Poflni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2
irhato v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
Posamezni izvod 1,30 Sil., mesečna naročnina 5 Šilingov
P. b. b.
Letnik XX.	Celovec, petek, 5. november 1965	Štev. 45 (1223]
0 volitvah še ni sporazuma
Odkar je morala zvezna vlada formalno odstopiti, ker ni pravočasno dosegla sporazuma o državnem proračunu za prihodnje leto, je postalo jasno, da sedanja legi-slativna perioda parlamenta ne bo trajala do jeseni 1966, marveč bodo državnozborske volitve že prej razpisane. Toda zadnji tedni so pokazali, da se vladni stranki tudi glede termina volitev ne moreta sporazumeti, tako da je vprašanje, kdaj bomo volili novi parlament, še vedno odprto.
Doslej je vsaka stranka predlagala že več terminov, od katerih pa izgleda noben ni bil tak, da bi bil sprejemljiv tudi za nasprotno stran. Toko tudi minulo sredo, čeprav so splošno pričakovali zbli-žanje med nasprotnimi stališči, ni prišlo do soglasja in tako imenovani delovni odbor obeh strank se
je razšel, ne da bi se prej domenil o prihodnji seji.
Seveda pri teh pogovorih ne gre samo za vprašanje volitev. Predvsem bi se morala vlada sporazumeti o proračunskem provizo-riju, za katerega pa finančni minister sploh ni predložil osnutka in tako o njem tudi niso mogli razpravljati, kar je vzdušje v odboru le še bolj zaostrilo.
Sploh je za sedanje odnose med vladnima strankama značilno to, da se izogibata vsakega problema, ki bi ga nasprotna stran lahko izkoristila za predvolilno borbo. Čeprav še ni znano, kdaj bodo volitve, se je volilni boj pravzaprav že začel. OVP je prišla na dan celo že s prvim plakatom, s katerim svari pred socialisti, ki da stremijo po samovladi.
Francija se je zamerila Ameriki
Odnosi Francije z njenimi zahodnimi zavezniki predvsem pa z Ameriko so se v zadnjem času spet močno poslabšali. Zdaj niti ne gre več samo za vprašanja Atlantskega pakta, še manj za probleme Evropske gospodarske skupnosti. Francija se je odločila, da samostojno odloča in ubira pot tudi v veliki mednarodni politiki. Najboljši dokaz je nedavni obisk zunanjega ministra de Murvilla v Sovjetski zvezi, kjer je imel razgovore z naj višjimi predstavniki in katerega rezultate tako v Parizu kot v Moskvi ocenjujejo kot važen prispevek k nadaljnemu poglabljanju odnosov med obema državama.
V skupnem sporočilu o obisku francoskega zunanjega ministra v Sovjetski zvezi je rečeno, da so izčrpno izmenjali mnenja o temeljnih problemih mednarodne politike ter proučili sovjetsko-francoske odnose. Posebno pozornost so posvetili evropskim vprašanjem in z zadovoljstvom ugotovili, da se v zadnjem času kaže stremljenje po normalizaciji odnosov med vzhodnimi in zahodnimi državami na evropski celini. Izrazili so upanje, da se bo napetost postopoma ublažila, kar bi ustvarilo možnosti za bližanje med temi državami in za splošno evropsko sodelovanje.
Posebno zanimiva ugotovitev na sovjetsko-francoskih razgovorih pa je, da se ujemajo gledišča obeh držav o problemih evropske varnosti. V tej zvezi je francoski minister izrazil popolno razumevanje za stališče Sovjetske zveze, ki je zaskrbljena zaradi načrtov o multilateralnih atomskih silah Atlantskega pakta, „načrtov, ki so neizogibno povezani z nemškim vprašanjem". S tem se je Couve de Murville dotaknil problemov, pri katerih kažeta posebno občutljivost zlasti Amerika in Zahodna Nemčija; dotaknil se jih je v duhu, ki na eni strani izraža stališče trancoskega predsednika de Gaul-la, na drugi strani pa vsebuje ravno glavni vzrok za ohladitev odnosov med Francijo in ostalimi zahodnimi državami.
Temu primerna je tudi reakcija. Čeprav skušajo uradni krogi zahodnih držav obisk francoskega zunanjega ministra v Sovjetski zvezi omalovaževati, se je v zahodnem tisku hkrati začela široka kampanja proti de Gaullu in njegovi politiki. Posebno ostre napade objavljajo ameriški listi, ki so dobili ustrezna navodila v zunanjem ministrstvu ravno tisti dan, ko je fran-
coski minister de Murville prispel na obisk v Moskvo. Sovpadanje je preveč očitno, da ne bi bilo že na prvi pogled jasno, kje je treba iskati vzroke za hujskaško gonjo, ki so jo v Parizu ostro obsodili kot odkrito vmešavanje Amerike v notranje zadeve Francije.
V
Živa bakla —
Če so odgovorni ameriški politiki in generali še potrebovali dokaz, da ameriško ljudstvo obsoja umazano vojno v Vietnamu, potem jim je v torek ta dokaz zelo predirljivo in hkrati tragično poskrbel 31-letni ameriški državljan Norman Morrison; pred poslopjem ameriškega obrambnega ministrstva, v neposredni ‘bližini urada obrambnega ministra McNamare, se je polil z bencinom ter zažgal. Kot živa bakla je protestiral proti grozodejstvom, ki jih počenjajo ameriški vojaki skupaj s svojimi zavezniki nad vietnamskim ljudstvom; njegova smrt — tragična in hkrati demonstrativna — je postala fanal, ki naj bi odgovorne kroge v Washingtonu končno prisilil k razsodnosti.
Seveda je demonstrativna žrtev Morrisona le osamljen primer, toda tudi en sam izmed 190 milijonov ameriških državljanov povsem zadostuje za dokaz, da ameriško ljudstvo ne odobrava politike svoje vlade, ki )o de-ta vodi v Vietnamu. Res, kot živa bakla je proti politiki protestiral samo eden, toda število tistih ameriških državljanov, ki politiko Vlade obsojajo na druge načine, gre že v stotisoče in milijone. 2e lani avgusta so namreč ustanovili poseben »nacionalni koordinacijski odbor za končanje vojne v Vietnamu«, ki zdaj po vsej Ameriki organizira protestne demonstracije.
Prve velike uspehe je ta odbor dosegel prejšnji teden, ko je po vsej državi izvedel obširno akcijo demonstracij, katerih se je v posameznih
Spomenik žrtvam za svobodno Avstrijo
Izredno veliko ljudi se je minuli ponedeljek zbralo na centralnem pokopališču v Celovcu, kjer je bil slovesno odkrit spomenik žrtvam za svobodno Avstrijo. Slavnosti so se udeležili tudi deželni glavar Sima s člani deželne vlade, predsednik deželnega zbora Til-lian na čelu številnih deželnih poslancev, diplomatski predstavniki Jugoslavije, Italije in Nemčije, koroški poslanci v državnem in zveznem zboru, predstavniki celovške mestne občine in mnogih drugih občin Koroške, predvsem pa veliko število zastopnikov in članov vseh organizacij, v katerih so združeni borci proti fašizmu in žrtve nacističnega nasilja.
V pravem pomenu besede deželna proslava je bila mogočna manifestacija za demokracijo, svobodo, strpnost in mir, hkrati pa odločna demonstracija proti nasilju, krivicam in vojni. Vsi govorniki — bivši deželni glavar V/edenig kot predsednik pripravljalnega odbora, predstavnik Zveze socialističnih borcev za svobodo in žrtev fašizma Pawlik, predstavnik OVP-jevskega združenja politično zasledovanih Wunder, predstavnik komunistične Zveze borcev odporniškega gibanja in žrtev fašizma ter zastopnika obeh verskih skupin — so spomnili na strašna leta nacističnega nasilja in na ogromne žrtve, ki jih je doprinesla Avstrija za osvoboditev.
»5 tem spomenikom se hočemo oddolžiti spominu na vse tiste junake obeh jezikov, ki so zaradi svojega političnega ali verskega prepričanja, zaradi svoje rasne in narodne pripadnosti, predvsem pa zaradi svoje zvestobe avstrijski domovini žrtvovali svoja življenja v
gestapovskih zaporih, v koncentracijskih taboriščih in v oboroženem protifašističnem boju. Nočemo maščevanja, prav tako pa tudi nočemo, da bi bilo kdaj pozabljeno vse tisto gorje, da bi bile kdaj pozabljene vse ogromne žrtve. Zato naj bo ta spomenik časten spomin, hkrati pa tudi trajen opomin in poziv k strpnosti in mirnemu sožitju med narodi.«•
Ob spomeniku so položili vence predstavniki deželnih ustanov in vseh organizacij protifašističnih borcev in žrtev fašizma. Padle junake oboroženega boja proti fašizmu in umorjene žrtve nacističnega nasilja sta z venci počastili tudi Zveza koroških partizanov in Zveza slovenskih izseljencev.
*
Spomenik na celovškem pokopališču je delo arhitekta Nitscha in našega ožjega rojaka akademskega slikarja Omana. V moderni obliki simbolično spominja na leta nasilja, na nepopisno trpljenje v zaporih in taboriščih, kjer so milijoni nedolžnih ljudi dnevno gledali smrti v oči, vendar tudi v stalni življenjski nevarnosti in kljub nečloveškemu mučenju nikdar niso zgubili vere v zmago pravice — v svobodo. Naj bi bil ta spomenik danes in tudi bodočim rodovom izraz hvaležnosti vsem tistim, ki so trpeli in se žrtvovali za zmago človečanstva, prav tako pa tudi večen opomin, da si bomo z ogromnimi žrtvami priborjene dobrine svobode, demokracije in miru ohranili le z doslednim uresničevanjem načel humanosti in mednarodnega sožitja.
Dvajsetletnica
Zveze novinarjev Jugoslavije
Minuli teden so jugoslovanski novinarji obhajali 20-letnico ustanovitve in dela svoje zveze. Ob tej priložnosti so imeli po vseh republikah posebne slavnosti, na katerih je bila poudarjena važna vloga, ki jo igra tisk v javnem življenju. O tem pomenu govori tudi dejstvo, da je bilo v začetku tega leta v Jugoslaviji 22 dnevnikov z naklado 1,710.000 izvodov ter 190 tednikov s skupno naklado 4,600.000 izvodov.
Na osrednji proslavi v Beogradu je predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije Božidar Novak v svojem slavnostnem govoru poudaril, da bo novinarstvo v bodoče še več prispevalo k razvijanju bratstva in enotnosti narodov in h krepitvi socialistične solidarnosti delovnih ljudi, ki temeljijo na revolucionarni preteklosti.
Ob tej priložnosti je Zveza novinarjev podelila tudi letošnjo novinarsko nagrado „Moša Pijade", ki jo je tokrat prejel sarajevski novinar Vilko Vinterhalter za svoje življenjsko delo. Na grobove posebno znanih novinarjev pa je zveza ob svojem jubileju položila vence In tako počastila spomin zaslužnih pionirjev jugoslovanskega novinarstva.
protest proti vojni v Vietnamu
mestih udeležilo na desettisoče ljudi. Prvotno oblasti temu odboru niso posvečale dovolj pozornosti, zdaj pa so že resno zaskrbljene, posebno zaradi tega, ker pri protestnih demonstra-
„Socialni“proračun
zahodnonemške vlade
Nova zahodnonemška vlada je v proračunu za leto 1966 sklenila občutno zmanjšanje posameznih postavk, in sicer za skupno 7,2 milijarde mark, tako da bo proračun obsegal 69,4 milijarde mark.
Kakor je na eni strani razveseljivo, da zmanjšanje izdatkov prizadene tudi obrambno ministrstvo, tako je na drugi strani značilno, da si hoče zahodnonemška vlada prihraniti največ denarja ravno na tistih področjih, kjer bodo prizadeti široki krogi prebivalstva, zlasti pa socialno potrebne plasti. Gre namreč za področje socialne oskrbe, gradnje stanovanj in cest ter za uradniške plače. Torej čudna »socialna" politika.
ctjah v prvi vrsti sodeluje mladina, ki je ravno ob vietnamski vojni spoznala, kje je njeno mesto, ko gre za važna zunanjepolitična vprašanja.
Za ameriške razmere je to povsem nov pojav in je zato tudi razumljivo, da novo gibanje čedalje resneje jemljejo celo v vodilnih političnih in vojaških krogih. O tem priča dejstvo, da so oblasti na najnovejše dogodke reagirale zelo hitro in odločno. Toda zelo malo je verjetno, da bodo z ostrimi ukrepi uspeli zatreti gibanje, ki zajema vedno širše kroge .ameriškega prebivalstva.
Tudi v Ameriki sami namreč močno pada število tistih, ki še vedno verujejo v pravičnost in upravičenost akcij, katere izvaja ameriška vojska na ozemlju Vietnama. Danes ne zadostujejo več zagotovila političnih in vojaških voditeljev, danes prepričujejo^ edinole še dejstva. Ta dejstva pa so na vietnamskem bojišču tako grozna in umazana, da jih mora najostreje obsojati vsak, ki si je ohranil vsaj še malo čuta za člo-večanstvo.
Najnovejši primer je južnoviet-namska vas De Duc, ki so jo ameriška letala zadnjo soboto »pomotoma« bombardirala ter jo povsem uničila; 48 vaščanov je bilo ubitih, nadaljnjih 55 pa ranjenih, pri žrtvah gre predvsem za žene in otroke. Ob takih dejstvih se pač ni treba čuditi, da mednarodna javnost ameriško vojsko že primerja s Hitlerjevo SS. Usoda južnovietnamske vasi De Duc je vsekakor zelo podobna usodi češke vasi Lidice!
5. november 1965
Štev. 45 (1223)
M	JJ 1	H
Avtocesta Dunaj-Graz-Celovec-Beljak
C	ne bo zgotovljena pred letom 1980
V gradnji avtocest, ki so danes najpomembnejše prometne žile, ima Avstrija svoje velike težave. Za njihovo gradnjo je vsako leto premalo denarja na razpolago, manjka pa tudi smotrnih načrtov za njihovo gradnjo in financiranje. Po 20 letih gradnje bo v kratkem komaj zgotovljena tako imenovana zahodna avtocesta med Dunajem in Salzburgom, južna avtocesta med Dunajem in Vratmi na avstrijsko-italijanski meji, ki bo tekla čez Graz, Celovec in Beljak, pa ne bo zgotovljena pred letom 1930. Prej tudi ni pričakovati, da bi bila dograjena tirolska avtocesta po dolini reke Inn, čeprav potrebuje Avstrija kot najvažnejša dežela evropskega turizma že danes vrsto nadaljnjih avtocest in cest za hitri promet.
jekt še letos lahko predložili ministrstvu. Temu nasproti je trasa avtoceste v območju Celovca še vedno odprto vprašanje.
Iz Celovca proti zahodu bo avtocesta tekla po pobočjih severno od Vrbskega jezera do Vernberka, od tam pa proti Mariji na Zilji ter na severnem bregu Zilje pod Vetru-vom, mimo Spodnjih in Zgornjih Zabuč ter Podkloštra do Vrat. Medtem ko so na ob-
Med temi sodita sodobni cesti med Salzburgom in Beljakom ter med Celovcem in Ljubeljem med najbolj nujni, ker se prav tukaj odvija glavnina mednarodnega avtomobilskega prometa s severa in severozahoda v smeri Koroške in evropskega jugovzhoda. Toda načrti za omenjeni cesti še
Evropska trgovina stagnira
Strokovnjaki Evropske ekonomske komisije Združenih narodov ugotavljajo v »Ekonomskem biltenu za Evropo« da bo porast svetovne proizvodnje in svetovne trgovinske izmenjave letos manjši kot lani in da tudi začetkom prihodnjega leta ni pričakovati novega pospešenja.
Po drugi svetovni vojni se je evropsko gospodarstvo razvijalo znatno hitreje kot gospodarstvo drugih delov sveta. V okviru same Evrope je bila gospodarska ekspanzija vzhodnoevropskih držav hitrejša od ekspanzije v zahodnoevropskih, v Zahodni Evropi pa so se države članice Skupnega trga razvijale znatno hitreje od drugih držav. V zadnjih letih pa postajajo razlike občutno manjše. Leta 1963 in 1964 predvsem zaradi nagle gospodarske ekspanzije v Združenih državah Amerike gospodarski razvoj drugih delov sveta ni več zaostajal za gospodarskim razvojem v Evropi. Obenem se je znatno ublažila razlika med stopnjo rasti Vzhodne in Zahodne Evrope, že leta 1964 pa je stopnja rasti v državah, ki so članice EFTA, višja kot v državah, ki so članice EGS.
Zadnja leta je bila Evropa najbolj dinamičen sektor svetovne trgovine. Ze leta 1964 pa so to mesto prevzele izvenevropske razvite države: Amerika, Kanada, Japonska, Avstralija, Nova Zelandija in Južnoafriška unija. Z druge strani pa bilten ugotavlja, da je zadnja leta prišlo do hitrejšega porasta svetovne trgovine tudi zato, ker je vladala ugodna ekonomska konjunktura tako v Evropi kot v Severni Ameriki. Takšen razvoj je imel za posledico porast trgovinske izmenjave ne le med industrijsko razvitimi državami, temveč je privedel tudi do povečanja njihovega uvoza iz držav v razvoju.
Leta 1963 in 1964 je državam v razvoju uspelo povečati obseg svojega izvoza, pri čemer so pogosto izkoristile tudi skok cen surovin, kar je povzročilo porast njihovih izvoznih dohodkov. Kljub temu pa ti daleč zaostajajo za nujno ravnijo, ki bi omogočala hitrejši razvoj njihovega gospodarstva in spremembo njihove gospodarske strukture. Počasnejša ekonomska aktivnost, kakršna je bila zadnji čas v Zahodni Evropi, je povzročila znižanje uvoza iz držav v razvoju in znižanje cen mnogih primarnih izdelkov, kar je države v razvoju, predvsem nekatere, privedlo v posebno težaven položaj.
Na temelju dosedanjih podatkov bilten sklepa, da bo izvoz držav planskega gospodarstva letos občutno narasel, medtem ko bo porast njihovega izvoza manjši od porasta uvoza razvitih držav tržnega gospodarstva.
Porast izmenjave med samimi državami planskega gospodarstva je razmeroma majhen, predvsem zaradi nadaljnjega krčenja izmenjave z LR Kitajsko. Posebno je narastel izvoz v razvite države tržnega gospodarstva, vendar znatno narašča tudi uvoz iz teh držav, precej tudi kot posledica nakupa žita v Severni Ameriki in Avstraliji.
