V sredo in saboto izhaja in velja: Za celo leto . 6 for. 20 kr. r pol leta . 3 30 „ n oetert leta . 1 „ 70 „ , mesec . . — 60 „ Po posti: Za celo leto . 7 for. 50 kr. „ pol leta . 3 „ 80 „ n Žetert leta . 2 „ — „ n mesec . . — „ 70 „ Oznanila. Za navadno dvestopno versto se pladnje: 5 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera. se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat uatiskuje; vede pismenke pladujejo po prostoru* Za vsak list mora biti kolek (atempclj za 30 kr. Rokopisi se ne vračajo. V Celovcu v sredo 5. septembra 1866. Tečaj HI. sQ^li rati m o se! Kar se je duh slovanski oživil in kar izhajajo slovanski časniki v tem duhu, vselej smo klicali : „Narodi avstrijski, podajte si roke, pobratite se in delajte z zedinjeno močjč v ljubezni in vzajemnosti, da bote vsi svobodni 'm srečni" ! Pa ta prijazni in bratovski klic ni našel v sercih Nemcev in Madjarov ljubeznjivega odmeva in rodovitne zemlje. Celih 18 let je že, kar nam je prisijalo v Avstriji rumeno solnce ustavne svobode, — pa kje je ustava in kje svoboda? — Kje je sreča kje je blagostanje? Minula leta so bila leta ostrili skušnjav in hudih težav, pa celih 18 let je preteči moralo, da so Nemci jeli spoznavati, kako da je treba ljubezni in vzajemnosti med raznimi narodi obširne Avstrije. Pozno pridete, pa — da le pridete; tu vam Sloyenci podajajo desnico in kličejo : Pobratimo se ! Kakor juterna zarja lepših dni se nam dozdeva beseda, ki jo n e m s k i federalisti na Dunaju po „Zukunft-i" razglašajo. 24 veljavnih gospodov na Dunaju — med njimi je 5—6 mestnih odbornikov — je ta razglas podpisalo in priterdilo, da je teh njihovih misli še veliko Dunajčanov, kakor se je to očitno pokazalo pri mnogih volitvah in shodih. Ti verli Dunajčani najpred slovesno spodbijajo misel, da centralistični nemški časniki na Dunaju pišejo in delajo po duhu in smislu avstrijskih Nemcev. Po tem pa pravijo dalje, da imajo na svojem programu zapisano to le : Naj so politično ravnopravne vse narodnosti, naj se opravi vsaka na- rodna hegemonija ali nadvlada, naj so nobepej narodnosti nobena sila ali krivica ne dela, naj se Avstrija po novem kopitu svobodno uravna, kakor se razni narodi med seboj sporazumijo iu sklenejo. Zatorej obsojajo in merzijo vse to, kako nekteri časniki narode med seboj dražijo in šuntajo pa vsem skupaj pogubni grob kopljejo. Vsi narodi naj uživajo enake in ravno tiste pravice ! Kakor Nemci mislijo sicer nemški dull in nemško narodnost posebno, povdarjati in zagovarjati, pa so zraven' tudi te misli, da nemško omiko mogočnost in velikoserčnost najlepši in jasnejši s tem na znanje dajejo, da se potegujejo in pot ravnajo za svobodno sporazumljenje in spravo med vsemi narodi. Zatorej morajo kot Nemci sicer želeti, da se vse čisto nemške dežele združijo v eno skupino in dobojo en občen ali generalen zbor, pa vendar še nimajo pri roči nobenega načerta, po kterem bi se morale te deželne skupine napraviti in cela deržava uravnati ; kajti ti svobodomiselni Nemci so prepričani, da pri tako imenitnej reči, ki se vseh stranek tako živo in tesno tiče, nima le ena sama stranka glasu, le ena sama ruz-sojevati in določevati po svojej volji. Njih geslo je: Naj so vsi avstrijski narodi svo- bodno in bratovsko pogovarjajo, posvetujejo in določajo o tem, kako naj se nova Avstrija uravna na svobodnej, federal noj podlagi. — To je res moška in poštena beseda, ktere smo svobodno veseli vsi federalisti. Pa ne zamerite nam Slovencem, da Vam, ljubi po-litiski bratje in zavezniki! odkritoserčno povemo, da smo lepih besed in zlatih obljub že slišali dosti ; ali besedo in obljube so vse ostale le prazne in mertve ! Kažite te lepe besede vsaj Vi v djanju: pobratimo se v resnici. S p o znajte nas Slovence za ravnopravne deržavljanc, spoštujte nas, podpirajte nas! Naj velja med nami ker-ščanko pravilo: „Karkoli želiš, da se tebi stori, stori tudi ti drugim ; karkoli pa tebi ni po volji, ne delaj nikomur tudi ti“ 1 — Avstrijske finance na križnem razpotju! (Konec.) Deržave si morejo v zmiraj večih potrebah s tem pomagati, da si ali dohodke pomnožijo ali pa 'da stroške zmanjšajo. V Avstriji pa no gre več dohodkov poviševati, ker so davki že povsod tako veliki in silni, da kmet ali posestnik pri najboljši volji in k ljubit največemu prizadevanju komaj shaja in mora zadovoljen biti, da ima vsaj toliko prihodkov, da zamere davke in delavce poplačati. Tedaj gre le preiskovati, ali sc morejo stroški za toliko zmanjšati, da se plačajo obresti za novo potrebe in dolgove. Ako bi tedaj kotli unili 400 mil., ki niso založeni, kot dolg na obresti naložiti, dobili bi po Frankobrodskem kursu, ki je n. pr. 9. avgusta t. 1. 