A List m š©l® (zliaja t. in 1&. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. !IO kr. Tečaj VI. V LJubljani 1. avgusta 1866. List 15. P® Weselo zapojmo, Prestali smo že! Zdaj prosto, bolj sladko Nam bije serce. Kar nismo spolnili, Na dolgu smo še, Obetamo zvesto Dognati to vse. Častitim gospodom, Ki k nam so prišli, Naj hvala priserčna Za to se glasi! Le eno plačilo Sprejmite za zdaj: Po naukih ravnali Se bomo vselej! Učiteljem dragim Smo naj več dolžni, Ne mor'mo plačati Vam žive vse dni. Jakoslav. Šola in «lom. Vsaki človek čuti v sebi dvojno postavo: postavo spačene na-ture, t. j. hudo nagnjenje, ki vabi in sili človeka v ošabnost, prevzetnost, nečimernost, gizdost, nepokorščino, odertijo, krivico, goljufijo, mehkužnost, nevošljivost, nezmernost, požrešnost, jezo, sovraštvo, mlačnost, lenobo, — v vso trumo pregreh, ki se zaležejo v sercu, kakor strupena kačja zalega; tej pregrešni zapovedi pa je nasprotna zapoved sv. evangelija, ki je zapisana v serce sleher- Iz „letnega sporočila" očitne glavne šole v Klanji. vred». nega kristijana, in se sliši po notranjem glasu t. j. po vesti v vsakem človeku. Sv. evangeli ojstro zapoveduje, veleva in glasno govori: „Nič ne stori, ničesar ne želi, kar je nasprotno božji volji in Jezusovi veri!" človek more to spolnovati, če se že v mladosti vadi hudo nagnjenje ojstro krotiti, zatirati v sebi vse, kar poželi spačena natura, ki moti in slepi vse, kar je nasprotno ljubezni do Boga in ker-šanski ljubezni do bližnjega, — z eno besedo: vse, — kar je greh, in kar v greh zapeljuje. Natura človeška ne neha biti spri-dena. Naj jo človek vedno odvračuje od prepovedanega, hudega, — zmi-raj se bo oziralo oko, in vedno se bo stegovala roka po prepovedanem sadu, če se ojstro ne ustavljamo, človeško serce je vert, v kterem divje, škodljive korenine poganjajo, in podobno bo serce njivi polni plevela, če se z dobro izrejo in z lastnim prizadevanjem ne izrujejo škodljive korenine, in se ne porežejo z ojstrim nožem strahovanja in pokorščine napčnemladike. Človeško serce je dereča voda, ktera vse pobere s seboj, če se ne gredi in jezi njena moč s pametnim, modrim strahovanjem. človeško serce je razvajena žival, ktero mora človek zmiraj krotiti in berzdati, da mu koristi, in ne škoduje, človek se mora precej v mladosti začeti učiti in vaditi hudo nagnjenje v svoji oblasti imeti, sicer bo to njega v sužnosti imelo, ker se še druži z vnanjim vabljenjem spridenih ljudi, in tako vedno raste in mogočniše prihaja. Malega červa bi človek — dobro izrejen in podučen — še zaterl; če ga pa ne porajta, postane strupena kača, in če se tej ne ubrani, se ga oklene in vse njegove dobre sklepe in dela s strupom navda, in ta kača se kmali spremeni v strašnega zmaja, ki ga popolnoma okuži s strupeno sapo in dene v svojo strašno sužnost. Tako postane človek nesrečen na tem in unem svetu, sebi in drugim v nadlogo. Dolžnost slehernega človeka pa ni le, da v sebi hudo nagnjenje berzda in kroti, temuč da se čednosti vadi. Vsaka čednost ima svojo korenino v sercu; vkorenini se pa v sercu, če se človek k Bogu oberne, in začne Bogu živeti in njemu služiti, ki je popolnoma svet, ki tedaj le dobro hoče, hudo pa sovraži, ki je popolnoma pravičen, ki hudobnega kaznuje, pobožnemu pa podari zasluženo