VOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) XLY (39) Štev. (No.) 41
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 16. oktobra 1986

RUDOLF SMERSU	v
Kdo nam je zapravil Primorsko?
Slovenci, sovražniki štev. 2 ?
Pisatelj Boris Pahor je objavil roman „V labirintu“, v katerem na jasen način — čeprav v obliki romana — pokaže, kdo je kriv, da je velik del Primorske dobila Italija in da je veliko 'število Slovencev utonilo v italijanskih komunističnih in socialističnih strankah in izgubilo svojo slovensko narodno zavest.
Spomenka Hribar, ki nič ne taji, da je komunistka, čeprav je bila izključena iz partije, je v reviji „2000“ — časniku za mišljenje, umetnost, kulturna in religiozna vprašanja (št. 31/32, letnik 1986) — povzela iz romana glavne Pahorjeve trditve ter jih je osvetlila in komentirala v članku „V labirintu vprašanj“. Iz njenih številnih citatov iz romana (116 citatov) in pripomb k tem citatom je polnoma jasno razvidno — in to priznavajo danes tudi mnogi komunisti —, da je napačna in nesposobna politika slovenske komunistične partije, ki je bila internacio-nalistična in torej vse prej kot slovenska, preprečila ustanovitev Svobodne tržaške države, ki bi zajela večino slovenskega ozemlja v Italiji in bi lahko postala enakopraven partner z Italijani. Dalje je ta politika naščuvala komunistično usmerjene Slovence zoper zahodne zaveznike in je pognala svoje somišljenike v italijanske levičarske stranke in je na ta način zapravila velik del Primorske.
Oglejmo si samo nekaj značilnih mest iz Pahorjevega romana in komentarja Spomenke Hribar.
Trst je leta 1945 zasedla partizanska vojska, toda že čez 40 dni ga je morala zapustiti na zahtevo zahodnih vlad, ki so videle v partizanih nositelje revolucionarnih hotenj in je torej zanje pomenila pričujočnost partizanske vojske v Trstu isto, kot če bi bila tukaj Sovjetska zveza. Zavezniki so enačili slovenstvo s komunizmom in niso hoteli pustiti Sovjetske zveze do Trsta, ker bi bila to odskočna deska za prodor proti zahodu. Toda slovensko partijsko vodstvo — slepo vdano Sovjetski zvezi — je prav to hotelo in prav za to skrbelo — namreč za revolucijo in prodor sovjetskega vpliva proti zahodu.
Komunisti so odklanjali sodelovanje z zavezniškimi oblastmi, niso hoteli od zaveznikov sprejeti ponuja-
95 let Amerikanskega Slovenca
Naj starej ši slovenski časopis ne izhaja v republiki Sloveniji, kot bi bilo pričakovati. Saj so tam hoteli začeti zgodovino s svojo komunistično revolucijo in zato zatrli vse prejšnje časopisje, kot Slovenca in Slovenski narod.
Tako čast, da izhaja najdalje, pripada slovenskemu časopisu v ZDA.
3.	septembra 1891 je izšla prva številka Amerikanskega Slovenca v Clevelandu, včasih največjem slovenskem mestu!
Bil je to list, ki je povezal vse Slovence v Severni Ameriki, z glavnim namenom, da se ohrani slovenski jezik in spomin na rodno domovino.
List je tako začetnik vseh drugih Zvez po ZDA kakor tudi je dal podlago za prve slovenske župnije in druga kulturna društva. Naj navedemo, kaj je msgr. Oman pisal ob 50-letnici:
„Lahko si torej mislite, s kakšnim veseljem in pa začudenjem smo gledali in strmeli, ko se je pojavil med nami prvi slovenski list v Ameriki — ‘Amerikanski Slovenec’. Mi otroci si do takrat kar misliti nismo mogli kaj takega, zato smo s tem večjim občudovanjem prijemali v roke ‘kranjske cajtenže’. Takrat ni bilo
nih jim služb, šol, radia in raznih uradov, in tudi niso hoteli sprejeti denarja za zidanje porušenih hiš.
Največjo napako, s katero so si zaveznike popolnoma odbili, pa so komunisti napravili s „čiščenjem“ to je s pobijanjem nasprotnikov na debelo. V štiridesetih dnevih partizanskega vladanja v Trstu je izginilo v kraških jamah (fojbe) po nekaterih podatkih 3.000, po drugih pa
4.000	ljudi. Pahor k temu pripominja, da je prav, da so zločinci kaznovani, a „morajo biti za svoja zlo-dejstva sojeni tako, da vsak pošteno plača za to, kar je hudega storil“. V Trstu se je torej zgodilo to, kar se je zgodilo z vrnjenimi domobranci s Koroške. Posledica tega partizanskega divjanja je bila, da so zavezniki in Italijani vse Slovence enačili s komunisti.
Napake partije so bile vedno večje in porajalo se je vedno večje spoznanje, da je partija ubrala stalinsko pot. Ljudje so se zgražali, ko so zvedeli, da so npr. dr. Jakobu Ukmarju, ki naj bi v imenu tržaškega škofa birmal otroke v Tinjanu, nastop preprečili, da so ga v drugem kraju v Buzetu obmetavali s paradižniki in jajci, tako, da tudi tam ni bilo birme; da je v Lanišču nahujskana drhal do smrti pobila duhovnika dr. Miroslava Bulešiča in ranila dr. Jakoba Ukmarja; da je bil v Kobaridu ugrabljen in ubit u-rednik „Demokracije“ dr. Andrej-Slavko Uršič, itd.
Usodna napaka partije je bila tudi v njenem pojmovanju naroda kot naroda. Partija ni smatrala za Slovenca tistega, ki se rodi kot Slovenec, ampak samo tistega, ki prisega na partijsko zastavo. Glavni partijski kriterij slovenstva ni bilo slovenstvo samo —, da si se torej rodil kot Slovenec — ampak pripadnost proletarski komunistični, ideologiji. Pa ne samo to. Veljalo je geslo, da je slovenskemu komunistu bliže italijanski levičar kot narodno zaveden nekomunist, kar se je videlo v odnosu do italijanskih komunistov, s katerimi so sklepali komunisti italijansko-slovensko bratstvo in katerim so slovenski komunisti na stežaj odprli vrata v svoja društva, tiskarne, domove.
Prelom v političnem stanju na Primorskem je prinesla 20. marca 1955
toliko berila, niti angleškega, niti kaj drugega. Težko je šlo za denar, pa smo vendar naročeni na tednik ‘Amerikanski Slovenec’, in oče, ki do tedaj ni znal brati in vseh enajst o-trok, se je naučilo.slovensko brati iz ‘Amerikanskega Slovenca’. Oče je bral silno počasi pa z brezmejno po-trpeljivostjo in veseljem. Kadar je on dobil list v roke, ga ob večerih in ob nedeljah ni bilo moč dobiti od njega... Da bodo slovenski listi v Ameriki in z njimi tudi ‘Amerikanski Slovenec’ imeli svoj obstoj le toliko časa dokler ostane še ta rod, to je žalibog le prejasno. Da se o-hrani naš prvi boritelj čim najdalje mogoče, ga bo treba pač prej ali slej združiti s slovensko katoliško jednoto, to se pravi, narediti ga za glasilo Jednote. Jednota je slovenska in katoliška. Tako je tudi ‘Amerikanski Slovenec’... “
Danes je list dvojezičen, slovensko angleški; njegov urednik je Jože Me-laher, ter še vedno izpolnjuje svoje poslanstvo, kakor si ga je zadal pred skoraj stoletjem.
Upajmo, da bo srečno učakal 100 let svojega izhajanja ter še dalje povezoval katoliške Slovence in njih potomce na severu kontinenta.
Tudi Svobodna Slovenija čestita svojemu kolegu: Na dolga leta!
izjava treh zahodnih držav, da bo Svobodno tržaško ozemlje — Cona A — spet prišla pod italijansko suverenost, ker je Jugoslavija dejansko vključila Cono B v Jugoslavijo. Tako je misel na samostojno ozemlje s Trstom vred padla v vodo.
Spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo
Veliko spremembo je prinesel v primorske razmere tudi spor Jugoslavije s Sovjetsko zvezo. Komunistična partija Italije se je pridružila ostalim partijam po svetu v obsodbi Jugoslavije. V Trstu se je italijansko-slovensko bratstvo zrušilo. Italijanski del partije in z njo večina slovenskih komunistov — zaslepljenih z internacionalizmom — se je odločil v tem sporu za Moskvo, dočim se je slovenski vodstveni partijski kader odločil za Jugoslavijo. Med obema skupinama se je sprožil oster spor, pravo sovraštvo. S tem je bilo slovenstvo na Primorskem razbito. Glavnina slovenskih komunistov na Tržaškem je šla z Vidali-jem, italijanskim komunističnim voditeljem, ki je bil za Moskvo. Pri volitvah so imeli komunisti dvoje strank: Kominformovsko in titovsko. Kominformovska je dobila 88,85% komunističnih glasov, dočim je dobila titovska le 11,15% glasov. Večina slovenskih komunistov je torej volila italijansko komunistično stranko.
Slovenstvo je utrpelo silno škodo, ki je še danes vidna na vseh področjih življenja na Primorskem. Tako silno poudarjena intemacionalistič-na politika je propadla na škodo slovenske manjšine na Primorskem. Da je bil to polom, potrjuje tudi prof. Bogo Grafenauer (v spremni besedi Pahorjeve knjige), ko govori o političnih razvalinah po Komin-formu in ko ugotavlja, da gre za resnično pomemben neuspeh KPJ (jugoslovanske komunistične partije) na Tržaškem.