48;,/8 za narodno posojilo znašal, komaj po 10 odstotkov na posodo. Po tem takem bi se pa le naložilo deržavi, ako bi bila velika sreča, novih 40 mil. obresti. Oe k temu šo privzamemo po zgledu zadnjih let k večemu le 30 mil. tega, kar Listi iz Haloz. „Itder brat bratu roko dava, Ondi ni dom ni rod no strada". Primurska poslovica. Pokojni slovanski Girardin in narodno-politiški mučenec Havličekv Karol je iskreno svetoval svojim rojakom Cehom, da naj se vsak najprvljo do jedra nauči češčine in domače zgodovine in po tem se loti slovanskih narečij in drugih jezikov, ker domača beseda je trdna podloga učenju drugih jezikov. On je tedaj navajal Čehe, da najpred natanko spoznajo svoj govor in po njem svoje bitje, običaje, zgodovino ter po-prek svojo raiio domovino, potlej še naj širijo svoj znanstveni kolobar, kar je res prav pametno in naravno. Še ptica in zver upo-»nava najprvlje svojo okolico, da so ve varno in urno v nji gibati. Toisto je svetovati nam Slovencem, ki preradi hlepimo, najbolj zbog neugodnih okolnosti, po tem, kar pri drugih narodih vidimo ter isto posnemamo. Nam je treba pred vsem razun domačega jezika poznavati vse razmere našega naroda, navade, običaje, šege, kreposti pa tudi pre-greške, da so popravijo; po takem moremo loži delati narodu na korist vedoči, v česar potrebuje in kar so ima odpraviti. Čehovi so preučili vse, kar je njihovega, jezik, zgo- dovino, zemljepis in narodopis do slednje pike; to bi bila tudi nam dolžnost. Mi sc svojega slovenskega naroda vseh vejic ne poznamo ali celo malo, n. dr. Prekmurce; oni pa nas le povrhoma, ker pogreša se krepke knjižne zveze in vzajemnosti, in ker imamo premalo občila. Zarad toga priporočamo našim vrlim učenjakom slovenskim, ki imajo priliko in sredstva, zagledati so po svoji domovini, nje se učiti, hvale vredne prikazni naznanjati, lagodno ali slabe pa grajati. Kako koristen in zanimiv bi bil popis vsega Slovenskega 1 Kteri Slovenec ne bi rad prebiral takega spisa? To pa bi mogle le združene moči dovršiti. Ptica pevka obletujoča svojega gnjezda okolico veselo žvrgoleva: ravno tako se narodnik, ki pregleduje kraje svoje drage domovine, v srcu raduje, ko nahaja skrbne narodno, pospešnike in prijatelje, posebno pa marljivo narodno gibanje in napredek v knjigi in umnem gospodarstvu. — Razve (razun) drugih znakov narodi sodijo napredek v omiki po tem, koliko so knjig kake biro razpravi med ljudstvo , koliko naročnikov štejejo narodni časniki. Pri nas se menda tudi sme vzeti to merilo; toda pomisliti je, da mnogo ljudi našega naroda prebira samo knjige in časnike v tujem jeziku napisane, česar učilnice krivimo, zlasti po mestih. Kako hočeš in moreš prebirati spise v jeziku, kterega se nikdar nisi učil, kamoli naučil? Vendar dan danešnji so množi slovensko bralstvo kljubu tej oviri in mnogim drugim zadržkom; še krepkejši pa bi se lehko množilo, ko bi naši omikanejši rodoljubi bolje skrbeli za širjenje naših knjig brez truda ni kruha, brez žrtve ni zmage! V „blodi črtici" sem napisal, kar je treba vedeti o Ptuju glcdč na narodno in nenarodno življenje, vendar še prilažem nekoliko besedic. — Nikakor no morem razumeti , da še v četrtem razredu glavne učilnico učiteljuje trd Nemec, in da ta mo-žicelj hlepi ccl6 po ravnateljstvu. Take hire ljudi ne moremo več rabiti na Slovenskem, kakor Madjar trdega Nemca ne, ki ne zna temeljito madjarščine. Resno svetujemo taki gospodi, tudi gimnazijskim učiteljem in ravnateljem, naj da se pokažejo točni vedeži naše besedo, ali pa naj povežejo culice in naj se poberejo od nas, ter jo pobrišejo, od koder so priromali , iz vsega osrčja jim želimo srečen pot! Taka gospoda jasno kaže, da malo mara za ■ posvečeno besedo vladarjevo. Mi moramo imeti, če bi so tudi železno duri trle, po vseh svojih učiliščih ljudi, ki so sposobni spolnjevati dolžnosti svoje , oziroma na Slovence. — Pošta je gledč na nas sploh v redu, sprejemljejo se pisma sč slovenskim naslovom brez prigovora, kakor se dohaja, pa završkemu poštnemu odpravništvu priporočujemo poboljška, kakor se je obetalo, inači bodemo spet trkali pri poštnem ravnateljstvu v Gradcu in,' ako to ne bo pomagalo, na višem mestu; kajti, v teh reččh ne razumemo nikakešale! — Čitalnica trdno stoji, samo želeti bi bilo, primanjkuje, znašal bode še potem ves deficit, t. j. kar deržavi vsako leto primanjkuje, najmanj 70 milijonov ! če z Benečijo vred tudi letnih dohodkov za 40 mil. zgubimo, in če se pri tem deržavni stroški, ki so za Benečijo vsako leto šli, za 50 ali celo GO milijonov zmanjšajo, znaša vendar še letni deficit 50 mil. gld. Ali se bodo mogli deržavni stroški za toliko zmanjšati? Dohodki, ki so za cesarja ustanovljeni, in pa stroški za vnanje zadeve niso v Avstriji prcsiljenh Ministerstvo bogočastja in nauka dobiva pravo mervico (43/4 mil.), pri pravosodju se ne sme, pri policiji pa ne more kaj zdatnega zbrisati. Ako bi se pa pri ministerstvu notranjih zadev in pri deželnih namestnijah (skupaj 44 milijonov) 20 odstotkov utergalo, ostajalo bi še zmiraj 40 milijonov, za kolikor bi se morali stroški za vojaške potrebe zmanjšati. (Je torej 1. 1863 za zadnje pravilno leto vzamemo, ker 1. 1864 je bila šlcsvik-holstin-ska vojska, od 1. 1865 pa še niso računi znani, nahajamo 1123/4 mil. stroškov za armado na suhem, 10 V2 mil. pa za pomorsko. Da se stroški za brodovje ne morejo zmanjšati, vsakdo ve. Deržavni zbor je sicer pri proračunu za armado na suhem nekaj zbrisal, ali ni mu obveljalo. Bilo je tedaj 80 linijskih polkov pešcev. Ako bi se tedaj 40 mil. zbrisalo, zraven pa obderžala zdanja vojaška naprava, morali bi tudi polke (regimente) od 80 na 50 znižati. Največa težava pri deržavnih stroških je pa deržavni dolg, za kterega se jo moralo 1863. 