plačilo; — kolikor večji je ljubezen do Boga, toliko več bo drugih čednosti, ktere izrastejo le na dobri zemlji, t. j. v sercu polnem sv. ognja v ljubezni do Boga. Če človek jezo zmaga iz ljubezni do Boga, bo krotkost zališala njegovo serce; če napove vojsko napuhu, bo ponižnost prebivala v njegovem sercu; če zatira poželjivost, bo mu čistost tovaršica; če premaga mlačnost in le- nobo, ga bo gorečnost peljala na sv. goro keršanskega življenja. Dobro je tedaj pomniti, da brez premagovanja in vojskovanja ni mogoče ne se varovati hudega, ne si pridobiti čednosti. Če se pa človek v mladosti tega ne vadi, težko bo pozneje to znal. česar je človek od mladega vajen, to rad in lahko stori, nasprotno pa mu težko stane. Reci temu, ki od mladosti ni dela vajen, da naj dela, in poreče ti: Ne morem, ker nisem vajen. To je moč navade. Še bolj to velja od zaderžanja, vbogljivosti, pokorščine staršem in učiteljem; lepo zaderžanje v cerkvi in na ulicah je lahek in sladak jarem onemu, ki je od mladega vajen; nevbogljivemu, spridenemu, razvajenemu paglavcu so pa grenka teža. Prej skoraj zamorec spremeni svojo kožo in tiger svoje lise, kakor človek zapusti svojo vkoreninjeno navado. Če je tedaj učenec sedaj sramožljiv in spodoben, pameten v šoli in posebno v cerkvi, pa tudi na ulicah, pokoren in podložen staršem, učiteljem in hišnim gospodarjem, priden pri učenji in molitvi, da ga ni treba siliti ne z obljubami, ne s kaznijo; če le iz ljubezni do Boga in staršev vse rad stori, če so se tako v mladem sercu dobre korenine prijele, tudi pozneje se sme lep sad pričakovati, in se bo tudi pozneje stanovitno deržal zgodaj vsajenih čednosti. Nasproti, če so že mali učenci staršem nepokorni, v šoli nevbogljivi, se zmerjajo, kolnejo, po vseh kotih vlačijo in v slabe tovaršije zahajajo, se brez molitve ulegajo in vstajajo, kaj se sme od njih pričakovati? Skoraj za gotovo smemo reči: Tudi pozneje bodo malopridni, leni za časno in večno, ali pa celo hudodelnki, na svetu vsem v nadlogo in pohujšanje, v večnosti pa jih bo ojstro zadela božja pravica. To smeš tako gotovo reči, kakor gotovo je res, kar govori sv. Duh, da mladeneč, vajen svoje poti, tudi v starosti z nje ne stopi. Dobro naj bi to pomnili vsi, ki imajo opraviti z odrejo mladosti. Poglavitno je tedaj to, da se človek že od mladih let dobro, keršansko odgojuje. človek postane še le človek po izreji, sicer se še poniža pod neumno živino. Sv. cerkev, ktere namen je, ljudi napeljevati k časni in posebno k večni sreči, je to dobro spoznala; zarad tega je že v 4. in 5. stoletji vstanovila keršanske šole, zlasti po samostanih v Egiptu, Galii (Francoskem) in druzih deželah, v kterih se je mladost učila, česar ji je bilo treba za časno in večno srečo. V začetku 6. stoletja in dalje si je red sv. Benedikta o tej zadevi pridobil posebne zaslužke. Kamorkoli so očetje tega reda prišli, so v imenu cerkve šole vsta-novili, ker so mladost podučevali v vsem za časno in večno potrebnem 15* in koristnem. Vedno je bila skerb za šole in pravo odrejo mladosti ena naj imenitniših skerbi katoliške cerkve. Ona je otroke po sv. kerstu svoje spoznala, ona mora tedaj kakor dobra mati za nje skerbeti. Šola je hči, tedaj pomočnica sv. cerkve, nje poglavitna dolžnost je, da brani, da se mladost ne spridi in popači, in