SREČATI SE Z BRATI
IZ AMERIKE JE TRNO VESELO str. 5
Z MOTORA NA ODER str. 8
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 21. marca 2002  Leto XII, št. 6

Oriszentpčter: odprt nacionalni park Orseg
Da bi se lahko pogovarjali s prenosnim telefonom
Premier Viktor Orban je v Oriszentpetru v petek, 8. marca odprl nacionalni park Orseg, v katerem je 44 naselij, tudi vse po-rabske vasi. Na zelo dobro obiskani slovesnosti se je zvrstilo več govornikov, ki so drug za drugim poudarjali pomen narodnih parkov na Madžarskem, od prvega hortobaškega do tega v Orsegu. Poslanec Zsolt Nemeth je pomen nacionalnega parka ob meji primerjal s pomenom nove železniške povezave med Madžarsko in Slovenijo. Povedal je tudi, da se z nacionalnim parkom uresničuje želja prebivalcev, ki tu živijo, kajti s tem so se hkrati - tako poslanec - odločili za kakovostnejši razvoj in ohranitev naravnih in drugih značilnosti v pokrajini.
Ministrski predsednik Viktor Orban ocenjuje, da je Madžarska sposobna ohraniti svoja naravna bogastva, čeprav se s tem ne loteva preproste naloge. Premier je poudaril, da bodo nacionalni parki ena najpomembnejših sestavin madžarskega gospodarstva v 21. stoletju. Ta v Orsegu pa bo tudi dejavnik sodelovanja s Slovenijo, je povedal dobro (in predvolilno) razpoložen ministrski predsednik.
V Oriszentpetru so pripravili razstavo domače obrti, denimo iz slame, lončarka pa je pokazala, kako nastane posoda iz gline. Nekaj dni prej pa so v sombo-telskem muzeju Savaria odprl) razstavo, ki prikazuje naravne in kulturne značilnosti Orsega in Porabja.
Do sem pišemo o protokolarnem dogajanju v Oriszentpetru, medtem ko nacionalni park s svojimi pravili močno posega v ravnanje prebivalcev, ki v njem živijo. Prebivalci so ponosni na ljudsko arhitekturo v neokrnjeni naravi, na rastline, ki drugje ne rastejo pa tudi na živalski
svet, toda ljudje morajo in želijo živeti primemo siceršnji razvojni stopnji in ravni v okoljih, kjer ni te vrste omejitev. Država bo namenjala denar za sofinanciranje, če se bodo kmetje odločili za pridelovanje lanu ali bodo pripravljeni pokositi travnik z ročno košnjo. Morda bodo lahko dražje prodali nekatere kmetijske pridelke in sadje, če bodo zrasli na njivah brez umetnih gnojil in kemijskih zaščitnih sredstev.
Nacionalni park je v prihodnosti razvojna prednost za Porabje, čeprav prihajajo iz slovenskih krajev načelna in konkretna opozorila, da vse ni tako, kakor bi naj bilo. Tako je nesprejemljivo, da država govori o nacionalnem parku Orseg, nikjer pa ne omenja Porabja, čeprav so na lično vabilo tokrat pravilno napisali, da bo v kulturnem programu nastopila gomjeseniška slovenska plesna skupina s po-rabskimi slovenskimi plesi. Torej ne gre za tako zelo znanstveno ustaljen (in nespremenljiv) termin Vendvidek/Vendska krajina, kakor se vse pogosteje uporablja v različnih publikacijah (tudi v zloženki o nacionalnem parku) in na prospektih za Porabje (Rabavidek) neustrezen izraz.
Očitne in zaskrbljujoče so razlike v stopnji gospodarskega razvoja, kjer Porabje zaostaja za Orsegom. In »pojasnilo« naslova: kako naj na Gornjem Seniku razumejo ali sprejmejo odločitev vodstva nacionalnega parka, da ne dovoli postavitve pretvornika, ki bi omogočal telefoniranje s prenosnimi telefoni. S tovrstnimi potezami vodstvo ne bo ustvarilo dobrega sožitja med prebivalstvom in naravo v nacionalnem parku.
Ernest Ružič
2
Meja, ki ločuje in združuje/A hatar, amely elvalaszt es osszekot
Med 4. in 8. marcem je Univerza v Pčcsu že drugič organizirala »Znanstvene dneve v času cvetenja man-dljevcev/Mandulaviragzasi tudomanyos napok«. V okviru tega so potekale posamezne konference na različne teme z udeležbo strokovnjakov iz različnih znanstvenih disciplin. 5. marca je potekal znanstveni posvet z naslovom »Meja, ki lo-
čuje in združuje«. Predavatelji so v svojih predavanjih analizirali položaj območij na obeh straneh madžars-ko-slovenske meje v preteklosti in danes z več vidikov (prikaz zgodovine, javna uprava v preteklosti, etnični položaj, promet, legalni in ilegalni prestopniki meje, turizem, čezmejni stiki itd.). Čezmejne stike obmejnih območij med slovenskimi
vasmi v Porabju in na Goričkem sta predstavili Marija Kozar Mukič, višja kustosinja, etnologinja Muzeja Sa-varia v Szombathelyu in Katarina M. Hirnok, znanstvena sodelavka Inštituta za narodnostna vprašanjavLjub-ljani. Katarina M. Hirnok je v svojem uvodnem referatu analizirala tendence po oviranju in spodbujanju čezmejnih stikov porabskih
Slovencev pol. 1920. Marija Kozar Mukič pa je predstavila kulturno in politično organiziranost porabskih Slovencev zlasti po 1.1990.
»Predstavitev in analiza območij na madžars-ko-slovenski meji z več zornih kotov lahko prispeva k obnovitvi prejšnjih gospo-darskih in osebnih stikov ter k ponovni povezanosti
razdraženih pokrajin,«so med drugim napisali organizatorji o predstavitvi teme znanstvenega posveta v programu. Zanimivo bi bilo zvedeti tudi stališče prebivalcev (ne glede na narodnostno pripadnost) obmejnih območij o tem, kako so živeli in živijo ob meji oziroma z mejo.
KMH
Vloga porabskih Slovencev v prekomejnem povezovanju
(Povzetek predavanja Katarine M. Hirnok) Glede na značilnosti (čas nastanka, fizična-geografska podoba, družbenoekonomska razvitost, intenzivnost pretoka ljudi, blaga, informacij itd.), po katerih se obmejna območja med Slovenijo in onstran meje, kjer živijo Slovenci, razlikujejo, lahko uvrščamo obmejno območje med Porabjem (Madžarska) in Goričkim (Prekmurje) med najmlajše, zaradi svoje zaprtosti in večdesetletne odrezanosti od matične države Slovenije najmanj odprto in najmanj razvito. Na zaprtost in nerazvitost Porabja in na oviranje čezmejnih stikov so vplivali predvsem izoliranost Porabja, zaprtost državne meje; značilnosti poselitvenega območja, šibka številčnost prebivalstva; gospodarska nerazvitost, perifer-nost območja; šibka mreža manjšinskih izobraževalnih ustanov ter pomanjkanje manjšinskih izobražencev; neustrezna pravna zaščita in slaba infrastruktura.
Med dejavnike, ki vplivajo na pospeševanje prekomejnega sodelovanja, lahko štejemo: postopno odpiranje obmejnega območja (odprtje meddržavnega mejnega prehoda Mar-tinje-Gomji Senik 1.1992, načrtovan mejni prehod Čepin-ci-Verica), izboljšanje prometne infrastrukture na obeh straneh meje; kulturno in politično organiziranost Slovencev po 1.1990; dobre odnose med Madžarsko in Slovenijo na državni ravni in na ravni obmejnih območij. O medsebojnem oziroma čezmejnem sodelovanju med porabskimi lokalnimi samoupravami in občinami na Goričkem lahko govorimo šele od odprtja mejnega prehoda Martinje-Gomji Senik. Na nekaterih področjih (npr. gospodarstvo, turizem; kultura in izobraževanje; šport, neformalni stiki) se že kažejo določeni rezultati.
Ena izmed sklepnih ugotovitev je, da so novi procesi in nove možnosti nedvomno mobilizirali obmejna območja na obeh straneh meje, toda neugodnosti obmejnih območij ni moč preseči v takem kratkem časovnem obdobju. Dolgoročni načrti razvijanja obmejnih območij in medsebojnega sodelovanja bi prav gotovo prispevali k temu, da bi obmejna območja postala organski del potencialne evroregije s središči na Goričkem in v Porabju.
Vpliv meje na življenje v Porabju
(Povzetek predavanja Marije Kozar)
Po trianonski mirovni pogodbi jih je od prejšnjih 80 vasi ostalo v monoštrskem okraju 37. K tem so priključili še tri iz bivšega murskosoboškega okraja. Zaradi tega so okraj 1.1924 preimenovali v „Monoštrsko-mur-skosoboški okraj”. Zaradi priključitve nekaterih vasi k Jugoslaviji in Avstriji so bili preurejeni tudi notariati. Gornji Senik je ostal sedež notariata, ki so mu pripadali samo Ritkarovci. Matjašev-ci, Trdkova, Čepinci in Markovci so spadali k Sloveniji (Jugoslaviji). V števanovs-kem notariatu so ostale vasi Andovci, Verica in Otkovci. Sakalovce in Slovensko ves so priključili k Dolnjemu Seniku. Pred Trianonom je gornjeseniška župnija obsegala še vasi Martinje, Trd-kovo in Čepince, ki ser danes v Sloveniji. Ritkarovci so do leta 1919 pripadali župniji Veliki Dolenci.
Dražavna meja je oteževala tudi življenje prebivalcev Porabja. Zaradi tega so tihotapili. Mali švercarge peš, veuki švercarge pa z vozom. Največ vrst blaga so pritihotapili iz Avstrije na Madžarsko (sladkor v stožcih, sol, saharin, kremen, posodo, podplate, petrolej, obleke, modrotisk, predpasnike in razno orodje). V Avstrijo so spravljali milo, meso, kokoši, prašiče, jajca ter vino v sodih. (Sode so kotalili po gozdu čez mejo da in nazaj ali pa so peljali
čez - skrito med gnojem, senom ipd. - z vozom, nazaj pa splavili po Rabi.) Z madžarske strani je šlo vjugosla-vijo največ tobaka (dohan-ski švercarge), predvsem v zameno za sveže meso. Od tam so prinašali delenove rute, moške srajce, metrsko blago in žganje.
Porabski Slovenci so desetletja - od 50. do 80. let 20. stoletja - živeli izolirani v trikotniku med železno zaveso in avstrijsko ter jugoslovansko mejo. „Železna zavesa ” je bila sestavljena sprva iz žičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in iz kontrolnih pasov znotraj države. Tehnično so jo opremili v 50-100 metrov širokem pasu, ki so ga podržavili.
Preoran mejni pas je bil za minskim poljem, ki je bilo med žičnato ograjo (1,5 m visoka žica na lesenih drogovih v dveh vrstah). Mejni pas so preorali in skoraj vsak dan poravnali z grabljami. Oranje, brananje in pletev so pomenili za vaščane možnost zaposlitve, čeprav pod nadzorom graničarjev.
Območje 50-500 metrov od meje so imenovali »obmejni pas”, 15 kilometrov do meje pa je bilo »obmejno območje”. Sem je bilo dovoljeno vstopiti le s posebnim dovoljenjem, ki so ga morali imeti tudi tisti, ki so tu hoteli graditi hiše.
