— ¦•   68   «¦•— IVO    TROŠT:                                                                 '        .
Konj in krava.
Basen.
Honj in krava sta skupno vozila kmetiču jeseni do-mov poljske pridelke. Nobenemu ni ugajala pri-siljena družba, oba sta* se ie sramovala, oba sta se bala to sramoto priznati in jo potožiti drug dru-gemu. Neko popoldne vendar začne konj otožno pe-sem: »Le kje je moja nekdanja čast in moj sloves? Najbrhkajši konjič sem bil še do nedavna. In se-daj mi je družba ta-le krava!« »O, kje je moje mleko? Bila sem izmed prvih molznic v vasi, ni tega dofeo. Teliček ga je imel dovolij in še gospodarjevi otroci. Dlaka se je sve-
tila na meni, sedaj pa strči od mene, kakor ježu bodice. Voziti moram za borno hrano, a mo<j teliček strada.«
Kmetič, sedeč zadaj na vozu, je čul in utnel te pritožbe. »Tudi meni se ne godi najbolje«, se oglasi nazadnje in nalahno oba ošfrkne z bičem, da sta se bolj podvizala. »Moj oče je bil bogat mož. Vsi so ga spoštovali mnogi so mu na tihem oelo zavidali srečo in bogastvo1. Moje brate je po-slal v drage mestne šole, mojitn sestram je volil velike dote. Mieni je po njegovi smrti ostal komaj del nekdanjega posestva in še ta zadolžen. Vendar se nadeiam, da si sčasoma opomorem, ako se zvrsti vse tako, kakor mislim. Pridnim in vztrajnim ljudem pomaga Bog. Le hitro sto-pajta vidva, nikar ne godrnjajta! Složno kmalu dosežemo vsi trije, kar nameravarn jaz. Potem boš ti, Sivec, vozil z drugim, lepim konjem; Li-ska, ti boš pa dajala mleka teličku in mojim otrokom. Bijo-o! Le hitro!« In voz se j& hitreje pomikal proti domu. Z novo nado v srcu je objela tudi telo nova moč do življenja.