134
Dopisi.
Iz Zagreba 21. aprila. — Včeraj popoldne je po literarnem in političnem delovanji slavenskemu svetu znani gosp. dr. Ludevik Gaj v Zagrebu v 63. letu svoje starosti umrl.   Bodi mu zemlja lahka!
Trst 22. aprila. — Za velikansko ladijo oklepnico, ktera se bo 24. dne t. m. v morje spustila, se delajo razne priprave; slovesnost bo velika; tudi iz Dunaja neki pride mnogo gostov, med tem tudi nadvojvoda Albrecht, čegar ime bo ta parabrod nosil. Ladija je iz samega železa napravljena; na vrhu bo še več od pedi debele železne ploše imela,  kterih vsaka okoli 80
centov tehta; dolga je 275 čevljev, široka 54 in 3 palce; oborožena bo z 8 topovi, kterih vsak 300 centov tehta; krogle bo metala po 3 cente težke;  mašina, ktero para goni,  imela bode moč toliko, kolikor bi je imelo 4500 konj, ako bi morali tirati ladijo.   Videti je ta ladija ko grad velikanska, da take Avstrija še ni imela;   le Bog daj srečo,  da brez škode zdrči v morje.   — Nase okoličane huda skrb navdaja, odkar je gotovo, da bližnje vasi v mesto spadajo.    Začeli so se  popraševati:   kako pa bo   zdaj ?    Že čutijo na vratu jarem one ustave, za ktero sta mestna poslanca glasovala; magistrat bo začel svoje laške kremplje  raztezati  ter   bo   še to pogazil v laško blato, kar se je zdaj le s hudo muko moglo priboriti.    Kakor sem slišal iz  zanesljivega vira,   bo  magistrat zdaj po  novi organizaciji nektere komune s ko-misarijati   in   dacnim  uradom   obdaril.    Ubogi  kmetje morajo že zdaj   velike davke plačevati,   in posebno za take reči, ktere jim nič ne koristijo, kakor plin, javni ljudski vrt,   drevoredi in  ceste, kterih  okolica nič ne rabi, vendar pa morajo z mestjani vred dotične stroške nositi.    Al da je tako  prišlo,   ali   niso  okoličani   tega deloma tudi sami krivi?   Lahoni so jim ravnopravnost slovenščine za „neumno" reč predavali,  večina njih pa je temu pritrjevala.  O narodnih zadevah je nevarno, nasprotnikom verjeti,   če tudi se sladkajo,   z vinom in denarjem  strežejo!    Kesanje   gotovo   ne  izostane!   — Kako nevarno je, sleparjem verjeti,  naj navedem tu v svarilo sledečo dogodbo. V najbližnjo vas v Rojanu, 5 minut od Trsta, ktera je najbolj odlična od drugih, se je naselil nek dohtar-skaza,   ki ljudi  hinavsko slepari. Ako kdo k njemu pride,   ga   s svojimi   volčjimi   očmi ostro pogleda ter praša: ali veruje vse, kar mu bo povedal, in ali je iz pravega namena k njemu prišel? Potem mu ukaže nekoliko moliti in 7 gold. za Božjo čast dati.    Tudi ima pri sebi žensko,   ktera  se v njegovem stanovanji po tleh meče, pene iz ust tišči; on pa pravi, da hudobnega duha iz nje izganja in s tem duše iz vic rešuje.    Bližnjim ljudem,   kteri so  v njega zaslepljeni, veleva,   naj  mu  delajo,   češ,   da Bog to ukazuje.    In oslepljeni so  mu vse storili,  ker ga imajo za „svetega moža".    Da! celo iz Kranjskega ljudje k njemu zahajajo, ter mu zato razne darove donašajo!   Ker je pa slepar predebelo sleparstvo uganjal, ravno zdaj sodnija njegova početja preiskuje ter na odgovor zove vsakega, kteri je  imel ž  njim opraviti.    Al ne samo kmetje so tako neumni bili, verjeti njegovemu hokus-pokusu, temuč tudi gospoda.    Naj tu omenim samo gospoda R.,   ki je gluh, pa je mislil, da mu bo ta slepar pomagal! Poznam pa tudi še nekega druzega gospoda iz sodnije. Ta lačni slepar je v Rojanu nekemu kmetu njegovo mutasto hčer zdravil, in ko mu je blizo 200 gold. pojedel, se je izgovarjal, da zato   ni hči ozdravela, ker stariši njeni niso pravega zaupanja do njega imeli!   Kakor sem v sodniških krogih slišal, bil je že dvakrat zaprt;   zdaj pa ga bodo od tod iztirali,   ker  cela  občina poštenih ljudi to zahteva.    Nadjati se je, da bode zvito lisico, kakor zasluži,   sodnija kaznovala in rešila tržaško  okolico   take pijavke.                                             Frickov Janez.
