Laž v obleki resnice.
'f&Snf                (Pruvljien. - CcSki spisal Pr. PoliSek.)
* iLsd aži jii bilo ilorna po godu;  nikdo jej ni verojel, uikomur ui bilo do /3j^ nje.   In namenila so je iti po svetu.
Precoj v soseiinjoj vaai se ustavi. Bila je to majhena vas, za luCaj dolga. Kakih dvanajst raztrganih kočic, nekoliko drvarnic in hlevčkov in tam ob gozdu podrt kozolec — to je lrilo vse.
,,To imato tukaj Iepu, samu karje resnica!" začne goToriti v prvej koči.
A na pohojenem tlaku je skakalo nekoliko rosnih otrok, ? jedaem kotu
za ograjo je ogljušljivo iuekelala koza, v drugem pod klopju je kokotala koklja,
a v kotu pri durih jc krulil pražiček.   Dim z ognjišža je zginjal pri oknu in
, durih, ker dimnika ni tiilo.
[          BProsiin t<>, Katra, daj vže kozi kaj jesti,  da ini ue mekeče v jedno
mer!" oglasi sc gospodar od deia.   Delal je slaninike.   nIu potlej odpravi  to , bahnico, da se nas ne prime!"
,To je čudna družina!" tolaži se Laž odhajajoča. Ali tudi v ostalili kočicah se jej ni ni8 drugače godilo, da-si jo odprla Tse zatrornice  svoje  zgoromosti.    Tukaj je rekla to,  cirugod ono — povsod laž — jednemu je svetovala tako,  drugemu onako — nobenemu dobro — tako da so jo Ijudje kar odpravili.
,Je-ii to veoder resuica, da bi imela kratke luige, da bi ne prišla daležl" premiilja sama v sebi.    ,Moram ?že drugače io tega pritil" I-        Imela je starejšo a ae pravo sestro, Eesnico.   Precej se odpravi k njej, l,da jej posodi obleko,  da bi jo nikdo ne spozna]  tako bitro.   Potem otide ' zopet po svetu.
Prehodila je nekoliko vasic — vsaj veste zakaj! — dokler ne pride do nekega mesteca pod gorami. Na konci ulie doide starko, opirajočo se ob patico. ,Kaj je novega, babica?"
nEj, nič novega, nič — 8am6 da je ta svet vže vea predmgačen.   Po-mislite: 0 Jurjevem ao izvolili mojega sina za župana!" t         BTo je feastno za-nj!"
nLepa bvala! Ali on ni za to, komaj da umeje podpisati svoje ime. A zdaj mi zanemarja polje in ziviuo."
nZakaj pa iina gospodinjo in družioo?"
rSaj res — ti mu kaj store! Mati županja je po ves dau v kubinji, pri-pravlja gostije in hodi na nje, a družina ne skrbi za nič. EaTnokar sem za-sacila lilapc-e, ki so postopali. Ako pojde to tako naprej, pridc Vse posestva na boben.   Saj vže tako dolgovi jedu z nami z mize."
»Pojdite v Ameriko; tam člorek no pozna starosti, tam sede rsak kar k gotovenm."
k
46
,To jo tra-]a-)ii! Glejte, da naprej pridete — jaz nisem od danes, jaz sem vas spoznala precej ttidi v tej krinki. In — z Bogom, dogoyorili sve!" Mestece je bilo od zunaj dosti čedno. Pobeljene hiše pa so vender vofkrat zakrivalc notranji iiered. (iospodarji, zvečino kmetje, skrbdi so malo za povzdigo svojega gospodarstva. Nedavuo še le so zniogli povišati trg v mesto, predelali hiše, napravili kočije in igrali gospmlo. Delo na polji jim vže Di bilo po volji, tera bolje pa pivo v gostilnici. V kuhinji se je vrtel zmirom goSče mlinček za kavo. Hecrke. so odložile vaška oblaMla, sinovi pa, če niso imeli za kartp, grebli so ravnodušno iz žitnie in nosili židom. nTla so dovolj zrahljana," misli si Laž, ,treba bode sejati." Še tistega dne napovij, da se misli tukaj naseliti. Šploh ni ničesar oporekala. Poklic za gospodarstvo si je dobila na ime sestrino. Izprva jej se ni š\o prav gladko — selski Ijudje so nezaupni, posebno proti tnjeu — ali poijasi jo to premagala. Gospodaretvo se je posrečilo imenitno. II komur je hotela, k temu je šla. Nekateri jo je poznal, nckateri je ni poznal. A ranogo več je bilo teh, ki je niso poznali. Nekomu sedp na jozik, nekomu se ukrade v misli, nekomu zleze še celo v kri; in kakor jo je le kdo občutil, lagal je, da se jc kadilo za njim. In tako je nalagal in prevaril mol ženo, žena moža, otrooi roditelje in družina vso liiSo. Kriričniki so imeli brzo dcla do grla. Za kratka se je na nekaterih kmetijah dogospodarilo, na drugih pa je šlo kar kupoma narazen.
