OPTIMIZEM V PARIŠKIH RAZGOVORIH
NI DALEČ DO MIROVNE POGODBE
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Odkar se je v začetku decembra svetovalec ameriškega predsednika Nixona Henry Kissinger vrnil v Pariz, da nadaljuje mirovne pogovore s severno vietnamskih delegatom Le Duc Thojem, ni bilo do pred par dnevi večjih napredkov. Z zagotovljeno volilno zmago je Nixon zavzel bolj miren položaj, saj mu ni pri pogajanjih bii'o treba popuščati iz volilno propagandnih razlogov.
Vendar je zadnje dni v Parizu pričel vesti bolj optimistični duh. Čeprav obe delegaciji strogo spoštujeta dogovor, da ne bodo objavljale vsebine tajnih razgovorov, vendar dejstvo samo, da se konference vršijo v povečanem številu, tako med delegacijami, kakor med Le Duc Thojem in Kissingerjem samim, priča, da se je v razgovorih prišlo do bistvenih točk.
Poïeg tega je simptomatično tudi, da je iz saigonskih virov zaznati napoved, da bo mirovna pogodba podpisana okoli dvajsetega decembra.
Vendar ta južnovietnamski optimizem ni popolnoma utemeljen. V razgovorih so delegati, po mnenju opazovalcev, prav sedaj naleteli na nekatere težke točke. Te se nanašajo zlasti na umik sevemovietnamskih vojaških oddelkov. Severni Vietnam, njegova vlada in seveda njegova delegacija v Parizu nikoli niso hoteli priznati, da bi se na
V ponedeljek 11. t. m. je čilski levičarski predsednik Salvador Allende prispel na Kubo, ki je zadnja točka njegovega precej obširnega potovanja. Prihod se je zamudil skoraj za 10 ur, ker je v Rabatu, Marruecos, zaradi okvar obstalo letalo sovjetske družbe Aero-flot. Allende se je namreč vračal s svojega štiridnevnega obiska v Sovjetski zvezi.
Gotovo je bil namen čilskega predsednika daljše potovanje, zlasti daijši obstanek v tkim. socialističnih državah. A je moral kaj na hitro lopraviti svoje obiske, ker ni smel po ustavi izostati iz države dalj časa kot le 14 dni. Za večjo dobo bi moral dobiti dovoljenje od kongresa, ki ga kontrolira krščansko demokratska in nacionalna opozicija.
Allende je najprej potoval v Mehiko, da „utrdi vezi latinskoameriškega bratstva“. Od tam je potoval v New York, kjer je pred skupščino Združenih narodov napadel „kapitalistične*' države in njih finančne ustanove, da bojkotirajo Čile in mu nočejo dajati posojil'. Vendar njegov napad še daleč ni bil tako strupen, kot so nekateri opazovalci pričakovali.
Iz New Yorka je Allende odpotoval najprej v socialistični Aižir, nato pa v
področju Južnega Vietnama nahajal niti en severnovietnamski vojak. Vendar je po mnenju ameriških strokovnjakov trenutno na jugu vsaj 145.000 sevemovietnamskih vojakov; saigonska vlada pa zatrjuje da je to število premajhno, ker da jih je 300.000.
V tekstu mirovne pogodbe, kjer bo določen umik teh oddelkov Severnega Vietnama, seveda beseda ne bo mogla nanesti na „umik“, temveč bo govora o „povrnitvi na kraj izhodišča“, itd. Te jezikovne potankosti, in pa datumi kdaj naj ¡se mir in umik začne, so po mnenju opazovalcev trenutno najtrši orehi pariških razgovorov. Medtem pa naj bi bil tudi že pripravljen mirovni načrt, ki predvideva tri obdobja: umik sevemovietnamskih vojaških oddelkov pod nadzorstvom mednarodne komisije (Poljska, Madžarska, Kanada ter Indonezija in Saigon ter Vietkong), razgovori med Saigonom in Vietkongom glede nove vlade in dokončna politična ureditev Vietnama. t
Medtem pričakujejo sestanek med !Nixonom in južnovietnamskim predsednikom. Thieu bo baje od Nixona zahteval nadaljno vojaško in gospodarsko pomoč Amerike in pa tudi novo severnoameriško intervencijo v ¡slučaju če bi Vietcong „grobo kršil“ določila mirovne pogodbe.
Moskvo, kamor ga je peljala zlasti potreba sovjetske gospodarske pomoči. In res je od kremeljskih veljakov dobil zagotovilo gospodarske in tehnične pomoči. V koliko bo ta pomoč dejansko izvedena, je bolj dvomljivo, saj se Sovjetska zveza sama ne nahaja v preveč plodoviti dobi. Seveda s tega obiska ni manjkalo skupne izjave, kjer ZSSR in Čilu napadata „imperializem“ in njegove monopole", itd.
Od tu je Allende odšel na Kubo, da je vrnil obisk Fidei' Kastru, ki se je v Čilu mudil’ letošnje leto kar mesec dni. Tudi tu ni manjkalo „protiimperialisti-čne" izjave in raznih obljub tesnejšega sodelovanja. Vsekakor sta si Castro in Allende edina v namenu, da je treba „kubanizirati" ali pa „čilenizirati" čim večji del Latinske Amerike.
Allendeja na povratku domov čakajo težki problemi. Gospodarstvo se nikakor ni opomoglo, temveč zahaja v čedalje večjo krizo. Prav tako se v krizi nahaja politični sistem, ¡saj opazovalci soglasno menijo, da bo na volitvah prihodnjega leta za obnovo poslanske zbornice Allendejeva koalicija precej propadla. Končno pa je vojaško sodišče pred dnevi zmanjšalo kazen generalu Viauxu z 20 na dve leti in šest let izgnanstva. General Viaux je bil obtožen, da je bil
MEDA A ROD Al TEDEA
Vsemirska ladja Apolo 17 mimo nadaljuje svoj polet. Eugene Cernan, Har-rison Schmidt in Ronald Evans se po srečnem pristanku na Luni in dobro opravljenem programu vračajo na kraj izhodišča. Je to zadnji polet v seriji Apolo. Novih pristankov na Luni Ame-rikanci zaenkrat nimajo v načrtu. So pa itak s šestimi pristanki nabrali dovolj materiala za dolgoletne študije Lune in njenega življenja.
Sovjetska zveza se je zapletla v novo mednarodno afero. V Londonu so namreč objavili, da so pri irski gverilski organizaciji IRA našli rusko orožje in celo lažje raketno orožje ruskega izdelka. Rusija je sicer zanikala, da bi ona posredovala orožje irski gverili, vendar dejstvo, da Se sovjetsko orožje nahaja v irskih rokah, dokazuje, da ga Sovjeti posredujejo neposredno ali posredno.
Pavel VI. je v svojem nagovoru v soboto, 9. t. m., izjavil' da se osvoboditev žene ne bo dosegla z enostavnim izenačenjem z moškim, temveč le s tem, da se ji prizna polnost njenega bistvenega poslanstva v življenju, to je poslanstvo matere.
Na japonskih volitvah, ki so bile preteklo nedeljo za obnovo japonskega parlamenta, je ponovno zmagala Demokratsko liberalna ¡stjarika, ki jo vodi ministrski predsednik Kakusi Ta-naka, kljub temu da so nekoliko nazadovali v primeru s prejšnjimi volitvami. Pač pa je zelo napredovala socialistična stranka in tudi komunistična. Liberalna stranka bo imela v parlamentu ok. 280 mandatov (prej 297), socialisti 110 (87), komunisti 30 (14), ni pa še razvidna dokončna razdelitev, dokler volilno štenje ne potrdi volilno sodišče.
Med Kitajsko in Sovjetsko zvezo je baje v mesecu novembru prišlo do oboroženih spopadov. Tako vsaj so poročali zahodni diplomatski viri iz Moskve. Peking je te novice takoj zanikal, medtem ko v Kremlju teh objav niso potrdili, pa tudi ne zanikali.
V urugvajskem glavnem mestu
Montevideo je bilo zaključeno 11. t. m. dvanajsto redno zasedanje ALALC (Latinsko ameriške povezave svobodnega trgovanja). Prisotni so bili delegati 11 držav, ki so vodili razna pogajanja od konca oktobra pa do sedaj. Najbolj važen zaključek je, da bo tkzv. prehodna doba, ki naj bi po pogodbi iz Caracasa trajala do leta 1980, za ključena že leta 1973. S tem se skuša ■pospešiti postopke, ki naj bi končno nrineljali do skupnega latinskoameriškega trga.
udeležen pri umoru generala Schneider-ja. Veliko zmanjšanje kazni so levičarski krogi sprejeli kot provokacijo s strani vojske. Napet položaj pač ni idealen, da hi državo potegnili iz močvirja.
PRVA DEJSTVA
Ko je v ponedeljek, 11. t. m. zapadel rok za predstavitev volilnih povezav pred volilnim sodiščem, je argentinska javnost stopila pred prva resnična in nespremenljiva dejstva. Dotlej je bilo vse več ali manj govorjenje, obljubljanje ali celo ugibanje. Od 11. dalje pa so stranke in volilne povezave dejstvo, ki bo prihodnjih volitev ostalo nespremenjeno.
V zadnjem trenutku (to je v teku zadnjega tedna), je bilo veliko prese nečenj, potrjena pa so bila nekatera ugibanja, kot povezava okoli peroni-stične stranke, in ostala nespremenjena dana zagotovila kot samostojen nastop Nove sile in pa radikalov. Neznanke ostajajo sedaj samo še predsedniški kandidati nekaterih grupacij. A to se bo razvedelo pred 21. decembrom, ko zapade rok za vpis kandidatov pri volilnem sodišču. Glede volilnih povezav poglejmo najprej Justicialiste. številne vsedržavne in več provincijskih strank se je povezalo v Frente Justicialista de Liberación (Justicialistična osvobodilna Fronta). Vendar se je prvotno veselje nekoliko poleglo, ko se v to povezavo niso hoteli udiniti niti Alendejevi in-transigenti ,niti Sueldovi revolucionarni kristjani. Končno je nastal razkol tudi v ENI, ki je delno povezana z ju-sticialisti, pri kateri pa je tej povezavi nasprotovala (in vanjo ni stopila) nepriznana komunistična stranka. Tako so, poleg manjših provincijskih, ostale v Fronti naslednje stranke: Peronistična, Unión Popular (Tecera del Franco), MID (Frondizi), Ljudski konservativci, Liudski kristjani (Allende) in Labori-sti. Kandidata tu še ni določenega. Spričo Peronove „odpovedi“ računajo da bo predsedniški kandidaf „neperonist".
