4, 9-10/76. letnik prodaji 10,00 EUR aročniki 8,40 EUR okojenci 7,00 EUR študenti 6,00 EUR www.proteus.si
mesecntR za poijuano naravoslovje
< V»*.
•S* ^	- * JI-S
S	-
I -i i	.
j&jtaL ^ '	1 vi
L- V »L*	M ,
■*""V . >S UtSsS k • <f iS lx j ..k JH

- im»	IU - i
nas
M£fa ■ -mogOcnervmikoplazme Jv ,boj u
- za preživetje
M
oskopija, ki presega meje optične ločljivosti
■
fev«. .K.
aBt.i1«?!


Ali je bil Lažnivi Kljukec i
____, 't . 3 ...	. ^^ J ' .	f
v

* »3

• V
Etika v naravoslovni fotografiji
}	v W
* k*:** ^ 'A -
:


■ stran 393 Mikrobiologija
Majhne, a mogočne: mikoplazme v boju za preživetje
Ivanka Cizelj, Saša Kastelic
V evoluciji je drobna bakterija mikoplazma, z okrnjenim genomom in brez celične stene, razvila mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v zanjo neprijaznem okolju. Odsotnost celične stene jo brani pred penicilinskimi antibiotiki, mehka membrana ji omogoča, da se skrije pred obrambnimi molekulami v celico, z variabilnim izražanjem membranskih lipoprotei-nov se uspešno izogiba protitelesom gostitelja, če vse to ne zadostuje, vrne udarec, napade obrambne molekule z encimoma proteazo in sialidazo ter razgradi obrambne molekule in si pribori svoj obstoj v gostitelju. Pri ljudeh mikoplazme povzročajo obolenja kože, dihal, sečil in spolnih organov. V zadnjih letih intenzivno preučujejo vlogo mikoplazem pri nastanku rakastih tumorjev, saj znanstveniki pogosto izolirajo mikoplazmo iz tumoroznega tkiva. V tokratni številki pa s prispevkom Marine Dermastie namenjamo prostor tudi fitoplazmam. Za razliko od mikoplazem, ki so patogeni na živalih in ljudeh, fitoplazme povzročajo bolezni le na rastlinah. Po dolgih desetletjih tavanja v temi so nam tudi fitoplazme končno začele odkrivati nekatere od svojih skrivnosti, ki nam bodo pomagale varovati naše kmetijske posevke in drevesa pred boleznimi, ki jih povzročajo. S številnimi projekti se v mednarodno mrežo raziskovalcev fitoplazem uspešno vključujejo tudi raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo.
■ stran 437 Lepidopterologija
O jamamaju in sorodnih prelcih. Dr. Janu Carneluttiju v slovo
Boštjan Dvorak
Japonski hrastov prelec (Antheraea yamamai) je posebnost naših gozdov in ena redkih vrst nočnih pavlinčkov (Saturniidae), ki se je trdno ustalila v ustreznem okolju zunaj svoje prave domovine. Rod Antheraea šteje še kup na las podobnih, manj znanih bližnjih sorodnikov. V prispevku se bomo posvetili predstavnikom, ki naseljujejo podobne zemljepisne širine oziroma podnebne pasove različnih predelov severne poloble, in se osredotočili na nekatere bistvene razlike med njimi in »domačo« vrsto.
390 Uvodnik
Tomaž Sajovic
393 Mikrobiologija
Majhne, a mogočne: mikoplazme v boju za preživetje
Ivanka Cizelj, Saša Kastelic
398 Mikrobiologija
Fitoplazme ali življenje na genskem minimumu
Marina Dermastia
405 Medicina
Zdravljenje skolioze v odrasli dobi brez
operacije
2. del: Razprava
Andrej Gogala
413 Fizika
Mikroskopija, ki presega meje optične ločljivosti
Marko Kreft, Jernej Jorgačevski
419 Iz zgodovine geologije
Ali je bil Lažnivi Kljukec geolog? Mihael Brenčič
426 Paleontologija
Nenavadni fosilni raki vitičnjaki
Matija Križnar
429 Letno kazalo
437 Lepidopterologija
O jamamaju in sorodnih prelcih Dr. Janu Carneluttiju v slovo Boštjan Dvorak
445 Dendrologija
Drevesna dediščina v blejskih parkih in okolici
Jože Skumavec
458 Mineralogija
Spinelno dvojčenje kremena s Slivnice
Mirjan Žorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Rafael Šerjak, Gregor Kobler, Jože Pristavec
473 Naše nebo
Našli izgubljenega brata našega Sonca Mirko Kokole
475 Table of Contents
467 Ekologija
Noč rakunov Jurij Kurillo Rakuni v Sloveniji
Miha Krofel
469 Naravoslovna fotografija
Etika v naravoslovni fotografiji Petra Draškovič
Naslovnica:
Pragozdni rob je občutljivo območje.
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Foto: Petra Draškovič
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Salamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde — Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež — Bogataj
prof. dr. Tamara Lah — Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,00 EUR, za naročnike 4,20 EUR, za upokojence 3,50 EUR, za dijake in študente 3,00 EUR. Celoletna naročnina je 42,00 EUR, za upokojence 35,00 EUR, za študente 30,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com
d Prirodoslovno društvo Slovenije, 2014.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Uvodnik
V četrtek, 10. julija, sem v Dnevniku prebral novinarsko poročilo ob razglasitvi rezultatov raziskave PISA 2012 z naslovom Problemske naloge trd oreh za slovenske šolarje, v soboto, 12. julija, pa v Delu na strani, ki je namenjen mnenjem, zaskrbljen novinarski odziv na objavljene rezultate PISE 2012 z naslovom Kapitan z vizijo, v katerem je - glede na slabe rezultate slovenskih dijakinj in dijakov iz finančne pismenosti in reševanja problemskih nalog - zapisano, »da naši učenci niso konkurenčni, saj v šolah ne dobivajo sodobnih kompetenc«. Rezultati PISE so očitno postali vrhovno merilo, po katerem se sodi, ali ima kakšna država uspešno izobraževanje ali pa ga nima. Kaj sploh je PISA, sem razložil že v prej-
šnji številki. Toda v njej sem pisal o nečem, kar postavlja to vrhovno merilo pod vprašaj. Pisal sem namreč o skrajno kritičnem javnem pismu akademikov po svetu, naslovljenem na dr. Andreasa Schleicherja, direktorja Programa mednarodne primerjave dosežkov učencev (Programme for International Student Assessment, okrajšano PISA). V pismu podpisani akademiki izražajo globoko zaskrbljenost zaradi negativnih učinkov, ki jih ima raziskava PISA. Prepričani namreč so, da bo že zdaj problematično »merjenje velike pestrosti izobraževalnih tradicij in kultur z enim samim, ozkim in enostranskim merilom na koncu povzročilo nepopravljivo škodo našim šolam in našim dijakom«.
