so sledila dejanja. Leta 1924 sta bila imenovana dva Kitajca za apostolska prefekta, in še isto leto sta se udeležila plenarnega koncila v Šanghaju.
Toda misijonarji niso takoj poslušali Rima. NaCelno niso nastopali proti domačim duhovnikom in škofom, a izpodbijali so sposobnost Kitajcev za škofovska mesta. Vse te predsodke je Pij XI. pobil v svoji okrožnici „Rerum eclesiae“ (28. II. 1926). In še istega leta je 15. julija v pismu na kitajske škofe zavračal negativno stališče nekaterih misijo-aarjev in misijonskih predstojnikov. To negativno stališče je imenoval necerkveno in škodljive za misijon in priznanje vrednot kitajske kulture in širokosrčno prilagojevanje misijonarjev edino pravilno stališče. Krono svojemu prizadevanju, da bi premagal zastarele nazore, je postavil s posvečevanjem šesterih kitajskih škofov v Rimu 28. X. 1926, pri katerem je bil navzoč z veliko radostjo tudi Lebbe in kot podložnik enega izmed njih z njimi vred odšel na Kitajsko.
W';;v
Kako drugače gledajo danes na akomodacijo: kardinal Yu Pin na Taiwanu (Formoza) zažiga kadilne paličice - pri katoliški liturgiji.
NA NOVI POTI
Navodilom Rima in apostolskemu delegatu na Kitajskem so sledili misijonarji. Zlasti so bili seveda novega gledanja veseli kitajski duhovniki in škofje. Med njimi je bil veliki zagovornik papeževih in delegatovih idej bivši minister in diplomatski zastopnik v Švici Lu Cengajan, ki je vstopil k beinediktovcem v samostan sv. Andreja v Brüggeu.
Isti je na 7. misiološkem tednu v Louvaineju, kot koreferent pred stojnika sheutistov, ki je govoril o ovirah kitajskega misijona in pokazal predvsem na senčne strani Kitajcev samih, v svojem koreferatu poudaril, da so misijonarji zaradi slabega Znanja kitajščine nesposobni
prodreti v kitajsko kulturo in zato se ne morejo vživeti v kitajski narod in se mu ne zadosti približati. Zato pa tudi enostransko presojajo vrednost naroda in kulture.
Prav tako so kitajski škofje v svojih pastirskih pismih začeli razglašati Pove smernice in kazati lik pravega novodobnega kitajskega misijonarja. Začele so izhajati knjige, važne zaradi svoje znanstvene temeljitosti in nove smeri. Niso se pa ozirali samo na staro kitajsko kulturo, ampak na nove kitajske razmere. Zavzeli so pozitivno stališče do Sunjatsenovega socialnega nauka, ki je odkrito protikomunističen, tkim delegat Constantini je dejal v svojem govoru na milanski univerzi 11. maja 1931.: „,Zdi se nam, da moremo prisoditi tej teoriji pravo anti-komunističnc vrednost, ki nikakor he nasprotuje katoliškim načelom.“ P- Pascalu d’Elija S.J. v Šanghaju se imamo zahvaliti za popolni prevod tega dela. Ta prevod z odličnimi pripombami, kakor knjiga, ki jo je napisal njegov kitajski sobrat P. Jožef Siu, sta bili deležni vladnega priznanja. Tudi sinodalna komisija je sklenila izdati ljudsko izdajo socialnega nauka Dr. Sunjatsena s primerjavo s katoliškimi socialnimi načeli.
Na tehniški visoki šoli v Tiencinu so se posvetili študiju modernega kitajskega prava. V zbirki „Droit Chinois Moderne“ je izšlo do leta 1938 30 zvezkov, kjer priobčuje jezuit P. Thery znamenit in upoštevan komentar k novemu kitajskemu pravu.
Da bi si misijonarji med seboj pomagali k izvedbi novih smernic, jim je služila „Collectanea Commissionis Synodalis“, mesečnik, ki prinaša študije o akomodaciji, o krščansko-kitajski umetnosti, slikarstvu 'n o vseh panogah misijonskega dela. Tu so dobivali misijonarji poročila in Praktična navodila za svoje delo. Vsemu je dajala osnovni ton ljubezen đo Kitajcev.
Univerza v Pekingu „Fužen“ je začela leta 1935 izdajati „Mokiu-menta Sinica“ (Journal of Oriental Studies), list je bil na znanstveni 'isini in je neprestano poglabljal sinološki študij. V Šanghaju pa so jezuiti iz svojega središča Cikaveja izdajali „Variete Sinologique“. To le vrsta monografij o kitajski zgodovini, kulturi in verstvih. Do izbruha japonsko-kitajske vojne je izšlo 02 zvezkov.
Poleg tega celotnega zadržanja misijonarjev do kitajske kulture, ki Razodeva popolno zmago akomodacije v kitajskem misijonu, poleg zlnan-Rtvenega dela na sinološkem polju naj omenimo še ustanove za študij kitajskega jezika, delo za domače duhovnike in kitajsko-krščansko umetnost.
(Sledi.)
VZGOJA DOMAČE DUHOVŠČINE
KAREL WOLBANG CM, Združene države (Nadaljevanje)
TADEJ ODUOL OLUOCH
11. maja je sporočil generalni vikar škofije Kisumu, da priporočata S Škofom za dobrotnika g. Jožeta Černaka v Argentini „obetajočega mladega fanta iz II. letnika filozofije, ki se piše Thaddeus Oluoch." Prilaga tudi njegovo osebno pismo zahvale za svojega dobrotnika in fotografijo bo poslal, čim bo na razpolago. Dodaja še prošnjo: „Prosim, zagotovite Vaše in naše dobrotnike, da bo zagotovo ostala vez molitve in spomina med nami in vsemi, ki nam pomagajo preskrbeti za Cei'kev več mladih duhovnikov. Kristus mora biti vesel teh skupnih naših na-porov."'	,	, t
Dan kasneje piše dobrotniku samemu o položaju pri vzgoji domače duhovščine „Dragi gospod Černak! Vaše ime mi je bilo dano po velikem pomočniku in dobrotniku Fr. Wolbangu C. M., kot eden, ki bo podpiral enega naših bogoslovcev, Thaddeus Oluoch-a na peti v duhovništvo v letih priprave.
V naši mladi Cerkvi v Keniji ima sveti duhovniški poklic upravičeno veliko privlačnost za naše mlade fante. Ve’ndar zaradi velikega uboštva v družinah, že sama misel stroškov za bogoslovsko vzgojo mnoge preplaši. Vedo, ne da bi jim kdo to posebej dopovedoval, da njih lastne družine in starši sploh ne morejo in niso voljni pomagati. Razumljivo je, da ne morejo, toda težje je za ljudi razumeti, kako da bi ne bili voljni. Posebno za vse, ki niso tem ljudem blizu ali niso delovali med njimi. Celo razložiti ni to lahko.
Najprej mnogi gledajo na Cerkev kot nekaj uvoženega v Afriko ■od zunaj. In medtem ko starejši, rod, ki ni bil toliko šolan, razume, da je Cerkev napravila zanje veliko dobrega, je vendar še daleč od razumevanja, da bi prevzeli vso odgovornost in poskrbeli za svoje lastne duhovnike in 'njih vzgojo. Mnogi jasno vid'jo, da prinaša duhovništvo zanje same v resnici mnoge duhovne in materialne dobrine. Toda prepričati jih, da je to NJIHOVA CERKEV in da je NJIH OBVEZNOST graditi na postavljenih temeljih, je še zelo težko. Bog je očividno vzel ta problem v svoje roke in poskrbi sproti med božjim ljudstvom za poklice. Toda nekaj časa jim bomo morali stati ob strani gmotno. Zato Vam predlagamo našega fanta Tadeja Oluccha za Vašo ljubeznivo in velikodušno podporo. Zagotavljam Vas o naših stalnih molitvah in spominu. Iskreno Vaš v Kristusu, David Twomey, generalni vikar.“
Bogoslovec Tadej dobrotniku sebe predstavi, da je drugi otrok družine Oluoch. Ima še enega brata in dve sestri. 4 leta je študiral v malem semenišču. V veliko semenišče sv. Tomaža Akvinca je prišel v januarju 1971. Uspešno je zaključil akademsko leto. Zahvaljuje se za duhovno in finančno pomoč,, ki mu jo je posredoval. Prepričan je, da bo njegova družina zanj molila in pomagala, da uspe. Osebno je prepričan sedaj, da želi postati duhovnik, in Boga prosi, da bi vztrajal in sčasoma Postal še bolj odlo'čen na tej poti. Lepo kc'ačuje: ,,Vem„ da tovrstna pomoč mora priti od nekoga, ki ima velikodušno srce, polno ljubezni in pripravljenosti, da se razdaja za druge. Vem, da ima večina ljudi težnjo, da zase obdržijo in ohranijo lastnino in premoženje, ki ga imajo. Težko je razdajati jo drugim. Gotov sem, da Vi žrtvujete vse to v imenu Kristusovem. Saj On sam je dejal, da ,kar storite komu izmed najmanjših bratov, storite meni samemu1. Želim Vam in vsem Vašim v družini blagoslovljen Božič in uspešno Novo leto. Končno Vas zago-mvljam, da bom vedno in stalno molil za Vas, da bi Vam Gospod poda-ril dolgo življenje in uspešno delo. Dokler ne bova spet brala najinih pisem, ostajam iskreno Vaš
Thaddeus Oluoch.“
ŽIVLJENJSKA PROBLEMATIKA IN DELO BOŽJE MILOSTI
Kadar pošljemo v škofijo Kisumu novo denarno pomoč za vzdrževanje bogoslovcev, ne pozabimo prositi za molitve, za katere se vsi dobrotniki Posebej priporočajo. Probleme imamo vsi in samo božja milost nam jih lahko pomaga prav in pravočasno rešiti. 14. septembra 1971 je na moje Pasmo misijonar Twomey začuden odpisal:
..Ne vem, kje ste to pobrali, da sem jaz Škot! Ne„ Irska je moja domovina! če že govorimo C' velikih družinah: pri nas nas je bilo 10 otrok - 5 nas je šlo med redovnike; dva sva duhovnika; tri dekleta pa so redovne sestre - vsi smo še živi in svoje delo zvesto opravljamo, Bogu hvala! Res, nekateri se že staramo, a zdi se mi, da bomo zmeraj našli zadosti koristnega posla, di kler bomo pri življenju. Pravkar sem bral v irskem časopisu pcsmrtnico za dobro ženo, ki je bila še uspešnejša kot moji starši: imela je osem sinov - vsi so bili duhovniki. To družino £em poznal, preden sem šel v Afriko. Zdi se mi, da je imela svetovini rekord v kategoriji duhovniških poklicev.. .“
Družini enega od dobrotnikov v Minneapolisu je pisal g. Twomey 16. aprila v zvezi z bogoslovcem, ki ga vzdržujejo, med drugim tudi o Problematiki duhovniških poklicev med domačini: „Predvsem se Vama želim zahvaliti za zelo dobrodošlo pomoč, ki sta jo poslala po g. K. W. za Gabriela Lumbasi Wekesa, našega semeniščnika. Doslej mnogo obeta; *ma pa pred seboj še pet let do posvečenja.
