Julij Slapšak
En starček je žiTel •. •
Ilustriral Fr. Godec
1. Sedemnajstiičar
Nekatera vina od starega trsja so bila kaj pitna in sloveča, na primer: bojničan, bizeljčan, ljutomercam, jeruzaleročan. Pa tudi ona iz Gadje peči, s Trške gore in z Malkovca. Posebno še od izbranih trt, kakor so: lipina, mu-škatelec in žametasta črnina. Ne tako od beline; vino od beline se je sicer že mlado ubrisalo, a je bilo le rezno in kislo, zlasti še iz leg, ki niso prijale. Kdor je imel vinograd, ki ni bil zavarovan pred ostrimi severnimi vetrovi in ki ni bil obrnjen proti poldnevu, tisti je prideloval od beline pravo kislico, ki je pekla po grlu in delala zgago, da se ti je kar pehalo iz želodca. Iz takega vina so se norčevali: »Ej, bratec, bo treba že pree na pomlad prevaliti sod na vehe, da ti ne razje kislica dog na dnu in ti ne izteče vino iz vinske posode.«
Pred petdesetimi leti se je stara trta izrodevala in je postala tako lahek plen trtni uši, ki se je mogočno razpasla po naših vinogradih in kakor kuga uničevala izrodelo trsje. Kjer so prej razveseljevale oko in srce rodne vinske gorice, tam so se zdaj razprostirale puste goličave. Ljudje so tarnali in vzdiho-vali, ali kmalu so uvideli, da žalovanje nič ne pomaga. Govarili so si: »Brun-daj ali ne brundaj, kar je vrag vzel, ne bo dal več nazaj, le v delu in trudu je odpomoč.« Tako so si gOTorili pa v roke pljumili ter šli takoj na delo: opu-stošene vinograde so začeli prenavljati. Zasajali so jih z novim trsjem, s sa-mimi trtami cepljemkami, ki se jih trtna uš ne prime in rode v veliko veselje starim in mladim samo ž]ahtno grozdje. Vino od teh trt, posebno še iz ugodnih sončnih leg, je dobro in zdravo ier ima moč, da kar hitro razveže jezike. Hudomušneži, ki jih imajo za ušesi, so bili dobre volje, da so Tideli petelina, ki je grozdje zobal, in bi dali za stavo uš za kravo, da je to gola resnica. Pili so ga radi, četudi niso bili bolj žejni kakor mlinarjeve kokoši.
Tudi stari Andrejc s Topolovca pri Boštanju ob Savi na Dolenjskem je 8voj sončni "viinograd prenovil z novo trto. Nasad je skrbno uredil po točno
•      2
določenem načrtu. Trte mu ne šanijo zdaj nič več Jsrižein-kražem po vino-gradu kakor drevje po hostah, ampak so razvrščene v ravnih vrstah navzdolž in počez. Od katere koli strani pogledaš, povsod načrtni red: vrsta za vrsto vzdolž, red za redjo počez, vse v ravmi črti kakor napete vrrvice. Prav kot urejena vojska je razvršcm ves nasad, ki mora razveseliti vsakogar, kdor ga vidi, posebno še tedaj, kadar je trta obilo obložena s sladkim ¦ grozdjem, da ga komaj nosi. Novi upi dvigajo takrat sitaremu Andirejcu radostno srce in mu prerokujejo lepšo bodočnost. Ni se tedaj čuditi, da tako rad zahaja na Topolovec gledat svoj zaklad — priljubljeni vinograd z belo zidanico. Tudi prijatelji se radi oglašajo pri njem ter mu gostole: »Hej-hej, Andrejc! Lej, sreča človeka tudi sreča. Tebe je že, kaj? O, blagor ti!« Ali take besede so staremu Andrejcu toliko Ijube kot psu palica; njemu je mar le delo, trdo delo, ki je vir vsake sreče.
Leto za letom je prideloval stari Andrejc žlahtno vinsko kapljico, da ji ni bilo kmalu para. Človeka je ogrela in spravila v židano voljo, pa naj bi bil prej tudi ves teden čmeriko kuhal ali česen grizel, da ga je popil le dobre pol buče. Izredno dobro vino je pa pridelal Andrejc leta sedeirmajstega. Peoilo in iskrilo se je v kozarcu kakor čisto zlato; ubrisano kakor sonce je teklo po grlu kot olje in med. A kdor je le nekoliko preveč pogledal v ko-zarec, tega je vrglo. Najstarejši ljudje niso pomnili tako žlahtne vinske kap-Ijice, kakor jo je Bog dal dn trtica rodila leta sedemnajstega. Zato so to vino krstili za sedemnajstičarja. O njem so govorili: »Sedemnajstioar je dober, dokler ti njega zmoreš; kadar pa on tebe, gorje tebi! Gledati v kozarcu ga že smeš, pokušati še tudi, a piti nikar: te bo prec vrgel za mejo.« Tako so govorili nekateri iz skušnje.