Industrijsko razvite izvenevropske države so tudi letos še nadalje povečale svoj uvoz in so zaradi tega pomenile zanimiv trg za druga območja sveta. Res, da so težave pri financiranju uvoza, s katerimi se srečuje Japonska, privedle v začetku leta 1965 do počasnejšega naraščanja uvoza. Hkrati bo znižanje cene volne na svetovnem trgu nedvomno povzročilo znižanje izvoznih dohodkov Nove Zelandije in Avstralije ter Južnoafriške unije, kar se bo verjetno izrazilo v obsegu njihovega uvoza konec leta. Tako bi, kot sedaj kaže, ob koncu leta 1965 in v začetku 1966 Amerika kot uvozni trg pomenila enega najpomembnejših nosilcev porasta svetovne trgovine.
Ob koncu ugotavlja bilten, da se bo delež Evrope v svetovnem uvozu leta 1965 nekoliko znižal, saj narašča malo počasneje kot svetovna trgovina. Delež v svetovnem izvozu pa bo v glavnem ostal enak. Statistike namreč kažejo, da je naraščal v prvih mesecih leta 1965 zahodnoevropski izvoz v druge dele sveta znatno hitreje kot izmenjava v sami Zahodni Evropi.
zdaleka niso tako daleč dozoreli, kakor so dozoreli načrti južne avtoceste, ki jo gradijo vsaj že na treh območjih in sicer na območju Dunaj—Wiener Neustadt, Gleis-dorf—Graz—Mooskirchen in na območju Celovec—Vernberk. Za vsa ostala območja južne avtoceste skoraj še ni definitivnih načrtov gradnje, še manj pa načrtov financiranja. Kakor je bilo namreč te dni slišati, bodo za koroški del južne avtoceste osnutki, projektov šele v prihodnjih tednih tako daleč izdelani, da jih bo mogoče predložiti ministrstvu za trgovino in obnovo v odobritev, nakar bo v sklopu celotne gradnje cest šele mogoče razpravljati o načrtu financiranja.
Projektanti so južno avtocesto na Koroškem razdelili na dva glavna dela in sicer na območje štajersko-koroška meja na Paki—Celovec in na območje Celovec—Vrata na italijanski meji. Od štajersko-koroške meje na Paki skozi Labotsko dolino so predvidene tri variante, od katerih bo menda tretja najboljša. Po tej varianti bi avtocesta s Pake stekla proti Schieflingu in Tvvimbergu, kjer je predviden 2 km dolg predor, nakar bi tekla naprej mimo Wolfs-berga in Št. Andraža, kjer bi zavila v dolino Krnice. Med dolino Krnice in Lipo pri Grebinju je spet predviden predor. Pri Lipi bi od avtoceste odcepila nova cesta k tako imenovani obmejni cesti Labot—Pliberk —Miklavčevo—Borovlje—Brnca.
Od Grebinja do Celovca bi avtocesta tekla med Vovbrami in Velikovcem na Tinje in Grabštanj in od tam proti Celovcu. Na območju med Pako in Celovcem so meritve in preiskave tal v teku, pri deželni vladi pa računajo, da bodo generalni pro-
močju Celovec—Vernberk gradbena dela že v teku, je za območje Vernberk—Vrata projekt šele v izdelavi.
V podobni fazi razvoja je tudi štajerski projekt južne avtoceste. Medtem ko bo cesta v območju Gleisdorf—Graz—Mooskirchen podobno kot v območju Celovec—Beljak zgotovljena do leta 1970, z njeno zgo-iovitvijo na ostalih območjih ni računati pred letom 1980.
Konzumne zadruge po-množujejo svoje članstvo
Kakor vsako leto hočejo 'konzumne zadruge v državi in deželi tudi letos povečati število svojega članstva. V tozadevni kampanji, ki so jo začele v oktobru, so si zastavile za cilj pridobitev 20.000 novih članov. Koroške konzumne zadruge s svojimi sedeži v Celovcu, Beljaku in Spittalu hočejo v tej kampanji pridobiti 1700 novih članov. Celovška konzumna zadruga, ki je predlanskim pridobila 1070, lani pa 740 novih članov, jih hoče letos pridobiti 900, beljaška 500, spittalska pa 300.
V svojih prizadevanjih za povečanje števila članstva zadruge zlasti opozarjajo, da so zadnje čase močno povečale svojo ponudbo ter da s svojimi samopostrežnimi poslovalnicami in ugodnimi cenami nudijo včlanjenim gospodinjstvom določene prednosti in .ugodnosti. Poleg tega naglašajo, da s svojim vstopom v konzumno zadrugo krepimo gospodarsko moč ustanov, katerih poglavitni cilj je organizirana samopomoč potrošnikov.
Ljubljansko letališče Brnik:
Slovensko okno v svet
Čeprav je ljubljansko letališče Brnik pri Kranju še mlado, se je v mednarodnem letalskem prometu že močno uveljavilo in drži dosledno korak z njegovim razvojem. Letališče, ki je bilo svojemu namenu predano decembra 1963, je v drugem letu svojega obratovanja zabeležilo močan porast letalskega in potniškega prometa. Stočlanski kolektiv letališča je v prvih devetih mesecih tekočega leta odpremil okoli 100.000 potnikov in dosegel pri tem v mednarodnem prometu 124.351 dolarjev dohodkov. V primerjavi z letom 1964 so se njegovi dohodki povečali za 124 odstotkov.
Letos so na letališču Brnik pristajala letala oibeta tudi v prihodnjem letu, ko bo vklju
15 letalskih družb iz 9 držav. V mednarodnem prometu je pristalo 1514 letal s 63.700 potniki. 445 letal je pripadalo inozemskim letalskim družbam. Po letalih mednarodnega prometa, ki so na letališču pristala, se je 'letos promet povečal za 83,9, po potnikih pa za 37,4 odstotka. V jugoslovanskem medkrajevnem letalskem prometu je na letališču pristalo 1144 letal s 24.149 potniki. Ostali potniki so ina letališču pristali is športnimi letali.
Ugoden razvoj se ljubljanskemu letališču
čeno v tri nadaljnje mednarodne linije in sicer v linijo Beograd—Ljubljana—Frankfurt, Beograd—Ljubljana—Praga in Dubrovnik— Ljubljana—London. Na itej liniji bodo promet prevzela reaktivna letala tipa Caravelle. Močno pa se prihodnje leto obeta povečati tudi čarterski promet na letališču. Samo nizozemska družba Martins bo na letališče poslala za 200 odstotkov več letal, kot jih je letos, bolj kot doslej pa se hočejo letališča poslu-žiti tudi švedske in britanske čarterske družbe.
Podržavljena industrija ugotavlja:
Le izvoz omogoča povečanje proizvodnje
Kakor poroča tiskovna služba podržavljene industrije, je proizvodnja podržavljene industrije v prvem polletju tekočega leta znova narasla. Po količinskem indeksu je znašala 141,2, medtem ko je v istem razdobju minulega leta znašala le 137,7. Promet na zaposlenega je v istem razdobju narasel od 100.900 na 108.500 šilingov.
Porast proizvodnje so omogočile predvsem povečane možnosti za izvoz. Dohodki iz izvoza podržavljene industrije so lani
Uspešna trgovina s Kitajsko
Blagovna izmenjava z LR Kitajsko se za Avstrijo ugodno razvija. Medtem ko je lani na Kitajsko izvozila blaga v vrednosti 18 milijonov šilingov, ga je letos že v prvem polletju izvozila v vrednosti 20 milijonov šilingov. Močno se je letos povečal tudi avstrijski uvoz iz Kitajske. V prvem polletju je znašal 62 milijonov šilingov, lani pa je celo leto dosegel le 83 milijonov šilingov vrednosti.
Zaradi povečane blagovne menjave sta se obe državi sporazumeli, da bosta izmenjali delegate za trgovino. Avstrijski delegat za trgovino z LR Kitajsko bo že z novim letom nastopil svoje mesto v Pekingu. S tem je pričakovati, da se bo v prihodnjem letu blagovna menjava med obema državama še povečala.
znašali 25,7 °/o skupnih dohodkov, v prvi polovici tekočega leta pa so se povečali na 36,5 %. Posebno močno se je letos povečal izvoz industrije strojev, elektroindustrije ter kovinske in kemične industrije. Skupna vrednost njihovega izvoza je narasla za eno tretjino in je znašala 42,6 % vrednosti skupne proizvodnje.
Veliki pomen razvijanja nadaljnjih možnosti izvoza in kooperacije z industrijami drugih dežel kaže tudi prodor avstrijskega LD-postopka v proizvodnji jekla na Švedsko. Švedi, ki so v industriji jekla vodilni, so spoznali, da je ta postopek znatno boljši od njihovega KALDO-postopka, vsled česar hočejo sedaj v svoji industriji jekla v Oexe!esundu uvesti LD-postopek. S VOEST v Linzu se razgovarjajo za dobavo 3 potrebnih agregatov, od katerih bi imel vsak 120 ton zmogljivosti. Kot rok dobave predlagajo Švedi 5 let.
NEW YORK. — Skupina 650 profesorjev z 51 ameriških univerz je v listu .New York Times” objavila odprto pismo, naslovljeno na ameriškega predsednika Johnsona z zahtevo, naj napravi konec umazani voj-.ni v Vietnamu. To je doslej največja akcija ameriških intelektualcev, ki se pridružujejo Široki javnosti v odločnem protestu proti vietnamski vojni. Z nasiljem, smrtjo in uničenjem, ki jih Sirijo ameriSka letala v Vietnamu, je Amerika prekosila že vsa vojna grozodejstva, pravijo ameriSki profesorji v svojem pismu ter poudarjajo, da je edina zmaga, ki jo lahko doseže Amerika v tej vojni, osvojitev zdecimlranega Južnega Vietnama. .Toda take zmage si ameriSko ljudstvo prav gotovo ne želi.”
DUNAJ. — Več kot tisoč ljudi se je zbralo minuli ponedeljek na kraju, kjer je bil letos marca med demonstracijami na Dunaju smrtno ranjen antifaSisf Ernst Kirchweger. Spominske svečanosti, ki jo je priredilo avstrijsko odporniško gibanje, so sc udeležili zastopniki posameznih organizacij protifašističnih borcev in žrtev faSizma ter demokratičnih mladinskih in Študentskih organizacij. Na kraj, kjer je bil Kirchwe-ger pobit, so položili venec z napisom .Prvi žrtvi nacizma v drugi republiki”.
BUDIMPEŠTA. — Narodni dohodek na Madžarskem se je v minulih petnajstih letih povečal za 176,8 odstotka ter je lani znaSal 171,67 milijona forintov. Največ k temu porastu je prispevala industrija. Za po-froSnjo je bilo v minulem letu porabljenih 128,05 milijona forintov, kar je 74,5 odstotka celotnega narodnega dohodka.
ALŽIR. — Po vsej Alžiriji so te dni slavnostno obhajali enajsto obletnico alžirske revolucije in začetka oboroženega boja za osvoboditev dežele. Na glavni proslovi v Alžiru, ki je bila povezana z veliko vojaSko parado, je predsednik revolucionarnega sveta Bumedien poudaril, da je Alžirija kot afriSka država neposredno zainteresirana na popolni osvoboditvi afriškega kontinenta izpod kolonializma in vsakega drugega zatiranja.
MOSKVA. — Voditelj komunističnih partij in socialističnih držav zadnje mesece intenzivno izmenjujejo mnenja. Tako so se prejSnji teden sestali tudi voditelji partij in vlad Sovjetske zveze in Poljske. Razpravljali so o vpraSanjih graditve socializma in komunizma v obeh državah, o nadaljnjem razvoju političnih in gospodarskih odnosov med Sovjetsko zvezo In Poljsko, o najpomembnejših problemih sedanjega položaja v Evropi in drugih delih sveta ter o problemih mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja.
MONTEVIDEO. — Prvo slovensko druStvo v Urugvaju slavi letos svojo 30-letnico. Jubilejno proslavo so imeli meseca oktobra, na kateri je nastopil tudi novoustanovljeni pevski zbor. .Nova doba”, uradno glasilo AmeriSke bratske zveze, pa praznuje letos svoj 40-letni jubilej. Ob jubileju svojega glasila je razpisala AmeriSka bralska zveze nagradno kampanjo za pridobivanje novih članov, ki je imela lep uspeh.
TUCSON. — AmeriSki .leteči poslanik” Averell Harriman je izjavil prepričanje, da želijo sovjetski voditelji prav tako kot ameriSki preprečiti jedrski spopad. Iskreno tudi želijo razširitev moskovskega sporazuma o delni prepovedi jedrskih poskusv. Harriman je opozoril na dejstvo, da je predsednik sovjetske vlade Kosigin že lani, ko sta imeli Amerika in Sovjetska zveza Se odločilno moč na področju atomskega orožja, poudaril potrebo po ameriSko-sovjet-skem sporazumu o nadzorstvu nad jedrskim orožjem. TakSen sporazum pa ni možen, je dejal Harriman, dokler traja vietnamska vojna.
BEOGRAD. — Jugoslovanska gradbena podjetja se čedalje bolj uspeSno uveljavljajo tudi v tujini. Letos gradijo jugoslovanska podjetja v desetih državah: Gani, Indiji, Iraku, Libanonu, Etiopiji, Siriji, Tunisu, Vzhodni Nemčiji, Sudanu in Franciji. Lani je vrednost gradbenih del v tujini znaSala nekoliko manj kot 15 milijard dinarjev, letos pa je ta vrednost že do avgusta dosegla 11,6 milijarde dinarjev. Do konca leta bo vrednost gradbenih del, za katere so pogodbe že sklenjene, presegla 24 milijard dinarjev in bo s tem poslovni uspeh precej večji kot lani.
ŽENEVA. — Za stalni sedež konference o trgovini in razvoju OZN so izbrali Ženevo. Predlagana mesta so bila Se Adis Abeba, Akra, Mežico, London, Rim in Lagos, vendar se je tudi ta svetovna ustanova končno odločila za Ženevo, ki postaja čedalje bolj .mednarodno” mesto.
LONDON. — Predsednik britanske vlade Wilson je ob svojem povratku iz Rodezije, kjer se je s predsednikom tamkajšnje vlade Smithom pogajal o proglasitvi rodezijske neodvisnosti. Izrazil določen optimizem. Mislim, je dejal Wilson, da smo naSli pot za vsestransko zadovljivo reSitev rodezijskega vprašanja. Hkrati pa je z vso odločnostjo poudaril, da je edino britanski parlament pristojen priznati neodvisnost Rodezije.
MOSKVA. — Minuli torek so v Sovjetski zvezi izstrelili v vesolje novo veliko vesoljsko ladjo, ki nosi ime .Proton 2*. Teža tega satelita znaSa enako kot pri njegovem predhodniku .Proton 1” 12,2 fone. To so največji umetni sateliti, ki so jih doslej izstrelili v vesolje.
ALŽIR. — Konferenca zunanjih ministrov afriSko-azijskih držov je sklenila za nedoločen čas preložiti konferenco predsednikov držav in vlad, ki naj bi se 4. novembra začela v Alžiru. Za preložitev konference se je predvsem zavzemala Kitajska.
DUNAJ. — Karl Maisel, eden izmed vodilnih funkcionarjev socialistične stranke in dolgoletni socialni minister, je zadnjo sredo obhajal svoj 75-letni življenjski jubilej ter je bil deležen itevilnlh čestitk. Njegovo delovanje je neločljivo povezano s socialno zakonodajo Avstrije, saj je bila v času, ko je bil socialni minister, sprejeta cela vrsta važnih socialnih zakonov.
RIM. — V vatikanskih krogih predvidevajo, da bo sedanji vatikanski koncil zaključen 8. decembra s posebno slavnostjo v cerkvi! sv. Petra.
5. november 1965
Štev. 45 (1223) — «
Jubilejna sezona Slovenskega gledališča v Trstu
KUKURneDROBtine
Z uprizoritvijo Cankarjeve drame »Hlapci” je Slovensko gledališče v Trstu začelo svojo jubilejno 20. povojno sezono. Da se je vodstvo gledališča za otvoritev nove sezone odločilo ravno za to delo, gotovo ni naključje: Cankarjevi »Hlapci" so prav v Trstu doživeli leta 1919 svoj odrski krst in tudi leta 1945 je tržaško Slovensko gledališče začelo s Cankarjem svoje delo po temnih letih fašizma in vojne. V povojnih letih je gledališče uprizorilo že nad 150 odrskih del, toda novo gledališko sezono je tokrat prvič začelo v normalnih pogojih, to je v lastni hiši in na stalnem odru v Kulturnem domu, »ki smo ga dobili kot sad dolgotrajne borbe za vsaj delno povrnitev škode, ki nam jo je na kulturnem polju in na kulturnem premoženju povzročil fašizem,” kakor je poudaril upravnik gledališča prof. Rado Rauber.
Ob otvoritvi nove sezone Slovenskega gledališča v Trstu je Primorski dnevnik objavil uvodni članek, v katerem pod naslovom »Merilo pravičnega ravnanja z manjšino” med drugim poudarja:
Dvajset let Slovenskega gledališča v Trstu ne pomeni samo slavne zgodovine gledališča samega ter velike vloge, ki jo je imelo gledališče v kulturnem dogajanju med slovensko manjšino. Teh dvajset let predstavlja tudi — in to velja še zlasti podčrtati — dokument, ki si ga je priborila manjšina, neodvzemljiv dokument, po katerem ima ta manjšina pravico do svojega gledališča. In tako močna je ta pravica, da jo je treba upoštevati kot važen sestavni del v celotnosti vseh manjšinskih potreb.
Manjšinsko vprašanje se ne more reševati pravično zgolj z kakim določanjem z visokih mest, ki ne bi upoštevalo resničnega stanja na posameznih področjih življenja manjšine same. Nikakor ni pravično postavljati omejene kvantume priznanih pravic, ki bi obenem pomenili mejo, prek katere ne smejo zahteve manjšine. Pravično je ravnanje do manjšine edino tedaj, če se upošteva — n. pr. v kulturi — raven, ki jo je manjšina dosegla. Od tu mora biti potem tudi izhodišče, ko se odloča o skrbi drža-
ve za manjšino. V našem konkretnem primeru torej ni pravično, če si mora manjšina sama vzdrževati gledališče. Vprašanja obstoja in nadaljnjega razvoja Slovenskega gledališča v Trstu ne , more biti več zgolj zasebno vprašanje manjšine same, če smo
dospeli že tako daleč, da za potrebe manjšine skrbi država.
Merilo pravičnega ravnanja s slovensko manjšino v Italiji je tudi skrb države za Slovensko gledališče. Po dvajsetih letih žrtev za to ustanovo ima manjšina pravico zahtevati, da se dodeli gledališču zadostna podpora iz tistih javnih sredstev, ki so namenjena gledališki kulturi. Kako se to uredi v podrobnostih, je drugotnega pomena; vsekakor pa je potreben dober zakon, ki bo upošteval realnost Slovenskega gledališča v Trstu, kajti sedanji zadevni zakoni in predpisi ne morejo kdove kaj koristiti prav zaradi tega, ker nikoli niso upoštevali obstoja Slovenskega gledališča v Trstu in njegovega posebnega značaja in položaja.