Včasih si mislim, dn je skoraj čudež;, kadar škof koga teh zamorskih mladeničev posveča v mašnika. Pa naj brž dodam, da je skoraj polovica vseh 13 škofov v naši kenijski državi zamorskega rodu. In rad bi pribil: delujejo izredno učinkovito!
Ce človek gleda mizerne okoliščine, iz katerih ti duhovniški kandi-datje pridejo; 'če poznaš njihove družine; pa če zraven veš, kako ga domači gledajo pri šolanju samo z očmi, kdaj bodo od njegovega študija kaj imeli; pa zraven pomisliš še na vse mn govrstne skušnjave, ki jih mlademu teologu namenoma stavljajo na pot, da bi ga po končanem študiju odtegnili poklicu, vse to prav do tistega dne, ko je posvečen -tedaj zares čutiš, da je samo v Afriki in pod posebnim varstvom božje Previdnosti možen tak čudež mašniškega posvečenja.
Staršem se seveda niti zasanja ne, da bi bilo treba fantom lepo in prav finančno pomagati pri študiju. Pa tudi študentje sami vedo, da se jim ne bo mogoče kar tako iztrgati zakoreninjenim in tradicionalnim družinskim navadam, saj od njih pričakujejo pomoč za mlajše ne le ožje njihove družine, marveč cel rod. Mnogi to tudi store s pomc'čjo skromnih dohodkov za lastno življenje, ki jih domači duhovniki pač imajo.
A kljub tem osebnim težavam utemeljeno upamo, da bomo zmožni vzgojiti in formirati več afriških domačih duhovnikov, kot pa bi jih tuji misijonarji mogli poskrbeti iz svojih dežel za nas. Gmotne težave bodo seveda zmeraj naš veliki problem, saj je treba za skopo število duh» vnikov, ki bodo nekoč posvečeni, vsako leto vzdrževati v malem semenišču 200 fantov in njihove profesorje. Mnogi teh gojencev bodo po končani gimnaziji iz prej omenjenih družinskih razlogov odšli po svetu v najrazličnejše službe: zapustili bodo semenišče, ki jim je vstop v resnično življenje omogočilo...“
Pogled na nekatera poslopja misijona o. Franca Zagorca v Butiti (Uganda)
(glej stran 91!)
]
Mladina bo odločala bodočnost svojih dežel. Posebno važno vlogo bo igrala mladina misijonskih dežel, pa naj bodo izobraženci ali delavci. Zato je tako važno, da se krščanstvo zakorenini v srcih mladih.
OAZA MIRU V DEŽELI TAJ
Piše a. Ksaverija Pirc, OSU, Banjfkog, Regina Mundi,, 25. jul. 1972.
Ob poti iz Chiengmai-a proti letališču, kake pol ure avto-vožnje, stoji napis velikih črk: Vat Umong. Zavili smo na levo, na ozko poljsko pot, razmočeno po včerajšnjem dežju. Grmičevje in drevje je postajalo vedno gostejše in po kakih 20 minutah smio zavozili skozi železna vrata z napisom: Vat Umong. Objela nas je tišina gozda velikih dreves in mogočnih šopov bambusa. Pot je bila lepa, kamenita in se je počasi dvigala. Tu in tam smo opazili kako kočico med drevesi: samostanske celice boncev in bonk. Ptiči vseh vrst so žvrgoleli in se preletavali po grmičju. Pot se je razširila v precejšnje križpotje. Ustavili' smo avto in že je prihitela od nekod bonka PenGaj,, naša nekdanja učenka. Vedela je, da pridemo. Včeraj smo 'namreč vprašale v hiši njenih staršev, bogatih trgovcev, po kateri poti se pride do Vat Umong-a. Takoj so ji sporoGili in ji poslali tudi nekaj steklenic oranžade, da nas bo imela s čim pogostiti. Naša Penčaj,, dasiravno je že 15 let bonka, je še vsa mladostna in je bila silno vesela 'našega obiska. Takoj je bila pripravljena, da nam razkaže samostansko naselbino.
To je zemljišče 24 hektarov. Okrog krasnega jezera valovijo nizki griči, pokriti z gostim drevjem; vmes pa so stezice na vse strani. Te so obrobljene s tablicami z napisi globokih misli. Naj jih navedem nekaj: Zakaj si rojen? Današnji dan je boljši od jutrišnjega. Greh je največja nespamet. Kdor pravi, da vera nima odnosa do dela,, ne razume vere. Kdor prav razume svojo vero, bo razumel tudi vero drugih. — Vsi ti napisi, 100, ali mogoče več,, so v treh jezikih: sijamski, angleški in kitajski. Sem namreč prihajajo iskat miru in duševnega oddiha ljudje raznih narodnosti. Ob jezeru smo videle na klopici dva mlada moža z glavo med rokami v globoki' zbranosti. Kup knjig je ležal poleg na travi. Bila sta bržkone visokošolca.
Nismo še bile daleč, ko ske<2i opica z nekega drevesa in potegne sestri Stanislavi1 kopreno raz glave. Penčaj je brž skočila za opico in ji otela kopreno. Kaj,, ko bi jo ta odnesla na vrh kakega drevesa? Seveda, posebna nesreča ne bi bila, saj dandanes so redovnice mongo-kje gologlave Vendar smo odslej nekoliko pazile na kričečo jato opic, ki nas je spremljala ves čas s pravo opičjo radovednostjo.
Sredi te oaze miru je pagoda. Prijazen bonec nas je sprejel in je z veliko gorečnostjo za'čel razlagati neštevilne slike, ki so pokrivale

Jezero v ,,Oazi miru“ Vat Umong. Spodaj: Hišice samotarjev in samotark
v „Oazi miru“.
stene od vrha do tal. Bile so vse verske vsebine. Mnoge, in sicer naj-lepže, so ponazorovale Gospodove izreke po evangeliju sv. Mateja. Bo-nec nam je razlagal: „Kdorkoli ustvari sliko verske vsebine, jo lahko razstavi tu. Ta lepa olja so večinoma dela študentov, ki iščejo pot k Resnici.“
Takoj za pagodo se dviga hrib in na njem razvaline prvotne naselbine boncev na tem kraju. Dobro je pa še ohranjena podzemeljska pot skozi hrib. Na stenah je na marmornatih ploščah popisana zgodovina Vat Umong-a. Takole se glasi v skrajšani obliki.
Leta 1296. A. D. je kralj Mengrai ustanovil mesto Chiengmai. Sezidal je pagodo in okrog nje samostan borcev. Imenoval ga je Vat Umong Thera Chandra ali samostan enajstih šopov bambusa. Naslednja stoletja so prinesla vojske in nemire in tempelj je začel razpadati. Menihi so se selili drugam. — Leta 1947, pa ga je skupina premožnih laikov zopet obnovila. Na čelu jim je bil oče naše nekdanje učenke. Pen-čaj, bogat trgovec v Chiengmai-u. Trgovino in obširno posestvo je prepisal sinu, zase pa si je zgradil samostansko hišico v okrilju pagode. Sedaj je tu 12 večjih in manjših hišic, nekatere povsem moderne cementne stavbe, druge preproste, lesene. Nekdo je svojo krasno, leseno hišo v sijamskem slogu dal pripeljati sem, sam pa si je sezidal v mestu betonsko. Sem prihaja na „oddih.“
Sest bonk živi stalno tu in sedem boncev, vsak v svoji hišici med gostim drevjem. Včasih jih je pa tudi do 16 takih, ki prihajajo le za 3 mesece. Pred kratkim je mati Penčaj-e tudi sledila možu in hčeri v samoto. Sedaj živi tu v svoji hišici. — Presenetil nas je pogled ha starejšo Angležinjo v evropski obldki in širokim slamnikom. Prijazno nas je pozdravila in pojasnila, da je prosila tu za vstop za 3 mesece, ker išče miru. Pa je nekoliko, razočarana. „Tu so vedno zapet kake bučne slovesnosti pozno v noč. Romarjev je vedno mnogo.“
Ko smo še bile tam, sta pripeljala 2 velika avtobusa kakih 80 učenk osme gimnazije neke velike 'čijenmajske šole. Prišle so prosit Budo za pomoč pri bližnjih izpitih. Takoj so nas obkolile in se veselile, da tudi evropske redovnice posečajo Vat Umong, oazo miru.
Penčaj nas je zopet in zopet prijazno vabila: „Če želite opraviti duhovne vaje v samoti z Gospodom, pridite sem. Dali vam bomo hišico in prehrano. Seveda, postelj nimamo. Vsi tu spimo le na bambusovih preprogah na tleh. Za zglavje imamo kamen. Pa se tako tudi mirno spi.“
Katera je sila, ki daje vsem tem samotarjem moč, da vzdržijo tako trdo življenje z veseljem in zadovoljstvom?
Najstarejši del samostana boncev v Vat Umong; vhod v podzemsko pot. • Bonka Penčai v civilni obleki poleg podobe svojega očeta. Redovno haljo odenejo bonke le za molitev in obrede.
KAKO JE BILO DOMA
Ponatis iz Ave Maria, Lemont, ZDA, september 1972
Oče JOŽE CUKALE DJ Bengalija
Pozdrav iz BengaKje
Nikar zdvajati nad mano, dragi pater Fortunat! Verjemite, da sem z enim očesom zmercm okrog sončnih mest prerijske Amerike in domovine pod Triglavom, z drugim pa nad svojim delom, ki je zaostalo. Nevarnost, da postanem križemgled, kajne? Da o srcu sploh ne govorim! Popotni misijonar ga povsod malček pusti, da je joj večji. Kadarkoli me pride pozdravit lemontski, kot v trobentične barvice zavit omot Ave Maria, se zmeraj vzradostim, kot se spodobi angelskemu pozdravu. Takrat spet posije sonce na mojo pot iz New Ycrka do Bridgeporta, iz Prince-tona v slovenski Cleveland in od Chicaga v Joliet in slovenski Waukegan Vrhničancv. Mislim, da bi spet za'čel pisati pesmi, če bi kaj dalj časa ril po Quinciju, Mannibalu in prerijah nad Missisipijem. Vsem skupaj prav krepek objem, hočem reči: pozdrav!
Kako je zdaj
Ko Vam pišem, vrtajo moji delavci za vodovod v globine 800 čevljev. Kmalu bo pritekla iz cevi čista studenčica podtalnih voda, ki spe pod naplavinami Gangesa in morja. Če zadeneš na vodno žilo v globini 300 čevljev, blagor ti! Drugi vodnjak bo izvrtan za našim župniščem in bo poganjal vodo na vrh strehe, raz katere bo dobila svoj delež hi§a„ kuhinja in celo naše jarčice, ki jih je 600 po številu, To je pač luksuz za našo vas, ki obenem z drugimi vasmi pije neko rumeno žlobudro, jaz sem komaj okreval od nje posledic. Krasen rdeč mostiček' veže danes župnišče s šolo in samostanom. V par dneh bo tudi dvojni cementni most dodelan niže doli v fari, ki bo povezal prenekaj vasi, družabno in drugače. Hindujci in kristjani pravijo, da me sploh ne izpustijo iz tega kraja, razen seveda k prijateljem v Ameriko in Evropo. ..
