Besedilo in fotografije: Aljaž Anderle
»Koliko ovinkov je še?!« sem se spraševal tistega aprilskega dne v drugi polovici osemdesetih led, ko sem pod težo Iztokovega nahrbtnika in zahtevami centrifugalnih sil opletal na zadnjem sedežu njegove BMW endure in se kot nor oklepal motorjevega okvira. Vožnja je bila uvod v prvo srečanje z »veliko« steno v okviru alpinistične šole našega odseka, katerega tečajnik sem postal. Bela peč nad Lomom pod Storžičem je bila predvsem plezalno igrišče domačih, lomskih alpinistov, ki so v njej v osemdesetih letih potegnili večino smeri. Podoba stene je ostajala enaka, spreminjale pa so se zahteve obiskovalcev in iz pretežno tehničnih smeri so z razvojem športnega plezanja nastale številne prosto preplezljive smeri, ki so temu primerno tudi opremljene. Plezalci od drugod so redko zahajali semkaj, v masiv Konjščice. Plezališče se je slovenski alpinistični javnosti nekoliko približalo šele v zadnjih letih, odkar se v prvi polovici maja vsako leto tod srečajo plezalci v spomin na domačina Jožeta Rozmana, ki se je leta 1991 ponesrečil pri vzponu na Kangčendzengo.
Bela peč se predstavi
Bela peč plezalcu ponuja precej: lep gorski ambient s pogledom na Storžič in Kamniške Alpe, prisojno lego, dobro, mestoma odlično skalo, odlično zavarovane smeri različnih težavnosti, prevladujejo tiste med četrto in osmo stopnjo. Tu pa so še resnejše, previsne tehnične smeri in možnosti za kak prvenstveni vzpon. Steno lahko razdelimo na dva dela: vzhodni in zahodni, oziroma na Malo in Veliko Belo peč. Deli ju ozek pre-duh - razpoka, kjer vodi sestop iz vzhodnega dela stene. Večina smeri je zbranih v zahodnem delu, ki je višji, strmejši in razse-žnejši. Dolžina smeri se giblje med 60 in 120 m, večina pa jih sodi nekam v sredino tega razreda. Kljub temu, da je stena po dimenzijah bolj podobna plezalnemu vrtcu, pa veljajo v njej načela plezanja v večjih stenah. Tu mislim predvsem na nošnjo čelade in pa vsaj simbolične zbirke varovalnih pripomočkov, bodisi v obliki klinov ali pa zatičev in
metuljev, ki bodo prišli prav pri plezanju kakšne od tradicionalno opremljenih smeri ali pa pri bolj ali manj načrtovanem odklonu od linije prvopristopnikov ...
Za »Prikote« ...
Prva smer, Lomska, je nastala že leta 1972, avtorja pa sta bila Jože Rozman in Darko Meglič. Zaradi skromne višine je stena bolj ali manj samevala do konca sedemdesetih let, ko se je z razvojem prostega plezanja dvignil tudi ugled krajšim smerem. Od takrat pa do danes je v Beli peči nastalo že 40 smeri, pod večino pa so se podpisali do-
47
Naša smer_
Ko se usta širijo v nasmeh
mači, lomski alpinisti Marko Meglic, Milan Meglic, Janko Meglič in Jože Rozman. Kasneje je svoj pečat v steni pustil tudi neumorni Filip Bence. V nadaljevanju te kratke predstavitve se bomo obregnili predvsem ob nekaj markantnih in lepih smeri, medtem ko naj ostane iskanje »top« smeri stvar vsakega posameznika.
Ena najdaljših in najlepših smeri je spominska smer Jožeta Rozmana, Jožkotov steber (VIII). Čeprav je bila preplezana tehnično, je prvi plezalec sledil čudovitim, lepo preplezlji-vim in med sabo povezanim prehodom, ki skupaj tvorijo smer, v kateri lahko le vriskamo. Če v prvem in najtežjem raztežaju plezamo po strmih ploščah in preko manjšega previsa, potem po krajšem premoru v lahkem svetu nadaljujemo s plezanjem po pa-kleniškem apnencu in sicer v položni plošči, kjer vse delo opravimo le z nogami, nato pa se preko navpične plošče prebijemo pod izstopni raztežaj. Smer je opremljena z novimi svedrovci in sicer skladno s težavami, tako da je v lažjem svetu Prekvenca vpenjanja precej nižja kot v težjem.