Po knjižni razstavi v Celovcu
V okviru letošnjega 18. Avstrijskega knjižnega tedna je bila v času od 24. oktobra do 1. novembra tudi v Celovcu velika razstava knjig, na kateri so se avstrijske in predvsem domače koroške založbe predstavile s svojimi novimi izdajami. Program celovške prireditve je obsegal tudi razne literarne večere, na katerih so koroški avtorji brali iz svojih del, poseben poudarek pa je bil na izredni razstavi knjig koroške pisateljice Kristine La-vant ter slik, risb in ilustracij koroškega umetnika prof. dr. Wernerja Berga.
O letošnji knjižni razstavi v Celovcu so nam svoja mnenja izrazili tudi številni bralci našega lista. Naj navedemo tukaj nekaj misli, ki so bile izražene v enem teh dopisov:
Spodobi se, da zavzemajo na tej prireditvi koroške založbe posebno mesto. Iz celotne kolekcije razstavljenih knjig so izstopale založbe Rleinmayr, Heyn, Geschichtsverein in Ca-rinthia, ki imajo svoj sedež v Celovcu, iz Žihpolj pa založba Berti Petrei. Zaman pa se je človek oziral po stojalih, da bi naletel
tudi na kakšno slovensko knjigo, čeprav bi bilo ravno na Koroškem pričakovati, da bo razstava koroške knjige zabeležila tudi slovensko knjigo. Valentin Polanšek, Niko Dar-le, Miško Maček in Milka Hartman so prav tako koroški avtorji kot vsi drugi in zaslužijo, da bi bile njih knjige vsaj navzoče, če že ne na vidnejšem mestu.
Ena izmed posebnosti letošnje knjižne razstave je torej bila v tem, da ni obsegala slovenskega prispevka. Gotovo je tukaj več vzrokov, ki so zunanjemu človeku morda prikriti. V kolikor pa so ti vzroki na slovenski strani, se moramo zavedati, da je treba danes ven v svet in med ljudi. Za slovensko knjigo bi bila vsekakor lepa priložnost, da se na razstavi koroških knjig predstavi avstrijski javnosti.
99KuUuvol zie
9 DruJtvo slovenskih književnikov je imelo pred nedavnim prisrčno slavnost, v katere okviru so proslavili jubileje treh članov:	70-letnico pisatelja Josipa Vid-
marja, 70-letnico pisateljice in pesnice Vere Albrehtove ter 75-letnico pisatelja Franceta Bevka. Slavnostne govore so imeli Mitja Mejak, Jože Šmit In Božidar Borko.
£ V celovikem Mestnem gledališču je bila včeraj premiera Puccinijeve opere „Madame Butterfly", ki zdaj že pet let ni bila več na sporedu. Posebnost letoinje uprizoritve je mlada japonska pevka Fumiko Matsumoto, ki gostuje v Celovcu prav za to opero. V nadaljnjih vlogah nastopajo Margit Klelnander, Gudrun Volkert, Slavko Aljinovič, loan Holi-Holender, Allan Keene, Andrej Kucharsky, Franz Pacher in Hubert Trattnig. Režiserju Alezandru Meissnerju stoji kot glasbeni vodja ob strani GOnfher Lehmann, scenarijo pa je oskrbel GOnther Kllgus.
0 Po daljSem zatiSju v gledališki izmenjavi med Ljubljano in Grazom je ansambel ljubljanske Opere pred nedavnim gostoval v Štajerskem glavnem mestu s Hristi-čevim baletom .Ohridska legenda”. Gostje iz Slovenije so bili v Grazu deležni izredno prisrčnega sprejema. Štajerski tisk pa je o uprizoritvi poročal zelo pohvalno.
% Prihodnje leto bodo na Japonskem izdali .Travniško kroniko” jugoslovanskega Nobelovega nagrajenca tva Andriča. Japonska založba .KobunSa” namerava Izdati tudi zbirko sodobnih jugoslovanskih književnikov.
0 VarSavska založba .lnstytut wydawniczy Paz” je ob 75-letnici slovenskega pisatelja Franceta Bevka Izdala njegov znani roman .Kaplan Martin Čedermac”, ki Je rzSel v knjigi z naslovom .Slonce w doiinie”.
£ Muzeju sodobne umetnosti v Skopju, ki je bil ustanovljen po hudem potresu leta 1963, so medtem podarili svoja dela že Številni domači in tuji umetniki. V zadnjem času je dobil muzej 10 platen madžarskih slikarjev, prejSnji mesec pa je podaril muzeju 12 grafik znani francoski slikar Bernard Buffet.
® Med narode, ki posebno ljubijo knjigo, nedvomno spadajo tudi Poljaki. Do julija lanskega leta je v povojni Poljski izSlo že 115.000 različnih knjig v skupni nakladi 1,6 milijarde izvodov. Leposlovje je bilo udeleženo z 32 odstotki, kar je izredno veliko ter priča o Širokem zanimanju za lepo in dobro knjigo.
pczna mejo"
MED NOVIMI KNJIGAMI:
Franjo Novak: Poroka v zdravilišču
Daleč po svetu znano zdravilišče Rogaška Slatina je v minulem letu z raznimi prireditvami praznovalo svojo 300-letnico. Temu dogodku je posvetil posebno delo tudi znani turistični publicist Franjo Novak, ki je v okviru svoje zbirke turističnih publikacij »Po Jugoslaviji« pred nedavnim izdal knjižico »Turistične prigode ali Poroka v zdravilišču«. Gre za leposlovno obdelavo življenja v zdravilišču, ščioni ovitek in slikovne priloge pa v lepih barvah prikazujejo posamezne objekte iz Rogaške Slatine. Prof. dr. Fran Mišič nam je o tej publikaciji poslali poseben dopis, v katerem med drugim pravi:
Tudi najnovešje Novakovo delo »Poroka v zdravilišču«, ki je izšlo v ciklusu »Po Jugoslaviji« kot posebna izdaja in je posvečeno 300-letnici Rogaške Slatine, je pisano v žanru turistične zabavne literature.
Poleg zelo zanimive in napete ljubezenske
zgodbe, polne zapletljajev, živi v delu zdravilišče Rogaška Slatina, ki je bila nekoč na voljo le redkim izbrancem. Na koncu knjige pa je — kot logična posledica — izročena nekdanjim hlapcem, ki zdaj zdravilišče množično uporabljajo za zdravljenje in oddih. Ostale osebe se diferencirajo, nakazujejo socialne spremembe, propad starega in rojstvo novega, posledice vojne transformacije naj-pozitivnejših elementov nekdanje družbe v novo družbeno smer.
S svojo zanimivostjo, zabavnostjo in napetostjo bo ta ljubezenska zgodba pritegnila velik krog bralcev. Pa tudi sicer je bilo potrebno turistično publicistiko, ki teži k enostranskemu nizanju številk, prospektov, suhoparnih vodnikov ter podobno, osvežiti s takimi deli, ki so literarno nepretenciozna, vendar pa po svoje prinašajo vedrino in nekaj novega na police turističnih publikacij.
Kako uspevsno lahko kultura povezuje narode preko vseh državnih in drugih meja, smo zlasti na Koroškem že pogostokrat videli in doživeli, saj ima kulturna izmenjava med Koroško ter Slovenijo in Videmsko pokrajino že bogato tradicijo, ki je tekom zadnjih let rodila zavidljive sadove. Minuli teden pa je doživel uspelo manifestacijo kulturnega mostu med sosednima narodoma Maribor, kjer je bilo v okviru IX. mariborske kulturne revije prirejeno srečanje pesnikov iz Celovca in Graza ter Maribora in Ljubljane.
Celovec so na tej prireditvi zastopali Helmut Scharf, Manfred Posch in »mladjevec« Karel Smolle; iz Graza so prišli Alois Hergouth, Alfred Kolleritsch in Gertrud Sachs, katera je brala pesmi Barbare Frischmuth; gostje iz Ljubljane so bili Kajetan Kovič, Janez Menart in Jože Šmit; od domačinov iz Maribora pa so sodelovali France Filipič, France Forstnerič in Slavko Jug. O pomenu tega srečanja sta govorila v slovenščini Janez Švajncer, podpredsednik pododbora društva slovenskih književnikov v Mariboru, in v nemščini Branko Rudolf, član komisije za stike s tujino pri zvezi kulturnih delavcev v Mariboru.
Srečanje pesnikov je bilo izredno lep dogodek v okviru letošnje IX. mariborske kulturne revije, katere prireditve se vrstijo od oktobra do decembra. Začela se je S. oktobra z večerom partizanske lirike in podelitvijo nagrad mariborskim kulturnim delavcem, zaključena pa bo decembra z razstavo »Uporabna fotografija«• v Slovenjem gradcu. Poleg tega so bile v «tem okviru prirejene še razne druge razstave, gledališke predstave, koncerti in literarni večeri. Danes bo v mariborski študijski knjižnici odprta razstava »700-letnica Dantejevega rojstva*, jutri pa v umetnostni galeriji razstava »300 let mode na Slovenskem*. Za jugoslovanski državni praznik bodo v Mariboru 27. novembra odprli razstavni paviljon z razstavo »Uspele realizacije spomenikov revolucije in NOV na področju Slovenije ter društvene prostore zveze kulturnih delavcev, medtem ko so v Slovenjem gradcu, Ravnah in Dravogradu predvidena srečanja avstrijskih in slovenskih književnikov.
Akademsko izobraževanje v Ameriki
V našem listu smo svoječasno objavili nekaj številk o visokošolski izobrazbi v obeh velikih državah — Ameriki in Sovjetski zvezi. Primerjava podatkov je pokazala, da na tem področju Sovjetska zveza daleč prednjači pred Ameriko. Vendar pa so veliki pomen visokošolske izobrazbe »odkrili« tudi v Ameriki, kjer število študentov na visokih šolah zdaj tako hitro narašča, da govorijo že o pravi »eksploziji* akademskega izobraževanja.
Danes študira na ameriških univerzah in collegih okrog 5,200.000 študentov, to je približno 70 odstotkov več kot pred petnajstimi leti. Izmed sto fantov in deklet v starosti od 18 do 23 let obiskuje ustanove višjega in visokega šolstva okoli 43 odstotkov, do leta 1980 pa računajo, da bo na teh ustanovah ze okoli 60 odstotkov mladine ustrezne starosti oziroma okrog 10,200.000 študentov; torej približno dvakrat več kot zdaj.
Zlasti hitro bo — kot predvidevajo — naraščalo število študentov naravoslovnih znanosti, matematike in tehnike. Računajo, da bo že do leta 1970 na 900 ustanovah vpisanih 2 milijona 750.000 študentov, od tega
325.000	diplomantov. Diplomiralo bo 300.000 študentov, magistrski naslov bo dobilo 55.000, doktorski pa
19.000	študentov.
Tako skokovito naraščanje števila študentov ni mogče pripisati toliko povečanju prebivalstva, čeprav tudi to nedvomno vpliva, temveč red vsem naraščajočim potrebam po adrih z visokim strokovnim znanjem, pač v skladu s čedalje večjim pomenom znanosti in tehnike za ameriško gospodarstvo in družbo. Čeprav so sovjetski uspehi pri osva-
janju vesolja močno razgibali in spodbudili Ameriko, se je ta razvoj pravzaprav začel že mnogo prej. Od konca druge svetovne vojne se izdatki za znanost in njeno uporabo v tehniki v Ameriki vsakih pet let podvojijo (ali se ne bi morala po tem zgledu ravnati tudi Avstrija!) in stanejo raziskovanja zdaj letno okoli 20 milijard dolarjev, od katerih jih 15 prispeva zvezni proračun. Raziskave opravljajo zlasti na univerzah; leta 1940 so iz državnih sredstev porabili v ta namen 74 milijonov dblarjev, leta 1950 že petnajstkrat več, namreč 1 milijardo 83 milijonov, lani pa skoraj 15 milijard dolarjev, torej dvestokrat več kot leta 1940.
Žal je dobršen del raziskovalnih
dejavnosti povezan z oboroževanjem in koristi, ki jih imamo od tega druga področja, so razmeroma majhne. Nevojaškim namenom služijo predvsem sredstva privatnikov in raznih družb, ki pa so precej skromnejša. Vsekakor pa imajo ameriški znanstveni delavci danes na razpolago precejšnja sredstva, medtem ko je na drugi strani občutiti veliko pomanjkanje znanstvenih, učnih in drugih strokovnih kadrov, vodilnega osebja v gospodarstvu, inženirjev, zdravnikov itd.
Za »eksplozijo« akademskega izobraževanja je največjega pomena učni kader in tukaj so precejšnje težave. Ljudje, ki bi po svojih kvalitetah prišli v poštev, se le stežka odločijo za pedagoško kariero, ker imajo drugod mnogo boljše možnosti in ponudbe. Lahko se odločijo za čisto raziskovalno delo, ki jim prinaša lepe dohodke, velik ugled in možnost, da delajo samo tisto, kar jim je všeč. Lahko se zaposlijo v privatni industriji, ki močno potrebuje akademsko izobrazbo, znanstvene, ekonomske in druge kadre; na vsakega diplomiranega ekonomista sta v letu 1964 prišli po dve prazni mesti. ■Poleg tega se morejo odločiti tudi za privatne kariere, kar v nekaterih primerih pomeni visoke dohodke (zdravniki, dentisti, privatni podjetniki itd.).
Tako univerzam in collegom, čeprav tudi sami plačujejo vedno več, nenehno primanjkuje učnih moči.
Medtem ko se je v zadnjih desetih letih število študentov skoraj podvojilo, se je število doktorjev raznih panog povečalo samo za približno 50 odstotkov, toda za pedagoški poklic se je od tega odločila le polovica. Že leta 1975 bodo samo za pouk naravoslovnih znanosti, matematike in tehnike potrebovali 175 tisoč učnih moči, izmed katerih bi jih moralo 95.000 imeti doktorat. To pomeni, da bodo morali »proizvodnjo« doktorjev nekako pospešiti, za kar pa bo treba na univerzah šele ustvariti pogoje, predvsem glede njihove opreme, ureditve laboratorijev in podobno.
V ustanovah visokega šolstva intenzivno gradijo, hkrati pa ustanavljajo tudi nove. Sedanje zmogljivosti namreč nikjer ne zadoščajo, zaradi česar morajo številne prijavljene študente zavračati, med prijavljenimi pa izvajati neusmiljeno selekcijo. Za razširitev univerz in collegov bi potrebovali astronomske vsote. Samo za naravoslovne znanosti, matematiko in tehniko bi morali v desetletju 1966—1975 po proračunih porabiti približno 65 milijard dolarjev: 28 milijard za pouk, 15 milijard za raziskave, 9 milijard za zgradbe in opremo, 7 milijard za štipendije itd.
Težnja po visokošolski izobrazbi pa bo vedno večja. Statistike kažejo, da zaposleni, ki imajo akademsko izobrazbo, zaslužijo povrečno na leto okrog 2000 dolarjev več kot tisti z nižjo izobrazbo. Zato bo dotok
študentov na višje in visoke šole vedno večji, hkrati pa bo visokošolski študij tudi vedno dražji: zdaj stane leto šolanja v javnih collegih povprečno 1560 dolarjev in na privatnih 2370, leta 1970 predvidevajo stroške v višini 1840 oziroma 2780 dolarjev, leta 1980 pa celo 2400 na javnih in 3140 dolarjev na privatnih šolah te vrste. Pri tem pa še niso všteti izdatki za knjige, obleko in obutev, zabavo in razne druge drobnejše potrebe, marveč se navedene vsote nanašajo samo na stanovanje, hrano in šolnino. Čedalje so tudi redkejši primeri, da študentje poleg študija še delajo, kajti vse moči je treba posvetiti učenju — konkurenca je neusmiljena in nobenega izgubljenega trenutka ni mogoče več nadoknaditi.
Ob takih razmerah imajo celo družine z lepimi dohodki težave, omogočiti otrokom višjo in visoko izobrazbo. Za tiste z manjšimi dohodki — in takih je tudi v »bogati« Ameriki še veliko — pa problem skoraj sploh ni rešljiv. Da je med otroci, ki torej sploh nimajo izgle-dov, da bi si z višjo in visoko izobrazbo bistveno izboljšali pogoje za bodoče življenje, največ črncev iz južnih držav, pač ni treba posebej omenjati. Za ta del ameriškega prebivalstva igrajo poleg socialnih problemov važno vlogo tudi še politična vprašanja: »demokratična« Amerika namreč še ni uspela demokratično rešiti in uresničiti rasno enakopravnost.
4 _ ŠteV. 45 (1223)
5. november 1965
I I
G/eschehcn in
Siidkarnten
Wie aus einem Tatigkeitsberichl des Slo-wenischen Kulfurverernes »Danica" In Sl. Vid v Podioni/St. Veit im Jaunial hervorgeht, gab der Sdngerchor dieses Vereines im Laufe des Sommers fur die internationaien Gusle am Klopinjsko jczero/Klopeiner See und an den umliegenden Seen sechs Liederabende, die ausgesprochen gut besucht waren. Den Erlds von drei Liederabenden spendele der Verein der Hilfsaktion fiir die Hochwassergeschadig-ten in Kdrnien. Auch der Slowenische Kul-turverein »Bilka" in Bilčovs/Ludmannsdorf spendele zu diesem Zvveck aus den Erlosen seiner Veransfaltungen einen Betrcg von 500 Schilling.	O O O
Am 3. Oktober kam es im Kulturaustausch zwischen Kdrnten und Slowcnien wieder zu zwei Begegnungen. Der Kammerchor des Kul-turvereines »Stane Žagar" aus Kropa — Gorenjsko slattete mit seiner Veremsleitung dem Slowenischcn KuSiurverein in Radiie/Radsberg seinen zweifen freundschaftlichen Besuch ab und erwiederte gleichzeitig den Besuch dieses Vereines in Kropa. An gleichen Tag crwieder-te der Slowen!:chc Kulturverein »Edinost* aus Pliberk/Bleiburg mit seinem Mannerchor den Besuch des Enserstbels Zvonko Orion in Prevalje, welcher vor einigen V/ochen ais Gasi bei einer Vcranstcltung des Vereines in Pli-berk/Bieiburg mifwirkte.