Glede na sodnijski odlok da stranka Unión Popular pripada delu, ki ga vodi Tercera del Franco (odlok, ki še ni dokončen), je Manrique ostal brez močne strankarske strukture. To je nadomestil pretekli teden, ko ga je za predsedniškega kandidata izbrala demopro-gresistična stranka. Ta je močna zlasti v Santa Fe, in zato bo podpredsedniški kandidat dr. Rafael Martínez Ray-monda, iz te province. Demoprogresisti so Manriqueju dali zlasti strankarsko strukturo v patagonskih provincah, kjer je ,samokandidat“ doslej precej šepal. Manrique te dni utrjuje svoje sile tudi v glavnem mestu in okolišu, kjer tudi ni imel doslej močne zaslombe za svojo Alanza Federalista.
Presenečenje je bila nova Alianza Republicana Federal, katero je k življenju obudil dr. Leopoldo Bravo, vodja sanjuanskih blokistov. Podpirajo jo zlasti nekatere stranke v notranjosti. Pri njej sodeluje tudi dr. Guillermo Belgrano Rawson, ki je bil do nedavnega podtajnik notranjega ministrstva. Novo nastalo povezavo je kritiziral zlasti Manrique.
Delno nepričakovana je bila tudi A-lianza Popular de Centro Izquierda. V tej so se udinile tri stranke in sicer Partido Intransigente, ki ga vodi dr. A lende, Revoiuiconarna krščanska stranka, pod vodstvom dr. Suelda, in pa UD ELPA, ki pa ni priznana kot politična stranka. Tu bo po vsej verjetnosti kandidiral za predsednika že proglašeni Alende, za podpredsednika pa se opazovalci nagibajo k dr. Sueldu.
Poleg teh štirih povezav bodo tekmovale pri volitvah tudi sledeče samostojne stranke: Unión Cívica Radical (kandidati Balbín-Gamond), ki vsaj v prvi rundi ne bo sprejela nobene povezave, Nueva Fuerza (kandidat Julio Chamizo), ki prav tako kot radikali nastopa v vseh volilnih okrožjih; Frente de Izquierda Popular, ki ima kaj malo iz-gi'edov in nastopa le v nekaterih okrožjih (kandidati Jorge Abelardo Ramos in kovinski sindikalist Jorje Silvertti), ter dve Socialistični stranki, katerim je volilno sodišče že določilo imena: Partido Socialista Democrático (kandidati Américo Ghioi'di in René Balestra), ter Partido Socialista de los'Trabájadores (še brez kandidatov). Ostane še Partido Socialista Popular, ki ni priznan na vsedržavni ravni, in ki še ne ve, kam bi se ■priključil.
V t°m ozračju vedno večje politične dejavnosti, je Perón sklenil, da 'lahko odpotuje. Načrt potovanja hi popolnoma iasen. Tudi ne kdaj se bo vrnil. V kratkem bo odletel najprej v Paragvaj, nato v razne latinskoameriške države, končno še v Evropo. Vrnil se bo baje pukrat januarja.
PONOSEN SEM...
(Nad. s 1. str.)
raga. Ob stoletnici njegove smrti leta 1968 je sklenil, da ga bo proslavil s posebnim dokumentarnim filmom ki ga je imel do prihoda v Slovenijo že 1000 metrov.
Ko se je avtor pred kratkim oglasil v Sloveniji je potoval po „Baragovi deželi“ s filmskimi kamerami in posnel Trebnje, (Dobrnič, Malo Vas, Metliko, Šmartno pri Kranju, sploh vse, kar je bilo v zvezi z misijonarjem in škofom Barago. Po vrnitvi v Cleveland pa je zopet krenil v „Baragovo deželo med Indijanci“, da izpopolni filmske podatke. Pričakovati smemo, da bo tudi Zelle-tov film dragocen prispevek, v slovenskem in- angleškem jeziku, k poznanju in češčenju našega Baraga.
Ob slovesu je Jože Zelle izrazil !z-redno zadovoljstvo, da je mogel obiskati domovino svojih staršev. “Ponosen sem, da sem slovenskega rodu in čutim se Slovenca, četudi sem Amerikanec,“ nam je povedal. Nad vsem je bil navdušen. Le to ga je zabolelo, da je kapelica v Trnovcu pri Metliki, kjer ¡se je Baraga poslednjič poslovil od Metličanov, razdrta in brez časti... Tudi te nelepe slike je odnesel s seboj...“
Allende potuje po „socialističnem44 svetu
DOMA GA ČAKA TEŽAK POLOŽAJ
¡DR. LUDVIK PUŠ
Opombe k volitvam v ESA
Pogledali smo bežno demokratsko stran volivnega procesa v dosedanjih odlomkih tega pisanja in smo našli, da so bili glavni razlogi za poraz demokratov v predsedniških volitvah: a) prenagla in enostranska radikalna reorganizacija stranke; b) neprava izbira demokratskega predsedniškega kandidata; c) večini volivstva nesprejemljiv program demokratske platforme.
V volivnem procesu ¡seveda pripade bistvena vloga tudi nasprotni stranki, v našem primeru republikancem. Na prvem mestu pa njenemu glavnemu predstavniku Richardu SNixonu, ki je istočasno predsednik in kandidat. Treba je zato prav razčleniti in oceniti politične in druge elemente še te druge strani, da bo naša slika celotna in razumljiva.
Richard Nixon in republikanci
Splošno je znano, da v ameriškem dvo-strankarskem sistemu (one male strančice politično ne pomenijo nič) razlika med obema strankama ni ideološkega, ali po evropskem konceptu, sve-tovno-nazomega značaja, marveč se razlikuje v tem, da Se pri demokratih zbira predvsem glavnina socialno in gospodarsko nižje stoječih plasti ameriške družbe. Bolj točno povedano, pri demokratih prevladuje ekonomsko in socialno odvisni sloj, ki mu kruh režejo drugi, čeravno ta sloj sega pogo-
sto v dobro situirane plasti prebivalstva. Zato je med vodilnimi političnimi silami te ¡stranke na prvem mestu organizirano delavstvo vseh vrst in strok, pa seveda (z manjšim vplivom) tudi neorganizirano delavstvo. To je ogromna armada volvcev, ki pri vsakih volitvah težko padejo na tehtnico zmage ali poraza. Takemu značaju svojih pristašev mora odgovarjati tudi demokratski program in politika.
Ni nobenega dvoma, da je McGovern tako temeljito pogorel zato, ker ga je zavrglo skoraj v celoti ameriško delavstvo, baza demokratske politične 'n finančne moči.
Temeljno ogrodje republikanske stranke pa sestavlja oni del ameriške družbe, ki delo daje, ki torej reže kruh drugih; je seveda številčno mnogo šibkejši in kulminira v najvišjih slojih družbe imenovane High Society. Sem spada ameriška bogatija, noblesa in luksus ki se rekrutira iz anglo-sakson-sldh protestantskih potomcev prvih pionirjev in se imenuje WASP (po začetnicah besed White-Anglo-Saxon-Pro-testant). V njenih rokah je večina bogastva in iz tega sledeča gospodarska in politična moč. Njim se pridružuje obširna večji del danes visoko šolane plasti managerjev, prostih višjih poklicev, in drugih vodilnih oseb v sklopu ogromnega industrijskega, bančnega in upravnega aparata, a se tu in tam razteza tudi v nižje plasti, saj se vedno
dobijo ljudje, ki hočejo biti pri „višjih" čeprav tja ne sodijo. Večina farmarjev je tudi pri republikancih.
Iz sestave te stranke se lahko z gotovostjo sklepa kakšne tendence imajo strankini gospodarski in socialni interesi in načrti Nimajo smisla in razumevanja za „malega človeka“, pač pa za „big business", velika privatna podjetja in mogočne korporacije ter za vse drugo, kar je s tem v zvezi in temu koristno. Po terminoïigiji sedanjega časa so torej demokrati na levi, republikanci pa na desni politične marvrice ¡sredino pa polnijo in se tam stikajo na desno usmerjeni demokrati in levo orientirani republikanci, kar daje zlasti kongresu popolnoma nestalen in nezanesljiv strankarski sestav. Večkrat uhajajo pri glasovanju desni demokrati (di-xikrati z juga) k republikancem, levi republikanci pa k demokratom. Stalne večine torej ni, a to prezidenta in vlade ne moti, ker sistem ni parlamentaren in zatorej kongres vl'ade ne more „vreči".
Republikanci so imeli svojo konvencijo en mesec za demokrati ne da bi bili poprej stranko po demokratskem vzorcu temeljito reorganizirali. Tega jim ni bilo ¡treba, ker je bilo po nominaciji McGoverna čisto jasno, da so demokrati volitve predsednika že zgubili. Republikanska ¡stranka se je pod Nixonom, ki je nekak sredinec, lepo konsolidirala, svoje vrste je po Gold-waterjevem porazu 1. 1964 krepko zbrala in utrdila, na drugi strani je pa Nixon sedanje volitve pripravljal takore-koč od prvega dne, ko je prestopil prag Bele hiše kot ameriški predsednik.
Reči se mora — in to potrjuje domala ves ameriški tisk — da je Nikon od temena do pete politik, pravi „politični animal", ki v vsaki potezi ¡svojega vladanja in v sleherni odločitvi gïedi v prvem redu ali celo izključno na politični učinek in posledice. Reči se tudi mora, da je dober, kar odličen politik močne roke, ki je umel zbrati okrog sebe tudi prave ljudi za svetovalce, da mu pomagajo krmariti barko moči uspešno, učinkovito.
Nixonova moč
Vsa ¡ta leta je dajal prvenstvo zunanji politiki, ki je v tem zgodovinskem obdobju za prvo velesilo sveta gotovo primarne važnosti. Težko bi našli moža v tej deželi, ki bi zunanjo politiko bolj poznal od Nixona; ¡odkar je pred 20 leti postal podpredsednik republike, je ponovno prepotoval vso zemeljsko oblo in proučeval svetovno ■politično, gospodarsko in socialno ¡situa-ciio. Po svoji izvolitvi 1. 1968 je poklical v Belo hišo za prvega svetovalca v zadevah narodne varnosti tedaj že priznanega strokovnjaka in profesorja političnih ved na Harvard univerzi dr. Henrika Kissingerja, čigar ¡starši so se kot Judje umaknili pred drago vojno v Ameriko z njim vred. Višje in naj-višie šole je sinko dokončaval v Ameriki, že kot študent zaslovel po brifjant-nosti svojega uma in kot tak ostal na Harvardu za profesorja.
Ni dvoma, da je kombinacija Nixon-Kissinger izvedla v zunanji politiki USA izredno drzne, skrbno na dolgi rok planirane poteze, ki so ves svet osupnile.