V Rimu
Ne vem,, če sem Vam povedal, da sem se ustavil za več dni le v eni jezuitski hiši, to je bilo v Rimu pri rektorju Vzhodnega Instituta p. J. Žužku, ki je bil v noviciatu moj „angel varuh“, tam v večnem mestu pa še mnogo veC. Navadno se med učenjaki slabo počutim, a on je bil izjema, ker pač zna skriti vse epolete, od oficirskih,, doktorskih
in do ne vem še kakšnih. Kadar sem imel čas, sem rajši zašel med brate v njihove laboratorije, posebno kuhinjske. Da pa komu ne bi zašla kaka huda misel v glavo, 'naj brž povem, da me je p. Leskovec kmalu popeljal v laberinte vatikanske slovenske postaje, da sporočim „urbi et orbi“ Slovenije, da sem na poti domov v veselem upalnju, da srečam čim več misijonskih in osebnih prijateljev. Radijski referent pri ljubljanskem radiu, ki je vrhniški rojak, je sporočil k nam domov, da me je Slišal in da sem kar dobro povedal... V Chicagu sem namreč zaupno zvedel iz istih revirjev,, da nisem zaželen domov. Pa zagotovila obeh konzulov iz Calcutte in New Yorka in senca dogovorov med Vatikanom in Titom, je govorila v prid rimskim in tržaškim-prijateljem, ki so mi svetovali, da bi bilo preneumno krožiti ob robu domovine kakor maček okrog vrele kaše, ki se je ohladila...
Trst
Električni vlak je zdrsnil kakor misel ob Miramarju proti Trstu. Razvečan in bol izlikan Trst, kot sem ga pustil pred 22 leti,, je ohranil še svoje staro veličje. Sprejel me je g. Stanko, ki držii pol moje misijonske postojanke pokoncu z elito delavcev, ki vedo, kaj je apostolat. Ko me je po izgonu sprejel v svoj dom, sem imel priliko pobliže opazovati njegovo misijonsko delo in ogromen vpliv, ki ga ima od Trsta pa vse do Gorice.
Trgovina v tem zalivu zbližuje tudi zelo nasprotujoče si skupine. Tržačani najrajši sprejmejo v službo tistega, ki zna tudi slovenski. Ko je ob padcu dinarja zastal naval kupcev iz Slovenije, si videl po trgovinah obraze, kakor da se pripravljajo, da zdaj zdaj pripnejo žalne značke na prsi in odenejo trgovine v črne zastave...
D orna
Prejšnji večer so prišli moji ljudje z Vrhnike poizvedovat, kdaj zapustim Rim in se prikažem domov. Poizvedbe v Beogradu in Ljubljani so naznanjale zeleno luč. Stanko sploh ni mogel debatirati o stvari, marvt'č je kot človek, ki veliko dela, še več misli, pa malo govori, pripravil svoj avtomobil in naložila sva kovčke in zdrsnila preko Fernetičev. Mejne oblasti so se čudile vatikanski izkaznici, a ker niso našli v zelenih bu-kvicah nobenih ugovorov, so nas ročno spustili! preko. Burja je obrisala Nanosu megle in pustila sva Postojno mimo; pričenjala se je odpirati, spočetka prav skopo, potem pa bolj in bolj širokogrudno planinska in logaška ravan, vrata v moj rojstni kraj. Velika cesarska cesta, razširjena in cementirana, sprejema danes težke tovornjake iz Bolgarije in Romunije. Sv. Pavel na hribu je dostojanstveno molčal in si mislil svoje, sveta Trojica mi je parkrat veselo pomežikala, pa so jo kmalu prepregle niegle in Močilniku sem obljubil obisk. Mislim, da sem molil. Bila je
zahvala, prošnja, radost, vse obenem, ampak nič določenega. Tam na levi je pokopališče tiste, ki je do zadnjega trenutka gledala v vrata, kdaj se bo eden od treh bratov prikazal — grob moje matere. Oče je zapisal v pismu, preden je zaspal za vedno, „tako sem svoje sinove rad imel, pa mi nihče izmed vas ne bo zatisnil oči“. Ko sem čez par dni klečal na njunem grobu, sc mi navrele v spomin vrstice iz kitice posvečene materi:
In o\na čakala je. sedem dolgih let in vendar nas ni dočalcala...
Zdaj, spi. Ona spi. Saj v naročju Boga je.
A moja misel je pri mami.
Naj gosli ustavim-, da iz sladkega sna je struna moja ne zdrami...
Veßerilo se je in moja nečakinja, študentka Marjeta me je prijela pod roko in odšla sva v cerkev darovat sveto daritev, daritev zahvale, daritev za vse trpeče, za žive in umrle, za brate domobrance in za vse, ki so padli za križ častni in svobodo zlato, tudi za partizane - v smrti smo vsi bratje. Z g. dekanom sva koncelebrirala in takrat sem prvič nagovoril Vrhničane in potem še in še,, pa brez obrtnega dovoljenja.. .
Sestrici Ivanki, ki je bila obsojena na smrt zaradi dela kot predsednica dekliške Katoliške akcije, pa pomiloščena zaradi odločne akcije nekega zaslužnega za ncvi red,, prijatelja naše družine, je začela vedno pogosteje teči kri iz nosa. Parkrat sem jo zalotil sila zaskrbljeno - tu je bil vzrok - spočetka sem mislil, da zaradi dela v Otroškem vrtcu, kjer vodi blagajno. Pove mi, da so 'na občini precejšnje dirke in posvetovanja, ali naj ostanem, ali naj me pošljejo, odkoder sem prišel. Pred mojim prihodom so ji zabißali, da morem ostati le tri dni in ne več. Ko pa sem se šel javit, sem srečal le uradnice na občini... Moram reči, da so bile vse zelo prijazne in niso hotele ničesar vedet:: o restrikcijah. Škcda,, da je urednik Družine prav takrat zbolel in da je bil g. Bojc, verski referent, odsoten. Takrat sem dobil že pravo slast,, da poročam ljudem o Bengaliji, o gradnji Cerkve v Indiji, o značaju ljudi, o čudoviti svobodi, ki jo uživa Cerkev, o praznovanju božKa, kit je postal že praznik vseh: hindov in kristjanov in muslimanov, o Tagoreju, o bengalski pesmi. Grafično sem skušal podati prijem Cerkve pri socialnem in kulturnem dedu indijskega polotoka, o njeni adaptaciji in integraciji v narodno tele velikega Mahbharata. Prav nič težko mi ni bilo razložiti nekatere pojave, ki jasno vodijo k spoznanju, da ima Kristus z Indijo posebne namene. Ko sem govoril o teh in podobnih stvareh, mi je nekdo prišel po maši povedat, naj bom previden, ker imam čudno pcslušalstvo„ ki sledi mojim izvajanjem malo prebudno. Takrat so dobili prepiri na občini nove dimenzije. Mladi partijci se ne zanimajo za stvari,
katerim niso bili priča in so siti baharij o herojstvih starih. A najvišji stolčki so še zmerom zasedeni po partijskih starinih, ali bolje rečeno „.Stalinih'1. Trije strahovi ‘čepe na njih ramah: prebujeni 'nacionalizem, razcepljenost v lastnih vrstah in prebujeni klerikalizem. Takrat sem jo mahnil pozdravit naše v Mariboru. P. provincial me je očetovsko sprejel in bil sem spet kot doma. Drugv dan pa zapoje telefon. Sestra telefonira: Brat Jože mora takoj na Vrhniko in iz dežele! To je bila bomba. 'čeprav ne čisto nepričakovana. Na poti skozi Ljubljano sem se ustavil pri nadškofu in škcfu, ki sta bila začudena. Vatikan pa je bil tudi še brez ambasadorja. Sence so se potegnile čez hišo, ko sem stopil čez očetni prag. Na obrazih vseh je bilo nekaj tistega, kar opaziž,, če zdravnik zmigne z rameni, ko ga vprašaš po stanju bolnika. Eden sorodnikov, ki je član obč. sveta, je prišel in sporočil, da mi 'ne bo treba oditi. V upanju sem ostal še eno noč in izvrstno spal. Ob sedmih je bil že miličnik na vratih s sekretarjevim ustnim sporočilom: Brat mora takoj čez mejo, sicer bo nasilno izgnan. Sestrica pa se je tisti trenutek zame berila na občini kakor lev iln zahtevala pismeno obvestilo. Prišla je šele čez eno uro, a medtem je že stal policijski avto pred našo hišo. Hotel sem sam do miličnikov, da bi se ženskam ne pripetilo kaj tragi'čnega, pa so me potisnile v sobo in zabarikadirale prag. Pa je miličnik kar se da vljudno izjavil,, raj mu sicer oprostijo, a da meram po nalogu občinskega sekretarja Debevca (ki je tudi direktor usnjarne in mož dekliča, ki sem jo učil verouk v Logatcu) takoj iz dežele, sicer bodo prisiljeni, da me z avtom prepeljejo „preko granice“. Ko me je čez deset minut svakov avto vozil mimo nekdanjega Rokodelskega in Prosvetnega doma, smo zapazili črni avto miličnikov, ki je 'čakal ob nekdanji Polakovi usnjarni. Morali so poročati gospodarjem, da se je njihov ukaz povoljno izvršil. Občina je jedro države, v njej je celica partijcev, ki s policijo še vedno nadzoruje dejanja in nehanja svojih državljanov in premike tujcev. Stari partijec Debevec je pogreval stare fraze o misijonarju belogardistu, ki je bil pri črni roki (o kateri sem vedel toliko kot za svojo zadnjo uro), o tem, da sem oborožen hodil okrog, da sem bil pri domobrancih, etc., natančno iste fraze, kakor 1. 1946, ko so me proglasili po ljubljanskem radiu za vojnega zločinca. Ugotovil sem, da je diplomatska poteza Pavel - Tito izbila velik del ostrine naperjene proti Cerkvi in ustvarila večje kontakte nekomunističnega sveta z domovino. A v glavnem je to še zmerom policijska država komunistov, ki mi nikdar ne bodo odpustili. Religija sovraštva nima v svojem besednjaku besede odpuščanja.
Od doma nazaj domov
Na avtomobilu smo zmolili desetko. Po molitvi ni nihče spregovoril in jaz sem opustil misel, da bi šli preko Gorice, namesto v Trst. Ge
te zgrabijo pri' Fernetičih, te prav lahko na meji pod Sveto Goro.. Preko meje smo prešli gladko in graničarji niso očividno ničesar vedeli za balkanijado na Vrhniki. Tudi jugoslovanski konzularni uradniki nič. Tam mi je konzularni sekretar pripomnil, da so težave nastale zaradi nervoze, ki jo je povzročil upor partijcev in študentov na Hrvatskem, ali pa kak oseben vzrok, o katerem nima pojma. Ko sem mu omenil, da sem dobil jugo-vizo za „,neograni‘čen broj puteva“ in da so mi na Vrhniki takoj povedali, naj ostanem le par dni na obisku in ko sem ga vprašal,, če morejo Občinarji na svojo pest spreminjati konzularne direktive, je skomizgnil z rameni češ, danes imajo obči'ne veliko avtoriteto in naj se raje pritožim pri Vatikanu. Očividno se tudi konzuli boje za stolček in doma ni nih‘5e prav gotov, kdo je večji v očeh partije -ali malomestni tajnik občinskega sveta ali veleposlanik pri svetem sedežu, vse zavisi. . .