O O O
Der Klub slowenischer Studenten in Wien als Vereinigung der slowenischen HochschO-lerschaft aus Kdrnten hielt am IS. Oktober in Wien seine diesjdhrige Jahreshouptversamm-lung ab. Bei dieser konnte der Vorstand uber eine sebr gedeihliche Tdtigkeit des Klubs vor allem auf dem Gebiete des Vortragswesens berichten. Vor den slower.ischen HochschOlern in Wien hielt im vergengenen Tdtigkeitsjahr des Klubs eine Anzahl namhcfter Personlich-keiten, wie der Bundesministcr fOr Auswartige Angelegenheiten Dr. Bruno K r e i s k y , Mi-nisterialrat Dr.	A. A n d o r f e r , Ober-
studienrat Prof. Dr. G 6 r I i c h und andere ihre Vorlrdge. Aber auch die Ubrige Tdtigkeit des Klubs war den Berichten zufolge sehr erfolgreich. Zum neuen Vorsitzenden des Klubs wurdc die Hochschiilerin Marija E r -I a c h cowdh't. o O O
Der Sdngerchor des Slowenischen Kuliur-vereines »Svoboda* in Loga vas/Augsdorf am Worthersee, welcher vor kurzem sein sechzig-stes Beslandsjubildum feierte, statteie cm 16. Oktober dem Kulturverein »Ivan Cankar” in VirmaJe — Gorenjsko einen Freundschaftsbe-such ab und gab fOr die MiitelschUler von Škofja Loka uid fur die Bevdlkerung von Virmaše je eln Konzert. Der Chor besuchte auch das beriihmie Kloster Pleterje — Dolenjsko, wo er von den Mdnchen sehr gast-lich empfangen wurde. Bei der RUckkehr nach Kdrnten wurde er dagegen von diensthaben-den Grenzbeamten am Loibltunnel tiufjorst unfreundlich empfangen. Der Beamte nahm den Chormitgliedern die Reisopasse ab und behielt sie ohne jeglichen Grund Uber eine Stunde, obwohl inzw»schen verschiedene Rei-sende mit der Ublichen Formalitdt abgefertigt wurden und ihre Wei!erreise soforl fortsetzen konnten.	O O O
Am 23. und 24. Oktober war der v/eltbe-ruhmte Chor »Slovenski oktet" aus Ljubljana zum vierten Mal als Gast in Kdrnten. Der in Europa, Amerika und Asien bestens bekannte Chor wirkte auf Einladung der Osterreichisch-jugoslawischen GeseMschaft in Kdrnten bei der von der Osterreichischen Liga fUr die Verein-ten Nationen in Cclovec/Klagenfurt stattgefun-denen Festveranstaltung zum 20. Jahrestag der GrUnclung der UNO mit und gab darauf auf Einladung des S!owenischen Kulturverbandes in Cclovec/Kiagcnfurt noch drei Konzerte in Kdrnten und zwar in Dobrla vas/Eberndorf, Bo-rovlje/Ferlach und Loče ob Baikem jezeru/ Latschach cm Faacker See. Die Konzerte, wel-che eln internationales Programm von Volks-liedern umfafjten, wurden von der Bevdlkerung beider Volksteile begeistert aufgenommen.
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
Prihodnji Četrtkov večer v ! Dobrli vasi bo v četrtek 11. | novembra 1965 ob osmi uri v 9 prostorih hotela Rutar. Prebivalstvo iz okolice prisrčno vabljeno.
Dan mrtvih po naših pokopališčih:
Oddolžili smo se njihovemu spominu
Kakor vsako leto je naše prebivalstvo tudi ietos dostojno okrasilo grobove vseh, ki so se priza devali za našo dobrobit, ki so izdihnili svoje življenje pod krvavo silo nacizma in vseh, ki so v borbi za svobodo dali svoja življenja. V nedeljo, ponedeljek in torek je naše prebivalstvo obiskovalo njihove grobove in na njih prižigalo sveče. Zveza koroških partizanov je na grobovih in grobiščih padlih partizanov položila svoje vence, prav tako so jih položili tudi predstavniki jugoslovanskega generalnega konzulata v Celovcu.
Lepo je bil okrašen tudi grob enega izmed najbolj vidnih borcev za naše pravice, pokojnega dr. Franca Petka na pokopališču v Št. Rupertu pri Velikovcu. Na njegov grob so položili vence Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Zveza koroških partizanov in jugoslovanski generalni konzulat v Celovcu.
Selškega župana Šimna Ogrisa ni več
zna in jih visoko ceni. To so Selani najbolj izpričali s svojo udeležbo pri pogrebu minulo soboto. Rajni je imel pogreb, kot ga ne pomnijo najstarejši Solani. Vse se je hotelo ob odprtem grobu posloviti od svojega župana in mu še enkrat izreči zahvalo za njegovo opravljeno delo in za njegove človeške vrline nesebičnosti, požrtvovalnosti, ljubezni do bližnjega in objektivnosti do drugače mislečih.
Ob odprtem groibu so se od njega poslovili občinski svetnik, šolski upravitelj Herman Velik v imenu občinskega sveta, šolski upravitelj Johan Jaklič v imenu učiteljev in šolske mladine, zbornični svetnik Jurij Mak v imenu drvarjev, zastopnik Humperka ter deželni poslanec Rupert Poscharnig v imenu deželne vlade in okrajne organizacije SPO. Pogrelba pa so se udeležili tudi zastopniki okrajnega glavarstva, sindikata gozdnih delavcev ter številni okoliški župani.
V četrtek minulega tedna je širom Sel med delavci in kmeti odjeknila žalostna vest, da je po kratkem bolehanju nenadoma preminul župan Šimen Ogris, ki je dopolnil komaj 56. leto starosti. Z njim so Selani zgubili moža, ki je nad 15 let stal na čelu olbčine in se enako dosledno, kakor se je vse življenje boril za boljše življenjske pogoje delovnih ljudi, zlasti pa drvarjev, zavzemal za napredek in gospodarsko rast občine Šale. Vso dolgo dobo 15 let se je neumorno prizadeval, da ob sodelovanju vseh občanov in prepotrebni pomoči deželne in zvezne vlade v raztreseni gorski občini odpravi težke posledice zaostalosti, na katerih je zaradi večdesetletnega načrtnega zapostavljanja ravno tako trpela, kot zaradi škode, ki jo je njenim prebivalcem prizadejal nacizem.
Na tej poti je rajni selski župan napravil veliko in dosegel lepe uspehe, ki jih domače prebivalstvo po-
PREBERIMO
GOVORIMO — UKREPAJMO!
Največja razstavna hala lesne konstrukcije v Evropi
S prihodnjim jubilejnim 15. avstrijskim lesnim sejmom bo dobil Celovec razstavno halo, ki bo v pravem pomenu besede simbol tega lesnega sejma v osrčju Evrope. Z otvoritvijo tega sejma 11. avgusta 1966 bo na gospodarskem razstavišču odprta tudi največja razstavna hcia lesne konstrukcije v Evropi, ki bo po dolžini merila 100 metrov, po širini 70 m, v višino pa 25 m.
Varčevanje je velika zapoved časa
Danes teden smo obhajali Mednarodni dan varčevanja, ki ga Sirni svef obhaja že od lefa 1921 vsako leto enega zadnjih dni oktobra. Varčevanje je stvar in potreba nas vseh in vsakogar izmed nas, kmeta in delavca enako, kot obrtnika, trgovca in intelektualca, mladih, ki so na poti v življenje in poklic enako kot starejiih. Spričo časa, v kateremu živimo, pa je potrebno, da o varčevanju ne govorimo enkrat na leto, marveč, da se z razmišljanji in spoznanji o potrebi varčevanja bavimo nekoliko globlje.
Tudi mi moramo varčevati. Kdor varčuje, blagostanje obvaruje. To gesto nam je padalo v oči z rumenih lepakov ob poslovalnicah naših domačih hranilnic in posojilnic, ki so se za letošnji Dan varčevanja odele praznično in izobesile zastave. To geslo in ta resnica pa nas je z istih lepakov vabila tudi po naših vaseh. Naše hranilnice in posojilnice so steber našega gospodarstva in preizkušena oblika samopomoči v stiski in iz stiske na poti k blagostanju, k gospodarski trdnosti in neodvisnosti.
Naše hranilnice in posojilnice so naše podaljšano uho in oko hkrati. Gospodarsko življenje je v razvoju industrijske družbe vedno pestrejše in vedno bolj zapleteno. Že davno je to življenje preraslo okvir vasi in posameznih poklicnih skupin v obrti in trgovini. V razvoju tržnega gospodarstva povsod in vsak zase vedno bolj neposredno občutimo utripe gospodarske konjunkture, pa tudi že prve znake stagnacije v deželi, državi in v mednarodnih gospodarskih združenjih. Kakor državni in mednarodni denarni zavodi in banke v velikem, so naše hranilnice in posojilnice v malem uho za utripe gospodarskega razvoja v državi in v širnem svetu. S svojim gospodarsko tankejšim posluhom zadnje čase zaznavajo, da se mednarodno bližamo vrhuncu gospodarske konjunkture in da rast blagostanja, ki smo jo s konjunkturo zadnjega desetletja doživljali in je bili deležni, že nekaj časa vidno pojema. V svetu in pri nas imamo že nekaj časa opravka s tiho se plazečo inflacijo, s padanjem kupne moči denarja in s težnjo, da hočemo več potrošiti kot produciramo.
Naše domače hranilnice in posojilnice pa nas s vejim tankejšim gospodarskim posluhom istočasno opozarjajo, da bomo v bodoče doseženo blagostanje obvarovali le, če se bomo pričeli otresati razsipnosti, ki se je vgnezdiia po naših družinah in vaseh in če bomo pričeli eden za drugim smotrneje varčevati ter posvečati medsebojni samopomoči potom varčevanja pri svojih domačih hranilnicah in posojilnicah več pozornosti in skrbnosti. Tako gledano so naše hranilnice in posojilnice hkrati, ko so uho za zaznavanje gospodarskega razvoja v svetu, tudi oko, ki vidi sedanjost in bodočnost ter njune gospodarske pogoje in zahteve, ki jih je treba vzeti na znanje, vseeno, če smo kmet in delavec ali pa obrtnik, trgovec in intelektualec. Razvoj postavlja pred nas vse, stare in mlade, veliko resnico: Kdor sedaj varčuje, blagostanje obvaruje.
V petek minulega tedna sta celovški župan Ausservvinkler in predsednik avstrijskega lesnega sejma podžupan Novak položila temeljni kamen za to halo. Ogrodje hale bo v celoti iz lepljenega lesa in bo obstojalo iz desetih obokov s 100 metri razpona brez vsakega opornika. Ta smela stav-
ba, od katere bo en sam obok tehtal 54 ton in za katero bo potrebnih 3000 kubičnih metrov lesa in 25 ton lepila, bo pokrita s salonitom, njeni pročelji pa bosta iz stekla. Na gospodarskem razstavišču bo nadomestila dosedanje hale iz šotorovine v jugovzhodnem delu razstavišča.
Gradnja hale je v polnem teku. Stala bo 15 milijonov šilingov. Jamstvo za potrebni kredit, ki ga je najela uprava sejma, je prevzela celovška občina v celoti, kar je najboljši dokaz njene pravilne ocene pomena avstrijskega lesnega sejma in njegovega nadaljnjega razvoja v smeri resničnega mednarodnega sejma in evropskega lesnega sejma. Za prihodnji sejem sta tudi Sovjetska zveza in Švedska najavili svojo udeležbo.
Visokošolski dom Korotan skoraj pod streho
Učšulin sejem v Celovcu je mimo in trgovci so s svojimi stojnicami odhiteli na druge sejme. Značilno za sejemske dni je bilo, da je bilo vse podeželje na nogah. Zopet se je močneje slišala slovenska beseda v nabitem vlaku, ki je prijeljal iz Podjune, iz Roža in Beljaka, slišala se je po trgovinah, na cesti in v gručah kjerkoli. In zvečer so bili vlaki spet nabito pelini ljudi, ki so v obeh rokah nosili zavoje blaga, ki so ga kupili. Znak, da nam dobro gre in da je bil vsak z nakupom zadovoljen. Zadovoljni pa so bili predvsem trgovci.
Dejstvo je, da zaslišimo glasno slovensko besedo v mestu predvsem takrat, kadar pridejo naši ljudje s podeželja kupovat. Tedaj so vlaki polni in tedaj navadno govore slovensko. In celo spretnejši trgovci so
Priložena slika kaže lepo pročelje visokošolskega doma Korotan na Dunaju, kakor si ga je zamislil naš arhitekt dipl. ing. Janez O sw a l d. Sedaj gradijo že šesto in zadnje nadstropje in je pričakovati, da bo dom še tekom novembra v surovem končan in pod streho. V notranjosti bo šlo delo tudi v zimskih mesecih nepretrgano naprej. Z otvoritvijo doma je računati pred pričetkom prihodnjega šolskega leta.
V kratkem bo torej načrt visokošolskega doma Korotan na Dunaju postal razveseljivo dejstvo. Uresničen bo s pomočjo prispevkov številnih naših rodoljubov, katerih razumevanje pa bo se v naprej potrebno, da bo zastavljeni cilj tudi v resnici dosežen. Sodelujmo naprej pri podporni akciji, vsaj do konca prihodnjega leta, ko se bo dom začel že sam vzdrževati.
Darujmo za visokošolski dom Korotan!
Kdor pomaga uresničiti to prepotrebno ustanovo, pomaga samemu sebi in svojemu ljudstvu!
Kar storiš za narod, ostane za vselej!
BRALCI SE OGLAŠAJO:
Celovec po Uršulinem sejmu
Deželni svetnik Hans Itader
žrtev prometne nezgode
Tragična usoda je iztrgala deželnega svetnika Hansa Raderja iz koroškega političnega življenja. V soboto je na svoji poti v Velikovec postali žrtev hude prometne nezgode, ko se je z avtomobilom na Ruštatu zaletel v težak tovornjak, ki je hotel prehiteti traktor. Pri tej nezgodi je deželni svetnik Rader dobil hude poškodbe, na katerih je v noči od nedelje na ponedeljek umrl v celovški bolnišnici.
Deželni svetnik Rader je bil član koroške deželne vlade od leta 1953, v letih 1949—1953 pa član koroškega deželnega zibora. V deželni vladi je bil referent za gospodarstvo, istočasno pa je bil tudi predsednik Koroške turistične zveze. Politično je spadal v vodilni krog FPO, za katere predsednika na Koroškem je bil pred kratkim izvoljen.
se priučili nekaj najpreprostejših slovenskih izrazov in stavkov. To pa se spremeni v trenutku, ko zamenjamo vloge. Ko Slovenec prodaja svoje blago, mora govorki nemško in se skrbno varovati slovenske besede, da kupca ne odbije. Kupci se namreč po navadi ne potrudijo, da bi govorili slovensko ali naš jezik vsaj tolerirali.
Ta naš psihološki razvoj ostaja še danes v starodavnih čevljih. Naš človek je prepohleven in preboječ, šele nabito polni vlak domačinov mu da poguma do domače besede.
Vprašajmo se, kdo so tisti ljudje, ki v takih dneh v mestu največ ku-
pujejo? To so ljudje iz zaledja Celovca, njegove okolice, ki je dvojezična, torej tudi slovenska. Zakaj prav tl ljudje večinoma kupujejo ob takih dneh? Kratko zato, ker zaidejo v mesto le redko, dejansko samo tedaj, kadar jih privabi poseben dogodek, kakor n. pr. velesejem, Ur-šulin sejem, tombola itd. Tedaj pridejo v mesto v mnenju, da bodo ugodneje kupovali. In tedaj nakupijo izdatno vsega, kar potrebujejo. Druge dni niti nimajo časa za nakupovanje in ne prave prilike za izbiranje. Tedaj srečaš v Celovcu znance iz vseh krajev naše dežele in vidiš, kako izbirajo blago na stojnicah
in kako strme, ko za vedno nižjo ceno raste kup odej, blazin, koc in podobnega blaga iz Predarlske in ko se po vrhu še marsikaj obeta.
Prav bi bilo, da bi se domači in tuji trgovci zavedali, od kod pride vdliki del denarja, ki ga vzamejo seboj, ko je sejem mimo. V njihovih očeh naš človek ne bi smel biti Slovenec le takrat, kadar prinaša denar, temveč tudi, kadar ga mora prislužiti. Tudi sami pogosto prezremo in zanemarjamo, da mnogi ljudje žive od našega denarja in dela. To pa jim nalaga tudi dolžnost, da se v polni meri priiagode našim okolno-stim.
V ostalem pa: Dnevi množičnih potovanj na sejem so mimo, vendar ni potrebno, da bomo zato zopet redkeje slišali slovensko besedo.
TO IN ONO
v
od Smohova do Uahcta
BELJAK. — Beljaški župan, vladni svetnik Gottfried T i m -m e r e r , je 29. oktobra praznoval svojo sedemdesetletnico. V beljaški občinski svet je bil izvoljen ileta 1926 in je v njem zavzemal mesto mestnega svetnika za socialna vprašanja, pozneje pa je bil dokaj let finančni referent. Za župana občine Beljak je bil izvoljen leta 1956.
CELOVEC. — Mestni svet je v torek minulega tedna sklenil prenesti mestno plinarno iz Gasome-'tergasse v Karlsvveg, ki leži na periferiji mesta. Kjer je sedaj plinarna, hoče mesto Celovec zgraditi 'javno pokrito kopališče. Gradnja nove plinarne bo predvidoma zaključena že koncem prihodnjega leta, nakar bo mesto pričelo z gradnjo kopališča.
DJEKŠE. — Na Djekšah je minuli petek že spet gorelo. Pogorelo je gospodarsko (poslopje kmeta Štefana Pečarnika, pri čemer je nastalo za 1,2 milijona šilingov škode.
Koroška ljudska
Mojca Pokrajculja
Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar.
Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj pa je bil hud mraz in padala je slana.
Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice.
„Kdo je zunaj?" je vprašala.
„Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k tebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho!" je javkala.
Mojca Pokrajculja pa se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala:
„Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne!”
»Šivilja sem," je odgovorila lisica.
Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali.
Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že spet trkalo na vrata. Ko je Mojca Pokrajculja vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo:
„Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, zmrzujem. Volk sem in izučen mesar.”
„Ker nekaj znaš, le pridi k nama," je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček.
Iz spanja jih je zopet zbudilo javkanje:
„Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi! Burja brije, slana pada in jaz medved zmrznem, če me ne spustiš k sebi.”
„Kaj pa znaš?" ga je vprašala Mojca Pokrajculja.
„Čevljar sem," je odgovoril medved. Mojca mu je nato odprla vrata na stežaj.
„Danes pa res vso noč ne bo miru," se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova začula trkanje in tarnanje.
„Mojca pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem!"
„Kdo pa si in kaj znaš?" je vprašala gospodinja.
„Jaz sem zajček. Šivati znam kakor krojač,” se je glasil odgovor. Nato je tudi zajček dobil kotiček pod piskrčkom.
Mojca Pokrajculja je bila že huda, ko je spet nekdo trkal in stokal: „Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane." Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi tega vzela pod streho, ko je zvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali.
Mojca Pokrajculja je zjutraj odposlala vse goste na delo. Volk je poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih zaklal in vse lepo otrebil, med pa očistil in spravil v lonec.