Nixonovo pot v Peking in Moskvo je pripravil' in izpeljal (najbrž tudi zamislil, a za to ni dokazov) njegov svetovalec. Isto bo veljalo za razplet in končavanje najbolj nepopularne vojne v ameriški zgodovini, namreč v Vietnamu. Mojstra sta te akcije izvajala dosledno tako, kakor je bilo čutiti substanco večinskega javnega mnenja, ob strani ¡sta puščala razgrajanje po univerzah, kar vse se je izkazalo za pravilno. Zdi se, da so že same Nixonove poteze v zunanji politiki (vključno vietnamsko vojno) zagotovile zmago, McGovern pa velja v tem ozira za neizkušenega začetnika. Kissingerjeva strategija in taktika s pripravami za premirje v Vietnamu, ki je bilo prikazano kot „mir že na dlani" tik pred volitvami, je bila mojstrovina zase, ki je razorožila do golega McGovernov mir za vsako ceno.
Dragi značilen Nixonov ukrep, ki je dvignil visoko njegov sfoves sposobnega in drznega državnika, je bil njegov ukrep o nadzoru ceh in plač. V bistvu je povsem nasproten z ustalieno republikansko filozofijo o svobodnem trgu in z delavsko o svobodnem pogajanju glede plač (free bargaining). pa mu ne eni ne drugi niso zamerili toliko, da, bi bila zamera prevladovala nad občudovanjem in priznaniem, da je bil ukren zaradi naraščajoče inflacije potreben. Nixon je uspe? na celi črti.
Republikanska konvencija in kampanja
Na republikansko konvencijo je prišel kot zmagovalec na belem konju. Tam so mu odobrili platformo, izdela-
VOBODNA SLOVENIJA
v
AÑO (LETO) XXXI. (25) No. (štev.) 50
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 14. decembra 1972
SLOVENSKA SKUPNOST SE BOJUJE NAPREJ
OB TRŽAŠKIH OBČINSKIH VOLITVAH
Represión en la URSS
El físico soviético Andrei D. Sajarov, dirigente visible de la campaña por los derechos humanos y civiles que se realiza actualmente en Rusia, ha señalado que con la preocupación de la opinión pública soviética, tendiente a mejorar las relaciones comerciales, y en general, sus vínculos con Occidente, se ha producido como contrapartida un recrudecimiento de la represión para los disidentes que integran el movimiento interno de oposción.
Como consecuencia, se han realizado arrestos y procesamientos de activistas claves, fomentándose también una larga campaña contra la publicación “Crónica de sucesos actuales”, principal órgano difusivo del’ movimiento disidente.
A los casos de prohibiciones y suspensión de cargos se ha sumado el arresto del historiador Piotr A. Yakir, dirigente de un pequeño movimiento democrático Uie» (a'^c MAY.Contactos disidentes manifestaron su presunción de que Yakir hubiera suministrado información a sus interrogadiores policiales sobre las actividades de opositores amigos.
El mejoramiento de Tas relaciones entre los soviéticos y las naciones occidentales, ha traído aparejado un desmedro en las actividades de los disidentes, quienes están soportando las consecuencias de acciones policiales que los debilitan y desmoralizan.
Zaključek umetniške razstave Rare Remee
Ob 120-letnici Družbe sv. Mohorja
L.	1852 je dobil škof Slomšek dovoljenje za ustanovitev društva za izdajanje „dobrih knjig“, ki ga je krstil po enem prvih apostolov krščanstva iz. Ogleja sv. Mohorju. Med ustanovitelje lahko štejemo še dva koroška domoljuba Andreja Einspielerja in Antona Janežiča. Ker se društvo ni dobro razvijalo, je škof iz njega ustanovil cerkveno bratovščino za dobre knjige ter jo preimenoval v Družbo sv. Mohorja, ude nagradil' z odpustki ter naročil duhovnikom svoje škofije, naj jo širijo ex offo. Odslej se je cerkvena Družba sv. Mohorja hitro širila in prišla v slednjo slovensko vas, tudi v najbolj gorsko ter stvarno naučila brati široke plasti slovenskega ljudstva. Dozdaj je poslala med slovenski narod okrog 30 milijonov knjig!
Nobena slovenska knjižna založba ni dosegla ne tega števila naročnikov ne te množice izdanih knjig. Knjige Mohorjeve družbe dvignile kulturno ra rt slovenskega naroda „v temeljih“, ne v višinah,, ter je slovenski narod bil že v stari Avstriji med najkulturnejšimi narodi glede nepismenosti, ki je skoraj ni poznal. Te zasluge Mohorjevi družbi nihče ne taji, ampak je vsi priznavajo z največjo pohvalo.
Toda dvakrat je bila na tem, da se njena pot prekine: po ponesrečenem plebiscitu na Koroškem, ko se je morala umakniti iz Celovca v slovensko Koroško, v Prevalje in pozneje v Celje; ter no drugi svetovni vojni, ko je iz ideoloških razlogov za nekaj časa morala prenehati, dokler je ni rešila obstanka beseda Prežihovega Voranca, ki je poudarjal njen velik pomen za Koroško in ves narod. Toda morala se je prilagoditi novim razmeram, v katerem jo vodilo hišno cerkveno družbo več komunistov kot katoličanov, in je še danes nod kontrolo nbTasti in komunistov. Prav zaradi ideološke razlike, ko po mnenju zamejskih in zdomskih naročnikov Mohorjeve družbe ta ni več ustrezalo ideii ustanovitelja, so nastale Mohorjeve družbe v zamejstvu v Celovcu in Gorici, ki sta danes precej povezani med sehoi. vendar pa za sedaj še ločeni od eeliske Mohorjeve.
Ne bomo danes poudarjali te ideološke razlike med vsemi tremi Mohorjevimi družbami, poudarili pa bomo koroški delež pri temu velikemu knjižnemu podjetju, ki je zajelo vse slovenstvo po vsem svetu, in je postalo globalna slovenska knjižna ustanova. Pognala je iz starodavnih slovenskih gosposvetskih tal' Koroške in se razrastla čez vso Slovenijo in čez ves svet. Hočem poudariti to; pred 120 leti je postal Celovec središče slovenskega narodnega prebujenja z ozi rom na knjige in je ostal vse do 1870, še vso Glasnikovo dobo za Antona Janežiča, drugega velikega koroškega pre-poroditelja. Na Koroškem je govorii Slomšek svoje lepe besede vernikom o slovenski besedi in duhovnikom, na Koroškem so Slomšek in Prešeren in Jarnik sklepali o enotnosti Slovencev iz raznih dežel’, Koroška ni bila zibelka samo za časa Gosposvetske dobe, temveč tudi za časa Slomškove Mohorjeve družbe in Janežičevega Glasnika — zibelka naše knjižne kulture. In danes negirajo slovenski značaj Koroške njeni o-ficielni predstavniki, ki so slovesno podpisali v mirovni pogodbi, da bodo spoštovali in podpirali kulturni razvoj in polnost svoje manjšine, postavili dvojezične napise in slovenstvo te dežele smatrali za bistveno etnično sestavino njihove dežele. Tedaj je bila — pred sto leti — še vsa južna Koroška slovenska pokrajina, danes je nemška „drajna“, po kateri divjajo spet hitler-janski „pandurji“ ter z nasiljem ki ga obsoja svetovno mnenje kot barbarstvo, hočejo uničiti zadnje sledi slovenstva tam, kjer je vzniknila Mohorjeva družba. Ob takih razmerah, zaslužijo pač vse tri Sestre ene matere v Celovcu, Gorici in Celju podporo globalnega slovenstva, čeprav vemo, da je tista v domovini še vedno pod kontrolo režima.
Vendar imamo kljub žalostnim Časom upanje, da bo Mohorjeva družba doživela novo zlato dobo.
„Narod brez politike je narod brez folklore, je narod tradicije, je narod kulture, a manjka mu to, kar je glavno gibalo sodobne družbe povsod v svetu: politična zrelost.
Slovenci v zamejstvu pa smo in hočemo ostati zreli, zato bomo tudi \ tem težkem volilnem boju za obnovitev tržaškega občinskega sveta glasovali za listo, ki nam je porok, da živimo in bomo živeli tudi v bodočnosti res polno, globoko življenje slovenske narodnostni skupnosti.“
Tako je glasil proglas, ki je vabil ■Slovencev Trstu, da naj na občinskih volitvah, ki so bile v nedeljo, 26. novembra. Slovenska skupnost že tradicionalno postavlja samostojno listo, ki ji je doslej zagotovila vsaj enega predstavnika v občinskem svetu. Saj je s tem na edini način zajamčeno, da se slovenski predstavnik res polnosvobod-
notcniiie 7a slovenske pravice. Razni -lovenski svetovalci, izvoljeni na italijanskih listah, so vezani na direktive teh strank, katerih interesi večkrat nasprotujejo interesom slovenske skupnosti.
Izid volitev
Prav zaradi gornjih ugotovitev se slovenski možje trudijo, da bi tržaškim Slovencem vcepili samostojno politično zavest. Pretekle volitve so gotovo, kljub izidu, nov korak k temu cilju.
Vsakemu bralcu komunističnih časopisov v Sloveniji je v zadnjih tednih vzbudilo pozornost dejstvo, da po nekem naročilu delajo naravnost vsiljivo propagando za Staneta Dolanca, partijca stare generacije. Skoraj ni številke ljubljanskega Dela, v kateri ne bi bilo njegove slike ter njegovih govorov ali izjav. Nekateri so mnenja, da je to indirektna ofenziva proti Kardelju, ki je nasplošno zelo nepriljubljen in naravnost osovražen. Dolančeva preteklost pa je taka, da bodo kljub tej umetno narejeni propagandi težko uspeli tako, da bi Dolanc postal popularen ali bolj sprejemljiv kot Kardelj. Največio zaslombo ima zaenkrat v Titu samem, vse drugo pa ie narejeno umetno in dvom Ijive vrednosti.
Drugo ime, ki se je -pojavljalo v časopisih, je bil Andrej Marinc. Da mu je namenjena važna naloga, je izhajalo že iz tega, da je imel na seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije v prvih dneh novembra nad dve uri trajajoči referat, katerega so listi objavili v celoti. Kot smo poročali v zadnji številki, je bil Marinc 18. novembra predlagan kot edini kandidat za naslednika Staneta Kavčiča, to je mandatar za sestavo izvršnega sveta SRS. Andrej Marinc je mandat sprejel in je 25. novembra na skupni seji predsedstva in izvršnega odbora republiške konference SZDL Slovenije razvil svoj delovni načrt in sestavo izvršnega 'sveta, ki naj bi bil pod njegovim predsedstvom sestavljen takole: podpredsedniki: Tone Tribuson, dr. Aleksandra Kom-hauser in Rudi Čačinovič. Člani pa: Tomaž Bizaj, Marjan Dolenc, Jože Florjančič, Zvone Dragan, Pavle Gantar, Franc Kočevar, Boris Mikoš. Jože Novinček, Marjan Orožen, Franc Razdev-
Da bosta družbi v Celovcu in Gorici v polnem razmahu budili slovensko zavest med zamejskimi rojak,i pa tudi da bo Celovška Mohorjeva družba nekoč svobodno oznanjala vest slovenstva in krščanstva. In, zakaj ne, da se bodo nekoč vse tri znova zedinile in slovenskemu narodu kovale po svojem kulturne posredovanju lepšo usodo svobodnega naroda.