Opazoval sem reakcijo na obrazih svojih prijateljev v Rimu. Nekaterim se je zdelo nemogc'če, da so me izgnali, drugi so iskali vzroke v hrvatskih aferah, tretji,, najmodrejši, so ostali tiho in si mislili svoje. Tukaj, mislim, nas je največ. V Bengaliji so mi pa rekli, ,,doma bi ostal,, pa bi bil zdrav!“ Jaz sem pa vesel te avanture! Bila je bogata, vse od Amerike do Slovenije, vse od Gorice na Trst. Bila je razvedrilo, je bila hotena po mojih predstojnikih.
Na Tržaškem in Goriškem sem doživel pravo epopejo misijonske zavesti, prav tako na Koroškem. Kar sem gradil v Bengaliji;, sem na nek način skušal nadaljevati doma, v slovenskih provincah misijonskega zaledja. Mitingi so bili bolj elitni kot masovni, a so nas medsebojno obogatili, o tem sem globoko prepričan. G. Stanko iz Trsta in g. Jože iz Gorice sta me vodila do živčnih centrov božjega ljudstva slovenske Cerkve. G. Vinko iz Vogrč mi je v treh dneh pokazal in odkril več današnje Koroške, kot bi jo jaz v treh tednih. Šla sva po stopinjah slovenskih mučencev pri Pliberku. Sledil sem v duhu skokom dr. Janeža, iz smrti v življenje in mislil, kako dragocen je bil vsak za božje kraljestvo na Kitajskem in Formozi.
Prišel sem v Rim, kjer se mi ni posrečilo podaljšati bivanja v Evropi. Pa bilo je dovolj in iz Bengalije sem že dobil ponovne prošnje in vprašanja, kdaj se spet vidimo. Po vatikanskem radiu sem se spet zahvalil in poslovil in 14. februarja sem bil spet na krilih Air India v poletu proti moji Kalkuti in Bengaliji.
Pot je bila bogata,, včasih vesela, včasih zavita v grozljivo meglo, a zmerom polna upa'nja. Obogatila me je duhovno in materialno. Odkrila mi je notranje bogastvo slovenskega zapada,, ki je polno, le treba ga je odkriti. Zame so bila srečanja z misijonskim zaledjem prave duhovne vaje.
s
IZ SONČNE ZAMBIJE
Piše po povratku o JOŽE KOKALJ D.J.
Dragi prijatelji,
spet pozdravljeni iz - sonßne Zambije!
Ko gledam nazaj na svoje šestmesečno bivanje („počitnice“) v Sloveniji in drugod, se mi vse skupaj zdi kot en sam velik izlet v družbi z nepričakovano velikim številom znancev in prijateljev. Kamorkoli sem šel, povsod smo bili skupaj in spletali in utrjevali prijateljske vezi med nami,, pa naj bo to pri maši, pri skioptičnih slikah, v pogovoru ali pri razvedrilu.
Posebno sem srečen, da sem lahko obiskal družine naših misijonarjev. Najprej svoje domače - po šestih letih — in grob pokojne mame, ki nas je zapustila pred nekaj več kot enim letom. Bog ji je plačnik za vse. Pretresljiva je misel na njeno željo, da jo pokopljejo v obleki, ki jo ie nosila pri moji novi maši 1956. leta in jo je skrbno hranila.
Prisrčna so bila srebanja z domačimi p. Rudeža, sr. Zore, br. Jožeta, Stanka Rozmana, Kristine, Bariče in p. Andjeliča. Posebno doživetje je bilo srečanje z družino p. Tomažina in misijonark žužek.
Baričin oče mi je dal domačega medu. Pripovedoval je o poplavah, ki so prizadele tudi njegova polja. Jožetovi so svojemu sinu in bratu poslali gramofonsko ploščo. Tomažinovi so me sprejeli kot svojega -Lovro jih bo obiskal šele 1974. leta... Mamo in brata p. Rudeža in družino s. Zore sem obiskal s svojim očetom in p. Vrtovcem.
Gospa Rudež je pri dobrem zdravju. Zorin oče nam je, pripovedoval, kako si je opomogel po nesreči, ki mu je zdrobila nogo v zadetku tega leta.
Več dni sem preživel v Dublinu na Irskem,, kjer študirata teologijo Janez Mlakar in hrvaški jezuit Ivica Gerovac. Oba sta naša bodoča sodelavca v Zambiji. Posebno sem hvaležen Stanku Rozmanu (Toronto, Kanada), ki mi je pomagal, da sem lahko obiskal toliko prijateljev v Torontu in okolici. Stanko bo pel ncvo mašo drugo leto, tako da bo 1974 pripravljen za vrnitev v sončno Zambijo.
Poseben dogodek je bila nova maša Janeza Mlakarja v Srednji vasi v Bohinju. Na novo mašo je prihitela iz Zambije njegova sestra Kristina, ki je bila takrat na svojem prvem dopustu - po dveh letih in pol. Nova maša je bila pravo misijonsko srečanje.
V	Sloveniji sem spoznal tudi Jožeta Grošlja DJ. Končal je filozofske študije in zdaj študira angleščino na Irskem. Pričakujemo, da bo prišel v Zambijo spomladi drugo leto. Družba Jezusova želi, da bodoči misijonarji pridejo v misijone še pred študijem teologije, da tako bolj spoznajo svojo misijonsko domovino.
Danes povsod govorijo o raznih krizah in razočaranjih. Toda v slovenski provinci DJ sem našel skladno,, delavno, umirjeno, v ljubezni povezano skupnost bratov, ki se trudijo za širjenje Veselega Ozinanila. Srečanje z njimi je bila zame prava duhovna osvežitev.. Prepričan sem, da bo medsebojna povezanost in preprostost Družbinih članov privabila tudi v bodoče novih kandidatov.
Prvič v življenju sem obiskal slovenske župnije na Koroškem. Ni bilo veliko časa - le nekaj dni. Toda pod vodstvom tako odličnega organizatorja, kot je g. Kopeinig, sem se hitro srečal s številnimi duhovniki in verniki. Bil sem veselo presenečen. Predvsem zaradi živega zanimanja naših koroških duhovnikov za misijonsko delo. Res dajejo lep zgled vsem našim duhovnikom v domovini in zamejstvu. Dušnopastirski urad v Celovcu mi ostaja v nepozabnem spominu.
Omeniti moram tudi prijazne, dinamične redovnice iz družbe Caritas Socialis na Dunaju. Zelo se zanimajo za Zambijski misijon. Za vedno sveže misijonske informacije poskrbi dr. Metka Klevišar, ki je 17. septembra imela v tej družbi svoje redovniške zaobljube. Čestitamo! Redovnicam Caritas Socialis želimo novih poklicev iz Slovenije.
V	številnih predavanjih in pogovorih sem poskušal podati čim bolj stvarno sliko o sodobnem misijonskem delu. Danes živimo v neodvisnih, suverenih, naprednih mladih državah in ne v kolonijah kot nekoč. Razumljivo je, da se je spremenilo naše delo,, 'naš vpliv, metode, nevarnosti. Vse, kar kaže na kakrkšenkoli ostanek nekdanjega kolonialističnega mišljenja, mora biti daleč od nas. Postavljeni smo v škofije, ki jih prevzemajo domači škofje. To nas navdaja s srečo, obenem pa tudi z zavestjo odgovornosti, da jim pomagamo graditi krajevno Cerkev, da bo res domača, krajevna, kakor je jeruzalemska Cerkev bila res judovska in kakor je slovenska Cerkev res „naša“.
Krajevna Cerkev mora biti čim prej sposobna, da se sama vzdržuje. Mora čim prej dobiti1 domače duhovnike in sposobne laiške voditelje. Mi v Zambiji se trudimo, da do tega pride. Veliko delamo z laiškimi voditelji. Župnija Matero daje zgled organizirane mestne župnije z odličnim župnijskim svetom, osmimi aktivnimi organizacijami, s katoliško gimnazijo za fante in tremi velikimi osnovnimi šolami, od katerih ima vsaka precej več kot 1000 učencev. Sr. Zora je stalno na terenu po raznih župnijah in misijonih, kjer pomaga organizirati laiške voditelje. P. Tomažin s krajevnimi verskimi skupnostmi gradi cerkve, ki
Postajajo nova žarišča krščanskega življenja. Brat Jože Rovtar že pet let dela v upravi katoliških šol in je v neprestanem stiku z učitelji.
V predavanjih sem vedno naglašal, da je graditev krajevne Cerkve naš glavni namen. To je trdo, vsakdanje delo, potrpežljivo in storjeno Iz ljubezni, ki služi bratom. Mi želimo ostati skromni in ubogi. Ne bomo gradili velikih objektov. Ne bomo dajali revežem nobenih darov zastonj kot bogati strici. Vsak dar naših prijateljev uporabimo najprej za nas same, da lahko živimo primerno življenje in imamo potrebna sredstva za apostolat.
Potem pa pomagamo župnijam, kjer delamo, graditi nove cerkve, kjer se zbira hitro naraščajoče število mladih kristjanov. Pomagamo pri vzgoji domačega klera. Posebno smo hvaležni koroškim Slovencem za njihovo pomoč pri tem. Podpiramo socialne akcije naših organizacij. Pri vsem tem stojimo v ozadju, saj Cerkev nismo MI, ampak božje ljudstvo, kateremu smo poslani kot bratje - pomočniki.
O denarju ne govorimo veliko. Vemo,, da naši prijatelji to naše stališče razumejo in cenijo. Naj vedo, da smo jim za vsak dar iskreno hvaležni. Dobrih del pa ne bomo razglašali - ne svojih ne njihovih. „Naj ne ve levica..
Vaš p. Jože
NOVICE IZ ZAMBIJE
Na razstavi
Vsako leto avgusta priredi Zambija veliko razstavo na gospodarskem razstavišču v Lusaki. Tudi ministrstvo za zdravstvo ima tam svoje prostore. Letos sta si ta razstavni prostor delili dve bolnici: umobolnica v Lusaki, ki jo vodijo angleški usmiljeni bratje, in bolnica za gobavce, Liteta, kjer sem zaposlena.
Mi smo razstavljali razne predmete, ki jih delajo bolniki med zdravljenjem.
To so predvsem izdelki, narejeni iz posušenih palmovih listov. Bolniki pletejo zelo lepo izdelane košare za nakupovanje,, za sadje, perilo, za odpadke itd. Pletenje košar je delo meških. Žejnske šivajo in kvačkajo.
Razstava je bila gotovo zelo koristna, saj je zbudila zanimanje za našo bolnišnico. Obiskovalci so spoznavali, da gobavci niso od družbe zavrnjeni ljudje, ampak se po svoje celo trudijo za svoj vsakdanji kruh.
Predvsem pa je razstava pomagala obiskovalcem, da so globlje spoznali bolezen gobavosti. Na stene našega paviljona smo obesili krasne, velike barvne slike nekaterih naših pacientov. Ena je kazala bolnika pred zdravljenjem, druga pa potem, ko je bil odpuščen iz bolnice. Res neverjetna razlika! Obiskovalci so se čudili in spoznavali, da je gobavost ozdravljiva bolezen.
Vsak dan razstave je bil v paviljonu eden od uslužbencev. Odgovarjal je na vprašanja in razlagal načine zdravljenja skrivnostne bolezni - gobavosti.
Precej ljudi je z zanimanjem poslušalo rrzlago. Razstavili smo tudi zdravila in ortopedske pripomočke za invalide. Seveda pa je bilo precej ljudi, ki so se prestrašeni umaknili, ko so zagledali slike iznakaženih obrazov naših pacientov.