Stari Andrejc ni maral nikdar piti vina iz kozarca, tudi sedemnajstičarja ne. Zanj je veljala le pisana majol-majolčica, kvečjemu še vinska buča. Ali pil ga je pa le po pameti, kadar je bil žejen, v razvedrilo in veselje, kadar je bil utrujen in so ga mučile skTtbi in težave. Tudi daines, ko je izmučen od dela stopil v zidanico, je pogledal po majol-majolčici, prelepo pisani in natocil sedemnajstičarja. »Kako da bi ga ne smel piti?« je nejevoljno zamrmral, če-prav je vedel, kakšno moč ima in da se jih je v kupici že več utopilo kakor v morju utonilo. »Pij, Andrejc, tudi sedemnajstičarja, samo pameti ne zapij,« je modroval, »da ne boš ti tisti osel, ki je vodo nosil, pa je od žeje poginil.« Slamnati konj in voden mož sta mu je bila že od nekdaj odvratna. »Zato, ker sta oba za nič,« je po-tr jeval, »prvi, ker samo slamo žre in se že pri praznem vozu spoti, drugii, ker samo vodo žuli ali žlampa, da mu v črevih kruli, tako da ga še pri močniku in žgancih pot obliva.«                              v
Sedemnajstičarja    je    torej natočil Andrejc v majoliko. »E,  / vino je le najboljše zdra\ilo,« je / rekel,  :>je vedno kuhano in pe-čeno, pa če je tudi sedemnajsti-čar.«   In  še  je   dostavil:   »Priza-našanje še konja uje, pa bi naj   \      ^j pustil, da bi še vino? Kaj bi ne       /?y bilo to škoda? Kar Bog da, pa ti   ^// naj  zlodej  vzame? Zato pa:  Ne
3
prizanašaj mu! Pij ga, Andre jc, če je tudi sedemmajstičar, saj ti ni na srcu zrastel!« In ga je pil in dmgega nalil... Tam daleč na visoki bukvi je grulil hostni golob grivar. »Te bo ruk-nu, te bo ruk-nu! Bo, bo!« Andrejc ga ni slišal.
Že po prvih požirkik ga je poživila božja kapljica. Začutil je njen blago-dat po vseh žilah in žilicah, celo v podplatih, kakor je imel navado reči. Vino ni vedno samo, pridruži se niu pesem, ki preganja človeku skrbi. Tudi Andrejcu se je odprlo grlo in srce. Začel je prepevati, kakor da je fant od fare in ne starček, ki mu že smrt kleplje koso za hrbtam. Dokler mu še ni stopilo vino v glavo, je v veselem razpoloženju ždel p>ri majoliki, hvalil Boga za dobro vinsko letino — za sedemnajstičarja in prepeval dokaj čvrsto:
»Bog Oče ga je ustvaril, Bog Sin ga je sadil, Sveti Duh ga je posvetil, Andrejc ga bo pa pil.«
Ko pa je že malo preveč pogJedal v posodo, mu je rojila po glavi in ga ščipala v srcu le pesem o pisani »majol-majolčici«. Pogledoval je tedaj po majoliki, ki jo je držal pred seboj v roki, še in še pokušal iz nje in ko se mu je grlo docela omehčalo, je ganljivo zapel:
»JVIajol-majol-majolčica, prelepo bod' pozdravljena! Od zunaj lepo pisana, od znotraj z vinom štrihana.
Majol-majol-majolčica, prelepo bod' pozdravljena! Le primi jo za roče, naj teče, kamor hoče.«
V bližini je zaokrožil ščinkavec? »Ščink, ščink, Andrejc zapusti hlevček! ščink, ščink, Andrejc, pojdiva domov!«
»Saj tudi gremk se mu je odzval Andrejc ter se odpravljal. Bil je Andrejc že od mladega vina vajen in ga je precej nesel, a ko je to pot vstal, je bil Ie težak in. precej okajen, tako da so mu bile noge nekam nerodne in korak negotov. Iz hoste je zaslišal goloba, ki je grulil: »Andrejc, te je ruk-nu. te je ruk-nu! Je, je! SedemBajstičar!« Glava mu je tedaj klonila in bolj ža-lostno kot veselo je ginjeni starček zapel:
»Majolka, kaj si storila, da si Andrejca napojila?«
Sinica se je oglasila z breskove vejice in oponesla starčku: »Kikeljca, kikeljca! Andrejc, kikeljca, kikeljca!« Andrejc je ugovarjal: »E, pijana baba pa še nisem in ne!« ter samozavestno in trdno prestopil prag zidanice. Zazibal se je tik pota proti domu, zato mu je prspelica v sosedovi njivi zapetpedikala: »Andreje, po stezi, po stezi! Andrejc, po stezi, po stezi!« Naravmal se je na stezo, krepko udarjal z nakovano peto ob tla, krilil z rokami v določeno smer ter dajal s tem mero in poudarek svoji priljubljeni pesmi o »majol-majolčici«, ki jo je po mili volji prepeval. A kar je zdaj prihajalo iz njegovega grla, to ni bilo več petje, temveč le nekaiko brundanje, ki je hreščeče odmevalo od hriba. Ni sicer vozil barke in meril ceste, nadelan je bil pa le močiio.
4
Slavček ga resno posvari tam v nizkem leščevju: »Arnejc pije, pije, pije — dokler se ne napije; potem ga bo pa sv. Peter pred nebeškimi vrati: Cuk - cuk - cuk -cukk
Čim bolj  se  je bližal  stari   , Andrejc domači hiši, tem bolj je \ * spoznaval,  da  ga  je  bilo danes \]'< le nialo preveč in da se torej to._.' pot ni držal prave mere. E, sedem-najstičarja ni še poznal, ne nje-gove ognjene moči! Potrt je bil prav močno in v svoji bridkosti je očitajoče  potožil  majol-  ma-jolčici:
»Majolka, kaj si storila,
da si Andrejca napojila?«
Na bližnjem hrastu se oglasi zdaj zlati kobilar dn ga vpraša: »Andrejc, ali si ga pil? Ali si ga pil?« Andrejc mu pnikima in odgovori: »Sem ga, sem ga — sedemnajstičarja.« Zlati ptič mu reče: »Andrejc, pa si grešil, pa si grešil, da si ga pil: o majolčici ne boš več pel — hudobec te bo vzel, te bo vzel!«                                                                      (Dalje prihodnjič.)