V letu jubileja, zlasti pa v letu novega preganjanja slovenske besede na Koroškem se spomnimo Mohorjeve družbe, zlasti zamejskih dveh, in jih podpirajmo prav z voljo pomoči preganjani slovenski koroški knjigi.	td
Na volitvah je zmagala povezava leve sredine (Krščanska demokracija, socialisti, socialdemokrati, republikan ■ ci in Slovenska skupnost). Skupno so prejeli 57% glasov.
Kar se Slovencev tiče je obstajalo tiho upanje, da si bo lista Slovenske skupnosti pridobila dva sedeža. Te želje pa se niso uresničile. Skupnost je ostala pri enem svetovalcu. Če je bilo leta 1966 oddanih za Slovensko skupnost 4.911 glasov (2.6%), je znašalo letos število glasov za Slovensko skupnost le 4.692 (2.4%). Največ preferenčnih glasov je prejel nosilec liste dr. Rafko Dolhar, ki je s tem tudi postal novi slovenski občinski svetnik.
Dodajmo, da so bili štirje Slovenci izvoljeni na listi komunistične partije, eden pa. na listi socialistične stranke.
Bridko je ugotoviti, da je' za Slovence glasovalo le 4.692 oseb. Vse ostale slovenske glasove so vsrkale vase italijanske stranke, kar gre gotovo v škodo slovenski manjšini.
Vendar se 'Slovenci ne podajo. Skupnost pelje svoj boj naprej. Deželni poslanec dr. Štoka je takoj po izidu volitev izjavil, da je že sedaj treba misliti na deželne volitve, ki bodo prihodnje leto meseca maja. Te volitve morajo postati nov mejnik v boju za ■slovenske narodnostne pravice in nov uspeh zamejske skupnosti.
šek, Bojan Škrk, Miloš Šulin, Zora Tomič, Franc Turk in Milovan Zidar. Ob tej priliki je tudi Marinc povedal, da je sestava izvršnega, sveta Te prehodnega značaja, ker spomladi leta 1978' večini teh članov IS poteče mandat in da bo takrat potrebna obširnejša rekonstrukcija slovenske vlade.
Na skupni seji vseh zborov slovenske skupščine 27. novembra je bil Andrej Marinc potrjen kot m&ndator novega izvršnega sveia in tudi lista, ki jo je predlagal. Ta skupna seja je obširno razložila to potrditev. Med utemeljevanji je značilna ta, da „je bilo doslej gospodarstvo Slovenije enostransko u-smerjeno na zahod in da je bilo vidno izrazito podcenjevanje razvoja odnosov z deželami v razvoju“. Dalje poudarja skupščina tudi to, da predstavljajo poseben problem „pojavi pretakanja družbenega kapitala v privatne roke. Prihajalo je do privatizacije družbenega kapitala, do različnih oblik okoriščanja z družbeno lastnino, bodisi v zasebno korist, bodisi v korist posameznih podjetij ter do različnih oblik kriminala“. Poseben poudarek pa daje skupna seja vseh zborov slovenske skupščine potrebi po „krepitvi marksistične idejne u-’smerjenosti skozi celoten učni program od osnovne šole do univerze".
Kdo je Andrej Marinc?
Andrej Marinc je bil rojen leta 1939 v Celju. Po diplomi na fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterino v Ljubljani je delal na okrajni zadružni zvezi v Celju in v kmetijskoproizvajalni poslovni zvezi Šmarje pri Jelšah. Bil je direktor kmetijskega gospodarstva Jel-šin-grad. S sedemnajstimi leti je postal član Zveze komunistov Slovenije. Po letu 1960 je opravljal vrsto političnih funkcij. Bil je sekretar občinskega komiteja ZKS Šmarje pri Jelšah, predsednik okrajnega odbora SZDL Celje, sekretar okrajnega komiteja ZKS Celje in poslanec republiškega zbora skupščine SRS. Leta 1965 je bil izvoljen za člana CK ZK Slovenije, 1966. leta za člana izvršnega komiteja CK ZKS. Od leta 1968 je sekretar sekretariata CK ZKS.
Razmere v komunistični partiji Slovenije so več kot zapletene. Vse operacije od afere 25 poslancev do današnjega dne niso pripomogle k razjasnitvi, kaj šele k enotnim stališčem komunistov. Marinc stoji pred težko nalogo.
M.	P.
Kot smo že poročali v prejšnji številki, je v mali dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu razstavila svoja najnovejša dela akad. slikarica Bara Remec. Razstava je bila odprta ves teden, zaključena pa je bila v nedeljo, 10. decembra.
Ob začetku razstave, v soboto, 2. decembra, jo je obiskalo veliko število ljubiteljev slikarske umetnosti, pa tudi ves teden so prihajali mnogi, ki se otvoritve niso mogli udeležiti, veliko pa jih je tudi bilo, ki so prišli v drugo, da so lahko v miru pregledali in uživali lepoto Barinih slik.
Soglasno mnenje vseh obiskovalcev razstave je bilo, da je Bari v teh najnovejših slikah res uspelo prikazati indijansko dušo. Z močnimi, otožno melanholičnimi barvami, poetičnimi linija-
Že lani, zlasti pa letos, je v Sloveniji tekla razprava o tem, katero himno naj bi Slovenci v domovini za pisali v svojo ustavo. Po znanih političnih in sistematskih spremembah, ki jih je upeljal v Jugoslaviji vladajoči režim, je namreč vsaka jugoslovanske republika postala država (seveda po režimskem pojmu), zato ji kot znamenje samostojnosti med dragim pri-tiče tudi himna.
Slovenci smo v šestdesetih letih minulega stoletja nekako „brez razprave“, samo po sebi, izbrali za svojo pesem z značilnostmi himne pesem „Naprej!“, ki jo je leta 1860 spesnil Simon Jenko, in istega leta uglasbil Davorin Jenko. Narod jo je sprejel za svojo himno, in vsaj en del' nje je tudi v prvi Jugoslaviji veljal za jugoslovansko državno himno. Narod jo je kot himno sprejel tudi v najtežjih letih druge svetovne vojne in komunistične revolucije. Kot narodno himno pa jo poiejo tudi vsi slovenski demokratski izseljenci po svetu.
Kako. se bodo v domovini odločili sedaj, ko tako zahtevajo ustavne določbe pa tudi težnja ljudstva, je težko reči. Gotovo ne bo šlo brez krepkega partijskega posega. Razprave zadnje čase tečejo v vsej javnosti in ne javnost ne komisije niso mogle priti do enega edinstvenega predloga.
Razpravo o himni vodijo na republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva. Po tej poti bi naj-
DRUŽINA je 26. novembra t. 1. objavila sledeči zanimiv članek ob obisku Jožeta Zelleta:
„Jože Zelle je ugleden strokovnjak v Clevelandu (ZDA) in glavni radijski inženir za postajo WCLV ter riadijski tehnik pri postaji WERE. V Sloveniji še nikdar ni bil, saj je rojen ameriški Slovenec, toda po ljubezni do našega naroda in delu zanj presega mnoge iz-
mi in potezami je prikazala značaj tukajšnjih indijancev na severu in jugu Argentine. Enako zanimanje so vzbujale tudi slike indijanskih predmetov pa avtohtonih rož v slikovitih barvah.
Občudovanje in zadovoljstvo občinstva se je pokazalo tudi v tem, da je bilo lepo število slik prodanih. To vse dokazuje, kako se lahko slovenski umetnik v tujini vživi v novo domovino, poišče res prave notranje zaklade kraja in ljudi, pa obenem še vedno ostane Slovenec v načinu svojega izražanja. Umetnica Bara Remec je to dosegla v najpopolnejši meri. Upajmo, da bodo tej razstavi, prvi po šestih letih, sledile kmalu še druge, s pokrajinsko te matike, v katerih je slikarica tudi pravi mojster, ali pa akvareli v njeni znani lirični tehniki.
lažje prišli do soglasnega sklepa, šele ko bo SZDL izrekla svoje mnenje, bo republiška ustavna komisija v drugi fazi slovenskih ustavnih sprememb zapisala himno v novo republiško ustavo.
Zadevna komisija pri SZDL je po v javnosti izvedeni razpravi končno izdala tri predloge, ker soglasnega zaključka ni bilo. Tri predlagane pesmi za bodočo slovensko ustavno himno so: „Naprej zastava Slave“ Simona Jenka; „Zdravljica“ Franceta Prešerna in pa „Naša Zemlja“ Mileta Klopčiča.
Ni se treba posebej ustaviti ob naši narodni himni „Naprej“, saj jo temeljito pozna vsak Slovenec. Celo komisija SZDL jo prizna „kot pesem, ki živi med Slovenci že več kot sto let in je na dolgi poti dobila veljavo narodne himne“. Tudi Prešernova Zdravljica, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je dobro poznana. Nikakor pa se ni mogoče strinjati z besedilom „Naše zemlje“, ki jo je spisal Mile Klopčič, pesem pa uglasbil Marijan Kozina. Njena prva kitica glasi: „Dolga stoletja ječali 'smo sužnji, / tujec nam hotel je vsiliti oblast. / V boj pohiteli pod Titom smo družni, / v boj za pravico, prostost in čast.“ Pesem je pač lahko primerna za partijsko himno, če partija to želi, nikakor pa je ne more režim vsiliti narodu, ki je svojo himno po stoletni tradiciji že sprejel.
Ta slovenska himna, ki je narod snremljala v njegovih najtežjih' trenutkih, je in bo vedno ostala zmagovita ..Naprej, zastava Slave!“
med nas. Govori odlično slovensko, bil
je v tesnih zvezah s slovenskimi kulturniki posebno s Finžgarjem in Meškom, prevedel je v angleščino Finžar-jev roman „Pod svobodnim soncem“ ter njegove in Meškove drame. Zelo rad bi izdelal filme o slovenskih pisateljih, katerih rojstne hiše je tokrat obiskoval, najbolj pa je zavzet za misijonarja Ba-(Nad. na 2. str.)
Andrej Marine, novi predsednik slovenske vlade
Kakšno himno bodo izbrali v Sloveniji?
TRIJE PREDLOGI ZADEVNE KOMISIJE
BRALI SMO
„Ponosen sem, da sem slovenskega rodu in čutim se Slovenca, četudi sem Amerikanecse
SLOVENCI
PISMO IZ AVSTRALIJE
Poročila iz Avstralije so kaj skopi, kakor da na tej najstarejši celini ne bi bilo Slovencev. Toda temu ni tako. Saj po skromnih računih živi tu vsaj 10.000 Slovencev, morda še kaj več, a n; manj! Toda, da so poročila skromna, ne morem drugače razumeti, kakor da blagostanje narašča, kar je svetovni pojav, ter temu nasprotno pada zanimanje za kulturno delovanje.