Za klasike ...
Po dem vzponu se pomudimo še v zahodnem delu stene, kjer smeri vstopajo iz velike travnate gredine, na katero se vzpnemo naokrog, po poti, ki ob zahodnem robu stene pelje proti vrhu. Tod se po izrazitem kaminu pne Sleparska (III), ki je ponavadi prvi oreh, ki ga stro tečajniki, ob njej pa Golcarska (VI+) - spomin na delovne izkušnje nekaterih alpinistov, pa odlična Dolinska (VII-), Jubilejna in Soj pot (VI+). Praktično vse, brez izjeme, potekajo po dobri skali, ki jo prekinja kakšen šop trave, težave pa si lahko krojimo po svojem okusu.
Če se ustavimo v preduhu med obema stenama, nas previsi na levi strani hitro odvrnejo od sebe, če nismo preveč tehnični tipi. Božična, Hruševa in Desna smer so predstavnice tehnične nravi plezarije in zahtevajo kar precej bingljanja in ukvarjanja z raznimi hardware pripomočki. Najpogosteje ple-zana je prva izmed omenjenih smeri, ki čaka tudi na prvo prosto ponovitev. Desni del stene je nekoliko nižji, bolj poraščen in manj strm od levega, kljub temu pa je nekaj smeri vrednih obiska. To še posebej velja za enkratno A je to (VII+), Bumerang (IV+), Katastro-Polo (IV), Marabelo (VI+) in Smodlaka (V+).
In za aktivne počitnice ...
Ker je stena obrnjena na jug, je v njej možno plezati še pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko se na bližnjem Ženiklovcu nemara še podijo turni smučarji, v severni steni Storžiča pa so grape polne snega in ledu. Po drugi strani pa njena nadmorska višina (1500 m) omogoča tudi lažje dihanje v poletni vročini. Za tiste, ki se težko odločite za obisk nekega hribovskega »kvazi« plezalnega vrtca nekje v tržiških hribih, naj navedem še dodatni razlog za obisk našega konca. Plezanje lahko združite s krajšimi počitnicami oziroma z vikend bivanjem na eni od turističnih kmetij, povežete z gorskim kolesarjenjem, jadralnim padalstvom, tekom, plezanjem v severnih stenah Storžiča in Košutnikovega Turna, v Dolžanovi soteski, na Ljubelju in še kje.
47
Dostop:
Iz Tržiča sledimo cesdi skozi Lom, nado pa se za vasjo Grahovše poslovimo od asPalda in se po makadamski cesdi (5 km) vzpnemo na prisojno pobočje lomske doline. Sdena Bele peči je od dod dobro vidna. Ovinkasta cesda nas pelje mimo kmetije Pri Pavšeljnu, odcepa za planino Konjščica, naprej vse do parkirišča pod planino Javornik.
Na levi sdrani cesde nas pričaka smerokaz za spominsko obeležje in Belo peč, ki nas peš usmeri na zložno, markirano sdezo. Ta nas v 10 minudah pripelje do sdene. Relacija Ljubljana - Bela peč naj nam ne bi vzela več kod dobro uro, če seveda ne naredimo resnejše navigacijske napake in se zazremo v vprašujoč obraz dežurnega policisda na Ljubelju ali na Jezerskem.
Sestopi:
Z vzhodne, nižje sdene sesdopamo v globel -preduh, ki deli obe sdeni. Sledimo možicem in opravimo še spusd po vrvi preko zagozdenega balvana, ki ga je sicer mogoče enosdavno preplezadi na levi sdrani (V). Urejena pa je dudi pod po gozdu ob obronkih sdene, po ka-deri smo v 15 minudah sped pod sdeno. Z zahodnega, najvišjega dela sdene, sesdopamo s samega vrha (vpisna knjiga) nekaj medrov po planinski podi, s kadere skrenemo dakoj za ograjo. Tam zavijemo levo, sdrmo navzdol in ulovimo dobro shojeno pod, ki nas ob zahodnem robu sdene pripelje pod njeno vznožje. Pa skice in opisi? Obsdaja plezalni vodniček, izdan v samozaložbi, ki je že pošel. Avdor Milan Meglič pripravlja njegovo posodobljeno izdajo, ki bo kmalu na voljo v digidalni verziji dudi na indernedu. O