frjubljaiLsk^
Leposloveri in znanstven, list!
Štev.  5.        V Ljubljani, dne  1. velikega travna  1893.   Leto XIII.
fi
G
r e š
n i k.
Indska legenda.
oč.  V koči samotni nad Gangoj Skrivnostno še baklja gori; Na podu sedijo menihi, Sdm Buddha med njimi stoji.
»»Ne boj se!  Kaj bil bi pač   striril? Zavela te vroča je  kri ? Pogledal,  kaj  ne,  pregloboko Devici si kaki  v oči?««
Nap61 razsvetljeni obrazi Zamišljeno gledajo v tla. Vse tiho . . . Možje* so ti,  misliš, Iz dnega vstali sveta\
»No, bratje«, pretrga molk Buddha, »Kdo ve" še med vami kak greh ? Zdaj vprašam vas v tretjič in zadnjič -Spove"dali vsi ste se vseh?
»Gorje mu,   kdor madež   prikril bi,
Zamdlčal na  vesti bi kaj!
Nikoli se ne bi posvetil,
Ne vnišel v nirvane bi raj . . .
»Nobeden se več ne oglasi? Obred že je sveti končdn? . . .« Pač! jeden še,  mladi Ambattha Pred Buddho tja stopi skesan:
»Grešil sem.  prevzvišeni mojster! Grešil sem hudo,  prehudd; Kako naj  odkrijem ti krivdo ? V dnu duše me peče zelo.«
»Jaz mislil sem,  o prečastiti! Sam  mislil sem s svojoj  glavoj; Življenja uganko siim htel je Pronikniti smelo  duh  moj.
»In mislij  poletu nikoli Ogrdj  nisem stavil,  ne me"j . . . Po veri brahmanov to greh je, Kar delal,  žal,   jaz sem  doslej !
»Kar v  Vedah je pisano svetih, To misliti  človek le sme ! Ne globlje,  ne više,  ne dalje . . . Kdor misli drugače   —  gorje"!«
Le redko smijal se je Buddha, Sedaj  nasmehljd se sladko, Začudeno gleda učenca, Smehljaje mu pravi tako:
»Cemii pač nam vsakemu svojo Bog Brahma bi gMvo bil  dal ? Čemu bi  nam duha luč sveto Tam z lučjo bil svojoj  prižgal!?
17
258
A. Funtek: Cemii ?
»Čermi imaš nogi? —  da hodiš! Za delo ti dvoje je rok:' Z  razumom  pa v glavi ti misliš, A misliti zna le še   —  bog!
»Čim bolj ti sdm misliš svobodno, Tem bolj si podobeu  — bogu, Tem   bolj   približuješ se Brahmi . . Le misli zato brez strahii!
»Le misli, Ambattha preljubi, Vse stvarstvo ti sdm premišljuj! Da misliti greh bi bil morda  — Brahmanom nik&r ne veruj !«
A. Aškerc.
V   pojasnilo.   Tudi   buddhisti   imajo   spoved;   imeli   so   jo   že   dobrih   500  let pred Kr.   —                                                                                                                Pis.
XZ
v
C
emu r
2-^at6hla soba pod  streho . . Glej, baš mrliča iz nje" Odnesli  so  po  stopnicah; Ob  odru še luči gore.
In smeh se nepopisen Po lici je bledem razlil — Tako se smeje, kdor nekdaj Češčen in slavljen je bil! .   ,
Kdo,  vprašate,   živel je tukaj ? Pozabljen je pevec bil; V samoti je tu spominom In slavi nekdanji žil . . .
Ropot in  šum po stopnicah: Razdirat prišli so že-Oskromni mrtvaški  oder — Ugasnejo luči blede\
Premnog po stenah golih Usehel je venec pripe"t, Med venci se mnog posušil Živo je dehteči  cve"t!
In zdajci tudi   venec Za vencem z zidu je posne"t, Pohojen takisto je ž njimi Na tleh za cvetom cve"t . . .
Na vence je in cvetove Gasueče mu zrlo ok6, Obstalo na njih kot v sanjah, Ko duh je ostavljal  telo.
Na veke je zopet življenje Izginilo brez sledil — Kdo,  vprašate, živel je tukaj ? Kdo? Rajši  vprašdjte — čermi!
A. Funtek.