Iz bolnišnice za gobavce vas pozdravlja
Bariča
Pripis: Bariča 'ni omenila, da je tudi sarma vse dni razstave bila v paviljonu. Ni bilo lahko - zaradi vročine in slabega zraka... Tudi ni omenila, da je razstavo v glavnem sama pripravila s svojimi pacienti,, saj je odgovorna za delo bclnikov. Po končanj razstavi je dobila zahvalno pismo od vodstva bolnice. Pri delu ji je pomagala med. sestra Emica Verlič, laiška misijonarka iz Zagreba.
M ARIJ IN A LEGIJA je priredila p. Kokalju ob vrnitvi v Matero sprejem. Darovali so mu 4 sveče in vžigalice, 26 jajc in denar v vrednosti 90 novih dinarjev. Darove so izročili kleče, kot to zahteva tradicionalna zambijska vljudnost. Pater je darove sprejel z obema rokama; dar sprejeti le z eno roko je namreč tu zelo nevljudno.
LJUBLJANČANKA, ki je končala srednjo babiško šolo, je želela priti kot laiška misijonarka v Zambijo. Tukajšnje ministrstvo za zdravstvo je odgovorilo, da sprejema le tiiste babice, ki so obenem kvalificirane medicinske sestre z višjo medicinsko šolo.
OČE TOMAŽIN je zgradil novo cerkev v nekdanjem misijonu Ka-poche, kjer je p. Rudež misijonaril osem let. K posvetitvi so prišli tudi predstavniki oblasti. Čestitamo patru k že četrti dograjeni cerkvi!
Sestra ZORA študira na lusaški univerzi sociologijo in afriško zgodovino.
(Vsa poročila so iz lista Iz sončne Zambije, ki ga (zdajajo slovenski zambijski misijonarji. Leto 4, št. 1, JO. 9. 72.j
SKRIVNOSTI AFRIŠKE MISELNOSTI
O. JOŽE KOKALJ D.J., ZAMBIJA
(Poglavje iz knjige ,„Iz sončne Zambije“, ki jo je napisal misijonar za letošnjo misijonsko nedeljo ir izdal v Ljubljani.)
Izredno težko je za človeka z evropskim kulturnim ozadjem razumeti dušo Afrikanca. Tako zelo se razlikujemo ne le zaradi različnih klima-tičnih pogojev, v katerih Se je razvijalo naše življenje, ampak predvsem zaradi drugačnih družbeno-kulturnih razmer, v katerih smo bili popolnoma drugače vzgajani kot Afrikanci. Nekaterim temeljnim življenjskim vrednotam smo zato dali druga'čno vsebino kot pa prebivalci črnega kontinenta.
Nisem še srečal misijonarja, ki bi si domišljal, da je prodrl zelo globoko v afriško dušo. Nasprotno, mnogi izkušeni misijonarji trdijo,, da je to nemogoče. Lahko pa se (in moramo se) približati njihovemu mišljenju z vztrajnim vživljanjem v njihov način življenja in presojanja - s tem, da spoznavamo jezik in zgodovino domačinov, živimo z njimi v čim bolj skromnem, pristnem, bratskem odnosu in jim pustimo, da bolj oni vplivajo na nas, kot pa mi nanje. Le tako bomjo1, bolj razumeli, kakšna vsebina se skriva za vrednotami njihove kulture.
Afrikanec ni navajen na sistem našega logičnega razmišljanja. Njegove sodbe so bolj posledica nagonskega čutenja, ki se sproži zelo hitro in je 'čustveno pobarvano. Ima izredno razvit čut za opazovanje odtenkov, ki gredo mimo nas 'neopaženi. To je res predvsem glede njegovega opazovanja narave in živalskega sveta,, prav tako pa tudi v medsebojnih človeških odnosih. Mnogokrat domačinov ne razumemo, her oni „vidijo“ mnogo več kot mi. Mi presojamo naravne lepote, dogodke, nesreče in katastrofe kot nekakšni racionalisti, Afrikanci pa za vsem tem vidijo najrazličnejše nevidne in „nadnaravne“ sile, ki se nam po teh pojavih razodevajo. Zato nam svojo razlago o raznih dogajanjih lahko da le Afrikanec sam. Moramo ga torej vprašati in si šc prej pridobiti izredno mero njegovega zaupanja, drugače afriške miselnosti nikoli ne bomo spoznali.
Zanimivo je, da evropski zdravniki še niso odkrili vseh afriških načinov zdravljenja in celo misijonarji mnogokrat ne morejo priti do pravih razlag tipičnih afriških skrivnosti, kot so npr. uvajanje dečkov in deklic v plemensko skupnost (iniciacija). Največkrat bodo na naša vprašanja odgovorili s plahim, skrivnostnim: „Ne vem, mi ni znano.“
Včasih se zelo čudimo ob novicah,, da se je kako afriško pleme spustilo v krvava obračunavanja z drugim plemenom, in se vprašujemo, hako je mogoče, da praktično cel rod, brez izjeme in ne glede na izo-

Cerkev sv. Pavla v Kabalaye, država TCHAD v Afriki, kjer deluje slovenska misijonarka s. Ana Zidarič. Od maše gredo.
brazbo enako čuti in fta enak način deluje. To je zaradi tesne povezanosti med člani plemena, zaradi katere vsak član kakor po nekem nagonu sledi svoji skupnosti in si prizadeva tudi misliti, kakor njegova skupnost misli. Zanj je modrost plemena višja od njegovega osebnega spoznanja in usoda plemena važnejša od njegove lastne osebne usode. Zdi se mu, da je nemogoče iztrgati se iz duha plemena. Takšno početje bi mu naneslo jezo duhov prednikov in maščevanje plemena.
Na tej ozki povezanosti celega rodu pa je tudi smisel za medsebojno pomoč, ljubezen do popotnikov in bratska delitev dobrin.
Pri Afrikancu je prav posebno razvit čut za človekovo dostojanstvo. Zato je tudi izredno vljuden in to krepost pričakuje tudi od Evropejca. Le z lepim, vljudnim načinom si lahko Afrikanca pridobiš za sodelavca. V svoji vljudnosti gre tako daleč, da ti bo na vprašanje odgovo-voril tako, kakor misli, da si želiš. Evropejec, ki tega ne razume, se bo hudoval nad „lažnjivcem“, v resnici pa se je domačin ravnal le po svojem pojmovanju vljudnosti iz dobrote. Evropejci se jim zdimo vse preveč živčni, saj se razjezimo in celo udarimo, kar za Afrikanca ni znak dostojnega človeka, temveč manjvredne osebnosti. Tako presoja,
ker je sam neverjetno potrpežljiv, ne pozna živčnosti in se mu nikamor ne mudi. V pogovoru in ob obiskih je izredno prijazen. Na svoje otroke redkokdaj zavpije, kaj šele,, da bi jih telesno kaznoval. Svoje dostojanstvo pokaže tudi s tem, da pred ljudmi skriva kakršne koli izraze nežnosti. Vsaka krivica ga zelo globoko zadene. Mogoče je nikdar ne bo pozabil. Ko bo kdaj pozneje nanesla priložnost, se bo krivičnežu „oddolžil“.
Ni slučajno, da so Afrikanci izredni ljubitelji petja, bobnov, zvokov, ritma, plesa,, smeha in barv. Vse to je izraz njihovega iskrenega, veselega in brezskrbnega uživanja. Niso preveč zaskrbljeni za bodočnost. Dovolj je dnevu njegova lastna teža. Zdi se, da ni bolj brezskrbnih otrok, kot so afriški, pa čeprav so bosi, strgani in slabo hranjeni.
* * *
Kakor je krščanstvo nekoč preželo življenje naših evropskih prednikov, tako mora oplemenititi in posvetiti tudi vrednote afriškega'človeka.
Afrikanec je poln življenja. Vedno misli na življenjske sile in moč Njegov pozdrav je „Bodi živ! Bodi močan! Bodi zdrav!“ Krščanstvo mu odkriva nov vir moči. naše življenje je dvignjeno po milosti in okrepljeno po Njem, ki je naša moč.
Duša je za Afrikanca skrivnostna sila, ki živi v telesu in se po smrti preseli k duhovom prednikov. Afrikanec je torej član velike skupnosti, povezan z nerazumljivimi vezmi s celim plemenom,, z živimi in mrtvimi. Krščanstvo mu prinaša novo razsežnost večnega življenja, v katerem bosta telo in duša srečna v Bogu in v občestvu vseh svetih celega človeškega rodu. Kako blizu je afriški duši evharistična molitev pri maši, ko prosimo, naj bomo deležni večnega življenja ne le z Marijo in apostoli, ampak tudi z vsemi svetimi, „ki bodo vršili, o Bog, tvojo voljo skozi stoletja.“ Želimo,, da bi bili sprejeti v večno kraljestvo „vsi, ki so zapustili ta svet v tvojem prijateljstvu“.
V Carrelovi knjigi „Človek - neznanka“ sem prebral misel, da tvarni' napredek naše dobe ni kaj prida dodal k pravemu napredku človeštva, saj je ob vseh tvarnih uspehih moderen človek manj srečen, kot je bil prej. Tehnični napredek je namreč zanemaril - človeka.
Afrika danes napreduje z izredno naglico — v civilizaciji in neprestanem dvigu produktivnosti. Vse to pa še ne pomeni nujno tudi napredek človekove osebnosti. Potreben je razvoj človekovega svetovnega nazora, jasnih pojmov o vrednosti človeka obenem z voljo in navdušenjem za vse dobro.
Iskreno želimo, da bi Afrika zajemala iz stoletnih izkušenj svoje bogate tradicije in iz materinske modrosti vesoljne Cehkve.
Na „Baragovo misijonišče je prišlo nekaj knjig „Iz sončne Zambije“. Zelo lepe so, tudi z večbarvnimi fotografijami. Kdor želi knjigo imeti, naj piše na naslov (glej predzadnjo stran zvezka) ali pa knjigo sam dvigne v Slovenski dušnopastirski pisarni v Bs. Airesu. Izvod 2 dolarja ali 2.500 pesov.
PO
zpm a\isuOi\si[EaW
SVETU
Burundi, afriška država, kjer je bil lani pokol rodu Hutu od strani Tutsi rodu, je zadal misijonarjem težko vprašanje. Krščanstvo še ni premagalo sovraštva med rodovi. Zato so nekateri mnenja, da je treba začeti spet s katehumenatom, pokristjaniti že krščene ljudi. Saj imamo tak primer med Albanci, ki so na Balkanu najstarejši krščanski rod, pa je med njimi še danes krvna osveta. Škofje domačini med pokolom niso spregovorili. Preveč poznajo mentaliteto svojih rodov. Pač pa so krepko spregovorili redovni predstojniki, saj oni nosijo še zdaj težo in odgovornost misijonskega dela. Priznajo, da je nelegalno vstajo bilo treba zadušiti. A nič več kot to. jZato nadaljujejo: „Kot kristjani odločno obsojamo: 1. umor tisočev nedolžnih ljudi brez vsakega sodnega postopka, zapiranje duhovnikov in sester; 2. nerazumljivo divjanje, ubijanje bolnikov v bolnicah in beguncev, ki so se zatekli na, misijonske postaje; 3. zapiranje študentov, ki so kratkomalo izginili; 4. prepoved, da na smrt obsojenim duhovniki niso smeli podeliti svetih zakramentov.“ K temu protestu dodajajo smernice, kaj morajo storiti, da prevzgoje narod v krščanskem duhu, da se več ne ponovi taka tragedija. Te smernice so vredne, da si jih osvoje vsi afriški rodovi, kajti povsod še tli stoletja staro sovraštvo med rodovi in klani in očividno ga dosedanje mi-
sijonsko delo še ni pogasilo.