1. 140 milijonov obresti plačati. Ker se pri dolgu ne more nič prihraniti alivzbri-sati, dale bi se le obresti zmanjšati. Če bi se torej obresti po 5 odstotkov na 3% znižali, znižali bi se tudi stroški od 140 na 84 mil. Deficit bi bil s tem odpravljen, dohodki bi bili enaki stroškom. — — Take so misli pisateljeve v „Auslandu“. On meni tudi, da se armada od 80 nsj 50 polkov nikakor ne da zmanjšati, nasproti pa se mu zdi b a n k r o t, t. j. če se obresti znižajo, v največi sili nekaka dobrota ; vendar pa tudi priporoča, naj se še en proračun ali budget sestavi, da se bo videlo, ali jo še mogoče dalje gospodariti, ali pa bankrot oklicati. Nevarnost je tedaj velika! Govori se tudi, da imajo avstrijski deržav- da naj se čitavničarji bolje vadijo pravilne slovenščine. V čitalnici pa še pogrešamo več bogatinov, kteri so si šali slovenske matere mleko, ter si kopičijo bogastvo iz žuljev slovenskega ljudstva. Takim možem menda ni znano, kaj je nehvaležnost in kaj brezvestnost. Kdor ne mara za svojce, je lagoši ali slabši od. . . . Kadi bi bili in velika potreba je, da bi nam Oroslav spet konči (vsaj) pozirnski čas račil razkrivati zaklad našega krasnega jezika. — Uradi po navadnem starem kopitu krojijo vse spise, kakor za Bacha in Schmerlinga; lo dva sodniška gospoda razpošiljata pozive tudi v slovenskem jeziku in en g. bilježnik, kteri rad napravlja po volji stranek slovenska pisma. Slava 1 Matica dosle šteje dva družnika posvetnjaka v vsem Ptuju, kar ovaja obilno nemarnost. Pri inih narodih podpira vsak omikanejši človek take zavode, nam pa je tako malo skrbi za domače svetinje! Ali nam ne gre v glavo, ali nočemo pojmiti naloge svojega bistva, saj ne živimo samo za to, da si nabiramo blago, nego tudi za to, da ga obračamo na korist narodu, od kterega in med kterim živimo, in za kterega bi morali iz vseh moči živeti. Prav je rekel Vbrosnulrly v pesmi „Sziget“: „Naši prededi so umirali za domovino, mi pa niti za njo živeti no umemo“ ! Gg. duhovnikom slovenske župn naznanjamo, da celo nekdaj jako nas po-nemčujoči zavod Admont med sivimi planinami nemškimi šteje po več matičarjev, — 284 — ljani sami največ deržavnega papirja v rokah, tedaj bi tudi ta grozna nesreča tudi le der-žavljane same najhujši zadela. Mirabeau je rekel, da je bankrot največi davek. Avstriji pa gre zdaj eno ali drugo si izvoliti: ali zboljša vojaško napravo in zmanjša armado, ali pa okliče bankrot, ki bode kriv tisočerih druzih in bode brez števila ljudi in rodbin na boben in beraško palico pripravil. Mi mislimo, da se noben domoljub ne bo tu opo-tavljal voliti pravo 1 Zraven pa še pristavljamo, naj se tudi sniža druga' armada, armada uradnikov, ktera tudi vsako leto požre ogromne denarje. Naj se vpelje prava avtonomija, naj se deželam in občinam izroči mnogo opravil, ktere dosedaj opravljajo plačani uradniki, in — tako mi sunca ! — naša težka butara se bode zlajšala za milijone in milijone, zraven pa vendar vse še pojde lepo po redu. Kaj ljudje sami premorejo, pokazalo se je ravno kar v vojski na Češkem. Uradniki so jo hitro pobrisali, opravila pa prepustili deržavljanom, ki so jih pa tudi izverstno oskerbljevali. Zakaj bi ne ostajalo vselej pri tem ? — A vslrijansko cesarstvo. UT« Dunaju 2. sept. (Mir; — kupčij s k a pogodb a,; — ministerstvo; slava cesarju; M a d j a r i in Čohi; nova nemška stranka; nemški liberalci in B i s m a r k.) Pisma, v kte-rih je mir s Prusko sklenjen in podpisan, sprejela so se vzajemno od obeh strani 30. avg. ob 11. uri pred poldnem v Pragi. Baron Werther se je v Berolin, baron Brenner pa na Dunaj podal. Na enej strani je torej mir že gotov, ako ravno sta si po naznanilu nukterih časnikov grof Bismark in b. Brer,-ner v nekterih zadevah nekaj navskriž, — mir se pa zavoljo tega vendar ne bode razdiral. Tudi Talijani so menda volje, mir prej ko je mogoče, z nami skleniti. Bog daj, da se tudi to delo srečno doženc, potem pa navstane za naše deržavnike drugo novo pa šc bolj imenitno delo : Naj se napravi med Avstrijo in Italijo nova, nam koristna kupčijska pogodba! Naša kupčija in obertnija jo poslednja leta veliko škodo in zgubo terpela, da, komej že dihala; naj se Avstrija z Italijo pomiri in spoprijazni, da — vi pa doma na Slovenskem ste tujci za naše omikalno društvo, — bodite naši! Po-zvedel sem, da kroži v najnovejši dobi pola, kjer sc zapisujejo gospodje na Ptuju za imenovano društvo; le skoro na videlo! Nekomu bržkone niso po volji besede, ki sem jih onokrat omenil, namreč da onih gg. duhovnikov, kteri so lani in predlanjskun o priliki duhovniške skupščine obetali pristopiti k Matici, nijeden doslč tega ni storil. Po strogih pravilih zdravega miselstva sodč se lehko in jasno vidi, da je tu bil govor o onih, kteri še niso bili pripisani, gg. K. in V. pa že se nahajata v imeniku 1865 h; duhovniška skupščina 15. apr. pa se je po-znej obhajala, tedaj. . . . Toliko na pora-zumnost in na to, da smo vajeni vselej čisto istino (resnico) pisati; ako kdo ni bil mož-beseda, nismo mi krivi. Zastran družbe-! sv. Mohorja