da se ne pogube lepe lastnosti nadepolne mladosti. (Dalje prih.) Odgoja v molitev. IX. Otroci se privadijo molitve, če pred šolo in po šoli pobožno molijo, če svete pesmi prepevajo, če se lepih molitev za razne potrebe nauče iz glave. Uerkev pa je kraj, ki je posvečen v molitev, kjer Bog naše prošnje posebno usliši, kjer se beseda božja oznanuje in se dele ss. zakramenti; ta kraj je kristijanom pred vsem častitljiv, in lepega in spodobnega obnašanja v cerkvi moramo otroke zgodaj privaditi. Otroci v šoli na drobno naštevajo, ktere reči so v šoli, v izbi i. t. d., naj tedaj tudi povedo, ktere reči so v cerkvi, čemu so, kakošno podobo ima cerkev, kaj stoji pri cerkvi, kaj pomeni stolp pri cerkvi, čemu je v cerkvi prižnica, spovednica, kerstni kamen in kropivnik, kakošne podobe so v cerkvi, kaj je hranjeno v tabernakeljnu, čemu hodimo v cerkev. Ko otroci vse to naštevajo, kar zbuja njih radovednost, povejmo jim pa, kako obnašati se v cerkvi, kako se je božji zveličar razserdil nad o-skrunjevavceni veže božje. Otroci pridejo v cerkev ali k sveti masi, ali k pridigi in sicer k službi božji. V cerkev in iz * cerkve vodimo otroke paroma; če namreč pridejo vsi zbegani v cerkev, se bodo javoljue tam spodobno obnašali. Pri cerkvenih vratih je kropivnik, in poškropi' se z blagoslovljeno vodo, priklanjajo se pred velikim altarjem, kjer je hranjeno sv. rešnje telo. To se pa naj več opravlja prav razmišljeno in malo spodobno. Povejmo otrokom, da naj vselej, kolikorkrat se poškrope z blagoslovljeno votlo, opravljajo tudi kratko molitevco: „Pokropi me, o Gospod! z izopoin^' i. t. d.; kolikorkrat pa se pripognejo pred velikim altarjem, naj pa reko: „Bodi počeščeno presveto rešnje telo!" Nemara, da bodo potem to bogočaslje spodobneje opravljali, in da jim bo to ostalo v navadi. Otroke postavimo v cerkev pred veliki allar ali sicer tako, da ker radi gledajo, tudi vse vidijo, kar se godi pred altarjem, lo ni le lepa navada, ampak je tudi neizrečeno koristno; če otrok gleda v steber ali kakšno tamno steno, komej čaka konca sv. maše ali službe božje. Ker se že tako razume, ni morda treba tukaj posebej opomniti, da naj namreč učitelj pazi nad otroci, da se spodobno obnašajo v cerkvi. Večkrat naj se tudi otrokom priporoča, da premišljujejo, kolikorkrat se nespodobno obnašajo v cerkvi; pred vsem pa velja lep zgled učiteljev. Kar človek čuti v sercu, to tudi kaže po vnanje. Čim bolje človeka presune ena ali druga reč, tim več kaže to vnanje. Verno serce razodeva se tudi vnanje, da namreč človek poklekne, roke pri molitvi sklepa in povzdiguje, ter skesano terka na persi. Te vnanja znamenja kažejo, kaj verno serce čuti, in so tako rekoč izrazi notranjega bogočastja. To je kaj naravnega, in se kaže v navadnem in cerkvenem življenji. Vendar je pa Bog hotel, da je tudi vnanja služba božja vredjena; tako je delal pri Izraelcih Mojzes in v novi zavezi pa aposteljni. Vnanja služba božja, cerkveni obredi so pa zaperte, nerazumljive bukve tistemu, kdor jih ne razume. Koliko abotnih zapo-padkov imajo ljudje od cerkvenih šeg in obred! dostikrat še zasmehujejo to, kar ne razumejo. Zalo je pa cerkev v tridentin-skem zboru zapovedala. da se imajo vernim cerkvena opravila razlagati. Šola je pa za takošne razlaganje kaj pripraven kraj. Naj