Južna Afrika je prav tako kot Rodezija še vedno dežela rasne diskriminacije. Čuti se najbolj v šolah. Saj tudi naše misijonarke o tem ponovno poročajo. A vendarle razvoj gre svojo pot. Nasilni pritisk belcev ustvarja vedno bolj energičen odpor črnih, ki kljub zapostavljanju prihajajo na univerze in množe črnsko elito, ki bo nekega dne spregovorila in zahtevala svojo zemljo zase. V tem vsi škofje, katoliški in protestantski stoje domačinom ob strani.
Sekte v Zaire (bivši belg. Kongo) so vedno večji problem. Glavni tajnik „Kristusove Cerkve“, v katero je združenih 30 cerkva in 14 verskih organizacij, je poudaril, da ostvarjanje novih sekt, ki se večinoma rekrutirajo iz protestantizma, ne pomeni le slabljenje moči pri misijonskem delu, pri evangelizaciji, ampak pomeni za deželo tudi nov vir razprtij, sovraštva in nemira. Zato je treba čimbolj preprečevati nastajanje novih sekt. Vlada, je izdala dekret, da se brez posebnega odobrenja ne more ustanoviti nobena, verska skupina.
V Egiptu je prosvetni minister Ali Abd ar-Razak dejal, da je izobrazba brez verskih temeljev bolj škodljiva kot nevednost. Zato je v Egiptu uzakonjeno, da mora biti verski pouk, pa naj bo muslimanski ali krščanski ali judovski glavni predmet na osnovnih šolah, gimnazijah in univerzah.
Ko gre drugod za laizacijo šol, je ta poseg egiptovske vlade zelo zanimiv.
Napredek po mnenju indonezijskega ministra za verska vprašanja ni samo gospodarsko vprašanje. Da je v kaki deželi možen razvoj, je najkrajša pot do njega poglobitev verskega življenja. Kajti razvoj ni samo delen, ampak zajema celega človeka: torej gospodarski, socialni in duhovni. Daši je ekonomsko vprašanje najbolj otipljivo, pri reševanju tega ne smemo pozabiti na celotnega človeka. To je izjavil musliman prof. dr. H. Mukti Ali.
Mamila tudi v Malaziji. Nič novega. za Orient. Novo pa je to, da so začela mamila uničevati študirajočo mladino. Vedno bolj se širijo med gimnazijci in po univerzah. Zato so starši v skrbeh za otroke. Vse kaže, da je poplava mamil zajela ves svet.
Afera o .rekrutiranju indijskih redovnic“ je končana. Komisija, ki je ves problem temeljito raziskala, je u-gotovila, da ni sence krivde, katero so evropskim ženskim redovom hotele naprtiti časopisne agencije, ki si žele tovrstnih senzacij. Ob sklepu tega je Rim izrazil željo, naj bi vse redovne družine, ki še nimajo postojank v Indiji sami, te ustanovile in kar tam na mestu vzgajale mladi indijski redovni naraščaj, škofje v Indiji pa so prav tako vzeli problem v roke. Obenem ko so z zadovoljstvom protestirali proti časopisni gonji, so začrtali glavne smernice, katere hočejo tudi sami s pomočjo raznih komisij kontrolirati. Zlasti so postavili kot osnovno mejo: srednješolsko izobrazbo in minimalno starost 18 let. S tem žele preprečiti v bodoče vsako možnost, da bi kdo mogel najti razlog za kakršnokoli negativno poročanje.
Jezuit, predsednik gradbenega sveta na Japonskem; ta novica ima svoj pomen. Za modernizacijo japonske
gradnje je država ustanovila poseben svet. In temu državnemu svetu predseduje japonski jezuit p. Oizumi, ki je bil profesor filozofije in nekaj časa rektor katoliške univerze v Tokio. Poleg njega sta v komisiji, ki šteje le 20 ljudi, še dva katoliška laika. To v deželi, kjer je prebivavcev čez sto milijonov, katoličanov pa le 350.000.
Kitajska se odpira? P. Ladany DJ, ki je eden najboljših poznavalcev razmer, pravi: ne. In celo trdi, da bi morda bilo celo slabo, če bi se zdaj odprla. Kajti mi na Kitajsko nismo pripravljeni. Ta misel preseneča nas, ki ne poznamo dovolj, kaj se v Aziji dogaja. P. Ladany navaja kot primer Japonsko, ki se je popolnoma odprla in so pričakovali masovna spreobrnjenja po drugi svetovni vojski. Pa jih ni, ker misijonarji niso prišli pripravljeni tja in se misijonsko delo opravlja bolj v „starem stilu“. Isto se lahko ponovi na Kitajskem, ko bo dostopna. Zato misijonar kliče k pripravi. Sam že to dela s svojo „kitajsko delovno skupino“ in vse probleme analizira v svojem listu China News Analysis. In poudarja, da se misijonsko delo ne sme opirati na, politično situacijo. Njegovi problemi so drugod. Zanimive ugotovitve po vsem izkustvu ravno na Kitajskem. Saj že celo leto Katoliški misijoni objavljajo, kako so v preteklih stoletjih prav zaradi vprašanja misijonske akomo-dacije misijoni zašli v slepo ulico.
V Bangladeš, ki le počasi vstaja iz ruševin, je 110.000 katoličanov v štirih škofijah. Vseh duhovnikov je 150, od teh je domačinov le 38. Redovnic je blizu 400. Med misijonskimi ustanovami je treba omeniti dva univerzitetna kolegija, 20 srednjih in 60 osnovnih šol. Bolnišnici sta samo dve. Predsednik vlade Mudžibur Rahman je poklical škofe in se jim zahvalil za vso pomoč, ki so jo v stiski misi-
jonarji nudili. Prosil jih je za na-dalnje sodelovanje in pomoč za dvig nove države. In škofje so res z ustanovo karitativne organizacije, ki je seveda naslonjena na svetovne dobrodelne organizacije, pomagali do novih domov in urejenega, življenja več kot milijonu ljudi. Posebno misijo o-pravlja s svojimi sestrami slovita m. Terezija. Njena skrb za stare in umirajoče se je raztegnila, na dekleta in žene, ki so bile žrtve nasilja pakistanskih vojakov. „Naše delo že samo po sebi govori o Kristusu,“ pravi m. Terezija. O tem ni dvoma, da je pričevanje ljubezni pot k Resnici.
V Keniji je škof Ndingi na letnem zborovanju o cerkveni glasbi poudaril, da mora zrasti iz ljudstva. Istočasno pa je svaril pred enostransko afrikanizacijo češ, vsaka kultura mora napredovati in se bogatiti z drugimi kulturami, tako tudi afriška glasba. Ostalo pa bo nekaj, kar je Afrikancem tako svojsko: ritmično gibanje. Za zgled so izvajali nove
Socialni delavec Richard Hughes v Saigonu.
skladbe redemptorista p. Corcorana in bili nad delom navdušeni. Ta glasba je pomenila višek zborovanja.
V	Južni Koreji misijonsko delo napreduje. Lani je bilo krščenih 600 vojakov, med njimi tudi general. Kot v Južnem Vietnamu so tudi v Južni Koreji v vojski verski predstavniki muslimanov, budistov in katoličanov. Trenutno med južnokorejsko vojsko deluje 43 katoliških kuratov.
V	Indiji so na delu tudi teologi. Hočejo biti v službi misijona. V Nag-purju prirejajo teološka zborovanja, kjer s pomočjo evropskih teologov rešujejo misijonska vprašanja, za kar misijonarji na terenu nimajo časa. Za indijski misijon, ki vedno bolj prehaja v roke domačinov duhovnikov, so taki dialogi in tak študij potrebni.
Vsak teden je na svetu 1,300.000 ljudi več. Kljub umiranju od lakote in zaradi vojnih strahot, ki uničita 1,7 odstotka ljudi, se rodi 3,9 odstotkov: se pravi, da je na sekundo prirastka 2.2 odstotka. Največ prirastka ima Azija (32.9 odstotkov) in za njo Amerika (32 odstotkvo). Tudi ta ugotovitev je važna: od vseh 331.000 otrok, ki se na dan rode, se jih v bogatih deželah rodi le 51.000, vsi ostali pa v nerazvitih, i-evnih. Po tem prirastku bo leta 2000 na svetu čez 6 milijard ljudi.
Igralec je želel biti, zdaj je velik socialni delavec v Saigonu. V Bostonu se je imenoval Richard Hughes, v Saigonu ga poulična mladina pozna pod imenom Anh Dick. Najbolj propadle in zanemarjene pobira po cestah in jih spravlja v svoje zavetišče, z njimi živi, z njimi je, z njimi rešuje dinge. Mladina, ki je žrtev vojne, je zdaj njegov dramatični svet. Eden tistih primerov, ki razumejo, da človek ni velik zaradi znanja in slave, ampak vse bolj takrat, če z dobroto rešuje sočloveka propada.
V MENDOZI V ARGENTINI PRIPRAVLJAJO MLADINSKI MISIJONSKI KROŽEK
študentka Lenka Grošelj piše iz Mendoze:
Danes se Vam cpdašam z veselo novico. Govorila sem že z našim dušnim pastirjem g. Hornom o misijonskem krožku, in če Bog da, bomo začeli z njim v decembru. Mislimo povabiti vse fante in dekleta od 14 do 20 leta. Z nekaterimi sem že govorila in so navdušeni. Sestanke bomo imeli enkrat na mesec, morda vsako prvo nedeljo.
Ker zelo malo poznamo misijonske kraje in misijonarje, sem mislila, da bi naredila program kar za celo leto, tako da bi na vsakem sestanku Kovorili o eni misijonski deželi, pri Čemer bi si pomagali z zemljevidi, statistikami in poročili o značilnostih prebivalstva in tudi o misijonskem delu kraja in naših misijonarjev, ki tamkaj delujejo. Nekaj gradiva že imam zbranega. Če imate tam v središču kaj primernega za sestanke, se Vam priporočamo.
Seveda ne bomo samo študirali, ampak tudi kaj delali: Zbirati nameravamo stare znamke,, denarne prispevke v pomoč misijonarjem. Pomagal' bomo pri organiziranju misijonskih proslav in drugih misijonskih prireditev. Pisali bomo misijonarjem, zlasti tistim, ki jih osebno poznamo: Janjo Žužek, gospoda Buha in o. Tomažina. Z božjo pomočjo mislimo zaCeti s tem krožkom med mendoško mladino. Naj bi se v nas vnela božja ljubezen do misijonov, do katerih hočemo kot laiki v Cerkvi prevzeti svojo odgovornost. Morda bo krožek tudi pot, po kateri bi kdo prišel do misijonskega poklica.
Prosim Vas za molitev, da bi nas Sveti Duh razsvetlil, nam dal moči in misijonske gorečnosti.
