»Sobočanci ste res pravi gospodje!«
»Tako plešeš kakor kak profesor.«
Šandor je hodil po sobi s trdimi koraki in glasno dihal skozi nos in t>dprta usta. V sobi se je vzdigoval prah. Toplo, najlepše ozračje je bilo med cimpranimi stenami.
Ko Ščrbič že ni mogel več stiskati ust, je Kovač zatulil na glavnik. Ni trajalo dolgo, ko so se fantje zgrabili po dva in dva in začeli soboški ples. Nekateri so za vriskali, drugi pa so se smejali. Iz vsega tega hrupa pa so se slišali glasovi: »Šandor, dobro plešeš, Ančika ni iz repe. Veselimo se! Šandor je tu. Nikdar ne bomo umrli.«
Ko se je razgrinjala noč nad vasjo in je že svetilo milijon in milijon zvezd na nebu, Sandorja ni bilo več na ulicah. Fantje so vašo vali pri dekletih, redki pa so se zbirali na križpotih. Velikega, dobrega Sandorja ni bilo med njimi. Ni bilo več slišati z ulic močnega, hrupnega smeha, kakor je bilo to včasih, ko se je držal gruč mladih ponočnjakov Rebrčev Šandor. Včasih se je kdo spomnil na njegovo pripovedovanje in pokazal na cesti soboški ples ali je stresal pepel »s cigarete v pepelnik«. Nekateri so «elo vedeli kaj povedati o Bedrnjakovih goricah. Pa vse to je bledelo. Spomin na Sandorja je bil tako, kakor kapljica v morju.
Noč se je vrstila za nočjo. Zvezde so svetile in se trgale z neba kakor prej, Sandorja pa je vzela Sobota.
DVOGOVOR  V POLETNI NOČI
INDSKI  MOTIV  — JERN  LEDINA
Razkleni vendar roki plameneči, boječa ljubica, od tebe moram stran! Ne čuješ mar svarila petelina? Na vrtu je usahnila mesečina in zarja jutranja naznanja dan.
Počakaj, dragi, da naslada
te ure v meni izgori do kraja
in v srcu tlel bo le pepel spomina.
Potem bom sama ti odprla rada
in rekla ti: odidi zdaj.
A preden boš prišel do vrtne ograje,
bom že pri oknu in najraje
bi te na glas poklicala nazaj.
556