Leta 1956 so na madžar-sko-jugoslovanski meji odstranili mine in žičnato ograjo, na avstrijski strani pa je še ostala žičnata ograja. Ob začetku sedemdesetih let je »železna zavesa” postala manj zavarovana, zamenjala jo je ograja s šibkim tokom. 1. avgusta 1989 pa so jo dokončno odstranili.
Porabski Slovenci so se kot Slovenci s svojo materinščino lahko vključevali v javno življenje šele po drugi svetovni vojni. Politična in kulturna organizacija Demokratična zveza južnih Slovanov na Madžarskem -ki je zastopala tudi interese Slovencev - je delovala od 1947 do 1990. Leta 1990 je bila na Gornjem Seniku ustanovljena Zveza Slovencev na Madžarskem. Na volitvah leta 1994 so tudi Slovenci na Madžarskem dobili možnost, da ob krajevnih samoupravah ustanovijo tudi manjšinske samouprave in Državno slovensko samoupravo.
K sodelovanju ljudi, vasi, mest in ljudstev na obeh straneh meje lahko privedejo - razen delovanja političnih in kultunih organizacij -neposredni stiki med sorodniki, družinami in posamezniki. Zaradi tega je treba odpreti čim več mejnih prehodov oziroma odpraviti meje z vstopom Slovenije in Madžarske v Evropsko unijo.
Porabje, 21. marca 2002
3
Spomin! na vüzem
Papiri pripovejdajo
Sinički božji grob
Božji grob v cerkvaj je pod stranski (mellék) oltarom ali v stranski kapejli. Leko sé vidi samo na veuki petek. Té grobovi tak škejo vögledati kak pravi Kristošov grob v Jeružalemi. Tam, na brejgi Kalvarija v skali, so meli cintor tistoga cajta. Grobovi so v skalo bili nutvrezani, kak kakšne kuče. Najprva je človek staupo v préklet (vežo),
dojnamalo, kak bi vögledo, naredo pa je tišlar Jožef Korpič iz Slovenske vesi. Lejs so v vesi vküpdali: držina Po-llák, Judt, Potecz, Fiedler in * Hendler. V zgodovini fare je zapisano: »od bautoša Alajo-ša Reinka so vse vkraj vzeli, ka so ga za kulaka meli. Un je dunk pravo, ka dá deske, kelko tarbej. Vnoči smo s poda dojznosili deské, nej
po tistom pa v malo ižo. Tü so meli pri štem iz skale vö-vrezano stolico kak kakšno grüške. Tü je ležo z lijenom pokrili pokojni. Grob je biu zaprejti z veuki, kraugli kamnom. Gda so 1010. Prišli mohamedanci v Jeruža-lem so Kristošov grob doj-razrüšili. Po tistom so edno kapejlo zozidali tam pa pos-netek (másolat) groba. Tau so vidli prauškarge pa so v Evropi po cerkvaj tö začnili postavlali božje grobove. Na veuki petek so nesli božje tejlo v božji grob oprvim frančiškani, po tistom križ, na slejdnje pa kip (szobor) mrtvoga Kristuša.
Na Dolenjom Siniki je božji grob tö tak pofarbani, liki če bi biu iz kamla, iz skale. Na steni so rdeče glažojnate krugle, v Steraj so svejče. Božji grob je dau obnauvili gospaud plebanoš Béla Tö-rök na vüzenek 1950. leta. Téježeprej 100 lejt star biu, pa iz cügla zozidani. Gospaud Török so v Pešti küpli Kristošov kip za 250 forintov, krugle pa po 80 forintov. Oltar so začnili zidati en mejsec pred vüzmom. Varaši tišlar Ferenc Makoš je
ka bi policaji vidli, ka kulak deske dá popi.” Dva srcá je vövrezo Ödön Petrovič, po-farbo pa tišlar Makoš. Na vüzenek so zgotovili. Prispevek in fotografija:
Marija Kozar
Števanovska dramska skupina že več kak edno leto dela. Včijo sé že drugo igro, stero na vüzenski pondej-lak notapokažejo v domanjoj vesi.
Skupino je velka čest za-ojdla, 10. marciuša so je pozvali v Bogoj ino, ka bi svojo staro igro predstavila Iz Bo-gojine so lani v Števanovci nastopili folkloristi in tam so vidli tau igro. Etak so ziskali Slovensko zvezo, da bi Števanovčare prosili za nastop. Skupina sé je z veseljem pripravila na te nastop pa smo sé napotili v lepo Bo-gojino. Malo smo si pred nastopom poglednili ves, lejpo cirkev pa smo Prišli do kulturnoga doma, gde so nas želo lepo sprejeli.
Približava sé vüzem. Na völko soboto je skorok vsigdar lejpi cajt, sonce lepau sije, istino, ka je zatok še nej vrauče pa veter tö vsigdar piše. Mama vtjüp spatjiva šonko, djajca, krü pa gren v korblac pa svečat nese. Dja pa Oča pa v tjünj a sediva pa vö na okno gledava, kak ženske nesejo svečat mesau v cirkev. Vejndrik je nej tak völka Sobota minaula, ka bi Oča nej o tejm gunčo, kakšen veltji odjen je bijo gnauksvejta v Slovenski vesi.
Zgodilo sé je 1954. leta. Te je vüzem bole tjesnau bila kak Zdaj, lj. apriliša je völka Sobota bila. Kak vsigdar, te je tö veter pijo, gda je odjen vövdaro kaulek 10. vöre pri Spaudnji Špajnini Nani. Ona je štje ram mejla s slamov pokrito, zatok je fejs gorelo. Völtji plameni so skorok do neba segali, veter je pa od rama do rama neso planine. Za par minutov je skorok pau vesi gorelo. Goreli so tisti rami, steri so s slamov bili pokriti. Štirdje rami so cejlak dolazgoreli, prejdjan pa zad-jen tö. Špajnina Nanina, Küplen Kalmana, Matánamoga Ferina pa Čalona. Tisti, steri so samo zadjen ram meli s slamov pokrito, so malo bola srečni bili. Zadjen ram je zgoro pri Šau-štarni, Köveüni, Glažojndni,
Program so zaklüčili z našo igrov, ki je lejpi uspeh (si-ker) mejla. Deca in odrasli so sé iz srca smejali pa
Dütjini pa Šklauštjini. Kak mala čüda je bila, dapa tiste rame, dej so parčnje (opeko) meli, tiste je odjen vönjau, tam sé je nej mogo zgrabiti.
Cejla ves je brž vtjüprilatejla. Eni so gasili, drüdji so vöpat-jivali iz ramov, steri so goreli
ali pa maro branili. Prišli so gasilci z vesi, zVaraša pa z Krmedina, sodactje pa štje delavci s ciglenca tö. Z Maudinca so tö vidli, ka ves gori. Od tistec so tö steli gasilci pridti gasiL Tam so stali pri Rabi, dapa... sodactje so je nej prejk pistili.
Nika je nej pomagale, ka je gnauk začnilo goreti, tisto je zgo-
ploskali. Leko povejmo, ka smo sé lepo »vküp segreli«. Leko ka je k tomi malo vcuj pomagalo dobra vino tü, ka smo spili v lejpoj gostilni z dobrimi spoznance prijatelji. Te nastop je Števanovčare eške bola nav-dušo, sé eške z vekšim veseljem pripravlajo na nauvo igro, premiero. Zavalijo sé pa Slovenski zvezi, da njim je tau paut organizirala pa plačala.
I. Barber
relo. Gda je odjen do Šklauštjini prišo, te so sé gasilci tak branili, ka so sausadni slamna-tni Plejfcini ram z mokro ponjavov dolapokrili. Pa sé je te stavilo. Te je že kaulek Popodneva dvej vöra bila. Štiri vöre je trpelo. Štiri vöre so lidje nika
nej, ali samo malo mogli prauti djati, ka jim odjen vse ne uniči, ka so v cejlom živlenji vtjüp-sprajli, gorazozidati. Gasilci so štje cejlo nauč stražlli, ka tü pa tam je štje zatok odjen vnoči pá vövdaro. Dapa že nej mauč emo. Na drüdji den je dosta lidi prišlo s sausedne vesi, ka so gledali, ka sé je Zgodilo.
Potistim sé je pa začnilo nauvo delo tistim, steri so zgoreli. Eni so na cejla nauvoga ram zozidali, eni so samo strejo vömenili. Gejla ves je vtjüpprijala, štje sodactje tö. Vsakši je pomago, gda so kaj delali. Pa na djesen je tisti devet ramov, steri so zgoreli, na nauva stalo. Zakoj je odjen vövdaro? Dosta vse so gunčali. Prej šonka sé je tjüjala na špajati, vrelo je, je dolatjipalo notra v odjen pa sé je tista masna voda vužgala. Ka je istino bilau, tau samo tisti vejo, gde sé je Zgodilo.
Gda mi tau Oča taguči, tak Vidim nanjem, ka sé štje Zdaj tak spaumni na tau, kak če bi včera bilau. Dja pa od leta do leta tak poslüšam tau zgodbo, kak če bi štje nikdar nej čüla.
Dočas do konca vse vözguči-mo, že mama pride domau iz cirkvi, prinese posvečano šonko, ka je nigdar nej tak dobra kak na vüzem, pa stero, kak je pri našoj držini šega, samo v nedelo Zazrankoma kauštamo.
B. Korpič
Dramska skupina iz Števanovec v Bogojini
Porabje, 21. marca 2002
4
Ob 80-letttiči škofa dr. Jožefa Smeja
Sin duha Slovenske krajine...
... je naslovnega škofa dr. Jožefa Smeja na slovesnosti v mariborski Univerzitetni knjižnici označil dr. Stanko Zver, župnik v jubilantovem rojstnem kraju Bogojini.
V mariborski Univerzitetni knjižnici je do 15. aprila odprta razstava del ob 80. obletnici pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja, rojenega 15. februarja 1922 v Bogojini. Razstavo je pripravil Drago Sobočan, absolvent Teološke fakultete Ljubljana, enota Maribor, odprl jo je škof dr. Franc Kramberger, za prijetno popestritev pa je poskrbel moški zbor cerkve svetega Nikolaja iz Murske Sobote. Na slovesnost so prišli tako jubilantovi rojaki iz Bogojine pa Sobočani, in lepo število gostov iz Maribora in Ljubljane. Avtor razstave Drago Sobočan je v zloženko zapisal, da sodi škof dr. Jožef Smej med vidne slovenske ustvarjalce na več področjih. Piše pesmi in prozo, ob tem tudi prevaja literarna, strokovna in
znanstvena dela iz številnih jezikov: latinščine, grščine, hebrejščine, francoščine,
nemščine in madžarščine. Z vsem nam je jubilant velik vzgled, saj je prag pisanja prestopil že v četrtem razredu osnovne šole z dvema spisoma: Moj zajček in Zvončki na dedkovem grobu. Jubilant ob tem pravi: »Splošna trditev, da cerkev prej poraja svetnike kot pa pisatelje in druge umetnike, pravzaprav ni tako tragična.« Škof dr. Franc Kramberger pa: »Ime Jožef Smej se bo v zgodovini Prekmu-
rja bleščalo med imeni zaslužnih mož, kakor so Mik-loš Kuzmič, Jožef Košič,
Franc Ivanocy, Jožef Klekl st. in drugi.«
Na razstavi so prikazani izvirni znanstveni članki, pregledni znanstveni članki, umetniški sestavki, strokovna monografija, magistrsko delo, doktorska disertacija, umetniška dela, uredniško in prevajalsko delo. Med umetniškimi izstopa roman Po sledovih zlatega peresa o Miklošu Kuzmiču, zelo pisana pa je tudi prevajalska bera, deni-
mo prevod romana Geze Gardonyija Atila, bič božji. Škof dr. Jožef Smej je desetletja povezan tudi z Madžarsko (v Sobmotelu je bil 8. decembra 1944 posvečen v duhovnika) in porabskimi Slovenci.