Vedno smo z veseljem ugotavljali — zlasti med fašistično dobo — kako močna je slovenska narodna zavest na Primorskem. Pospeševanju te zavesti in sploh slovenske narodne identitete je bila naklonjena tudi zavezniška oblast, ki je slovensko narodno vprašanje reševala, ker so komunisti odrekli svojo pomoč, tudi s pomočjo slovenskih političnih emigrantov.
Po vključitvi Cone A v italijansko državo, se je slovensko ljudstvo, ki je živelo v tej coni, znašlo v silno težkem položaju. Slovenci so čez noč postali mala narodna manjšina v i-talijanskem morju. Če kdaj, bi bilo tedaj potrebno povezati vse Slovence v močno narodno skupnost- in se skupno boriti za slovenske narodne koristi. Toda slovenski komunisti na Primorskem niso razumeli ali niso hoteli razumeti te zgodovinske potrebe in se niso hoteli povezati s Slovenci — nekomunisti. Vodili so in še vodijo izključno komunistično politiko, ki je slovenstvu v veliko škodo. Vidimo, kako narodna zavest pri slovenskih komunistih hira, kako mnogi komunisti pošiljajo svoje otroke v italijanske šole, kako volijo kandidate italijanskih levičarskih strank, ki tu in tam iz propagandnih razlogov postavljajo na kandidatno listo kakega Slovenca.
Zaradi teh velikih in usodnih napak je prešel velik del slovenskega ozemlja, ki je že nad 1000 let naseljen po Slovencih, v italijanske roke, in smo izgubili tudi na tisoče Slovencev, ki jih po krivdi partije slovenska narodna zavest nič več ne zanima. Le manjše število narodno zavednih Slovencev se krčevito upira pogubnemu delovanju mednarodnega komunizma in pritisku šovinističnih italijanskh množic.
Viktor Meier se je s taksijem peljal iz Ljubljane proti letališču. Vozač je bil Bosanec, musliman in poročen s Slovenko, čeprav živi v Sloveniji že dvajset let. je med’ vožnjo govoril srbohrvaško, časnikar Meier poroča:
Bosanec še ni rekel „mi Slovenci“, temveč „mi v Sloveniji“. Pač pa se že ne zahvaljuje več Alahu, temveč Bogu. Prišel’ je v Slovenijo v času, ko se je še lahko asimiliral. Živi v okolici, ki je razvita in ki ima le malo brezposelnih. Celo skuša razumeti ljubljansko mestno občino, da vedno najde utemeljene izgovore, da ji ni treba zidati mošeje, če bi pa prišel v Ljubljano sedaj, pa ne bi več dobil dela. Slovenci so namreč začeli kazati viden odpor,proti južnja-kom. V vseh slojih se čuti do njih nezakrito sovraštvo. Baje je nekdo razširil parolo, da se v slovenski republiki ne sme več nastavljati novo-došlih iz drugih jugoslovanskih republik. Slovenci pravijo, da je v Ljubljani že preveč Neslovencev — zato morajo braniti svoj rod!. Samo albanske sladoledarje še lahko prenašajo, ker jim le-ti prodajajo dober sladoled, jim hitro postrežejo in Srbov prav tako ne marajo, kakor jih ne trpijo Slovenci.
To zadržanje Slovencev označuje-
M©goee ne veste, da ...
—	da je bilo v Sloveniji leta 1984 50 stavk, leta 1985 za polovico več, se pravi 87, letos pa v prvih treh mesecih že 50...
—	da po pisanju kitajske revije PEKING REVIEW Mao Tse Tung svojih pesmi mi pisal sam, ampak mu jih je sestavljal neki kitajski literat...
Dobro poznamo Franca Šetinca, dolgoletnega sekretarja slovenske komunistične partije. Nekajkrat je zelo ogorčeno nastopil proti političnim emigrantom. Potem je — po zasluženi rotaciji — postal predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, SZDL — nadaljevalke OF. In končno je bil rotiran v Beograd kot član predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije.
Toliko, da bomo vedeli, s kom i-mamo opravka. Nekateri so menili, da je bolj „človeški“ ali bolje „humanejši“ od drugih. A kot predsednik SZDL je ravno on preprečil slovenski mladini, ki je poskušala najti neke vrste demokratično preobrazbo svoje paladinske organizacije.
Sedaj pa je kot član predsedstva CK spet pokazal drugačno lice. Po informacijah iz domovine je predlagal, da naj ima CK posebno sejo, kjer naj bi obravnavali temo: „Naloge komunistov v fronti organiziranih družbenih sil.“ Ta zagonetni naslov je nato sam pojasnil v pogovoru, kaj pravzaprav hoče. Mnenja je, naj bi Socialistična zveza dobila več besede v politični areni. In tudi to, da pridejo tudi nekomunisti v njeno vodstvo. Istočasno je tudi predlagal, naj dobijo svoje mesto v SZDL tudi razna „alternativna“ gibanja, kot npr. mirovno gibanje, ekološko itd.
Svoj intervju je končal: „če komunisti ne bodo pripravljeni na dialog z vsemi, tudi z ‘alternativci’, vse skupaj nima več nobenega smisla.“ In še: „Začeti moramo delati na nov način!“
Kaj naj to pomeni? Se je morda spreobrnil? Misli resno?
Kot nam prihajajo na uho novice iz Slovenije, so vsi tam mnenja, da sistem poka. Da tako ne more iti več — seveda pa lahko gre nazaj! ali naprej!
jo beograjski časopisi kot „defenzivni nacionalizem Slovencev“. Ta postaja tem močnejši, čim hujši so napadi iz Beograda ali iz Srbije. Polemika, ki je v zadnjem času nastala tako v srbsko-nacionalističnih, kakor tudi unitarističnih ter komu-nistično-centralističnih listih, je že dosegla višek. Napadi so usmerjeni predvsem na slovensko mladino zaradi njenega pacifističnega gibanja. Ko so slovenski zastopniki na kongresu jugoslovanske mladine v Beogradu zahtevali, da naj se ukinejo vojaške parade in prekomerno praznovanje Titovega rojstnega dne ter da naj bodo na vojašnicah, ki se nahajajo v območju Slovenije, napisi tudi v slovenščini, je postalo ozračje zelo napeto. Kritika nekaterih krogov je bila tako huda, da je izgledalo, kot da so Slovenci — po kosovskih Albancih — sovražniki štev. 2 jugoslovanske državne skupnosti!!!
Slovence najbolj vznemirja naraščajoča povezava srbskih hegemoni-stov ter centralistično usmerjene komunistične hierarhije. Odkar je srbski vladi uspelo, da je z zveznimi vojaškimi silami posegla v dogajanja na Kosovem, predlagajo nekateri krogi v Beogradu, da je treba na enak način ravnati tudi v Sloveniji!!! Protislovenska gonja je pa itak dosegla, da smatrajo zvezni organi Slovence za vsiljence in zato njihove predloge komaj upoštevajo. Viktor Meier se sprašuje: „Kaj pa sploh hočejo centralistični srbski krogi narediti iz Slovenije? Ali hočejo Slovence tako prevzgojiti, da bo njihov delovni zagon sličil onemu, ki ga imajo oni sami ali Črnogorci? Do-sedaj je Slovenija, s komaj 8% vsega jugoslovanskega prebivalstva, doprinesla 16% celotnega jugoslovanskega produkta in sodeluje s 26 (Nad- na 2. str.)
Šetinc ?
In ker je Šetinc dober in zaveden komunist, pristaš diktature proletariata — to je diktature partije
—	bo storil vse, samo da partija ostane na oblasti. Zato je tudi pripravljen odriniti nekaj sedežev takim levičarskim in maloštevilnim gibanjem kot so „alternativna“ : morda postaviti na predsedniško mesto novega Kocbeka; morda porezati krila nekaterim najmanj sposobnim komunističnim gospodarstvenikom in politikom. Seveda pa ni debate, da partija ostaja „avantgarda“ in ima dejansko oblast, čeprav morda malo omejeno.
Res pa je, da je to popuščanje znak slabosti, da bi ta dopustitev oporečnikov v oblastveni stroj počasi lahko pripeljala v liberalizacijo — in morda v bodočnosti v demokratizacijo; lahko bi bila to prva stopnja.
Seveda pa mi hočemo več: naš cilj je popolna svoboda vsega slovenskega ljudstva, ne pa le „milostna“ pripustitev nekaterih levičarskih oporečnikov v nevažno in neodločujočo Socialistično zvezo.
Če bi to res bil prvi korak h demokratizaciji, potem bi lahko pritrdili Šetincu. Imamo pa ga na sumu
—	in kot je pokazalo njegovo prejšnje delovanje — se lahko čez noč prelevi v skrajnega diktatorja in pozabi na vse svoje liberalizacijske i-deje. In še to: kaj bodo rekli drugi v Centralnem komiteju? Kot poznamo razmere, tam niso ravno prijatelji takih novosti, niti niso prijatelji slovenskih eksperimentov.
Na vsak način pa že dejstvo, da je do tega prišlo, dovolj jasno kaže na probleme, ki jih ima partija na oblasti, in kako se krčevito drži oblasti in kako se poskuša reševati; najprej tako, morda pozneje kako drugače.
In čedalje hitreje jim tečeta: voda v grlo ter kazalci na uri.
TDml.
Očak slovenskega časopisja
MLADIKA, Trst 5/6, 1986
Kaj hoče
Dr. Tine Debeljak
1251)
MED KNUIGRMI IN REVIDRMI
|| 1'jl
Tone Mizerit
SLOVENSKI LEKSIKON NOVEJŠEGA PREVAJANJA
Založba Lipa v Kopru, 1985. Zbral in uredil Janko Moder.