Skuhali so si večerjo in legli počivat. Po-
noči je lisica zastokala: »Avbe, joj, mene pa trebuh boli!"
Mojca Pokrajculja ji je rekla: „Pojdi v kuhinjo in skuhaj si kamilic!” Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica že spet stokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja spet rekla, naj si še skuha kamilic.
Lisica je tako šla trikrat v kuhinjo kuhat si čaja. Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni kuhala. Vedela je namreč, kam je Mojca Pokrajculja spravila med in ga je polizala do kraja. Nato je sladko zaspala. Zjutraj je Mojca Pokrajculja odredila vsem delo, lisici pa je rekla: „Ši-viljčka, ker si bila sinoči bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dalje poleži, da se spočiješ." V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir: „Ti si strd polizal!" Jaz ne, pač pa ti!" In tako naprej. Mojca
FERDO GODINA	w
Zemlje
Vsako soboto je iz Ljutomera prišel k nam pek. Napravil je dolgo pot, ker je od Ljutomera do Bistric nekaj ur hoda. Star je že bil tisti pek. Imel je dolge, sive brke. Smehljal se je vedno, govoril pa je malo. Moral je biti dober možiček. Kaj bi ne bil dober, saj je vse življenje nosil po svetu žemlje. Rumene, dišeče, po sredi lepo prerezane žemlje so bile njegove večne sopotnice.
Mi mo njegove žemlje prodajali.
Ko je prišel k nam, je koš vedno postavil ob mizi na da. Sklanjal se je v njega, jemal je po pet žemelj in sestavljal iz njih po mizi majhne pravljične hišice. Dve in dve žemlji in ena počez.
Mi otroci žemelj nismo smeli prijemati. Sa-
je odločila: „Tat je bil domačin, nihče drug ni vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila vrata zapahnjena."
Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk: »Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu prileze nazaj in kapal mu bo od ust."
Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest in je zato bedela. Res, strd ji je prilezla iz želodca in je kapala na tla. Hitro se je obrisala in namazala s strdjo poleg sebe spečega zajčka okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala.
Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se bili namreč medtem zbudili ter opazili, da se zajčku cedi med okoli gobca. Začeli so ga neusmiljeno poditi. Zajček je bežal in si polomil prednje noge, šele potem se mu je posrečilo pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrčkom.
Zajčku pa niso več zrasle polomljene prednje noge in zato ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega.
mo gledali smo jih lahko. In če se je zgodilo, da se je naša mati obrnila v stran, smo jih tudi duhali. Nosove smo prinesli k tem hišicam in vdihovali smo njihov prijeten duh. Jedli žemelj nikoli nismo. Mati nam je to tako strogo prepovedala, da jih niti prav poželeli nismo. Vsak krajcar izkupička smo čuvali. Ne vem pa, če nam je tisto prodajanje žemelj kaj koristilo.
Nekoč smo se vračali iz šole. Bosi, razcapani, toda prosti in veseli. Tistih starih 'strug ob poti, ki so bile poraščene s šarom in trstjem, bi ne zamenjali za nobeno bogastvo. Resnično bi jih ne zamenjali ne za lepe obleke ne za zlato. Za žemlje pa bi jih zamenjali. Pogovor je nanesel prav nanje. Žemlje, da, to je nekaj drugega. Deset, petnajst žemelj bi vsak pojedel. Izidor, sin ribiča Kozlarja, jih je pojedel v Štrigovi na sejmu dvaintrideset. Dvaintrideset žemelj je bilo največ, kolikor bi si jih vsak izmed nas upal pojesti, da
Knjiga s slikami
Nič rtu ne kupuj več, mamica, pajackov, ne kupuj mi punčke, punčka me ne mika, ne lesenih kužkov, ne kuštravih backov, zdaj sem že velika.
Jaz bi rada knjigo, kjer bolj malo piše, a zato obilo je podob povsodi barvastih, z golobi in pa s petelinčkom, ki stoji vrh hiše.
A ne kupi drobne, take z nekaj listi, pač pa s sto in z dve sto, tako, da bo mesto v njej za zajca, miški, kaka dva medveda, krokodila, kita — tako, da se jo počasi ves dan gleda in pomalem čita.
bi mu ne počil želodec. A kaj, ko žemelj nismo imeli. Izidor se je nejevoljen zarežal vame:
»Ti jih imaš doma, pa si jih ne upaš vzeti.«
Sram me je postalo pred sošolci, da si nisem upal vzeti žemelj. Nikoli do takrat nisem pomislil, da bi žemljo vzel. Saj res, kaj se ena žemlja pozna pri tolikih, ki čakajo, da jih prodamo.
Prišel sem domov. Vsi naši so bili na njivah. Stekel sem h košari z žemljami. Gledal sem jih, kakor da sem jih prvič videl. Srce mi je bilo od strahu, da bom kradel. Toda želja — jesti žemlje — je bila tako močna, da sem eno zagrabil, stekel v hlev, kakor da bi se bilo treba zdaj še posebej skrivati. Živina v hlevu se je zganila in obrnila glave k meni. Vse me je gledalo z velikimi očmi. In še pogledi živali so me vznemirjali. Telički so mi očitali: Žemljo si kradel! In krave prav tako: Žemljo si kradel.
Žemljo sem v stiski prelomil in od tistega trenutka ni bilo več poti nazaj. Žemljo sem jedel, a vest me je začela peči. Nobenega teka nisem imel. Krivdo sem zvračal na Izidorja, toda žemljo sem jedel jaz ne Izidor.
Koliko bolje bi bilo, če se tiste nesrečne žemlje ne bi dotaknil. Od takrat me je vznemirjalo in materi nisem upal povedati, kaj sem storil. Vedno, ko je prišel stari dobrodušni pek iz Ljutomera s svežimi žemljami na hrbtu, sem jih sicer gledal in tudi duhal sem jih, a to duhanje se ni moglo primerjati s prejšnjim. Tisti neprijeten spomin me je spremljal po tihem do današnjega dne, dokler nisem vsega tega napisal. Zdaj je bolje.
Pogreb levinje
Levinja je poginila in treba ji je pripraviti veličasten pogreb. Lev je bil jako potrt in vse živali so mu skušale pokazati, kako je smrt levinje tudi zanje hud udarec in ker je tulil lev, so tudi one tulile na ves glas.
Samo jelen ni žaloval. Zakaj neki, saj mu je levinja raztrgala ženo in sina. Peto-lizniki in ovaduhi so jelena prijavili levu. Razkačeni lev je naročil volkovom, naj jelena raztrgajo.
Jelen pa je rekel levu: „V sanjah se mi je prikazala levinja in povedala, da živi sedaj na poljanah blaženih, kjer je srečna in zadovoljna. Zato naj bo tudi srečen njen mož lev in naj nikar več ne žaluje po nji."
Levu je to ugajalo pa je odpustil jelenu njegovo veselje. Nehal je žalovati, jelena pa je po vrhu še bogato nagradil.
Tako mogočniki tega sveta nikoli ne vedo, kdo je njihov pravi prijatelj, ker po vnanjih znamenjih sklepajo na privrženost tistih, ki so okrog njih in ki se jim nemalokrat hinavsko dobrikajo.
.........MUNIHI.....................................................................................................................................................................................................
VLADO FIRM:
Uskoška nevesta
22. NADALJEVANJE
„Kam, hm, kam? Boš že videl. Na pristavo menda. Molči! Topot čujem."
Res sta zajahala čez travnik dva jezdeca. Ante je razgrnil veje in jima pomahal z roko.
»Zajašita," je ukazal, odvezal svojega konja in skočil nanj.
Brez besed so se pridružili nasmejanemu Tudorju in v diru odjezdili čez travnik na cesto. Jure, ki je jezdil desno ob Tudorju, je pazljivo poslušal njegov načrt.
Konji so enakomerno kopitljali in sedla so škripala. Tokrat Tudor ni prizanašal konjem. Naselja, skozi katera so jezdili, so izginjala za košatim drevjem. Ko se je sonce že potegnilo za gore in se je oglasil cerkveni zvon, so zagledali prve vaške hiše. Brusnice so jih čakale. Redki kmetje, ki so že gonili napajat živino k vaški mlaki, so se ozirali za njimi. Čez dvorišča pa so klepetale sosede in klicale zakasnele kokoši, ki so se ob plotovih podile za brenčečimi hrošči.
Ko so se bližali gornjemu koncu, je Jure zavil na stransko pot, a Tudor je s svojimi odjezdil naprej. Pri seniku se je ustavil in spremljevalcem naročil, naj ga počakajo pri mostu za vasjo. Razjahal je in s čepico hladil razgreti obraz. Roke so se mu rahlo tresle. Glasno se je zasmejal in potrepljal vranca po vratu. Vonj po svežem senu ga je dražil. Zaprl je oči in se naslonil na kamniti steber, ki je bil tako hladen.
Iz zamišljenosti ga je zmotil oster pasji lajež, ki je prihajal z Belega dvora. Kmalu je zaslišal topot kopit. Dvoje
senc se je pomikalo v mraku, ki je zagrnil vas. Govorenje je prihajalo vedno bliže. Tudor je zasopel, stopil k Hasanu in ga zajahal.
»Dana, si ti?" je vprašal postavo, ki se je izluščila iz teme.
Jaz sem," mu je odgovorila odrezavo. Stopila je bliže k njemu.
„Čemu pošiljaš Jureta po mene? Pusti me v miru!"
Tudor se je sklonil, da ji pogleda v obraz. Našobljena usta so ga mikala.
„Dana!" je polglasno vzkliknil in jo skušal prijeti za roko. Umaknila se mu je.
„Brž povej, kaj hočeš?”
»Kaj hočem?” je siknil Tudor, ki mu je rdečica polzela v obraz.
»Zakaj se skrivaš za dvorom? Če se hočeš pogovoriti z očetom, pridi v hišo, Tudor. Glavarjev sin je vedno dobrodošel.”
Čutil je, da so se njene oči kljub mraku zapičile v njegove. Tudor se je premagal. Jure si je v zadregi mencal roke.
»Gospodar, slišim glasove. Nekdo prihaja,” je opozoril Jure.
»Dana," ji je segel v besedo Tudor. »Zvedel sem, da se je tvoj poročnik Vid po prijetni Ljubljanski noči v družbi gospodičen in po klavrnem pretepu namenil oditi nazaj k poveljniku, na mejo. In to že pred dnevi, ha, ha."
Škrtnil je z zobmi. Dana se je stresla in se pričela ozirati naokoli.
»Dana, pozabil je nate, zasnubil je drugo, Dana, pojdi z menoj! Ljubimčeva mreža je široka, posebno soldaška, Dana!" Čutil je, kako je vztrepetala.
»Tudor, kaj si upaš!" Stopila je bliže k njemu. Ne boš zasmehoval njega, ker ga ni tukaj, ne boš! Pojdi, Pojdi! Sicer pokličem očeta ..." Glas se ji je zataknil. V grlu jo je stisnilo. »Tudor," je bruhnilo iz nje. »Nikoli ne bom uskoška princesa!" Hripavo se je zasmejala. »Nikoli!" Odrinila je Jureta, ki je zmeden stal ob strani.
»Boš!" ji je zadonelo na uho.
Tudor se je nagnil naprej. Vranec je zahrzal. Močne roke so se oklenile Daninega pasu. Kot pero jo je dvignil Tudor in si jo posadil pred sebe na sedlo. Gosti mrak pa je presekal rezek dekliški krik, še in še, dokler ji ni široka dlan legla na usta. Dani je od strahu skoraj zastalo srce. Svet okoli nje se je zavrtel. Roke, ki so se močno uprle v Tudorjeve prsi, so popustile. Obraz ji je pokrila bledica. Na ustih ni več čutila njegove vroče dlani. Le kapljice krvi, ki so pritekle iz ugriznjene Tudorjeve roke, so ji obvisele na suhih ustnih.
Ko je Tudor končno umiril vranca, je kriknil: »Naprej!" V glavi mu je šumelo. Vranec je dirjal. Za konjsko dolžino za njim je sopel Juretov belec. Ko sta pridrvela do mostu, je vzkliknil Tudor: »V skok!"
Trop je drvel čez lesen most, da se je zamajal. Kričanje za njimi je naraščalo. V zadnjem trenutku so se drveči jezdeci izognili govedu, ki so ga gnali pastirji v vas. Ko je zdiral mimo njih jezdec z bremenom, se jim je zdelo, da so slišali stokanje. Prestrašeni so strmeli v noč. Zaslišal se je vzklik: »Grajski so," zopet drugi: »Rokovnjači!" Pastirji so preplašeni pustili govedo in stekli v vas, kjer so vsi vprek kričali: »Rokovnjači, rokovnjači!” Nekaj oboroženih kmetov je na konjih zdirjalo mimo preplašenih pastirjev. Divje lajanje psa pa je odnašal veter.
Tudor se je sklonil k Dani. Ni slišal njenega dihanja. Rahlo si jo je popravil v naročju in spustil vajeti. Njen obraz mu je zakrivala tema.
O _ Štev. 45 (1223)
5. november 1965
O vzgoji otrok
Ohranimo kar smo čez leto vzgojili
Povsem razumljivo je, da starši svoje otroke primerjajo z drugimi. Vendar je slabo, če to storijo vpričo njih, zlasti v primerjavah, ki za otroka niso najbolj prijetne. Na primer: »Joj, kako si ti majhen! Poglej, kolikšen je Pavle. Tak bi moral biti tudi ti!« Če otrok posluša take besede vsak dan, nanj prav gotovo ne morejo najbolje vplivati.
Ljudje se med seboj zelo razlikujejo, vsako primerjanje je zato pravzaprav nesmiselno. Psihične prednosti, stopnja inteligence in volje
—	to so odlike, s katerimi se otrok rodi brez svojih zaslug in osebne odgovornosti. Primerjanje teh lastnosti poraja marsikdaj občutek manjvrednosti in otroci postanejo ljudje, ki so trdno prepričani, da so tudi v resnici manj vredni kot njihovi bratje, sestre, sosedje. Na ta način izgubijo spoštovanje do samega sebe
—	pa čeprav so še otroci, je to zelo bridko spoznanje. Bilo bi prav, da bi se starši tega spomnili preden potožijo: >Kaj res ne moreš biti vsaj polovico tako graciozna kot tvoja sestra?!«
Včasih otroci prežive v takem vzdušju vse svoje otroštvo. In oblikujejo se tako, kot jih starši vidijo. Če bodo le-ti o njih vedno govorili kot o nerodnežih, bodo verjetno to tudi postali. Starši bi morali svoje otroke vzpodbujati in jim pomagati najti odlike, ki jih imajo. Navsezadnje — kdo pa je brez njih?
Ni težko uganiti, da občutek manjvrednosti vodi tudi do sovraštva in ljubosumnosti. In ne samo to — otrok bo kaj kmalu nesposoben, da objektivno presoja. Ljudi bo ocenjeval tako, kot o njih drugi mislijo, svojega mnenja si sam ne bo znal ustvariti.
Vsak človek se rodi z nekimi kvalitetami: nekdo jih ima več, drugi manj. Tisti, ki je z njimi bogato obdarjen, jih bo tudi več izpopolnil in razvil, drugi manj. Nekateri otroci se bodo izkazali pri opravilu, ki ga drugi sploh ne bodo znali, drugi pa spet drugje. In to je tisto, kar bi morali vedeti vsi starši!
Poleti s sobnimi rastlinami ni težav, posebno če jih imamo v primernih pogojih na planem. Ko pa jih v jeseni prenesemo v stanovanja, brž opazimo, da zimovanje ni preprosta zadeva. Zelo pomembno je, da sleherni rastlini odredimo primeren prostor, kjer bo prezimila.
Stanovanjske prostore razdelimo na šest
Mali nasveti
■	Če imate veliko ročno torbico, še ni treba, da je to skladišče umazanih robcev, starih vstopnic, razsutega drobiža, ključev. Odkrito priznajte, kolikokrat ste počistili notranjost torbice, odkar 9te jo prinesli iz trgovine. Ali imate vrečico za drobiž? Ali spravljate stare vstopnice, ker menite, da vam bodo kdaj koristile?
* Če oklevate med novo obleko in novim klobukom, se poskusite odločiti za neko tretjo stvar: naj bo to nekaj kosov novega perila. Na to vrsto garderobe kaj radi pozabljamo in obnovitev odlagamo do naslednje plače, ker se niste mogli ubraniti čaru klobuka v izložbi modistke. Morda pomislite na primerno perilo šele takrat, ko opazite, da vam obleka ne stoji dobro in da prevelik izrez odkriva naramnice.
■	Če imate avto, nikoli ne vstopajte v garažo s prižgano cigareto; neprezračen prostor je mogoče nasičen z bencinskimi hlapi. Prav tako ne sedajte v avto s prižgano cigareto, mogoče motor pušča bencin in bo nastal požar samo zaradi prižgane cigarete. Odprite za nekaj minut vrata avtomobila, da se prezrači, in šele nato si prižgite cigareto, če že ne morete biti brez nje.
■	Ne bodite nesrečni zaradi zamašenih lojnic, ki se pojavljajo kot črne pike najraje na nosu. Zmešajte nekaj kislega mleka in kvasa ter to kašo nanesite na obraz, kjer ste opazili črne pike. Poskusite, menda je sredstvo prav dobro in ne škoduje koži.
Angina je lahko tudi nevarna
Angine je več vrst; če bolezen takoj ne zdravimo, utegne biti prav nevarna. Pojavlja se predvsem jeseni in tudi spomladi, zato si poglejmo njene znake in kako jo bomo uspešno zdravili.
Okužba. — Povzročijo jih posebni bacili, ki se prenašajo s človeka na človeka s kašljanjem, kihanjem, dihanjem od blizu in z dotikom. Razni bacili so lahko dolgo v mandeljnih in žrelni sluznici, ne da bi bolezen izbruhnila na dan. Ko pa se prehladimo (vdihavamo skozi usta mrzel zrak ali popijemo kaj mrzlega) se bolezen pokaže.
Prva znamenja angine so zbadanje in bolečine v grlu, glavobol in vročina. Tek izgine, vse telo je bolno in slabotno. Včasih
nam otečejo tudi bezgavke na vratu. Če se ne pričnemo takoj pravilno zdraviti, se lahko napravi ognojek, ki skoraj onemogoča požiranje.
Zdravljenje. — Bolnik mora takoj leči, si polagati hladne kisove ali borove ovitke okrog vratu, uživa naj le tekočo mlačno hrano. S čajem naj vzame vsake tri ure po dve tableti sulfokombina, ki ga dobimo v lekarni. Če se napravi v grlu ognojek, polagamo na vrat vroče kisove ali lanene ovitke, da se predre in izčisti.