Slovenski društvo „Planika“ v Bris-banu je imelo 1. julija ti. 1. svojo 17. redno letno skupščino. Toda ista sfe ja začela zelo klavrno, a se še bolj žalostno končala. Udeležba je bila kaj skromna, saj se je poleg trojke odbora, ki je vsaj moralno obvezna prisostvovati, skupščine udeležilo le 10 članov in članic. Blagajniško poročila je pokazalo mali napredek napram lanskoletnemu, priredili so se trije družabni večeri in en izlet v prorto naravo, aii kakor tukaj pravimo „piknik“. Od tega sta dva večera izpadla z dobičkom, a eden z občutno izgubo. Po tajniškem poročilu, kjer je bilo predlagano povišanje članarine — prvo od ustanovitve januarja 1955 — kar je nekako razum-
Slovenei v Argentini
(Nad. s 3. str.)
bena plošča, še 'tako popolna ne more nadomestiti žive pesmi, s katero dajemo izraza svojemu razpoloženju. Tako je začela izginjati naša ljudska pesem — živa slovenska pesem. Ali jo bomo pustili izumreti ?
Tu se je pojavila slovenska mladinska godba, da zamaši nevarno vrzel. Komu ni bilo toplo pri ercsi, ko smo . skupno, vsi brez izjeme ob zvokih god-! r zapeli „Orlovsko; Oče, mati; Lipo; Himno;“ pa še in še? Take spontane k iive d življania slovenstva ob naši n r dni pesmi, bi morati imeti pri vseh naših masovnih prireditvah. Po vseli domovih!
jrlo i se izkažejo izgovori, da je godba nekaj zastarelega, nemoder-ko majhni se pokažejo v 'svojem mišljenju oni, ki trdijo, da je škoda žrtvovati nekaj tisočakav za nabavo inštrumentov. Kdor je spoznal slovensko narodno melodijo za nemoderno in denar za nje ohranitev kot „slabo naložen“, je že nakazal svojo pot. INe bo dolgo ,držal slovenskega duha v emigraciji. Pa ne samo to! Tudi ne bo nič novega doprinesel okolju, v katerega se bo vključil. Vsaj nič tipično 'slovenskega. čemu potem ves trud po slovenskih šolah ? Ali bomo pošolsko mladino prepustili samo temu, kar je „moderno“ in pa pridobivanju materialnih dobrin ? Kaj kmalu bo izgubila še tisto, kar je pridobila v šoli. In potem ? Potem ni daleč čas, da se ne bodo več spomnili, zakaj tso tukaj in še malo kasneje, da so potomci slovenskih staršev.
Kako različna je taka miselnost od one, ki nam jo je nakazal gospod senator Lausche, ki je priznal', da ga je prepevanje slovenskih pesmi ohranilo zvestega sloventvu.
Tu je torej velika naloga slovenske mladinske godbe. Nastopila je svojo pot. Upajmo, da bo vzdržala in šla od uspeha do uspeha.
Hvala ustanoviteljem godbe. Hvaia požrtvovalnim fantom. Hvala prirediteljem večera.
Res smo dobili šopek, kakor ga jo slovenska mladinska godba napovedala v oglasih.	~ -ec
P O
SVETU
ljivo v sedanji iz dneva v dan rastoči draginji — je nastal splošni nesporazum, ki se je končal s tem, da so se udeleženci začeli drug za drugim sami razhajati in zapuščati dvorano, ne da bi se moglo preiti k naslednjim točkam dnevnega reda, zlasti ne k volitvam novega odbora. Tako je društvo ostalo do nadaljnjega brez pravega vodstva.
Častno članstvo se je podelilo članoma g. in ge. Plut ob priliki njune zlate poroke že leta 1971, a vsled tehničnih zaprek se jima je izročilo vidno priznanje šele v letošnjem letu. Imenovana sta si pridobila vidne zasluge za slovenstvo, saj je njihova hiša vedno odprta za razna slovenska zborovanje in društvene seje, kar je bil slučaj zlasti v prejšnjih letih, ko je bila gospa Plut še blagajničarka društva.
Kaj pa je drugače glede slovenske Avstralije ? Avstralija, kakor je zn'ano, ne razlikuje Jugoslovanov po narodnosti, nego smo vsi od severa do juga „yugoslav“. Kakega novega Slovenca le težko srečaš, bolj se ima srečo s Hrvaii in Srbi, naravno teh je več. A počasi vsaj po časopisnih vesteh začenja tudi Avstralija spoznavati razliko med posameznimi narodnostmi. Tako priznavajo, da so Hrvati in Srbi že zgodovinski nasprotniki, med tem ko so Slovenci in Makedonci s tema dvema v dobrem odnosu. Zveza slovenskih društev, v kateri pa niso včlanjena vsa slovenska društva iz tega ali onega razloga,, je poslalo pred časom na vse-Ijenišfcega ministra vlogo, da Slovenci niso v nikakem pogledu vključeni v razna protijugoslovenska ali protiav-stralska dejanja, ki jih oblast na splošno podtikuje Jugoslovanom. Saj počasi se Avstralcem odpirajo oči, da Jugoslavijo sestavljajo trije oz. štirje narodi: Slovenci, Hrvatje, Srbi ter še morebitno Makedonci.
Glede slovenskih društev na splošno bi se lahko reklo, da bolj životarijo, nego resno delujejo. Vzrok je temu nezanimanje za pravo društveno delo ter nedostatek novincev. Tako bi se lahko reklo, da staro „odmira“ iti se je naveličalo potiskati društveni voz naprej, svežih moči pa ni, ki bi bile pripravljene prevzeti delo in odgovornost. Pa še kolikor jih je, niso pripravljeni prevzeti tega dela v dobro ¡skupnosti, tako se vse društveno delo več ali mani izraža v prirejanju zabav in izletov brez pravega načrta za bodočnost. Res imajo npr. v Sydneyu in Melbournu svoje domove in slovensko zemljo, pa še to so z muko skupaj spravili kljub temu, da jih je tam nekaj tisočev. A kaj bomo npr. tu v Brisbanu z našo peščico in še ti nismo edini!
Pred kratkim so časopisi na ves glas poročali, da je Avstrija prekoračila 13 .miljonček, Zanimivo je, kako je prebivalstvo naraščalo: torej prvega je dosegla 1. 1858; drugega 1. 1877, tretjega I. 1889, četrtega 1. 1905, petega 1. 1918, šestega 1. 1925, sedmega 1. 1939, osmega 1. 1949, devetega 1. 1954 v avgustu, desetega v marcu 1959, enajstega decembra 1. 1963, dvanajstega junija- 1968 in trinajstega septembra 1972. Iz te razpredelnice se vidi, da prebivalstvo zlasti v poslednjih letih stalno narašča vsled pospešenega vseljevanja. Npr, v
letošnjem juliju je bilo preko 3 tisoč emigrantov manj kot v istem mesecu lanskega leta. V samem mesecu juliju letošnjega leta je prišlo v Avstralijo 9762 emigrantov, med tem pa istega leta 1971 13.354. — Mnogi med njimi bodisi začasno ali tudi za stalno zapuščajo to deželo, ki jo nekateri smatrajo, da se cedi med in mleko. Toda tudi tu je treba delati, kakor povsod drugod.
Imenovani prirastek je kakor kaplja v morje napram Indiji, ko se tam prebivalstvo za eno leto poviša za celin 13 milijonov.
Na splošno je še vedno v veljavi 40 urni delavnik, a počasi si delavska združenja pridobijo 35 urni delavnik v tednu. To velja zlasti za pristaniške delavce, ludarje, ter na splošno težje nameščence. Toda ni dvoma, da ho v neka! letih obveljal za vse 35 urni delavnik — pač po paroli: manj dela, večja plača. Kam bo to vodilo, je ^negotovost! Vsekakor bodočnost ni rožnata, saj čim manj bo dela, tem bolj bo ljudstvo leno, zahotelo si’ bo še boljšega in boljšega živlienja, več denarja, ter vse to vodi le k brezdelju in nepremišljenim dejanjem. Saj že sedaj, nekdaj tako mirna Avstralija začenja čutiti vse to: veča se kriminal, zlasti otroški izpod 20 Vet, ter domala ni dneva, da se ne bi kaj o tem čitalo.
A tudi avstralski domačini tkim. aborigina! začenjajo dvigati glavo. Njihovo število stalno raste, zahtevajo svoje pravice, po lastni zemlji, kar je do neke mere upravičeno. Pokrajinska vlada ter nekatere občine jim grade hiše, da lih tako počasi privadijo na kulturno življenje. A zopet nekateri so sami krivi zastoja, ker se vse preveč vdajajo pijači in brezdelju.
Tako sem na hitro roko nekaj napisal: morda se še kaj ob priliki oglasim. Vsem bralcem pozdrav.
Janez Primožič * V
PO ŠPORTNEM SVETU
Slovenska košarka je na kvalifikacijskem turnirju v Splitu za uvrstitev v drugo zvezno ligo dobila še dva drugo-ligaša. Zasluženo sta se uvrstila v drugo ligo Linija iz Ljubljane in Celje.
Jugoslovanska himalajska odprava, ki bo skušala osvojiti Makalu, vrb visok 8470 metrov, je »redi septembra postavila drugo taborišče na višini 6400 metrov in pričela postavljati tretje taborišče na višini 7300 m. Odprava, ki jo sestavljajo samo Slovenci, vodi pa jo Aleš Kunaver, bo postavila še tri taborišča pred zadnjim naskokom na vrh Makaluja.
V zvezni košorkarski ligi je ljubljanska Olimpija po četrtem kolu, ki je bilo 19. novembra, z dvema zmagama na šestem mestu. Po pisanju kritikov bo morala Olimpija precej izboljšati svojo igro, Ho se bo hotela uvrstiti med prve.
Ljubljanski hokejisti so se v drugem kolu morali posloviti od tekmovanja v alpskem pokalu, izločili so jih Švicarji iz Lugana. V tekmovanju za pokal evropskih prvakov pa so 19. novembra premagali s 3:0 budimpeštanski klub Ferencvaroš. Vprašanje pa je, če je ta rezultat zadoščal za uvrstitev v naslednje kolo, ker je povratna tekma bila nato v Budimpešti-
Te dni bosta izšli dve slovenski plošči otroškega zbora iz Slovenske vasi.
Ne pozabite:
LEPA PLOŠČA JE NAJLEPŠE DARILO
Nabavite si jih po slovenskih domovih!