BIn to vse je zakrivila ta gnjuana Laž!" tožil je raestni žnpnik nradniku, ki je ravno doapel semkaj. <ia bi doTrSil dražbo nekega posestva. ,Kar se je ustanovila tukaj, zanemarja izroSena mi žreda moje opominc, zanemarja in ue vernje, da-si jasno vidi, rla jo ta ncstvor podpira v lenobi, dii, še celo vabi do prevare in tatvine. Dal bi za to nekaj let, ko bi mogel odpoditi odtod to kačo."
Ni je odpodil, izgnbila so je saina. Ali seme, zascjano v zrahljana t!a, dajalo je dobre sadovo in nikakor jih ni bilo moi; iztrebiti.
S tihira korakom izgnlii se odtod, vcdoi, da bode delo, zafeto v njenem
zraishi, U8pevalo tudi brez nje.   Ukrene tudi ogledati si nckoliko po glavncm
mestu, in zaido v vojainico. V vozu na žcleznii-i stopi nekej gospiei na nogo.
..OnTo!" zategne ta zobe od bolečine.   Ubožica — imola jo kurja očesa
na nogi.
nKri?ieo sem vam naredila?" „0 pvosim, Dič, prav nil so ni zgodilo." Laž je spoznala v njej Uljudnost, svojo daljuo sorodnieo. V glavnera mestu sreč-a jih mnogo svojega rodii.   Tam so jej roke nu-dile: prerara, zvitost, napaSnost, lice.merstvo, trdoglavost. napetost, pvezirljivost, opravljanje, obrekovanje in druge nckreposti.
Obiskavši hiSo za hišo, videla in slišala je ranogo stvarij. Knpei so bajo do jednega prodajali sarnu pravo blagd: gostilničarji so poslužcvali sroje goste vedno se svežiini jedili in pijačanii, mladifi so nosili naočnike na nosu samo iz potrebe; nikdo se ni ponašal s ponarejenimi Iasmi; slnžabniki niso nikdar prevarili in obrekovali svojih predstojuikov; krivi5niki in njih posredovatelji 9o bili pravi dobrotniki Ijudij; novine so pisale nepristransko in t>rez vsakega pretiranja — in takii dalje, in tako dalje.
47
Laž bi bila veselja poskočila na ulicah, ko bi se bilo to spodobilo. Kupivši si pajčolan rnide v cerkev. kjer se jp vršila prava pobožnost.
Obisk je bil jako skriimen, a ti, ki so tu liili, niso imeli vsi v uiislih, da si) v hiši, Bogn posvefenej. Ta sla si rlva šnplala neprestano do ušes, tam se je drfcal nekov frkolin za nos, da bi ne pofil v glasen snieh, v konoi klopi pod propovednino jo dreraala starka, polog nje jo zrla mlada ženska izzs molitveuika na novo oblcko gospodične, pred njo stoječe, a doli pri uhodu ste se prepirali skoraj na glas dve srečariei.
I'o svetej maši je govoril duliovnik od ollarju k Ijudem. Po beaedah sv. evangelija je poTelieaval resnico, ki je piišla kot hči \i očesa Stvarnikovega, resnieo, ki diii svet skupaj, a v mSmar je pnstil laž kot aačetnico pekla, ono laž, ki je zappljala preccj v raji v kafjej podobi v grch prve naše star&i, da bi mogla vrcči v pogin človeški rod. In ko se blagi duhovnik razrnaine, zakliče z visnkim glasom: ,1'oznam tc, gadje pleras, in atrgam obleko raz gnjusni tvoj obraz kadarkoli in kjerkoli to sasačim!" Ta začuti Laž, kak« jcj liei žarite in brez obolavljanja otide, kakor bi je polil. nTam ni mesla za nas, tam žgo pod noge", pomislisiidoSvgostilnicn, da bipo tej rszburjenosti ukrala kako drobtinico.