»Moram reči, da ne mine dan, da ne bi mislil na naše
drago Porabje. Prav zdaj pišem o dr. Mirku Lenaršiču, ki je bil župnik na Dolnjem Seniku, umrl pa je v Nyo-geru. Dobil sem pozdrave iz Porabja, od gospe Vere Gaš-par z Gornjega Senika, gospe Irene Pavlič iz Budimpešte, govoril sem z gospo-
dom Francekom Mukičem in ravnokar sem slišal tudi, da je umrla njegove gospe mati. Reči moram, da bom molil zanjo, ker mi je gospa Marija Kozar-Mukič večkrat govorila o njej. Vesel sem, da sem se lahko vedno udeležil tamkajšnjih slovesnosti. Na zadnje sem bil v
Števanovcih, na pogrebu gospoda župnika Štefana Totba,« je v krajšem pogovoru dejal gospod škof, dr.Jožef Smej.
Tudi uredništvo Porabja se pridružuje čestitkam in dobrim željam ob jubileju!
eR
Istinske Življenjske Zgodbe
Mali Janček (2)
Lejta so brž šte edna za drugo pa je mali Janček že šest lejt star grato. Roditeli so ga v šaulo dali, trno dobra sé je včijo. Vsikši zra-nek, prvi kak je v šaulo išo, je išo v cerkev pa je pri meši dvoro. Stari dühovnik ma je trno rad bijo, ka je tak vrli ino Vören bijo.
Osem klasov je vözopojdo, so ga v gimnazijo dali, tam sé je tö trno dobra včiu. Gda je za štiri lejt mantra dola-djau, je svojoga staroga dü-hovnika gorapoisko pa njemi pravo: »Oča dühovnik, jas mam edno velko prošnjo, če te vi tak dobri, ka te me poslünili.« Dühovnik ga gleda pa ma etak pravi: »Moj
sinek, vej pa povej mi, ka ti tvojo düšo tejži.« »Jas bi rad k frančiškanarom (ference-sek) notri staupo,« pravi on. Dühovnik ga pa pita, ka Zakoj ranč k frančiškanarom. »Jas sam vsigdar trno častijo sv. Antonina pa ščem edno mojo oblübo spunili. Fran-čiškaner mo, Kristušov srmak pa te dosta grejšni düš leko obranim od večnoga skvarjenja,« je odgo-vorijo.
Z Boga pomočjauv sé ma ^ zošikalo v tau šaulo titi, stera je v Beči bila. Za pet lejt je šaulo končo, po tistim je pa doktor teologije tö grato.
Gda je končo, je velko veselje bilau doma v vesi. Ma-juš je bijo, Marijin mejsec. Janoš sé je pripravlo prvo sveto mešo aldüvati gos-podnomi Baugi. V vesi, gde je gorraso, je ešče nigdar nej bila nauva meša. Iz cejle krajine je lüstvo vküp šlau na te velki den.
Janoš doma pri starišom v svojoj iži pri okni stoji pa z mišlenjom Baugi pa Devici Mariji hvalo da za pomauč, ka je te lejpi den zadaubo pa doživo, ka je novomešnik grato. Na dveri nakak klon-cka, sé oprejo pa mati stau-pijo v ižo, v rokej edno bejlo kaštülo držijo. Sin Janoš čüdno na mater gleda, ne
vej si premisliti, ka je Zdaj tau. Mater posadi na stolec, ona pa etak pravi: »Mo’ libleno dejte, jas sam dužna tebi nika priznati. Prva kak svojo nauvo mešo goraldü-ješ gospodnomi Baugi, moraš zvedeti, ka smo pred te-bov tak dugo lejt v skrivno-sti držali.« Pa te ma je mati vse tapripovejdala, gde pa kak ga je ona najšla eden mj vembrski den, Zazrankoma rano, gda je zvon angelsko pozdravlanje zvonijo. Pokazala ma je kaštülo, v steroj ga je najšla pa na steroj so sé ešče Zdaj poznate liture njegvoga imena: Janček. Janoš je nej Sto valati, dapa mati ma je pravla: »Tau je
pravica, tak si ti moj sinek grato, dar od Matere Bože, ka sam jas nej mejla deco.« Te glas, ka so ma nej oni krv-ni starišje, ma je trno žmetno srce naredo. Tak pravi materi: »Jas mo vas tadala tak lübo pa poštüvo, kak do etigamau pa vas prosim, vi mene tö ne odstavite, jas tadala ostanem vaš sin.«
K nauvi meši zvonijo zvo-nauvge, cerkev sé napuni. Približavle sé najsvetejši del meše. Janoš s srca prosi Jezuša naj poslüne njegvo velko prošnjo pa ma dopusti, ka najde svojo pravo mater.
Ema Sukič (sé nadaljuje)
Porabje, 21. marca 2002
5
Srečati sé z brati iz Amerike je trno veselo
Čuk Lőrincné, po domanjom strina Kodlina Miti, so Zdaj na Dolenjom Seniki doma, depa pred dugimi lejtami so na Gorenjom Seniki živeli. O tom, kašo je bilau živlenje prva ipa tam pa kaša je bila njim držina, gde je vsakši trnok rad igro na fudaj je gučala Miti neni.
»Zdaj že prejk štirideset lejt smo na Dolenjom Seniki doma. Na Gorenjom Seniki je telko žmetnejše bilau, ka smo mogli po brgaj ojdti, tü smo pa Zdaj spodik v vesi. Tü je vse fajn, depa v srcej sam ge eške itak na Gorenjom Seniki doma gé. Tau je tö istina, ka smo mi taša familija bili, ka pri nas vsikši rad dobre vole biu. Oča so igrali na fudaj pa bratke so tö igrali. No eden brat, Ven-del je nej igro, un je že po-kojni gé, dapa eške ge sam malo tö znala igrati. Če so Oča kama šli igrat, te smo mi mlajši tö vsikdar z njimi šli. Vsikši stariš svojo deklo fejs skrb ma, depa meni je tau dobra bilau, ka so Oča igrali pa gde so igrali, ta sam ge tö z njimi üšla. Tak dugo sam nej smejla tam biti kak uni, depa malo don. Istina, ka sam mejla dobroga brata, Tonina, šteri je v Ameriki, müva sva fejs vküper držala. Müva sva doma nut v ram vsikdar gnako prišla, če sva rejsan nej gnako domau prišla. Tau je trnok dobra bilau, ka smo tak veseli bili v familiji. Samo naš Oča so rano mrli, tak ka tisto velka žalost bila. Bratke so pa tö taodišli, v Merko, tak ka so trnok daleč kraj gé. Eške dva brata sam mejla tü na Vogrskom, depa Obadva sta mrla. Dva brata v Meriki sta vküper, ge pa več tü na Vogrskom nemam brata.”
• Kak je vas tisto doseglo, gda so vaši bratke odišli? Znali ste, ka odidejo? »Tonina smo znali, ka ta dé. Gda je revolucija bila, un je te v Győri delo. Domau je prišo pa od vsakšoga slo-baud vzejo. Te je tak vsikši
üšo, ka te je nej tak bilau, ka ne smejš titi. Tak calau nam je žmetno bilau, gda je odišo, ka sam ge tak batežna gratala, ka sam eške k padel! mogla ojdti. Lacina, njega smo nika nej znali, ka de un taüšo. Tau je na risausko nedelo bilau. Laci je s svojov padaškinjov, z Marikov, stera ma je Zdaj že žena gé, v krčmej biu, ka je tam veselja bila. Ge sam te vamau na Gorenjom Seniki bila. Te mi je brat pravo, ka lekar njiva drüdji den k meni prideta. Samo pridite, ge mo fejs rada, sam njima pravla.
Te, gda sam domau üšla, Laci je z bödvömi rokami mojo rokau tak fejs držo pa me je tak gledo. Ge sam tö vsikdar znak gledala pa un me je li gledo pa gledo. Un je tau znau, gda mi je tak fejs rokau držo, ka tau je slejdnje.
Na drugi den ge njija čakam pa je nej bilau. Te gnauk samo mama prišla pa pri meni Lacina iskala. Prej Lacina nin nega pa Marina tö nej. Te sam sé Včasik spakivala pa z mamov vret sam na Gorenji Senik üšla. Ranč nej po poštiji, liki po lasej sve šle, ka tak bola paulek bilau. Najprva k Marinomi oči smo šli. Njen Oča so Lacina nej trnok steli, ka un srmak biu. Te sam ge očo pitala, če Mari doma gé. On je nej vedo, gde je či. Kodlin Lujzek so tam paulek doma bili, te smo pa k njim šli. Mislili smo, ka sta tam gé, zato ka Micka, Luj-zeka žena, mlade Večkrat nutpistila, ka tam na veran-di sta si leko pripovejdala. Tam sta tö nej bila. Potistem sve z mamov domau šle pa sve gledale, če v omari ka-šen gvant fali. Pa tak je bilau
tö. Te smo že znali, ka sta odišla. Včasik smo glasili, ka te trbelo zglasili, pa so najšli stopnje, gde sta taprejk odišla. Tak dugo smo nika nej znali od njija. Samo za eden mejsec meni najoprvin piso, ka sé je bojo, ka do mater ger doma preganjali. Tak
smo zvedli, ka sta v Beči gé. Dačas smo sé fejs bodjali, ka te so eške akne bile na granjce ka če sta mrla. Juniuša sta odišla, juliuša sta sé v Beči oženila, januara sta v Merko odišla, marciuša sé njima že prvi sin naraudo.
Njim zato tam Sprvoga tö nej na leki šlau, brezi vsega tapridti, nej rejč znati pa nika nej. Eno srečo sta mela, ka Tom je že tam biu pa un njima trnok dosta pomago. Tau je pa nam velko veselje bilau, ka 74. leta z mamov sve že šle pa smo je poglednili. Mama že sedemdeset-dvej leti stara bila pa je eške v Merko üšla.”
• Ka štete čütili, gda ste od brata mjoprnn pismo dobili?
»Vse je bilau te! Žalost pa radost, vse. Žmetno nam celau bilau, ka so taodišli, pri drügom tali smo pa radi bili, ka smo znali, ka živejo. Tau nam pa radost bila. Žalostno je, ka je tak prišlo, depa ka vejmo? Gdastanajoprvin
domau prišla na gledanje, te so prej Marina Oča fejs djaukali pa te so sé vözmirili tö, depa Laci prej njim telko pravo, ka če bi prej te tö tak z njima Oča gučali, te bi njiva nikdar nej po Merki ojdla.”
•	1956. leta so vaš brat Tom disidirati, štero leta so pa vaš drugi brat Laci odišli?
»Un je pa odišo 67. leta. Te več nej tak na leki bilau, kak gda Tom üšo. Te že fejs ne-varno bilau, sodacke so bili na granjci pa akne (mine), depa njiva sta probala. Tak sta pravla, ka prej sta ona tau tö brodila, ka lekar mar-geta ali pa samo eden mar-ge, depa Baug njima pomago, ka sta Obadva srečno taprejk prišla.”
•	Gda so oprvin vaš brat Laci domau Prišli, so povedali, gde so taprejk šli, kak so pazili?