Da si bodo bralke in bralci lahko osvežili spomin, naj ponovim: PISA je mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti petnajstletnih dijakinj in dijakov. Predvsem je zelo pomenljivo, da se raziskava ne izvaja na primer pod okriljem Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization, UNESCO), »ki ima jasna in zakonita pooblastila za sprejemanje ukrepov za izboljšanje izobraževanja in življenj otrok po svetu«, ampak pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development, OECD), ki takih pooblastil nima. Prav to pa je vredno posebne kritične pozornosti. OECD je namreč mednarodna gospodarska organizacija razvitih držav, ki sprejemajo načela predstavniške demokracije, predvsem pa načela svobodnega trga. Njen idejni temelj je neoliberalna politična in ekonomska ideologija, ki je tudi »skrita« predpostavka programa PISA. Zato ni prav nič presenetljivega, da je PISA poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti petnajstletnic in petnajstletnikov začela raziskovati tudi finančno pismenost (eden od mojih znancev, sicer upokojeni profesor, je to posrečeno opredelil kot »šolo za kapitalizem«), ne raziskuje pa - kot so zapisali kritično akademiki v svojem pismu - »manj merljivih ali nemerljivih izobraževalnih ciljev, kot so razvoj telesnih, moralnih in umetniških sposobnosti ter sposobnosti, ki omogočajo tvorno sodelovanje v življenju skupnosti«. Akademiki popolnoma upravičeno opozarjajo, da »pripravljanje mladih ljudi na dobičkonosne zaposlitve ni edini in niti ne najpomembnejši cilj javnega izobraževanja, ki mora dijakinje in dijake pripravljati predvsem na sodelovanje pri demokratičnem urejanju življenja v skupnosti, na moralno delovanje in na življenje, v katerem si bodo prizadevali za osebno rast in duhovno blaginjo«. Zato imajo akademiki popolnoma prav, ko trdijo, da taka usme-
ritev »nevarno oža našo skupnostno predstavo o tem, kaj sploh je in bi moralo biti izobraževanje«.
Najbolj simptomatično je, da naša javnost s temi kritičnimi stališči akademikov po svetu o PISI bolj ali manj sploh ni seznanjena. Še več, novinarsko poročilo v Dnevniku se končuje z nenavadnim stavkom: »Naj še dodamo, da smo za mnenje (o zadnjih rezultatih PISE in o PISI sploh; pojasnilo je moje) želeli povprašati še vrsto drugih strokovnjakov s področja izobraževanja, vendar niso bili pripravljeni spregovoriti ali pa so na dopustu.«
Eden največjih problemov v Sloveniji je, da tudi tisti strokovnjaki, ki so se odzvali na novinarkina vprašanja, sploh ne vidijo negativnih učinkov PISE. Rezultati PISE so za njih nekaj »svetega«, o čemer se ne razmišlja. Ce se pri raziskavi slovenske dijakinje in dijaki odrežejo slabo, potem je to dejstvo, ki ga je treba z vso resnostjo upoštevati. Stališči dveh strokovnjakov za izobraževanje v Dnevniku so s tega stališča zaskrbljujoči. Eden je slabe rezultate slovenskih dijakinj in dijakov pojasnjeval s tem, da »se našim učenkam in učencem ne uspe enako dobro kot njihovim sovrstnikom iz uspešnejših držav prilagoditi (poudarek je moj in je pomemben, saj kaže, da govorec v veliki meri zaupa v koncept PISE) novim, neznanim in kompleksnejšim situacijam, kakršne prinašata omenjeni preverjanji«. Drugi izraža podobno verovanje v nezmotljivost strokovnjakov, ki pri PISI snujejo enotne standarde, po katerih se potem meri uspešnost oziroma neuspešnost izobraževalnih sistemov po svetu: »Rezultati ne povedo nič novega in niso nepričakovani. Ceprav ne moremo biti zadovoljni niti z rezultatom pri finančni pismenosti, ki je slab, pa so po mojem še hujši problem dosežki pri reševanju problemskih nalog.« Zadnje bi verjetno kar držalo, če ne bi bilo popolnoma nemi-šljeno in spregledano ideološko ozadje Pisi-nega preverjanja znanja. Šele ob zavedanju tega ozadja bi lahko sodili, kaj problemske
naloge sploh preverjajo. Izredno pomenljivo je, da se o tem ozadju ne sprašujejo strokovnjaki (ali pa njihovega glasu ne slišimo), ampak eden pomembnih sindikalnih voditeljev na področju izobraževanja. Besedilo, v katerem je naveden njegov odgovor, navajam dobesedno: »"Niti strokovnjaki, ki so se s to raziskavo ukvarjali, pravih vzrokov (za podpovprečne rezultate slovenskih petnajstletnikov, pojasnilo je moje) še ne morejo poznati, ker je treba za to najprej opraviti precej mukotrpno in dolgočasno delo." Šele ko bo analiza narejena, se bo po njegovih besedah mogoče pogovarjati tudi o ustreznih izboljšavah šolskih programov. Hkrati bo po njegovem treba ovrednotiti, kaj raziskava PISA sploh meri, in odgovoriti na vprašanje, ali je za splošno izobraževanje državljanov ključnega pomena, da so slovenski rezultati v njej nadpovprečni (besedilo sem poudaril sam). "Ta problem je treba raziskati, kajti gre za diktaturo raziskave, ki postaja usmerjevalec izobraževalnih sistemov zaradi vzpostavljanja teh lestvic, ki so že bile deležne ostrih kritik akademikov po svetu." [...] Kar ob rezultatih PISA sploh izrazito odklanja, pa je "politična histerija, ki praviloma nastopi ob takšnih informacijah in zahteva takojšnje rezultate v obliki poenostavljenih rešitev".« Kako je ekonomistično ideološko ozadje PISE kljub vsemu »spregledano« in ponotranjeno - seveda kot nekaj »dobrega« in »neizogibnega« - kaže omenjeni komentar v Delu, kjer najdemo zapisana sledeča stališča: »In vendar bi moralo biti šolstvo ena najpomembnejših družbenih tem, če nam je mar za prihodnost. Če tega ne znajo presoditi politiki, bi jim to moralo sporočiti volilno telo. Vsi volivci, tudi tisti, ki nimajo otrok, bi se morali zavedati, kakšne so posledice tega, da ne znamo in ne zmoremo poskrbeti za naše otroke, saj naša prihodnost temelji na prihodnji generaciji zaposlenih. Samo ti bodo lahko poskrbeli, da se bo družba gospodarsko razvijala, da bodo prihajale tuje investicije, da bo država kompetitivna na globalni ravni, Zdaj pa se že kaže, da naši učenci niso konku-