omenjam to, da bi sc vsaj v slovenski župi živo priporočalo ljudčm s propovednice ali leče , naj se vdeležujejo toliko koristne narodne naprave. Opomin nikakor ne ostane glas vpijočega v puščavi, pa tudi po meslu so ljudje, kteri pozvedevši koristni namen te družbe ne bodo odtezali svoje roke pomočnice. Naznanila je treba! V čitalnici bi so tudi lehko pola razgrnila na podpis in pristop k tej družbi. O rečni gimnaziji in kmetijski učilnici zopet vse dremlje; zahvalnost ide Blagotinščakovcem! (Konec pride,) se proti jugu spet vrata odprd našemu železu in svincu, našej obertniškej in roko-deljskej robi in drugim pridelkom in izdelkom ne samo po Koroškem, timvepo o elej Avstriji! — Najpred so jc govorilo, da bota pri pomirjevanju z Italijo nas zastopala grot Wimpfen in baron Burger, zdaj se pa le samo pervi imenuje. — Belkredi ostane, ravno tako tudi Esterhdzy, namesto Mens-dorfa pa pride Hiibner, namesto Wiillcrstorfa menda nihče; ministerstvo za kupčijstvo se bode neki finančinemu ministerstvu pritaknilo. Že jo bilo prod nekimi leti tako, pa naše gospodavstvene zadeve so se zanemarjale in narobe — svet, ako se kaj tako škodljivega še enkrat poskuša. Na naše gospodarstvo, na kupčijske, obertnijske, rokodelske in kmetijske zadeve bi imela naša vlada posebno skerb obračati, ne pa jih na stran potiskovati in zanemarjati. Zatorej naj se poišče pravi mož za kupčijsko ministerstvo! Da na mesto Mensdorfa nastopi Hiibner, to nam nekaj skerbi in strahu navdaja; kajti ta gospod menda trobi tudi v stari rog nemške politike Kar nas pa tolaži, je to, da znani Biegcleben, ki je dozdaj v zunanjem ministerstvu zvonec nosil, odstopi, njegovo mesto pa prevzame baron Brenner, ki je s Prusi mir narejal. Skorej zvemo pravo resnico. Po najnovejših sporočilih pa neki Mcnsdorf gre na češko za vojaškega poveljnika. — Dozdaj je za potrebo cesarskega dvora šlo 7,420.000 gold.; cesar pa je prostovoljno zaukazal, naj se ta znesek zniža 1. 1867 na 5,065 000 gld., torej sc prihrani deržavi 2,355.000 gld. Gotovo se razlega za ta velikodušni ukaz po celej Avstriji pre-svitlemu cesarju slava in hvula. Naj bi se ta prelepi cesarjev izgled posnemal tudi na druge strani! Milijonov in milijonov bi se lehko še vsako leto prihranilo! Ali je treba toliko in tako dobro plačanih poslancev pri tujih deržavah ? Ali je treba toliko visoke in mastno plačano gospode pri armadi ? Koliko gre na zdrave in še terdne penzijo-niste! Koliko na prazne pisarijo! Koliko na preskerbljevanjo naše armade, kar bi se moglo doseči veliko boljši kup 1 Ali se pri tem ne bo nič prenaredilo? Ali so bode skorej vpeljala tolikrat obljubljena avtonomija ali samouprava, po kterej bi no bilo treba toliko plačanih uradnikov, — rade in vesele bi veliko opravil oskerbljcvale deželo in občine same. Ali je treba ljudi siliti, da si napravijo toliko pisem pri advokatih in notarjih pa jih pitati s kervavimi krajcarji? Le nektero reči sem omenil, ki bi so dale drugači napraviti na korist in srečo cele deržave. Po tem še le ne bode slave in veselja no konca ne kraja po celej ccsarc-vini. Da bi grot Belkredi le skorej tako srečen bil, v deržavnem zboru na Dunaju zbrane imeti poslance vseh kraljestev in dežel! Ta občni deržavni zbor nam bo gotovo pomagal in zboljšal žalostno stanje naših financ ! Ako ravno na Belkredija vse zaupanje stavimo, vendar se bojimo, da bi ga Mad-jari ne zapeljali na krivo pot. Madjarom ni mar za cesarsko besedo: Enake butare — enake pravice, — njim je le mar za to, da vodo pridno obračajo na svoj mlin in vroče železo, kujejo najbolj ko morejo. Mad-jari dobojo svojo deželno skupino, svoje ministerstvo in druge pravice in svoboščine; zakaj neki ne tudi drugi narodi? Pred tremi leti je na Ogerskem navstala lakota/ visoka vlada je podaljšala obrok za plačevanje davkov in jim posodila 15 milijonov. Pravo je tako in nihče ne more reči zoper tp nobene besedico. Kaka pa jo zdaj na Češkem, Moravskem in Sleskem ? Siroščina in sila je taka, da jo veče biti ne more! Časniki pa donašajo pisma, v kterih uradniki ljudčm zaukazujejo , naj svoje davke/ odrajtajo brez odloga o pravem času. Ni so čuditi, da je vse žalostno in pobito ter da vse težko pričakuje prihoda svitlega cesarja, v te nesrečno dežele. Prepričani smo, da bode cesar tudi svojim slovanskim podložnikom usmiljen in skerben oče, — Že je sr*** „Slovenec" naznanil, da je lukaj na Dunaju na beli dan stopila „nemška, federalistična, napredovavna stranka4'. Šteje med seboj bogate posestnike sloveče intelegencije in mestne odbornike. Dunajčane je to nekako poparilo in zbudilo iz njihovih centralističnih sanjarij. Veče število nemških časnikov razglas te nove nemške stranke še dosti pošteno in pametno pretresa, — le znana „Alte Presse44 gode svojo staro, umazano pesem in vse na smeh in sramoto postavlja. Pa verjemite mi, da prijazni glas te stranke ne samo pri prebivalcih našega mesta, tim* več po celej deržavi naje prijazno mesto: Kar je pametnih ljudi, vsi so že siti boja in klanja, v kterem razne narodnosti svoje materijnlne in dušne moči zapravljajo pa občno svobodo in napredovanje zavirajo: Narodi bodite pravični, ako hočete svobodni biti! — Naše nemške liberalce mora gotovo sram biti, ko slišijo besede, ki jih je Bis-mark v deržavnem zboru govoril. Nagovarjali so ga namrreč nekteri poslanci, naj po tistih deželah, ktere nove pruske vstave do-brovoljno prevzeti nočejo, po sili jo vpelje in obsedni stan okliče, Bismark pa jih za-verne, da bi to vendar le pregerda bilo, da bi se nova ustava po takem — silnem — potu vpeljala. Kaj pa so naši nemški liberalci 1. 