Ja, vse sta tapovedala, kak sta sé napautila. Te je ena mlada dekla vamau mrtva ležala na Gorenjom Seniki pa Lacina so eške tö prosili, ka naj Skrbijo nase pa Laci nej üšo. Uni so te že drugo brodenje meli. Gda je mama odišla na pokapanje, Laci dočas doma vse vküperspa-kivo pa vanej v nastelnoj üti svoje turbe tasrano pa Mari tö vamau tak delala. Večer so te šli na veselico. Mari je prej cejli vačer tam djau-kala, Laci je pa na fudaj fejs igro pa spejvo. Ste samo tisto pesem igro, gde od rojst-ne hišice spejvajo. Un je že znau, ka Zaka tau spejva. Drugi so pa vidli, ka una fejs djauče pa so mislili, ka venak zato, ka Oča njej brani Lacina. Niške tau nej brodo. Gda je prej konec biu bala, brat je küpo dvejdeciski glaž nima pa v žebko djau. Mama tak mislila, ka prej venak za-to, ka z Marinim očom sé ške vömiriti pa te oči tada. Pri Djürinom križi na Janezo-vom brejgi so na dvaje šli, mama domau üšla, Laci pa Marina domau sprvajo. Mama prej te eške brati pravla, ka naj trnok dugo ne odi, ka
zrankma de pa rano trbelo staniti. Te je Laci mamo na čeli küšno papravo, mati, ge Zdaj dugo ne pridem. Depa una tau brodila, ka sé z očom vözmirita pa duže tam baude. Pri Malekinaj so že vsi spali. Te Mari brž svoje turbe vzela, so k nam domau šli pa Laci svoje turbe tö vzejo. Laci tak pravo, ka prva liki bi odišla, pri dveraj med stebrom stau na pragi pa je tak djauko, samo telko pravo, ka zbogom, zbogom moja draga mati, ka me je tak žmetno bilau mater samau njati. Te tam na Jane-zovom brejgi po Gaji sta nutletela, prejk granice pa te tam sta nut k Šintarnin šla. Trnok sta sé bodjala, ka sé kaj zgodi, pa gda ste srečno prejk drauta, prejk granice prišla, te sta dojsela pa tisti ram sta tam špila. Tisto je te venak njija malo pomi-rilo. Prejk nauri sta te pri Šintami bila, zrankma so pa te njija uni tak mogli glasiti, ka sta tam. Te so nemški fi-nancke Prišli pa so je odpelali. En den so je v Ženavci meli, Potistem so je pa v lager odpelali. Laci je odo vö delat v Beč, januara sta pa tak v Merko odišla. Tau vsikdar tak dojgučo pa je pravo, ka njama kaša žmečava bila kraj od rama titi. Tak je mislo, ka sé ma srce razpauči, depa don je odišo. Tau je tak gé, če sé mladi radi majo, te vse naredijo eden za drugoga, uni so tö tak Prišli. Vejpa njim Zdaj dobra dé tam pa vse majo, depa zato sé njim tö fejs tauži po domi, fejs radi domau pridejo. Meni je tau tö najvekšo veseldje, gda pridejo pa smo malo leko vküper. Letos sé prej Laci domau pripravim Trnok je že čakam. Lani je Tom doma biu, tisto je tö trnok velka radost bila. Tau leko povejm, ka sé najdti, srečati trnok veselo, depa gda kau-lipride cajt, ka sé moremo lauriti, tisto je pa preveč žmetno gé. Njim pa nam tö.
Monika Dravec
Porabje, 21. marca 2002
6
Zdravje pa družinski mir sta najvekšo
bogastvo!
Novi vodja
Novi vodja delegacije Evropske komisije v Ljubljani 55-letni Irec Erwan Fouere je s predajo poverilnih pisem predsedniku države Milanu Kučanu uradno prevzel položaj. Na čelu delegacije je nasledil Nizozemca Eriča van der Lindna, ki je konec februarja, dobri dve leti pred iztekom štiriletnega mandata, iz Slovenije odšel na čelo delegacije Evropske komisije na Slovaškem.
Škofovske
konference
Srečanje predsednikov škofovskih konferenc JV Evrope, ki je potekalo v Celju, je ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode ocenil kot uspešno. Po mnenju Rodeta je prišel čas, da se na Balkanu ozdravijo rane iz preteklosti in da se zazremo v prihodnost. V ta namen so se škofje zavzeli za ustanovitev komisij zgodovinarjev, ki naj bi preučevale in skušale razplesti zapletene probleme preteklosti, zlasti 20. stoletja. Komisije naj bi s pomočjo Sveta Evrope ustanovile predvsem vlade Jugoslavije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.
Pred maturo
V okviru prvega izvajanja predhodnega preizkusa za poklicno maturo v srednjem strokovnem in poklicno-teh-niškem izobraževanju je na 158 šolah 13.224 dijakov zaključnih letnikov v soboto opravljalo predhodni preizkus iz slovenščine ali italijanščine oz. madžarščine. Prav tako je 8614 dijakov zaključnih letnikov na 78 srednjih šolah z gimnazijskim programom opravljalo obvezni del predmaturitetnega preizkusa iz slovenskega ali italijanskega oz. madžarskega jezika in književnosti.
V Porabski vasnicaj dosta takši lüdi žive, steri so v svoji mlašeči lejtaj, pred 50 lejtami, dosta mogli trpeti. Pa z njimi so trpeti njigvi stariške, dedeki pa stare matere. Bile so držine, stere so v svojom živlenji mogle vse znauva začnili. Držine, stere so v petdeseti lejtaj z doma odpelali, pregnali pa so nigdar nej zvedle, Zakoj.
Edno takšo žensko bi vam rada notpokazala, stera je vse tau skauzdala. Elizabeta Geček-Kovač je vönavčena sobolica (šivilj a) in je pravi mojster, v Varaši žive.
-	Müve dve/ sva z edna vesi rodjenepa itak menje mave edne od druge, kak bi sé tau šikalo.
»Sama ne vejm, gde sé začnem, depa pravica je tau, ka gdakoli kaj permišlavam od svoje usode, mi najoprvin mlašeča lejta pridejo na pamet, gda so našo držino z doma zgonili. Bila sam 10 lejt stara. Moj brat pa 5 lejt star bio. Kak je tau bilau, bi leko eden dugi den gučala. Pa kakoli neškem, itak mi sploj dostakrat tau napameti odi. 1950. leta so nas odpelali, smo 3 trda lejta bili na Hortobágyi, leko povejm kak robi. Doma nam je vse nanikoj prišlo, v rami so kulturni daum naprajli. Stariške, gda so sé za 3 lejta rejšili, so itak nej smeli domau, samo 1956. leta. Ge sam pa po tri lejtaj leko domau prišla k starejšomi brati, on je te že oženjeni bio pa me je spravo za inaša (vajenko) es v Varaš. Tak Znam, ka si sé te ti odišla včit pa si dugo lejt nej bila doma. Etak sva sé pa nej dosta leko vidle."
-	Ge sé na tebe vsigdar tak spominjam, ka si kak sobolica delala v Varaši, eške si itak nej tak njala. Sipod-jetnica, delaš, šivaš. Naj-večzenskam.
»Tak je, cejlo svojo živlenje sam šivala pa sam si s tejm
slüžila krü. Drügim pa veselje spravlali Šivanje je nej leko delo. Tüj moreš to-čen (pontos) biti, ne smejš nikoga za norca meti, gda obečaš, moreš naprajti, tau ti dá poštenje. Pa sé ge k tomi držini. Buma doma moraš meti nekakoga, steri ti kaj opravi, mesto tebe napravi. Tau je moj mauž, steri je meni v cejlom živlenji na pomauč bio. Leko
batrivno povejm, ka mi je mauž, moja držina popra-vila tisto, ka sam v mlašeči lejtaj trpala. Zatok pa gnes tau Vidim, ka sta človeki zdravje pa družinski mir najvekšo bogastvo. Vse drugo si leko spraviš, pridelaš, liki zdravje, družinsko lübezen si ne moreš küpiti. Tau si sam moreš čuvati pa pripraviti.”
-Malo mi nut pokaži svoje, stere tak Vidim, ka na svejti najbole rada maš.
»Mauž mi je iz Števanovec Tibor Geček, sva sé tam spoznala 1963- leta, te gda so pionirski tabor zidali. Tau je tak nikak bilau, ka »zaglednili pa sé zalübiti«. Juliuša sva sé spoznala pa sva sé decembra oženila. Vzimi je velki snejg bio, s sa-nami so nas pelali do cirkvi, tak kak je v pravljici (me-sében). 1966. leta sva že kreda hišo mela tüj v Varaši. Dva deteta mava, Tibor sé je 1964. leta, Eva pa 1965. leta
narodila. Obadva sta vőnav-čena, Tibor je športnik, Eva pa gradbena inženirka, za nauve hiše načrte dela. Že mamo tri vnüke.”
- Cejla Evropa pa leko povejmo, čeli svejtpozna sina Tibora, steri je evropski prvakvmetukladiva. Tipa tak skromno gučiš od nje-ga, liki bi od kakšega vsakdanešnjom dela gučala. Kak je tau?
»Istina, ka je naš sin v športi nej vsakdanešnje rezultate dosegno, de sé je pa nej on pa nej naša čerka nigdar nej zvišila. Tak smo je včili, najbole zatok, kak kak šegau majo povedati, ki sé zviša, sé poniža. Naj pa nišče ne misli, ka je etakše rezultate naleki dosegniti. Mi stariške pa on sam je tü dosta pa dosta aldüvo do tistega mau, ka je začno dosegati dobre rezultate.”
-Si članica našoga slovenskoga upokojenskoga drüštva. Si želo aktivna. Nej tak dugo nazaj si sé z mo-
zom vred notnaravnala, gda so v Slovenskoj vesi baur vozili. Kak je tau bilau?
»Varaški členi drüštva pa členi iz Slovenske vesi so tak skončala da mo baur vozili. Nišče je nej računo na tau, da do lüdje tak aktivni, da nej samo upokojenci, liki sploj dosta drugi je tü sodelovali na tauj prireditvi. Ge - kak sobolica - sam tü najšla svojo »nalogo«. Nistarne upokojenke so bile svadbice pa sam njim šivala gvant. Sneja je tü dobila od mene zdavanski gvant zatok, ka ge na posojilo snejam da-vam gvant. Sam mejla že bole ponošenoga pa sam ga vred vzela pa sam ji ga po-sodila. Sploj lejpa sneja je bila. Moža sam tü nanje vzela, naj sé zravna za žensko pa sam ma napravila lafli (álarc) pa cecke, tak ka ga je nišče nej spozno. Ge sam pa sebi napravila doktorsko obleko pa sam bila doktor. Sploj sé nam je vidla ta prireditev. Telko lüdi je prišlo nas gledat, ka ovak, gda redno vozijo baur, nej videti telko lüdi. Po mojem kaj takšo more biti. Mi smo Zdaj že v takši lejtaj, ka nam odi kaj dobroga, veseloga, lejpoga tü. Vej pa mantrali smo sé zavole. Etak pa si želejmo samo zdravje pa mir, tau je najbole potrejbno. Pa samo eške telko, ka sam sploj rada, ka gestejo organizacije, stere porabske Slovence vküp držijo.”
I. Barber
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 21. marca 2002
7
Pismo iz Sobote
Velko pospravlanje
Ta pred rana sprtolejt je lüdi brž spravila na noge in začalo sé je velko sprtolejtno pospravlanje. Najprlej sé je tou vidlo na travnikaj in v lejsi. Na, že malo po tistom pa so rami oprli svoja okna in dveri. Začalo sé je lüftati, pucati in vöstepaü praj. Ja, v našom rami smo. že tö opravili sprtolejšnje pucanje.