renčni, saj v šolah ne dobivajo sodobnih kom-petenc.« (Poudarek v ležečem tisku je moj.) Komentar se zaključuje prav srhljivo: »Šolstvo ni prostor, po katerem bi lahko tacali, a vendarle potrebuje vizijo in vodjo, ki bo motor barke znal prestaviti v višjo prestavo. Treba se je odločiti, kaj v prihodnosti hočemo, postaviti ustrezne cilje in določiti, kako jih bomo dosegli. Kdo bo to storil, če ne minister za šolstvo in njegova ekipa? Zavzeti učitelji, ki jim je mar in ki si vsak dan prizadevajo učencem predati kar največ znanja in potrebnih veščin, so lahko samoiniciativni. A če za vizijo in njen prenos v šole ne bo sistemsko poskrbljeno, bodo kakovostnega izobraževanja deležni samo tisti učenci, ki bodo imeli srečo, da bodo v njihovem razredu. A nikoli ni prepozno. Državljani se lahko kadarkoli odločimo in sporočimo, da je dobra izobrazba tista, ki Sloveniji omogoča konkurenčnost. To pa potem počnemo vsak dan znova, dokler šolske barke ne prevzame kapitan z vizijo.« (Poudarek je moj.) Kam pa to lahko pelje, kaže bizarna zgodba o tem, kako je ustanovitelj Microsofta Bill Gates - kapitan z vizijo - na hitro in tiho prevzel izobraževanje in skušal vsiliti enotne, nepreizkušene in nedemokratično sprejete izobraževalne standarde v Združenih državah Amerike. »Vrsta skupin je dobilo od fundacije Gates plačanih milijone dolarjev za to, da so potrdile, da so novi standardi pomembni za gospodarsko prihodnost,« lahko preberemo v povzetem članku z naslovom Milijonarjeve nove funkcije. Neizvo-ljeni bogataš Bill Gates je odločal o novih šolskih standardih, objavljenem 10. junija letos v spletni Mladini. Nacionalni škandal bo svoj epilog morda doživel v ameriškem kongresu. Vse, kar lahko še zapišemo v tem uvodniku, je pomenljivo vprašanje: Ali se sploh zavedamo, da nimamo nobenega nevtralnega izobraževanja? Vsako izobraževanje ima svojo ideologijo, PISA ekonomistično, pisci pisma, naslovljenega na direktorja PISE, pa humanistično. Sam sem za zadnjo. Tomaž Sajovic
Majhne, a mogočne: mikoplazme v boju za preživetje
Ivanka Cizelj, Saša Kastelic
V evoluciji je drobna bakterija mikoplazma, z okrnjenim genomom in brez celične stene, razvila mehanizme, ki ji omogočajo preživetje v zanjo neprijaznem okolju. Odsotnost celične stene jo brani pred penicilinskimi antibiotiki, mehka membrana ji omogoča, da se skrije pred obrambnimi molekulami v celico, z variabilnim izražanjem membranskih lipoproteinov se uspešno izogiba protitelesom gostitelja, če vse to ne zadostuje, vrne udarec, napade obrambne molekule z encimoma proteazo in sialidazo ter razgradi obrambne molekule in si pribori svoj obstoj v gostitelju.
Kaj so mikoplazme?
Mikoplazme so najenostavnejši in najmanjši mikroorganizmi, ki so še sposobni samostojnega razmnoževanja. So edinstvena vrsta bakterij. Nimajo celične stene, obdaja jih le celična membrana, zato lahko zavzamejo različne oblike, od hruškaste, kokoidne in nitaste do verižne. Odkritje mikoplazem sega v leto 1898, ko sta Nocard in Roux izolirala prvo mikoplazmo - Mycoplasma mycoides, ki povzroča pljučno kugo pri govedu. Na začetku 20. stoletja so domnevali, da so mikoplazme virusi, saj lahko prehajajo skozi ultrafiltre, ki ostale bakterije zadržijo. Kasneje je bilo potrjeno, da so mikoplazme bakterije, ki so se razvile iz po Gramu pozitivne veje bakterij in v procesu degenerativne evolucije izgubile celično steno. Leta 2010 je Gibson s sodelavci umetno ustvaril celico mikoplazme, ki jo »upravlja« sintetični kromosom in je sposobna samostojnega razmnoževanja. Mikoplazme uvrščamo v bakterijski razred Mollicutes (mollis, lat. mehak, upogljiv; cutis, lat. koža), ki je razdeljen v pet redov (Acholeplasmatales, Anaeroplasma-
tales, Entomoplasmatales, Haloplasmatales in Mycoplasmatales). V rod Mycoplasma je trenutno uvrščenih 123 vrst.
Minimalna in najbolj preprosta celica
Predstavniki razreda Mollicutes ne morejo sintetizirati izhodne spojine muraminske kisline, ki je osnovni gradnik bakterijskih sten. Mikoplazme prodirajo in rastejo pod površjem trdnega gojišča, na površini pa imajo njihove do 2 milimetra velike kolonije obliko ocvrtega jajca s temnejšo vraščeno cono in svetlejšo obrobno cono. Mikoplazme imajo razmeroma majhen krožni genom z dvoverižno DNA in nizko vsebnostjo gvanina in citozina (23 do 40 odstotkov). Genom je velik od 0,58 do 1,38 megabaze, kar ima za posledico drastično zmanjšanje biosintetskih sposobnosti in pojasnjuje odvisnost mikoplazem od gostitelja. Število genov, ki so vključeni v popravljalne mehanizme genetskega materiala z izrezovanjem in rekombinacijo, so mikoplazme zmanjšale na minimalno raven, ki še omogoča proces podvojevanja DNA in preživetje celice. Kljub minimalnemu genomu imajo mikoplazme številne krajše in daljše ponovitve nukleotidnih zaporedij, ki omogočajo različne tipe rekombinacij in preurejanje genoma. To na videz nepotrebno
Kolonije bakterij Mycoplasma synoviae na agarskem gelu pri 100-kratni povečavi.
Foto: Ivanka Cizelj.
zasedanje prostora v genomu se kaže predvsem v antigenski variabilnosti površinskih antigenov. Mikoplazme uporabljajo nadomestni genetski kod, kjer kodon UGA kodira aminokislino triptofan namesto običajnega stop kodona. Kapaciteta genoma je omejena na približno 700 različnih proteinov, kar je le dvakrat toliko, kot je teoretično izračunano število proteinov, potrebnih za delovanje hipotetične minimalne celice. Mikoplazme nimajo genov za sintezo aminokislin, nukleotidov, kofaktorjev, maščobnih kislin in sterolov. Njihov metabolizem je okrnjen. Nimajo Krebsovega cikla in ne kinonov ter citokromov, ki so pomembni za oksidativno fosforilacijo. Za pridobivanje energije in izhodnih spojin za makromolekule se najpogosteje poslužujejo fermentacije sladkorjev, hidrolize arginina ali oksidacije določenih organskih kislin (laktat, piruvat). Mikoplaz-me od gostitelja pridobijo vse, kar ne morejo sintetizirati same, ker so to sposobnost med evolucijo izgubile. Zaradi tega lahko miko-plazme gojimo v razmerah in vitro le na zelo bogatih gojiščih. Počasni napredek raziskav na tem področju je povezan z dejstvom, da za njihovo gojenje potrebujemo posebna gojišča in da jih težko vzgojimo iz kliničnih vzorcev. Da zaustavimo rast po Gramu pozitivnih bakterij, ki bi lahko prerastle mi-koplazme, gojišču dodajamo penicilin. Proti njemu so namreč zaradi odsotnosti celične stene mikoplazme odporne.