Ta leksikon je izšel kot zadnji zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev, ki so doslej izdali že sledeče zbornike: Bled, ki je izšel ob priliki svetovnega kongresa Pen-kluba leta 1977, Ivan Cankar v prevodih, Oton Župančič v prevodih ter v 3 zvezkih Iz zgodovine prevajanja na Slovenskem leta 1982.
Eden glavnih pojavov slovenske književnosti je gotovo porast prevodov iz vseh tujih jezikov (ne samo evropskih) v slovenščino, tako v prozi kot v poeziji, vzporedno pa prevodi iz slovenske literature, u-metnostne in kulturne zgodovine v tuje jezike. Bilo je ustanovljeno Društvo književnih prevajalcev, ki so čutili potrebo po pregledu stanja na tem področju. Zamisel o tej potrebi je nastala v Kopru na rednem letnem zboru Društva slovenskih književnih prevajalcev ob njegovi 15-letnici. Zbornik naj bi zajel bibliografsko gradivo v glavnem vseh 1945 živečih prevajalcev, brez ozira na njih ideološko prepričanje. Po skromnih prvih, že imenovanih zbornikih, je nastajal sedanji zajetni, 500 strani obsegajoči leksikon, ki podaja bibliografijo 2500 teh prevajalcev iz svetovne književnosti v slovenščino in obratno.
Na koncu knjige podaja urednik in zbiralec Janko Moder tehnične podatke in nagibe, po katerih je zbiral in urejal celotno gradivo. Ni sprejemal anonimnih prevodov, v kolikor ni mogel ugotoviti pravega i-
SLOVENCI, SOVRAŽNIKI ŠT. 2?
(Nad s 1. str.)
do 32% vsega jugoslovanskega izvoza?“
Protislovenska kampanja iz Beograda pa ni namenjena samo Slovencem. Izgleda, da ima reflekse tudi proti Zapadu. Dogmatičnim komunističnim funkcionarjem ni prav, da se je v Sloveniji le izvršila rahla liberalizacija, večja kot v drugih delih Jugoslavije. Pa tudi razmere, ki vladajo na Kosovem ali v Bosni, se težko primerjajo z željami in potrebami Slovencev. V Sloveniji je parola „Evropa“ vedno večjega pomena. Ta je sicer privlačna tudi nekaterim intelektualcem v Srbiji in v drugih republikah — predvsem tistim, ki stremijo po demokratizaciji svojih dežel — vendar je kontakt med temi in pa slovenskimi razumniki, zaradi nacionalnih pogledov postal zelo otežkočen. Ljubljančani premišljujejo, kako se ubrani-
mena prevajalca; kot minimum, po katerem je sprejel prevajalca v leksikon, je moral ta izkazati vsaj 3 prevode. Zajel je poleg knjižnih izdaj tudi prevode, raztresene po časopisih in revijah, rokopisne prevode iz raznih gledaliških, radijskih, filmskih in drugih arhivov in jih uredil pod razne skupine. Tako so prišli v evidenco tudi pomembnejši e-migrantski prevajalci, vidimo pa pomanjkanje sistematičnega pregleda emigrantske periodistike.
Med političnimi emigranti so o-menjeni Beličič, Debeljak, Detela in Merlak, Geržinič, Javornik, Jurak, Kolednik, Kunčič, Lenček. Rado, Klakočer, Papež in Pistivšek. Nisem pa zasledil npr. raznih prevajalcev v Sv. Sl. Mauser j a, Hafnerja, Kremžarja, iz Meddobja Rakovca ter raznih prevodov iger — Rozmana, Simčiča itd.
Za nas je ta leksikon zelo zanimiv, ker nam pokaže izredno veliko novih prevajalcev, ki jih nismo poznali, pa tudi izredno plodovite ustvarjalce na tem polju iz vrst naših sodobnikov, tako npr. je pred kratkim umrli France Vodnik predstavljen s 50 številkami, Janko Moder pa celo s 650. Ta leksikon upošteva celotnost slovenskega kulturnega prostora, ko daje moižnost spoznavanja domačinskih prevajalcev nam, ki smo v zdomstvu, pa tudi matični domovini daje vpogled v naš zdomski donesek na tem področju.
V podatkih je pri posameznikih dodan celo polni naslov in telefonska številka, kar daje možnost interesentom tudi za eventualna pogajanja. Knjigi je dodanih več zelo preglednih kazal.
ti, ali pa kako celo vračati napade, ki prihajajo iz vzhodnih predelov Jugoslavije in se javljajo na vseh področjih. Tako so npr. nastale težave celo med državno, od Srbov vodeno letalsko družbo Jat ter slovensko Adria Airways.
Ravno za ta primer je značilen dogodek, ki se je pripetil skupini turistov, ki so potovali v Grčijo. Netočen odhod, neprijaznost in ohole pripombe uslužbencev, nered in nesnaga v letalu, izgubljena prtljaga in slab pristanek so bili vzrok, da je na atenskem letališču vzkliknila neka grška mati: „Nikoli več se ne bom vozila s temi Slovani!“ Neso-lidnost JAT-a poznajo po vsej srednji Evropi.
Vse nekaj drugega pa je ljubljanska Inex-Adria, ki se bo v bodoče imenovala samo „Adria“. Slovi po dobri in skrbni organizaciji in že vzdržuje polete na Dunaj in v druga nemška mesta.
P.	D.ova.
Predsednik Alfonsin je že dokazal v teh treh letih vlade, da je najbolj „potujoči“ izmed dosedanjih argentinskih vladarjev. Statistika je sicer prišla v javnost nekoliko indirektno: ljudje, ki vedno iščejo zanimivosti in brskajo po številkah so ugotovili, da doslej še nobeden izmed podpredsednikov ni toliko dni vodil posle države kot prav dr. Victor Martinez. In ker predsednik ni zbolel ne imel kakega podobnega dopusta, je vse zapisati Alfonsinovim potovanjem. Zanimiv je tudi drug ekstrem, npr. dr. Peretteja, ki za časa vladanja predsednika Illia niti en dan ni vodil poslov države, ker dr. Illia vsa kratka leta svojega vladanja ni niti za en dan zapustil države. Pač različni gledanji teh dveh različnih molž radikalne stranke.
ZACVETELE JABLANE IN HRUŠKE
poje pesem o Katjuši. In ko je pomlad vdrla v državo, se je predsednik Alfonsin, da ne izgubi prakse, podal na potovanje v daljno Sovjetsko zvezo. Za kratek čas se je prej pomudil v Španiji, kjer je imel daljše razgovore s Filipom Gonzalezom. Poglejmo najprej ta del potovanja. S Španijo ni večjih problemov. Debata teče bolj glede skupnega mednarodnega nastopa. Španija na nek način vodi predstavništvo latinske Amerike v Evropi, in sedaj tudi pred Evropsko gospodarsko skupnostjo. „Mati domovina“, kot jo v Ameriki imenujejo, nosi skrb za oddaljene iberoameriške države, a more zanje kaj malo storiti.
S Španijo je Argentina navezala še druge vrste stikov. V tej globalni ideji zunanje političnega razmaha, je Argentina udeležena v „skupini šestih“, ki se bojuje za odpravo a-tomskega orožja, pa tudi v podporni skupini Contadora, za mirno rešitev srednjeameriškega problema. V o-beh skupinah je Španija aktivna članica in od tu skupni interesi.
Toda, kot menijo nekateri slabo-miselni opazovalci, je to pot Alfonsin šel v Španijo bolj po informacijo. Trdijo, da malokdo tako pozna položaj v Sovjetski zvezi in zlasti razmere v novi vladajoči skupini v Kremlju kot prav socialistični ministrski predsednik Španije, Felipe Gonzalez.
Ko so torej zacvetele jablane in hruške na južni polobli, je Alfonsin v ponedeljek, 13. oktobra, prestopil mejo stare Rusije in se podal v Kremelj na štiridnevni obisk. Skupino je tvorilo več visokih funkcionarjev, med temi nepogrešljivi zunanji minister Dante Caputo, izumitelj in mentor nove argentinske zunanje politike, in, kot trdijo nekateri, tudi dela notranje politike.
RIBE ZA TURBINE
Izredno tekoče razmerje med Argentino in ZSSR ni nov pojav. Ljubimkanje izhaja še izza časov vojaških vlad, in v tem oziru je radikalna vlada le nadaljevala kar je podedovala. Ne pozabimo da, ko je ZDA napovedala gospodarski bojkot Moskvi ob priložnosti afganske krize, se Argentina temu bojkotu ni pridružila, in je še povečala količine žita, ki jih je že izvažala v Sovjetsko zvezo. Prav tako izhaja izza časa vojaških vlad sovjetska tehnološka pomoč velikim argentinskim javnim delom kot npr. dobava elektro-turbin za vodne elektrarne kot Salto Grande. In čeprav argentinski strokovnjaki nekoliko kritično gledajo kakovost sovjetskih turbin, so gospodarski pogoji bajé ugodnejši in politični dividendi večji, kot pa če bi vso tehnologijo kupovali na Zahodu.
A v tem lepem razmerju do Sovjetske zveze so nastopili kritični časi. Za letos je Moskva podpisala kupno pogodbo za nakup 4,5 milijona ton raznih žit. A dejanska nabava te količne je izredno zaostala. Ko so ZDA ponudili Sovjetski zvezi subvencionirano prodajo žit po izredno ugodnih cenah in pogojih, je vse drugo prešlo v ozadje. Argentina je bila pri tem izredno prizadeta. Predvidenih 4,5 milijona ton ne bo nikdar doseženih, in Argentina bo morala iskati kupcev drugje po svetu, in se ne bo mogla več zanesti na Rusijo, pa čeprav bodo pogodbe podpisane.