Nej trbej dvakrat povedati, ka je pri nas cejlo delo prejk vzelamojataščaRegina, trno čedna ženska. Na, neje glij delo prejk vzela, liki je prejk vzela komando. Vö sé je naravnala, kak če bi najbole škela delati, dapa od vsega je iz nje vöprišlo samo takšo:
-	Touje nej dőbro, tou bole trbej gore zaprati!
-	Touje zamansko delo! Vej sépa že včasi vidi, ka sé skozi tou okno nika ne vidi! Rejdno go zglancaj!
-	V tom tepihi je telko praja, kak če bi ga boužo nej pa vöstepo!
In smo pod tejmi njenimi komandami lejtali es pa ta, kak kakši prestrašeni sodacke. In smo čouvali, stepali, prali, glancali, lüpali, brisali in delali vse drugo, ka nam je moja tašča Regina, trno čedna ženska, zapovejda^ Slejdnjo soboto in ške pou gospodovoga dneva naš je polejvala oumanca in nojeti so sé nam znücali, ka so sé ranč več nej vidli.
Nej trbej tou povedati, ka smo po tistom, gda smo tou velko delo zgotouvila do kraja zmantrani taspadnoli. Ge sam sé tavtegno v dnevnoj sobi, moji mlajši so si kumaj odijavali nakli v künji, žena pa je zaspala med tušeranjom v kopalnid. Samo moja tašča Regina, trno čedna ženska, je ojdla gor pa doj in nas čüdno gledala.
-	Pa kaje z vami, mlajši? Tak vövidite, kak če bi vas cug podvozo. Malo poglednite kouli sebe in bojte veseli, ka sé naš ram že pa svejti, kak če bigaglijzdajzgotouvili.
Dapa, niške je nej meu nej vole pa nej mod, ka bi gledo nouvo sijanje našoga staroga rama. Tam prouti večeri smo te dun Prišli k sebi. Tam kouli devete vöre večer pa je trno zmantrana gratala moja tašča Regina, trno čedna ženska. S svojo najboukše padaškinje in sosedno Rozino, trno flajsno žensko, sta spadnole v takši guč, ka sta ške kumaj sopili. In je tak prajla svojoj Rozini:
-	Zdaj sam pa trno zmantrana. Vejpa vejš, kak je tou. Tej moji mlajši nika ne poumnijo. Če nej bi bilou mene, bi pucali pa postavlali ške dva tedna. Če njim ne bi ge komando držala, bi vse vcejlak naupak naredili. Zdajpa si brodi, kak trbej v glavej vse vküper preštuderati, si dobro vözbrodili, kak pa kaj de sé delalo. Dapa, tou tej moji mlajši ne razmejo, kak takšo delo človeka zmantra. Komandaje trno žmetno delo.
Tak je pravla, na šurko zazejala in zaprla oči tam za stolom v künji. Čista naraji, tak po pr’staj smo odišli vö iz künje. Bojali smo sé, ka ne bi zbüdili našoga prejdnjoga človeka, mojo taščo Regino, trno čedno žensko. Vej pa vejte, kak je, če sé generali dole svadijo. Leko bi na kakšnom okni vidla kakšo grdo fleko ali pa na podi kakši mali praj. Rejsan je najboukši cajt te, gda generali spijo.
Miki
V špitalaj
Če dovek čüje tau rejč, ka špitala, te ma buma vse kaj napameti odi. Slabi spomini, če smo sami gdasvejta tam ležali ali če smo koga bližnjega tam zgibili. Najmenjekrat nam kaj lejpoga pa dobroga pride od špital na pamet. Ge Zdaj neškem svoje slabe spomine naprej nositi, vej je pa mam zavolé, samo na tau skrb mam, naj mi več nigdar tam nej trbej ojdti kak betežniki.
Etognauk sam mogla v špitala titi, nakakoga bližnjega Pogledniti. Gde je te moj betežnik ležo, so sploj velki betežniki ležali, takši, ka so sé v kakšoj nesred poškodovali. Nistarni je nogau emo gor povešano, nistarni rokau, od nistemoga so vsefele cevi vöstale, tak ka so sami ranč nej mogli djesti. Gda sam staupila v sobo, moj betežnik me je napamet vzeu, ge njega tü. Staupila sam k njema pa sva si malo pripovejdala. Nej je odišlo par minutov, gda sta k sausadnoj posteli, k ednomi velkomi betežniki, staupila dva mladiva pa sta ma tau pa tisto prinesla. Probala sta sé zgučavati z njim. Njegva edna nauga pa edna rauka je gor zvezana bila, ovak je tü vse poviti bijo, z obraza sé kumaj kaj vövidlo. Tejva dva mladiva sta lepau tüma bila, malo so si kazali, gučali. Te so pa nut staupiti štirge pa so sé sipali na toga betežnika. Vsakši ma je nika prineso, vse so vönaklali. Edna starejša mati je naprej vzela edno laboško pa ga začnila krmiti. Of je med tejm stonjo pa z glavauv migo, ka dojda, depa mati so samo v njega kladli. »Gej, gej moj sinek, vej pa tau je domanja kokaušova župa pa vözkobacani piščend. Pa torta, jaj, tau pa ja moreš gesti! Vej pa ne ozdraviš!« Pa te sta eške dva vcuj staupila pa sé tak od daleč sé poklaunila pa nika tam püstila. Tačas ka so mati v betežnika klačili djesti, on je pa smrčo, djajcko, .stonjo, so sé drügi začnili pogučavali. Cejli prostor so napunila tak ka sam ge že tü skurok tavö mogla titi. »Jaj, kak sam te že dugo nej vidla. Ka je pa z Juliškov? Jaj, pa te naš srmak Pištak, itak šanta? Ka si pa gnes küjala? Jaj, kak pa tau trbej naprajti? Pa ka je z tvojov snejauv? No, že te svejt dugo ne more stati. Pa tau Zdaj gledaj toga srmaka? Ka de pa s tejm tü? Gnesden sé že vse leko zgodi. Pa če bi mati nej prišla k njemi, bi srmak od glada mrau. Ona? Vej pa te tri deteta bi leko malo doma njala. No, vejš. Tak je...«
Etak je šlau klepetanje, med tejm so na betežnikov nogau sedli, of sé je zdrau pa djajcko. Lüfta nej daubo, tak ka je že zejvo pa sé je skurok zasapo. Depa tau so té »dobre düše« nej vpamet vzele. Njim je dobro bilau, ka so si leko malo zgučali, malo klajfe delali. Zakoj so Prišli? Tau je več davnik nej tema bila. Sreča, velka sreča, ka je medicinska sestra staupila nut pa je konec naprajla »senji«. Tak je prajla, ka nagnauk sta samo dva leko pri betežniki pa šlus. Drugi tavö! Za pet minutov je pa tak konec obiska. Hvala Baugi! Etak je zatok eške živ austo betežnik tü. Liki ovi so s takšo larmov šli tavö na vrata, ka je stoj mislo, ka z gostüvanja dejo.
Ka na tau leko povejš? Samo telko, ka doveška norost nejma meje.
I.B.
BERITE PORABJE
Porabje, 21. marca 2002
V Monoštru zasedal Razvojni svet za
zanodno Prekodonavje 6. marca je v Monoštru zasedal Regionalni razvojni svet za zahodno Prekodonavje. Na tiskovni konferenci je Karoly Bauer, župan Monoštra in član sveta, poudaril, da je svet uvedel dobro prakso s tem, da zaseda v raznih krajih regije. Tako člani sveta bolje spoznajo regijo.
Predsednik Regionalnega razvojnega sveta Pčter Marko je povedal, da so na monoštrs-kem zasedanju ocenili delo svetavl. 2001 oziroma sprejeli delovni načrt in proračun za 1. 2002. Svet je L 2001 razpolagal z 1,2 milijarde forintov, podpiral je 73 projektov od 176. Letos ima eno milijardo in še sredstva Orfejevega programa, ki je pravzaprav program Phare za razvoj območij v L 2002-2003. Regionalni razvojni svet bo letos posvetil posebno pozornost raziskovalni dejavnosti, zaščiti okolja ter materialni in duhovni kulturni dediščini. Svet bo svoje natečaje razpisal v dveh (spomladanski, jesenski) krogih.
15. marec v Monoštru Prireditev ob 15. marcu, obletnici revolucije in boja za svobodo 1.184849, se je v Monoštru začela s polaganjem vencev pri Spomeniku herojev. Slavnostni govor v gledališki dvorani je imel Peter Marko, predsednik županijske skupščine, kulturni program so pripravili dijaki Gimnazije Mihaly Vorosmary. Sodeloval je tudi ansambel Karmento iz Vasva-ra.
V Budimpešti so 15. marca predali namenu novo Narodno gledališče, ki je ob tej prilki predstavilo dramo Imreja Ma-dacha z naslovom Tragedija človeka.
Premiera števanovske gledališke skupine Števanovska gledališka skupina se bo s svojo novo igro predstavila pred domačo publiko 1. aprila ob 15. uri. Igro z naslovom »Tau nej istina« je napisala Irena Barber, skupino je pripravil Laci Kovač. V programu bodo sodelovale tudi domače ljudske pevke ter plesna in pevska skupina OŠ Števa-novd.
8
Z motora na oder
V gledališki skupini Nindrik-indrik je Zdaj nej davnik začno špilati eden nauvi član, Šandor Mesaroš. Meni je malo špajsno bilau, zato ka bi nikdar nej dau valati, če bi ga nej vido, ka on gnauk svejta na oder (színpad) staupi. Nejsam dobro mislo. Zdaj nej davnik so meli premiero, meni so pa še lampe odprejte ostale, gda sam Šanjina zagledno. Do tejga mau sam tau mislo, ka zvöjn motorbicik-lina njega drügo ne briga. Samo tistomi žive.
•	Šanji, kak si prišo ti na oder?
»Dosta sam si brodo, gda so me prosili, naj dja tö notras-taupim v skupino pa špilam z njimi. Pa dosta vprašanj sam tö emo. Kak dugo mo meli nastope, če mo vleta meli nastope itd. Zato, ka te bi dja nej notrastano zavolo motociklizma, meni je tau vse, zatau živem. Dapa na srečo vleta nemo meli nastopo^ zato sam pa te vzeu. Pa ka smo naprejdali, tisto je tö veselo, ka sé je meni sploj vidlo.”
•	Kak je bilau na prvom nastopi?
»Malo je špajsno bilau. Prvi minuti so lagvi bili, noge so mi malo trepetale. Dapa gda sam čüjo, ka sé publika smeje, te sam že miren grato. Pa je še tau velka sreča bila, ka so posvejti na nas svejtili pa sam publiko nej vido. Etak je dobro bilau.”
•	Kak sé počütim v držini Nindrik-indrik?
»Sploj dobro. Istino, ka njim je že zato lekejše, zato ka oni že več lejt vküp igrajo. Dja sam pa Zdaj začno pa Zdaj sam sé mogo včiti Vsakša fele. Do tejga mau sam tak mislo, ka je igrati naleki. Dapa Zdaj sam goraprišo, ka tau ranč nej tak naleki, kak
človek misli. Človek nejma ednoga stupaja, ka bi ga tak delo, kak šče. Kak trbej gla-vau držati, kama trbej gledati, kak sé trbej obrnjačati, tau je bilau meni najbola žmetno.”
• Meli te še nastope?