Mikoplazma, povzročiteljica obolenj
Zaradi svojih posebnosti so mikoplazme za-jedavci ali komenzali, ki so se uspešno prilagodili na življenje v različnih življenjskih prostorih, gostiteljih in tkivih. Zajedajo ljudi, vretenčarje in členonožce. Predstavniki rodu Mycoplasma naseljujejo površino sluznic dihalnih organov, urogenitalnega trakta, oči, prebavil, mlečne žleze in sklepov vretenčarjev. Za patogene vrste mikoplazem je značilno, da v večini primerov povzročajo kronične oblike bolezni z visoko stopnjo obolevnosti in nizko umrljivostjo. Prena-
šajo se preko aerosola, hrane, vode, prahu, žuželk, z neposrednim stikom med gostitelji, z materinim mlekom na mladiče, pri pticah pa tudi preko valilnih jajc. Trditev, da so mikoplazme, ki okužujejo vretenčarje, izključno zunajcelični zajedavci, je bila ovr-žena leta 1989, ko je Lo odkril celice Mycoplasma fermentans v človeških celicah brez fagocitozne aktivnosti. Hipoteza je bila še dodatno potrjena z odkritjem nove miko-plazemske vrste (Mycoplasma penetrans), ki lahko prehaja v različne tipe človeških celic. Nekatere vrste lahko na površinah tvorijo biofilm. Ta mehanizem jim omogoča, da se lažje zoperstavijo negativnim vplivom okolja. Mikoplazme ob okužbi povišajo izražanje genov, katerih produkti sodelujejo v poteh apoptoze, povzročijo povišano izločanje dušikovega oksida in citokinov, kar značilno poveča vnetni odziv gostitelja.
Pritrditev na gostitelja in vdor v celico
Izrednega pomena za povzročitev okužbe, preživetje in kolonizacijo gostitelja je pritrditev mikoplazme na gostiteljsko celico. Uspešno kolonizacijo in pripenjanje na površino, kot je na primer sluznica dihal, omogočajo citadhezini, ki so na površini bakterije. Primarna interakcija med gostiteljem in mikoplazemsko celico poteka s površinskimi adhezini mikoplazem, ki so vsidrani v membrano kot lipoproteini. Določene mikoplazme imajo razvit poseben or-ganel za pripenjanje na celice gostitelja. Ta edinstvena struktura je na končnem delu celice in uravnava tako adherenco (sprijetost) kot tudi gibanje mikoplazme. Vendar pa se gibajo in pripenjajo na gostitelja tudi mikoplazme, ki tega organa nimajo. Sposobnost gibanja pospeši in olajša prodor mikopla-zemske celice skozi sloj mucina (sluzi) in vstavitev organov za pripenjanje med cilije. Mikoplazemske celice se pripnejo na membrano epitelnih celic v bazi cilij s proteini, ki so povezani z organelom za pripenjanje ali pa so difuzno razporejeni po celotni površini mikoplazemske celice. Odsotnost tr-
dne celične stene pri mikoplazmah omogoča neposredni stik med membranskimi prote-ini mikoplazem in gostiteljsko celico, kar lahko pripelje do zlitja z gostiteljsko celico ali vstopa mikoplazme v celico. Podaljšano znotrajcelično preživetje in/ali znotrajcelično razmnoževanje pripomoreta pri kolonizaciji in širjenju mikroba po gostitelju ter narekujeta kronični potek bolezni. Invazivnost kokošje mikoplazme (M. synoviae) v celicah, ki nimajo fagocitozne aktivnosti, smo v razmerah in vitro dokazali pri kokošjih eritrocitih, kokošjih embrionalnih celicah in kokošjih hondrocitih. V vseh treh tipih celic je bilo mogoče najti celice M. synoviae prej kot 24 ur po okužbi. V celicah je M. synoviae ostala navzoča tudi dalj časa.
Izmikanje imunskemu odgovoru gostitelja
Mikoplazme imajo mehanizem za nastanek antigenskih različic svojih površinskih antigenov, imenovan fazna variacija. Pri njej se hitro spreminja izražanje površinskih antigenov, ki vključuje spremembe aminokislinskega zaporedja in molekulske mase teh antigenov. Pri M. gallisepticum in M. synoviae so fazni variaciji podvrženi geni družine vl-hA, ki so se med vrstama prenesli s horizontalnim prenosom. Organizacija in izražanje genov vlhA ter nastanek antigenskih različic se pri M. gallisepticum in M. synoviae raz-
Poenostavljeni shematski prikaz procesov v organizmu gostitelja, ki se odvijajo po okužbi z mikoplazmo. A - imunski odgovor gostitelja na vdor mikroba in obramba mikoplazem pred protitelesi; B - vdor mikoplazem v celico, ki nima fagocitozne aktivnosti; C - hemaglutinacija (zlepljanje eritrocitov z adhezini, ki se nahajajo na površini mikoplazemske celice;; D - nastanek novih antigenskih različic površinskih antigenov, kot so na primer lipoproteini.
Avtorica slike: Ivanka Cizelj.
likujejo. M. gallisepticum ima 30 do 70 različic gena vlhA, ki so organizirani v gruče, večina različic pa je translacijsko kompeten-tnih. M. synoviae pa ima številne psevdoge-ne, ki pokrivajo različne ločene odseke gena vlhA in so organizirani v enotno gručo. Pri M. gallisepticum se naenkrat prepiše le en gen in na površini mikoplazemske celice se izrazi le ena različica lipoproteinskega hema-glutinina VlhA. Preklapljanje izražanja med različnimi člani genske družine je pospešeno s protitelesi proti izraženemu genu. Izražanje izmenjujočih se genov zagotovi, da imunski sistem ne prepozna antigenskih različic, kar olajša adhezijo mikroba na nove ciljne celice in omogoči kronični potek bolezni. Ceprav je pri M. synoviae zgradba gena za VlhA očitno homologna posameznim genom vlhA pri M. gallisepticum, so antigen-
ske različice dosežene na drugačen način. M. synoviae ima le en popolni gen vlhA, v genomu pa so prisotne mnoge delne kopije z variabilno dolžino območja na genu vlhA, ki kodira karboksilni konec proteina. Te delne kopije se lahko rekombinirajo na dveh do petih specifičnih mestih na genu, ki se izrazi, in oblikujejo novo, neprepoznavno različico izraženega gena. Predvidevajo, da ta sistem omogoči več kot 500.000 različic. M. synoviae izraža variabilni lipoprote-in, povezan s hemaglutinacijo, pri katerem pride do posttranslacijskega cepljenja na dva proteina, in sicer na 40 do 50 kDa velik N-konec oziroma MSPB in C-konec oziroma MSPA. MSPA deluje kot hemaglutinin, kar pomeni, da se veže na receptorje na eritrocitih in jih poveže v mrežo. Protitelesa proti MSPA, ki jih ustvari z mikoplazmo okuženi organizem, preprečijo nastanek hemaglu-tinacijske mreže. MSPB je najpomembnejši antigen. Protitelesa proti MSPB povzročijo, da M. synoviae začne izražati MSPB z drugačnimi epitopi.
