Pavel Keller: 9. nadaljevanje. *6 Roman iz gozdov. Poslovenil dr. lvan Doi-nik. To je bila gostilna pri »Grozdu«, ki je gorelai Tim je pridirjal za menoj, tudi Padovka in žalibog tudi oba psa, ki sta brezumno lajala. Zastonj sem poskusal, da bi ju zapodil nazaj domov. Padovka, ki sem ji velel, naj ujame pasji mrcini in ju spravi domov, je segla po dakelnu, pri tem pa se spoteknala nad pudelnom ter se vrešče zakotalila po polcdenelem bregu navzdol. Tim se je smejal na vse grlo; mcni pa ni bilo pri srcu, da bi se smejal. , i ¦ Med tem je odbilo v zvoniku plat zvona, straHotno je zatrobil gasilski rog, tu in tam nam je vcter vrgel nasproti nekaj razburjenib človeških krikov. ¦*"' ¦ »Grozd«! Ne, saj ni gorelo pri »Grozdu«! Goreti je moralo vi.e gori na scverncm pobočju. Žaga! Prestrašil sem sc. Kdo je zažgai? Strela? — Ali — ali pa —? Prišla mi jo v misel ko.a na barju. »Žagarja naj vzame hudič!« je bila rekla skrivnostna starka. In Grčar je bil pijan. »Hitreje, Tim, hitreje!« Spodaj v zametu je ležala Padovka, tulila, da si je polomila noge, nato pa je dirjala za nama. Na cesti v vasi so se spešili ljudje s škafi vode. Vsi so bili zelo razburjeni. »Kje gori?« / »Na žagi!« Torej le res! I_malu smo bili pri pogorišču. Velika hiša jo stala tam še ncpoškodovana, toda gorela je žaga in prostorna kolnica z zalogo lesa. Ogenj je kar, žrl suhe deske, lilode in treske in je v kratkem času in hitro cpravil. K srei.i je gnal južni veter žcrjavico na zasneženo severno pobočje in dež jo pokril hišo s svojimi curki. Zvežena brizgalnica, ki je bila malo vcčja kot igrača, bi ne bila ni5 opravila. Vendar pa je delala, in vaščani so stali v dolgi verigi do vaškcga ribnika, 'kjer so bili pre-< bili led. Sfcozi verigo .loveških rok so šli polni in praznl škafi sem in tja. V tej verigi so stali Erika Grubelnik, nadu.itelj in tudi Malčka od »Grozda«. To dekle je stalo tam v dežju in viharju v sami domači obleki. Kakršni je priletela novica o nesreči na uho, taka je pianila kvišku in odhitela iz bi_e. ¦ »Ali ste vi, Malčka?« »Da.« vGospodična Malčka, takoj mi pojdite domov. Prehladili se boste in zboleli!« »Ne morem!« »Naj stopim jaz na vaše mesto!« »Pojdite rajši više gori k ribniku; tam jih manjka —« »Topleje se morate obleči!« Meni nič tebi nič sem jo potismil iz vrste in gtopil na njeno mesto. Tedaj mi jo pošepetala na uho: »Moj Bog, ljudje trdijo, da je storil to stari GrCar, In jaz sem mu dala žganja!« »Tega nihče ne more trditi. Pojdite vendar domov in lezite v posteljo!« »Ne m.rem!« Odbitela je od mene, gori pr.ti ribniku. Škafi so šli sem in tja. Ogenj je vzplamtel do vrba. Na daleč je razsvetlil no., vrgel grozljivo Iuč na črne gozdove, ki so se zvijali v viharju, splašil hiše iz nočnega spanja, da se je zdelo, da gledajo sedaj vse hiše s svojimi belimi obrazi in z očmi, ki se iskre v grozi, da mora ena izmed njih umreti na grmadi. Boltežar je kak.r poveljnik hodil sem in tja in dajal deset koristnih in sto n.koristnib povelj. Tedaj je vreščavo zavpil glas: »Tonče! Tonče!« Bil je stari žagar, ki je klical. Klical je sina. »Tonče! Tonce! Tonče!« Sina pa ni bilo nikjer. Nato je prišel nemir med ljudi. »Grčarja prihajata!