»Še dosta nastopov mo meli. Za gvüšno že vejm, ka demo 17. marca v Slovensko ves, aprila pa v Mursko Soboto pa v Ljubljane.”
• Pa kak bau tadala?
»Tau ešče ne vejm. Te nastope, ka mo meli, tau ešče napravim. Dale sam si pa ešče nej mislo. Če bi bila kakšna nauva igra, stera de ranč taša Vesela kak ta, te leko, ka mo tadala igro. Zato ka sé tau k mojomi živlenji bola šika kak kakšna drama.”
•	Tau sé vidi na tebi. Ti sé sploj rad vozišz motorom. Kak sam čüjo, po cejlom rosagi si sé že vozo. Kakšen motor maš?
»Zdaj ednoga yamaha, 1100 cm5.”
•	Pa prvi motor?
»Gda sam še v šaulo ojdo, te sam emo moped riga. S tejm sé je začnila ljubezen. Name so autonge nikdar nej brigati. Pa za te pejnaze, ka sam Zdaj motor küpo, bi že leko eden dober auto küpo. Dapa meni auto nej trbej. Šest-najset lejt sam star bijo pa sam že napravo izpit za
motor. Te sam küpo MZ. S tistim sam že na dukšo paut leko üšo. Dapa vsikdar sé mi je od ednoga tašoga motora senjalo, kak ga Zdaj mam. Težko, sploj težko, dapa zato lani sam si ga küpo. S tejm sé Zdaj že naleki leko vozim po rusagi. Zdaj že komaj čakam, naj dobro vrejmen baude.”
• Kama’šsé letospelo?
»Gnauk sé, gnauk ta, odvisno, gde organizirajo srečanje motoristov. Vsigdar v drügom Varaši. Največ ka smo sé z motorom pelali, je
bilau 1500 kilometrov. Djeste, gda na srečanje demo, dapa djesta, gda samo na izlet pa te sé vozimo po rusagi. Tü v našoj krajini ma-mo edno bando pa vsigdar vsepovsedik vküp demo.”
• Na ednom tašom srečanji, kama Večkratdete, mate program tü ali samo vküppridete?
»Dostafela programov djeste. Pa vsakši ta dé, ka sé njemi najbola vidi. Djestejo razstave motorov ali tekmovanje (verseny), Sto kak sé vej z motorom voziti. Večer pa skur vsigdar koncert. Dapa tau nej samo zato dobro, ka djestejo programi, liki zato, ka vküper pridejo mo-toristi pa sé leko srečajo. Če stoj že več lejt odi na srečanja, tam te že dosta spoz-nancov pa padašov dobi.”
• Lüstvo sé malo boji od vas, gda sé tak vküp pelate z dugimi vlasami pa v le-dernom gvanti. Rejsan ste tak navarni?
»Dostakrat smo že mi tö vpamat vzeli, če stanemo po vasaj, ka nas malo špajsno gledajo. Dapa motoristi so bola mirni lidgé kak drügi. Ledemi gvant za volo vetra pa deža trbej, zato majo motoristi te gvant. Tau, ka če stoj duge vlase ma pa dugo sakalo, od tauga je še ranč taši človek kak drügi. Ka sé lüstvo malo boji od nas, motoristov, je vejn zato, ka
v ameriški filmaj sé tej motoristi dostakrat bijejo. Dapa ovak smo mi nej takši.”
•	Djeste taši rnotorist, steri bejlo srajco pa kravatli nosi cejli keden, v soboto pa ledemi gvant potegna gora, sam što v nišij novinaj. Tau je istino, ka djestajo taši?
»Istino. Dapa té že audalič leko spozna. Oni so nej taši kak mi, steri sé zato pelamo z motorom, ka nas veseli. Oni dragi motor majo, dragi gvant, tam so na srečanji, dapa zato sé itak ne poznajo, (počutijo) tak dobro kak mi. Tej so taši nedelski motoristi.”
•	Med vami djestajo starejši tü ali sé samo mladina vozi bola z motorom?
»Nej, starejši tö. Prvin ji je menje bilau, dapa Zdaj je že
vsigdar več takšni, steri so že v penziji.”
•	Sterije najbaukši motor?
„Harley držijo za najbaukši motor. Ne vejm, če je najbaukši, dapa najdragši je, tau je gvüšno.”
•	Zaka je tak dragi?
»Zato, ka je na njega spisano, ka Harley. Ovak pa leko, ka nikanej baukši kak eden japonski motor. Ime trbej plačati.”
•	Pa tej, steri Harleyna majo, tej ne gledajo dola druge?
»Ne gledajo dola, dapa oni so zato malo ovakši. Padaš-tva med nami pa med njimi nega. Oni bola tak sami med seov odijo. Pa tau, ka so tej že malo bola bogati kak mi. Problemov nejmamo med seuv, dapa tisti par mejtrov zato držimo. Razlike je še med tistimi tö, steri krajcara vküpkladejo pa si tak küpijo eden motor ali pa Oča küpi smej dragi motor. Na tejmi leko vidi, ka njim nikanej drago pa motor ne poštüje-jo tak kak mi.”
•	Če na dukšo paut deš z motorom, ka neseš s seuv?
»Samo tisto, ka je najbola potrejbno. Šator, brisačo, žajfo, zobno pasto pa malo gvanta, drügo nej. Zato, ka na motora je malo mesta.”
•	Če sé kama pelate z motori, te sé naglo vozite ali bola pomalek dete?
»Nej, mi smo nej tisti, steri zbesnjavamo na pauti, mi sé pomalek vozimo. Zato sam dja te motor küpo pa nej tistoga, steri je na hitrost. Te stil »cooper” je nej za zbes-njavanje. Dosta je tisti, steri vküpzmejšajo vožnjo z motorom pa lejtale. Mi uži-vamo v vožnji z motornim kolesom.”
K. Holec
Porabje, 21. marca 2002
9
Dan žena v Monoštri
Da bi namesto bojn vsepovsedik prevladala lübezen
10. marciuša je prišlo v Varaš v Slovenski kulturni in infor-macijski center več kak 100 žensk, ka bi vküper svetile dan žena. Ženske so pozdravili podje z Gorejnjoga Senika, steri so njim spopejvali tri lejpe porabske naute pa Laci Korpič s svojo harmonike. Namesto dugoga gunča jim je Miki Roš povedo pesmi o ženskaj pa lübezni.
Na te svetek so bile notapoka-zane knjige Pojep na dejde-kovom biciklini, stere je napiso pisatel Feri Lainšček, ilu-stracije za knjige je pa namalo Anton Buzeti.
Te knjige so pred božičnimi Svetki dobili mlajši po šaulaj. V mlašeči knjigaj sé Srečamo z ednim pojbom, steroma je mati mrla, Oča ma pa dela v Dajčlandi, zatok njega gora-ranita baba pa dejdek v ednoj maloj vesi. Pojbiča drugi mlajši z vesi za norca majo, samo edna dejkla ma pomaga. Te pojbič bi trno rad emo takši nauvi moderni biciklin, kak ga majo njegvi vrstniki, dapa zavolo toga, ka njega goraranita stara starša, si ga ne more privauščiti. Staromi oči njegvi padaške dajo eden indašnji bicikli, steri potistim začne vsefelé Čüde delati. V knjigi glavno vlogo ma lübezen, stera bi mogla biti vseposedik na svejti, namesto bojne, kák je tau pravo urednik knjige, Milan Vincetič
Po predstavitvi knjige smo sé pogučavali s pisatelom pa ilu-stratorom. Feri)a Lainščka sam pitala, kak sta leko v knjigaj dvej lübezni, ena navadna med pojbom pa dejklo, pa ena nenavadna, med starim moškim pa starim ženskim biciklinom.
»Ta knjiga je za deco. Deca več vörjejo nam pisatelom kak odrasli. Zatau si v knjigi za deco leko privauščiš tau, ka sé tüdi biciklini radi majo. Tau je Zgodba (történet) o prvi lübezni pojba, steri živi pri dedki pa babici, na drügi strani pa o eni fajni deklini, stera za razliko od drugih,
steri nagajajo pojbi, ga rada ma pa ga razmej.«
- Kelko so v tej knjigaj tvoja mlašeča lejta?
Milan Vincetič, Feri Lainšček in Anton Buzeti
»Dosta. Tau sé godi na Goričkom, v tej našij kraja), stere gez dobro poznam. Tak sé je nikak z menov tüdi dogajalo. Ges sam tüdi emo najprva stari biciklin, nauvoga pa te, gda sam si ga sam zaslüžo.«
-	Ka si Sto s tejmi knjigami
povedati mlajšom?
»Ščeu sam povedati, ka so na svejti šče dobri lidgé. Lübezen človeki pomaga v živlenji, ka slabo premaga. Deca v tom čüdnom časi že tüdi ne vörjejo telko v lübezen, bole vörjejo v penaze. Meni sé pa tak vidi, ka je lübezen tisto glavno, na ka sé leko naslo-niš. Leko sé nasloniš na drugoga človeka, na tistoga, ka ga rad maš, ali steri tebe ma rad.
V tej zgodbi je tüdi povedano, ka sé v maloj vesi vse važno zgodi, če gledamo na čustva človeka. Če je nekak srečen, če ma človeka, ka ga ma rad, lidi, kagarazmejo, jeleko srečen tüdi v maloj vesi, nej trbej iti v velki svejt.«
-	»Velki svejt«je Prekmurec pa Porabce vsigdar vlejko, privlačo ali so pa bili pri-sildjeni oditi v svejt.
»Za Prekmurec pa za Porabce je značilno, ka odidejo, dapa ne zgibijo stika s svejtom svojega otroška. Na stara leta bi radi nazaj prišli, če pa nemajo, si bar tau želijo.«
- Ovakšen je gorički in Porabski svejt kak drugod po Sloveniji?
»Svejt na vesi je ovakšen kak svejt v völkom Varaši. V vsakšoj maloj vesi daleč od »velkoga sveta« sé lidge podobno (hasonlóan) obnašajo. Porabje pa Goričko sta šče ejkstra daleč vkraj. Goričko je daleč od Ljubljane, Porabje pa od Budimpešte. Zatoga volo te
ta drugačnost ešče telko bole vöpride.«
-Dobri ali lagvi lidge.. .Je tau vküpzvezano s tejm, gde živejo?
»Na nikši način je, odvisno s čim merimo tau. V völkom Varaši idejo lidge eden mimo drugoga pa sé družijo tisti, ka majo kakšne interese. Na vesi so pa lidge vönavčeni k tomi, ka so vküper. Če prideš v Porabje' recimo na Siniki v gostilno, nikoga ne poznaš, lidge vcüjstaupijo, te kaj pitajo, ti nika povejo. Človeški odnosi so bole starinski na vesi, nej so pokvarjeni. Moga-uče so tüdi varaški dobri, da-pa ges sé tü baukše počütim.«
* * *
Anton Buzeti je ilustrator, karikaturist. Njegve karikatu-re ste že leko vidli v Vestnik! Ilustracije, stere je namalo k tej knjigam, so pa ^postavlene v Slovenskom daumi v Monoštri.
- Če dobite knjigo, stero naj bi ilustrirali, kak začnete? Najprva preštete cejlo knjigo ali samo en tau zgodbe, še pogučavate s pisatelom?
»Različni ilustratori majo različne pristope. Ges sam zgodbe (történetet) prešto v celo-ti, te sam si pa približno razdejlo osebe, jih napravo. Te sam jih pa zbiro, te de špilo pojba, te dejdeka pa tak tadale. Gda sam tau vse napravo, sam začno šteti zgodbo po talaj in vsaki tau ejkstra ilustrirau«
- Kak si vozbrodite, kak naj
vögledajo osebe, figure? Po-gledate enoga Živoga človeka, ali te figure bole nama-late »v glavej«, v vašojfanta-ziji?