V ozadju je še drug, morda važnejši činitelj. Trgovska bilanca med ZSSR in Argentino je popolnoma neuravnovešena. Sovjetska zveza uvaža iz Argentine v vrednosti skoraj dva tisoč milijonov dolarjev letno, Argentina pa iz ZSSR komaj za sto milijonov dolarjev. Razlika je res velika. Da pokaže Argentina dobro voljo, je ob zadnjem potovanju ministra Caputa v Moskvo podpisala pogodbo za nakup tristo sovjetskih tovornjakov. To je povzročilo velik škandal v Buenos Airesu, ker iste tovornjake proizvajajo tudi v Argentini :n imajo velike težave s prodajo. Zakaj država kupuje drugod kar proizvaja doma?, se sprašujejo domači industrialci, ki ne razumejo (visoke politike?). Nekaj podobnega se je zgodilo tudi ob zadnjem nakupu velike količine krompirja na Poljskem. Da Argentina kupuje krompir, ob tako bogato rodovitni domači zemlji, je rekord nesmisla. Če temu dodamo še obtožbe, da je ta krompir iz območja, ki je bilo prizadeto ob atomski eksploziji v Černobilu in vsebuje precejšnjo kvoto radiacije, je mera polna. Če je vse to res ali ne, je drugo vprašanje.
Ribolov pa je nova izredno važna točka v tem razmerju. Argentinsko morsko območje (meja teče v razdalji 200 morskih milj) je eno redkih izredno bogatih zalog, nad katerimi se cedijo sline domala vsemu svetu: od Japoncev do Rusov, vsi se sučejo po južnem Atlantiku, krožijo okoli Malvinskega otočja, in vdirajo v območje argentinskega morja.
Z vzhodnim blokom je Argentina prišla do sporazuma. Pogodba o ribolovu je v kongresu, da jo poslanska zbornica in senat zakonsko potrdita. Ob njej pa se je pričela huda kampanja domačih ribiških podjetij, Češ, da je po eni strani bolj ugodna, kot pa so pogoji za argentinska podjetja; po drugi strani pa da bi pomenila pravo oropanje ribjega bogastva, in bi v kratkih letih domala zmanjkalo določenih ribjih vrst zaradi brezsmiselnega lova.
Vse te in še marsikatere druge probleme bo moral Alfonsin in njegova skupina prerešetati v štirih dneh v Sovjetski zvezi. Potovanje je torej upravičeno. Vprašanje je, če bodo upravičeni zaključki in sadovi tega potovanja.
KADAR BOŠ NAZAJ PRIŠEL
V	zadnji instanci pa se problemi države rešujejo doma. In če pogledamo trenutni položaj v državi moramo pač ugotoviti, da je do rešitve še dolga, dolga pot. Ko je predsednik odletel na potovanje, je pustil državo, kjer inflacija ne popusti kljub vladnim naporom in napovedim, ki jo nenehno pretresajo stavke in stavčice, ker je finančna špekulacija še vedno najuspešnejši posel, gospodarska investicija pa loterija.
V	takem območju postaja politično ozračje vedno bolj tesno. Bliža se november in do prihodnjih volitev bo komaj še eno leto. Poleg tega se v novembru dokončno odloči usoda v peronizmu. V provinci Buenos Aires so potrdili notranje volitve za 9. november, in prisostvujemo naravnost agresivni kampanji po stenah vse province. Skupina okoli Ca-fiera se čuti tako močno, da je že združila notranjo volilno kampanjo s propagando za gobernacijo, za katero se bo boril omenjeni peronistič-ni veljak.
Drugačen problem imajo v Cordobi, kjer je zvezna strankina intervencija odpovedala notranje volitve. Tam je obnoviteljska skupina, ki jo vodi poslanec Manuel de la Šota, zagrozila in že storila prve korake k strankinemu razkolu. Navezala 'je stike s krščansko demokracijo in nekaterimi drugimi manjšimi strankami, da z njimi zgradi novo povezavo in se predstavi na volitvah samostojno. To bi bil za peronizem hud udarec, ki bi najbolj bolel riohan-skega guvernerja. Menem namreč računa na predsedniško kandidaturo čez tri leta. Ob razbitem peronizmu (ki ga on sam precej razbija) bi se razbile tudi njegove predsedniške sanje.
UCCERIBUI
IB » *3 BIIBBa5UaWK*HIK H BHBSBSHBRNtCafBB umna vati • »BIJ O n CBaaBBBBBanBRIlIBBBRBBBHHBBBRIJBBnBBBBRBBBBIlEBBBBnBflSBIlBRBBBBnRBHBBflBBIBSBBaaBBlIBBRBBBBBBBBBBBBflSBBBBBC ■BIIBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBK bobbbbbbbbitbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbboi
Piše DR. JANKO ZERZER
Ne smemo jih pozabiti
Priobčujemo poročilo dr. Janka Zerzerja o obisku pri nas v celovškem Našem tedniku. Isti je tudi začel objavljati vrsto podlistkov o Argentini in o nas v celovškem verskem listu Nedelja. Dr. Vospernik pa je objavil daljši pohvalni članek o obisku v največjem koroškem dnevniku Kleine Zeitung 2. okt.
Ena izmed usodnih posledic radikalnih sprememb v Sloveniji in Jugoslaviji po državljanski vojni in po zmagi nad fašističnim okupatorjem je bila emigracija tisočih in tisočih Slovencev, ki so si politično obliko domovine drugače predstavljali, se bolj ali manj odločno borili proti komunizmu in niso hoteli ali niso mogli živeti v državi s sistemom, ki so ga iz prepričanja odklanjali. Na Koroškem nimamo pravice, da bi sodili in obsojali, da bi lahkomiselno in nekritično ponavljali globalne obtožbe na eno in drugo stran, da bi odklanja'i kan takte s katerokoli skupnostjo. Slovencev v svetu in bi zanemarjali uresničitev enotnega kulturnega prostora na vseh področjih, ki se nam odpirajo.
Dejstvo je, da skoraj štirideset let nismo dosti kaj vedeli o zelo močni slovenski skupnosti v Argentini. Se-
veda tudi še naprej lahko tako delamo, kot da teh Slovencev ne bi bilo in nas nič ne brigajo, saj jih komaj poznamo, če se odločimo za tako ravnanje, pa ne smemo več govoriti o enotnem kulturnem prostoru, potem je to res le prazna parola za nedeljske govore. Mislim pa, da se s tako površnostjo ne smemo zadovoljiti; nasprotno, nekaj odklanjati, kar človek resnično ne pozna, je prepoceni in nekulturno.
'Po posredovanju predsednika Slovenskega pastoralnega odbora, rektorja Jožeta Kopeiniga, ki je sam pred nekaj leti skupaj s Tischlerje-vim nagrajencem Vinkom Zaletelom potoval k argentinskim Slovencem in ob sodelovanju slovenskih lazaristov sva bila povabljena z dr. Reginaldom Vospernikom od Slovenske kulturne akcije v Argentino. Moram priznati, da me je to, kar sva tam doživela in videla, zelo globoko prizadelo. Kdo na Koroškem je že vedel, da živi daleč v Argentini, 12.000 km proč
od stare domovine, več tisoč duš močna slovenska skupnost, ki je neverjetno vitalna, ki napenja vse sile, da bi ostala pri življenju in ki je s svojim optimizmom in nepopisno požrtvovalnostjo lahko zgled ne le nam Korošcem, temveč še marsikomu drugemu.
Zdaj dorašča v Argentini že tretji rod Slovencev, otroci, ki obiskujejo obvezno šolo, seveda argentinsko s španskim učnim jezikom. Vendar veliko skrbi posvetijo Slovenci poleg tega izobrazbi v materinščini. V Buenos Airesu samem imajo sedem Domov, to je kulturnih društev, kjer docela prostovoljno in brezplačno u-čitelji in strokovnjaki za posamezna področja, učijo mladino v svojih prostih sobotah. Ljudskošolske ' tečaje pa imajo tudi v drugih mestih, kjer so močnejše slovenske kolonije, na primer v Mendozi in Bariločah. Poleg ljudskošolskega tečaja ima Buenos Aires še dva srednješolska tečaja, enega, manjšega v Lanusu v Slovenski vasi, in centralnega za vse ostalo območje Buenos Airesa v Slovenski hiši. Tam so zdaj začeli tudi z visokošolskim tečajem.
Omenjeni domovi so poleg tega centri kulturnega življenja, ki je izredno razgibano. V Buenos Airesu deluje več pevskih zborov, folklornih skupin, mladinskih zborov, igralskih družb, skratka, kulturne aktivnosti so precej podobne našim na
Koroškem. Seveda je pa delovanje dosti težje, ker so ljudje raztreseni pò ogromnem mestu in marsikateri učenec se vozi v šolo po celo uro ali več v eno smer. Isto seveda velja tudi za pevce in igralce, za režiserje in pevovodje. Vse delovanje v Domovih je seveda brezplačno, nasprotno, člani morajo celo še redno prispevati določene vsote, da Domove, ki so jih seveda sami zgradili brez kakršnekoli podpore, zdaj lahko vzdržujejo.
Argentinski Slovenci imajo vrsto kulturnih in političnih organizacij in večje število periodičnega tiska, ki ga tiskajo v dveh slovenskih tiskarnah. Ena je last slovenskih misijonarjev, druga pa je privatna.