« Res, bila sta Grčar in njegova žena. Žagar je planil proti njima. »Kje je Tonče? Kje je moj fant?« »Ne veva!« »Ne vesta, mrcini beraški?« »Ta dva sta zažgala!« je zavpila neka ženska. »Vrzita ju no v ogenj!« Halo! In tedaj se je utrgal plaz! »Vrzite ju v ogenj, požigalca! Grčarica je vešča! Vrzite jo v ogenj!« »Gospod Boltežar!« Boltežar je privihral. »Gospod Boltežar, vi kot uradnd predstojnik morate preprečiti, da se ne zgodi nesreča, da se ne zgodi Ijudska sodba!« »Vrzite ju v ogenj!« Trop ljudi je obstopil Grčarja. Pohitela sva z Boltežarjem tja, tudi nadučitelj in Erika sta pritekla. »V imenu postave — naj se nobeden ne gane!« je zatulil Boltežar. Res so ga poslušali. Stali so mirno kakof vojaki. »Prostor!« Umaknili so se. Boltežar je stopil prod Grčarja. »Oba moram zapreti. V imenu postave! Birič! Župan! Zapriseženi možje!« Prišli so štirje možje. Eden izmed ujih je imel na glavi uradno čepico in sabljo ob boku. Boltežar je zapovedal: »Ta-le dva oba v zapor! Moža peljite v gasilni dom, žensko pa v graščino in jo zaprite v klet za premog! Ali ste razumeli?« »Smo!« »Tako je ta stvar opravljena. Na delo zopet! Gasit!« »Gospod predstojnik!« »Kaj hočete?« »Gospod predstojnik, saj jaz vendar nisem storil tega; saj sem vendar stari Grčar!« »Tiho! — Odpeljite ga!« Grčarja so pograbili in ga vlefkli proč. Ženska se je branila, mahala okrog sebe, praskala in pljuvala. Dva močna moška sta jo pograbila in jo s silo vlekla proč. Halo, pa se je znova začelo grdo zmerjanje, in vsi &o silili za prijetima ter hoteli, da ju sprem- ljejo. Toda vse kričanjo je pregrmel Boltežarjcv mogočni glas: »Tu ostanite! Kdor bo šel od ognja, bo ikaznovan!« In ustali so vai. Zopet so se postavili v vrsto, topet so romali škafi sem in tja. Stal sem sredi med njimi. Vedel scm dobro, da naše delo nima prav nobenega pomena; kajti hiša zaradi svoje lege ni bila v nevarnosti, žaga pa je bila tako ali tako izgubljena, delati pa s tako smešno majhno brizgalno res ni imelo smisla. Seveda pa sem jztrajal. ..« Cez kaki dve uri so plameni skoraj nena(loma začeli pojemati, ostali so le škripajoči kupi žerjavice še, iz katerib je tu pa tam švignil plamen. Poleg tega je za.el liti dež kakor iz ftkafa, tako da je rekel Boltežar ljudem: »Sedaj labko odidete domov! Le straža naj pstane pri ognju!« Tedaj se jib. je urno večina pobrala domov. Jaz sem ostal še na dvorišču. Poleg mene je stala Erika Grubelnik. »To je bil največji doživljaj v mojem življenju,« je rekla. »Kaj takega ne vidi človek v velikem mestu.« »Vi mislite to silno grozo, to slikovitost.« »In vse, kar se godi z ljudmi!« »Tonče! Tonče! Tonče!« »Ali ga slišite — venomer išče sina. Išče ga v hiši, po dvorišču, pri pogorišču; na cesti v vasi vpije za njim.« »Res, kje le je Tonče? Saj bi vendar moral biti tukaj!« »Tonče! Ton.e!« Po raztajanih sneženih kalužah je prišel žagar čez dvorišče. »Gospod Belčar,« sem rekel, »vašega sina ne bo v vasi.« »Odšel je bil kam od doma,« je pristavila Erika. »Od doma,« je blebetal stari, »od doma! Saj mi vendar ni, saj mi vendar ni zažgal on, Tonče?