Odgovor gostitelja na napad
Tesni stik mikoplazme s površino gostitelj-ske celice lahko sproži kaskado signalov, ki potujejo do jedra celice in vplivajo na izražanje številnih genov v celici gostiteljici. Mikoplazme inducirajo (aktivirajo) številne citokine, ki uspešno vplivajo na številne biološke aktivnosti, kot sta na primer celična delitev in diferenciacija. Pri kolonizaciji tkiv in organov gostitelja mikoplazme povzročijo nastanek specifičnih protiteles, stimulirajo opsonizacijo in fagocitozo, aktivirajo komplement in limfocite T ali B. Toksični metaboliti mikoplazem, kot sta vodikov pe-roksid in superoksid, pa povzročijo oksida-tivne poškodbe celičnih membran gostitelja. Raziskave okužb kokoši z M. gallisepticum so pokazale, da je kopičenje limfocitov v zgodnji fazi okužbe posledica vpliva miko-plazemskih lipoproteinov na makrofage gostitelja. Ti se odzovejo s sproščanjem vnetnih kemokinov. V poznejši fazi, ko prevla-
dajo celice B, lahko antigenska variacija v lipoproteinih povzroči kronično stimulacijo limfatičnega tkiva. Mikoplazme interagira-jo z imunskim sistemom gostitelja, vplivajo na aktivacijo makrofagov in indukcijo cito-kinov, njihove celične sestavine delujejo kot superantigeni, pogosto kot odziv na okužbo pride do nastanka avtoimunskih reakcij. S procesom antigenske variacije površinskih molekul so se sposobne izogibati imunskemu odzivu gostitelja.
Napad na obrambne molekule gostitelja
Imunoglobulini G so eden glavnih izotipov protiteles. Najdemo jih v krvi in zunajcelič-ni tekočini. Z vezavo in opsonizacijo patogenega mikroorganizma povečajo njegovo fagocitozo in ščitijo telo pred okužbo. Pri mikoplazmah so odkrili proteine, ki vežejo imunoglobuline G preko Fc dela. Vezanje mikoplazme s tem delom IgG lahko onemogoči njeno vezanje z receptorji Fc na celicah s fagocitozno aktivnostjo, kar preprečuje prepoznavo in uničenje mikoplazemske celice. Kot pomemben virulenčni dejavnik mikoplazem je bila opisana tudi sialidaza. Sialidaze kot virulenčni dejavniki sodelujejo pri pospeševanju mikrobne kolonizacije in invazije tkiva ter poškodbi sializiranih molekul, celičnih površin ali zunajcelične-ga matriksa gostitelja. Sialidaze delujejo kot razširitveni dejavnik, saj omogočajo nemoteno razmnoževanje bakterije in posledično invazijo gostiteljskega tkiva. Visoka koncentracija sialidaz inaktivira nekatere encime, hormone in serumske glikoproteine. V naših raziskavah smo dokazali, da sevi M. synoviae, ki izražajo visoko nevraminida-zno aktivnost, iz glikoproteinov kokošjega seruma, trahealne sluzi in imunoglobulinov G odcepljajo strukture, vezane s sialidazno vezjo. Tretji napad na obrambne molekule pa določene vrste mikoplazem izvršijo s proteazami. Naša študija je pokazala, da M. synoviae in M. gallisepticum sintetizirata cisteinsko proteazo, ki razgradi gostiteljeve imunoglobuline G podobno kot papain na
variabilni in kostantni del. Napad na gostiteljeve imunoglobuline omogoča mikoplaz-mi daljše preživetje in obstoj v gostitelju. Bolezni, ki jih povzročajo mikoplazme, imajo prav zaradi omenjenih dejstev navadno kronični potek. Zdravljenje je dolgotrajno, uporabljajo pa makrolidne in tetraciklinske antibiotike. Pri ljudeh mikoplazme povzročajo obolenja kože, dihal, sečil in spolnih organov. V zadnjih letih intenzivno preučujejo vlogo mikoplazem pri nastanku rakastih tumorjev, saj znanstveniki pogosto izolirajo mikoplazmo iz tumoroznega tkiva.
Pomembnejši viri:
Browning, G. F., Marenda, M. S, Markham, P. F., Noormohammadi, A. H., Whithear, K. G,, 2010: Mycoplasma. V: Gyles, C. L, Prescott, J. F., Songer, G., Thoen, C. O,, (uredniki): Pathogenesis of Bacterial Infections in Animals. 4. izd. Iowa: Wiley-Blackwell. 549-73. Kleven, S. H,, 2003: Mycoplasma synoviae infection. V: Saif, Y. M., Barnes, H. J,, Giisson, J. R, Fadly, A. M., McDougald, L. R., Swayne, D. E,, (uredniki): Diseases of poultry. 11. izd. Iowa: State University Press. 756-66. Noormohammadi, A. H-, Markham, P. F, Duffy, M. F., Whithear, K. G, Browning, G. F., 1998: Multigene families encoding the major hemagglutinins in phylogenetically distinct mycoplasmas. Infect Immun, 66: 3470-3475. Razin, S., Yogev, D, Naot, Y,, 1998: Molecular biology and pathogenicity of mycoplasmas. Microbiology and Molecular Biology Reviews, 62: 1094-1156.
Rottem, S., 2003: Interaction of mycoplasma with host cells.
Physiological Reviews, 83: 417-432.
Sirand-Pugnet, P., Lartigue, C,, Marenda, M., Jacob, D,, Barré,
A., Barbe, V,, Schenowitz, C,, s sod., 2007: Being pathogenic,
plastic, and sexual while living with a nearly minimal
bacterial genome. PLoS Genetics, 3: 744-758.
Slovarček manj znanih izrazov:
Antigen. Snov, ki povzroči imunski odziv.
Citadhezin. Molekula, ki se nahaja na celični površini
bakterije in omogoča njeno vezavo na celice. Vezava
patogene bakterije na površino celic gostitelja je eden
glavnih korakov v procesu kolonizacije gostitelja.
Citokini. Beljakovine z majhno molekulsko maso, ki delujejo
kot posredniki med elementi imunskega sistema
Epitop. Imenujemo ga tudi antigenska determinanta in
je območje v makromolekuli antigena, ki ga protitelesa
specifično prepoznajo. Antigen ima lahko enega ali več
epitopov.
Hemaglutinacija. Proces, v katerem posebne molekule, imenovane hemaglutinini, z vezavo na receptorje na eritrocitih povzročijo njihovo zlepljanje. Krebsov cikel. Poznan tudi pod imenom cikel citronske kisline oziroma cikel trikarboksilnih kislin. Je del aerobne metabolne poti, ki je vključena v kemijske spremembe ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin v ogljikov dioksid in vodo, nastane pa tudi energija. S Krebsovim ciklom si celica poleg energije zagotovi izhodne spojine za biosintezo aminokislin, porfirinov ter purinskih in pirimidinskih baz za nukleotide. Opsonizacija. Proces, v katerem molekule imunskega sistema (na primer protitelo, molekule komplementa) prekrijejo površino tujka in s tem pospešijo proces fagocitoze. Sialidaza. Encim, ki sodeluje v katabolizmu sialične kisline. Omogoča hidrolizo glikozidne vezi med sialično kislino in sladkorjem, na katerega je vezana. Pri mikoplazmah pa je tudi eden izmed glavnih virulenčnih dejavnikov.