ŠE DRUGE VESTI IZ SLOVENSKEGA MISIJONSKEGA ZALEDJA
Iz domovine, in sicer koperske škofije,, nam misijonski delavec tole Poroča o misijonski zadevi doma:
„Misijonska misel se med Slovenci širi in dobiva vedno več prijateljev. Tudi darovi se množe iz leta v leto. Seveda smo še dfileč od tistega, kar zmorejo drugi narodi in kar bi razmeroma mogli tudi mi
storiti. Danes imajo ljudje veliko denarnih sredstev in ni< težava, zbrati več darov, toda pošiljanje iz države ni dovoljeno. Tudi misijonski poklici se, hvala Bogu, množe, pa spet je težava,, kje te idealiste pripraviti za misijonsko delo. Zlasti bi moglo iti v misijone več laikov, ki večkrat izrazijo željo po tem apostolatu v misijonih. No, mi se trudimo v mejah možnosti, nekaj le storimo za širjenje božjega kraljestva na zemlji."
Na Misijonsko nedeljo je bila glavna proslava v Ljubljani v cerkvi sv. Jakoba, kjer je kapela posebnega zavetnika vsega misijonstva sv. Frlan'čiška Ksaverija. Po maši je imel govor ob spremljavi filma in skioptičnih slik Peter Opeka, CM, ki je bil dve leti na Madagaskarju in zdaj študira bogoslovje v Parizu, pa je od tam prihitel za to priliko.
Iz „zgodovine“ misijonskega sodelovanja. Tale slika ima že več kot 20 let in kaže skupino misijonskih sodelavcev ob kdo ve kakšnem proslavljanju v Buenos Airesu. (Slikano v začetku 1951. leta.)
Od leve na desno okrog mize so: Bidovec Mara, Bidovec Ivanka, por. Šeme, Moder por. Grohar, Moder Julka, Vera Kokalj, por. Zurc, ena Štefetovih, Ladislav Lenček CM, Stane Jerebič (sedeč), Marijan Loboda, Marijan Amon, Rezelj Lojze, Tomaževič Jože, nerazvidna, Mizerit por. Lavrič, Žonta Albinca, por. Loboda, Markež Ciril in čisto v ospredju: Mehle Slavka, por. Šmalc.


itast
misijonarji
• •
• m/
pišejo
INDIJA
Zelo redko nam piše brat LOJZE VIDMAR, tudi jezuit, zato smo bili pa njegovega pisma z začetka februarja 1971 zelo veseli; le škoda, da je prišlo tako pozno na. vrsto za objavo. Ta misijonar je leta 1970 obiskal rojake in sobrate v afriški Zambiji in nam o tem tudi kratko poroča:
„Ko ste mi Vi pisali pismo julija 1970, sem se jaz ravno mudil v Zambiji, kjer delujejo jezuitski slovenski misijonarji. Ker ne morejo več v Indijo, ker jih država tu ne sprejme, so se usmerili v to afriško državo, pp" sem jih obiskal, da vidim, kako tam delajo.
V Zambiji so razmere mnogo boljše kot tu v Indiji. Gmotno mnogo bolje stoje, država in ljudstvo visoko spoštujejo misijonarje. Vse bi se v kratkem dalo krstiti, ako bi bilo dovolj misijonarjev in sodelavcev, da bi jih za to pripravili. A treba se bo še dolgo truditi, ker je moči veliko premalo.
Tu v Indiji je pa naša najtežja naloga vzgajati mladino za duhovniške poklice. Ker od zunaj nobenega misijonarja več ne sprejmejo, zato bo Cerkev v nekaj bodočih letih zavisela samo od domačega klera.
Kjer sem zdaj jaz, je kalkutski nadškof sezidal pred tremi leti semenišče, ki ima zdaj 70 kandidatov, kar je za tukajšnje razmere lepo število. Večinoma so iz zelo ubožnih družin in
smo zato v veliki meri odvisni od dobrotnikov. Zato srčna hvala za Vaš dar in se še priporočam!“
V Indiji deluje še en slovenski jezuitski brat, to je IVAN GERMEK D.J., v Finger Portu pri Ootacamun-du na jugu polotoka. Od njega imamo dve pismi, iz oktobra in novembra 1971:
„Lepo se Vam zahvaljujem za Vaš dar, tudi v imenu naših sirot, ki jih
Brat Ivan Germek DJ, pred leti...
L
v naši tukajšnji obrtni šoli vzdržujemo in poučujemo, pred vsem v mizarstvu. Štirje sobratje se jim posvečujemo: en indijski duhovnik in en indijski brat, pa še en italijanski sobrat duhovnik in moja malenkost. Tu sem šele dve leti. Prosili so me, da bi prišel pomagat za nekaj mesecev, pa meseci teko in zdaj že leta. Tu govorijo drug jezik, ki se ga moram kajpada navaditi. ..
Pošiljam Vam mojo osebno sliko, ki ste me zanjo prosili; a zdaj nisem več tak, kajti postaral in posušil sem se. A hvala Bogu, Bog mi še ohranjuje ljubo zdravje, da moram delati za te uboge gorske ljudi!“
Zdaj pa obiščimo še naše indijske misijonarke.
V Kanpurju deluje S. DR. MIRIAM ZALAZNIK I.B.M.V., ki nam je nazadnje pisala julija leta 1971. Zelo prijetno je pokramljala s starim misijonskim dopisovalcem, s katerim si po malem pišeta že skoraj 35 let. Sporoča, da je vedno preobložena z delom, zlasti prav tedaj, ko je pisala pismo, kajti s. prednica je na počitnicah v gorah, pa je vsa skrb za hišo obtičala na njej. Obljublja pa, da bo ob prvi priložnosti kaj napisala o svojem delu in življenju postojanke.
Od S. MAGDALENE KAJNČ iz družbe Loretskih sester imamo dve pismi, obe iz druge polovice leta 1972. V obeh pismih obžaluje, da ji naš letni prispevek, ki smo ji ga poslali preko enega naših kalkutskih misijonarjev, še ni dospel v roke, ker bi ji bil tako dobrodošel. Nato tole pove o sebi in svojem delokrogu:
„Začudila sem se, ko sem videla, da ste objavili mojo sliko kar na ovitku ‘Katoliških misijonov’... No, če komu taka objava pripomore k ljubezni do misijonov in do misijonskega
poklica, je prav. Tudi jaz sem do tega prišla, ko sem čitala in slišala o misijonih. Mnogi so mi prisodili največ kakih deset let dela v Indiji, ker sem bila stara že čez 36 let, ko sem šla tja, a sedaj so že vsi tisti pokojni in jaz že 44. leto veselo delam med mojimi reveži in bolniki in upam še mnogo let, če je taka božja volja...
Dispanzer, s katerim sem začela na tem novem misijonu, se razvija in zdaj moramo postreči dnevno že nad 120 bolnikom. A ker sem že osemdeset let stara, mi ne dovolijo, da bi imela dispanzer odprt tudi popoldne. Odprem zjutraj ob pol devetih in imam navadno odprto do pol ene, mnogokrat pa še čez. Trudim se, da pomagam ne le telesom, ampak tudi njih dušam, pri čemer se Vam in misijonskim prijateljem lepo priporočam za molitveno pomoč.“
S. TEREZIJA MEDVEŠČEK, ki je še leta 1971 delovala v bližini Kalkute, je zdaj spet bolj na severu v hribih Asama, kjer je že pred desetletji delovala. Pa naj najprej pogledamo, kaj nam ta hčer Marije Pomočnice pove v pismih iz kraja Dum Dum pri Kalkuti, kjer je bila preje. Prvo pismo je iz srede maja 1971:
„Ljubi Bog naj bogato poplača vsem, ki so kaj pripomogli k dani, ki ste mi ga poslali! Uporabila ga bom za pomoč revnim bengalskim družinam. Tu vlada na eni strani velika bogatija, na drugi strani pa velika revščina.
Hvala Bogu, zdrava sem še kar precej in sem zelo srečna v tem delokrogu. Kajpada, ta mesec se prično ‘vice’ radi hude vročine, ki bo zavladala. Zato so v maju enomesečne počitnice in v tem času se moramo tudi me podati v hladnejše podnebje v Assam, kjer bomo opravile tudi duhovne vaje.
S. Magdalena Kajnč v svojem dispanzerju.
Pred kratkim smo pripravile 26 otrok za prvo sveto obhajilo, nekaterim smo za to priliko oskrbele obleko in obutev, vsem pa lep zajtrk. Naše šole zelo lepo uspevajo in pri izpitih so se otroci krasno izkazali. Ljudstvo je zelo dobro, čeprav so v politični zadevi skoraj vsi rdeči. Imeli smo državne volitve, celo v našem samostanu so bile komisije, pa je šlo vse v redu in mina.
Tukaj govore bengalsko, ki je le malo podobno assamskemu jeziku. Tako se zdaj učim že šesti jezik, pa Sre bolj trdo naprej, ker ni časa za študij in možgani niso več prožni.
'Zdaj nabiramo za begunce iz Vzhodnega Pakistana in dekleta so Zelo radodarna. Smo že veliko posla-posebno oblačil, krompirja in dru-
gega. Več naših bolniških sester je šlo v begunska taborišča na pomoč. Je res hudo videti tisoče in tisoče ljudi brez strehe in hrane.“
Naslednje misijonarkino pismo je še iz Dum Duma, iz srede decembra. Spet so imeli v šoli mesec dni počitnic, a že se pripravljajo na novo šolsko leto. Misijonarka se vprašuje, kako to, da vse drvi v njihovo šolo in jih morajo toliko odkloniti, ker nimajo dovolj prostorov. V zadevi beguncev upa, da bodo mogli iti kmalu nazaj na svoje domove, kolikor jih ni poim šenih.
Pismo z septembra leta 1972 pa misijonarka že piše iz novega delokroga v Shillongu:
„Pišem vam ne več iz vroče Kalkute, ampak iz lepih zelenih hribov,
kjer sem že delovala pred leti, in sicer najdaljšo dobo mojega misijonskega življenja. Tu imamo 170 notranjih gojenk iz različnih gorskih plemen. Ljudstvo tukaj je še zelo preprosto in imamo vedno precej spre-obrnjencev. Tu mi je veliko lažje delati, ker sem v tem jeziku takorekoč ‘doma’. Poleg 170 notranjih gojenk, ki jih moramo z vsem oskrbeti, imamo pa tudi nad 800 zunanjih učenk, ki ne prenočujejo pri nas. Riž je pid nas glavna hrana, a ni dovolj redilna, zato so ljudje bolj slabotni.“ Misijonarka se je silno potrudila in nam je poslala lepo število prav pestrih skioptičnih slik, ki smo prosili zanje vse misijonarje, da bi nam jih po možnosti poslali, da jih pokažemo ljudem po svetu. Tudi na tem mestu se misijonarki za lepo zbirko
Sr. Konradina z indijsko zdravnico.
iz njenega sedanjega pestrega delokroga srčno zahvaljujemo!