« »Gospod Belčar, prepričan sem, da je treščilo v žago in da je zažgala strela —« »Strela —«, se je bripavo zasmejal, »strela! Lepa strela to! Jaz že vem — že vem — ikakšna atrela je bila to —« Oddrsal je od naju in zopet začel klicati: »Tonče! Tonče!« »Grozno!« je refcla Erika in se nenadoma spustlla v jcuk. »To nesrečno sanikanje —« »Erika!« sem rekel strogo, »ne govorite več te neumnosti! Prepametni ste, da bi govordli kaj takega. Naše nedolžno s&nkanje s temi tragedijami, katerih ikorenine so mnogo globlje, prav nlč nima opraviti.« Peljal sem jo z dvorišča na cesto. Tedaj sva zagledala žensko, iki je slonela na plotu na oni strani ceste. Šipčeva Lizika. Na njo ves ta večer nisem mislil. »Liziika, Ikaj pa delate tukaj?« Pogledala naju je z blodnimi o.mi. »Ali je on — ali je on — ali je on zažgal? Zakaj pa ga (kli.e oče fcar naprej?« »Lizika, kdo je zažgal, tega nihče ne ve. Jaz mislim, da je udarila v žago strela.« »Strela? Ne!« »Lizika, pojdite domov. Škoda vas je za Tod' četa!« »Škoda?« je trudno ponovila. »Že lahko res! Če on zaradi take dekline —« Vrata pri štacuni so se odprla. Na prag je stopila Lizikina mati. »Ali je že zopet zunaj? Petkrat sem že šla po njo. Moj Bog, taka nesre.a!« Brez svoje volje je odšla deklica v hišo. Mati nama je refcla: >Danes kar ni šla od okna, vedno je gledala, kdaj se bo prisankal Tonče mimo. Zato je prcpozno šla gori b križu. VeCna luč je ugasnila, in tako je prišla nesreča. Toda ne pravite nikomur. tega!« »Ali luč sedaj zppet gori?« »Gori!« je rekla žena in si pokrila z rokami obraz. Sedmo poglavje. Najtemnejšl gozd. Prišel nama je naproti nadu.itelj in je prevzel Eriko. Nato sem taval sam domov. Prikorakal sem mimo gasilnega doma. Malo poslopjc je stalo tik pri cesti. V njctn je bila sbranjena brizgalna, hišico pa so ob priložnosti rabili tudi za zapor, in če je kak človek izvršil v dolini samomor ali sploh kako nenadoma umrl, so ga položili na mrtvaški oder v tem poslopju. Tu notri je sedaj zaprt sedel stari Grčar. Potrkal sem na malo, zamreženo okence. »He, Grčar! Ali me slišite?« »Kdo me kliče? Ali ste vi, gospod Hubert?« »Jaz!« »Gospod Hubert, jaz nisem zažgal; jaz sem vendar stari Grčar.« »Da, Grčar, verjamem vam!« ;Tedaj je glasno zaihtel. »Ali vas zebe, Grčar?« »Zebe me. Cisto premočcn sem.« »Naročil bom, naj vam prineso odejo. Počat.ajte nekoliko časa!« »Gospod Hubert!« »Kaj hofete?« Pri okehcu se je prikazal njegov sršasti ob- X\ raz. Bil jo grozen ta obraz, ko je zrl lako skozi omrežje. »Gospod Hubert! Moja stara je zažgala —« »Kdo? Vaša žena?« .... »Ona. Premislil sem.« ~~''' »Grčar! Ali ste še vedno pijani?« »Ne! Res je! Premislil sem!« Za hip scm stal tam molče. Nato sem mu zaklical: ~ ,' " »Počakajtc! Vrnem se.« Hitel sem nazaj k pogorišču. Tam je Boltežar že vedno korakal sem in tja. Nekaj mož je stražilo pri zoglcnelem, kadcčem se kupu podrtij. Poljal sem Boltcžarja na stran in mu pripovedoval, da sem bil pri gasilnem domu in da sem govoril z Grčarjem. »Prepovedano je govoriti z ujetniki brcz dovoljcnja!« je rckel uradno strogo. »Vcm, gospod Boltežar. Morebiti pa boste le veseli, ko boste izvedeli, kar sem slišal jaz. Najprej pa: Grčarja zebe!« »Naj ga zebe!« Dalje sledi.