Iz iparsfee doline 19. aprila.  —   Na dopis iz Dorn-berka v štev. 8. „Novic" t. 1. „Soča"  še ni odgovorila. Znabiti,   da  si  (zavoljo  volitev za kupčijsko zbornico) res na prsi trka. — Po udih političnega društva „Soča",   ki so  bili 11.  dne t. m. pri občnem  zboru v Gorici, in tudi po časnikih smo to pa uno izvedeli, kako se je vršila   obravnava.    Ene  reči   pa  nismo  še čitali pojasnjene  in slišali tudi nismo  nič   o  njej.    Račun   o društvenem  časniku   se  ni  predložil  in zborniki so baje pozabili, zahtevati ga.    Moja misel je ta, da, ker je list organ društva in v njegovem imenu izhaja,  ima društvo tudi pravico vedeti, kako je z njegovim listom,
135
in sploh je račun lepa in poštena reč. Nadjamo se, da bode novemu gosp. predsedniku dr. Lavriču prva skrb, društvenikom dotična pojasnila podati.
Iz Metlike 20. apr. (Besedo na korist stradaj očim) dala je tudi metliška čitalnica. Sobe so bile polne domačih in zunanjih udov. Program se je vrlo točno izpeljal. „Colnič" dvospev moral se je na zahtevanje občinstva dvakrat ponavljati. Deklamacija ,, Pravi domorodec", — igri na glasoviru gospodi čin Čolnarjeve in M. Sturmove, kakor tudi igra „Domači prepir", v kteri se je gospodičina Franja Zoretičeva prav posebno izkazala, — vse se je sprejemalo z glasnim pripoznavanjem. „Kolo" so plesali tako radi, da so zarad njega četvorko izpustili. Veselica je trajala skoraj do belega dne. Cisti dohodek 26 gold. 13 kr., izročen je našemu županu, prvosedniku odbora za stradajoče metliškega okraja, g. Franju (Justinu, čegar ime časti tudi naša čitalnica, kterej je za stanovanje tri sobe priredil in za 7 mesecev brezplačno prepustil. Slava takemu rodoljubu!
Iz Dolenskega 12. aprila. (Konec.) — Ko mestjanki že nekaj časa pri peči same sedite, se jima približa neki Krščan, se v6, da nemčur.    „Vi, Kostanjevčanje, ste z nami za Hočevarja, kaj ne?" — jih sladko nagovori.    „Kaj pa še!  z vami so le finfarji, poštenjaki pa ne" — se urno in srčno  odreže druga imenovanih slovenskih junakinj.   „Kaj govorite? — bote spričale?" — zagrmi ves razkačen nemčur,  kajti  bil mu je ta odgovor, kakor bi mu bil gorko za ušesa priložil. — „Ako potreba, precej!" -— Slovenka zopet srčno in resnobno odgovori;  meni sami so skoraj vsilili umazan  finfar; danes  zjutraj   pa  so  mi  po  vsaki  ceni hoteli volitveni listec za 2 gold. odkupiti,   kakor  so  to storili tudi pri druzih,   da  bi potem voliti ne smela.    Ako pa se želi, so tudi tukaj možje,   ki  morejo  pokazati od nemšku-tarskih  mešetarjev  posiljene   finfarje;   možje,   ki bodo vkljub temu silstvu z nami za slovenskega poslanca glasovali." — Krščan, spoznavši, da iz tako zmlete moke se za nemčurje in njihovega kandidata nikakor ne bo dal speči okusen kruh,   možato  Slovenko prosi,   naj bode tiho, naj molči. — Nekdo, ki je morebiti mislil, da ti udarci srčne mestjanke Slovencem veljajo  ali pa da jo je s tem prestrašil, hitro na listič zapiše,  kar ona o „finfarjih" govori, češ, da se bode vse to volitveni komisiji izročilo,   pred ktero naj bo spričala,   kar je govorila.    Ali naj se je eno  ali   drugo nameravalo,   resnično je to, da zvedši pravo, je listič med volilci kot kafra zginil. — Glasni klici „finfar", „za finfar" — so se culi po volitvenici,  ko  so zlasti nekteri izmed Kostanjevčanov za Hočevarja glasovali (nekteri izmed teh dobro nažehtani ali vinjeni).   „Kdo pravi, da imam finfar? kdo ga je videl pri meni?"  se jezno zadere nek bolj suhljat, nekoliko zaraščen  Kostanjevčan, ko mu komaj  izgovorivšemu  besedo  „Hočevar"   od vseh strani   neprijetni  glasi „finfar" na ušesa zadon6. „Kaj, še drugim jih je dajal, pa bi bil sam brez njega?" se urno oglasi drug Kostanjevšk volilec; glej no! njegov oče mi je sam to pravil. Moj Jaka ga že ima, pa težko, da bi ga dal jtazaj, je preskop", zopet drug  narodnjak spregovori. „Se cel6 becirksrihterjevo obleko je nekemu ponujal, ako gre za Hočevarja glasovat", — se za-čuje še tretji glas. *)