imenitnejše in tudi naj svetejše cerkveno opravilo je sveta maša: središče vsega bogočastja je nekervava daritev nove zaveze. Zgodaj se morajo otroci podučevati, kaj je sveta maša, in kako naj se vedejo pri sv. maši. Naši predniki so vpeljali šolsko mašo; v novejših časih so skušali sim ter t je odpraviti to staro navado. Nekteri pa tudi terdijo, da se šolski otroci tako nespodobno med sv. mašo obnašajo, da bi bolje bilo, odpraviti jo. Koliko je pa resničnega na tem? Da se otroci malo spodbudno v cerkvi obnašajo, je, žali Bog! resnično. Ali se ima ta lepa navada odpraviti, ker se v zelo obrača? Nikakor ne. Ali so pa učeniki krivi, da se šolska mladina v cerkvi slabo obnaša? Mogoče da: otrok hoče zmirom kaj opravka imeti; mirovati ne more; če ne premišljuje, če v cerkvi ne moli, če ne ve, kaj se godi na altarji, dolgočasi se, nepo-kojin je, in tudi druge pohujšuje in zapeljuje. Perva dolžnost učenikova je tedaj, podučevati otroke od svete maše, druga pa, skerbeti, da imajo otroci med sv. mašo kaj opraviti, ali naj pojo, ali molijo. V nekterih katoliških deželah je navada, da ljudje med daritevjo sv. maše glasno molijo sv. rožni venec in k skrivnostim pristavljajo kratke molitevce. Pri nas to ni navadno, kakor tudi splošno petje ne; ker pa se otroci tudi peti naveličajo, naj bi pa včasih pri sv. maši molili sv. rožni venec. Učenik naj otrokom priporoča, da naj se iz glave nauče kratkih molitev za naj imenitnejše dele sv. maše. Tako naj učenik otroke vadi, da so pri sv. maši pobožni, da jim bo ta naj svetejša daritev v povzdigo pobožnosti in v zvesto spolnovanje svojih dolžnosti. Kedar se pa govori od daritve sv. maše, se otrokom tudi lahko razlaga altar, kaj pomeni, kakošna podobo ima, zakaj se sv. maša na altarji bere, dalje pa tudi inašna obleka: naramnica, mašna srajca, mašni plajšč i. t. d. Tudi naj se otrokom pove, kaj pomeni rudeča, višnjeva, černa ali bela barva pri mašni obleki, pove naj se jim, čemu so svete posode, kelih, monstranca i. t. d. To razlaganje pripomore, da se doseže cerkveni namen pri spreminjevanjj barv, in da ljudstvo ne gleda brezmiselno altarja in svetih posodeb. Pomenki o s / o v e n s k e m p i s a n j i. XXVIII. 1). Bolj milostno ravna Krušic z imeni na -e, o kterih le pravi, da tuje lastne imena za e namesti t pravilniše vstavljajo j: Klarke, Klarke/a. Tako loči tudi Janežič domače in tuje imena, ter veleva pisati lvobe, Kobeča pa Gothe, Goiheja. O. Ivlarke/« je lahko iz Klarke;, kakor Kogeja iz Koge/, Geteja iz Getej (cf. Geteji ali Getejci sv. pis.), Smoleja iz Smolej; nasprot pa Smoleta iz Smole, in Smoleška iz Smolet-ska, kakor Tomeška iz Tometska itd. Tako p.: Bole, Černe, Borne, rod. Boleta, Černeta, Rometa, in od tod Boletov, Čer-netov, Rometov. D. Pa ne Romov, Bolov ali Bolejev! — Na tanko določi tu narodov jezik, toraj se ne more imenovati „die unge- naue Volkssprache". — Na -i popisuje Krušic le imena na -ski ter pri tej priliki nekterim pisateljem v malo verslicah nektero pove! K. Razun tega, kar sem unkrat povedal (§. 22.), pravim še §. 36 v opombi: »Eigennamen auf ski können, weil sie selbst nichts als Eigenschaftswörter sind, somit aus sich kein Eigenschaftswort des Besitzes entstehen lassen; sie drücken also den Besitz durch den Wessenfall aus: pesni Koseskega, zgodovina Paläckega u.s. w.; barbarisch klingt es: Koseskove pesni, Paläckova zgodovina!