Domovi so tudi središča verskega življenja in duhovnikom gre, kolikor sem spoznal, največja zasluga, da je skupnost tako zavedna in živa. Družine imajo poprečno pet otrok, nekatere pa tudi več, osem ali devet. To je za narodno skupnost v diaspori seveda zelo važno in o občevalnem jeziku v družinah ni debate; tudi v najmlajšem rodu se govori seveda slovensko. Da starši pošljejo svoje otroke brezizjemno v sobotno slovensko šolo, je samoumevno. Problematično je edino tam, kjer so si mladi Slovenci poiskali argentinske zakonske partnerje, kajti v mešanih zakonih se pač, podobno kot pri nas, skoraj izključno uveljavi jezik ve-
činskega naroda. Vendar so tudi za otroke it mešanih zakonov vpeljali poseben jezikovni tečaj.
Najin obisk ni bil le za obiskovalca važno spoznanje, temveč po pričanju številnih zdomcev tudi za slovensko skupnost v Argentini velikega pomena. Saj sta prvič v štiridesetih letih prišla med nje dva laična predstavnika slovenskega kulturnega življenja, ki sta brez olepševanja in prikrivanja podala sliko o tukajšnjih razmerah in o odnosih do matične Slovenije. Za marsikoga je to bil povod za razmišljanje o lastnih stališčih. Spoznala pa sva tudi neskončno ljubezen do izgubljene domovine in verjetno je bilo srečanje s Korošci, ki je bilo tako ljubeznivo in prisrčno, da ga moreš le doživeti, ne pa opisati, hkrati tudi srečanje z matico. Vedno spet sva slišala ob besedah hvaležnosti za naše zanimanje, da imajo prvič občutek, da niso sami. Mislim, da bomo morali v bodoče storiti mnogo več, da ta skoraj že odpisani del našega naroda tudi v naslednjih rodovih ne bo zgubil svoje življenjske volje. Sicer je pri mnogih pogovorih prišlo do izraza, da se naši politični pogledi tu in tam močno razhajajo, vendar imamo kljub temu toliko skupnega, kar je treba gojiti in poglobiti, da je to resnična obveznost za nas vse.
Naš tednik, Celovec, 18. sept.
_	SLOVENCI v ARGENTINI
«É» NOVICE IZ SLOVENIJE Osebne novice
'LJUBLJANA — Samo oxfordske knjige bodo prodajali v posebni knjigarni Cankarjeve založbe. Ta mora odkupiti od angleške zalotžbe na leto za 160.000 angl. funtov knjig.
LJUBLJANA — Za srbohrvaške učbenike tujih jezikov, ki se uporabljajo v Sloveniji, naj se določi rok zamenjave, predlaga Strokovni svet SRS. Gre za nemščino za 7. in 8. razred, pa tudi za angleščino. Zanimivo je, da, se je lani učilo španščine 36 učencev kot •drugi jezik, kot tretji pa 27. Skupno je poslušalo fakultativni pouk 33 učencev.
LJUBLJANA — Akad. slikar Jože Spacal ima na letošnjem osmem mednarodnem grafičnem bienalu v Fredrik-stadu na Norveškem samostojno razstavo. Predstavil je grafike iz zadnjih dveh ciklov z naslovoma Orgazem živega kozmosa in Orgazem mrtvega kozmosa. 'Rastavo si je priboril kot nagrajenec prejšnjega bienala in je ena izmed redkih samostojnih predstavitev slovenskih umetnikov na mednarodnih grafičnih bienalih. Pred dvema letoma je razstavljal v Buenos Airesu.
•ŠEMPETER V SAVINJSKI DOLINI — Jama Pekel, edina kraška jama na ištajerskem, je imela letos do konca, julija že 25 tisoč obiskovalcev. Dolga je kakih 5 kilometrov; jamarji so jo raziskali le 2 km, obiskovalci vidijo le 4001 metrov. V njej so našli ostanke pračloveka izpred 30 tisoč let.
MARIBOR — Šeste forme vive v betonu se udeležujeta dva kiparja iz ZDA in Ljubljančanka Dragica, čadež-Lapajne. Njihove skulpture bodo postavili pred dve šoli in eno umetnostno galerijo. Od leta 1967 do danes so na teh mednarodnih simpozijih ustvarili 16 skulptur, ki krasijo mariborsko mesto.
LJUBLJANA — Zaradi eksplozije v Černobilu so v Sloveniji ugotovili škodo za 1.852 milijonov dinarjev. Škoda je nastala zaradi sevanja; največ je je bilo v živinoreji, manj pri pridelavi povrtnin in zaradi izpada v izvozu.
DOBRAVA — Najboljšo kmetijsko zemljo so namenili zazida,lnemu načrtu. Temu načrtu, skuhanemu v Novemu mestu, so se Dobravčani uprli in na zboru glasno izrekli svoje mnenje. Ko so zahtevali glasovanje, so jim pojasnili, da zbor nima pravice glasovanja, in sklepanja, zato so se resno za-
27.	septembra so se je udeležili o-troci v velikem številu in tako o-pravili slovensko sobotno šolo. V cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu je daroval sveto mašo župnik iz Most v Ljubljani Janez Rihar, ki je v pridigi govoril o svetniškem škofu Slomšku in kako je mogoče otrokom postati svetnik. Vodstvo cerkvenih obredov, branje berila in cerkveno petje so prevzele učiteljice Prešernove in Rozmanove šole.
V dvorani Slovenske hiše je šolski referent Zedinjene Slovenije Igrane Vitrih pričel drugi del Slomškove proslave in posebej pozdravil župnika Janeza Riharja. Sledila je igra v štirih dejanjih „Krpan mlajši“, ki jo je napisal Fran Milčinski (1867-1932), režiral Frido Beznik in pripravila Balantičeva šola. „Krpan mlajši“ je neke vrste parodija, to je zasmehljiv posnetek resnobnega literarnega dela, v našem primeru Levstikovega „Martina Krpana“. Obakrat se dogajanje prične na Vrhu pri Sveti Trojici in neha na Dunaju. Boj se vrši med Krpanovim vnukom Martinčetom in vojvodo Jurom, ki ga je cesar prevaral in zavrgel kot ženina svoje hčerke princese Mare. Da je vojvoda Juro silni Kosabrin, ki oblega Dunaj, pride na dvoru šele pozneje na dan. Junaka se sporazumeta za dvoboj, kjer bo Krpan mlajši navidezno premagal Kosabrina-Jura in ta bo lahko oživel, dobil princeso Maro za ženo, Krpan pa županovo rejenko Jerico proti županovim nameram. Župan Hlača igra intrigantsko vlogo doma in na Dunaju, zato se ga zmagoviti Krpan mlajši znebi na Dunaju.
Nastopali so: Martinče Krpan —
čeli spraševati, kakšno vrednost ima sploh krajevna skupnost, če jo predstavniki občine seznanjajo z že odločenimi ukrepi.
LJUBLJANA — Evropska pešpot,
ki pelje od Lizbone do Konstance ob Črnem morju, gre tudi skozi Slovenijo. Gozdarji, pokrovitelji pešpoti, so 'jo o-•značili od Robiča pri Kobaridu skozi Po-rezen, Škofjo Loko, Vrhniko, Iško, Velikih Lašč, ob Krki na Gospodično, Kostanjevico, Krško do Bistrice ob Sotli in Kumrovec. Imenuje se E7-Y,u, more se jo prehoditi v štirinajstih dneh, celotni jugoslovanski del pa konča v Djerdapu na romunski meji. Označena je z rumenim jedrom z rdečim robom.
KRANJ — 90-Ietnico poslovanja je praznoval kranjski Merkur. To podjetje s tehničnim blagom se je v tem času razvilo v veliko organizacijo, ki ima 28 prodajaln in 1.200 zaposlenih.
MOZIRJE — 90-let Mozirske koče
so proslavili s končno fazo prenove, ki so jo začeli že leta 1984.
LJUBLJANA — Plečnikova razstava bo med 3. in 5. novembrom v hali A Gospodarskega razstavišča. Organizatorji obljubljajo celo večjo od pariške. Nanjo bodo povabljeni tudi organizatorji bodočih razstav po svetu. Zaenkrat imata določen datum v Barceloni (jan.-feb. 1987) in Dunaja (sept. 1987).
RUŠIEI — Zaradi uvoza kalcijevega karbida so morali proizvodnjo tega v Tovarni dušika prekiniti. Ker so se potem zaloge znižale, so v mesecu septembru spet prižgali karbidne peči, ker so v tovarni dobili podporo pri združenju jugoslovanske kemične industrije za predlog, da bi zaščitili domačo proizvodnjo.
LJUBLJANA — Cukrarna je vsak dan v slabšem stanju. Na sestanku, kjer so bili zastopniki različnih ustanov so ugotovili, da jo je treba čimprej prenoviti. Imajo pa dva problema: dobiti denar za prenovo in kam z ljudmi, kje jih nastaniti medtem, ko žive v tej za človeka nedostojni stavbi. Predlagali so, da bi za tiste stnovalce, ki so zaposleni, morale poskrbeti njih službene organizacije; drugih „klatežev, delomrznežev in drobnih tatov“, pa družba ne bi smela tako ujčkati, marveč bi si morali sami poiskati streho drugje.
Gabrijel Oblak; župan Hlača — Damjan Urbančič; njegova rejenka Jerica — Pavlinka Zupanc; birič Silvester — Vinko Bavec; srenjski mož Urh — Lojze Rovan; cesar — Gregor Modic; cesarica — Andreja Zupanc; princesa Mara — Mara_Selan,; princ Frice — Marko Oblak; minister — Andrej Oblak; strežaj Tomaž —• Gabrijel Indihar; silni Kosabrin — Marijan Indihar; njegov pobratim — Ivanko Poberšnik. Sceno je pripravil Tone Oblak, pri igri so pomagale Andreja Selan, Mirjam Oblak in Danica Malovrh, za luči in zvočne efekte sta skrbela Janez Jereb in Pavel Malovrh. — Frido Beznik si je nadel z režijo te igre težko nalogo, a je s svojimi mladimi igralci res uspel. Igra v štirih dejanjih je potekala brez odmorov. Kako so igralci znali besedilo! Da je igra uspela, se je videlo iz pozornosti polne dvorane otrok. Vse podajanje, obleke in scenerija so pripomogli k temu. Igralci, posebno tisti za pet glavnih vlog, zaslužijo vse priznanje. Naj bo posebej omenjen osemletni Gregor Modic, ki je s pomočjo staršev, režiserja in šole odigral cesarja v veselje in ponos vsem, ki so ga učili, gledali in poslušali.
