UČITELJI PRIPRAVMKIIN NJIHOV POLOŽAJ Pogled nazaj ... Skozi okno me pozdravlja sem od Grintovca rdeča vcčerna zarja. Mehko je obrobila njegov greben in s svojo lepoto vdihnila srcu sveže spoznanje — da bo kmalu konec zimske tegobe in dolgočasja. Srce se ga je razveselilo. Pomlad pod Grintovcem bo novo doživetje, skrivnostno privlačno in svetlo. Sto in tisoč svetlih sonc se poigrava na vrhu gorskih velikanov. Vzncseni in mogočni so v svoji prirodni krasoti. Vso zimo so bili zakriti in dasiravno je pogled neštetokrat splaval proti njim, goste megle, ki jih je pokrivala, ni mogel prodreti. Sedaj pa stoje razgaljeni pred menoj in se mi dobrikajo s svojo lcpoto. Prečudna je bila njihova moč, da me je izvabila v to podgorsko gnezdo. Na slehernem koščku majhne, pa vendar tako raznolike slovenske zemlje, sem zapustila nešteto spominov. Prekmurska burja je odnašala pesem domotožja, za dolenjskimi gozdovi so vstajali gorski grcbeni, ki so me vabili v svojo bližino. Še živa misel brodi po teh krajih in jim skuša vdihniti ono življenjc, ki ga v njih živi učitelj. Slovenski učitelj, bedni romar, mora ob prvem nasprotnem vetru povezati svojo culo in koračiti v drug kraj. Trda resničnost zahtcva od njega, da odvrže sentimentalnost, ki gloje in rije po duši in pameti ravninca ravno tako kakor po hrapavi skorji gorjanca, ki se je utrgal z bregov. Tudi sam mora prilagoditi življenje novemu okolju. Strupen zimski mraz je spraznil šolske prostore. Otroci so ostali doma, s tovarišico pa skozi okno opazujeva sneženi metež in obujava spomine na čase, ko sva šolarili v Prekmurju, na Dolenjskem, po hribih in dolinah. Ravnina z zelenimi jagnedi je bila dovolj razsežna, da smo rili po njej in jo teptali, ali nikdar ne tako velika, da bi se v njej zgubilo hrepenenje po sončnih rebrih in strmih goličavah. Veter je strupeno zavijal okrog voglov, da je trepetal plamen petrolejskc svetilke na mizi. V večernih urah so koraki po hodnikih zamrli, s težkimi zapahi so se zapirala vežna vrata, dolgočasje in strah sta obvisela v sobi. A na vrata je potrkal tovariš, Prekmurec. Ve, da je dekliču dolgčas! S seboj je prinesel lepo pesem, prešeren smeh in bodrilno besedo. Kmalu nas je bilo več. Spočetka smo se gledali nekam tuje. Govorili so s tujim naglasom, a kmalu smo dotipali drug k drugemu. Zveselili smo se novega poznanstva in sklenili prijateljstvo za čas skupnega bivanja. Pozabila sem na žalostno popevko razsrjenega vetra, strah in dolgočasje sta zbežala. Le ob sončnih dnevih je oko iskalo zelenega brega, da bi se odpočilo na njem. Spomin na prekmursko zemljo se je ogrel. Ko po naših rebrih naletava sneg, brodi misel po zasneženi ravnini in gleda igro živahnih snežink. Od mraza premrji otroci so polagoma polnili šolsko sobo. Bili so zapeti in nepristopni. Lačni so bili in trudni od prezgodnjega spoznanja življenja. Doma so slišali samo tarnanje in godrnjanje nad nemilo usodo, ki jo preživlja Prekmurec. Vedeli so, da se je oče razsrdil, če jim ni mogel dati kruha. Težko prigarani denar v tujini je le prehitro polzel iz rok, a do pomladi, ko se bo odprla pot novemu zaslužku, je še daleč. Prcdolgc pisane »janke« so pokrivale drobna telesca. Tenek glasek je razodeval bolczen. Pesem prckmurskih otrok pa je bila čudovito lepa. Glas je bil mehak in otožen. Ta pesem ni bila vesela, a vendar je imela sladek prizvok. V njp so zajeli vso vznemirjajočo živ- ljenjsko bolest in z njo so hrepeneli, da bi jim bilo kdaj lepše v življcnju. Često se spominjam glasu male Micike. Bil je čist kakor zvonček. Še drugi so jo radi poslušali in večkrat jo je tovariš poprosil »Nt>, Micika, ali boš zapela tisto ,dva oblačka'?« Rada je ustregla njegovi prošnji. Pogled svetlih oči je splaval skozi okno, da bi ujel dva oblačka in Micika jc kristalno zapela. Pesem se je izgubljala v tesncm prostoru, a čist prizvak ga je še napolnjeval, ko je utihnila. Raztresene so danes moje misli, nerodno se poigravajo z bežnimi spomini in jih skušajo vsaj nekaj ujeti na papir. Bivanje v Prekmurju ni bilo dolgo. Premestili so me na Dolenjsko, v novo ozračjc in v novo okolje. Tedaj je Mira navczala besedo na svoje prekmurske doživljaje. Obe sva izkusili, da je bilo naše tovarištvo tam dokaj bolj povezano kot v katerem koli drugem kraju. Bele ceste po gladki ravnini so bile kot nalašč ustvarjene za