1039
Ivan Cankar In postavljanje družbenega sveta
Janez Menart
PESEM    Vsak dan je manj veselo življenje in vse bolj sivo. V srcu je nekaj okamenelo in bode v mehko tkivo.
Menjave in druge pesmi
1040
Janez Menart
Žlica je vse premalo, da bi hranila sanje: čustvo preveč je sejalo, misel premalo zanje.
Pojmo o srcu in roži, ki v njem je okamenela. Zemlja prehitro kroži za zemeljska dela.
Roka zastane; navada. Nocoj ni potrebno naviti ure.
Dež čudovito pada.
Jutri ne bo sekature. Jutri bo spet moj dan. Duh bo vzcvetel iznenada kot park, od dežja opran.
Dež čudovito pada.
Kakor mamilo rosi v ušesa.
Toliko dela sem sebi dolžan,
dela, ki s srečo se sklada,
da najbrž ne bom naredil ničesar.
Dež čudovito pada.
A ko bo legal večer, sreče bo manj in manj. Čuden, nejasen nemir v strahu bo slikal nov dan.
Za ponedeljkom
bo torek, bo sreda,
bo teden, bo mesec,
bo leto minilo
in dokler mi misel dogleda,
bo moje življenje kot redko cedilo,
ki skoznje pretočil bo čas mojo kri;
PESNIKOV SOBOTNI VEČER
Menjave in druge pesmi
in mojih, res mojih dni na njem bo ostalo le malo, prav malo, za zrno soli.
A jutri bo spet moj dan.
In noči se ne mudi.
In misel lahko razklada
v pristanu pokoja tovore slasti
z usidrane ladje sanj.
Dež čudovito pada.
Ura stoji.
VZPON    Vrh gore sneznobel kipi v nebo. Meglica tik pod njim je diadem. Za mano, pod višavjem, koder grem, vse bolj se manjša vse, kar zre oko.
Prav tam v daljavi v zvitih jarkih rek že vse medli od senc in od meglic; brezšumno je in moj zategli klic, vse bolj zgubljen, ne vrne se v odjek.
In misel, ki počije tam in tod, vse bolj medlo spominja se oblik in zvokov sredi daljnih lis in pik, ki ve, da skoznje me je vedla pot.
In vse, kar je prešlo kot brez sledu, je zame vse bolj mrtvo, brez moči: res je še tam, a le kot del poti in le predhodje tega, da sem tu.
Kar pa res šteje, je ta slani znoj in kamen, ki spotaknem se nad njim, in lilast cvet, ki vanj se zastrmim, in pa morda ta gora pred menoj.
1041
1042                                                                                                                      Janez Menart
Ta gora, ki sem si jo vzel za cilj, ki vrh vse bolj zastrinja ji oblak, ki vzpon tja k njej mi že šibi korak in srka kri iz prenapetih žil,
ker to, kar je za mano, me uči, da pot, ki zdaj jo hodim, že čez čas dobila bo nem, omrtvel izraz kot vse, kar daleč spodaj že leži;
ker vem, da vrh, četudi stopim nanj, rodil bo srečo le za kratek hip, saj ko se v žilah umiri utrip, bo s koncem hoje tudi konec sanj;
saj tam nad vrhom je le še nebo,
jaz pa pod njim obstal bom ves težak —
kako naj višje stopi mi korak
ko pade noč in zvezde se prižgo?
Vrh gore je bel kažipot očem
in jasen dan žari od vsepovsod
in sreča je, da je pred mano pot,
in to da vem, da slast je v tem, da grem.
ZLATA    Na odprtem oknu poleg azaleje RIBICA    zlata ribica v stekleni krogli plava. Voljni repek ji spokojno pobliskava v mavricah, ki jih skoz steklo sonce seje.
V varnem svetu, stisnjenem med žarne stene, mirno teče ji življenje dan za dnevom. Topa, slepa, že privajena odsevom nič ne ve, da meje so samo steklene.
Iz sveta, ki v motni steni se leskeče, iz sveta nesreč, spopadov, hudobije v zvonko steklo kamen se lahko zarije — in končan bo ples spokojne, neme sreče.