Priznanje in zahvalo za „Krpana mlajšega“ je izrekel vsem nastopajočim in sodelujočim šolski referent Vitrih, posebej neumornemu režiserju Fridu Bezniku in vsa dvorana mu je navdušeno pritrjevala. Premieri „Krpana mlajšega“ v San Ju-stu in reprizi v Slovenski hiši bi lahko sledila vabila za igro v ostalih slovenskih Domovih.
r. v.
Rojstvo: Dne 7. septembra se je rodila v Zapali v družini Gregorja in Helene Rant hčerka, ki bo dobila pri krstu ime Barbara Regina. Čestitamo!
PROSLAVA 15-LETNICE ZBORA
30.	avgusta so se zbrali v Našem domu na proslavo 15-letnice zbora vsi bivši in sedanji pevci, kar 120 se nas je nabralo. Po slavnostni večerji so zboru izrekli zahvale in čestitke ustanovitelj in voditelj Andrej Selan, delegat dr. A. Starc in predsednik Doma J. Miklič. Pevovodji Selanu smo v zahvalo izročili lepo plaketo v spomin, dva pergamenta pa prvemu pevcu — ki vztraja še sedaj — Ivanu Smrdelju ter pomočnici dirigenta Metki Malovrh.
Nato smo se lahko spominjali pri zanimivih diapozitivih na razna zborova sodelovanja pri obletnicah, festivalih, božičnicah, koncertih, pri o-bisku v Mendozi in Miramaru, pri zlati maši msgr. Oreharja in srebrni dr. A. Starca, pa ob obisku nadškofa.
Vsem bivšim in sedanjim pevcem je vodja Andrej Selan izročil v zahvalo majhen spomin — ptičke v keramike, nato pa smo dalj časa u-živali v skupnem mogočnem petju, končno pa se še zavrteli.
25. MLADINSKI DAN
Jubilejni dan 14. septembra se je začel z mašo, ki jo je daroval delegat dr. A. Starc v sanhuški stolnici.
Po zajtrku so se začela tekmovanja v odbojki. Do večera so se vrstile tekme deklet in fantov. Na fantovski finali sta se spopadli moštvi Hladnikovega in Našega doma. Po napeti tekmi je pokal ostal pri gostiteljih. V dekliškem odseku so pa pokal odnesla lanuška dekleta.
Kulturno-zabavni program se je začel z vstopom; bakel, ki so bile v dopolnilo sanhuškega grba z geslom: „ZDRUŽENI V BODOČI ROD“. Sledil je mimohod narodnih noš in dviganje zastav.
Predsednici okrajnega in centralnega odbora SDO sta pozdravili občinstvo s kratkim a lepim nagovorom. Program so začeli s folklornim plesom mlajših v narodnih nošah. Lepo zasnovana točka je naredila prijeten vtis med navzočimi. Ples sta priredila Ivo Smeridtelj in Mirjam Oblak.
Program se je nadaljeval s telovadno vajo deklet, ki jo je pripravila Andreja Lipušček. Mlajši nogometaši so opravili nekaj figur z žogami; vajo je zasnoval Karl Groznik. Drugi naš telovadec, Jure Urbančič, je pripravil telovadni ciklus z barvnimi palicami, s katerimi so nam prikazali zanimive figure, čeprav je večkrat trčilo po tleh.
Potem je sledil folklorni balet, estetska razvada, na katero nas ima sanhuška skupnost že navajene. Ples je celotno lepo izpadel, čeprav ni bil tako bleščeč kakor lani ob obletnici. Tokrat je točko tudi pripravila Lola Beck. V plesnem; taktu nam je prikazala vaško zgodbo o belokranjskem „raufnkarju“ (dimnikar) povezan z ljubezenskim zapletljajem vaškega*, parčka okoli „pisma“. Mno-goštevilnost plesalcev in raznolikost v nošah je pripomogla, da je prizor lepše izpadel.
Sledil je plesni prizor v obliki sonca, nakar so prostorno dvorišče zasedli vsi nastopajoči za končni poklon. Razdelili so tudi pokale in odličja ekipam, ki so zmagale. Veselje domačih je bilo toliko, ker je san-huško prenovljeno moštvo osvojilo prvo mesto v odbojki in svoj letošnji drugi pokal.
Po končanem kulturnem; programu smo se razšli, nekaterih po domovih, drugi pa so stopili v gornje prostore, kjer se je nadaljevala družabnost ob zvokih ansambla MAGNUM.
Srebrni jubilej sanhuških mladinskih dnevov se je končal pozno v noč. Mnogim je morda obujal spomin na pionirske čase. Za druge je bil prijeten družabni večer, spet drugi pa so z misli posegali v prihod-nonst. Vse pa je povezovala ena mi-
Slomškova proslava
19. Pristavski dan
Letos so Pristavčani imeli namen praznovali skupaj 19. Pristavski dan in istočasno tudi 17. dan pri-stavske mladine. A so imeli smolo; v nedeljo, 5. oktobra, je ves dan lilo kot iz škafa. Vendar to domačih pa tudi drugih gostov ni motilo, tudi prirediteljev Pristavskega dne ne, saj se je ves program lahko lepo odvijal v prostorni dvorani. Toliko bolj pa so bili razočarani mladi, saj bi se njihova tekmovanja morala odigrati na prostem in kulturni popoldanski del mladinskega dne pod ombu-jem; kjer pa je bilo vse pod vodo, tako da je mladinski del moral odpasti.
Ob 11 dopoldne so se zbrali sosedje pa mnogi predstavniki organizacij ter Domov, skupaj z drugimi gosti, na koncelebrirano mašo, ki jo je daroval dr. Alojzij Starc, delegat slovenskih dušnih pastirjev, skupaj s krajevnim župnikom prof. Francetom Bergantom in Francetom Cu-kjatijem, ki vodi mladino. Po maši se je kar v dvorani nadaljeval spored.
Ta pot so si na Pristavi izbrali hvalevredno zamisel: ob svoji 19-letni-ci so hoteli tudi proslaviti 80-letnico smrti našega Goriškega slavčka — Simona Gregorčiča. Ta proslava je bila gotovo umestna in pesnik jo tudi zasluži. Zanimivo in malo znano je, da so že leta 1945 tu v Buenos Airesu izdali Slovenci Izbrane pesmi Gregorčiča v lepi knjigi.
Vse prisotne je najprej pozdravil predsednik Pristave dr. Julij Savelli, ki se je v svojem govoru spominjal predvsem Gregorčiča
Med drugim je dejal:
■JŠe sedaj po 80 letih nam Gregorčič še vedno živo daje smernice za življenje, uči nas ljubezni do bližnjega, do domovine in naroda ter nam daje pravila za našo osebno rast v službi bližnjega in narodnega občestva.
sel: Zđ'ruženi smo; vsi pač z istim čutenjem;, povezani s svojimi koreninami, ZDRUŽENI V BODOČI ROD.
POMLADANSKI ZAJTRK
Podtalno geslo sanhuške mladine se je nekako takole glasilo: „Sanhuški fantje vabijo sanhuška dekleta na pomladanski zajtrk.“
In res, po jutranji maši, 21. septembra, ki jo je opravil Janez Rihar, smo mladi našli zavetje v gornjem baru Našega doma, medtem ko je zunaj nestalno vetrovno vreme marsikoga prepričalo, da je opustil pomladanski piknik.
Med nami, mladimi, sta tudi posedla župnik Rihar in naš neutrudni dolgoletni župnik dr. Starc, ki je zajtrk blagoslovil. Nato je nekaj fantov prijelo za vrče s kavo in začelo streči. Pogovor je stekel med navzočimi. Potem je predsednik SFZ Karl „Kačona“ Groznik prosil za besedo, da je pozdravil goste in predstavil naše „kupide“, ki so galantno izročili šopek rož vsem navzočim dekletom.
Da bi dekleta ne zaostajale, je prosila za besedo njih predstavnica Magdi „Presidencia“ Zupanc. Predstavila je svoje „vestalke“, ki so nam fantom izročile darilca v znamenje prijateljstva in povezanosti.
Zajtrk se je nadaljeval ob prijetni razpoloženosti med petjem slovenskih narodnih pesmi.
Čeprav je bilo marsikomu nerodno, je vsak odšel z lepim občutkom medsebojne povezanosti.
@(6)®0IL®©HE
31.	SLOVENSKE SMUČARSKE TEKME
V nedeljo, 28. septembra, je tam okrog Dfazove sedežnice pod vrhnjim grebenom Catedrala prav ledeno brilo. Vihar je dvigal z zaledenele strmine drobce trdega snega in z njimi bičal obraze, skrite pod zimskimi kapami in pod ovratniki
Pa se je vendar zbralo na startu preko trideset smučarjev in okrog cilja se je zgrnila družbica gledalcev. Najbolj so seveda „nastradali“ tisti od komisije, saj so morali v bur-ji in mrazu vztrajati od začetka do konca. Vsa prireditev je torej po „šumsko“ dišala in vašemu dopisniku je ugajalo, da so bile odpovedane
Prisluhnimo našim pevcem in recitatorjem, ko nas bodo s pesnikovimi besedami vodili s pesnikom in tisto veliko ljubeznijo, ki v nas ne sme nikoli zamreti; ne doma, ne zdoma.