Zveza slovenskih mater in žena vabi na
Slovenski Božič v Argentini
Pripravljajo ga matere in in žene iz Slovenske vasi
Slovenska vas, 17. decembra ob 17. uri
Iskreno vabljene vse družine
VELIKA IZBIRA NAJBOLJŠEGA POHIŠTVA MUEBLES
Podružnice
CALOS SPEGAZZINI Avda. 25 de Mayo 136
•
Almafuerte 3230 SAN JUSTO
Ruta 205
Frente Estación EZEIZA T. E. 295 - 1197
Električni aparati Volvo — Yelmo
Izključni zastopnik: Hitachi — National — Crown — Ranser — Panoramic — Aurora — Saccol — Columbia Westinghouse — Godečo — Tonomac — Gamuza — Olivetti — Kenia — Champion — Marshall.
O H V E STILA
PETEK, 8. decembra 1972:
Proslava Brezmadežne v Slovenski hiši- Ob 9.30 maša, nato proslava.
V	Slomškovem domu po večerni sv. maši miklavževanje.
SOBOTA, 9. decembra 1972:
V	zavodu San Vicente ob 17 pričete v duhovnih vaj za žene.
NEDELJA, 10. decembra 1972:
V	Slovenski hiši ob 17 sestanek fantov, ki bodo šli k vojakom.
V	Slovenski hiši ob 18 družabni večer in miklavževanje, ki ga prirejata S'DO in SFZ.
SOBOTA, 16. decembra 1972:
V	zavodu San Vicente ob 17 pričetek duhovnih vaj za može.
NEDELJA, 17. decembra 1972
Na Pristavi ob 19 koncert Slovenskih mladenk.
V	Slovenski vasi prireja ob 17 Zveza žena in mater „Slovenski božič v Argentini“.
Izlet mladinskih organizacij. Ob 7.30 v Slovenski hiši isv. maša nato odhod v Parque Pereyra.
Na Pristovi po sv. mašo sklepni sestanek mladenk.
SOBOTA, 23. decembra 1972:
Proslava 25-letnice Zedinjene Slovenije na Pristavi.
. V Domu v San Martinu božičnico.
NEDELJA, ?4. decembra 1972
V	Domu v San Martinu dopoldne po maši redni občni zbor.
NEDELJA, 31. decembra 1972:
V	Domu v San Martinu silvestrovanje s Planiko.
Zveza slovenskih mater in žena prosi slovenske družine, naj si rezervirajo nedeljo, 17. decembra, za obisk v Lanu-isu, kjer nam za 'ta dan pripravljajo pravo slovensko božično vzdušje. Začetek ob 17. Vabljene družine z otroki. Ostajajmo zvesti svojim tradicijam'
DUHOVNE VAJE
Med ženami in možmi vlada veliko zanimanje za duhovne vaje, ki bodo: za žene od sobote, 9. decembra od 5 popojdne do nedelje popoldne; za može pa od sobote, 16. decembra, od 5 popoldne do nedelje popoldne. Vodil jih bo g. dr. Rudolf Hanželič. Kraj: zavod „San Vicente“, Gabriela Mistral 3757, Villa Devoto. * 23
DRUŠTVENI OGLASNIK
Praznovanje 25-letinice Zedinjene Slovenije bo 30. decembra na Pristavi in ne
23.	decembra, kot je. bilo objavljer.^
Knjižnica ZS ima za vas lepo zbirko slovenskih knjig. Poslužite se jih!
Otroška kolonija bo odšla 27 decembra zvečer iz Buenos Airesa. Natančno uro bomo sporočili. Mesta so vsa zasedena.
Radijska ura: v soboto, 9. decembra, ob_ 17.34 bo oddaja posvečena obletnici rojstva našega največjega pesnika Fr. Prešerna. Obenem se bo Zedinjena Slovenija spomnila ¡svojih članov, ki so rojeni v mesecu decembru. Predvajale se bodo pesmi, ki bodo posvečeen naslednjim članom: Marija Markež, Vitrih Franc, Šušteršič Anton in Drnovšek Rudi.
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N'* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión Np 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N? 1.149.713	
Naročnina Svob. Slovenije za leto 1972: za Argentino $ 5.500.— Pri pošiljanju
po pošti $ 5.700.-----ZDA in Kanada
13 USA dolarjev; za Evropo pa 15 USA dolarjev za pošiljanje z avionsko pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213
[ :
: ODBOR NAŠEGA DOMA V SAN l ■ ■
; JUSTU Se prav iskreno zahvaljuje i : vsem darovalcem dobitkov za 4. i
■	a
j veletomboio, ki je -zelo lepo uspela. ■
■	Enako se zahvaljuje vsem sode- !
■	a
• lavcem pri njem izvedbi ter vsem, •
■	ki ,so z nakupom tablic gmotno * : podprli NAŠ DOM-
Slovenski dom :	Carapachay
j	;
; V	nedeljo,	17.	t. m. ob 11,30 'sv.	maša !
■	■
j za raj.	Branka Vrčona,	nato	skupno :
kosilo.	:
JAVNI NOTAP
FRANCISCA RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827
UNIV. PROF.
i	DR.	JUAN BLAZNIK	\
■	■
Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
■	>•--
•	C.	Jose	E.	Uriburu 285,	Cap.	Fed	;
■	■
■	■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
■
■ Ordinira v torek, četrtek in soboto
od 17 do 20	Ï
Primemo darilo za Vaše argentinske prijatelje je plošča
„VLVIMOS EN NUESTRAS MONTAnAS“
(bariloški pevčki — Lučka Jerman)
Prodaja: Simon Rajer, Tucuman 1561, 7*, pisarna 49, T. E. 46-9440
Potujete v RIM - Italijo ?
Ne pozabite obiskati slovenskih hotelov.
Hotel BLED
00185 - ROMA tel. 777102-7579941 Via S. Croce in Gerusalemme, 40
in Hotel DANIELA
00185 - ROMA - Via Luzzatti, 31 tel. 750587 - 771051
Lastnik: VINKO LEVSTIK
Zmogljivost 85 sob, 150 ležišč. Vse sobe s privatno kopalnico, telefonom, radiofilodifuzijo, klimatskimi napravami. Nova slovenska restavracija. Osebje pretežno slovensko. Počutili se boste kot doma. — Dobrodošli!
„V SLOGI JE MOČ!“ in pomoč za vse vaše denarne probleme. 1470 članov SLOGE to potrjuje. Pridružite se nam!
Kreditna zadruga „S. L. O. G. A.“ z o. z.
Uradne ure: ob torkih, četrtkih in sobotah od 16. do 20. ure
Bartolomé Mitre 97
T. E. 658-6574
Ramos Mejia
Sac
Proslava 80-letnice prvega Slovenskega katoliškega shoda
TRBOVLJE — Slovenski oktet je 28. oktobra —• takoj po vrnitvi s turneje po Norveški in švedski, kjer je imel 19 koncertov — nastopil v Trbovljah. Koncert Slovenskega okteta je bil ob proslavi 80-letnice Planinskega društva. Občinstvo je z dolgimi aplavzi nagradilo pevce, ki so morali ob koncu dodati še vrsto slovenskih koroških pesmi.
LJUBLJANA — Na svojem rednem letnem občnem zboru so člani Slovenskega pisateljskega društva izvolili za novega predsednika društva Miška Kranjca. Pred izvolitvijo so poleg običajnih poročil tudi obdelali izsledke ankete, katero je obdelal in komentiral Rudi Šeligo. Na vprašanja ankete je odgovorilo 39 odstotkov pisateljev.
ŠKOFJA LOKA — Eksperimentalno gledališče „Oder galerija“ iz Škofje Loke je 3. novembra pripravilo v škofjeloškem gradu krstno predstavo komedije Zdenka Majarona „Grmenje brez dežja“. S to predstavo, vključeno v proslavo tisočletnice Škofje Loke, je gledališče Oder galerija pričelo svojo četrto sezono.
CELJE — Na prvem koncertu v letošnji sezoni je nastopil, simfonični orkester Slovenske filharmonije, spored pa je obsegal Serenado B. Ipavca, Mozartov Koncert za klarinet in orkester in Brahmsova 4. simfonija. Dirigiral pa je Celjan Anton Kolar, ki se je pred leti izpopolnjeval na visoki glasbeni šoli v Hamburgu, sedaj pa je dirigent-asistent Slovenske Filharmonije.
PTUJ — V razstavnem paviljonu Pokrajinskega muzeja je priredil retrospektivno razstavo svojega dvajsetletnega dela Pavel Golija, ki je menda edini čisti grafik na štajerskem. Razstavil je 90 listov — lesorezov in jedkanic.
KRANJ — Prešernovo gledališče je v septembru gostovalo s Cankarjevim delom Za narodov blagor v raznih krajih Slovenskega Primorja, prve dni novembra pa so z istim delom nastopili še v zamejstvu in isicer v Doberdobu in Gorici.
LJUBLJANA — .Slovenski pisatelji bodo v letu 1973 prejeli za svoje knjige poleg ¡običajnega honorarja od založb, ki bodo izdala njihova dela, še poseben dodatek. Tako je namreč sklenil odbor za književnost pri republiški kulturni skupnosti. Poleg tega bodo podelili tudi več enoletnih štipendij
Pcusfei koncert
Vsakoletna pevska ali pevsko-glas-bena prireditev je v San Martinu že tradicionalna. Nekatera leta je bilo namreč s petjem združeno tudi izvajanje skladb na raznih inštrumentih. Letos pa so nastopili štirje zbori in en solist. Koncert je bil 25. novembra v dvorani Slovenskega doma v San Martinu. Ker dvorana služi najrazno-vrstnejšim namenom, med temi tudi športu, je bil za to priložnost postavljen poseben oder, ki je bil obenem in predvsem akustični pripomoček — s tem se glasovi ne porazgube v neposredno odprto višino dvorane, ampau se zlijejo in enotneje ter močneje sežejo do poslušalstva. Ta akustični okvir je zamislil in s prijatelji izdelal lic. Janez Zorec.
Pred začetkom izvajanja je kulturni referent Slov. doma, g. Stanko Oberžan, pozdravil vse navzoče in posebej izrazil priznanje ter hvaležnost vsem dirigentom in pevcem. K nekaterim pesmim je tudi podajal primerne uvode.
Prvi je nastopil Mladinski zbor pod vodstvom g. Borisa Pavšerja. Peli so: Jožek ima hiško (R. Simoniti), Kdo najlepše živi (E. Adamič) in Od Ribnice (M. Tomc). Poleg tega, da obstoj vsakega pevskega zbora, posebno še otroškega in v izseljenstvu predpo- ' stavlja veliko idealizma in ljubezni do otrok pa do slovenske pesmi — poleg tega, je pri otroškem izvajanju veselo presenetilo to dvoje: jasna, razumljiva izgovarjava in dosežene finese v hitrem prehajanju iz forte v piano in obratno (med zlogom in zlogom).