1861 počenjali? Februarni patent so hotli po sili , po obsednem stanu vpeljati ; kazenska postava od 1. 1852 jim je premehka bila in skovali so v deržavnem zboru nekaj novih paragrafov, s kterimi so jo dobro poostrili pa tudi dosti federalističnih vrednikov v ječo spravili. Bismark jim je živo žerjavico potrosil na njih terde buče, - da bi le kaj zdalo! Dežele nolranje-avstrijanske. ** I* Celovca. (Naš program; Bel-k r e d i i n M a d j a r i; monturna komisija; čuden patron; nesreča; slov. duh) Vojska bo Avstrijo vso prenaredila, vsa druga mora biti njena notranja in zunanja politika. Torej terka tudi na naša vrata vprašanje, kaj bo v novej Avstriji z našim slovenskim programom ? Najimenitnejše vprašanje pa je za nas Slovence to, ali ostanemo tudi zanaprej tako razcepljeni po sedmih deželnih zborih ali pa nas združijo v eno ali pa v več deželnih skupin ? Odgovor dati na to prevažno vprašanje, ni tako lehka roč, premišljevanja bode treba na vso strani. Torej bodo tudi „Slovenec44 začel to reč pretresovati in vabi vse vse rodoljube, naj ga v tem poslu krepko podpirajo! Kar se nam pošlje in nasvetuje, bomo odkritoserčno razglašali, naj so glas slovenskih zvonov čujo na vse plati: „Prosta jo pot44, rekel je svitli cesar. Deželnih skupin, ktere se nam Slovencem ponujajo, je pa več: Stari oži zbor za vse deželo takraj Litave; — oži zbor brez Cehov in Poljakov, da bi bili sami Nemci in mi Slovenci vkup; — notranja Avstrija, da bi 'imele dežele: Koroška, Štajerska, Kranjska, Primorska in Istrija en občen zbor; — sedanje miuisterstvo misli menda Kranjsko, Primorsko in Istri jo združiti v eno skupino z deželnim zborom v Terstu; kaj misli s Koroško in Štajersko, ni znano, ali ostane Vsaka za se ali pa se zlijete v eno ? — ilirska kraljevina: Koroško, Kranjsko, Primorsko io Istrija, — kaj pa bo s Štajersko? — *dovenska marka, v ktero bi^spadala ilirska kraljevina in slovenski del Štajerskega, in slednjič je pa še Slovenija ali čisto slovenska skupina na podlagi narodnih mej. Naj rodoljubi vse to prevdarjajo , misli svojo Naznanjajo in tako pomagajo, da se pravo zadene! — Belkredi se menda z Madjari pogaja, pa so no more zediniti. Predložil jim jc poslednjo besedo ali ultimatum; če lega ne prevzamejo pa njihova vendar le obvelja, po tem pa odstopi; 14 dni dal jim je obrok,a, f- Naša monturna komisija že — 285 — spet veže in baše; govorilo se je, da mora že 6. septembra v Pragi biti, kar se bo pa težko zgodilo, kjer še no vidimo potrebnih priprav. — Za Galicijo je cesar postavo poterdil, da patron kako fare ni na terno zavezan, timveč da sme za fajmoštra izvoliti, kterega koli prosivcey hoče. Rusini so te postavi žalostni, Poljaki pa veseli. Patrom so večidel poljskega rodu in bojo si za fajmoštre zbirali same prevejene Poljake, Rusine bojo pa na stran postavljali. Glejte, tudi v take reci nekteri ljudje narodnost mešajo in vtikajo. Tudi na Koroškem je tak patron ali prav za prav le njegov oskerb-nik. Gosp. dr. žl. Vest, notar v Celovcu in oskerbnik grof Dietrichsteinovih graj-ščin, je že večkrat rekel, da ne podeli nobene fare takemu duhovniku, ki je znan za slovenskega rovarja (to pa že vemo, kdo je pri teh ljudeh že rovar!) — V Celovškej okolici jo jela spet nevarnost navstajati. Nedeljo 8 dni so med božjo službo v Krivej-verbi v neko hišo zlomili in vse odnesli. Minuli petek so A. Ambergerja, o kterem smo že nekaj povedali, v Skednji (Stall-hofen) blizo Mozburga vjeli in v Celovec odpeljali; mislilo se je, da ravno on tak nepokoj in tako nevarnost nareja, pa kaže se, da mora takih potepuhov več biti. An-geljsko nedeljo jo bil fajmošter v Brezi, znani naš rodoljub Janez Kolar, med božjo službo za vse okraden. — Da g. Issleib spet kaj ve od slovenskih federalistov in rogoviležev visokej policiji na nos obesiti, povemo, da se je v pondeljek (3. sept.) na slovečem velikem semnju v Pliberce nekaj Slovencev pa tudi par Nemcev zbralo. Peli in veselili so so pa prepričali, da v Pli-berškej okolici živi prelepo slovensko petje, ktero je rajni Simandl zasejal, s petjem se pa tudi duh slovenski oživlja in širi. Slava! Iz Hcljakn. (Vojaški kruh; novo peči; trdnjave; nevaren tat; som-nji). Uni dan se je pripeljalo k nam po železnici blizo 80.000 -- :ie 200.000 — hlebov komisa ali kruha za vojake, ki je bil pa že ves plesnjiv in ni bil več za drugo rabo, kakor za gnoj ali k večerim za svinje. Mnogo gospodarjev je djalo, da si ga ne upajo še živini dajati. Govorilo se je, da so koj po peci vroče hlebe na železni-čine vozove naložili, jih zaperli in ker to-tej soparica ni mogla nikamor izpuhteti, splesnil je kruh, preden jo vojakom v roke prišel. Prišla jo z Dunaja posebna komisija v Beljak sprideni kruh