Lcto 51 VRTEC Stran 123 Francka Zupančič : V deveto deželo! fad samotno gorsko dolinico so obdajali iglasti gozdovi edino človeško bivališče, mlin ob potoku. Nad gozdovi je plul mesec. V množini je sipal luč na praznično-tiho po-krajino; celo vedno žuboreči potoček je bil presenečen od svetlosti noči in je le še tiše žuborel pod ledom. V šipah malih oken ni bilo videti nikake luči. Ljudje so vsi odšli k polnočnici. Le desetletni mlinarjev Francek je ostal doma. Vsem se je zdelo čudno, da se je kar vdal uprav ta večer brez besede očetovi volji. Saj drugače so mu ob takih prilikah vedno polzele po licu solze. A nihče ni danes več razmišljal o tem. Francek je dobro vedel, zakaj se je danes tako lahko vdal. Načrt, ki ga je tiho nosil v sebi že izza lanskega leta, je menil, da ga izvede nocoj. Njegov prijatelj, mesec, sveti tako jasno in mu bo gotovo v pomoč. Culica je že tudi par dni pripravljena: prekoračiti mora le še dolinico, preden se vrnejo domači iz cerkve. A tudi to se bo iz-vedlo. Vsako drevo, vsak grm in vsak kamen ob poti mu je znan, a o njegovem sklepu ne ve nihče ničesar. Se enkrat odpre Francek knjigo. Trepetajo mu prstki, ko oči za-gledajo napis: »V deveti deželi«. Koliko je že poti? 12 dni in 12 noči! Zopet spravi Francek knjižico, vzame culico z dvanajstimi koščki ovse-nega kruha, dvanajstimi jabolki — za vsak dan enega — pa odpre okno in skokoma je bil zunaj . . . Srce mu zatrepeče veselja. Muke bo zdaj vendar konec! Vse bo-lesti, ki jih je moral prenašati, odkar mu je umrla mamica, se ne povrnejo več. Nihče ga n^ bo več zmerjal za sanjača; nihče ga ne bo več tepel, če bo bral knjige, ki jih dobiva v šoli — jih je bral ter pozabljal na delo. Vse je sedaj minulo: v dvanajstih dneh bo Francek grof ali pa kar vojvoda kje v deveti deželi! Pa pustil si bo, da mu bodo drugi brali povesti, kolikor jih bo hotel. O, da bi bil že skoro tamkaj! Takih misli gre svojo pot skoro uro daleč. Tedaj začuje glasove. Lučca zatrepeče skozi smrečje. Bliskoma se stisne Francek za skalo nad potjo. Pridejo ljudje mimo. »Naš Francek gotovo že spi!« se oglasi starejši brat. — »O, gotovo!« pravi drugi, pa gredo naglo mimo. Zdaj torej ni za Francka nobene nevarnosti več. Gre vendar urno, teče gozdno pot nizdol. Do jutranjega svita mora biti že daleč, daleč kje, kjer ga nihče ne more doiti. Kajti, da ga bodo naslednje jutro povsod iskali, to je gotovo. Da bi le vedel, v kolikem času prehodi človek eno miljo? Dolga pot je to, toliko ve. Stran 124 VRTEC Leto 51 Ko udari ura v vaškem zvoniku dve, jo zavije Francek ravno mimo cerkve, spet mu vztrepeta srce. Zdaj pride v nov svet! Tujina s svojimi čudesi, čarobno kraljestvo, po katerem je toli hrepenel; svet, kjer živi repoštev, vile, kraljične, pritlikavci, velikani, Vstopil bo zdajzdaj v ta njih svet in vse bo videl, morda doživel velike čudezne doživljaje in potem bo dospel slaven v deveto deželo. Take misli ga navdajajo, napolnjujejo njegovo dušo in njegovo srce. Niti ne opazi ne, kako mineva noč, pa zazori žalosten, otožen božični danAGosto padajo snežinkein krijejo zetnljo s snežno odejo. Sele, ko se jame nagibati dan v noč, jamejo od utrujenosti Francku zastajati koraki, in kmalu ga prevzame docela onemoglost. Le želja po daljini, po skriv-nostnih doživljajih, še vedno osvežava njegovega duha, pa daje tudi telesu nenevadnih moči, da napooled le dospe v naslednjo vas- Tam se splazi v hlev, se zarije v seno in brž zaspi... * * Francek ne ve, kako dolgo. že potufe. Ve le, da čudes, ki jih je pričakoval, še ni našel — in pa, da je prejšnji dan zaužil že tudi zadnji košček k*uha. Obleka mu visi precej raztrgana s pleč. Nogi sta mu ozebli, žatekli, črevlji so tudi že raztrgani. A vkljubtemu Francek še vendar ne izgubi poguma. Deveto deželo je seveda pričakoval precej bliže. A pot ga le vodi dalje in dalje: mimo gričev in gora, dalje in dalje. Zopet ga dohiteva noč, pa bo moral spet iskati prenočišča. In iznova spet sneži. Dospe kmalu do samotne, Učne hišice. Okna so razsvetljena, in Francek začuje iz hišice ubrano petje. Zdaj pa je — že blizu devete dežele! Skoro v snu odhiti dalje v sneženo mrzlo zimsko noč. * • Krasno jutro se je nasmejalo po viharni noči. Nebo je bilo jasno ko kristal, in na njem je plulo šolnce kakor dragulj. Brezdvomno je dospel Francek že v deveto deželo. Prešel je že dolge kraje, hodil mirao nešteto hiš, a še vedno ni bilo poti konca. Vedno lepša in krasnejša poslopja je zrl, poslopja, ki so presegale vse Franckove predstave- 0, zdaj je pa že gotovo prav blizu cilja! Ceravno že pozno v jutru, po šesti uri, ko so bili doma že vsi pri delu, vendar ne vidi Francek še nikogar na cesti. Ah, v deveti deželi, tu spe do devetih in pa sanjajo ali pa bero v postelji! Med neprestanim občudovanjem pride naposled do prostora, kjer ugleda doslej ne še viden kras. A ne bogastvo, ne čarobnost kraja ni vzbujala v Francku pozornosti, temveč čudo vseh čudes, zaklad brez primere, krona zemske in nebesne krasote, ki očara v dečku vse čute — to je cerkev, ki je velika, da sega skoro do neba. Iz nje pa čuje glas orgel in spev kakor spev angelcev. Leto 51_____________________VRTEC Stran 125 V najtemnejši kotiček cerkve sede Francek in posluša. Lakota, mraz, pomanjkanje — vse pozabi v sladkem snu. 0, to je dežela! Zlati oblaki, toplo ozračje, pomlad, radost, prostost brez kraja! Zdi se mu, da stopa njegova duša iz temne ječe na solnčno luč; da postaja velika, krasna, mogočna, ter da jo dviga slavospev angelski k božjemu prestolu v večno radost, v večno srečo, v večno hvalo! Po končani službi božji stopi raz kor sivolas organist, krene tudi v tisti samotni kotiček, da se še priporoči nemoten svetim trem Kraljem za bližnji praznik. Prestrašen odstopi par korakov nazaj. V kotičku, kamor nikoli nihče ni zašel, ugleda dečka, ki se ne gane. »Vzdrami se, fantič, služba božja je končana!« ga strese organist. A ni bilo nič od-govora. — »Slišiš?« — Ni bilo nič odgovora. Toliko dni Vnraza, stradanja in težke hoje je bila zanj pot v deveto deželb — — —