140 S poti prvih partizanov Soteska-Rovtarica-Dražgoše. Letošnji 25. Pohod po stezah Foto Jože Dobnik partizanske Jelovice RAZVOJ PLANINSTVA V SLOVENIJI IN STATISTIČNI PODATKI O PLANINSTVU V LUČI NEKATERIH GEOGRAFSKIH, ZGODOVINSKIH IN DRUGIH DEJAVNIKOV JURIJ SENEGACN/K Planinski vestnik že več let objavlja izčrpne statistične podatke o planinstvu. Za obdobje pred 1. svetovno vojno lahko Iz PV dobimo v glavnem le podatke o številu podružnic, o članstvu in postojankah. Za obdobje po 1. svetovni vojni, od leta 1926 do 1940 so delno tudi na voljo podatki o ležiščih in o domačih ter tujih obiskovalcih; po vojni pa lahko zasledimo tudi podatke o številu nočitev. Prav tako vsako leto dobimo podatke o naroč­ nikih PV, Investicijah, o nesrečah in reševalnih akcijah, ki pa jih tu ne bomo obravnavali. Zanimiva je obravnava teh statističnih podatkov skozi celotno zgodovino planinske orga­ nizacije. Planinstvo kot del turizma se je lahko pojavilo šele tedaj, ko si je človek uspel omo­ gočiti take življenjske pogoje, v katerih so bile zagotovljene njegove primarne potrebe In ko je imel na voljo prosti čas in materialna sredstva. Gorski prostor s svojo reliefno razgibanostjo je seveda eden od pogojev za razvoj planinstva, enako odločilni pa so tudi družbeni dejavniki. Za začetek planinstva je namreč potrebna pobuda, ki pa ne prihaja vedno iz vrst prebivalstva, ki živi pod gorami. Prišla je praviloma Iz urbanizira­ nega okolja (Strojin, 1973). Struktura planincev po karakteristikah kraja bivanja še danes kaže, da je zanimanje za izlete v gore večje v mestih kot pa na podeželju. Ta interes je močnejši v krajih z boljšo infrastrukturno opremljenostjo (Petrovič-Hošek­ Momirovič, 1974). Kadrovska osnova za planinska društva je nastajala pri neagrarnem prebivalstvu. V 19. stoletju je v Evropi prišlo do večjega gospodarskega razvoja, zasnovanega seveda na novostih v industriji in prometu. Posledica hitrega porasta proizvodnje in produktiv­ nosti dela je - povečano ševilo tistih, ki razpolagajo s prostim časom in sredstvi za rekreacijo. Planinstvo je bilo tako kot druge oblike turizma v začetku ekskluzivno in pristopno samo višjim družbenim slojem. Ustanavljanje prvih planinskih organizacij v drugi polovici 19. stoletja pa je pomenilo, da so se začeli za rekreacijo v gorah zanimati tudi srednji sloji (Berljak, 1976). Tako je bila leta 1857 ustanovljena prva planinska orga­ nizacija v deželi industrijske revolucije - v Angliji. Isti razvoj se je v Sloveniji zakasnil za nekaj desetletij. Prvi pristopi na slovenske gore so znani že iz prejšnjih obdobij. Nekateri naši najvišji vrhovi so bili osvojeni že v drugi polovici 18. stoletja. Pri tem pa je šlo v glavnem le za dejanja posameznikov. V prvi polovici 19. stoletja so, poleg pastirjev, lovcev in nabiral­ cev zelišč, obiskovali naše gore predvsem tuji naravoslovci in to iz znanstvenih nagibov. Krog obiskovalcev gora se je začel malce širiti v drugi polovici, ko so zahajali v naše gore tudi domači izobraženci. Nov impulz je pomenila gradnja prvih železnic v Sloveniji. Ko je stekla železnica iz Ljubljane v Trbiž, so se s tem močno povečale možnosti za bolj številen obisk najbolj aktraktivnih delov naših gora. Začela se je tudi gradnja pla­ ninskih poti in postojank. z ustanovitvijo nemško-avstrijskega planinskega društva (Dt5AV) leta 1874. ki je tudi v Ljubljani osnovalo svojo Kranjsko sekcijo, se je začelo ponemčevanje slovenskih gora. Eden glavnih vzrokov za ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 je bil narodno obrambni vidik, saj je bilo potrebno ustaviti ta val potujčevanja. Vendar, to ni bil edini vzrok. Glavne motive in vzroke za ustanovitev SPD bi lahko strnili v treh glavnih točkah : ugoden naravni potencial (gorski svet - zlasti Alpe); narodno