poprodat. Pri per vi ponudbi jo šlo 1000 hlebov za 20 gold. Pa možej, ki je dal 20 gold, za 1000 hlebov, močno se je opekel, kajti ko bi bil le še četertinko ure čakal, dobil biga bil za 12 gold.; ko bi bil pa poterpljenje imel do popoldne, bil bi dobil 1000 hlebov komisa po 3 gold! Gotovo jo vožnja za kruh z Dunaja do sčm veliko več stroškov (pravijo da 1000 gld.) prizadela, nego se jo prejelo za prodani kruh, zlasti če se še stroški za komisijo zraven prištejejo. Ves ta kruh pa je neki veljal 5000 gld. Zares gospodari se pri nas, kakor da bi imeli zlate gore v premoženji. Zdaj imamo tukaj štiri nove peči, ki so jih v hitrici naredili in v kterili se vsak dan no vem ravno koliko kruha za vojake speče. Domačih pekov je tukaj osem , ki bi bili kaj radi za boljši kup vso peko prevzeli, pa jih še prašai nobeden ni, ali so volje ali ne? Vsak otročič pa ve, da vse, kar si vlada sama napravlja ali nareja, pride jej veliko veliko drajši, zraven pa se drugi ljudje nimajo tolika prislužka, le posanmi podvzetniki se bogatijo. — Govori se, da se bo pri nas blizo kolodvora zidala nova velika kosama, ker bomo menda zdaj, ko smo mejači Talijanov, veliko več vojakov imeli, nego dosihdob, da! še o terdnjavah se nekaj klobasa, ki nas bodo Beljačane Nemce varovali napadov laških morda tudi slovenskih?! Kaj pa terdnjave, na ktere gredć milijoni, v vojski pomagajo, uči nas poslednja vojska. Ali bode mar tudi ta jasni pa dragi nauk ves zastonj? — Minulo nedeljo je neki tukajšni urar, ki je že mnogokrat 8edel zavoljo tatvine in ki je bil že letos enkrat v preiskavi zavoljo ropa na poti, zopet pri lepem dnevu okradel urarja svojega soseda za vse ure; pa k /sreči so ga še tisti dan zasačili in v luknjo posadili. On je grozno nevaren človek. Govorica pravi, da je že davno zaslužil viseti med nebom in zemljo! Ljudje terdijo, da so sodnije povsod malo preveč milostljive potepuhom! — Ajda pri nas letos dober sad obeta in tudi čebele imajo na nji do zdaj kaj dobro pašo. Od jutra do večera tako lepo dišč njive, da bi le pri njih stal in gledal živalice, ki skerbč za zimo in človeku pripravljajo, da bo imel p božiču med drugim tudi kaj oblizniti. — Zupani okoli Beljaka so začeli prepovedovati ali licence zaderževati, da se o cerkvenem somnju ne smejo godci imeti. Prav, saj se take nič prida ne zgodi pri takih priložnostih! Iz kanalske doline. (Nekaj vojaških novic; draginja; slov. petje.) Mi Kanalčani na vojaškej meji smo strašen strah imeli pred Talijani. Ta strah so napravili tudi vojaki, ki so na vso sapo privihrali iz Beneškega na Koroško in tisti hudobni jeziki, ki so med ljudstvo novico trosili, da jim Lahoni pridejo za peturni. Ta-lijanski vojaki so se pa popisovali tako hudobni in grozovitni, namreč da koj kradejo in ropajo, požigajo in morijo. Ni čuda torej, da so nekteri habjeverci že po pečinah zavetja iskali. Pa 11. avg. so spet veter zasuče iu naši spet mahnejo črez talijansko mejo, odkoder so prišli. Od Pontabla do Terbiža jo stala nepretergana rajda naših vojakov, ki so se na Beneško pomikovali. Tiste dni — od 11. do 16. avg, — je bilo največ vojakov in vsaka hiša jih je bila natlačena. Pošlo nam je že vse : moka, kruli, vino in žganje, še za denar ni bilo dobiti ničesar. Vsako uro smo pričakovali povelja, da hajdimo proti talijanskej armadi, da jej spet peto namažemo. Pa glej! 15. avg. gre vse narobe; pričakovali smo, da pojde armada dalje na Beneško, ali pomikala se je le bolj nazaj na Koroško. V Lipaljovas smo dobili v kvartir 2 kornpaniji princ Hohen-lohškcga polka (Kranjci); poveljnik jima je gosp. stotnik baron Rebah. Gospod stotnik, vsi gg. oficirji pa tudi vsi drugi so vse hvale vredni slovenski korenjaki, vsi živi za cesarja in domovino pa tudi pobožni kristjani. Priča temu je farna cerkev, kamor so ti vojaki vsak den pridno hodili in jo polnili. V nedeljo 26. avg. so pri sv. maši slovensko peli. Pevski vodja jim je bil kadet-feldvvebol Davorin Peruzzi. To petjo je bilo tako lepo in milo, da jo vseh Berea ganilo globoko. Pevcev je bilo osem in ljudje so rekli, da takega petja še niso slišali nikjer in nikoli. Slava vam, verli Slovenci ! — Vsa soseska jc to slovenske junake kaj rada imela, ker so bili vsi priljudni in domači, zraven pa z malim zadovoljni, pošteni in pobožni. Prav žal je vsem, da so sc 27. avg. prestavili v sosednji terg Naborjet. — l I* slovenske matrice 29. avg. J. V. (Slovenščina v c. k. uradnij ah). Ko je nastopilo ministerstvo Belkredi, pričakovali smo vsi, da bode pravičnejše narodnostim, kakor Šmerling in njegovi pajdaši in da se ne bo ravnalo po birokratičnih sporočilih, ampak po pravičnih željah in tirjatvah narodov. Več ko leto in dan že vodi grof Belkredi krmilo Avstrije, — od vsega pa, kar smo pričakovali, ni se nam trohice podarilo ! Vse je pri starem, kakor je nekdaj bilo pod Bahotn in Šmerlingom, da, v marsikakem oziru se nam Slovencem še hujši godi, nego poprej. V Ljubljani vlada, postavljen od tega ministerstva, kot cesarski namestnik, baron Bach. Na ljublj. zgornjo realko poklicala sta se mesto domačih ljudi dva tujca. In kar se tiče c. kr. uradnij, ni se v celem tem letu najmanjša