*) Lepa komedija to! — si misleč stopim bliže, hoteč se prepričati, koliko resnice je na tem. In Kostanjevčau mi pravi, da najpoprej je Alojzij Gač ponujal onemu volilcu finfar, pa mož, ako-ravno reven, se vendar ni udal. Na to ga nadleguje imenovani Jaka, a tudi zastonj. Mož, da se že enkrat odkriža teh grozno sitnih nemčorskih muh, reče jim, da nima obleke in tedaj v tako ostri zimi nikamor ne grž. Jaka odlazi, pa kmalu se zopet priplazi ter pravi: ,,Gosp. becirksrihtar Podboj vam dad6 obleko, ako greste za Hočevarja".    Zdaj pa posebno ženske smeh zažen6, rekši, da se bo
Dva Kostanjevčana tudi nesramne nemčurske meše-tarje izplačata j ako dobro. Ona volita namreč vkljub vsiljenih finfarjev pošteno narodno. Eden izmed teh mi pripovedoval, kako gaje Alojzij Gač grozno pestil. Neki večer — pravi Kostanjeviški mestjan — Gač zopet pride in mi na zadnje zel6 hud vrže finfar na mizo; zdaj pa se oglasi moja hčerka rekoč: tega pa že ne, za finfar se moj ata prodali ne bodo nikdar; raj še gre ve z mamo od hiše do hiše, kakor pa, da bi si na tako vižo pomagali". Jokajoča zgrabi petak ter ga vsa nejevoljna vrže Gaču nazaj. Gač pa ga ves togoten trešči zopet na mizo. *) Tako si ga drug druzemu mečeta nekaj časa. Tudi žena se oglasi rekoč: „kaj bi k tako nekrščan-skemu djanji rekli naši duhovni pastirji?" „Kaj fa. ..! — nesramni človek zarenči. Kaj imate od njih, jaz sem prvi pri šoli in prvi pri mestu; od mene ste že dosti prejeli". „Kaj ! — vsa nejevoljno žena odgovori — huda bolezen se je vrinila med našo družino in nismo ga imeli tolažnika ia pomočnika razun duhovnov pastirjev skoraj nobenega". Slednjič pa hčerka vsa srdna trešči petak skušnjavcu naravnost pod noge. Potem se ves razkačen obrne in odide pustivši finfar na tleh. Pošteni mestjan, videvši judežev denar v svoji hiši, gre poprašat domačega duhovnega pastirja za svet. Ta strmeč nad tako nesramnem posilstvom pravi: Kaj tacega bi si pa od Gača vendar-le mislil ne bil. Ako je temu taka, recite nemčurskim podkupovalcem: „Prav, ker imate denarja preveč, le dajte ga nam; mi ga potrebujemo, ali ne mislite, da bi tudi mi za denar prodali svoje poštenje, svoje dobro ime, svoje glasove in tudi blagor ali srečo svojo kot svoje dežele in tudi ljube nam Avstrije. O ne, kaj tacega nikdar ne! — Mož pravi na dalje, da še v volitvenici sta mu klicala Kostanje viški kancelist in še nek drug uradnik: „nur kšajt!" jaz pa si mislim, vam bom že pokazal, kaj se pravi „kšajt". Vi ste me hoteli, pa bom jaz vas, in volim narodnjaka". Ta vrli, pošteni mož se kliče po domače Kaj d a ž, piše se, mislim, Anton Curk.
Tako je navihal nemčurske mešetarje še nek drug Kostanj evčan, kije vkljub posiljenega „finfarja" **) volil pošteno narodno.  (Pravo! jako dobro sta jih izplačala.)
K nekemu krojaču jo Loj zel prisopiha kake 4 do 5krat, in sicer zadnjikrat s spremstvom dveh c. kr. — Krojač ves nejevoljen vednega nadležvanja vrže nazadnje Gaču volilni list, češ, da bo že vendar enkrat mir. Ponujanega goldinarskega bankovca krojač, ako-ravno potreben, ne vzame, le to tirja, da se volilni list precej vpričo njega raztrga. Pri neki drugi Kostanjev-čanki se je kake 4krat isto poskušalo, se v6, da brez vspeha. Veliki sej m pa so ti nemčurski barantači imeli v dan volitve, predno so jo iz Kostanjevce odrinili. Zdaj so se vsuli krog enega, zdaj druzega narodnjaka kakor razkačene ose, nadlego vaje ga, naj ostane doma, ako noče s „finfarskim" krdelcem na volitveno bojišče se podati. O duhovstvu pa so tako govorili, da bi skoraj menil, da se niso le narodnosti, ampak tudi cerkvi izneverili. Nekdo si je omislil, da je v Ljubljani umrl nek silno bogat korar, ki je vse svoje imetje zapustil ne žlahti ali kaki dobrodelni napravi ali cerkvi, ampak neki zanikerni ženski! O g. Hočevarji pa so trosili nemčurji take govorice, da na njegovo čast nismo mogli
mogel, če becirksrihtar j evo obleko obleče, s slamo nabasati, kajti uni gospod je hencauo dobro rejen, mestjan pa precej suhljat. Na to se ve da mož tudi tega mešetarja urno odpravi.
