28
Ljudmila: Prijateljici.. .
Šel je tudi gospod Martin iz fare, in prišel drug gospod, ki ni nikomur branil ženiti se. Kilijan je pa vendar ostal samec in, ako ga je novi gospod vprašal, zakaj se ni oženil, se je nasmejal in rekel, da je bolje tako, in da se prav nič ne kesa.
Ljudje so sicer izvedeli, kako se je Kilijan kopal. Brbljavi Boštjan ni mogel molčati. Ali Kilijan se ni sramoval prav nič,
saj pravega vendar ni vedel nihče razun sestre, kateri je bil povedal vse šele črez dalje časa.
Polagoma so se sprijaznili ž njim tudi po-družniški cerkveniki in se pobratili. O, sedaj pa že stopajo k njemu in ga prijateljsko vprašujejo:
„Kilijan, ali imaš kaj dela? Ali ti pomagamo?"
Prijateljici . . .
i.
Kadar sveža rosa kane na poljane, mnogo cvetja, mnogo v mladem jutru vstane.
Kadar mlada zora nad gorami vstaja, vstaja siva megla in črez plan odhaja.
Kadar zlato solnce raz nebo posije, polno  je v življenju mlade  poezije.
Ti si rosa mlada, srca cvet vzbudila, ti si zora mlada mrak mi prepodila.
Ti si solnce moje ! Z nežno-močno silo Tebe se je srce moje oklenilo.
II.
Nocoj sem romala s Teboj! In  na življenja trudni poti, smrt nama prišla je nasproti. In jaz sem romala s Teboj!
„0, naj s Teboj hitim od tod, čez brod Karonov v tuje kraje!" Ti Šla si pred menoj smehljaje. „0 naj s Teboj hitim od tod!"
V objem sem pala Ti tedaj. Pa so premaknila se vesla, in ladja Tebe je odnesla, a mene pahnila nazaj.
Ostala v svetu sama sem! Ostala s srcem razdeljenim, ostala z upom zamorjenim, ostala v svetu sama sem! . .
Oh ne! — Saj ne raztrga smrt vezi srca, vezi ljubezni! — Dve duši, v Bogu nerazvezni, tesneje le še združi smrt!
Ljudmila.