Ivanka Cizelj je diplomirala na Veterinarski fakulteti. Svoj študij je nadaljevala kot mlada raziskovalka na področju mikoplazmologije na Biotehniški fakulteti in leta 2011 doktorirala iz biokemije in molekularne biologije. Trenutno je zaposlena na Biotehniški fakulteti, kjer se med drugim posveča tudi študiju mehanizmov patogenega delovanja mikoplazem. Svojo ljubezen do narave povezuje s potovanji v daljnje dežele.
Saša Kastelic je leta 2011 diplomirala iz biotehnologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. V sklopu svojega podiplomskega študija preučuje mehanizme patogenega delovanja pasjih mikoplazem s poudarkom na raziskavah hemaglutininov in nevraminidaz. Prosti čas najraje preživlja v naravi ali pa ustvarja izdelke iz fimomase.
Fitoplazme ali življenje na genskem minimumu
Marina Dermastia
Prvi dokumentirani dokazi o fitoplazmah segajo v čas kitajskih vladarjev iz dinastije Song, ki so vladali od leta 960 do leta 1279 po našem štetju. Ti so bili veliki ljubitelji cvetja, še posebej radi so imeli potonike. Med njimi so najbolj občudovali tiste z nežno zelenimi cvetovi, ne pa tistih bolj pogostih z rdečimi cvetovi. Novejšega datuma so božične zvezde (Euphorbia pulcherrima), ki so nepogrešljivi sestavni del božičnih cvetličnih aranžmajev. V času prvih poročil o teh rastlinah - po prihodu Spancev v Mehiko - so jih Azteki pod imenom cuetlaxochi-tl uporabljali za različne stvari - iz njihovega soka so pripravljali zdravila proti vročini, iz njihovih ovršnih listov pa rdeče barvilo. Rastlino je zadnji azteški kralj Montezuma kot »darilo bogov« gojil na svojih vrtovih, saj je bila v tistih časih prevelika, da bi jo lahko občudoval v lončkih v notranjih prostorih. Današnja podoba, ki se zelo razlikuje od podobe divjih sorodnikov v Mehiki, je poznana od dvajsetih let 20. stoletja dalje.
Takrat so žlahtnitelji rastlin odkrili novo varieteto božične zvezde, ki je imela veliko cvetov in bila dovolj nizka, da so jo lahko postavili na mizo. Težava je bila, da takih rastlin niso znali dalje vzgajati iz semen. Edini način za proizvodnjo nizkih, gostih božičnih zvezd je bilo cepljenje, s cepiči, pridobljenimi iz nizke rastline. Gojitelji so vedeli, da je skrivnost njihove razrasti skrita v floemskem soku cepiča, razložiti pa jo niso znali.
Zeleno cvetoče potonike in pritlikave božične zvezde so okužene s fitoplazmami
Skrivnost nizko rastočih božičnih zvezd je bila pojasnjena šele v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki ugotovili, da so te neobičajno rastoče rastline okužene z zelo posebnimi bakterijami -fitoplazmami. Same fitoplazme pa so bile kot povzročiteljice številnih bolezni rastlin, imenovanih rumenice, prepoznane kakšnih 30 let prej. Glede na podobnost bolezenskih
Divja božična zvezda.
Foto: Tom Turk.
znamenj in odsotnost tipičnih znamenj bakterijskih ali glivnih okužb so bili do takrat raziskovalci prepričani, da rumenice povzročajo virusi.
Fitoplazme, ki spreminjajo rdeče cvetove potonik v zelene in božične zvezde iz velikih razpotegnjenih grmastih vej z redkimi cvetovi v gosto cvetoče nizke grmičke, pa le redko povzročijo nam všečne spremembe na rastlinah. Večinoma povzročajo hude rastlinske bolezni in grozijo številnim pre-hranskim in okrasnim rastlinam po vsem svetu. Ker porušijo normalno delovanje rastlinskih rastnih regulatorjev, to vodi do bolezenskih znamenj, kot sta pritlikavost in metlasta razrast, izraženi v božičnih zvezdah. Na različnih rastlinah pa povzročajo tudi razvoj listom podobnih struktur namesto cvetov, propadanje cvetov in posledično odsotnost pridelka, neolesenevanje, zavrto fotosintezo, kopičenje sladkorjev v listih in drugo.
Mikoplazmam podobni organizmi
Zaradi morfološke podobnosti so ob odkritju fitoplazme poimenovali mikoplazmam podobni organizmi. Obe skupini organizmov sta, kot bakterije, pozitivne po Gramu in brez celične stene, uvrščeni v monofiletski razred Mollicutes. Za razliko od mikopla-
Božična zvezda, okužena s
fitoplazmami. Foto: Manca Pirc.
zem, ki so patogeni na živalih in ljudeh, fi-toplazme povzročajo bolezni le na rastlinah. Za zdaj so bili neuspešni vsi poskusi, da bi jih gojili v razmerah in vitro, kar je eden od glavnih razlogov, da je njihovo raziskovanje zelo težavno in vezano na preučevanje okuženih gostiteljev ter da je posledično naše znanje o teh organizmih zelo omejeno. Njihov skrivnostni položaj med prokarionti smo razrešili šele z razvojem in aplikacijami sodobnih molekularnih tehnologij. To je vodilo tudi do uvedbe trivialnega imena »fitoplazma« in končno do opisa novega taksona kot začasno vrsto ali 'Candidatus Phytoplasma'. Znotraj Mollicutes so fitoplaz-me najbolj sorodne rodu Acholeplasma. Njun skupni prednik naj bi se od ostalih moliku-tov ločil že zelo zgodaj. Ločitvi naj bi sledili manjšanje genoma in izguba celične stene. Fitoplazme imajo danes eno najmanjših celic, z enim najmanjših znanih genomov, od 530 do 1350 kb. V njem ni genov za sintezo številnih spojin, vključenih v različne presnovne poti. Vse te snovi morajo fitoplazme dobiti od svojih gostiteljev.
Majhen genom je povezan z gostiteljevim okoljem
Če želimo razumeti prilagoditve fitopla-zemskega genoma in njegovo zmanjševanje,
moramo najprej razumeti okolje fitoplazem-skega gostitelja. Fitoplazme v rastlinah živijo skoraj izključno v soku floema - sistema za transport proizvodov fotosinteze po rastlinskem telesu. Takšno okolje fitoplazmi nudi odlične razmere za življenje in širjenje po gostiteljski rastlini. Fitoplazme so dovolj majhne, da se lahko premikajo skozi sitaste pore, ki povezujejo posamezne prevodne celice v floemu. Po floemu se premikajo pasivno, skupaj s floemskim sokom. Floemski sok je pod visokim hidrostatskim tlakom in je bogat s hranili. Po sestavi se razlikuje glede na rastlinsko vrsto, a vedno vsebuje velike količine ogljikovih hidratov. Najpogostejša je po navadi saharoza, poleg nje pa so v floemskem soku še glukoza, fruktoza, različni oligosaharidi in sladkorni alkoholi, kot sta manitol in sorbitol. V njem so tudi minerali, beljakovine, aminokisline, rastlinski rastni regulatorji citokinini, avksini, abscizinska kislina, giberelini, jasmonati in metilsalicilati ter ATP in majhne RNA. Fitoplazme na neokužene rastline prenašajo žuželčji prenašalci, ki se s hranijo s floem-
Fitoplazme v notranjosti celic madagaskarskega zimzelena (Catharanthus roseus). Slika je posneta s transmisijskim elektronskim mikroskopom.