Na letošnjem mladinskem pevsko-glasbenem festivalu je prvič nastopil kot solist lic. Janez Zorec. Na sobotnem koncertu pa je imel_ samostojni del sporeda. S kitaro Jga. je ¡spremljal Rok Fink-Kačar. Izvajal je: Una fur-tiva lagrima (Skrivna solza — Donizetti), Kje so tiste stezice (Narodna), My Lord what a moming (Gospod, kaj pa jutri — črnska duhovna) — deioma dvoglasno skupaj z Rokom in Večerni zvon (Ruska narodna). Dodatno še Ave Maria. Kot je bilo rečeno lansko leto: želimo mu, da bi mogel do polnosti razviti naravne danošti v vseh legah, od basovske do najvišje tenorske. S tem bi dvignil ne samo naše prireditve, ampak nas pevsko predstavil tudi pred tujci.
V tretjem delu je pel dekliški oktet pod vodstvom Borisa Pavšerja.
ustvarjalcem nb literarnem, glasbenem in likovnem področju, štipendist bo prejemal štipendijo v višini povprečne mesečne plače, kar naj bi mu omogočilo brez večjih težav ustvarjati nova umetniška dela.
MIRNA —- V tem kraju je 30. oktobra začela s proizvodnjo tovarna za predelavo krompirja, ki bo v začetku predelala okoli 20.000 ton krompirja letno v krompirjeve kosmiče in v chips. Tovarno je postavila Kolinska tovarna hranil iz Ljubljane, pri načrtih pa je sodelovala tudi švicarska tovarna Knorr. Kolinska se je za postavitev tovarne v Mimi, ki je veljala 27 milijonov dinarjev, odločila v glavnem zaradi surovinske baze.
LJUBLJANA — Kljub vsemu pisanju o nujnosti odprave nočnega dela žensk in mladine pod 17 let, je bilo še vedno ponoči zaposljenih ,9.415 žensk in 640 mladih. Dovoljenja za nočno zaposlitev žensk je do avgusta izdajal republiški sekretariat, ker so podjetja grozila z odpustom žensk, če bi ne dobile soglasja.
Umrli so od 4. do 11. novembra:
LJUBLJANA — Marija Bardoš, up.; Alojzija Lesar, trg. posl.; Ana Mikec, up.; Pavla Vrtačnik, up.; Fračiška Štrus r. Rems (77); Marija Vrhovec, up., Franc Dovjak, up.; Ivan Smolnikar, žel. insp. v p. (78); Maks Koritnik, up.; Ivan Bolta, Tomo Podnar, prof. v p ■ Miha Nečemar, up.; dr. Albin Juhart, sodnik vrh. s. v p.
RAZNI KRAJI — Jože Kušar, Vitanje; Neži Bavec, Vrhnika pri Starem trgu; Olga Bajc, Vipava; Jože Kregelj, up., Rakek; Viktor Ivnik, Tržič; Justa Jekler r. Kragelj, Blejska Dobrava: Franc Robežnik, up. (74), Dravlje; Anton Kržišnik, dir. v p., Bled; Antonija Pisansky r. Primožič, Kostanjevica na Krki (82); Kristina Srpanj, Podcerkev; ^ Ivana Repanšek r. Rode (79), Homec;' Frančiška Triler, Studenec; Jože Baraga (71), logar v p., Zavrh; Franc Jerman (71), Tržič; Ana Tepina r. Bric, up. (63), Kranj; Matilda Morej r. Lenič, Kostrivnica; Alojz Pelicon, Solkan; Ciril Pibernik, skladiščnik, Komenda, Marija Gašperlin r. Martinčič, Vevče: Jože Bučan, pos. (77), Vižmarje; Martin Švigelj, up., Kamnik pod Krimom; Stanko Weingerl, župnik pri Sv. Florjanu. v Doliču; Jernej Kermavner, Vič; Marija Zalar, Matena pri Igu; Ana Kristančič r. Virnik, Kranj; Franc Kosič, up. veter., Žalec; Iva Kenič (78), Rakek; Ivanka Savorgnani r. Zupan, Brez-nica; Marija Ponikvar r. Platnar, Dobrova; Frančiška Rebec r. Meden, Unec; Jože Igričnik, Laško: Marija Vrtačnik r. Fajdiga, Škofja Loka; Frančiška šte-fanič r. Vrečar (70), Sp. Rudnik; Marija Kovačič, str. uč., Tolmin.
v San Martinu
Pele so: Stoji mi polje (E. Adamič), N’mau čez izaro (E. Adamič), Dolenjski furmani (Matija Tomc), čriček na vrtu (R. Simoniti) in Vandrovc je pri-vandral (E. Adamič). Dodale so Bratci veseli. Glasovi so bili zliti, posebno pri močneje podanih stavkih, medtem ko pri tišjem izvajanju pride morda do izraza zmogljivost skupine v nižjih legah. Zvestoba tempu je precejšen znak redne in pogostne vaje. Tako tudi pri dekliškem petju ni bilo nepotrebnega zategovanja, ampak so pesmi izzvenele sproščeno, bodisi dekliško nežnejše ali pa tudi v forte, vendar ne na škodo takta.
Na raznih krajevnih ali skupnih pri skupnih prireditvah je že večkrat nastopil moški zbor pod vodstvom Slavka Rupnika, Tudi na sobotnem koncertu je imel ta samostojni del. Slišali smo: Jaz bi rad rdečih rož (Z. Prelovec, solista: Marijan Boltežar in Gabrijel Petkovšek), O kresu (P. Jereb), Mojcej, le vzemi mene (P. Ker-njak — solist Janez Zorec) in Gorenjci (A. Foerster —deloma z vložki ženskega zbora).
V zadnjem delu koncerta je nastopil mešani zbor iz San Martina pod vodstvom Slavka Rupnika. Izvajal je: Zvonikarjeva (B. Potočnik), Kukavica (Žirovnik), Mesec debeluh (P. Jereb), Polje (A. Mihelčič — solo Marijan Boltežar in Janez Zorec) in Nazaj v planinski raj (A. Medved).
Po končanem koncertu je navzoče občinstvo svoje navdušenje izrazilo z burnim ploskanjem, ki se ni poleglo, dokler ni zbor ponovil pesem Mesec debeluh.
Koncerta se je udeležilo zadovoljijo število rojakov " iz okraja in tudi gostov. že nastop sam, pa tudi priznanje publike dajeta pevcem novega veselja za vztrajnost pri zborovem petju. Samo z vajami Brez nastopov bi se težko ohranjali zbori. Oboje želimo pevcem: veselja do rednih vaj in uspeho pri nastopih. In: toliko jih je med nami, ki imajo posluh in glas — pridružite se krajevnemu pevskemu zboru ali kaki drugi pevski skupini! Vsak pri ¡sebi ve, ali mu res ni mogoče ali pa nas marsikdaj premaga komodnost.
Dirigentoma in pevcem smo hvaležni . za resnični pevski užitek na ter.i kdneertu. Hvala, pa tudi zgled idealizma, vztrajnosti in požrtvovalnosti pri skupnem narodno-kulturnem delu!
Vsako leto se Slovenci v Argentini pridružujemo svetovnemu praznovanju nedelje Kristusa Kralja z javnimi slavnostmi, na katerih počastimo našega Kralja. Osrednja proslava se že dolga leta vrši v Slovenski hiši v Buenos Airesu, kjer se zberejo Slovenci iz vseh okoliških okrajev. Letos je ta proslava imela še poseben prizvok. Saj je bilo praznovanje združeno s ¡spominom na osemdeseto obletnico prvega slovenskega katoliškega shoda, dogodka, ki je bil pravi mejnik v verskem, narodnem, kulturnem in gospodarskem življenju Slovencev.
Sv. maša
Ob 17. uri v nedeljo 26. novembra se je slavnost pričela. Najprej je bila v dvorani praznična ¡sv. maša, katero je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Anton Orehar. V mašnem nagovoru je zlasti poudarjal pomen katoliškega shoda pred 80 leti za slovensko versko življenje, pa tudi, kako naj mi danes reorganiziramo naše versko in družbeno življenje.
Med mašo je bilo ljudsko petje, ot) koncu pa ¡so. vsi navzoči verniki glasno zapeli pesem „Zmagala si, IDevica slavna“.
Proslava v dvorani
Po končani maši je bil v dvorani shod. Prav kot maše, se ga je udeležilo veliko število rojakov, ki so od vsepovsod prihiteli na praznično počastitev Kristusa Kralja in ¡slavnost obletnice prvega katoliškega shoda.
Za začetek je vsa dvorana zapela „Pojte hribje in doline“. Nato je pred zbrano občinstvo stopil Rudolf Smersu ter na rojake naslovil svoj govor.
Besede Rudolfa Smersuja
Rudolf Smersu je v svojem govoru omenil, da je bil prvi slovenski katoliški shod eden izmed mejnikov v slovenskem verskem in narodnem življenju. Pomen tega shoda pa moremo razumeti le, ako se vživimo v tedanje evropske in posebej v slovenske razmere, ki katoliški cerkvi niso bile naklonjene in so težile k razkristjanjenju človeške družbe. Protikaitoliško usmerjene vlade (npr. v Franciji in Nemčiji) so sprožile tako imenovani kulturni boj, ki je pogosto zavzemal zelo ostre in nekulturne oblike. Razumljivo je da je ta boj zoper vero, katoliško cerkev, papeža in duhovščino vzbudil odpor na katoliški strani in rodil prepričan, da je Te z močno organizacijo mogoče premagati nasprotnika.
V tisti dobi t. j. proti koncu XIX. stoletja, je imel slovenski narod nekaj mož, ki s'o se zavedali da je mogoče ¡premagati ¡tuje vplive, ki so pljusknuli tudi na slovensko zemljo i’e z veliko versko in narodno obnovo ter krepko organizacijo na vseh področjih človeškega življenja. Prvi ki je dal pobudo za tako veliko novo delo, je bil ljubljanski škof dr. Jakob Missia, poznejši nadškof gori ški in edini slovenski kardinal, ki je našel vrednega sodelavca v dr. Antonu Mahniču, bogoslovnem profesorju v Gorici in poznejšemu škofu na Otoku Krku. Ta dva moža imata največjo zaslugo za katoliško obnovo, ki je v dveh dobrih desetletjih temeljito spremenila ¡slovensko versko in narodno življenje. Bila sta mnenja, da je potrebno tako duhovščini kakor laikom dati potrebne jasne smernice za vse javno delo. Te ¡smernice naj bi dal dobro pripravljen katoliški shod. In tako je po njuni zaslugi prišlo do prvega katoliškega shoda ki se je vršil v dneh 29. do 31. avgusta 1892 v Ljubljani. Vršila so se številna zborovanja, na katerih so se preučevali vsi problemi, ki zadevajo slovenski narod. Sprejete ¡so bile resolucije, ki niso ostale samo na papirju, ampak ¡so se uresničile. Tako je npr. resolucija o šolstvu rodila čisto slovensko gimnazijo v št, Vidu, resolucije gospodarskega značaja 'so imele za posledico ¡silen razmah zadružništva, ki je tedaj rešilo prezadolženega kmeta iz rok vaških oderuhov. Velik uspeh so imele tudi resolucije o znanosti in umetnosti o organizaciji delavstva, o mladinskih orsra-nizaciioh, o prosvetno-kultumem delu, o tisku in o politični organizaciji.
