Zadnjih petintrideset let se stvari kar niso hotele sestaviti skupaj. Čutil 
sem, da imam svetu kaj ponuditi, želel sem biti uporabljen, koristen, in kot 
tak tudi spoznan, a mi je to vedno znova nekaj preprečilo, nekaj globoko 
zakoreninjenega v meni. Želja pa je ostajala in ob jutrih po prekrokani noči 
sem se celo poigraval z mislijo, da bi začel, če nič drugega, pisati kratke 
zgodbe ali kaj takega, kar koli. Živel sem v pritlični garsonjeri v Kreuzber­
gu, s psom Feliksom, ki sem si ga nekoč nabavil v upanju, da ga bom naučil 
trikov in ga potem snemal ter se preživljal z objavami posnetkov. Kljub 
temu sva postala dobra prijatelja in povsod sem ga jemal s sabo, v trgovino, 
v bar, v trafiko. V njem sem našel poslušalca za svoja mučna razpredanja 
in za to sem mu bil nadvse hvaležen.
Potem sem v  baru za vogalom, kjer sem bil že neštetokrat, spoznal 
Marti no, ki je tja prišla prvič. Bila je nekaj let starejša od mene, zgledala 
pa je res dobro, resna in zrihtana, še zvečer v poslovnem kostumu. Kako 
lep glas imaš, je rekla in vprašala, ali pojem. Pojasnil sem, da z veseljem, 
ampak žal nimam posluha. Ta večer sva klepetala o vsem mogočem, potem 
pa sem pristal pri njej, kjer me je zjutraj pričakala kava in pod njo sporo­
čilo, naj se počutim kot doma in počakam, da se vrne iz službe. Martina je 
delala pri nemških železnicah, bila je neke vrste funkcionarka, kar je bil za 
njeno starost verjetno kar uspeh. Tja je hodila zjutraj in se vračala zvečer, 
utrujena, ampak zadovoljna. Stanovanje je bilo prostorno in sodobno 
Blaž Kutin
Pečat
Sodobnost 2016 1381
Sodobna 
slovenska 
proza
opremljeno, precej udobno, ko si se mu enkrat privadil. Vse manj se mi je 
hodilo domov in tako sva vse pogosteje ostajala tu, Feliks in jaz, kjer sva 
imela vse. Feliks je sicer malo pogrešal svoj rajon, a mu je tudi nova soseska 
postajala vse bolj všeč. Ne vem, kaj je Martina videla na meni, ampak bila 
je takšna ženska, da si ji verjel – kar koli je že videla, je moralo biti dobro. 
Kmalu sva se precej zbližala in vpisala me je v kuharski tečaj. Tako jo je 
vsak večer pričakala drugačna večerja, ki sem si jo zamislil čez dan. Bila je 
prijetna, a prazna rutina, in Martino je začenjala vse bolj motiti moja ne­
izpolnjenost. Vneto me je spraševala, ali bi se hotel izučiti za to ali ono, ali 
bi poskusil s tem in tistim, a kaj, ko mi je za moje pojme vedno umanjkala 
sposobnost, na določenem področju nujna za uspeh. 
Nekega dne me je navdušena poklicala iz službe in rekla, naj takoj pri­
dem tja. Ko sva s Feliksom prišla, mi je razložila, da se je šefu železnic tašča 
pritožila, da ne more več poslušati tega prekletega ženskega glasa, ki se iz 
leta v leto, kadar koli sede na tramvaj ali na mestni vlak, pred vsako postajo 
oglaša iz zvočnika. Vse mesto ga je bilo polno, še ponoči ji je odzvanjal 
v glavi, kako hladno, robotsko bere imena postaj, ene za drugo. Ker se je šef 
železnic tašče bal kot hudiča, so se odločili, da bodo vse skupaj posneli na 
novo, vsa imena vseh postaj v mestu, za celoten javni prevoz. In Martina je 
bila prepričana, da sem kot nalašč za to, da jim posodim svoj glas. Opozoril 
sem jo, da ne znam nemško, a je rekla, naj ne skrbim, ker v podjetju itak vsi 
govorijo angleško. Še vedno nisem bil prepričan, a dala mi je jasno vedeti, 
da ima dovolj mojih večnih izgovorov, zato sem se odločil, da se tokrat ne 
bom upiral – bo že sama sprevidela. 