Zastarele in kronične angine so često vzrok raznim ravmatizmom, ledvičnim in srčnim obolenjem. Vse angine so nalezljive. Bolnik naj pogosto grgra topel čaj iz dišeče mete ali ajbiša.
skupin. Pri razdelitvi upoštevajmo samo svetlobo Ln toploto, ki ju največkrat ne moremo spreminjati.
•	V senčnih in hladnih (vendar ne mrzlih) prostorih dobro uspevajo tele okrasne rastline: aralija, fatshedera, sobni bršljan in sobne praproti.
•	V svetlih, toda ne sončnih prostorih pa: sobna vinika, filodendron in scindapsus.
•	V svelih prostorih, kamor vsaj nekaj ur na dan posije sonce, lepo uspevajo: gumovci (fikusi), šeflera, voščenka, peperomija, sanse-vieria, krotoni in skoraj vse cvetoče lončnice (primule, ciklame).
•	Za sončna okna so kakteje in pelargonije najbolj primerne. Okna smejo biti samo sončna, nikakor pa ne topla.
•	V zmerno toplih, toda ne kurjenih prostorih pozimi odlično uspevajo: aralija, fatshedera, okrasni bršljani, grevilca in aspidistra. Najbolj problematični so za rastline prostori, ki so ogrevani s centralno kurjavo. V suhem zraku pa se prav dobro počutijo klivije, vele-listni gumovec, sansevieria in nekatere kakteje.
•	Vse tiste okrasne rastline, ki čez zimo listje odvržejo, so manj občutljive in jih brez škode prezimimo celo v mračni kleti, samo da imajo dovolj zraka. Mednje sodijo hortenzije, fuksije, pa tudi lovor, oleander, juka in japonska trdoleska. Pelargonije v zabojčkih dobro prestanejo zimo v hladni, suhi in dovolj svetli kleti.
•	Kakteje lahko prezimimo kar na stopnišču, zlasti, če jih imamo v zabojčkih, prekritih s steklom. Nekatere kakteje se pri temperaturi 4 do 8 stopinj Celzija odlično počutijo, samo če jih vso zimo ne zalivamo.
Tudi z drugimi rastlinami ravnamo pozimi drugače kakor poleti. Večina teh rastlin pozimi ne raste in jih moramo prav zaradi tega skrajno previdno zalivati, da jih do spomla-
di ohranimo zdrave. Zalivanje pozimi je umetnost, ki ne pozna receptov. Zalivajmo vselej po potrebi, ki je glede na posamezne rastline zelo različna. .Če potrebe ne moremo presoditi po občutku, jo najlaže ugotovimo tako da kazalec potisnemo v zemljo idb rastlini. Vlažnost takoj občutimo in se pri tem občutku lahko zanesljivo ravnamo. Razmeroma mnogo vode potrebujejo rastline v toplih prostorih, manj v hladnih in skoraj nič v kleti.
Največkrat zadostuje, če rastline vsakih štirinajst dni pregledamo in jih ob tej priložnosti tudi zalijemo. Pozimi dosledno zalivajmo od zgoraj, vendar tako, da ne zmočimo listja.
Najkasneje pol ure po zalivanju moramo izprazniti vodo iz podstavkov oz. s pološče-nih glinastih posod, kjer rastline stoje. V nasprotnem primeru se spodnje plasti zemlje v loncu skisajo, korenine gnijejo, rastline propadajo.
Zelo pomembno je zračenje, ki ga izvršimo ob vsakem milejšem vremenu. Za prepih so vse sobne rastline zelo občutljive. Ce pa nam slučajno sobne in druge oziml jene okrasne rastline kdaj namrznejo, jih ne premikajmo, pač pa jih večkrat poškropimo z mrzlo vodo, da se namrznjeni deli ponovno osvežijo. Napačno bi bilo namrznjene rastline prenašati v topel prostor, ker že prekomerno tresenje povečuje učinkovitost zmrzali. Mrzla voda, mir in toplota okrog 1 do 3 stopinje Celzija so najboljše zdravilo za namrznjene rastline. Hujši mraz skoraj vse sobne rastline takoj uniči in jih nima pomena obujati k življenju.
Velik sovražnik okrasnih rastlin je prah, ki se nabira na dekorativnem listju. Z velikih listov zimzelenih rastlin (gumovcev, filoden-dronov, fat9hedere, lovora, lovorikovca, kro-tonov, šeflere) ga odstranimo z mehko, vlažno krpo, s katero jih pozimi večkrat obrišemo. Brišemo skrbno, da pri tem listja ne ranimo.
]\e razmetavajmo z živili!
Vsaka gospodinja pazi, da ne razmetava z živili. Ne meče zelenjave proč in ne zliva mleka v izlivek. Njena skrbnost se konča pri živilih, ki pozna njihovo ceno in vrednost, z nevidnimi hranivi pa ravna dostikrat nepremišljeno. Ker ne pozna njihove vrednosti, jih v škodo zdravja zapravlja. Tako nevidno hranivo so beljakovine, ki jih vsebujejo mnoga živalska in rastlinska živila. To so polnovredne beljakovine, ki se strdijo pri 70 stopinjah, prej pa so nevidne. Zato jih ne opazimo, čeprav imajo visoko hranilno vrednost. Topijo se v vodi in nimajo ne vonja ne okusa. Tako se zgodi, da konča krompirjeva voda skupaj z beljakovinami v izlivku, na mizo pa pride krompir, ki vsebuje samo še škrob in celulozo. Zato bi moralo veljati načelo:
£ Ker se te beljakovine topijo v vodi, ne sme olupljen krompir in zelenjava nikoli dolgo stati v njej. Vse bi morali oprati še nerazrezano in narezati na manjše koščke šele tik pred kuhanjem oziroma dušenjem. Krompir je treba kuhati v malo vode; preostalo vodo pa porabiti za omake in enolončnice.
Q Stročnice moramo kuhati v vodi, v kateri so se namakale ker so se vanjo beljakovine izločile in se v njej raztopile. Morebitne pene niso umazanija, temveč vidni dokazi, da vsebuje živilo beljakovine.
£ Če meso položimo v vrelo vodo, beljakovine zakrknejo, kar zmanjša izgubo. Strjena beljakovina se pokaže kot pena, ki obdaja delčke umazanije, maščobo, kri in liste zelenjave in zaradi tega ni videti vabljiva. Gospodinje jo pobirajo z zajemalko in odvržejo, s tem pa tudi hraniva. Če hoče torej imeti gospodinja čisto juho, naj pobere pene, jih shrani in primeša enolončnicam. Sčasoma postane taka pazljivost navada, zlasti ker pri tem ne gre za stiskaštvo, temveč za umetnost pripravljanja zdrave hrane po sodobnih dognanjih.
			
»Gospodar!” se je oglasil Jure. „Daj jo meni, laže jo | bom nosil, močnejši sem."
Tudorjev smeh je vzburkal mirno noč. »Pa poskusiva, Jure, najprej s konji!” Lahen pritisk Tudorjevih kolen in Hasan je iztegnil vrat. Rep mu je zaplaval. Kmalu ni bilo več slišati sopenja Juretovega belca. Drveči trop je izginjal v noči, ki je bila tako topla in tiha.
Konji so topotali skozi speča naselja. Po nekajurni ježi so jim sunkovito plale lakotnice in iz gobca jim je pršela belkasta pena. Zasledovalcev ni bilo ne slišati ne videti. Tudor je zmanjšal hitrost. Konji so sopli, le vranec je živahno metal glavo kvišku. Dana se je zganila. Njeni dolgi lasje so mu frfotali po obrazu. »Dana,” je zašepetal in se sklonil k njej.
Dana si je ovlažila suha usta in zgrabila za Tudorjevo roko, na kateri je začutila nekaj strnjenega, lepljivega.
»Tudor, pusti me! Vrni me očetu,” je sunkoma spravila iz ust.
Tudor jo je rahlo stisnil k sebi. »Ne morem. Prepozno je sedaj. Ali veš, kaj sem tvegal, dekle. Stari glavar bo besnel. Ugrabitev, ha, ha, ha,” je rezal njegov smeh v mirno noč.
»Raje naju zabodem, Dana. Ne misli več nanj. Že davno te je pozabil. Poročnik je postal, plemkinje si želi. Verjemi, Dana, resnico govorim. Prepričaš se.”
Besede so mu kot hudournik hitele iz suhega grla.
Z jezikom si je omočil prašne ustnice.
»Tudor,” se je, zopet umirjena, hladno oglasila Dana. »Vse me že boli, naj sedem v sedlo. Ne morem ti uteči.”
Oči so se ji zabliskale. Stokaje se je popravila. Na hrbtu je začutila ročnik bodala, ki je tičalo Tudorju za pasom. Za trenutek so se njeni prsti krčevito oprijeli ročnika. Zagledala se je v nejasne obrise Tudorjevega resnega
obraza. Roka se ji je povesila. Na glavi pa je začutila ' njegovo toplo desnico.
Tudor je ustavil konja, razjahal in ji pomagal s konja. Dana se je zravnala, se prijela za grlo in se naslonila na konja. Kot blisk jo je zopet obšla misel. Žena mladega uskoškega glavarja. V očeh so se ji zalesketale solze, lahen veter pa ji je kodral lase. Hasan je obrnil glavo in rahlo podrgnil mehek gobec ob njeno ramo. Ko si je z rokami obrisala oči, ga je pogladila po čelu in zakopala prste v njegovo grivo.
Zaostali jezdeci so ju kmalu dohiteli. Tudor je enemu 'izmed njih pošepnil, naj razjaha. Prijel je znojnega konja in ga pripeljal k Dani, rekoč: »Dana, jezdi sama!"
Dolgo je strmela Dana v njegov negibni obraz. Prijela je konja za uzdo, a že jo je orjaški Jure rahlo prijel in posadil nanj. Jezdec brez konja pa je skočil na Antejevega.
»Naprej!" je zazvenelo povelje.
Odpeketali so. Tudor je prisluhnil. Za seboj je zaslišal konjska kopita. Jezdeci so se spogledali, pognali in se zvrstili drug za drugim. Na čelu je jezdila Dana, njej ob strani Tudor. Ko je opazila vznemirjenost jezdecev in ujela daljni konjski topot, se je nasmehnila in srce ji je pričelo močneje biti. Sklonila se je in tlesknila konja z roko po vratu, da je hitreje poskočil. Vedela je, da so Tudorjeve oči uprte vanjo.
Zaslišal se je pridušen ukaz: »Na stransko pot okoli gore in nato preko gozda proti pristavi! Za menoj!”
Jezdeci so brž obrnili konje, prejezdili travnik, se zvrstili na stranski poti in zadirjali koli hriba. Kmalu jih je pogoltnil gozd. Le velika sova se je s svojim neslišnim letom opletala okoli razraslega drevja. Njene oči so se bliskale v temi. Na hrastu pa se je, skrit med drevjem, ogledoval skovir. Dana se je oprijela Tudorjevega komolca. Široko razprtih oči je strmela v temo pred seboj. Roka se ji
je tresla. Nalomljena veja je zahreščala. Konj je poskočil. Tudor se je brž nagnil k njej in jo rahlo prijel za ramena. S prosto roko je prijel vajeti njenega konja. Previdno ga je vodil preko grbin in razraslih korenin. Mehka tla so dušila korake. Slišati je bilo le prhanje konj. Ugriz na roki ga je začel skeleti. Ovlažil si ga je s slino. Na sebi je čutil Danin pogled. Meril ga je, sodil in se mu upiral. Vzdihnil je in še pravočasno ujel vejo, da ga ni usekala po razgretem obrazu.
Pot se je pričela spuščati navzdol. Zasvetilo se je. Gozd se je redčil. Konji so se spotikali, bili so že trudni. In res so imeli kmalu gozd za seboj. Tudor se je oddahnil.
V dolini je v temini ležala pristava. Skozi zastrta okna v hiši je uhajala le medla svetloba.
„Na pristavo, tja!" je opomnil Tudor v misli zatopleno dekle.
Pognal je vranca. Lajež psov je prihajal vedno bliže.
Izognili so se ograjenim pašnikom in krenili na cesto. Jure je pognal konja v skok in jih prehitel. Ko so prijezdili do velike lesene ograje, ki je obdajala pristavo, so se škripaje odprla vrata. Tudor je razjahal in hotel dvigniti Dano s konja, vendar je že sama na drugi strani skočila dol. Ante je stopil k Tudorju.
»Oče ga je pripeljal na pristavo," je zašepetal Ante in se vrnil h konju. »Čaka vaju v hiši," je pristavil, pomenljivo pogledal Tudorja in zajahal konja. »Mirno noč," jima je še želel, se kratko nasmejal in pognal konja. »Vračam se. Če bo še kaj treba, saj veš, kje so mlinarjevi."
Spremljevalca sta pohitela, da ga dohitita. Kmalu jih je pobrala noč. Slišati je bilo le dirjanje konj, pa še to je kmalu utihnilo.
»Dana,” je dejal Tudor in skušal toplo spregovoriti. Grlo mu je bilo polno prahu:
(NADALJEVANJE SLEDI)
. . .
Prvi dan svojega pobega iz Ljubljane, ki so jo zasedli Nemci, sem v Trebnjem zašel v Cankarjevo brigado. Znašel sem se med grmadami Italijanskega orožja vseh vrst, od pušk do itežkih topov. Otroci so nekje iztaknili zaboj z italijanskimi odlikovanji, nalovili vse trebanjske cucke in z medaljami okrasili velike in male kužke, da so potem rožljali s fašistično slavo po vsem trgu. V brigado je prihajalo vsak dan na stotine prostovoljcev in mobilizirancev, stari partizani pa so kar noreli od veselja spričo toliko orožja, saj so sedaj postali prava pravcata velika vojska in v gozdiču so se vežbali kanonirji, saj je imela brigada zdaj svoj lastni divizion in granat toliko, da niso vedeli kam z njimi.
Komisar Frenk me je takoj vpregel v delo in čez noč je brigadni propagandni odsek (v katerem so bili sami mladi ljudje, toda po izkušnjah že stari partizani, ki so imeli mnogo borb pa tudi mnogo mitingov za seboj) pričel z novim, podvojenim delom. Vesel sem bil, da sem se znašel prav v Cankarjevi brigadi, že zaradi Cankarja samega .in pa tudi zato, ker je bila ta brigada ena najbolj znanih in priljubljenih brigad v Sloveniji. Propagandni odsek štaba brigade je že takrat, v septembru 1943, ko je bila skoraj vsa bivša »Ljubljanska oblast« osvobojena, naraščal z novimi člani od dne do dne. Že poprej je odsek izdajal glasilo brigade »Borca«, zdaj pa se je njegovo delovanje na široko razmahnilo. Iz štabnega propagandnega odseka so vodile nitke v vse bataljone in v vse čete. Naglo smo organizirali kratke tečaje za dopisnike, za pevovodje, za recitatorje in režiserje, sestavljali smo nove pesmarice, priročnike za vse vršite kulturne in politične propagande, organizirali smo bataljonske in četne časopise, pevske zbore, Igralske družine, vojno poročevalsko službo, orkestre. Tehnika je imela polne roke dela. Fantje so bili do komolcev popackani s kemično tirno in so delali v treh izmenah. Prirejali smo mitinge na vsem področju brigade od Stične pa do Mirne peči, mnogokrat kar po tri na dan v različnih krajih. Borci so nas včasih malce po strani gledali, ker nismo bili na bojnih položajih, toda če niso dobili pravočasno lista ali pa brošur, so 'bili spat nestrpni in nejevoljni. Ko pa smo se vsi člani odseka prostovoljno javili, da sodelujemo v
TONE SELIŠKAR
Ognjeni krst
akciji pri napadu nia nemško postojanko onkraj Čateža in smo se med borce razvrstili v bojno črto, so nas podili borci nazaj, češ kaj pa bo s kulturo, če vse te fante požanjejo kroglice nemških brzostrelk.
Takrat sem tudi doživel svojo prvo ognjeno preizkušnjo. Dva bataljona sta dobila nalogo napasti, zavzeti in uničiti nemško postojanko Gobe. To je majhno naselje onkraj Sv. Križa in fantje so se skrbno pripravljali na ta pohod, ki je obetal hudo borbo, kajti Nemci so bili utrjeni v cerkvi in v župnišču, ki je bilo prava pravcata trdnjava. Podjetnost borcev je še posebno zrasla, ko so iz divizije poslali težko havbico, katero so vlekli v hrib trije pari močnih konj. Ko sem komisarju Frenku povedal sklep našega odseka, da bi se radi udeležili borbe, je dejal:
»Te je duh smodnika prevzel? Da, to je nalezljivo! Čakaj, pojdem s teboj, da te naučim te obrti!«
Pred mrakom so nam natovorili vsakemu po eno težko granato, in s tem železom zadegani, smo se napotili na položaje, ki so jih imeli bataljoni že zasedene. Hodili smo za vodnikom — domačinom po vinogradih, ki so bili pripeti na strmino, in mimo odprtih kmečkih hiš, pred katerimi so stali domačini. Pred vsako hišo so imeli škaf vina in dekleta so nam ponujala:
»Dajte, tovariši, lepo prosimo, pokrepčajte se!«
Položili smo težke granate pod brajdo, jemali zajemalko v roke in pili sveclordeče vino. Tod raste kislo vino. Pa nam je prijalo, ker smo bili vroči in razpaljeni in zaradi tega, ker je bila v tem kotu pod vinogradi tolikšna tišina in tako ljubka domačnost, kakor da nikjer na svetu ni vojne. Gozdovi so že rumeneli, vsepovsod je že dišalo po grozdju, ja-ibolkah in hruškah. Dekleta so bila mlada, srčkana, da, fantje bi kar tu obsedeli in povasovali, saj se je
oglašala že pesem. Komisar Frenk je pogledoval na uro in ker sva sedela pod napuščem sama zase, sva se razgovarjala:
»Glej tistega, ki igra na orglice! Blizu Stične nekje je doma, bajtarjev sin, včeraj šele se je pridružil, usnjarski vajenec je, pobčeh,« mi je razlagal Frenk. »Mati je prišla z njim in mi je rekla: tovariš komisar, nate ga in trdo ga držite, včasih rad s poti uide! Potem je stisnila sina k sebi in se je razjokala in tudi pobič je jokal. Ali veš, fant, zakaj se greš tepst? ga je vprašala. Vem, mati, za našo pravico! — Vidiš, tako je opravil fant partizanski izpit!«
Gledal sem fanta. Lep je bil zares, mlad, fantiček skoraj, in dekleta so ga imela rada, ker je bil tako svatovsko zal in nedolžen, kakor da se ga življenje še od nobene strani ni dotaknilo. Igral je na orglice, rdeča zvezda na partizanki je bila še čisto nova in vesel je bil fant, tako vesel, da smo se vsi nalezli veselosti, da sva s Frenkom stopila med fante in potlej smo vsi peli. Oče in mati deklet ista sedela na pragu domačije in sta strmela v to čudno svatbo, ki je šla v boj s smehom in pesmijo.
