Dom des Invalides.
(V spomin 22. oktobra 1809.)
„Je desire que mes cendres reposent sur les bords de la Seine, au milieu de ce peuple francais que j' ai tant aime!"
Iz oporoke Napoleonove. 1. "»-7
\^ gradu topovi dnes grme, v trobojnicah vihra Ljubljana; hite zvonovi čez polje in vriskajo, pojo: hozana !
Pojo »Partant pour la Syrie" po ulicah dekleta z venci; „Te deum" orgel spev buči, gore kadila in lestenci.
Kaj danes ? O moj blazni san! To vse je bilo pred sto leti; ah, danes je stoletni dan, spomin v temo davnine sveti.
Ah, danes miren, tih je zrak, vse tiho v cedi brez pastirja; vse tiho je kot sarkofag tu iz sibirskega porfirja.
Ljubljanski Zvon" 10. XXIX. 1909.                                                                                     37
578
Rafael Mirt: Dom des Invalides.
Napoleon! Na grob sem tvoj prišel kot romar iz daljine; prinesel venec sem s seboj, mal dar hvaležne domovine.
Napisi plamene s trakov, o njih molčati jezik mora; tem žarneje njih blagoslov v srce razliva trikolora.
In cvetje venca, vse žari, dehti in kliče brez jezika: Saj je pognalo iz krvi, iz groba našega Vodnika!
2.
Ilirija zakliče čez sto let: Oj vstani, iskra, iz pepela spet! Kot vihra plameneča hrula nekdaj čez trohli gnus Evrope; v nemoč in prah si nam razsula duha okove in bastilj okope.
In zdaj? Na jugu plaka Adrija, od jada ji kipijo nadrija; junak po bregu nem koraka, kaj mar, če zmaga ali pade? Pozabljena tam straža čaka, nazaj velike ni armade.
Napoleon! Boginje stražijo, zaman Ilirijo tolažijo: nevesta, v rani čas vdovela, brez upa plaka tu na pragu. Ah, poleg tvojega pepela leži svoboda v sarkofagu!