Popeljala me je po dolgem hodniku in predstavila sodelavcu, ki je bil 
zadolžen za projekt. Ta me je prosil, naj izgovorim nekaj imen mestnih 
ulic, prvo, kar mi pade na pamet. Izstrelil sem imeni svoje in sosednje uli­
ce, Dieffenbachstrasse in Graefestrasse, čeprav sta iz mojih ust po mojem 
mnenju zveneli precej neprepoznavno. Martinin sodelavec je pomislil in 
potem rekel, da je imela Martina kot vedno prav, res imam lep glas. Vprašal 
me je, ali sem pripravljen sprejeti delo, in me prosil, naj mu pošljem svoje 
podatke za pogodbo. Ko sem slišal za višino honorarja, se mi je kar zavrte­
lo – toliko nisem zaslužil v zadnjih petih letih. Seveda se nisem upiral, tako 
neumen spet nisem.
Odločil sem se, da se dobro pripravim in dam vse od sebe. Naslednje dni 
sem preživel pred zemljevidom mesta in se piflal imena postaj mestnega 
prevoza. Imel sem precejšnjo tremo, ki pa jo je vedno znova blažil Martinin 
ljubeč pogled: punca je res verjela vame. Prosil sem jo, naj mi popravlja 
izgovarjavo, a je rekla, da zveni čisto okej in naj nič ne skrbim. Ko je napočil 
1382 Sodobnost 2016
Blaž Kutin Pečat, Osemindevetdeset
prvi snemalni dan, sem zjutraj popil surovo jajce in se odrekel cigaretam. V 
studiu so me pričakali Martinin sodelavec in sam šef železnic s svojo taščo, 
ki me je želela osebno spoznati. Bila je zelo prijazna, rekla je, kako me je 
vesela in da komaj čaka, da že enkrat zamenjam tisto grozno žensko. Ko 
smo začeli snemati, me je moral Martinin sodelavec najprej večkrat usta­
viti. “Bolj odločno,” je razložil. “Zveneti morate skoraj ukazovalno, dovolj 
strogo, da tudi zaspance poženete s sedežev. Zaupajte vase, pa vam bodo 
zaupali tudi drugi.” Precej besed mi je delalo težave, še posebej daljše in pa 
tiste z izrazito nemško izgovarjavo. Samemu sebi sem zvenel trdo, če sem 
se primerjal s tem, kako so ulice izgovarjali drugi v studiu. Vendar nihče 
ni nič rekel, jaz pa tudi nisem hotel po nepotrebnem drezati. Ko sem se 
enkrat privadil temu, da se ob branju obenem smehljam, tako so mi nam­
reč svetovali, je delo hitro napredovalo, in dopoldne nam je uspelo posneti 
celoten ton za tramvajske linije, potem pa nas je šefova tašča peljala na 
kosilo. Popoldne smo se lotili podzemne železnice, naslednji dan smo 
obdelali še nadzemno in avtobuse. 
Nisem se mogel načuditi nemški učinkovitosti, vse je potekalo popol­
noma gladko in konec tedna sem imel honorar že na računu. Že pozitivno 
stanje bi me spravilo v dobro voljo, kaj šele takšna vsota – kar nisem se 
je mogel nagledati. Vesel sem bil tudi za Martino, ki je uživala v občutku, 
da je poskrbela za svojega moškega, in za Feliksa, ki je kar lajal od veselja, 
da me je enkrat spet videl nasmejanega. Mesec dni pozneje so ženski glas 
zamenjali z mojim in takoj sem si kupil mesečno vozovnico ter se ves teden 
vozil naokrog in poslušal. Čuden občutek, ki sem ga pri tem imel v grlu in 
trebuhu, mi je Martina razložila kot ponos. Končno sem nekje pustil svoj 
pečat, in četudi se mi ne zgodi več prav nič na tem svetu, je moje življenje 
dobilo smisel.