»Jejdetena, fantje, saj to ste ljudje z rdečim cvetom na kapah. Da bi se le vsi vrnili!« je vzkliknila kmetica, ko smo se spet razvrstili v kolono in jo mahnili proti vrhu.
Onkraj hriba je zagrmelo ostro, visoko v zraku je zažvižgalo, kakor da je nekdo vrgel jekleno zanko in spodaj pod hišo se je dvignila prst, kakor da se je zemlja razcvetela. Tresnilo je kar močno. Kar nas še nikoli ni bilo v ognju, smo zaskrbljeno pogledali komisarja. Frenk pa se je hudomušno namuznil in dejal:
»Švaba slepo strelja na našo stran, saj nas ne more videti. Le-tu k nam ne bo šavsnila, v mrtvem kotu smo za njihov piškavi kanon!«
In tako se je zgodilo, da je ležal fantiček poleg mene na položaju.
EDVARD LITMAN
Brez kavice
Neverjetno hitro se je raznesla vest, da prihaja tovariš Venda. Vse je zajelo posebno vznemirjenje: napol veselje, napol strah.
Po prvem šoku so imeli v sobi direktorja Spevač-ka bojni posvet štaba, četrt ure kasneje pa je kapelnik že razdelil muzikantom note slavnostne koračnice ...
Nato je vstopil v direktorjevo sobo referent za materialno oskrbo Pohanek. Naslonil se je na stol, izvlekel iz žepa zmečkan kos papirja in rekel:
„Za aperitiv bomo dali dva deci gruzinskega konjaka. Nato bomo servirali šunko brez slanine. Sledila bo mastna juha z desetimi cmoki na osebo. Nato bo prišel na mizo telečji zrezek .. ."
Direktor Spevaček je nenadoma šinil kvišku, skočil k Pohanku in ga zgrabil za ramena:
„Si nor, tovariš? Mar me hočeš vtakniti v luknjo? Mar ne veš, da na vseh frontah varčujemo in zopet varčujemo?"
Referent Pohanek se je vljudno priklonil. Vtaknil je papir v žep in pripomnil z ravnodušnim glasom:
„Dobro, torej se bomo omejili na mineralno vodo. Drznem si samo pripomniti, da je tovariš Venda zadnjič pojedel pri nas krožnik kaviarja, juho z enajstimi cmoki, troje pečenih jeter, polnjene svinjske prsi, kotlet in ..
„Takrat so bili drugi časi," je vzkliknil Spevaček. »Takrat nismo varčevali s kotleti!"
„No, potem bom pa prečrtal tudi mineralno vodo!" je vzkliknil referent Pohanek. »Upam, da bo tovariš Venda to pravilno politično razumel."
Spevaček se je zvalil v naslonjač. Brez glasu je premikal usta, samo včasih je vzkliknil »Nel", potem pa zopet »Dal". Naposled je z obupanim pogledom pogledal Pohanka in vzdihnil:
»Serviraj tako, kakor si sestavil! Nimam izbire! Naj
me Venda nažene vsaj s polnim želodcem!"
Pohanek se je zbral. Ponovno je izvlekel iz žepa papir in zagrmel:
»Po zrezku bomo dali pilzensko pivo, nato torto, nekoliko steklenic vina, nazadnje pa kaj, tovariši?"
»Kavico!" se je nasmehnil pomočnik direktorja.
Direktor pa je zastokal: »Nobene kavice! Razumite vendar, tovariši, v kakšnem času živimo! Var-čujmo vsaj pri kavi!"
»No, pa brez kavice," je vzdihnil referent Pohanek. »Kakor mislite, tovariši. Sami veste, kaj je v smislu našega narodnega gospodarstva."
Nato je prišel tovariš Venda.
Bil je čudovit sprejem. Godba, pionirji, slavnostna miza.
»Na zdravje našim tovarišicam!" je zvkliknil tovariš Venda in si zlil po grlu velik gruzinski konjak.
Ko so prinesli na mizo šunko, je Spevaček prebledel. Pričakoval je burjo. Toda njegov graditeljski obraz se je kmalu zjasnil, ko je videl, s kakšnim poletom je tovariš Venda potegnil krožnik k sebi. Sledila je juha s cmoki, telečji zrezek ...
Ponovno so dvignili čaše. Povedali so si vse, kar jim je ležalo na srcu. Na koncu pa je tovariš Venda obmolknil. Njegov pogled je nemirno blodil po sobi.
»Kaj pa je s kavo?” je šepnil na uho Spevačku.
Odgovorni delavec je zardel. Nekajkrat je globoko zajel sapo in si z robčkom obrisal mokro čelo.
»Veš, tovariš," je naposled iztisnil iz sebe, »malo varčujemo . .."
In sklonil se je, kot da bi pričakoval udarec s palico.
Toda tedaj so prišle do veljave Vendove notranje vrednosti. Vstal je, objel direktorja in prisrčno vzkliknil:
»Hvala ti, Pepik, v imenu države!"
In oba sta trčila s čašami rdečega francoskega vina.
Borci Prvega bataljona so, brž ko se je znočilo, zasedli že vnaprej določene položaje,, borci Drugega bataljona pa so zasedli vse dohode, po katerih bi lahko prihitela pomoč postojanki iz Litije. Tik za nami je stala havbica.
Toda še preden se je povsem znočilo in še preden sem legel za debelo bukev, sva se s Frenkom splazila po strmali in pred nami se je v plitvi globeli pokazala postojanka. Skozi daljnogled sem razločno videl vsakega Nemca. -Nad oknom župnišča, je plapolala velika rdeča zastava s kljukastim križem. Pred hišo je sedel na (klopi velik, bradat Nemec in kadil pipo, pred njim je stal kuža in mahal z repom. Okno v zvoniku je bilo zadelano z vrečami peska, le-tam na vrhu so imeli Nemci težko strojnico. Pod cerkvijo je bilo videti rov, ki je bil spojen z bunkerjem in po rovu so capljali trije Nemci. Nekje za hišo je nekdo pel... Vse je bilo videti tako idilično in nič vznemirjajoče, da bi si človek ne mogel misliti le-tu kake bitke, eksplozije bomb in granat, da bo prav kmalu krik borcev razbičal tišino.
Naselje je bilo zapuščeno, le nekaj Kočevarjev je varovalo živino, kajti videl sem, ko je gnala debela ženska napajat živino. Dva Nemca sta ji pomagala vleči vedro iz vodnjaka.
Ko sva se vrnila na položaj, me je Frenk zapustil. Njegova naloga je bila tu važnejša, kot varovati mene. Bila je že nastopila tema in komaj sem našel svojega fantiča. Zaukazana je bila najstrožja tišina. Že pred nočjo so si zapomnili smer svojih dejanj iin bombaši — prostovoljci so si napolnili krušnjake z bombami. Šepet borcev je povsem zamrl, bolj in bolj nas je zajemalo občutje neke silne napolnitve. Tik pred bojem se človeku zdi, da bo srce zdaj zdaj obstalo, da so noge težke kot svinec, da so prsti na rokah otekli do negib-nosti, da so oči kakor iz stekla in človeka popada silna želja, da bi zakričal, nekaj, storil karkoli, le da bo konec tega pričakovanja. Ali čas sploh poteka? Vse je obstalo. Le misel živi! A kako? Silil sem se premagati silno občutje negibnosti, oka-menelosti in skušal sem dognati, kako je z menoj. Ali se bojim? Težko sem uredil svoje misli. Te misli sem se nasploh izogibal. -Prepričan sem, da nihče od nas, kar nas je bilo na položaju, ni mislil na smrt. Smrt je zoprna stvar. Tedaj pa se me je z roko dotaknil fantiček, pripotegnil se je tik do mene in mi je zašepetal:
»Tovariš, kajne, potlej se bomo vračali mimo tiste hiše ...?«
»Zakaj pa, fantiček?«
»Veš, obljubil sem dekletom!«
Na, tu imaš odgovor na vse prej-
šnje razmišljanje! Toda čakaj, na kaj sem pa sam mislil? Danes ne morem na to odgovoriti. To pa vem, da misli niso bile žalostne. Le ena sama je prevladovala: Da bi se vsaj že sprožilo! Zoprn, ostuden smrad po govnu je prepodil to misel. Morda sem legel na kakšno mrhovino? Obrnil sem se k sosedu. Bil je prileten kmet, mobiliziranec izpod Mirine. Ležal je negibno ves čas kot klada, nobene ni spregovoril, ko da je mutast. Ko pa je slišal, kako se dušam zaradi smradu, je mirno in počasi dejal:
»Nič ne mari tovariš, ušlo mi je! Fej ga bodi, veš, takšne nature pač sem, ne zameri!«
In je izbruhnilo vendarle! Najpr-vo se je na nemški strani oglasila brzostrelka. Tako nekako plaho, kakor da tiplje po temi, koj nato pa je iz stolpa nekajkrat šavsnila težka strojnica. Zelena raketa iz naše strani je zaprhutala pod nebo in razločno smo videli Nemce tekati med hišami na vse strani, tedaj pa je že rignila naša havbica ... Že pred nočjo so naši topničarji namerili let granate kar skozi topovsko cev, saj je bilo zračne črte do zvonika komaj dve sto metrov. V naslednjem trenutku je granata eksplodirala v zvoniku. Presenetili smo jih! Nemci niso pričakovali napada. Po prvem strelu sem občutil, kako me je zajela sproščenost, togost telesa se je raztajala, cul sem povelje in skozi zeleno svet-ldbo rakete sem izstrelil vseh pet nabojev. Drugo povelje me je že neslo s tovariši vred navzdol. Spet smo popadali na tla. Roj svetlikajočih se krogel je zasikal nad nami, naše mine pa so razdejale streho župnišča, malo niže pod nami so pokale bombe. Rdeče rakete Nemcev so prosile pomoči. Slišal sem jih vpiti, pa jih nisem razumel. Fantje so -se gnetli iz teme od vseh strani. Nenadoma je planil fantiček na noge in razločno sem slišal v.isok, doneč Frenkov glas, ki je prevpil vse ostale:
»Na juriš, na juriš!«
Stisnil sem puško k sebi, kriknil iz vsega grla, obstal pri drevesu in ustrelil proti oknu župnišča, iz katerega so svistali plamenčki brzostrelk, spet sem zdirjal nekaj korakov navzdol in v svetlobi rdeče rakete sem videl med hišami Nemce, ki so dvigali roke. Prve čete naših fantov so bile že med hišami. Boj je pojenjava!. Ko sva s fantičkom pridrvela do župnišča, se je zabrlisnilo skozi okno prvega nadstropja proti nama. Fantiček je razprostrl roke in je kriknil:
»Daj ga, Nemca!«
Toda že smo vdrli skozi razbita vrata. V razsvetljeni sobi je stal nemški podoficir s pištolo v roki in jo nato zaničljivo vrgel pred nas. Počasi, zatajujoč strah, je hotel dvigniti roke, pa je bilo prepozno. Srd naših borcev ga je porušil. Iz sosednje sobe je stopilo pet Nemcev. Njihovi obrazi so bili od strahu spačeni in nekdo je glasno jecajoč ponavljal, kakor da je ob pamet:
»Nieder mit dem Hitler!«
Šel sem do fantička. Ležal je vznak. Majcena, komaj vidna ranica tik nad očesom je neznatno krvavela. V rokah je držal orglice, ker je že nameraval zaigrati zmagi v čast in veselje. Na nosilih se je vračal mimo tiste hiše. Dekleta niso mogla jokati od presilne žalosti, saj je bil še mrtev zal kakor svat.
Domislice	
• Čas je krojač, ki se je	* Če imaš prav, si lahko
specializiral na spremembe. • Otroci hitro odraščajo.	privoščiš in si ohraniš mir, če pa nimaš prav, si ne moreš privoščiti, da bi ga izgubil.
Kot bi trenil, je iz dekletca v	• Spričo novih čudežev v
plisiranem krilu mlada žena	tehniki je danes mogoče ista
v kavbojskih hlačah.	poročila desetkrat zapovrstjo
—	slišati.
* Ljubezen do učenja ostane redko brez odziva.	• Po modernih avtomobilskih cestah lahko zdaj pridemo kamorkoli in pri tem nič
• Zakon dela je na videz	ne vidimo.
skrajno nepravičen — ven-	—
dar pa je tu in nihče ga ne	• Pravi prijatelj muzike bo
more spremeniti: več ko Imaš	prislonil uho h ključavnici ko-
nezadovoljstva pri svojem	palnice, v kateri poje mlado
delu, bolje je plačano.	dekle.
75 let tovarne celuloze Reberca
Najstarejše in dolga leta edino pomembnejše industrijsko podjetje Podjune, tovarna celuloze Rebrca, je pred kratkim postalo 75 let staro. Pred 75 leti, kmalu za tem, ko je v dolini Bele zadnja fužina ustavila svo e obratovanje, je ing. Edvard Englan-der kot strokovnjak na področju industrije spoznal, da je ta kraj s svojim izredno bogatim zaledjem lesa kakor nalašč pripraven za gradnjo tovarne, ki bo les predelovala v papir. Oktobra 1890 je položil temeljni kamen za tovarno celuloze Rebrca in s tem zagotovil delo in kruh za številne delavce iz sedanjih občin Železna Kapla-Bela, Žitara vas in Galicija.
Obdobje 75 let, odkar obstoja tovarna Rebrca, je bilo obdobje burnega gospodarskega razvoja, kjer so se leta gospodarskih vzponov in kriz naglo menjala. Utripi tega razvoja se tudi niso ustavili pred Rebrco. Nad njenim razvojem je vsa desetletja prav v tekoče leto visela temna senca negotovosti, večnih skrbi in borb za njen obstoj in za obdržanje prepotrebnih delovnih mest za prebivalstvo okolice. Tovarna celuloze je v teh desetletjih večkrat menjala svojega lastnika in je bila zadnja desetletja v posesti akcijske družbe Arland v Grazu. V povojni dobi je po splošni zapostavljenosti južne Koroške, ki jo je občutila tudi ta tovarna, prišlo s pomočjo sredstev Marshallovega plana končno do njene modernizacije in povečanja, da je lahko zaposlila nad 900 delavcev.
RADIO CELOVEC
I. PROGRAM
PoroSita; 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 16.45, 20.00, 22.00 Dnevne oddaje (razen nedelje): 5.55 Kmečka oddaja —
6.00	Pestro mešano — 7.55 Gospodarske vesti — 9.00 Pozdrav nate — 10.03 Za gospodinjo — 11.10 Ljudske viže —- 11.45 Oddaja za podeželje — 12.00 Opoldanski zvo-r>ovi — 12.40 Deželna poročila — 13.05 Opoldanski koncert — 14.00 Objave — 14.55 Posebej za vas — 16.00 Glasba zate — 16.55 Kulturna poročila — 17.00 Popoldanski koncert — 18.45 Pestro mešano — 18.55 Lokalni iport — 19.30 Odmev časa — 20.10 Deželna poročila.
Sobota, 6. 11.: 8.05 Domači vrt — 8.45 Domača književnost — 14.45 Pozdrav note — '15.30 Aelia, žena Norika — 16.00 črv vesti — 17.00 Srečanje z ADEG — 18.00 Kulturni razgledi — 18.25 Kjer pojejo, tam ostanemo — 19.10 Odmev časa — 20.15 Zaključni koncert mednarodnega glasbenega tekmovanja v Ženevi — 22.20 Plesna glasba po naročilu.
Nedelja, 7. 11.: 8.05 Kmetijska oddaja — 9.05 Favoriti popevk — 12.45 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.45 Koroška lovska ura — 14.30 Pozdrav nate — 17.05 Hočemo pomagati	—	18.05	Koncert ljudskih pesmi — 19.00
Nedeljski šport	—	20.50	Fantazija v	Oe-duru — 21.15
Kaj se dogaja	z	našim	denarjem —	22.10 Priljubljeno
in poznano, novo in zanimivo.
Ponedeljek, 8. 11.: 8.15 Most čez Drino, roman — 8.45 Glasba tujih dežel — 15.15 Komorna glasba — 15.45 Koroški knjižni kotiček —	18.15 Tisk in	gospodarstvo —
18.35	Mladinska oddaja — 20.15 Vsakdanji problemi —
20.30	Koroška lovska ura — 21.15 Operetni koncert.
Torek, 9. 11.: 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.15 Knjige za darilo — 15.45 Iz kulturnega dela v deželi —
'Dr. Vinzenz Zikulnig ordLnira v Celovcu, Khevenhiillerstr. 12, tel. 72 7 10, v ponedeljek, torek, sredo in petek od 16. do 18. ure za Bundes-, Meister- in Eisenbahnkrankenkasse ter privatnike.
18.00	Četrt ure mestne uprave — 18.15 Iz prve roke —
18.35	Anatomija SS-države — 19.00 XY ve vse — 20.15 Fjodor in Ana, slušna igra — 21.30 Pesem za lahko noč.
Sreda, 10. 11.: 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.15 Knjige za darilo — 15.30 Dunojski akademski komorni zbor — 18.00 Ljubezen je sen — 18.15 Pomoč potrebuje vsak — 18.30 Znanstvena govorilna ura — 20.15 Cosi fan tutte, komična opera.
Četrtek, 11. 11.: 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.15 Ura pesmi — 15.45 Janko Messner, koroški avtor — 18.00 Koroška kulturna poročila — 18.05 In ljudje so tako dobri — 18.20 Oddaja za delavce — 18.35 Mladinska oddaja — 19.00 XY ve vse — 20J15 Štajersko rokodelstvo nekoč in danes — 21.00 Zveneča alpska dežela — 22.15 Pesem prerije.
Petek, 12. 11.; 8.00 Zveneči jutranji pozdrav — 15.15 Komorna glasba — 15.45 Kulturno ogledalo — 18.00 Ljudska visoka šola v radiu — 18.35 Kaj pravi industrija — 20.15 Iz zaboja za plažo — 21.00 Bach In Moderna.
II. PROGRAM
Poročila: 6.00, 7.00, 8.00, 10.55, 13.00, 15.00, 17.00, 19.00,
22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen nedelje); 5.30 Dobro jutro — 6.15 Z glasbo v dan — 6.40 Jutranja opazovanja — 6.50 Pestro mešano — 7.20 Jutranja gimnastika — 11.00 Veseli ob enajstih — 11.45 Za avtomobiliste — 14.50 Objave iz Avstrije — 16.30 Koncertna ura — 17.10 Kulturne vesti — 17.15 Reporterji med potjo — 18.00 Glasbena oddaja s plošč — 19.20 Kaj slišimo danes zvečer — 21.55 Športni komentar -— 22.10 Pregled po svetu.
PEČI
ŠTEDILNIKE
v največji izbiri dobavi
Podjunska trgovska družba
bratje Rutar & Co.