*) Vprašam tedaj: kdo moti, kdo draži, kdo napravlja neslogo in nemir? Zgoraj navedeni, v vsem resnični dogodek jasno kaže in govori, kdo.                                                                                  Pis.
**) Kaj pravijo k tako sramotnemu delovanju nemčurski kul-turonosci? Je li to kultura, da se nam hoče do zdaj tako značajui, pošteni, Bogu in čaru zvesti narod slovenski ves pokvariti ia ko-rumpirati?
136
verjeti tacih laži, ker so bile preneumne in prenesramne, na priliko, da bode duhovnom štolo pobral, cerkvam pa posestva, ktera se bodo med srenjčane razdelila, da na Dunaji vdržuje 80, v Gradcu 40 dijakov, v Krškem pa 12 deklic itd. Pravili so tudi Kostanj evčanje, kako je ta zdaj velikonemškutarski Lojze Gač po volitvi leta J 870., ravno ko so se za nemčurskega kandidata glasujoči Krščanje skoz Kostanjevico peljali, streljati dal v poslavljenje zmage Slovencem in v osramotenje nemčurskih Krščanov, akoravno mu je to ondotno du-hovstvo odsvetovalo. Izvoljen cel6 je bil „finfarski" ba-rantač Loj zel pri Novomeški volitvi v volitveno komisijo. Da bi bil vedel cesarski komisar vse to, gotovo ne bi bil ga mogel voliti v komisijo. In lepo bi bilo videti „finfarskoa krdelce marširati iz volitvenice z Lojzelnom na čelu! Le en glas pa je bil med Ko stanj evčani, da, odkar prebiva v njihovi sredini nek c. kr. „liberalec", kteremu niso samo vrli duhovniki, temuč so mu tudi svetniki na poti (celo napis nad velikimi vrati Cateške farne cerkve: „Bog vse vidi" mu oči draži), je zginila nekdanja lepa edinost in sloga.. Vozari se pa ta liberalec kaj rad pri ljudeh okrog in se vseda jako rad k mastnim pojedinam; en sam voznik ga je od novega leta do časa volitev, tedaj do prvih dni meseca novembra 1871. leta drdral blizo 90krat. Ob času volitev pa na pretrganje kriči, kako ljudstvu le vse dobro hoče in želi! Ljudstvo pa misli, da pod besedo „ljudstvo" le sebe in svoje razume. Da svet naše razmere prav pozna, treba mu je tedaj pogledati v rogovilstvo zadnjih naših volitev in posvetiti v gnjezdo, iz kterega veter piše v 70. „Tagbl." listu. Želeti pa bi bi bilo razsvitljenja še na drugem mestu. To moje pismo je le slikar na drobne črtice.
Iz St. Jerneja 20. aprila. — Ako že veseli človeka, ki kaj v dar dobi, toliko obilnejše je veselje, ako se pomisli, koliko dobrega more storiti dar, ki ga komu nakloni. Spolnujem veselo dolžnost, da se radostnega srca očitno zahvaljujem slavni c. kr. kmetijski družbi za velikodušni dar, ki ga je naši šoli za pirhe podarila. Pomnožili so se naši učilni pripomočki, kterih smo imeli ubogo malo, z darom lepega vrtnarskega orodja. Vrlo lepo je izdelano sledeče orodje: 1. drevesna žagica, 2. napeta zasukavna žaga, 3. gosenčje škarje, 4. drevesne škarje, 5. drevesna strgula, 6. lopatica za presajanje rastlin, 7. zakrivljen nož s klino, 8. sareznik za veje, 9. zareznik, 10. cepivno dleto z nožem, 10. nož za cepljenje s popkom s cepivno plo-šico, 11. obiralnik, 12. vrlanka, 13. kramp, 14. lopata za premetavanje, 15. lopata za kopanje (štihanje), 16. vrtna motika, 17. vrtna motika (manjša), 18. vrtna motikica. Koliko vspešnejše in kako temeljita bode se mogla zdaj sadjereja učiti, ker je posebno dolenska stran tako ugodna za sadjerejo, da bi le začeli ljudje posnemati pridno posestnike, kakor sta posebno gosp. Jožef Zagorec in gosp. Janez L uši na, kteri je sedaj za župana naše srenje izvoljen. Obadva pridno in umno obdelujeta zemljo, posebno pa mnogo drevja zasajeta, ker predobro vesjta, da jima že sedaj obilo dobička donaša drevje. Želeti je živo, da se kmalu ugoden in pripraven prostor dobi za drevesnico, ker sedaj se je na prostoru kakih 4 do 5 sežnjev vsajalo pesek, da zrastejo, in dobimo drevesec za presajanje. Nisem mislil slavni naši družbi kmetijski se očitno zahvaliti, ker vem, da ne gleda na očitno hvalo, al naj sveti luč, da se bodo še tudi drugi dobrotniki zbudili in v sedanjih težavnih dnevih šolstvu pomagali. Naj bi tudi kmalu učiteljem boljšo plačo naklonili gospodje, kteri imajo te reči v rokah!                                                     J. Saje, učitelj.