Seveda sem komaj čakal, da me obišče oče. Čeprav sem v Berlinu živel že 
dvanajst let, ni bil še nikoli tu. Redko je potoval, meni pa je bilo nerodno, 
a zdaj sem živel pri Martini in imel sem mu kaj pokazati. Pripeljal se je 
z vlakom, s sabo je imel le majhno potovalko, čez ramo pa je ob sebi stiskal 
svojo moško torbico z denarnico in potnim listom. Objela sva se, potem pa 
sem mu predstavil Martino in Feliksa in odšli smo na večerjo. Takrat sva 
mu povedala vse o mojem dosežku. Bil je vesel in rekel je, da komaj čaka, da 
se zapelje s čimer koli že in me tudi sam sliši. To noč nisem zatisnil očesa.
Naslednji dan sva se z očetom vkrcala na tramvaj, z nama je bil seveda 
tudi Feliks, in se odpeljala nekaj postaj do podzemne železnice. Oče je 
zavzeto prisluhnil, kadar koli sem se oglasil iz zvočnika, in zamišljeno 
prikimaval, rekel pa ni nič. Prestopila sva na podzemni vlak in tudi na 
Sodobnost 2016 1383
Pečat, Osemindevetdeset Blaž Kutin
njem še vedno ni spregovoril. Šele na končni postaji, ko sva izstopi la, me je 
pogledal in začudeno vprašal, ali jih nič ne moti moja izgovarjava. Razložil 
sem, da očitno ne, sicer bi že kaj rekli. Mu ni všeč? Priznal je, da se mu zdi 
neverjetno, da se v vseh letih v Nemčiji še vedno nisem naučil jezika, in 
zdaj me to seveda tepe. Nisem razumel, kaj s tem misli. Zakaj bi me teplo, 
ko pa se je izkazalo ravno nasprotno? Tudi brez znanja nemščine sem 
uspešno opravil svoje delo in vsi so bili zadovoljni. Ampak oče je rekel, da 
bi se o tem dalo razpravljati in da se je najlaže skriti pred resnico. “Samo 
merila si moraš postaviti dovolj nizko, pa je,” je pojasnil.
Z Martino sva mu razkazala mestne znamenitosti, iz nekega razloga 
je bil še posebej navdušen nad rusko ambasado, potem pa sva ga zvečer 
pospremila na vlak, kajti moral je nazaj, saj je imel naslednji dan ob štirih 
popoldne trening telovadnega društva, ki ga ni hotel zamuditi. Vprašal me 
je, ali mislim za novo leto priti naokoli, in mi položil na srce, naj se vendar 
malo bolj potrudim. Ko je vlak odpeljal, smo z Martino in Feliksom odšli 
na pivo v bar, kjer sem jo spoznal, da sem se ga lahko dobro napil.
Prihodnje dni sem preživel po tramvajih in vlakih, vedno znova sem se 
poslušal: “Naslednja postaja: Alexanderplatz. Naslednja postaja: Fried­
richstrasse.” Tisti prijetni občutek v  grlu in trebuhu je povsem izginil, 
s kritičnim ušesom sem poskušal zaznati vsako najmanjšo napako in obe­
nem razmišljal, kako naj prepričam vodstvo železnic, da bi mi vse skupaj 
dovolili posneti še enkrat. Martina je rekla, da sem smešen in da je vse 
skupaj neumnost. Razložila je, da tudi moj oče ne govori nemško – kako naj 
bi torej vedel, ali besede izgovarjam pravilno ali ne? Ona in njeni sodelavci 
menda bolje vedo, kaj je prav in kaj ne. Takšna je bila Martina, brihtna in 
sposobna, kako naj bi se kosal z njo? Ampak tudi njena prepričevanja in 
prigovarjanja niso zalegla – s svojim glasom, ki ga je bilo naenkrat polno 
mesto, preprosto nisem več mogel živeti. Na lastno pest sem odšel k njene­
mu sodelavcu in ga polno uro poskušal prepričati v ponovno snemanje. 
Povedal je, da je že do prvega snemanja prišlo samo zaradi šefove tašče 
in da so morali denar zanj vzeti od nekod drugod. Ne bi mogel opravičiti 
ene dodatne snemalne ure, četudi bi to hotel, sploh pa sem po njegovem 
mnenju zvenel izvrstno in bi se lahko kosal celo z marsikaterim Nemcem, 
pa naj verjamem ali ne. 
