PESMI Anton Vodnik GOREČI GRM I Mimo gorečega grma na večernem griču nekoč sva prihitela, sij oblakov poljubila, iz žarenja se spustila v modrikasti mrak. Zadnja ptica je odpela, bisernina zazvenela. Kot iz brezna je tedaj visoko plamen zasukijal, slap v noč pršil sijaj. Svetleje kakor blisk je vzpel se med naju, da mahoma sva bila na čisto drugem kraju. O, kerub dvignil je dlani, z ognjem, nama pas ovil, da sva ječala od slasti... Kot bi nekdo — zatisniva oči •— poslednji zlati soj izpil, s škrlatnim se vrtincem zlil. Ko med zvezde sva medlela. ihtela sva, hosana pela. 296 n Tvojih dlani drhtenje še mrtev bom čutil kot sinje žarenje, ki sončno preiskri mi hladnega srca trohnenje — — Na Kreti, v Delfih, Korintu sredi oljčnega gaja? O svit ugaslega sijaja davnih, davnih dni na otokih s slepimi bogovi, kjer blodni Odisej je med valovi in čermi o Itaki in čredah sanjal! Mila, biserna tenja, koder veter kakor svod sinje se razpenja — tvoj trepet je prezvenel moje žalosti temino, kakor najtršo kovino gosto stri bolečino — — Z zlatimi snežinkami goreča grma v očeh, kjer si trne svetlo vodila — še veš, še veš, preinila? — utrinjam se v globino . . . Zareče si roke mi položila na mrzlo čelo, krog vratu, kakor blisk hitela skoz mrakove mojih sanj, do dna jih presvetlila. Tvoje prsi — o mesec jasmina. ledij prosojna belina — — Tedaj se sij oblakov kot sneg usuje name. 297 Ko se predramim, kot ljuiba mi senca ozreš se čez rame. III Mehka, voljna žita predrhteli so vetrovi, zvonovi preleteli griče od stolpa do stolpa, v snu mi zazveneli. Ko se tvoja kita ovije mi dllani, ob studencu trava zadiši. Nad tvojim srcem meseci bodo krožili, na prsi ti snežili, noč mi razsvetlili. Ko siješ v gomili, rahla, prebela, prosojna kot cvet — tvoje je dihanje slajše od šmarnic, spominov in sanj. Kdaj me boš objela, da še globlje, ljuba, v meni boš žarela? O svetla pot iz temine mimo biacint! O ptice zlati lok, o brizg jasnine skozi sinjine lin — — Ko te zagledam, hitim iz sijaja v nov sijaj — mimo kristalnega grma pred templjem v najsvetlejši kraj. 298 MARTIN LARS Kot snežni metež me lahno slepi golobov prhutanje, njih hlastnili kril trepet, bleščanje kakor prve sanje. O naglo prebujenje v vigredno' iskren je! Bel oblak me nosi v jasnine in šumenje vse svetlejših perutnic, z menoj zvonike, kupole, vrtove z mavrico cvetlic. O sladki, topli »gru«! Nazadnje sem na dnu spreminjaste temine, kjer mesec kakor cvet poganja iz globine. Lej, poglej me, mamica! Kot meglica sem sijal, bil žar sem med golobi, ki z menoj so odleteli, na dlaneh ti zahlesteli. O daljno kiipemje nevidnih valov, kjer se na produ otroci igrajo z zlatimi zrni in zmaji vetrov! Ali se angeli lepše smehljajo? O rjavi dečki z zlatimi očmi! 299 Gibko kakor veverice na jambore se vzpnite, jadra ognjena razpnite, iz koša kot sokoli zalive preleti te in otoke, školjko-svet odprite, kot za repatico v dežele jutrove brzite! Ko zarje bodo zadnjikrat nad griči zagorele in sape tiho tabo pele, z ovenčano mi ladjo urno pripeljite žiraf in zlatih petelinov, kolibrijev, galebov, srn — za to vas milo prosi vaš mali Martin Lars. Zavriskajte, otroci, kot škrjančki žvrgolite, k meni prihitite — — VAL DALJINE Mar si val daljine, ki trte škropiš vinograda mojega, z meglico jih modriš? O tvoje prosojne dlani, v vetru razprostrte! Prsi so ti cvet in dih — ko zaprem oči, metulj lahno te obleti, suha vejica ozeleni. Morja spreminjast soj! Ob tebi, nevidna, se oljka srebri in pot ti svetli med temnimi školjkami v borov gaj — — 300 Iz biserne skodele prelivam v skodelo tvojih sanj sijaj — kar je zablestelo na tvojem dnu in se iz temine kakor curek vzpelo, v sinjini zazvenelo. SREČANJE O, nenadni ogenj iz zlatih, temin! Začutim sled stopinj hitečih tvojih nog — stekleno zazvenim kot curek v vetru, strem se, onemim- Kako te pričakujem med sencami visečih vrb! Gosto škropijo zvezde iz davnin v srebrni val potoka. Na dnu jasnin v prozorni krsti spiš. Kot dež se noč utrinja. Ah, njena temina je zvrhana skrinja slepečih draguljev. 301