Na Uncu 15. dne aprila. (Mila prošnja.) Že bo o prihodnjih  Binkoštih   dve  leti   preteklo ,  kar   je   na
Uncu 6 posestnikov pogorelo; ali smili se Bogu! do današnjega dneva še nobeden, pravim, prav nobeden ni mogel prav nič narediti, ker ubogi siromaki, čeravno smo v sredi gozda, in tudi ljudje svoje pravice do tistega imajo , potrebnega lesa do trde zadnje jeseni niso bili dobili. Grajščina ga ni hotela dati, in tudi srenja ne v svojem delu odkazati, da so bili reveži izvrženi vsem vremenskim nevihtam, vsa zidovja tolikrat premočena, ker tudi njih stanovališča so bila ravno za največi silo s krajci toliko pokrita, da je pri vsakem deževji na reveže teklo, in je zidovje od zunaj in znotraj od mokrote vse zelenkasto. Kdor je to reč zadrževal, naj gleda, kako se bo pred Bogom odgovarjal. Zakaj, če že tega srce boli, ki le včasih in le memogrede te podrtije vidi, kako mora še le tiste, ki so prisiljeni blizo dveh let v taistih prebivati! Uboštvo je že sploh tukaj doma, ker so pridelki pri najboljši letini pičli, kaj še le zdaj, ker nas ni le samo slaba letina, ampak na enem koncu še celo toča nekaj zadela; pomoči pa ti ubogi siromaki prav do zdaj čisto od nobene strani niso dobili, razun da je g. okrajni glavar iz nabranih darov ukazal za pogorelce 36 gl. županstvu odšteti. Ti ubogi siromaki niso le enkrat, ampak dvakrat ob enem da tal pogoreli, in so zares vsega usmiljenja vredni in potrebni. Prosim toraj v njih imenu, pomagajte, blagi dobrotniki, ki kaj pomagati morete, tudi njim, da bodo mogli svoja stanovališča pokriti. Gotovo, gotovo bo vsaki soldek hvaležno sprejet, da, tudi dobro naložen, in pred Bogom tisučere obresti nesel.
Jernej Babnik,  duhovni pastir.
Iz Vrhnike 21. aprila. — K dopisu od 12. t. m. naj nam bodo dovoljeno, še oznaniti častitim bralcem „Novic", da je vložilo kakih 20 posiljenih oseb, pod inspiracijo g. Mulej-Obreze, toda ne vede zakaj in kako, nekak čuden in jako smešen ugovor proti zadnji naši občinski volitvi. Nimam namena, pretresovati in popisovati natančneje ovo mešanico nemčurske koterije, marveč le očitno obžalujemo g. Obrezo, kteri si zopet na vso moč — toda zastonj — prizadeva, da bi nam še za naprej ko turški paša županih Zato hoče volitev, ktera se je vršila pod predsedništvom c. k. okr. glavarja Sivic-h o f n a skozi in skozi na postavni poti, tebi nič meni nič zopet vreči, ker še se zmirom ziblje v sanjah, da če bi se mu posrečilo, bi se kar v mogočnosti svoji vzdignil, ter vsem Vrhničanom glasno zapovedal: mene volite, jaz sam sem mož za to! Al zastonj je njihovo prizadetje, ker pri drugi volitvi bi se naših tržanov vzdignilo še več kakor zadnjih štiri sto z odločno besedo: „on nam nikdar več županil ne bo! Siti smo ga do grla!"
v
Iz ZeleznikOY 19. apr. D. (Pohvala.) V Soriški fari na Gorenskem so letošnjo zimo in spomladi ljudje za kozami prav hudo bolehali in mrli. Da se je pa še hujši nesreči v okom prišlo, je največ zdalo to, da je ondotni gosp. fajmošter Jožef Boncel ljudi z vneto besedo nagovarjal v to, da so si mladina in tudi odra-Ščeni dali koze vdrugič cepiti. Slavna c. kr. deželna vlada je zato s pismom od 2. dne aprila t. 1. omenjenemu gospodu častno pohvalo izrekla. — To spet kaže, da pravi dobrotniki ljudem na deželi so duhovni gospodje , ktere bi današnji nemški in slovenski „libera-lizem" rad požrl.
v
Iz St. Osbalta. — 14. dne u. m. je bila nova volitev župana, pri kteri je bil posestnik Kašpar Novak izvoljen.