Foto: Magda Tušek Žntdartč.
skim sokom okuženih rastlin, predvsem so to bolšice in škržatki iz reda Hemiptera. Pri hranjenju sprejmejo iz floemskega soka tudi fitoplazme, ki se nato pomnožujejo v hemo-limfi žuželke. Zanimivo je, da je koncentracija organskih snovi v hemolimfi podobno visoka kot v floemskem soku. Glavni sladkor v hemolimfi je trehaloza, katere koncentracija je v korelaciji s količino saharoze v gostiteljski rastlini. Ko se taka žuželka hrani na zdravi rastlini, prenese fitoplazme v njen floemski sok in rastlina tako postane okužena.
Zaradi minimalne velikosti genoma so fito-plazme najenostavnejše znane samopodvaju-joče se oblike življenja, nekje na meji med celičnimi organizmi in virusi. Omejitev pri hitrosti njihove evolucije predstavlja dejstvo, da imajo gostitelje v dveh kraljestvih organizmov. Iz štirih fitoplazemskih genomov, katerih nukleotidna zaporedja so znana, sklepamo, da so fitoplazme svoje genske pomanjkljivosti nadomestile s horizontalnim prenosom genov iz drugih kraljestev, preurejanjem DNA in rekombinacijo med kro-
Fitoplazma v sitasti pori med dvema celicama floema madagaskarskega zimzelena (Catharanthus roseus). Slika je posneta s transmisijskim elektronskim mikroskopom.
Foto: Magda Tušek Žntdartč.
Okuževalni krog fiotoplazme (prirejeno po Christensen s sod, 2005).
mosomom in zunajkromosomskimi elementi - plazmidi. Tako kot pri drugih molikutih je tudi večina znanih genomov fitoplazem organizirana v krožne kromosome. Izjema so fitoplazme is skupine metličavosti jablan, katerih kromosomi so linearni. Od kod ta neobičajna organizacija bakterijskih kromosomov, ni jasno; znanstveniki domnevajo, da naj bi imela virusni izvor. Vključenost različnih virusnih nukleotidnih zaporedij v fitoplazemske genome tudi drugače ni neobičajna. V fitoplazemskih genomih so pogosti plazmidi. Za nekatere seve fitoplazem so že pokazali, da imajo njihovi plazmidi vpliv na prenos s prenašalci. V do sedaj poznanih genomih fitoplazem so našli tudi tako imenovane potencialne mobilne enote, ki imajo velik vpliv na podvojitev posameznih delov genoma in naj bi prispevale h genetski variabilnosti fitoplazem. Pred kratkim so odkrili, da te enote lahko oblikujejo tudi zunaj-kromosomske elemente, ki se pomnožujejo in nato ponovno povežejo v fitoplazemski genom. Pri nekaterih sevih fitoplazem, kot so nekateri sevi 'Ca. P. asteris', naj bi bilo kar 65 do 70 odstotkov beljakovin kodiranih na teh mobilnih enotah. Na drugi strani je takih genov pri fitoplazmi 'Ca. P. mali', ki povzroča metličavost jablan, le 4 odstotke. Fitoplazme kot obligatni zajedavci nimajo številnih genov, za katere velja, da so nujni
za celično presnovo in jih imajo prosto živeče bakterije. Nimajo genov za sintezo aminokislin, maščobnih kislin in nukleotidov. Vse te snovi mora fitoplazma sprejeti z membranskimi transportnimi procesi. Za razliko od drugih bakterij, pozitivnih po Gramu, imajo fitoplazme tako zelo veliko pomembnih membranskih transporterjev. Izjemno nenavadna je odsotnost beljakovine, za katero velja, da je nujna za celično delitev. Kako se lahko fitoplazemska celica deli brez te beljakovine, za enkrat še ni pojasnjeno. Fi-toplazemski geni kodirajo vse encime, nujne za glikolizo, vendar pa nimajo tistih, ki so nujni za fosforilacijo sladkorjev, ki v gliko-lizo vstopijo.
»Za vse naj bi bil kriv ameriški škržatek«
V Sloveniji v zadnjih letih povzroča največjo gospodarsko škodo fitoplazma, ki nima niti še začasnega znanstvenega imena, tako da jo imenujemo kar povzročiteljica zlate trsne rumenice ali v francoskem izvirniku flave-scence dorée (FDf). FDf je na karantenskem seznamu Evropske unije, kar pomeni, da za njeno zatiranje veljajo posebno stroga pravila. Zlata trsna rumenica se je pojavila v petdesetih letih prejšnjega stoletja v vinogradih zahodne Francije. Bolezen se je pojavila hkrati z ameriškim škržatkom (Scaphoideus titanus Ball), ki so ga skupaj z divjimi trtami, namenjenimi za nove podlage, nenamerno uvozili v Evropo iz Združenih držav Amerike. Sočasnost dogodkov je raziskave te fitoplazemske bolezni upočasnila kar za 50 let, saj so znanstveniki poskušali pojasniti le povezavo med to žuželko in fito-plazmo, kar pa jih je vodilo v slepo ulico. Ameriški škržatek je monofagna vrsta na
vinski trti, kar pomeni, da se hrani izključ-	(Clematis vitalba). Zanimivo je, da sta obe
no s floemskim sokom te rastline. Hitro	divji rastlini okuženi z različnimi sevi FDf.
širjenje bolezni po južnem delu Evrope in	In kako naj bi FDf prišla z divjih rastlin na
njene posledice so nakazovale, da okuženi	vinsko trto? Ta korak je še nejasen, imamo
škržatki morda le niso edini vir okužbe. K	pa na zalogi nekaj možnih scenarijev. Doka-
postopnemu razvozlavanju uganke so veliko	ze zanje dobivamo z odkrivanjem različnih
prispevale tudi molekulske analize sevov fi-	polifagnih žuželk, ki so okužene z različni-
toplazme, ki se niso povsem ujemale s pred-	mi sevi FDf. Te naj bi se hranile z okuže-
videnim širjenjem prenašalca in pojavom	nim floemskim sokom jelš ali srobotov, zelo
bolezni v različnih državah. Znanstveniki	redko in naključno tudi na vinski trti. Ob
so začeli upravičeno domnevati, da mora	takih naključnih dogodkih bi lahko prišlo
obstajati še dodatni vir okužbe. Raziskave	do prenosa fitoplazme na vinsko trto. Če je
je končno pospešilo odkritje, da v Ameriki	v bližini rastline ameriški škržatek, se lahko
te fitoplazme ni, kar je bil dokaz, da se je	ob hranjenju okuži. Ker se hrani le na vin-
moral ameriški škržatek s FDf okužiti po	ski trti, lahko fitoplazmo razširi na sosednje
prihodu v Evropo. Danes imamo kar veliko	rastline v vinogradu. Če je v njem veliko
dokazov, da so najpomembnejši naravni vir	škržatkov, pa je širitev bolezni le še vpra-
te fitoplazme jelše (Alnus sp.). Po Evropi,	šanje časa. Danes vemo, da je ta čas lahko vključno s Slovenijo, je okuženost jelš s FDf
več kot 80-odstotna. V jelšah pa je okužba prikrita, tako da drevesa ne kažejo prav	V!nograd zgsgjen s sorto vinske trte ref0Šk ze!o okužen s
nobenih bolezenskih znamenj. Drugi že po-	FDf. Rdečenje listov je značilno za rdeče sorte, pri belih se
trjeni vir okužbe s FDf je navadni srobot	pojavlja	Foto: Maja Ravnikar.