stvar v narodnem smislu premenila. Povsod še zmi-rom gospoduje edino zveličavna nemščina; kjer pa skuša svoje mesto nastopiti uboga slovenščina, jo nemilo suvajo in porivajo če še tako pohlevno postopa. Zakaj se neki dajejo postave, če se po njih ne ravnd? Po ministerskem razglasu od 20. febr. t. 1. bi morali povsod, kjer to tirjajo jezične razmere ali pa stranke žele, zapisniki in razprave slovenski pisani biti. Opiraje se na ta razglas je sedem pohorskih občin položilo pri našem c. k. okrajnem uradu to-le prošnjo: „Ker v vseh naših občinah nikdo nemški ne zna, uradniške dopise pa vendar dobivamo vse v nemškem jeziku, kar večkrat dela veliko pomote in nepotrebne poti, prosimo, naj se nam zanaprej v domačem jeziku dopisuje, kajti v vsaki hiši je človek, ki slovenski brati in pisati znau. To prošnjo podpisali so občinski predstojniki in svetovalci in oddal jo je tukajšnjemu o. kr. okr. uradu župan šmarske občine, g. F. Topolič. Že je minulo več ko dva meseca, odkar se je to zgodilo. Prošnja še do zdaj ni rešena, spisuje se pa še zmi-rom vse nemški! Vprašamo: Zakaj se raz-glasujejo ukazi, če se taisti zanj ne zmenijo, kterim so namenjeni? Narodna ravno-pravnost, oj kje si doma?! Iz Tržiču. 1. kim. p. — (Čitalnica in spe. — Saison m ort e. — Kritike. — Nova cerkev sv. Andreja.) Iz mnogih krajev nam, ljubi „Slovenec4', donašaš verle dopise; ali iz naše doline še nisi nič naznanil. Naj mi bo torej dovoljeno, ti nekoliko omeniti. Govorilo se je tukaj pri nas od neke čitavnice, kar je pa ostalo le pium desiderium, ker razbila se je Čitalnica na nemškutarskih pečinah! K večemu se še pri nas napravi kak „Bali44 srednjo baže. Da po tem takem tukaj „Saison morte44 kraljuje, lahko si slehern misli. Človeku, ki je navajen mestnih veselic, mora se zdeti, kakor da bi bilo vse v globokem spanju zakopano. Tudi bi se moral skorej obleči „ins Gevvand eines Engels des Lichtes44, po našem: angelj božji sam bi moral kdo biti, da bi tukajšnjim dolgim ženskim jezikom vstregel! — Nova cerkev sv. Andreja, ki smo jo sezidali z združenimi močmi, daje našemu tergu prav, prijetno obliko. Dru-gokrat kaj več! (Nam bo zelč všeč! Vredn.) Iz Ilrega. (Po vojski. Družba sv. Mohor a. Glagolske listine. V ojači). Hvala Bogu, da bo tudi na jugu skorej mir sklenjen, kterega zelo potrebujemo, da se hude rane, ki nam jih je vojska vsekala, zacelijo in notranje zadeve poravnajo. Tudi mi Slovani v Istri smemo se nadjati boljše prihodnjosti gledč narodnosti, ker naš vnanji sovražnik onkraj morja je ves potolčen in pobit, ž njim vred pa so tudi osrarno-teni njegovi enakomisleči prijatli takraj jadranskega morja, ki so rešitbe pričakovali od italijanske armade! Nadjamo se, da se bode priznal jezik zvestih Slovencev ne samo v cerkvah in v šolah na kmetih, ampak tudi v naših županijskih pisarnicah, c. kr. uradnijah in šolah. Saj jezik naš ni tako trd in ubog, kakor nekteri še trobijo. Edino potrebno je pa to, da se ga je treba učiti, ako ga hoče kdo znati; priporočamo ga vsem našim županom, tako imenovanim „podesta-tom44, ker skrajni je čas, da se tudi pri nas Slovencih poravna in mačeha, ki je z nami tako trdo ravnala, odpodi. — Družba sv. Mohora šteje v Dolini letos na prvo 8 udov. Bukve ljudem kaj zelč dopadajo, tako da je mnogim žal, da se niso že letos vpisali. Nadjati se torej sinemo drugo loto kaj več družnikov. Tudi časnikov se naši ljudje kaj marljivo poprijemljejo; posebno berejo radi Tržaška lista, tudi „Slovenca44; le škoda, da je denarja premalo. Ali to je le pri nas, po drugih vaseh druga poje. Slovenski časopisi so v mnozih res še bele vrane; toliko bolj pa se čislajo „Presse44, Nacetov list in drugi taki. Posebno pa delajo na narodnem po- —286 — Ijiu za blagor Jjudstva preč. gospodje J. Jan dekan, J. Švet in J. Rupnik, ki neutrudljivo budijo k zavesti svoje ljudstvo. — V dolinski župnijski knjižnici nahajajo se cerkvene knjige, pisane v glagolici, — 1. 1545 — 1607. Med temi so: krstna knjiga ali legista sv. krsta 1605 — 1607 in trije urbarji ali kakor kaže slovenski naslov „legistri44 ali kvadirne. V začetku XVII. stoletja in naprej so tudi naši duhovni rabili italijanski jezik v svojih zadevah in zavergli mili jezik svojega ljudstva. Žalostni dokaz tedanjih časov! — Celi čas, kar vojska terpi, nismo videli vojaške suknje v naših krajih, da si ravno blizo mesta in morja prebivamo. Mislili smo si tudi že, da jih ne dobimo več v kvartir ali v stan, ker bo mir skorej ugotovljen, vojaki pa se bodo razpustili. Toda vse drugači se je zasukalo. Zastran veče varnosti zoper kako kužno bolezen, ktera se pri velicih posadkah rada izcimi, razstavilo se je nekaj vojakov tržaške posadke po bližnjih vasčh. Dobili smo 6 stotnij Srbov iz Banata. Sprva so se čudili kmetje, da razumijo Srbe in Hrvate tako dobro, kakor so za krimske vojske razumeli ruske vojake ruskih fregat, ki so nekoliko časa v Trstu bile. Eto lepa prilika za necega gospoda, da se prepriča, kako daleč sega naš „revni44 jezik. P tuje dežele. T u r š k a. Punt na otoku Kreti še ni zadušen. Turška vlada napenja sicer vse žile, da bi prej ko mogoče oudotne prebivalce pokrotila, ali do zdai še ni bila