Iz Ljubljane. — Veseli sijajne zmage narodne konservativne stranke pri volitvah kmetiških in mestnih občin na Ceskem, smo, glede na silovitosti brez konca in kraja,   ki so se  ondi godile,   nemirnega srca
137
čakali, kakošen bode izid včlicih posestnikov 22. dne t. m. In prinesel nam je telegraf žalostno novico, da narodni veliki posestniki so, glede na dogodbe, ki jih na drugi strani popišemo, prisiljeni bili, se s protestom volitvi odtegniti; volili so tedaj sami nemški in nemčurski ustavaki in se ve da volili so svoje privržence. In tako žalibog! zopet češko vprašanje ni rešeno, ki je najtehtnejše vprašanje Habsburške monarhije, kajti češko kraljestvo je prvo kraljestvo v vsacem oziru v Avstriji, in od tega, kako se reši to vprašanje, odvisna so vsa druga vprašanja državopravne opozicije. „Naj nam le nekteri veliki posestniki privojsku-jejo kraljestvo češko — je kričal unidan velikonemšk časnik — potem Poljaci, Slovenci, Tirolci in drugi še črhniti ne smejo; vžugali jih bomo vse s po-silno volilno postavo!" Ohola in smešna prevzetnost! Mi nočemo decembristom preroki biti, kaj bi doživeli, ako bi se zgodilo to, po čemur njihova srca hrepenijo, ker na srečo Avstriji upamo, da se ne bode to zgodilo. — Da bode zdaj med druzimi tudi zopet kranjski deželni zbor razpuščen, to je skoro gotovo. Mi se tega nikakor ne strašimo, ker trdno zaupamo, da se naši volilci bodo spet tako pogumno zbrali vsi pod starodavno našo zastavo: „za vero, dom in cesarja", kakor so se zbirali vselej zadnja leta in kakor so ravnokar naši bratje na Ceskem neustrašeni se borili za svetinje domače. Al bati se je, da tudi pri nas ne bi se volitve vršile brez sile; zato rodoljubi po deželi pozor! Pripravljajte že zdaj vsak v svojem krogu pot novi sijajni zmagi!
—   (Deželni odbor) je v zadnji svoji seji sklenil, vsem županstvom poslati okrožnico o tem, ktere dolžnosti in opravke imajo občine, posebno pa občine na gnanskih postajah z gnanstvom (šubom) po novi postavi, ktera se vpelje na Kranjskem letos 1. dne julija, in izdati tudi karto v 500 natisih, na kteri so zaznamovane vse občine z gnanskimi postajami in do-tičnimi cestami in njihovi dolgosti.
— (Deželni šolski svet) je v poslednji svoji seji med drugim sklenil: zarad nedeljskega šolskega nauka rokodelskih učencev opomniti vse okrajne šolske svete na ministerski ukaz od leta 1864. in ministerstvu izreči potrebo tega nauka; Ribničanom, obloženim s plačili za cerkev in šolo, se do leta 1874. prizanese s 4. učiteljem; — za zelo revno šolo v Brusnicah se nasvetuje donesek z 100 gold. od leta 1873. počenši iz normalnega šolskega zaklada. Na priporočilo deželnega šolskega sveta je ministerstvo za zidanje nove šole v Ihanu iz državne blagajnice dovolilo 2000 gold.
—  {Da se Kras v okraji postojnskem z drevjem zasadi) , je c. k. ministerstvo kmetijstva za letos iz državne blagajnice dovolilo 1500 gold. To delo ima začeti in nadaljevati c. k. gozdnik g. Dimic. Med drugim ima on nalogo, da ustanovi drevesnice za izrejo gozdnega drevja.
—   {Da tudi v i. razredu) so pri mestnih volitvah zmogli konstitucijonalci, ni nam treba dokazovati zato, ker jih noben narodnjak ni motil v njihovi volitvi. Pritirali so pa res iz vseh kotov stare in hromaste, da „jih je vsaj bilo kaj", in ker so „Novice" to že naprej napovedale, je dr. Bleiweisa namalal „Tagblatt" „in Hemdarmeln", misle si, koliko da s tem olepša glaso-vito Tagblattovsko „svinsko glavo".
—   {Prošnja.) Unidan sem se s pismom obrnil do prečastitih naših gosp. fajmoštrov, naj bi me blagovoljno podpirali v nekterih statističnih pozvedbah, ki se tičejo sadje- in murboreje kranjske. Danes ponavljam to prošnjo očitno, ker sem prepričan, da prečastita duhovščina ima največ vednosti o tem in jej tudi to delo ne bode prizadelo veliko težav,  ker ne gr6 za to, da
bi se prav na tanko vsako drevo štelo, ampak le v obče po posamesnih vaseh. Nadjam se pa te prijaznosti tem več, ker tudi jaz prav rad žrtujem veliko truda in časa, da vstrezam naročilom častite duhovščine, in poznam mnogo gospodov, ktere sem drage volje podučeval v sadje- in murboreji na vrtu kmetijske družbe.
France Solmajer.