Treba pa je omeniti ¡tudi može, ki so te resolucije popeljali v življenje: na področju politične organizacije je bil’ to izredno ¡sposobni dr. Ivan Šušteršič, na gospodarskem dr. Evgen Lampe, na prosvetnem in delavskem dr. Janez E. Krek na kmetijskem Fran Povše. Tem
in armadi požrtvovalnih sodelavcev se ima slovenski narod zahvaliti za poglobitev vere, za dvig narodne zavesti, za gospodarski dvig, za krepko politično organizacijo in za silen razmah ljudske' prosvete, ki je nas Slovence v nekaj letih uvrstila med najbolj kulturne narode v Evropi.
Govor Milana Magistra
Na oder je stopil Milan Magister, ki je uvodoma obrazložil položaj Slovencev v Argentini, kot članov svojske verske skupnosti. Poudarjal je potrebo prenovitve našega verskega in skupnostnega življenja. Ob tem je med dragim poudarjal tudi sledeče misli:
Ker Cerkev ne zahteva od vernikov le trpnosti, temveč želi, da sodelujejo soodgovarjajo in zaradi ¡tega soodločajo pri delu za odrešenje človeštva, smo prepričani, da bi bilo korisno za naše občestvo, da se zbere vse versko-cer-kveno čuteče in skrbeče ¡sile na slovenskem zboru, ki naj po zgledu Vatikanskega pregleda stanje naše skupnosti v Argentini in začrta bodoče ravnanja in delovanje. To naj hi bilo nekako spraševanje vesti naše ¡skupnosti kot celote priznanje napak po zgledu Cerkve in resno, ne farizejsko soočenje s težavami, napakami in zahtevami časa. Ta zbor pa ie potreben le 'tedaj, ako je volja, graditi slovensko versko občestvo, za razkroj in razdiranje pač ni potrebno skupnosti volje.
Med prvenstvenimi nameni zbora naj bi bila zagotovitev stalnosti razšir-jevanja in oznanjevanja božje besede med nami, da nam ne usahne, ne da bi pa zavedli. Pod to zaglavje je vključeno vprašanje duhovniških poklicev, verskega tiska, izdaj versko-vzgojnih knjig; verouka v šolski kakor pošoT-ski dobi in verski pouk za odrasle; kakor tudi ostale različite evangelizacije v sodobnem življenju.
Kot ena izmed priprav na zbor naj bi bila ostvaritev ¡tkzv. župnijskih svetov v naših krščanskih občinah. Po nekod že obstojajo z zadovoljivim uspehom; potrebno jih je razširiti in iskati oblike, pa katerih naj naše krščanstvo preide v rastoče razširjajoče se drevo z močno krošnjo.
Kardinal Danielou se je na obisku
SLOVENC! V
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Vic. Staneta žužka in soproge prof. Tere-zike roj. Marn, se je rodil sin, ki bo pri krstu dobil ime Aleksander, čestitamo.
SAN MARTIN
Sklep slovenske šole škofa dr. Gregorija Rožmana v San Martinu je bil v soboto, 2. decembra, v domu v San Martinu. Voditeljica šole gdč. Katica Kovač je poklicala na ¡oder učence in učenke, ki so leto-s končali slovensko šolo. Imela je nanje primeren nagovor, pripela na prsi vsakemu slovenski šopek ter jim razdelila spričevala. Letošnji absolventi oz. absolventke slovenske šole ¡so bili naslednji: Tatjana Fajfar, Hilda Humar, Stanko Kahne, Tonček Kovič, Anica Lah, Lučka Malček, Stanka Oberžan, Jožko Rožanec, Lučka ter Mirjanka Voršič, Andrej Zorko. V imenu Slovenskega doma je nato vsem čestital kulturni referent Stanko Oberžan ter vsakemu izročil v spomin izvod knjige „Lepo je biti mlad“, ki jo je spisal Franc Sodja CM. Nato se je ena izmed absolventk zahvalila voditeljici gdč. Katici Kovač za ves trud, ki ga ie imela skupaj z ostalim učiteljskim zborom z njimi, ter ji je izročila šopek rož. — Po pogostitvi vseh otrok, ki obiskujejo slovensko šolo, se je začelo mikiavževanje, ki ga je letos res vzorno pripravilo vodstvo slovenske šole.
BOŽIČNE KARTICE ZVEZE MATER IN ŽENA
Kot že vrsto let je tudi letos Zveza slovenskih mater in žena pripravila za božični čas posebne slovenske kartice, ki jih posreduje rojakom, čisti dobiček te prodaje je namenjen ¡socialnemu skladu Zveze, katera opravlja res požrtvo-
IZ UREDNIŠTVA
Vse cenjene bralce in oglaševalce obveščamo, da bo povečana božična številka našega lista izšla z datumom 21. decembra. Obenem pa bo to tudi zadnja številka letošnjega letnika. Prva številka za leto 1973 pa bo izšla z datumom 4. januarja.
Obenem prosimo tudi vse domove, ustanove in podjetja, ki imajo namen objaviti božična in novoletna voščila rojakom preko našega lista, da pošljejo besedilo oglasov najkasneje do ponedeljka, 19. t. m., na naslov uredništva.
v Buenos Airesu izrazil, da se med katoličani opaža nezanimanje za lastne ustanove in zavode, kakor šole, univerze in podobno. V' taki nevarnosti se more znajti tudi naša skupnost. Ne smemo pozabiti, da človek spoštuje in ima rad to, kar je s trudom sam zgradil' in da bo po tem pravilu zanimanje za naše lastne ustanove držalo toliko časa, dokler bodo sodelavci graditve skupnosti spominsko v stiku z resničnostjo, ki so jo morali trpeti, predno so zagrabili za delo. Mladimo rodovom tega ne bo potrebno, zato bodo ¡tudi verjetno manj marali za ustanove skupnosti, ako jim ne bomo vcepili novih zamisli, v katere bodo morali položiti svoj lastni ¡trud, da bodo vzljubili delo lastnega uma in rok, pa tudi delo prednikov.
Vzdržavanje že obstoječih ustanov, njihova neprestana rast in polnost krščanske vsebine v njih je vsakdanja naloga in težava našega verskega občestva. Zavzetost zanje ne sme biti premagana po naveličanosti, da se to ne zgodi, je potrebno osveževati namene in potrebe, zaradi katerih ustanove obstajajo.
Poleg že obstoječih ustanov pa nastajajo nove potrebe, ki kličejo po novih prijemih in rešitvah.
Vso raznolikost problemov naj bi zbor nakazal, preučil, reševal in dal pobude, če prav posebej pa z njimi osvestil široko našo krščansko občestvo.
Odrski prikaz
Globokim izvajanjem Milana Magistra katere so navzoči pazljivo sprejemali, je sledil' odrski prikaz.
Ta prikaz je pripravil režiser Stanko Jerebič, Na oder, kjer je simbolično stal velik križ, ¡so stopili mladci in mladenke, ki so v zborni recitaciji podali svojo vero v Kristusa in v njegovo zmago ter potrdili zavest svojega poslanstva v svetu. To recitacijo je pripravil iz različnih tekstov režiser sam. Končno pa so vsi — na odru kakor tudi v dvorani — skupaj zapeli pesem na čast Kristusu Kralju: Povsod Boga.
S tem je bila slavnost zaključena. Počasi so se rojaki razhajali s poživljeno vero v srcih in s trdnim zaupanjem, da bo Kristus še naprej in čim popolneje kraljeval tudi v dušah slovenskih rojakov v Argentini.
ARGENTINI
valno delo v prid pomoči potrebnim rojakom. Letošnje kartice so slikovito delo dveh naših umetnikov: Franceta Ahčina in Milana Volovška.
Zveza vabi vse rojake, da se ¡kartic poslužijo. Sorodnikom in prijateljem bodo z njimi pripravili veselje, obenem pa podprli dobrodelno akcijo med rojaki.
Zveza tudi naproša vse gospe in dekleta, naj se v pomoč potrebnim zavzamejo za prodajo izvirnih slovenskih božičnih kartic. Naročite in prevzamete jih lahko pri odbornicah, po Domovih in v Dušnopastirski pisarni. Cene izredno ugodne.
OB NASTOPU SLOVENSKE MLADINSKE GODBE
Slovenska družina v Ramos Mejia je v soboto, 2. decembra, doživela svojevrsten dogodek. Zopet smo bili priče presenečenja, ki nam ga je pripravila slovenska mladinska godba. Tokrat nam je nudila pri pogrnjenih mizah in za ves večer — šopek, ki ga namerava, kakor je omenil napovedovalec, izpopolniti v venček.
Ne bomo naštevali, kaj vse je mladinska godba igrala; tudi ne vseh posameznikov, ki so na ta afi oni način sodelovali. Bilo bi preobširno. Radi pa bi ¡ob tem dogodku opozorili na nekaj drugega.
Slovenska mladinska godba je še mlada. Komaj je prekoračila začetniške težave. Po razumljivem in normalnem začetniškem gibanju, se je njeno število ustalilo na 16 fantov, pripravljenih na žrtve. Pripravljenih gojiti slovensko melodijo. To je vrednota za nas vse in še posebej za našo mladino.
Napovedovalec je pravilno poudaril, da ni namen te godbe nuditi umetnine. Za to ni ne sposobna in tudi ne poklicana. ¡Njen namen je povezovati slovensko družbo in gojiti slovensko ljudsko pesem. Khkor imamo cerkveno ljudsko petje za skupno izraženje religioznih čustev, tako nam je poleg umetne pesmi potrebna slovenska ljudska pesem za ohranitev občutka pripadnosti k slovenskemu narodu.
Kdo se ne spominja fantovskega petja na vasi. Prenehalo je. Moralo je prenehati. Tu niso dane prilike za kaj takega. Nekaj časa so se ohranile posamezne grupe, ki so prepevale na naših prireditvah ob takozvani prosti za-,bavi. Dajale so vsemu okolju pridih domačnosti. Kakor bi nam pričarali košček domovine v pusto vsakdanjost. Postopoma so tudi te grupe utihnile. In z njimi naša živa ljudska pesem. No-
(Nad. na 4. str.)