V obednici je viselo zrcalo do malega od stropa do tal. Laž ac grozno hndnje nad njini; kadarkoli pogleda vauj, vidi le resnieo, to je: nalifcno oblifSjo, ponarejeno lasii in izposojeno oblcko.
nIzvestno, da slabo kažc to zrcalo," glasila se je njena sodba o njem.
Večer tcga dne je prebila v gledališži, in to na nvojo popolno zadovolj-
¦   nost.    Po volji jej ,je bilo namreJ,  da so bili igralci v resniei nekaj drugega
I Bego na deskuh, ki pomcnijo sve,(.  Jedcn je igral tam kralja, a dorni ni irnel
p  ni poliižtva,  da ne rečera vojske in podložnih.    Drugi je prebodel  z jednim
mahom svojega tekmeca, a nič se mu ni za to zgodilo.    Tn zopet je pravila
jedna, dasojo otrovali, a nibfe izDiej gledalcev jej ni pritekel oa pomoč.  )n
ko nazadnje nnire,  niti zvonili jej niso.   In še uajlepfei je bil kouec: kakor
hitro pado zavesa. poskofi rajuka na zdrave noge in vrag in nasprotnik iijegov
gresta zlozno skupaj po pozorišči.
Tudi v zborni^o zavije Laz nekega dno. Tam so sftdeli gospodje bistrega vuna in globoko. uc*euosti, tudi Ijudjo plitvega duha in površnega znanja, svetli ministri in dvorui sve.tniki. visoka žlahta in vitezi brez jekla, prelati in svef^niki, vlastelji in priprosti kiuetje, doktorji in profesorji, možje trdih glav iu blažiluili rnislij, sioveči govorniki, rogovileži in kleoeplazci. fjaž je poslušala njih besedam z vso pozornostjo. Tu govori jeden (-rez dve uri o oeznanej stvari. v govoru sicer premiiljencm a raalo zanimiTem, tako, da so je vže uialo ne polovica zbornikov na mah poizgnbiln, a ti' kar jili jn Se ostalo, govorili so ali zerali. In da si ta pa tam pristavi, rta jn to. kar govori, resnica — veader to ni bila resni<B, ampak k njegora izmižljotina. Drugi pa mu od-govori na te dokaze brcz priprave; a ta govor, nasejan z gostimi dovtipi, glasil sc je tak6 dobro in prepričevalno, da so bile klopi v ti>m trenotku zopet zasedene, a na konei so poplačali govornika pristaši njegovi z buroim plos-kanjem. Laž pa mn ne ploska, ampak siče zlobnoati in ropoče z nogami z drngimi vred tako doigo, dokler ne zagrozi prvomestDJk zbornite, da bode dal galerijo izprazniti. In potem se Se le oddahne z razuimi noho!" katera bcscdica jej jc jako godila,
Iz zbornico Laž ne gre mirna, ker je tam nadvladala rcsnica.
Velikomestno življenje pa je bilo Laži prav po volji. Bili so seveda Indi tukaj Ijudje resnicoljubni, ki bi si dali raje jezik odrezati, nego da bi se za-tckali k laži; a teh je bilo mnogo manje in Lnž je slavila tu prave gostije. Mnogi so.lagali, ker so bili hudobni, mnogi zavoljo dobička ali tudi navade, muogi tudi, ker so to videli na drugih; in kilor je še dvomil, temu je skočila na jezik in ga žegeta)a, da jo je precej izpustiJ.
VsakdaDJi gost je bila Laž v družinah, kjer prevladuje poželjivost v besedi in ošabnost v dvomih, kjer se dela marsikaka neprislojnost ua rovas pleraenitih nravij.   In to ni dobro!
K svojim je hodila \a'i. po clomače, k neznanim pa se je upala le pre-oblečena. Sploh je hodila in hocii Laž tvidi že zdaj najraje v tnjej obleki in pod pajčelanora.                               ];                                    pm b-c.