« D. Kaj pa še le Koseskitove pesmi, Palackitova zgodovina! To je pa celo „haarsträubend!" „Wahre Eigenschaftswörter sind auch die auf: ski auslautenden Eigennamen* — jaz bi djal, ako so „Eigennamen", ne morejo biti „wahre Eigenschaftswörter". O. Da nišo več „wahre Eigenschaftswörter", se kaže iz tega, ker ne morem reči Kosesk, Ledinsk kakor jesensk , pastirsk, in tudi ne Koseski-a-o, Ledinsk?'-«-o kakor jesensk/ -a-o, pastirski-a-o. Oblika -ski je sicer pridevnikova, ali primek Kosesk i, Ledinsk i, Dobrovsky i. t. d. se vsta-novi in postane samostavnik in slov. lastno ime, in zakaj bi mu tedaj ne bila lastna imenska sklanja? Vse drugač je, ako rečem: to so I edin ski pašniki, ledinske dekleta, koseške njive, hiše in— ako pravim: to je pesnik K ose ski, Ledinsk i itd. In kakor ne pravim: ali si vidij Pokornega, Čudnega, Veselega, ampak Pokorna, Čudna, Vesela, da si ravno imajo vse te imena obliko pridevnikovo; tako menda smem tudi reči: Koseskif«, DobrovskiY«, LedinskiY«, ne pa Veselega Koseskega, R o d o 1 j u b e g a Ledinskega! I). O pisatelja nevedn/ia! Ali še porečeš, da je KoseskiY« ravno tako, kakor bi djal nevedmia? Zdi se mi, da se ti krušijo nektere kolesca v glavici tvoji jezikoslovni. — Kako tenke morajo biti nasprot tvoje čutnice! Povem ti, da sem dostikrat slišal že Kosesktfa-iw, pa lasje se mi kar ganili niso; ko pa berem „pisatelja nevedn/ia", so mi pa skoraj vsi poskočili po koncu! O. Imensko sklanjamo primke: Vesel, Čuden, in kakor Koseski, Ledinsk i, tudi Mali, Zur bi, rod. MahYa, Žurbita (Met.), in kar velja o imenih osebnih, ne velja vselej tudi o primkih ali imenih rodovinskih. Mali je gotovo oblika pridevnikova, in vendar ima Janežič rod. Mali/a, Žurbi^a, nam. Mali — Malica — Malem« itd., kakor pišejo Čehi in drugi Slovani (cf. Maly, Vesely, Dobrovsky). D. „Malitova pristava gori Malitova!" —je vse križem ljudstvo vpilo tolikrat, in nikdar in nikogar nisem slišal: Malijepa ali Malcga pristava". Tako je ljudstvo govorilo, kar spričujejo dobri pisatelji p. Vodnik, Kopitar, Metelko, in še govori. Kako more tedaj Krušic pisati: „der neuere, alles Vorganges in der Volkssprache bare, aus Unverstand und gänzlicher Sprachunkenntnis eingeführte Gebrauch" i. t. d.?! XXIX. I). Kako se Krušicu krušijo jezikoslovne kolesca, se vidi tudi iz tega, kar uči o lastnih imenih na -o, da v sklanjavi snemajo imenovavnikov o ter se ravnajo tedaj po zgledu snop (str. 17.)! Ali imajo toraj imena Marko, Perko, Jenkov toživniku tudi Marko, Perko, Jenko, kakor v imenovav-niku, po zgledu snop? Ali je morebiti ločili omlačen snop pa neomlačen? Ali je res „bolje in blaže" Mark«, Perka od Mär-kota, Perkoifl? Ali res govori le „der verdorbene Volksmund: Markova, Perk ota, wodurch sich jedoch die veredelte Schriftsprache nicht zur Nacheiferung gereizt fühlen darf?" O. V novoslovenščini imajo moške imena oseb in drugih živočih ali poosebljenih stvari v ednini toživnik enak rodivniku; le toživnik neživočih reči je enak imenovavniku, uči Janežič $>. 71. — Ktero je bolje in blaže, Jenka, Metelka ali Jen-kota, Metelkot a — tega ne vem; topa vem, da narod skoraj sploh govori poslednje (to je Metelkoma hiša, io pa Benkdioi? laz itd.),