Z Martino se kmalu v  ničemer več nisva strinjala. Še sreča, da je bil 
tu vdani Feliks, ki je vedno rad prisluhnil mojim mučnim razpredanjem, 
za kar sem mu bil nadvse hvaležen. Dneve sem preživljal v pripravljanju 
skupnih večerij, kar mi je prinašalo še manj zadovoljstva kot prej. Da bi 
se izognila večnim prepirom, sva se z  Martino slednjič odločila, da si 
1384 Sodobnost 2016
Blaž Kutin Pečat, Osemindevetdeset
 najamem pritlično garsonjero in se odselim nazaj v Kreuzberg, tja, kjer 
me je našla. Zaželela mi je vse najbolje in mi iskreno položila na srce, naj 
si vendar začnem zaupati, potem pa je nisem videl nikoli več. 
Naslednjih petintrideset let se stvari kar niso hotele sestaviti skupaj. Tu­
di kuhati se mi več ni ljubilo, in kadar sem že šel ven, sem se vozil samo še 
s kolesom. Vsake toliko sem se po telefonu slišal z očetom, ko je bil še živ, 
tja pa sem hodil bolj poredko. Neko pomlad mi je pisal, da je bral, da tudi 
v Ljubljani iščejo primeren glas, ki bi oznanjal postaje mestnih avtobusov, 
in mi svetoval, naj pridem in se udeležim avdicije, kajti kdo ve, konec kon­
cev je res, da imam s tem nekaj izkušenj. Sicer sem spakiral in se odpravil 
na letališče, a že na postaji podzemne železnice sem si premislil in se raje 
obrnil nazaj. Feliks se je medtem močno postaral, jaz pa sem se spet celo 
poigraval z mislijo, da bi začel, če nič drugega, pisati kratke zgodbe ali kaj 
podobnega, kar koli. Ampak vse, kar mi je uspelo nekega prekrokanega 
jutra spraviti na papir, je bila pesem o posušenem listu, ki se je še komaj 
držal veje drevesa ob mojem dvoriščnem oknu. Bila mi je zelo všeč, vendar 
sem se vseeno odločil, da je nikomur ne pokažem.
Sodobnost 2016 1385
Pečat, Osemindevetdeset Blaž Kutin
Osemindevetdeset
Že leto in pol sem kelnaril, medtem ko se iščem, živel pa pri starših in še 
vedno veliko hodil ven, ko je neko popoldne za eno od miz sedla starejša 
gospa, se vljudno predstavila, da je Majda, in povprašala, kakšno pivo 
imamo na voljo. Imel sem gnečo, ampak v njenem glasu je bila pritajena 
blagost, zaradi katere sem za dragoceno minuto zanemaril druge stranke. 
Razložil sem, da imamo na voljo osemindevetdeset vrst piva in vprašal, 
katerega po navadi pije. Začudilo jo je, zakaj ravno osemindevetdeset in 
ne sto, in priznal sem, da ima kar prav, ampak o tem nisem vedel nič. Rek­
la je, da piva nekako nikoli ni pila, ampak da je radovedna. Za trenutek se 
je zamislila in ravno, ko sem že hotel oditi, oznanila, da bo poskusila vse 
po vrsti, tako da naj kar prinesem prvega. Nisem je vzel resno, te njene 
napovedi, ampak ker so me medtem že klicali od treh drugih miz, tudi 
komen tiral nisem. Malo pozneje sem ji prinesel prvo steklenico, ki sem jo 
zagledal v hladilniku. Bilo je belgijsko, bilo je drago in sicer ga niso pogosto 
naročali. Gospa Majda je naredila požirek in se namrdnila, kot da bi hotela 
reči, takšna je torej ta pijača, ki jo vsi okoli mene vedno pijejo. Opazil sem, 
da je oblečena preprosto in okusno, kot nekdo, ki da na videz, a nase noče 
vleči pozornosti; delovala je skromno in preudarno. Preden sem se spet 
posvetil drugi klienteli, sem še ocenil, da ima nekaj čez šestdeset let, da se 
je najbrž pred kratkim upokojila, v življenju pa ji kot večini ni šlo čisto vse 
po načrtih. In da verjetno ne bo spila več kot eno steklenico. 