Ko se klanjamo spominu velikega Slovenca, mehkočuteče pesniške duše, pa velikega slovenskega srca, naj se nam vtisne v srca njegova prelepa misel:
V srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih rož, da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih mož.“
Po tem nagovoru dr. Savellija je sledil pevsko recitacijski del, ki ga je zamislil in izvedel Miha Gaser skupaj z Anko Savelli-Gaserjevo. Na odru so recitirali vrsto Gregorčičevih domovinskih pesmi Marica Debevčeva, Frank Klemenčič in Miha Gaser, ob odru pa je za to priložnost sestavljen zbor pod vodstvom dirigentke Anke Savelli Gaser j eve dovršeno pel razne Gregorčičeve pesmi.
Recitirali so od znanih Domovina, Soči, Pri morju; do manj znanih domovinskih pesmi, zapeli pa so: Janez Mežnar solospeva Biseri (Volarič) in Znamenje (Premrl), ženski zbor Njega ni (ponarodela v priredbi Danila Bučarja), moški zbor pa Ne zveni mi (Ipavec), Nazaj v planinski raj (Sattner), Planinska roža (G. Ipavec) in Pogled v nedolžno oko (Sattner).
S tem smo se Slovenci lepo oddolžili našemu velikemu pesniku, obenem pa je tudi Pristava kulturno proslavila svojo obletnico. Škoda, da je mladinski del odpadel, kot je bilo 'že rečeno. Vendar to mladine ni motilo. Po skupnem kosilu tamkajšnjih družin v spodnjih prostorih, se je mladina še zavrtela ob zvokih orkestra Magnum.
TDml.
vse druge tekme, medtem ko se je tekma SPD povsem normalno izvršila.
Čisto športno vzeto solidno začrtani veleslalom ni prinesel posebnih presenečenj. Zmagal je nesporno Marjan Marolt, ki pripada argentinskemu državemu smučarskemu moštvu. Prav malo za njim je ostal lanski zmagovalec, smučarski učitelj Martin Bačer, sledil mu je tekmovalec Bogdan Bertoncelj. Še najve-.čje presenečenje je pripravila mala Vanesa Marolt, ki je v splošni kvalifikaciji zasedla četrto mesto, zmagala torej razen treh vse fante in tudi starejšo sestro Natašo, ki tudi tekmuje v državnih tekmah. Kot prva amaterja sta se uvrstila Blaž Razinger in njegova sestra Veronika (poročena Grohar). Sledila je cela vrsta ljubiteljev belega športa. Od veteranov so sodelovali Enrique Guzman, Boris Kambič in Janez Draj-zibner. Seveda so ostali v zadnji tretjini splošne lestvice, saj prva mesta pripadajo mladini.
S:cer je pa najpametneje, da objavim celotne rezultate in bralec si lahko te dosežke po svoje razloži.
1) Marjan Marolt 33”82; 2) Martin Bačer; 34”14; 3) Bogdan Bertoncelj; 35”01; 4) Vanesa Marolt 35” 57; 5) Eric Guzmän 36”20; 6) Nataša Marolt 36”78; 7) Nicolas Marolt 36”83; 8) Nejko Razinger 37”11; 9) Andrej Bertoncelj 37”32; 10) Blaž Razinger 38”80; 11) Veronika Grohar 40”82; 12) Stani Bačer 40”86; 13) Nevenka Jerman 40”89; 14) Viktor Simčič 41”67; 15) Monika Kambič 41”83; 16) Andrej Makek 43” 52; 17) Marta Jereb 43”58; 18) Martin Drajzibner 44”06; 19) Martin Mavrič 44”63; 20) Enrique Guzmàn 46”71; 21) Andreja Drajzibner 47” 32; 22) Boris Kambič 47”54; 23) Romana Bertoncelj 48”31; 24) Milena Razinger 48” 52'; 25) Klavdija Kambič 51”99; 26) Adrijana Kastelic 52” 70; 27) Janez Drajzibner 53”63; 28) Gabriela Guzmän 56”23; 2 ) Irena Godec 58”59; 30) Marjanka Jerman 1’05”72; 31) Marjan Grohar 1’51”54.
V soboto, 4. oktobra smo v prostorih Cluba Argentino de Ski ob okusnih krvavicah obujali spomine na zadnjo in nekdanje tekme in potem razdelili spominske značke po razredih. Vse tekmovalce smo razdelili po letih. Dečki in deklice segajo do dvanajstih let, potem pridejo mladinci, torej upanje in stržen vsake-CNadaljevanje na 4. str.)’
MALI OGLASI
ADVOKATI
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-màn 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E. 659-1413.
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do 19.
arh. Andrej J. Horvat — Načrti za gradnje stanovanjskih in trgovskih poslopij, predelave, opreme in dekoracije. Curupayti 1525 - (1708) Moron - Tel. 628-7515.
OBRTNIKI
Modno krojaštvo — Tone Bidovec - nove obleke in popravila starih - Av. de Mayo 2416 - Ramos Mejia - Tel. 651-1242.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vernet 4225 - 1826 Rem. de Elscalada - T. E. 248-4021.
ZDRAVNIKI
dr. Marija Grzetič-Aunon — medicina interna - psihiatrija; torek, sreda in četrtek - Institute Salta, Salta 1570, Mendoza; prositi uro na tel. 231144.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6674, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do jl9. ure.
0BVG5TILÖ
SOBOTA, 18. oktobra:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
„Osmi dan“, igra o kolonizaciji A-merike v režiji Frida, Beznika ob 20.30 v Slovenski hiši.
NEDELJA, 19. oktobra:
Informativni sestanek SLOGE v Ca-
rapachayu ob 12. uri združen z nagradnim žrebanjem.
Proslava misijonske nedelje ob 16. uri v Slovenski hiši s sv. mašo in igro o kolonizaciji Amerike: „Osmi dan“ v režiji Frida Beznika.
V	Slovenskem domu v San Martinu družinski asado ob 12. uri.
V	Slovenskem domu v Carapachayu skupno družinsko kosilo.
SOBOTA, 25. oktobra:
Tradicionalna proslava Slovenskega narodnega praznika „29. oktober“ in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši ob 19.15 uri.
Nadaljevanje Filozofskega tečaja s predavanjem prof. dr. Milana Komarja v Slovenski hiši ob 16. uri v priredbi S'KAS-a in Visokošolskega' tečaja.
NEDELJA, i26. oktobra:
34. zvezni mladinski dan v Slomškovem domu.
SOBOTA, 8. novembra:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
NAROČNIKOM V ARGENTINI
Ker so se v zadnjem: mesecu dvignile vse cene in plače grafične industrije, pošte itd., smo bili na ža. lost primorani povišati naročnino za letošnje leto vsem, ki je dosedaj še niso poravnali. Ta velja od 1. oktobra dalje A 40 oziroma A 45 po pošti.
Pravtako prosimo za razumevanje vse tiste, tako v Argentini kot drugje po svetu, ki Svobodne Slovenije ne dobivajo redno. Kot je znano, za od začetka leta poštni uslužbenci štrajkajo ali de’ajo „z rezervo“, kar povzroča zastoj in izgubo na pošti, kamor oddajamo naš list redno vsak četrtek. To tudi onemogoča prejem pisem, listov in drugih vesti, ki nam pomagajo pri informiranju bralcev.
Prosimo vas, da sprejmete z razumevanjem gornje povišice in pojasnila.
Uredništvo in Upravni odbor
Nòve ugodnosti za člane SLOGE!
Od 20. oktobra 1986 je na razpolago KARTA SLOGA
To je plastična izkaznica, katero lahko dobi za A 2.- vsak član MUTUALA SLOGA, ki ima v navadni hranilni vlogi vsaj A 120.-
KARTA SLOGA
daje imetniku pravico do naslednjih posebnih ugodnosti:
1)	Prost vstop na letovišče SLOGA skozi vse leto.
2)	Hitro osebno posojilo do A 600.- samo na osebni podpis.
3)	Dodatne socialne podpore: a) za poroko še A 300.-
b)	za rojstvo še A 250.-
c)	za zaključek srednje šole še A 150.-
č) za primer stalne in popolne nesposobnosti v za delo in za primer smrti še A 600.-
Čakalna doba in ostali pogoji za te dodatne podpore ostanejo isti, kot so v veljavi za dosedanje redne podpore.
Sedanji pogoji za nabavo Karte SLOGA ostanejo veljavni do 31. 12. 86. Po tem datumu se bo za člane, ki bi želeli Karto. SLOGA, višina minimalne naložbe kakor tudi cena Karte SLOGA po potrebi aktualizirala.
Podrobnejše informacije in Karto SLOGA dobite v glavni pisarni, Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia ali po tel. 658-6574 in 654-6438 in v naših podružnicah: v Slovenskem domu — San Martin, v Hladnikovem domu — Slovenska vas in na Slovenski Pristavi — Castelar.
V SLOGI JE MOČ!
Dobi službo
S
URADNICA ZA TRGOVINO Z NEPREMIČNINAMI
■
■
Š H. Yrigoyen 2946 Tel. 651-5885 ■
Ban Justo
KLINIČNE ANALIZE
Ele. Zofija Pograjc
“Obras Sociales” Informacije na Tel. 629-6901.
Poravnajte naročnino!
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMIN ISTR ACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1986:
za Argentino A 40; pri pošiljanju po pošti A 45; Združ. države in Kanada, pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-'DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
MAMICE!
Vse najboljše za vaš dan!