—   (V junaški Kukuljevicevi igri nJuran in 8ojijau ali „Turki pri Sisku"), ki se je v soboto predstavljala na korist gosp. Nolli-ju, režiserju dramatičnega društva, se je djansko pokazalo, kako zel6 priljubljen je on našemu občinstvu. Gledišče nenavadno čez in čez polno, in odlikovanje, ki mu ga je občinstvo in dramatično društvo skazalo, pričalo je to sijajno. Temveč pa more zadovoljen biti s takimi dokazi mož, ki o sebi lahko reče, da je to zaslužil. Narodna igra je večini naših bralcev dobro znana; zagrebško gledišče je bilo tako prijazno, da je izposodilo našemu ves j ako lični kostum, in naši igralci in igralke so jo večidel dobro izvršili (gospodičina M. Hohnova je najbolj slovela), zato je bilo občinstvo s predstavo j ako zadovoljno, gosp. Nolli pa tudi s prijaznim mu občinstvom.
—   (Na korist igralke dram. društva gospodiČine Cecilije Podkrajšekove) bode jutri v četrtek 25. aprila slovenska predstava v deželnem gledališči. Igrala se bode dobro znana izvrstna veseloigra „Inserat" v 3 dejanjih, ktera spada med najboljša dela češke dramatične literature. Srčno želimo, da bi občinstvo s prav obilnim obiskom priznalo marljivo delovanje nadepolne gospodičine Podkrajšekove, ktera je z velikimi materi-jalnimi žrtvami si vedno prizadevala v vsakem obziru pospeševati mlado slovensko dramatiko.
—    {Pobirki iz časnikov.) Milovanja vredni so res časniki taki, ki „ex officio" morajo vsa čemu ministerstvu sužni biti, zmirom po vetru plašč sukati, danes hvalisati ter povzdigovati to ministerstvo, jutri se dobri-kati in prilizovati druzemu ter blato metati na prejšnje. Te misli so nas obhajale in vsacega značaj nega moža, ki je bral 87. list ljubljanskega vladnega lista „Lai-bacherice". Kako je zdaj zavzeta za Auerspergovo ministerstvo, popolnoma pozabivši to, kako je lansko leto v tem času, meseca februarija, marca itd., pisala na slavo Hohenwartovemu ministerstvu! Gotovo je po takem, da je s prejšnjim ministerstvom hinavsko ravnala; da pa tudi s pričujočim hinavsko ravna, pokazalo se bode spet, kedar to odstopi. Al pustimo to in poglejmo v gori omenjeni 87. list. V tem listu strastno in božjastno napada tukajšnje katoliško-politiČno društvo, ker je v poslednjem zboru 17. marca sklenilo do svitlega cesarja prošnjo (kar so druga društva drugod tudi že storila), naj bi Njih Veličanstvo blagovolilo ukazati, da se med Njihovimi narodi vendar že dožene porazumljenje in sprava. Ta članek „Laibache-ričin" je spisan očitno obstransko, v vroči strasti in tolikem žolču, da se vidi, da je imenovano društvo tarčo zadelo, ko je omenjeno prošnjo sklenilo. Zarad tega je „Laibacherica" ob vso pamet, ob vso logiko; enkrat ne more verovati, da se je to zgodilo, a vendar divje maha po društvu; enkrat zaničuje „majčkino" društvo in ga psuje, a vendar se ga zopet tako boji, kot da bi se svet razrušil zarad njegovega sklepa in kliče po znani „liberalni" šegi po policiji, naj toliko nevarno društvo razpusti! Kdor je bil 17. dne t. m. pri mesečnem shodu imenovanega društva, se je moral prepričati, da je bila točka o prošnji do svitlega cesarja toliko mirno in dostojno razlagana in vtrjevana, da se moramo Čuditi, kako da „Laibacherica" tega ne ve, in da teden pozneje pobira dotična naznanila iz „Grazer Tagespošte" in iz dunajske „Deutsche Ztg.", čeravno je vladni komisar pri shodu pričujoč bil in gotovo takih   dogodeb   slišal ni,   kakor
jih lažnjivi, veri in narodom sovražni liberalni listi trosijo.    Preočitno je  ta   članek v  „Laibacherici" zavoljo tega tiskan,   da hvalisa Auerspergovo ministerstvo. Vsaj jej tega ne branimo,   ako je   služabnica hvaležna svojemu gospodu za košček kruha; al to zahtevamo, da svojih misli  naj ne ovira drugim,   ki  glede   po  naši deželi in po drugem svetu, v Auerspergu II. ne najdejo moža, ki bi Avstrijo močno in srečno ustrojil; in če se svitli cesar prosijo,   da naj ukažejo mir in spravo med narodi na vsem pravični podlagi,  se to ne pravi,  najviše uradnije ovajati, sicer ste vi liberalci, nemškutarji in centralisti prvi,  ki  ste  ovajali in sumničili vse najviše uradnike, ki vam niso bili po volji. Kaj ste rekli, ko  so  dunajski dijaki pri umestovanji svojega rektorja njim  nepovoljne  ministre,   cesarjeve   ministre —  prve uradnike — vpričo najvišega  uradnika  Beusta  izcopo-tali?   