tako srečna. Čudno pa je to, da so velike vlade, zlasti Rusija, nič ne ganejo in da molčč gledajo, kako se nesrečni narod na življenje in sinert bije, da bi zdrobil turški jarm in postal svoboden. Skorej se je bati, da bo spet tekla zastonj kri in da Kretenci ne bodo kaj prida opravili. Žalostno! Kaj pa Bosna? Kaj Avstrija? P a r s k a. Liberalci so v deržavnem zboru sklenili, naj da Parska stopi v ožo zvezo s Prusko. Tudi prav! — Za gotovo se poroča, da se bo kralj s hčerjo ruskega cesarja oženil. Pruska. Edini poslanec Jakoby je v deržavnem zboru proti Bisrnarkovim nameram govoril, rekši, da ustavna svoboda največ velja, in da, če vladi ni za njo mar, so brez prave cene vse njene zmage. Razun tega je pa tudi potožil, da ni prav, da sc je Avstrija iz Nemčije pahnila. Mi nismo njegovih misli, vendar pa tudi nočemo oponašati Dunajčanom in drugim Nemcem, ki so sklenili zarad tega zahvalnico mu poslati. — Kar pa zadeva združenje druzih deržav s Prusko, šla bo vlada svojo pot in storila, da se prej ko mogoče povsod vpelje pruska ustava in se tako vse deržave ob svojo samostojnost denejo. Ker Napolpon no reče ni bele ni Černe, mislimo si lahko, da je tudi zdaj Bismarkovih misli; vendar pa lahko o svojem času kako povračilo tirja. F r a n c o s k a. Markiz D e m o u s t i e r je zdaj namesto Droyns de Lhoys a postavljen za ministra zunanjih zadev, ki jih bode začasno Lavalette opravljal. Govori se, da bo spet Napoleon enmalo struno napel, če tudi le toliko , da bo svet spet kaj o njem govoriti imel in da bodo Francozi vedeli, da Napoleon še živi. — Tudi se za gotovo poroča, da Maks ne bo več dolgo časa mehikanski cesar in da maršal Bazain že išče druzega vladarja. Nekteri hočejo vedeti, da bode za to izvoljen znani gen. Santa Ana, ki jo severnim Amerikancem bolj ljub in naj-veči mehikanski bogatin, ki ima menda 50 milijonov premoženja. Razne novice. *** H Ljubljane: Gosp. Miroslavu^ Vilharju so ob sklepu presvitlega cesarja od 12. pr. m. nasledki njegove odsodbe v tiskarnem procesu nekdanjega „Naprej44 a popolnoma odpuščeni Slava ! *** Deželnih strelcev 3. in 4. kompanija ste nas zapustile 29. pr. m. in se podale na Gorensko, kamor pridete tudi 1. in 2. kompanija, ktere ste bile dozdaj v Podvelbu (Zoll.) Vse štiri skupaj ostanejo v okolici Kranjskega mesta. *** Pretekli mesec je umeri v Ljubljani znani natoroznanec Heinrich Frey er v 65. 1. svojo starosti. — Bil je poprej kustos ljubljanskega muzeja, zdaj po konservator tržaškega. *** Pretekli teden 30. p. m. je umrla neka ženska z znamnji kolere, vendar se je po zdravniški preiskavi pokazalo, da ni za kolero umrla. Civilnega stanu še ni nobeden zbolel na koleri, vojakov je pa že nekaj tudi pomrlo. * Kakor so je v Beljaku veliko tisoč hlebcev vojakom namenjenega kruha (glej dotično pismo) spridilo, ravno tako slišimo iz Pardubic, da je tudi ondi 40.000 hlebcev komisa v nič prišlo. — Povedali smo tudi že, da so Prusi semtertje tudi veliko tobaka za več milijonov vrednosti v roke dobili. Menda bi se bilo lahko še o pravem vse rešilo, ko bi bili kmetom za voznino kaj prida dati hotli. Tako pa so rajši vso bogato zalogo sovražniku pustili. Res, kaj lepo gospodarstvo! * Po L a m a r m o r o v c m sporočilu o bitvi pri Kustoci bilo je tedaj talijanskih vojakov ubitih, ranjenih in vjetih 8175; med njimi je 337 oficirjev. — Od naše scver-n e armade se šteje 3099 mertvih, 10.425 ranjenih ; in 15.915 vjetih ali zgubljenih od pruske armade pa pravijo, da ni zgubila več ko 20.000 mož. * Imenitni hervaški pesnile in rodoljub Prer adovič je za generala izvoljen. Slava! * Tolovaj U d m a n i č je oni dan župnika pri Vsehsvetih blizo Zagreba oropal. — Zavolj pogostnih tatvin in ropov se je oklicala tudi v zagrebški in križevski županiji nagla sodba. * Odbor slov. čitalnice v Ptuju naznanja, da bo v nedeljo 9. sept. t. 1. v čitalni-činih sobah „Beseda44 z govorom, petjem, tombolo, glediščem in plesom. * „Pozoru44 se piše iz Kaj ra v Egiptu, da so mohamedanski verniki perve dni avgusta veliko svečanost obhajali. Bilo je v ta naifien zbranih več tisoč ljudi, ki so so podali s procesijo na veliki ondotni terg Esbekie. Na čelu jim jo bil veliki duhoven, jahaje belega konja, ki so ga štirje čversti korenjaki vodili. Prišedši množica na imenovani terg hitro popada na obraz na zemljo eden zraven druzega tako gosto, kakor so sardele v lajti, kljubu silnej vročini, ki je tedaj pripekala. Duhovnik na konju pa je potem jezdaril porodno in mirno po licrbtu na zemlji ležečih romarjev, izmed ktorih je dober del mladih in starih od konjskih kopit ranjenih bilo, mnogo pa so jih komaj po koncu spravilo, ker so jim bila rebra po-terta! Vendar pa so se vsi srečne čutili, ker so za gotovo mislili, da jih je prerok (Mohamed) s svojo milostjo obiskal! ~- Tako mohamedanski romarji! Dunajska!) borsa 3. septembra 1866. 5% metalike . 63.05 6% nacij onal . G8.60 1860 derž. posoj . . 80.G5 Bankine akcije . . 728.— Kreditne „ . 157.70 London . . 128 25 Novi zlati . . . 6.10 Srebro . 126 50 Lastnik A. Einspieler. Odgovorni vrednik J, Božič. Za tiskarno F. pl. KI ei nmayerj a odgovorni vodnik li. Be rt selling er.