vožnjo s kolesom. Pot do tovarišice na sosednji šoli ni bila v še tako slabem vremenu prehuda in predolga. Pogovori so se sukali po naših domačih krajih. Gorenjci smo hvalili svoje planine, Štajerci pa so se ponašali z zelenimi griči, posajenimi z vinogradi. Bili so veseli, hudomušni in šegavi. Radi so »spevali« in bili dobre volje. V Prekmurju nas je združila enaka usoda: vsi smo orali ledino in z večjim ali manjšim zanosom vcepljali v male duše ljubezen do rodne zemlje. »Še o svojem službovanju na Dolenjskem mi kaj povej,« je poprosila Mira. Zvcselila sem se njene prošnje, saj Dolenjci so mi zelo prirasli k srcu. Njih šegavo govorico sem že poprej poznala. Imela sem na učiteljišču tovarišico, ki je bila doma iz Ribnice. Tudi po dolenjskih krajih sem že prej večkrat lazila. S široke prekmurske ravnine sem sc preselila v bel trg. Gosposke hiše so se košatile na samem trgu, sredi trga pa je stala mogočna lipa. Vse je bilo nekam bolj oblastno, mogočno in je skušalo posnemati mestno lice. Samo otroci so bili tisti nebogljeni in poredni otroci, ki ostanejo pač taki, če žive v vasi ali v trgu. Seveda so se razlikovali od prekmurskih; napeta lica so pobarvali »frmetinovi žganci«, zadovoljnost in sitost sta jim gledali iz oči. Prav dobro smo se razumeli. Bili so »odprtih glav« in precej dovzetni za lepo besedo. Tudi z odraslimi ljudmi sem se spoznala. Mnogokrat sem uživala gostoljubje prijaznih domov. Beseda je dala besedo in postali smo si prijatelji. Zrasli s svojo zemljo, so hvalili vse, kar je bilo na njej. V tujina so hodili le po okrogel drobiž za obleko in za vse one potrebščine, ki jih zemlja ni dajala. A tam se niso prevzeli! Še bolj so ljubili svojo zemljo in svoje ljudi, ki so se jih doma zveselili. Na nasmejanem obrazu skoro nikoli ni bilo opaziti bridkosti. Za lepo besedo so jih vrnili desct. Gorenjcu pa bi morala svetovati, naj pusti nekaj svoje robatosti in oholosti doma, kadar gre med tuje Ijudi. Tujec gotovo ne prosi za lepo bescdo, ker jo v dobri veri pričakuje kot najmanjši dar, ki ga zmore vsak človek. Dolenjec je s pesmijo spremljal svoje delo. Njegova pesem je bila vedra, vesela, da si ob njej pozabil težkih skrbi in plašnih misli. Hvalili smo njegovo pesem, ker je ustvarjala živahno razpoloženje in ker je bila vse hvale vredna. Poznala sem zelene griče in temne gozdove, ki so spomladi tako oživeli. Razgled sc je odprl proti bloški strani, cerkvica sv. Gre- gorja je vabila, da si jo od blizu ogledam. Vendar je v pomladnem soncu oko iskalo Kamniških planin in sinjine nad njimi. Z otroki smo prircdili izlet k Sv. Gregorju. Beseda je nenadno oživela, ko smo spremljali črto gorskih grebenov. Zdelo se mi je, da je tam ona bajna dežela sonca in snežne beline, po kateri bole oči, če jo ne vidiš. Z novo silo sem zahrepenela po njej, sladka misel jo je vso objela. Bil je vesel dan za otroke in zame. Leto se je hitro zasukalo! Zopet sem zvezala svojo culo in hitela domov. Kam? Ko pa nikjer nisem doma! Srce me je vleklo pod strme planine. In obstala scm na tretjem svojcm domu. Skromno šolsko poslopje, potisnjeno v senco in reber, me je sprejelo. Majhna sobica polcg razreda mi jc bila odkazana za stanovanje. Skozi okno vidim rob Grintovca in Kočne, ki se kopljeta v soncu. Vsako jutro ujamem dih mrzle sape, ki zaveje od gora. S soncem prihajajo otroci, s hribov se trgajo. Utrudila jih je dolga pot do šole, zato so zaspani in luni. V mrzlih dneh so zvečine ostajali domia. S tovarlSico sva bili sami, dolgčas je bil vsakdanji gost in zaželeli sva prekmurske tovarišije. A nihčc se ni zmotil, da bi nameril korak v šolo. Polni pričakovanja se veseliva pomladi. Ne bova gledali teh velikanov samo od spodaj navzgor, ampak se hočeva pomeriti z njimi. Zam^hnila bom na dolenjsko stran in poslala Dolcnjcem dolžen pozdrav v dakaz, da vkljub životarjenju in samoti še živim in se vesclim pomladnc lcpote in prihajajočega življcnja. Vse vam, tovarišicc in tovariši, pa svetujem, da si nikdar nikar ne poželite v tako zakotje, čeprav bi vas planine do blaznosti očarale. Pod njimi je mraz, beda in stiska v pomanjkanju razumcvanja. Trden pečat bom udarila na to zadnjo postojanko takrat, ko pojdem z ahasversko palico v nov kraj, novim doživetjem naproti. Planine pa bom gledala le od daleč, ker je le to, kar je dalcč, nedosegljivo lepo.