Kaj ste rekli, ko so judovski liberalni listi umrlega Windischgratza toliko napadali, da cel6 vaš usta-voverski oče Schmerling se je zanj potegnil,  vaše časopisje zavračal itd.? Cebrezverski ustavoverci pošiljajo adrese, zaupnice, peticije na Dunaj, ki narodu našemu v obraz bijejo, in če častno mestjanstvo podeluje takim možem, kterim načelo je, Slovane na zid pritiskati, to je „Laibacherici" vse lepo,  dobro, izvrstno;   kedar pa narodna društva izrazujejo svoja čutila v zborih,  takrat je oginj v strehi! Al vedite, da zavolj vašega početja  ne   bo  zabranjena zgodovina avstrijska ne za trenutek,  če tudi dobite še sto Auerspergov na pomoč. — Dragoila Odijeva je  v „Laibacherici" prav po komedijantovski „maniri" odgovorila na opazko v zadnjih „Novicah", ki so izrazile glasno občno nevoljo o tem, da v zadnjem trenutku se je odpovedala prevzeti igri s tem, da še isti teden odpotuje.   Mi ne odgovarjamo   nič   druzega „mladi" gospej Odijevi nego to,   da jo  vprašamo:  kako se imenuje tak,  ki pravi, da ta teden odpotuje, pa je še drugi teden tukaj? — in ne iskaje  skrivnih vzrokov,  ker je   dosti   očitnega pred svetom,  jej le svetujemo:   „Dragoila! gen' in ein Konnenkloster".   —  V dopisu iz Kanalske   doline je v „Novicah"   od   20.   marca grajal  neki  rodoljub pisavo nekterih, ki so ime Prešeren, kakor se je sam pisal, prevrgli  v Preširen;  vredništvo  „Novic" je   temu  sestavku dodalo kratko opazko,  naj zarad tega dopisnik vpraša gospoda Jurčiča in Stritarja, ki sta njegove poezije  izdala  pod imenom  Preširna.     Na  to  je   res, kakor pisatelj sam sebe slika v „Slovenskem   Narodu", oče „Pavlihov"  „željno poskočil kakor maček,  kedar miš ugleda"  in  po   znanem   divjaškem Pavlihovem običaji se znosil nad „Novicami" in dopisnikom iz Koroškega, napisavši  3 cele  liste   s   samo  abcedarsko kramo, ki je, kakor ves slovenski svet ve, edino njegovo blag6.  Da je dopisnik „Novicam" pravico imel, spako lastne Prešernove pisave grajati, tega zanikovati ne more nihče drug, kakor taki, ki so se drznili cel6 Prešernu in Vodniku njune pesmi popravljati (!!). Da pa so „Novice" vprašanje dopisnikovo adresirale na ona pisatelja, ki sta leta 1866. prenaredila lastno pisavo Prešernovo, to je čisto naravno, kakor tudivsacega, ki jih praša:   zakaj   da prav tisti,   ki nedavno so na priliko   pisali  niso,   potem   nejso,   zdaj   pa   pisarijo n i j s o,  napotujejo   na izvirnike   same.    Abcedarija gola je že staro zakletstvo slovenskih Kranjcev,  kakor nam pričuje ona glasovita abcedarska vojska iz 1.1832., ktero je Kopitar končal s znanoizreko: „quotiescum-que certo — —. Pavlihov oče pa bi gotovo svetu bolje ustrezal,   da  bi   svojo  „učenost"   na   drugem   mestu prodajal, da ne bi treba bilo „Pravniku" popravljati mu njegovih prevodov.
v
— (Ze danes vidimo, kako v soboto v gledišče) vse vre, kar le more, ker se bode prvikrat predstavljala željno pričakovana narodna opereta „Gorenski slavček" na korist siromakom naDolenskem in Notranjskem. Pričela se bode dobrodelna predstava s prologom, ki ga je zložila gospa Lujiza Pesjakova in ga bode govorila gospodičina Podkrajšekova, končala pa s produkcijami našega „Sokola". Part „slav-čeka" je drage volje prevzela gospodičina Kosova namesti D. 6. Besede (libreto) opereti so že zdaj na prodaj v knjigoprodajalnici g. Klerra, na večer predstave pa pri kaši po 20 kr. Posestniki lož, ki ta večer morebiti ne pridejo v gledišče, so naprošeni, naj jih dobrodelnemu namenu prepustijo.
—  {Mnogoslavjena gospodičina Janka Stojakovičeva) iz Zagreba prisedši in v Trst potovaje, da danes zvečer v reduti na glasoviru koncert, v kterem bode pel tudi naš sloveči gosp. Fr. Gerbic.
—  {Prijatlom cvetlic) naznanjamo, da izvrstni ljubljanski vrtnar g. Ermak6ra razstavlja dozdaj naprej svoje cvetlice v steklenici, ki je ima na vrtu svojem za nunami v Gradišči. Vsacemu je ogled jako okusne te razstave prost brez plače.
IV. zapisnik milodarov za stradajoče Dolence in
Notranjce.
Gosp. Ivaji Macak, zemljemerec v Tolminu 2 gld.^ gosp. župnik Šlibar iz Dupljanske lokalije 16 gld.
138