-----    338    -----
Spomenki starozgodovinski v gornjem Štirskem.
Popotovaje po gornjem Štirskem sem tudi prišel v sta-roslovensko mestice Cirmiah, to je, Cr'mea = Cermena Lčerweny) — roth, praediolum Rothenmannum ete.  l) kjer
sem še našel med ličnimi nizkimi hrami zidovje in razvaline starodavnega časa, ko so Franki ta kraj si podjarmili in tukaj cerkve zidali v lepem gotiškem zlogu. Po mestu grede se naravnost v veliko cerkvo podam pregledavat nje zlog in starovine; al ostermel sem viditi le samo zmes! Zdelo se mi je, da sedanje ljudstvo ne ve drngače pačiti starih cerkev, kakor da tu ali tam v kakšnem kotu novo luknjo dodela brez slehernega zmislja. Če bi ne stala še stebra, ktera cerkvene dilje podpirata s svojimi križem po-pletanimi vejicami, in nekaj podolgastih okinj, ne bi človek mogel spoznati dela iz 1042. leta. *) Na tleh se zapazijo kamni iz 15. in 16. stoletja večidel že oglojeni. Ravno tako se še najde v drugi cerkvi snežne matere Božje v stranski kapelici dvojčni stol z umetnimi vrezki, na kterih je leto 1514 in imeni „Fridericus & Leonore"; najberže je ta stol ostanek meniških stolov (Chorstuhle) bivšega samostana av-guštinskega.
Več kaj spomina vrednega se komaj najde. Kar sem drugod zapazil, so imena sel nekdanjega bivanja Slovencov v teh krajih.
Tukaj VTam nekoliko takošnih pošljem, ktere se nahajajo v starih admontskih urlarskih bukvah, in obširno v Muharjevi stir^ki zgodovini. — V okrajni sv. Gala je potok ,?LaussachbachK (Lusach). Po razlagi ostroumnega Benfeva 2) bi bila korenina imena „Luzach" sansk. rug zz brechen. Sansk. oblika rug je podobna gerški zz Xvy v besedi lvygog9 a, ov, zz; leiderregend. Dalje pomeni v san-skritu korenika v rak zz zerbrechen, zerspalten s prefiksom vi zz Si zzz zer, potem gdxog to zz zerbrochenes, zerris-senes, Lučke, Loch, latinski: lacus, palus; starosl. Ao^/a (luža) Sumpf. — Zastran te oblike primeri posebne imena Lužnik in Lužar tukajšnih prebivavcov. Ravno tako je sedanji „Gleiming" v okrajni Haus nekdanji Glibenich zz gljebnik, kakor spričuje starosl. oblika r.TboiUK zz: luto in haereo3), r.miia in mjlog, argilla zz weisse Thonerde.4) Ako se v besedi gljebnik / v pervo-tečno r spremeni, dobimo Gr ebn i k — Grobnig, ktera beseda to pomeni, kar Gljebnik. Besed na sufiks ik imamo mnogo v slovenskem jeziku, na priliko: dobrotnik, kolednik, čbelnik, ribnik itd. Planino pri admontskem Halu proti avstrijanskemu imenujejo tukj^j Polane, ktera beseda ima vendar le močno slovensk glas; to poterjujejo Poljane ob Kopi in ljubljansko predmestje Poljane. Tudi v imenih krajev, kot Friesach (brezje), Frodniz zz Uroudnitz (Frenz") pri starem tergu, Piscoves-dorf (zdaj Biischendorf) najdemo čisto slovenske korenike. Sedanji Irding se nahaja v admontskih urbarskih knigah s slovensko obliko I d e n i c h, parochia Jedenike, Schlad-ming zz Slaben.
Ker pa etimologične preizkave pri naših učenih le malo veljavnost imajo, ako jih historiška resnica ne razjasni, naj torej nekaj spomnim, kar bo dokaz mojih etimologiskih sporočil. V starem rokopisu 12. stoletja se bere,5), da je nek plemenit Slovenec pri sv. Mihelu nad Ljubnem (Leoben) kapelico sv. Valpurge sozidal: „Ex uobili prosapia ortus Tri-zislavv cum uxore sua Zlawa eandem ecclesiam in honorem S. Walpurgis in praedio hic fundaverunt." (JMuhar II. 27. Anmerkung).
Torej zgodovinsko gotovo je, da Slovenci so zgornjo in spodnjo Avstrijansko in Norikum do 9. stoletja v svoji oblasti imeli, kjer se še takšni ostanki slovenskih plemeuitašev ob začetku 12. stoletja nahajajo.
Vprašal bi me pa kdo sedaj: kako je mogoče, da so Slovenci iz teh krajev do zadnjega vsi zginili in kdaj? — Navadno je sicer, da preseljevavci svoj jezik sčasoma v novi deželi zgubijo,  kamor  se   preselijo;   pa  tako  se ni
') Glej Muhars „Steierm. Geschichte« III. str. 150. 2) Glej Benfey „Griech. Wurzellex." II. 16. 3) Glej Benfey „Griech. W urzellex.u II. 119. 4) Miklošič „Lex. ling. slov. vet. dial.u 5) „Admonter  Saalbuch"  III.  146.                                              Pis.
-----   339   -----
zgodilo takrat, ko so Franki med Slovence prišli. — Stiska spredej od Frankov, zadej od Obrov je prisilila, da so Slovenci svoje šege in jezik pomešali ali pa v druge kraje pobegnuli, kjer so zopet svoje bratce našli, s kterimi so se združili. Drugi pa, kteri so med Franki zaostali, so bili prisiljeni si nemški jezik priobčiti in se celo ponemčiti. Karol veliki je med Slovence Bavarov naselil in v njih dežele nemške grofe na oskerb poslal, *) kteri so jim zadnjo trohico svobode odvzeli. Enaka osoda je tudi polabske Slovane zadela. Vzrok ponemčenja pri teh in onih je, kakor Henning piše, huda strast Nemca do Slovenca: ,5Man hat nach etmaliger Ueberwaltigung die Wenden so tief her-untergevvorfen, dass man sie fast fur unehrlich erklart, sie von allen Zunften ausschliesst, — damit sie nicht vvieder emporsteigen mochtem" itd. 2) Kadaj so Slovenci iz pal-tavske in aneške doline (Palten- und EnnsthalJ zginili, bi menda sledeče čertice dokazale, ktere nam osnovansk list (Stiftungsurkunde) admontskega samostana v pretres podeli; te so: „silvam, quam habuerat ex septemtrionali parte anesi fluminis, a Glabachoem silvam versus Wenge et Puchave, Fonestum Ediltschach usque in medium fundum Tradnitze etc." Dalje berem v tem rokopisu, da so pervi menihi samo pri Halu in Ardningu nekaj ljudi našli (1074), drugi kraji so bili pusti in divji, dokler je niso marljivi samostanci v prijazne raje spremenili. Po tem ko se je enkrat samostan uredil, je začelo število ljudstva rasti tako, da je v 13. stoletji že 300 pohištev v admontski in 150 v Sent-Galski dolini nastalo. Od te dobe so pričeli cerkve zidati in ljudstvo bolj podučevati, ktero je bilo temelje sedanjih Nemcov. Pred njimi so pa bili Slovenci po slovenskih holeh (Tauern). Šafafik „Slaw. Alterthumer" II. 343.
Enrik Rešek.
!)   Glej   Linhart „Geschichte Krains« II. 174-177.    3) Glej »Miklošič „Slawische Bibliothok" H. 115.                               Pis.