»Ja, tau je več ali menje fantazijo vzemeš takšo osebo, kakšno bi ti sam rad vido.«
-	Če še vam v knjigi nekak ne vidi, vam nej simpatičen, te v živlenji tö ziščete ednoga človeka, steri vam nej sim-patičen pa te na kejpi tej figuri namalate takšen naus ali takšne oči, kak je ma te nesimpatičen človek?
»Tau pa mate popunoma . prav. Gda sam te ilustracije delo, sam srečo par lidi - pa nej, ka bi ščeu - sam pri sebi pravo: Jezuš, Marija, Vej pa te ma njegve poteze (vond-sat)! Tau te čisto podzavestno pride vilustracijo, nej ka bi človek Sto. Gda je pa ilu-stracija gotova, te pa več kumaj vpamet vzemeš, od steroga človeka stero potezo si »vkradno«.
-	S kakšno tehniko ste delali ilustracije?
»Tau je mejšana tehnika lavi-rane risbe. Tau pomeni tuš pa voda sé rejdčita, več vode date je svetlejše, menje vode, je temnejše. Te sam pa še malo kombinira s tehnikov slikara na svilo s pomočjo soli. Vzorce od zaja je napravila sau.«
Razstavo Antona Buzetija si leko poglednete do začetka apriliša.
Marijana Sukič
»Nam, moškom, bi fejst težko bilau brezi vas” - je skončo svoj guč Rudi Čer, gda so 2. marciuša Sombotelski moški pozdravlali ženske v slovenskom drüštvi. Moški so flajsno talali klinčece pa küše, ponüjali pogače pa piti. Zvün pogač pa smo tak ženske kak moški leko kauštali kuglof, takšoga, kak so ga že za tombolo na slovenskom plesi tö spekli Libercina Irenka z Verice.
Porabje, 21. marca 2002
10
Na Janošovom brejgi
Kak sé pela z autonom gora na Janošovi brejg, človek tak pozna, čüti, kak če bi sé notra v sprtulejt pripelo. Spotkar v vesi še trava ne raste, vrkar na brgej pa že rauže cvetejo. Gora-dola sé vozim z autonom, dapa človeka ne Vidim. Gda malo bola kaulak poglednam, te vi-
„Na keden dvakrat dem dola küpüvat, zato ka je sploj daleč. Včera sam dola üšla k brbejri pa sam kumar nazaj gorprišla. Človek če dolade, te že malo küpüje pa torba včasin puna grata. Tak ka te go pa kumar vlačem gor. Nej čüda, tri kilomejtra doj pa tri kilomejtra gor, tau je šest
Naš človek je edendvajsti lejt odo v Varaš delat Vsakši den gor-dol sé je mantrau pa osemdjezero forintov daubo penzijo. Zdaj, ka so zdigavali pa ma tridesetdjezero. Vrejdno je bilau?”
-Ka delate Zdaj?
»Tau malo vküppucam, zato ka je mauž trste obrezavo. Vküp pograblam pa tazaž-gem, naj ne pmej v travi.”
- Čüli ste kaj od Nacionalr nogaparka?
»V novinaj sam Stejla nika od Verice, dapa dja tak mislite ka na Gorenjom Seniki tašo vejn dun ne morejo delati. Dja od tauga dosta vse ne vejm pa ranč me ne briga. Osemstau klatauv delamo, dapa vsevküp tri plüge pa
dim, ka tiste iže, ka so na brgej, so že vse dolapoküpili Peštardje. Dvej-trij iže so že samo takše, gde Senčarge živijo. Med tejmi je Šiničina Vilma tö, stera ranč na ogradi grabla pa süjo travo žgé.
-	Ka kaj nauvoga tü na Janošovom brgej?
»Vse tüma. Rejdko tü človeka videti. Čakam, gda auto leti, stane pa kaj pita. Zato, ka nejmajo notrazamerka-no Tromejnik pa ne vejo, gde ta trbej titi. Kelko lidi pride k meni pa me pita, gde ta trbej titi. Gnauk moram prajti Župani, ka tü, gde mi Odimo, tö morajo tablo postaviti za Tromejnik.”
-	Tau steprajli, ka samo ftiče vidite največkrat, lüstvo nej. Peštarom sé tau vidi, nej?
»Te Peštar, ka je tü v sausedi, mi je včera tak pravo: »Jaj, samo te luft, ka je tü ^Janošovom brgej, bi leko v žepko djau pa bi ga leko gor v Pešt odneso, te bi dobro bilau.«”
-	Kelkokrat dete dola v ves na keden?
kilomejtra^
Dvanajset lejt sam ojdla na revmatologijo v Varaš. Zdaj bi pa v Körmend mogla ojdti, dapa nemo. Tak me pete bolijo, ka komaj dem.
Nikam ne bom üšla. Ne morem si taše črejvle küpti, ka bi si leko obüla.”
- Prvin, gda ste še krave meli, te ste Večkrat dolašli v ves?
»Vsakši den dvakrat, zato ka smo mlejko nosili.”
• Z biciklinom ste nosili? Tak je lekejše bilau, nej?
»Vraga, doj sé leko pela, dapatagor ga tiskati trbej.”
-Kak tau, ka vasjetak malo ostalo tü vrkar na brgej?
»Pa ka misliš, od tec dola v šaulo ojdti! Zato nej vseeno, če pau vöre sé trbej šetati ali pet minut. Pa sploj, gda dež dé ali velki snejg spadne.
pau zemlé mamo. Zvekšoga je tau že vse zaraslo. Na osemstau klatauv dosta vse tü ne pripauvano, zato ka divjačina vse nanikoj deja. Krompline tö lepše vöpoba-rejo, nam pa drauvne njajo v zemlej. Kukarco pa divje svinje Sprvoga samo znautra začnajo fundati, gda človek že zvüna vpamat vzeme, te že tak nika nega z njé. Zato pa samo enga pujčka mamo. Pripauvali ne more nika, küpüvati zrnje pa je
drago.”
-	Vidi sé vam tü, ali bi bola v Varaš šli živet?
Jaj, tam bi name nevola molila. Tü Sama sebi leko gučim, tau niške ne čüje. Pa tau tadala niške ne guči. Če sva že dva, te že tisto tadale de.”
-	Vejm, ka Vi poznate vsak-šefele rastline. Gde ste sé tau navčili?
»Vö iz knjig pa od starišov.
pa tej vrazdjé vse rauže dolazgrazejo.”
- Zaka srnau ne zgrabila z iankov?
»Pa ka mo z njauv? Drügo mesau ne morem zesti, nej pa smino. Trno sam nikdar nej bila za takšo mesau. Nej istino, ena fela zato rada mam. Krumplino šolato z olinom pa te smino mesau vcuj. Gnauk, gda so ške so-dacke bili, so edno zgübili.
Zdaj nej davnik sam mejla kurečo oko pa sam si mislila, ka naj Zdaj delam? K brbejra naj dem, dapa kak. Pa leko ka ranč nede dobro, ka mi da na tau. Te sam pa vküp naredla smolau pa agacovo kaužo, svijnsko mast, ka je na klubasi, sam vse vküpsküjala pa tisto sam gordejvala en keden. Včasin sé je vküpnaredlo pa gnoj vösteko. Moja mati so tü vsakše fela rastline vküp-poküpili pa so v Austrijo nosili v apoteko. Tam so odavate”
Tisto so te tak naprajli.”
-Patakstetezeli?
Jaj, dja sam sé te tak napo-kala, ka sam komaj gorsta-nila.”
- Ka bi delali, če bi kakšna nevola bila tü na brgej?
»Zdaj že dobra, ka djestejo taše iže, gde že majo telefon. Prvin je bila nevola. Tü v sausedi je ram gora pa faj-bekerge so že samo te vö-prišli, gda je ram cejlak dojzgoro.”
-Prvin so tau vse bola znali kak Zdaj.
»Tau gvüšno. Ženske so v vacalejg tašo kaj vse vküp-pobrale, eden človek je pa prišo iz Ženavec pa tisti do-laküpo vse.”
- Lejpe rauže mate, te ste vse vi posadili?
»Vse. Rad mam rauže pa lejpo gé, če kaulak rama cvetejo. Samo tau baja, ka srne cejlak do rama gor pridejo
- Kakkolije težko tü živeti, I vi zato ne rnenite svoj ram na enga varaškoga?
- »Tau gvüšno, ka nej. Za niše I pejneze nej. Istino, ka je ] sploj težko živeti na Janošovom brgej, dapa vrejdno I je zato, ka doste vse lejpoga j djeste tü, ka bi ovak nej naj- I šla, v kakšokoli lejpo kraji- I no bi me pelali.”
K. Holec
Porabje, 21. marca 2002
11
Črni laug je osto vcejlak prazen. Nej edne čaralice in nej ednoga čalejra je nej bilou več v njem. Eške itak so vsi bili na medeni tednaj, po tistom gda so sé oženin. V tej prazen čalejrski Čaren laug je ednoga dneva nut stoupo možakar, ka so ga lidge zvali leseni. Toga možakara so v njegvi vesi meli za tak malo čüdnoga človeka. Liseni pa so ga zvali zavolo toga, ka je nej biu za nikšo delo. Kaj koli je v roké vzeu, je naredo naupak. Nika sé njemi je nej posrečilo, ka bi kaj naredo tak kak trbej. Tak je biu liseni, ka si je do svojoga petdesetoga lejta nej mogo najti kakše ženske, s štero bi sé oženo. Zavolo vsega toga so sé lidge counali in pomalek je nej več niške vedo, kak njemi je ime. Za vse je grato in osto samo Liseni in nika drugo nej. Gvüšno, ka takši človek ne more meti rad lidi kouli sebe. In tak je Liseni biu z dneva v den bole v sebe zaprejti in vse bole čemerasti na svejt in lidi.
Tak je te Zdaj paut pripelala Lisenoga v Čmi laug. Isko je grbanje. Vsi, ka ji je srečo v lejsi, so ji meli pune cejkere, samo v njegvom je tak čistak sam ležo eden vcejlak črvivi. Tam v Črnom laugi je Zdaj biu čistak sam. Od nevoule si je dolevseu na stari čmi pen. Že je vedo, kak do ga že pa meli za nauroga, ka so vsi dosta grbanjov najšli, un pa samo ednoga. Z velkim čemerom je brsno vté stari pen. -Auuuuuuu! Tou boli, ka boš vedo! sé je zglaso stari čmi pen.
Lisenoga je ličilo v luft. Kuman je gemau sapo, tak sé je postrašo.
- Sto séje tou zglaso, njemi je trepeto glas.
- Sto, Sto, sé je začo koriu pen. Tak si brodim, ka leko kaj povem, če stoj v me
Pripovejst! iz Črnoga lauga
ne brse. Tou trno boli, ka š’ vedo.
-	Ti si živi? je stoupo ške za tri stopaja bole nazaj.
-	Kak bi nej biu živi, Vej pa ' mrtva stvar ne more gučati,
nej? ga je pen probo zmiriti. In Liseni sé je rejsan pomalek zmiriu. Če je živi, te je pač živi, si je pravo in sé vseu kcuj njega na malo menje stari pen. Stari čmi pen pa njemi je tumačo tadale.