1043
Menjave in druge pesmi
DE RE PUBLICA    »p. v. klevete čez oblast raznaša rad in sliši. . .« napiše špicelj Teofrast in javi Skrivni hiši; potem med plebs tja za vogal v taberno spet zavije, posluša, kaj bo kdo dejal, in pompejanca pije.
P. V. zazna čez nekaj dni, da nekaj je narobe: magister v službi se drži in nikdar ni brez šobe. Potem, ob idah, sam patron primaha jo v skladišče in reče mu, ko da mu Ion, naj kruh drugod si išče.
P. V. je zdaj enajsti brat
ki rad bi ušel nadlogam:
med klanjanjem od vrat do vrat
oguli rob trem togam.
A kdor ga v atrij sploh spusti,
mu da nasvet, ne kruha,
saj če oblast nad kom bedi,
lahko se godlja skuha.
P. V. postaja cestni tip,
ki dal slovo je plači,
in z roko vse bolj vadi gib,
kot znajo ga berači.
Vsak dan pohaja vse bolj mrk
od Foruma do doma
in vsak dan vse bolj jezno v brk
si brunda: »Mater Roma ...«
P. V. vali kot Sizif v hrib
svoj kamen strašne jeze;
in takšnega ga stakne tip
od Ilegalne zveze.
Zdaj s plebsom povzdiguje glas
(
in Kapitol oblega
in vpije »Vivat libertas!«
in s stražniki se krega.
P. V. repenči se preveč, več kot je prav državi; zato pretorijanski meč ga v Tullianum spravi. In že mu sodi tribunal: Kot suženj naj proda se za protirimski kriminal v korist državne kaše.
P. V. zgubi še isti dan vso rimsko gloriolo: za gladiatorja prodan je v specialno šolo. Tam vadi se, kako bo klal medvede, leve, tigre, da bi mogoče živ ostal še za naslednje igre.
P. V. dočaka sred zveri krik »Panem et circenses!« Kot živ kotlet se zakadi na pesek levje menze. Sestradan lev je siten gost, ki mu sploh ni do šale: iz zob spusti le sramno kost, ker je pristaš morale.
Arena speni se v božjast, tako jo boj prevzame: na galeriji Teofrast z ječarjem se objame; punčara, od strasti brez cap, kriči, da kost bi rada; a konzula udari kap, nakar se menja vlada.
Grobar, od dela že ves siv, se zmeden v kost zagleda:
1044
Janez Menart
1045
Menjave in druge pesmi
»Hm, Publij Varo ni več živ. .. Kdo kriv je? Lev, seveda. Rimljan je storil le dolžnost; kot ranjki cenzor Kato; kot jaz, ki to poslednjo kost zagrebel bom z lopato.
POST SCRIPTUM    P. V. je zdaj državi v čast, povsod smehlja se s slike. Pod njim praefectus Theophrast vsak dan pesti jetnike: »Ta naš mučenec kri je dal za Novi Red Pravice; zato naj ve, da kri bo scal, kdor nanj bo delal vice!«
MENJAVE    S cerkve, ki iz britofa raste,
strt strešnik sklenklja med križe. Za zidom rak grbi hraste. Iz krčme poskočne viže.
Siv župnik ofer pobira; na strehi je nova opeka. Občina trg asfaltira; stric Zane hraste poseka.
Kazalce v cerkvenem zvoniku krastasta rja napenja. Čas črkam na spomeniku ostre robove načenja.
Birt novo kelnarco išče in kakor je videl v svetu, si zrihta juke-box in kegljišče in puščico s ceste: K BUFFETU.
Herr Katz iz Bavarske preplača voz, skrinjo, komat, škant brez strune; kmet fička pred hlevom obrača, vnuk v cerkvi angelčka sune.
Nov župnik potres izkoristi in turnu da cagarje zlate, naj vidijo komunisti, kdo boljše ima delegate.
Brez glušnika vnuk se med križi s požegnanim mopedom vozi. Stric Žane se v grobu fiži v precej neudobni pozi.
1046
Janez Menart