Čez kake pol ure me je spet poklicala, poročala, da se človek privadi 
okusu, in prosila, naj ji prinesem naslednje pivo. Medtem sem pozabil na 
njeno navodilo in ji prinesel isto znamko, a me je zavrnila in potrpežljivo 
ponovila, da bi rada poskusila vse – prinesem naj torej drugo. Vprašal sem, 
ali želi spet belgijsko, pa ji je bilo vseeno, češ, vsako bo prej ali slej prišlo 
na vrsto. V tonu, ki je jasno nakazoval, da mi ne želi povzročati dodat nega 
dela, je povedala, da ji lahko prinašam po državah ali po abecedi, kot mi 
srce poželi. 
Večina gostov je pila slovensko ali češko pivo, zato sem ji prinesel dan­
sko. Za hip je preučevala etiketo, potem pa je srknila kot nekdo, ki sredi 
Provanse pokuša vino. Sledili so trije veliki, žejni požirki, po katerih se je 
zadovoljno skremžila. Zavedel sem se, da še kar stojim ob njej in jo gledam. 
Bilo je nenavadno, v tem zanjo tujem okolju je delovala fascinantno, čeprav 
nisem točno vedel, zakaj, kajti konec koncev sem bil vajen najrazličnejših 
ljudi. Ob tretjem pivu je začela kramljati z gosti za sosednjo mizo. Imel 
1386 Sodobnost 2016
Blaž Kutin Pečat, Osemindevetdeset
sem veliko dela, zato sem ujel samo nekaj kratkih, naključnih izmenjav 
izven konteksta pogovora. Tako sem na primer izvedel, da je z drugega 
konca mesta, sem jo je pot zanesla čisto slučajno, ima sina, za katerega 
sumi, da se je znašel v krizi srednjih let, in da rada posluša Edith Piaf. 
Četrto pivo se je je že kar prijelo. Prišla je sredi popoldneva, ampak pila 
je počasi in zdaj smo zapirali. Ko sem ji rekel, da moram zapreti, je razu­
mevajoče prikimala in vprašala, kdaj jutri odpremo. Povedal sem, potem 
pa naprej pospravljal mizo – čez noč jih moramo vedno umakniti noter, 
šef pri tem vztraja. Ampak ni odšla, kar sedela je tam in srkala svoj zadnji 
požirek, ki ga je razvlekla v nedogled, jaz pa sem se slednjič odlo čil, da je 
ne bom nagnal – pa ne, ker bi hotel narediti izjemo, le nisem se spomnil 
lepega načina, kako bi jo. Tako je na koncu ostala samo še gospa Majda za 
svojo mizo, sama samcata sredi velike prazne ploščadi. Sploh ni bila videti 
nebogljena ali osamljena, nič takega, prej zadovoljna. Pripito zavaljena 
v pleten stol je delovala razmeroma dobre volje, kot nekdo, ki se mu za 
razliko od vseh drugih na tem svetu ne godi čisto nič hudega, a je tudi tega 
že povsem vajen. Zaklenil sem, ji prikimal v pozdrav, ona pa mi je odzdra­
vila z nasmehom, in odšel sem na žur k Tamari. 
S Tamaro sem imel načrte, ki so še isto noč padli v vodo, tako da sem 
preveč popil in naslednji dan sem bil vse prej kot v formi. Bil je pasji dan, 
rahlo je rosilo, bolela me je glava in Tamara se je izkazala za navadno pra­
sico. Gospa Majda pa je še vedno sedela tam. Ko je zaslišala, da odklepam, 
se je prebudila iz rahlega dremeža in se takoj spet nasmehnila. Pozdravila 
sva se, potem pa je vljudno počakala, da postavim mize okoli nje. Vprašal 
sem jo, ali bi kavo, vendar je raje naročila kar naslednje pivo. Nisem se 
več spomnil, katere danske in belgijske sorte je že poskusila, zato ji je bilo 
najlažje prinesti kar union. Ogledala si ga je z enakim zanimanjem kot 
prejšnji dan uvožene steklenice. Povedal sem ji, da je ta naš, ona pa je kot 
vedno najprej naredila majhen požirek, premislila o okusu, ter se zatem 
pošteno odžejala. Pomislil sem, da ji gre vedno hitreje – človek se privadi, 
to ve vsak, in že kar vnaprej sem pripravil še steklenico laškega. Kazalo je, 
da si bom moral organizirati neki sistem izločanja, če bo šlo tako naprej, 
sicer kmalu nihče več ne bo vedel, katero je že spila in katerega ne. Ko sem 
ji omenil, da bi si morda morala začeti zapisovati, se je zasmejala in rekla, 
naj nikar ne skrbim, saj ima izvrsten spomin. 