-	Dobro je, ka si prišo, ka mi je že trno dugičas. Dugo, dugoje že nej nikoga bilou v Črni laug. Tiste moje čara-lice in moji čalejrge pa ni kak neškejo priti nazaj domou.
Tak sé je začo njigvi guč. Stari čaren pen njemi je povedo vse od čelerije v Črnom laugi, Liseni pa od svojga lagvoga žitka.
-Vejš, ka? Ge sam že tö grato nekšafajta čaleir, ka sam že tak dugo v Črnom laugi. Tam s tiste mlade drejve si vreži eden bole kusti bot. Gdakoli si boš kakoli želo, boš doubo. Trno fejst si boš mogo želeti in v tistom minuti z botom zamajnoti kouli sebe. Tak sé ti vse spuni. Liseni je rejsan tak naredo. Kak prvo si je zaželo plini košar najbole zdravi grbanjov. Gda je t njimi šou po vesi, so lidge nej mogli vör-vati. Liseni pa je samo odo z visoko zdignjeno glavou po vesi gor pa doj. Eden možakar si je nej mogo kaj, ka bi nej stegno gezik.
-Na, ste vidli?Lisenije li nej tak liseni, kak vövidi.
In tou je bilou slejdje, ka je povedo té den. Liseni je za-majno s palicov in možakar z dugim jezikom sé je v istoj minuti spremejno v staro pük-lavo vrbo. Zamajno je ške gnouk in vse veške ženske so gratale vcejlak nejme, zamajno je ške gnouk, tak ka so vsi možakari gratali najbole nau-pačni, ške bole, kak je biu un sam.
Inbitakvtoj njegvi vesi osta-nolo tö, če bi nej že drugi den prišla domou v Črni laug čalejrska kral pa kralica...
Milivoj Roš
Četrtič na Rogli
Na gimnaziji sem prišla do informacije, da se bo šlo od 21. do 26. februarja smučat na Roglo. Te priložnosti ne smem zamuditi, sem rekla. Takoj sem šla in sem se prijavila pri učitelju Tomažu Pavlu.
Zame je smučanje res tako lep šport, da ga moram vaditi vsako leto. Komaj sem čakala trenutek, ko bom vstopila v avtobus in bomo krenili proti Sloveniji. Vožnja je bila prijetna, toda dolga. Pred Mursko Soboto smo malo zašli. Naš šofer ni opazil table za obvoz. Zato smo imeli več kot enourno zamudo. Majhni otroci so bili že nestrpni in so spraševali, kdaj bomo prišli na Roglo. Ko smo se peljali na Roglo, smo gledali skozi okna in videli, da je letos veliko
Tabor v Sloveniji
4. mednarodni omitološki tabor na III. OŠ Murska Sobota je trajal od 25. do 28. februarja. V tabom smo se družili osnovnošolci iz Hrvaške, Madžarske in Slovenije, dijaki, študentje ter strokovnjaki, ki so nas popeljali v skrivnostno življenje male uharice in lesne sove. Ugotavljali smo prehrambene navade »nočnih skrivnostnih« ptic na osnovi analize njihovih izbljuvkov. Potek dela je bil dobro organiziran, zato se zahvaljujemo vsakemu, ki je pri tem sodeloval. Za učinkovitost dela je potrebno tudi dobro počutje udeležencev tabora. Za to je skrbelo gostoljubno osebje OŠ III. Zlasti še kuharice, ki so poskrbele za našo prehrano in osebje Dijaškega doma Murska Sobota, v katerem smo bivali v času tabora. Z Gornjega Senika smo bile štiri deklice: Edina, Andreja, Kitti in Katarina. Zelo dobro smo se počutile, dobile smo nove prijatelje ter smo postale
snega. Ob dveh smo prispeli na vrh. Odložili smo prtljago in smo že šli smučat. Vreme je bilo malo slabo, pihal je močan veter in snežilo je. Naslednji dan pa je že lepo sijalo sonce in ni več snežilo. Vsak dan smo imeli od 9. do 12.30 in od 14. do 16. ure smučarijo. Nekateri so zdaj bili prvič, njim je šlo malo težko. Jaz sem bda ponosna, da znam že dobro smučati. Oskrba je bila dobra. Dobili smo zajtrk, kosilo in večerjo. Vsak večer smo se lahko šli kopat v bazen. V prostem času smo se pa igrali s kartami in pogovarjali. V soboto smo imeli disko. Zadnji večer pa nočni sprehod z baklami. To je bilo zanimivo.
Zelo hitro so minili lepi dnevi. Počutila sem se zelo do-
bogatejše za nova znanja in doživetja.
Vsem skupaj se še enkrat najlepše zahvaljujemo.
Kita Virovec
OŠ Gornji Senik
Kaj sem zvedela v ornitološkem taboru?
Pegasta sova: Velika je 36 cm. Hrani se z mišmi, voluharji in podganami ali pticami. Vezana je na podeželska naselja, kjer gnezdi v senikih, cerkvah in drugih objektih. Oglaša se s sikajočim vreščanjem. Pri nas je redka gnezdilka. Ima okroglaste izbljuvke, ki so črni in gladki. Gnezda ne gradi, jajca znese med stare izbljuvke, s katerimi je prekrit skriven kotiček, ki si ga je izbirala za gnezdo.
Velika uharica: Največja sova na svetu. Lovi divje pe-teline, race, zajce in divje kunce. Lovi le ponoči. V
Porabje, 21. marca 2002
bro in sem zelo vesela, da sem dobila to možnost.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Ob koncu februarja sem bila v Sloveniji na Rogli. Hribi so bili zelo čudoviti. Bilo je veliko snega. Naše bivališče je bilo lepo. Bilo nas je 6 v eni sobi. Imeli smo okusno hrano. Vsak dan smo se smučali. Ta teden mi je bil zelo prijeten, imeli smo sončno zimo s čudovitimi programi. Bila sem zelo vesela in nisem hotela domov.
Počutila sem se zelo dobro.
Tamara Škaper Gimnazija Monošter
Evropi živi predvsem v gorah in severnih gozdovih. Pogosto si predstavljamo, da je velika uharica doma v temnih gozdovih in nedostopnih gorah. Skoraj povsod se odloči za razgibano pokrajino, kjer lahko najde skalne stene s policami in duplinami. Njena značilnost je, da ima ušesa, ki jih dmge sove nimajo.
Katolin Čato OŠ Gornji Senik
Moj dan
Vstanem ob sedmih. Potem se umijem, zajtrkujem in grem v šolo. Dopoldne se učim. Opoldne grem na kosilo. Popoldne se igram in pišem domačo nalogo. Ob sedmih večerjam. Umijem se in grem spat.
Annamarija
Bedič
Gimnazija Monošter
Pismo od daleč
Mesec februar je čas pustnih plesov. Temu je tako tudi v Mosonmagyaróváru. Plesali so zdravniki, agronomi, trgovci, športniki, pravniki, člani nemške manjšine, da omenim le največje plese v našem mestu.
9. februarja smo sé zbüdili na želo lep dan, kot če bi tudi narava čutila, da mora biti ta dan lepo vreme. Najti tudi ta dan smo sé pripravlali na ples, na peti tradicionalni slovenski ples! Zbrali smo sé v osnovni šoli Ujhelyi, v predelu mesta, ki sé imenuje Majorok. Na tej šoli sé tudi drugače dobivajo Slovenci, ki živijo v Mosonmagyaróváru, tö šolo obiskujejo njihovi otroci, tü deluje tudi knjižnica, ki ima tudi skromni slovenski knjižni fond.
Na pustni slovenski ples so Prišli skoraj vsi Slovenci, ki živijo v mestu in okolici. Bili smo želo veseli, da so sé našemu vabilu odzvali tudi pomembni gostje, med njimi prva Sekretarka slovenskega veleposlaništva v Budimpešti Ksenija Škrilec, podžupan mesta Peter Vučič, član mestne samouprave Miklós Szabó, predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš. Z nami so sé veselili tudi naši madžarski in nemški prijatelji in sodelavca
Na glasbo ansambla Gyeček smo plesali vse do jutra, tudi tisti, ki hodijo spat s kokošmi, so tö noč dolgo zdržali. Lačni tudi nismo ostali, za okusno večer j o sé zahvaljujemo Čardi Csülok. Ples smo seveda izkoristili tudi za pogovore. Večina gostov je obljubila, da bo prišla tudi na naslednji pustni slovenski ples, pred tem sé pa seveda še Srečamo na Slovenski!! dnevih v Mosonmagyaróváru, ki bodo 6. in. 7. julija. S tem dogodkom bomo seveda seznanili tudi porabske bralce in Slovence, ki živijo drugje po državi.
Gvörgv Šulič predsednik samouprave
NIKA ZA SMEJ... Lejpa smrt
Šanji pa Kristina vküp ojdita, velka je lübezen. Šanji ranč ne vej, kak de nagajo Kristini, napona ji lepau goči. Etognauk sta sé šetat šla pa sta si nakrajma gaušče malo doj sedla. Kristina gnauk samo cvikne pa etak krči: »Juj, gor sam sedla na ednoga korata.« Šanji pa: »Aj, kakšo lejpo smrt je emo.«
Telefon
Franci je etognauk'daubo telefon. Eden den sé k njema nut postavi padaš Peter. Franci ranč te telefonira. Peter ga pa pita: »Zakoj sé pa tak dereš nut v telefon? Vej pa guči tak kak gdakoli.«
Franci pa: »Gdakoli, gdakoli. Ti si tü takši norc. Vej pa z Budapeštom gučim. Ti ne vejš, kak je Budapešt daleč?«
Vej on red napravi
Mariška je etognauk pred krč-mauv stala, djaukala pa tre-petala. Lujzek je ranč tam ta išo pa jo pito, Zakoj djauče pa trpeče. Mariška pa: »Samo njaj, Lujzek. Vejš, iz sausadne vesi so Prišli podje pa so sé vküp vdjeli z našimi. Zdaj sé
tak bijejo tam znautra, ka že vendar krv tü teče. Moj sin, Bela je tü med njimi. Po mojem sé vse zakolejo.«
No, drugo nej trbej Lujzeki. Vö sé potegne pa etak pravi Mariška »Nika sé ne bojte. Vej mo ge nut üšo pa včasin red napravim. Vidli te, po ednom mo je tavö lüčo. Vi samo stojte tüj pri vrataj pa štejte, kelko de sé ji tavö neslo.« Mariška je vüpala, ka Lujzek ja včasin red napravi. Kak je Lujzek nut üšo v krčmau, rejsan nej na dugi sé že eden vö-nese iz krčme. Mariška raču-na pa etak pravi: »Eden...« Zdaj pa té, steri sé je vöneso, etak pravi: »Nika ne raču-najte, Mariška. Ge sam,« pravi Lujzek pa tak dojdjekne, ka sé vse zemla trausi.
Tak nagnauk me doj primlite
Laci je etognauk leto na po-licijo pa je kričo: »Gospaud policaj, tak nagnauk me doj primlite, me zaprite! Strašno sam ženo zbijo.«
Policaj pa: »Pa ka je z ženov? Je poškodovana ali leko, ka si go bujo?«
Laci pa: »Jaj, kaj pa. Če bi tak bilau, te bi nej želo, naj me nut zaprete.«
Zamazani je grato
Bela sé sreča s padašom. Padaš ga pita: »Bela, kak pa tau vögledaš? Vej si pa vse zamazani.«
Bela pa etak: »Vejš, tau je tak bilau, ka sam Zdaj na panauf sprvajo svojo taščo (anyóst), domau je odišla. Pa te sam vse doj pobaužo cug.«
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1,
P-P- 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.