Zveza slov. mater in žena
34. zvezni mladinski dan-26. oktobra
letos v Slomškovem domu
•	9.00:
O 11.00:
•	12.00:
tekmovanja skupna sv. maša
kosilo
Spored:
• 18.30:
nastopi mladine iz vseh okrajev Velikega Buenos Airesa in iz Mendoze.
Sodeloval bo „Magnum“
Cena največ štirih vrstic A 3 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 8.
Bariloche
(Nad. s 3. str.)
ga športa, med 13 in 17 let. člani in članice obsegajo daljšo življenjsko dobo med 18. in 35. letom, starejši se pa uvrstijo v razmeroma maloštevilno kategorijo gospodov in dam. Marjan Marolt je prejel v čuvanje veliki spominski pokal Jožeta Po-legka, na katerem za zapisani vsi zmagovalci enaintridesetih slovenskih smučarskih tekem v Bariločah.
VA
TRADICIONALNA PROSLAVA
SLOVENSKEGA NARODNEGA PRAZNIKA
„29. OKTOBER"
IN DNEVA SLOVENSKE ZASTAVE
V suboto, 25. oktobra 1986 - v Slovenski hiši
Ob 19,15 — v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša Ob 20,00 — v dvorani: — — PROSLAVA
- SLAVNOSTNA VEČERJA
Vsi, ki vam je slovenstvo drago, posebno sedanji in nekdanji javni delavci, prav lepo vabljeni!
Vstopnice po ^ 9.-

FRAN MILČINSKI	(32)
Ptički brez gnezda
Predsedstvo je postalo nervozno. „Prosim, gospoda, otvarjam debato. Kdo želi besede? Tovariš Frtačnik, ali želiš besede?“
Tovarišu Frtačniku se miti vstati mi zljubilo. Odgovoril je malomarno: „Denarja želimo, ne besede. Kje je denar? Veselica ni imela primanjkljaja. .Veselica ne! Morebiti kdo drug in si ga je pokril pri veselici. Pokril ali pokrila!“
Jeraj si še ni bil docela, svet črnih oblakov, ki se mu zbirajo nad glavo. Zanašal se je na svoj ugled. „Tovariša Frtačnika pozivam, da se izrazi jasneje in opusti splošna sumničenja. Ali stavi kdo kak konkreten predlog?“
Omizje je molčalo. Zrli so v svoje čaše ali se važno pečali s smotko ali cigareto, atli se vglabljali v časopis >— videti je bilo, da dogovorno prepuščajo vso besedo Frtačniku. Le-ta pa se je zasukal na stolu, da je pokazal predsedniku hrbet, segel po svojem vrčku in vzkliknil: „škandal! To ni obračun, ampak tatvina!“ In je pil na to jezo.
Zdaj je bilo gospodu Jeraju dovolj. „Odločno zahtevam točnega pojasnila, kaj meni bra.t Frtačnik s svojo obdol-žitvijo!“
„Smešno!“ je rekel brat Frtačnik. „Jaz naj dam pojasnilo! Mar sem bil jaz načelnik ženskega odbora, mar je šel denar skozi moje roke? Pojasnilo bo dal že tisti ali tista, ki je za denar odgovoren ali odgovorna! Da bo dal
pojasnilo, to bodi naša skrb!“
Kakor od strele zadet je st-rmel Jeraj. Tega ni pričakoval. Ozrl se je po omizju — ne enega pogleda ni ujel. „Sumniči se moja, soproga,“ je rekel in glas se mu je tresel, „tega ne smem in ne morem trpeti. Zahtevam zadoščenja! — Drugače takoj odložim predsedstvo.“ Upal je: zdaj se bodo vendar ganili in se zavzeli zame, za dušo svojega društva!
Ali vsi so molčali, le Frtačnik je zmignil z rameni in rekel: „I no!“
Jeraj je z mrkim pogledom in hripavim glasom izjavil, da se ne šteje več za predsednika, plačal je in šel. — Kako čuden se mu je svoj čas zdel nasvet doktorja Šipi ja! Zdaj mu je bilo žal, zakaj ga ni sluša,1.
13.	Pobrisali
Bilo je neki torek sredi julija, ko so dobili otroci šolska naznanila. Iz večine v praznični obleki so se premikali z važno listino v rokah počasi po cesti, postajali, jo pregledovali, razkazovali tovarišem in v svojih srcih gojili ali up ali strah, kakor je naneslo. Vmes so se čuli tudi kričavi glasovi paglavcev, ki so smešili učitelje, trgali naznanila in jih teptali.
Po dvanajstih je prišel domov gospod Jeraj.
Odkar se je na, tako neslaven način
iznebil predsedstva „Strune“, je bil zelo tih in resen. Primanjkljaj pet in šestdesetih kron in šest in tridesetih vinarjev je bil pokril iz lastnega žepa, da zbere žarečega oglja na glave svojih nasprotnikov, zakaj bil je uver-jen, da se mu godi krivica. Najbolj ga je bolelo, da ni videl pri ženi nikake-ga razumevanja in sočutja; če se je dotaknil te svoje skeleče rane, je hitro zasukala pogovor na kaj drugega, kakor da ne pripisuje žalitvi, ki se je vendar v prvi vrsti obračala prav zoper njo, nikake važnosti. Čudne misli so se mu pletle po glavi in tu^i z ženo je manj in manj govoril.
Prišedši domov je odložil klobuk in se ozrl po stanovanju. „No, kje je pa Milan s svojim naznanilom?“
„Milan?“ je vprašala Jerajeva. „Nič ga še nisem videla, nemara ga še ni iz šole. Saj res, danes naj bi dobil naznanilo. Čisto sem pozabila.“ In si je pred ogledalom popravljala kodree na čelu.
„Naznanila vendar dele že ob devetih. Vsaj to mi povej, ali je že Ml kaj doma ali še ne?“ je nestrpneje povpraševal Jeraj.
Jerajeva se je počasi zasukala od ogledala, k vratom, jih odprla in venkaj zaklicala: „Fini!“ Tako je bilo ime najnovejši kuhinjski pokori, debelemu zmazku, ki je bil sicer pošten in za delo voljan, le vsakih štirinajst dni se je napil, da je tudi obležal, če ni bilo drugače. — „Fini, aid je bil Milan že kaj doma?“
„Kdo? Ali Milan? Nič ga nisem še videla,“ se je odzval glas iz kuhinje.
Jerajeva je z dvignjenimi obrvmi pogledala moža, češ, slišal si, več tudi ne vem.
Jeraj se je razburil. „Za Boga, zastran vas bi otrok lahko izginil in poginil in se ne M zanj pobrigale!“ Vzel je klobuk in šel.
„Oh,“ je za, njim naredila Jerajeva, „kaka reč, če se otrok zakasni!“ Vendar je naročila Fini: „Stopite na dvorišče k čevljarjevim, pa ni treba reči, da vas jaz pošiljam,“ — razmerje s čevljarjevimi je bilo od veselice sem nekaj napeto — „vprašajte, če je njihov Tonček že doma in če je kaj videl našega!“
Debela Fini si je z roko potegnila prek čela in pod nosom in si roko potem obrisala ob krilu. Tako se je očedila za med svet, rekla pa: „Bom pa šla“ in se odpravila, na ukazano pot.
Pa ko je prišedši do čevljarjevih vrat postala in preudarjala, kako naj vpraša po fantu in prikrije, da jo pošilja gospa, so se že odprla vrata in je ven pogledala čevljarica in vprašala: „Ali ste vi? V takih skrbeh sem — ali je vaš Milan doma? Našega Tončka še zdaj ni.“
Debela Fini je povedala, da ga ni. Potem je malo pomislila, kar ni šlo brez truda in potu, in izrekla svoje mnenje: „če obeh ni, pa že še ni šole konec. Ali sta pa povabljena h katehetu.“ — Ko je bila še majhna, enkrat njenega brata ni bilo opoldne domov, šele ob dveh se je pritepel prav lačen in je pravil, da je bil povabljen h katehetu. Pa je bil nemara le zaprt. Tega dogodka se je spominjala.
Iz ozadja se je godrnjavo oglasil mojster Pirc: „Za našega, že vem, pri katerem katehetu je. Tam na Dolenjskem je tisti katehet in krilo nosi.“
Pirčeva je pojasnila dekli, da je šel mož že ob desetih dopoldne vprašat v šolo in je izvedel, da Tončka sploh ni bilo po naznanilo. — Kaj, pe jo je zopet pobrisal k teti?
Jeraj je bil tudi stopil v šolo. Vrnil se je slabim poročilom. Gospod šol-ški vodja je šel gledat v konferenčno sobo pa je še našel Milanovo šolsko naznanilo, dokaz, da Milana ni bilo ponj. Dal ga je očetu. Deček je bil izdelal razred, vendar je imel eno štirko, kar se mu do sedaj še ni bilo pripetilo.
Kje je fa.nt?
Gospe Jerajevi se je zdelo, kje bi kazalo pogledati in povprašati za fantom ... Toda ni marala spravljati nasajenega moža na sled, koder bi utegnil izvedeti še ka,j drugega. Moža pa je bolela navidezna brezbrižnost žene in je ni imel za vredno svojega zaupanja. Tako sta drug drugemu prikrivala svoje preudarke.
Hitro je pokosil, potem je šel, rekoč, da gre na policijo. Na policiji je naznanil, da pogreša, sina, od tod je stopil na zglaševalni urad povprašat, kje stanuje Jera Rančigaj, njegova prejšnja dekla. Tako je mislil — in njegova misel se je strinjala, s prikrito mislijo njegove žene: ali je fant pri stari Jeri, če ga ni, pa bo stara Jera še najprej vedela, kje utegne biti.
Napisali so mu stanovanje in hajdi tja!