Ob guinnessu je navezala stik s sosednjo mizo in z njihove strani sem 
med hitenjem gor in dol večkrat zaslišal sproščen smeh. Gosti so se menja­
li, gospa Majda pa je ostajala. Zvečer sem pospravil in zaklenil, naslednji 
dan odklenil in postavil, ona pa se ni premaknila in tudi dobra volja ji ni 
Sodobnost 2016 1387
Pečat, Osemindevetdeset Blaž Kutin
pošla. Tako je spila svoje dvainštirideseto in sedeminšestdeseto pivo ter 
spoznala večino mojih stalnih strank. Šesti ali sedmi dan, ne spomnim se 
več točno, se je nenadoma dvignila in odšla lulat. Tako me je presenetilo, 
da sem kar obstal. Medtem je prišel neki mlad par in hotel sesti za njeno 
mizo, a sem takoj reagiral, in sicer tako burno, da je še mene šokiralo. 
 Gospa Majda se je po nekaj minutah vrnila s stranišča, sedla nazaj in se 
mi nasmehnila, kot da je bilo vse skupaj popolnoma normalno. Spomnil 
sem se, da heinekena še ni pokusila, in ji ga prinesel. Zdaj sem jo vendarle 
vpra šal, ali bi morda kaj prigriznila, na razpolago nisem imel veliko, send­
vič s šunko ali kikirikije, in res je prijazno privolila. Ker je bila tu že ves 
teden, sem ji prinesel kar oboje, in ker je medtem pivo spila, še naslednje. 
V sendvič je ugriznila enkrat samkrat, dobro prežvečila, preden je pogolt­
ni la, potem pa se ga ni več dotaknila; skledica s kikirikiji je prav tako ostala 
polna. Zato pa je do zapiranja spila še dve pivi.
Seveda sem o njej pripovedoval vsem, ki sem jih v tistih dneh srečal. 
Ljudje so prihajali na kavo, samo da bi jo lahko videli na lastne oči. Ko je 
napočil dan, do katerega je gospa Majda popila šestindevetdeset piv, torej 
sta ji manjkala samo še dva, se je v lokal najavila lepa množica ljudi. Vsak 
je hotel biti zraven, ko bo spila zadnjo steklenico, predvsem pa nas je vse 
zanimalo, kaj se bo zgodilo zatem. Bo preprosto plačala in odšla? Bo za­
čela od začetka? Prejšnji večer smo pri Tamari, s katero sem se ravno spet 
na kratko spečal, ugibali, kaj bo rekla in kaj storila. Prasica Tamara – res 
ne vem, kaj je dobro zame – je bila prepričana, da bo gospa Majda s piva 
prešla na vino, meni pa se to ni zdelo verjetno. Po pravici povedano nisem 
vedel, kaj pričakovati. 
Ampak ko sem tisto dopoldne prišel, da bi odprl, je bila njena miza 
prazna. Najprej sem mislil, da si je šla pretegnit noge, kar bi bilo povsem 
normalno pričakovati, vendar je ni bilo nazaj in po nekaj urah sem končno 
popustil ter neki družbi dovolil, da zasede njeno mizo. Tako kot je prišla, 
je tudi odšla: nenadoma in brez razlage. In ne da bi počakala na račun, 
ampak res je tudi, kar sem z užitkom zabrusil privoščljivi Tamari: da takega 
prometa kot tisti dan vseeno še nikoli nismo imeli.
1388 Sodobnost 2016
Blaž Kutin Pečat, Osemindevetdeset