Misijonarko imamo Slovenci tudi v Bombayu, kjer je bil svetovni evharistični kongres, katerega se je udeležil tudi papež Pavel VI. To je S. KONRADINA RESNIK iz družbe Dragocene krvi. Pisala nam je 9. oktobra 1972. leta:
„Meni gre po navadi. S sestrami se dobro razumemo; sem sama Evropejka, drugih devet so vse domačin-ke-Indijke. Tudi z bolniki in drugimi nimam posebnih težav, hvala Bogu. Sedaj je tu še zelo malo Evropejk, večina jih je šla nazaj, so pač Indijci gospodarji svoje dežele... Tu v bolnici pogosto srečam misijonarje, ki so Italijani in Španci, a jih je tudi vedno manj, kajti novih misijonarjev dežela ne pripušča. Imamo pa kar precej domačih poklicev, a žal je tudi teh vsako leto manj. Bog povrni za pošiljanje Katoliških misijonov in za obljubljeno pomoč!“
IRAN
Slovenska usmiljenka s. CECILIJA RODE nam je pred letom dni pisala o svojem delu sredi vsakdanjega stika z mohamedanskim svetom:
„Medtem ko se tam v Argentini vsi topite v vročini, se mi tu tresemo od mraza. Naše podnebje, čisto blizu Rusije in Turčije, je pač kontinentalno. Zime so zelo hude, po 20 stopinj Celzija pod ničlo, poletja pa zelo vroča. Toda človek se vsemu privadi, zlasti ker je klima podobna oni v Sloveniji, ki sem je bila od mladih nog navajena.
Naši otroci pa jedo vsak dan riž in me to spominja, da smo le v Aziji, kjer je riž pred vsem doma. Od tridesetih dni v mescu jedo devetindvajset
dni riž z različnimi zelenjavami; mesa zlepa ne vidiš v otrokovi skodelici. Njihov kruh je nekvašen: nekakšne velikanske, sive omelete, ki jim jih nastrižemo na manjše kosce. Spočetka se mi ta kruh ni zdel dober, zdaj pa ga z veseljem jem.
Naš božič je bil skromen. Naučili smo se lepih božičnih pesmi ter peto mašo, ki smo jo peli z nekaterimi katoliškimi laiki, ki žive tu v Tabrizu; so kajpada od tistih katoličanov, ki ti gredo k maši takole enkrat ali dvakrat na leto. Francoski tehniki, ki s svojimi družinami žive zdaj tu, zdaj tam po različnih delih sveta; v vsakem kraju ostanejo dve, tri leta.
Narava se je pa odela v čisto belo: dva dni je padal sneg, tako da je bila zemlja za prihod Zveličarja vsa pregrajena z belim, prazniškim odelom. Toda naši otroci o Zveličarju nič ne vedo, kajti muslimanski narodi Kristusa ne priznavajo kot Boga-človeka, ampak le za enega od prerokov. Zato je naš apostolat razmeroma malo upoštevan. Le za naša dela ljubezni so zelo sprejemljivi, kot pač vsako človeško bitje. Pa so tudi zelo hvaležni in imajo nas sestre zelo radi. V teh sto letih, odkar delajo tu usmiljenke in lazaristi, obojni hčere in sinovi sv. Vincencija Pavelskega (v treh mestih delujeta samo ti dve redovni družini), je veliko učencev in učenk sprejelo za svojo življenjsko pot duhovno-moralno vzgojo s krščansko podlago. Srca se pripravljajo...
Iranska kraljica, ki nam je prav prijateljsko naklonjena, je ustanovila že več sirotišnic: ona sama je bila vzgojena v Teheranu pri naših sestrah. Zdaj bo odprla nov otroški vrtec pod pogojem, da naše sestre prevzamejo vodstvo!
Vsem lep pozdrav, posebno Rezljevi
družini!“
d


.."Ä,
m mil
O. Franc Zagorc na misijonskem potovanju pripravlja kosilo.
AFRIKA
Misijonar FRANC ZAGORC, ki deluje v Ugandi, nedaleč od s. Silve žužek in se z njo večkrat snide, nam je pisal lepo poročilo o svojem misijonskem delokrogu; opremil ga je s številnimi slikami. Ker o njem že dalj časa nismo nič pravega poročali, to njegovo pismo objavljamo na prvem mestu med poročili afriških misijonarjev:
„Fred dnevi mi je pisala s. Silva žužek in rekla, naj pridem v bolnišnico Sv. Družine. Naša župnija je okrog 25 milj daleč vstran. Omenila je, da ima nekaj denarja za naš misijon v Ugandi. Ko sem prišel k njej, mi je povedala, da ima 600 dolarjev (iz misijonskega sklada za 1970 in 1971). Lahko si mislite, kako sem bil vesel, ko sem to slišal, in ne vem, kako naj se zahvalim vam in vsem tem čudovitim ljudem, ki so poslali ta dar za naše delo. Osebno se vam iskreno zahvalim in za vse dobrotnike sem na praznik Naše Gospe daroval sveto mašo. Naj vas Bog blagoslovi za ljubeznivost in velikodušnost.
Mislim, da je prav, če povem ne-
stolnica Kampala pa 175 milj daleč na zapad. Druge ceste pa od glavne vodijo na vse strani, župnija je razdeljena na štiri dele, kot je označeno na zemljevidu. Zaznamovani kraji z imeni so vasi, kjer so naše kapele. (Zemljevid v izvirniku je v barvah, natisnjen je v črno-belem. - op. ur.)
Da bi laže upravljali župnijo, je za vsak del določen po en duhovnik. Če bi imeli denarja dovolj, bi pač vsak tak del postal nova župnija. A za zdaj nam je to nemogoče; skušamo storiti, kar se da. Skoraj pet mescev sva bila za vse to področje le dva duhovnika, se pravi za vsa štiri področja ogromne župnije. Da si predstavljate to velikansko ozemlje: od zapada na vzhod je cesta dolga 45 milj... Na srečo je večina vasi dosegljivih z avtomobilom. Pa tudi pri teh je tako, da moramo blizu vasi avto pustiti na cesti, pot v vas samo pa
Binuunde
• Kyo n~2 buKa mn,
fakir*
kaj o sebi in še vec o župniji Butiti, kjer sem župnik. Bil sem med prvimi duhovniki družbe Sv. Križa, ki so prišli v Ugando. To je bilo leta 1958. Trije smo bili novomašniki, eden pa že starejši, izkušen misijonar. To je bil o. Vincent McCauley, ki je postal pozneje prvi škof škofije Fort Portal, ki jo je ustanovil papež Janez XXIII. škofija, ki je bila ustanovljena leta 1961, je bila izročena misijonarjem Sv. Križa v upravljanje.
Trenutno sem v župniji Butiti, ki je največja župnija v Ugandi. Imamo čez trideset tisoč katoličanov, 59 vasi, kjer so kapele, uče pa katehisti, ki jih je 61. Prilagam zemljevid, ki smo si ga zarisali lani. Ta bo dal vsaj približno predstavo o velikosti župnije, pa tudi o njeni organizaciji.
Na zemljevidu je glavna cesta, ki vodi po sredi župnije. Fort Portal je kakih 25 milj vstan od Butiti, pre-
Naš rojak o. Zagorc (na desni) v družbi svojih sodelavcev.
nadaljevati peš, ker ni prave ceste.
Vsaj enkrat vsak mesec skušamo obiskati vsako vas. Če smo seveda res štirje duhovniki in vsi štirje zdravi! Na vsakem področju imamo skupno središče, kamor gremo po večkrat na mesec. V nekaterih vaških cerkvah, kot sta Karusozi in Katosa, je tudi po tristo obhajil ob nedeljah. Ker pa je toliko vasi, je težko presoditi, kaj naj bi bilo najbolje: deliti zakramente, ali obiskovati družine. Trudimo se
za oboje, kolikor pač moremo: to so namreč preprosti ljudje in potreben nam je oseben stik z njimi.
Tudi vrsto organizacij imamo: v vsaki vasi župnijski odbor, v vsej župniji jih je kar 300! Tudi Marijina legija je zelo močna in čudovito dela: njeni člani obiskujejo družine, spravljajo na pravo pot odpadle katoličane, urejajo divje zakone in podobno. V župniji sta dve kuriji Marijine legije, skupno 30 prezidijev, čez 500
aktivnih in pomožnih članov. Družba duš v vicah jih ima pa kar 700. Za fante imamo društvo Ksaverijcev, za dekleta pa društvo Emanzi.
Lani smo v naši župniji krstili 1300 ljudi; otrok in odraslih. Tudi reden katehumenat vzdržujemo. Ko so otroci že prav dorasli, se začne učenje po vaseh. Pripravljeni pridejo v katerega obeh katehumenatov. Ko so ga opravili, so na preskušnji, dokler ne opravijo obljube, ki je zvezana z birmo. Lani smo imeli tudi 150 porok.
Pri delu nam pomaga tudi osem zamorskih sester. Ena skrbi za katehumenat na župniji. Ker mnogo otrok prenočuje pri nas, smo jim pripravili vifove in potrebne prostore. Druge sestre spet obiskujejo ljudi po vaseh,
opravljajo socialno delo med ženami in pomagajo pri mnogih župnijskih poslih.
V načrtu imamo tudi ureditev prostorov za katehumenat. Dosedanji niso dobri. Radi bi kupili postelje in popravili stavbo, ki je dolga že 130 čevljev. Vaš poslani denar menim uporabiti za to. Nujno potrebni so nam tanki za vodo. Vaši dolarji so zato še dvakrat prav prišli!
Menim, da je čas, če končam, še enkrat hvala za vse. Vsi smo vam res hvaležni in prepričani bodite, da bomo denar kar najbolje uporabili za blagor naših ljudi.
Molite za našo župnijo Rutiti, naj jo Bog blagoslavlja in v nji naše delo!“
Župna cerkev v Butiti, Uganda, kjer župnikuje s pomočjo treh sobratov naš o. Zagorc. Trideset tisoč katoličanov v nad 50 vaseh in še mnogo več poganov je njihova skrb.
"KATOLIŠKI MISIJONI" SO splolen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče' . Urejuje Franc Sodja C.M., upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in upravei Loubet 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1973: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 30,00 pesov, podporna 60,00, dosmrtna 300,00. V ZD in Kanadi: 3 (6, 50) dolarjev; v Italiji: 1600 (3200, 25.000) Lir; v Avstriji 60 (120, 1000) šilingov; v Franciji 12 (24, 180) NF; v Angliji 1% (2 in pol, 18) funtov; v Avstraliji 3 (6, 45) dolarjev.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. ■—' Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA.: Rev. Charles A. Wolbang CM, St. Joieph’s College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540. — Mr. Rudi Knez, 679 E. 157 »h S»., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, CHICAGO, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont. Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. Jože Časi CM, istotam. Za Montreal in okolico: Rev. Ivan Jan CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P. Q. Za Port Arthur (Ontario) in za vso ostaio srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač CM, 95 Mac-donald Ave, Winnipeg 2, Man.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San llario 7, Gorizia.
Trsi« Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Prancija: Louis Klančar CM, Rue de S4vres 95, Paris VI.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Camaron Court, KEW, Vic. 3101,
DARUJTE JUBILEJNI DAR!
S prihodnjo številko bomo začeli pregledno, po deželah, kjer ste naši naročniki, objavljati, koliko tega daru je v posamezni deželi bilo darovanega. Lepo se priporočamo! Ne preglejte dejstva, da vam letos Kadimo 50 odstotkov več strani in gradiva v vsaki številki, kar nas stane 50 odstotkov več, a naročnine nismo povišali (le v Argentini zaradi devalvacije pesa). Še enkrat: Pošljite svoj dar! 2e naprej srčna hvala in Bog povrni!
Ragiitro da Prop. Int. No. 1096912 Dlrector raspontobla, Lenček Lodiilov Domlcilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
Correo rgentino Suc. 37	FRANQUEO PAGADO
	Concesi6n N’ 3143
	TARIFA REDUCIDA
<	Concetiön N9 5612