obrambni vidik; družbeni sloj, ki je razpolagal s sredstvi in s prostim časom. Prvi dejavnik predstavlja sicer enega od pogojev za planinstvo, vendar sta bolj pomemb­ na druga dva dejavnika. V drugih republikah SFRJ (z izjemo SR Hrvatske) se je ta razvoj namreč zakasnil, čeprav imajo ugodne naravne pogoje. O drugem dejavniku je bilo že veliko napisanega, saj so ta del planinske zgodovine različni avtorji precej podrobno obdelali. Pomen tretjega dejavnika pa najlaže razberemo iz imenika članov SPD leta 1895 v PV, ki kaže tudi poklicno strukturo 384 članov, med katerimi sta bili le dve ženski. Največ je bilo inteligence in drugega prebivalstva višjih socialnih slojev, zaposlenega v tistih gospodarskih panogah, ki jih danes štejemo med terciarne in kvar­ tarne. Tako je bilo kar 18 % vseh članov trgovcev ali trgovskih pomočnikov, prosvetnih delavcev je bilo 10 %, prav toliko jih je bilo zaposlenih tudi v različnih pravnih službah. Vseh ostalih poklicev v upravi, uradih in podobnem - je bilo 26 O/o. Skupaj to tvori že večino članov. Ta struktura se je do danes, še zlasti v obdobju po osvoboditvi, bistveno spremenila. Opozoriti pa je treba še na dejstvo, ki smo ga do danes v planinski zgodovini vse preveč zanemarjali. Pobude za planinstvo prihajajo iz urbanega okolja, smo rekli. Urbanizacija je tesno povezana z industrializacijo. Delež članov PD od vsega prebivalstva v občinah je bil v Sloveniji leta 1979 najvišji (nad 15 % ) v občinah Hrastnik, Ravne na Koroškem, Jese­ nice in Radovljica, ki jih je Vrišer (1977) glede na industrializacijsko stopnjo leta 1971 opredelil kot izredno ali vsaj močneje industrializirane občine. Po drugi strani pa so imele tedaj z izjemo Gornje Radgone vse tiste občine, ki jih je isti avtor za leto 1971 opredelil kot neindustrializirane, najmanj (do 3 % ) prebivalstva, včlanjenega v PD. Vsi­ ljuje se domneva, da bi za Slovenijo lahko zelo posplošeno rekli: čim višja je indu­ strializacijska stopnja, več prebivalstva se ukvarja s planinstvom. Od te poenostavljene sheme odstopajo nekatere občine, kot sta npr. Metlika in Ribnica, ki planincev skoraj nimata, čeprav sta leta 1971 spadali med zmerno industrializirane občine. Po Klemenčiču (1980) lahko glede na socialne posledice industrializacije v Sloveniji govorimo o petih fazah industrializacije, o petih fazah razkroja strukture prebivalstva klasične agrarne družbe in o petih fazah procesa prostorske diferenciacije socialnega razvoja. Te faze zavzemajo različna obdobja, in sicer obdobje do 1. svetovne vojne, obdobje med obema vojnama in obdobja med leti 1945-1960, 1960-1970 in od 1970 do danes. Dejstvo, da je delež planincev najvišji ravno v naših rudarskih in industrijskih centrih oziroma območjih , nas navaja na misel, da je razvoj in prostorsko razširjanje planinstva v grobih potezah sledilo tem fazam industrializacije z večjo ali imanjšo zakas­ nitvijo. Predvsem je tu mišljeno obdobje po 2. svetovni vojni. Do 1. sveovtne vojne je število članstva SPD narastlo na 3337 leta 1913, število pla­ ninskih postojank pa se je povzpelo kar na 35. To leto so evidentirali 8584 obiskovalcev v slovenskih postojankah. Omeniti je treba, da je v tem obdobju bližina gora še zelo odločilno vplivala na ustanavljanje podružnic SPD. Do 1. svetovne vojne so ustanavljali 141 142 število enot planinske organizacije (podružnic, planinskih društev) v letih 1893-1980 - (Vir: Planinski vestnik 189$-1981) fl() <30 -<20 «JO 00 80 10 '° 1893 1900 mo <980 lelo Clanstvo v planinski organizaciji v letih 1893-1980 - (Vir: Planinski vestnik 189$-1981) --- vei ~lani --- ·-- odr asli ----- - 0l a6in c i ........... pionirji J ..,_; ,. -IIO -()0()00 9?000 80000 10000 <,()000 61XXX) l,0000 30000 20000 DOOO OOOO ,000000 ~= 000000 100000 000000 sooooo \00000 3000