Dobrla vas - Eberndorf
tel. 0-42*36 201
Toda tudi s tem problem Rebrce ni bil rešen in njene težave niso bile odpravljene. Zaradi ostre konkurence se ni mogla uveljaviti in vedno več njenih delavcev je moralo drugam za zaslužkom. Število zaposlenih je padlo na 265 in noben ukrep, da bi prebolela nove težave, ki so se vrstile, ni pomagal. Končno je letos aprila spet menjala svojega lastnika. Izmed 25 podjetij industrije papirja jo je aprila prevzela skupina 14 podjetij, s čemer obstoja upravičeno upanje, da bo v tem sklopu sanirana in da bo narasla tudi njena kapitalna in gospodarska moč. Ob njeni 75-lefnici bi le želeli, da bi se kmalu gospodarsko okrepila in razširila svojo proizvodnjo, da bo v skladu z zaledjem lesa in številom delavcev, ki so na razpolago v okolici.
Sobota, 6. 11.: 8.20 Prosimo, prav prijazno — 9.30 Bodite čisto tiho — 9.45 Ti in žival — 13.20 Odmev iz Avstrije — 13.55 Agrarna politika — 14.40 Tehnični razgledi — 15.30 Šport in glasba — 17.10 Iz parlamenta —
17.35	Za delovno ženo — 19.10 Oddaja zveznega kanclerja — 19.30 Velika šansa — 20.15 Avstrijska hitparada —- 21.45 Šport z vsega sveta.
Nedelja, 7. 11.: 8-15 Kaj je novega — 9.00 Operni kon-cret — 10.00 Tedensko gledalo domačega tiska — 11.15 Slovenska simfonija — 13.15 Za avtomobiliste — 14.30 Most čez Drino, roman — 15.00 Ljudje in domovina —
16.00	Temza—Donava — 18.00 Mednarodna radijska univerza — 19.10 Teden dni svetovnih dogajanj — 19.30 Avstrijske vojaške koračnice iz petih stoletij — 20.00 Nedeljski koncert iz Munchena — 22.30 Šport z vsega sveta.
Ponedeljek, 8. 11.: 8.10 Prosimo, prav prijazno — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 13.30 Za prijatelja opere —
14.35	In sanjal sem o kravah — 15.35 Razigrano in veselo — 16.00 Otroška ura — 16.30 Knjige za darilo —
17.40	Oddaja za ženo — 19.30 Slavnostne igre v Bay-reuthu — 22.20 Športni komentar tedna.
Torek, 9. 11.: 8.20 Glasba na tekočem traku — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 13.30 Pomembni orkestri —
14.35	Iz mape umetnikov — 15.35 Zabavni zvoki iz Avstrije — 16.00 Esej v našem času — 17.25 Znanje za vse
—	19.30 Poleti z nami — 20.30 Operni zvoki — 21.30 O tem lahko govorimo — 22j15 Salzburški nočni studio.
Sreda, 10. H.: 8.10 Prosimo, prav prijazno — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 13.20 Teden dni pri Združenih narodih — 13.30 Za prijatelja opere — 14.15 Sodobni avstrijski komponisti — 15.45 Predarlški otroški zbori —
16.00	Poljska literatura v sedanjosti — 17.25 Iz raziskovalnega dela naših visokih šol — 17.40 Domači zdravnik — 19.30 Halo, teenagerji — 20.15 Vseh devet —
21.40	Popravi, kar so drugi zagrešili.
Četrtek, 11. 11.: 8.10 Glasba na tekočem traku — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 14-10 Pomembni orkestri —
14.35	Ljudska glasba — 15.35 Dela avstrijskih komponistov — 17.25 Raziskovalci v gosteh — 17.40 Oddaja za ženo — 19.30 Avstrijske vojaške koračnice petih stoletij
—	20.00 Vindobona, ti lepo mesto — 21.00 Bistvo sreče, slušna igra — 22j15 Sestre, pripovedka.
Petek, 12. 11.; 8-10 Prosimo, prav prijazno — 9.35 Stvaritve velikih mojstrov — 13.30 Za prijatelja opere —
14.35	Iz višin — 16.00 Otroška ura — 16.30 Knjige za darilo — 17.25 Znanje za vse — 17.40 Sola in dom —
19.30	Elsenor gori, slušna igra — 21.00 Iz nabiralnika za pritožbe — 21.40 Angleščina v naglici.
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, 6. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
Nedelja, 7. 11.; 7.30 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 8. 11.: 14.15 Poročila, objave — Kaj smo pripravili — Športni mozoik — 18.00 Za našo vas.
Slovenski fant, star 22 let, si želi dopisovati (v slovenščini) z dekleti iz Koroške v starosti od 15 do 20 let. Interesentke naj pišejo na uredništvo pod označbo .Zaupno”.
Torek, 9. 11.: 14J15 Poročila, objave — Junaške zgodbe iz gimnazijskih let.
Sreda, 10. 11.: 14-15 Poročila, objave — Kar želite zaigramo.
Četrtek, 11. 11.: 14j!5 Jesenski pust — Vince rumeno — Razmišljanje o svetu in ljudeh.
Petek, 12. 11.: 14.15 Poročila, objave — Od petka do petka — 2ena in dom.
RADIO LJUBLJANA
oddaja na srednjem valu 327,1 — 257 — 202,4 — 202 m. UKV frekvence 88,5 — 92,9 — 94,1 — 90,5 — 97,9 MHz. Poročila; 5.00, 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 12.00, 13.00, 14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 19.30, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen v nedeljah): 4.30 Dobro jutro —
11.00	Turistični napotki — 12.30 Kmetijska oddaja — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Popoldanski koncert —
19.05	Glasbene razglednice — 22.10 Plesna glasba. Sobota, 6. 11.: 8.05 Plesi in rapsodije v komorni in orkestralni glasbi — 9.25 Mladi glasbeniki — 10-15 Prizori iz oper — 12.05 Rimski prazniki — 12.40 Jesen na deželi — 14.05 Z našimi pevci po Mozartovih operah —
14.35	Voščila — 15.30 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 17.35 Najbolj priljubljene popevke tega tedna
— 18.45 S knjižnega trga — 20.00 Sobotni večer lahke glasbe — 20.30 Hotelska soba št. 14, zabavna igra — 22.10 Oddaja za naše izseljence.
Nedelja, 7. 11.: 8.05 Cincin potepin, mladinska igra —
9.05	Voščila — 10.00 Se pomnite, tovariši — 10.45 Ljubiteljem lahke glasbe — 11.45 Nedeljska reportaža —
12.05	Voščila — 13.30 Za našo vas — 14.00 Znamenite arije, znameniti pevci — 14.30 Nedeljsko športno popoldne — 16.00 Humoreska tedna — 18.40 Krajše virtuozne skladbe — 20.00 Naš nedeljski sestanek — 21.00 Simfonije Franza Schuberta — 21.30 Bach in naši mladi umetniki.
Ponedeljek, 8. 11.: 8.05 Glasbena matineja — 8.55 Za mlade radovedneže — 10.35 Naš podlistek — 12.05 Simfonična antiteza — 12.40 Narodne pesmi za glas in harmoniko — 14.05 Domači skladatelji — 14.35 Voščila —
15.30	Zborovske skladbe Rada Simonitija — 18.20 Signali
Naznanjam vsem v daljni in bližnji okolici, da sem otvoril stiskalnico za olje z dnevnim obratovanjem.
Vsem tistim, ki si želijo domača, kvalitetna olja, se toplo priporočam.
STEFAN PERČ p. d. BIDRIH
RINKOLE PRI PLIBERKU
— 18.45 Svet tehnike — 20.00 Koncert zagrebških solistov — 22.10 Zveneči akordi.
Torek, 9. 11.: 8.05 Glasbena matineja — 9.25 Sprehod z velikimi zabavnimi orkestri — 10-15 S slovenskimi opernimi pevci —	12.05 Igrajo slavni virtuozi —
12.40	Na kmečki peči — 14.35 Pet minut za novo pesmico — 15.30 V torek nasvidenje — 18.45 Na mednarodnih križpotjih	— 20.00 Poje	zbor	RTV	Beograd —
20.20 V uri pred zoro, igra — 21.40 Plesni orkestri v besedi in glasbi.
Sreda, 10. 11.: 8.05 Sejem melodij — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.30 V svetu lahke glasbe — 10.45 Človek in zdravje — 12.05 Arije iz francoskih oper —
12.40	Iz narodne zakladnice — 14.35 Voščila — 15.30 Koncert tujih pihalnih godb —	18.40	Naš	razgovor —
20.00	Orkester Roger Williams — 20.20 Pravljice o carju Saltanu.
Četrtek, 11. 11.: 8.05 Glasbena matineja — 9.25 Kužek belček, glasbena pravljica — 10.15 Priljubljeni operni dvospevi — 12.05 Staroitalijanski mojstri — 12.40 čez hrib in dol —	14.05 Moldavski	pejsaži —	14.35 Otroci
so pripravili koncert — 15.30 Koračnice — 15.40 Literarni sprehod — 17.05 Turistična oddaja — 13.20 Odskočna deska — 18.45 Jezikovni pogovori — 20.00 Četrtkov večer —- 21.00 Literarni večer.
Petek, 12. 11.; 8.05 Operna glasba — 3.55 Pionirski tednik — 9.25 Domače viže — 10.35 Novost na knjižni polici — 12.05 Iz oper Petra lljiča Čajkovskega — 12.40 Slovenske narodne pesmi — 14.35 Grške narodne pesmi in plesi — 15.30 Kvintet bratov Avsenik in trio Avgusta Stanka — 15.45	V svetu znanosti —	18.20	Plesni orke-
ster RTV Ljubljana — 18.45 Kulturni globus — 20.20 Tedenski zunanjepolitični pregled — 21-15 Oddaja o morju in pomorščakih.
AVSTRIJA
Sobota, 6. 11.: 17.03 Fant in njegov mali medved — 17.45 Novo za ženo — 18.35 Kaj vidimo novega — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Ljubezen ni izključena — 21.53 Izobčenec, kriminalna drama.
Nedelja, 7. 11.: 17.03 Raj konj — 17.25 Svet mladine — 17.55 Zelje — 1'8.15 Moda enkrat drugače — 19.30 Aktu-ali šport — 20j15 Vedno Bilegovvsovi, igra — 21.00 Hoff-mannove pripovedke — 23.10 Beseda za nedeljski večer.
Ponedeljek, 8. 11.: 18.30 Tečaj francoščine — 19.00 Kitara za vse — 1*9.30 Čas v sliki in šport — 20.15 Mai-gret in možje na klopi — 21.05 športno omizje.
Torek, 9. 11.: 18.30 Tečaj angleščine — 19.00 Dogodivščine ob Donavi — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Gospod in pes, pripovedka — 21jT5 Marlene Diefrich — 21.45 Inozemski odmev.
Sreda, 10. 11.:	10.00 Kaj lahko postanem — 11.03
Maigret in možje na klopi — 11.35 športno omizje — 17.03 Listamo po slikanici — 17.25 Svetovno gledališče lutk — 17.50 Modna ročna dela — 18.30 Tečaj francoščine — i9.00 Razmišljanje se obrestuje — 19.30 čas v sliki — 20.15 Klaus Fuchs, kriminalni film — 22.30 Podobe iz Avstrije.
Četrtek, 11. 11.: 11.03 V gosteh pri Kristini Busta in Gerhardu Fritschu — 12.00 Obujajoča se kanadska ark-tika — 18.30 Tečaj angleščine — 19.00 Športni kalejdoskop — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Srečanje z živalmi — 20.45 Komedija.
Petek, 12. 11.; 11.03 Klaus Fuchs, kriminalni film — 13.20 Podobe iz Avstrije — 18.30 Pogled v deželo —
19.00	Televizijska kuhinja — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Zajčja past — 21.30 Pariz, mesto žena — 22.05 Jazz iz Amerike.
JUGOSLAVIJA
Sobota, 6. 11.: 17.40 Kje je, kaj je — 17.55 Zoki poki, lutkovna oddaja — 18.10 Vsako soboto — 18.25 Obzornik
—	18.45 Kozjaki, mladinska igra — 19.40 Cikcak — 20.00 Dnevnik — 20.40 Sprehod skozi čas — 21.10 Druga plat medalje — 22.00 Dick Powell vam predstavlja.
Nedelja, 7. 11.: 7.45 Parada ob 48-letnici oktobrske revolucije v Moskvi — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Tisočkrat zakaj? — 11.30 Girkuški dedek — 12.00 Nedeljska konferenca —	18.10 Danny Kaye vam pred-
stavlja — 19.00 V nedeljo ob sedmih — 20.00 Dnevnik
—	20.45 Večer v cirkusu Adria.
Ponedeljek, 8. 11.: 17.40 Angleščina — 18.10 Risanke
—	18.25 Obzornik — 18.45 Malo za vsakogar, nekaj za vse — 19.15 Tedenski športni pregled — 20.00 Dnevnik —
20.30	Mandljevci, drama — 21.30 Biseri glasbene literature — 21.45 Svet na zaslonu.
Sreda, 10.	11.:	16.40	Govorimo rusko	—	17.00 Učimo
se angleščine —	17.40 Tiktak	— 17.55	Slike	sveta —
'18.25 Obzornik —	18.45 Koncert	sarajevskih umetnikov —
19.15 Mozaik kratkega filma — 19.40 Cikcak — 20.00 Dnevnik — 20.30	Mednarodna	ura —	21.30	Kulturna
panorama.
Četrtek, 11. 11.: 17.40 Združenje radovednežev — 18.25 Obzornik — 18.45	Makedonska	jesen —	19.10	Glasbeno
oddaja — 9.40 Pošta — 20.00 Dnevnik — 20.40 Ekran na. ekranu — 21.40 Sodobna afriška lirika.
Petek, 12.	11.:	16.40	Govorimo rusko	—	17.00 Učimo
se angleščine — 17.30 Pogovor o slovenščini — 18.00 Otroški magazin	— 18.25 Obzornik —	18.45 Tiskovna
konferenca — 9.45 Akcija — 20.00 Dnevnik — 20.4Q Celovečerni film.
RADIO TRST
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, 6.	11.:	12.15	Mozaik prvenstev	in	rekordov —
15.00	Glasbena oddaja za mladino — 16.00 Volan — 19.15 Družinski obzornik — 20.35 Teden v Italiji — 20.45 Moški vokalni kvintet — 21.30 Vabilo na ples.
Nedelja, 7. 11.: 8.30 Kmetijska oddaja — 11.15 Oddaja za najmlajše — 13.00 Odmevi tedna v naši deželi —
15.30	Nemški malomeščani, veseloigra — 20.30 Iz slovenske folklore.
Ponedeljek, 8. 11.: 12.15 Brali smo za vas — 18.00 Ne vse, toda o vsem — 18.30 Simfonična dela Johannesa Brahmsa — 19.15 Poglavja iz zgodovine slovenske književnosti — 21.00 La Perichole, komična opera.
Torek, 9. 11.: 11.45 Sodobni motivi — 12.00 Iz slovenske folklore — 18.30 Koncerfisfi naše dežele — 19.00 Plošče za vas — 21.30 Humoreska preteklega stoletja — 22.55 Nova glasba.
Sreda, 10. 11.: 11.45 Tržaški motivi — 12.il5 Pomenek s poslušalkami — 18.00 Ne vse, toda o vsem — 18.30 Slovenska klavirska glasba — 18.50 Motivi, ki so mladim všeč — 1*9-15 Higiena in zdravje — 21.00 Simfonični koncert.
Četrtek, 11. 11.: 12.00 Za smeh in dobro voljo — 18.30 Klasiki moderne glasbe — 19.00 Pisani balončki — 20.35 Morje v slovenski pesmi — 21.00 Vožnja v Osoje, kriminalka — 22.30 Slovenski solisti.
Petek, 12. 11.; 12.15 Pomenek s poslušalkami — 18.00 Ne vse, toda o vsem — 18.30 Znani dirigenti in skladatelji — 19.00 Pevski zbori Furlanije-Julijske krajine — 19.15 Zlata žlica — 20.35 Gospodarstvo in delo.
Izdajatelj, založnik in lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik; Blaž Singer; uredništvo in uprava:	Celovec-
Klagenfurt, Gasomefergasse 10, telefon 56-24. — Tiska. Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec -Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec -Klagenfurt 2, Postfach 124.
<X>000000000000<X><X><XX>0000000<X><XXXX><X><X><X>0<>0<>0<>00 ooooooo oooooo
Ta teden vam priporočamo:
Spomini na partizanska leta
B France Bevk: POT V SVOBODO, spomini pisatelja na boje
za osvoboditev Primorske, 372 str., pl. 42 šil. B Ante Cuculič: SREBRNI VŽIGALNIK, roman tvegane partizanske akcije,
188 str., br 16 šil.
B Ivan Bratko: TELESKOP, roman iz italijanskega koncentracijskega
taborišča, 272 str., kart. 34 šil.
B Matevž Hace: LJUBEZEN IN OROŽJE, zbirka novel iz partizanskih let,
288 str., pl. 38 šil.
B Milica Ostrovška: KLJUB VSEMU ODPOR, zapiski o boju proti nacističnim
okupatorjem v Mariboru, 340 str., ilustr., kart. 49 šil. B Dobriča Čosič: DALEČ JE SONCE, roman o junaških bojih partizanov,
280 str., br. 13 šil.
B France Filipič: PRVI POHORSKI PARTIZANI, zgodovinski prikaz najzgodnejšega obdobja partizanstva na Pohorju, 372 str., ilustr., pl. 64 šil. B Karel Grabeljšek: POMLAD BREZ LASTOVK, roman iz narodnoosvobodilne
borbe, 152 str., br. 14 šil.
B Ignac Koprivec: NEVIDNA STEZA — ZA ROJSTNI DAN, dve noveli iz
partizanskih let, 152 str., br. 15 šil.
B Mimi Malenšek: TEMNA STRAN MESECA, roman iz narodnoosvobodilne
vojne, 592 sir., pl. 78 šil.
B Vasja Ocvirk: V NOVO ZIMO, roman o partizanskih bojih v Kočevju,
232 str., ppl. 28 šil.
B Vlado Habjan: POMLAD VNUKOV, »včerajšnji roman, ki se iztega
v naših dneh", 180 str., br. 18 šil.
B Stanka Vilhar: SENCE POD MATAJURJEM, roman iz narodnoosvobodilne
borbe v Beneški Sloveniji, 400 str., ppl. 42 šil. B Bogomir Magajna: ODMEV KORAKOV, zbirka črtic iz zadnje vojne,
216 str., ppl. 17 šil.
B Ivan Ribič: GOZDOVI SO Ml POVEDALI, zbirka novel iz partizanskih let,
208 str., pl. 20 šil.
B Stane Šušteršič: KOVAČI LEPŠIH DNI, spomini na partizanska leta,
184 str., ilustr., ppl. 19 šil.
Knjigarna „Naša knjiga4*, Wulfengasse