Značilna znamenja na vinski trti sorte refošk, okuženi s FDf: rdečenje listov, ki se ukrivljajo navzdol, krhkost listov zaradi kopičenja sladkorjev in odganjanje novih poganjkov pozno v rastni sezoni. Foto: Maja Ravnikar.
Vzhodnjaški škržatek (Orientus ishidae Matsumura 1902).
Foto: Maja Ravnikar.
do tri leta, saj je koncentracija fitoplazem v rastlini zelo nizka in je potrebno nekaj časa, da se namnožijo do mere, pri kateri se pojavijo bolezenska znamenja. Nacionalni inštitut za biologijo je s strani Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pri Ministrstvu za kmetijstvo in okolje pooblaščen za molekularno diagnostiko fitoplazem. V okviru tega pooblastila smo leta 2005 zaznali prvi pojav FDf v vinogradu na Koprskem in od takrat dalje sledimo širitvi bolezni, prav tako pa raziskujemo tudi njene vzroke. Našli smo žuželko - vzhodnjaškega škržatka (Orientus ishidae Matsumura 1902), v katerem je delež okužbe zelo velik in bi bil lahko potencialni prenašalec FDf z jelše na trto. Vrsta je novinka v Evropi; prvič so jo opisali v Švici leta 2002, v Sloveniji pa dve leti kasneje. Od takrat je pri nas splošno razširjena.
Poleg vzhodnjaškega škržatka so po Evropi našli še nekaj drugih potencialnih prena-šalcev, vendar za nobenega od njih prenos v naravi še ni bil nedvoumno potrjen. Prav tako se povečuje seznam okuženih rastlin, vendar tudi zanje ni dokazano, do so zares novi viri okužbe.
»Čarovniške metle« niso zdrav okras sadnega drevja
V Sloveniji so kot povzročiteljice bolezni pomembne tudi tri fitoplazme iz skupine metličavosti jablan: 'Ca. P. mali', ki povzroča metličavost jablan, 'Ca. P. pyri', ki povzroča propadanje hrušk, in 'Ca. P. pruno-rum', ki povzroča leptonekrozo koščičarjev ali ESFY (European stone fruit yellows). Predvsem slednja v veliki meri otežuje pridelavo marelic.
Pogled v prihodnost
Po dolgih desetletjih tavanja v temi so nam fitoplazme končno začele odkrivati nekatere od svojih skrivnosti, ki nam bodo pomagale varovati naše kmetijske posevke in drevesa pred boleznimi, ki jih povzročajo. Nedvomno se svet segreva, kar med drugim pomeni tudi širjenje območja žuželk prenašalk kot tudi potencialnih gostiteljskih rastlin na območja, kjer jih še pred kratkim ni bilo. Njihovo širjenje je lahko povezano tudi s širjenjem bolezni. Celo če bi o fitoplazmah vedeli kaj več, že danes ugotavljamo, da tradicionalni ukrepi zaščite, kot sta škropljenje proti prenašalcem in uničevanje okuženih poljščin ali okuženih izvornih rastlin, delujejo zelo omejeno. Različni znanstveniki se tako poslužujejo različnih strategij v boju s fitoplazmami. Nekateri poskušajo vzgojiti odporne rastline, drugi take, ki ne bi bile užitne za žuželke prenašalke. Spet tretji poskušajo okuževati rastline z milimi sevi fito-plazem, ki naj bi rastlino varovali pred bolj agresivnimi. Možni pristop vključuje tudi okužbe z nepatogenimi bakterijami, ki naj bi znotraj žuželke tekmovale s fitoplazma-mi, ali alternativne načine nadzora prena-šalcev. Upanje danes vzbujajo tudi tehnologije določanj nukleotidnih zaporedij z novimi, učinkovitejšimi, hitrejšimi in predvsem cenejšimi določanji nukleotidnih zaporedij in z njimi določitve večjega števila fitopla-zemskih genomov. Z njimi naj bi odkrili nove ključne interakcije med gostiteljskimi beljakovinami in fitoplazemskimi virulenč-
nimi molekulami. S številnimi projekti se v mednarodno mrežo raziskovalcev fitopla-zem uspešno vključujemo tudi raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo. Prav v mozaik razumevanja delovanja fitoplazem na vinski trti in na sadnem drevju smo prispevali že nekaj pomembnih kamenčkov. Na podlagi novih znanj bomo lahko bolje razumeli te zanimive organizme in tudi oblikovali nove strategije njihovega nadzora.
Viri:
Christensen, N. M., Axelsen, K. B,, Nicolaisen, M., Schulz, A., 2005: Phytoplasmas and their interactions with hosts. Trends in Plant Science, 10: 526-535. Bertaccini, A,, Duduk, B,, 2009: Phytoplasma and phytoplasma diseases: a review of recent research. Phytopathologia Mediterranea, 48: 355-378. Kube, M., Mitrovic, J., Duduk, B., Rabus, R,, Seemuller, E,, 2012: Current View on Phytoplasma Genomes and Encoded Metabolism. The Scientific World Journal: doi:10.1100/2012/185942.
Mehle, N., Ravnikar, M., Seljak, G,, KnapiË, V,, Dermastia, M., 2011: The most widespread phytoplasmas, vectors and measures for disease control in Slovenia. Phytopathogenic Moliicutes, 1 (2): 65-76.
Mehle, N., Seljak, G,, Rupar, M., Ravnikar, M,, Dermastia, M., 2010: The first detection of a phytoplasma from the 16SrV (Elm yellows) group in the mosaic leafhopper Orientus ishidae. New Disease Reports, 22: doi: 10.5197/j.2044-0588.2010.022.011.
Nikolic, P., Mehle, N,, Gruden, K,, Ravnikar, M,, Dermastia, M., 2010: A panel of real-time PCR assays for specific detection of three phytoplasmas from the apple proliferation group. Molecular and Cellular Probes, 24: 303-309. Prezelj, N., Nikolic, P., Gruden, K,, Ravnikar, M., Dermastia, M., 2013: Spatiotemporal distribution of flavescence dorée phytoplasma in grapevine. Plant Pathology, 62 (4): 760-766.
Zdravljenje skolioze v odrasli dobi brez operacije. 2. del: Razprava
Andrej Gogala
Ob razmeroma uspešnem zdravljenju hude skolioze v odrasli dobi se zastavlja vprašanje, kaj mojo terapijo loči od uveljavljenih metod. Najpomembnejša razlika je v ste-znikovem stalnem rahlem stiskanju prsnega koša. Prepričan sem, da je pomembno tudi ustvarjanje ledvene lordoze, torej pravilne hrbtenične ukrivljenosti naprej v pasu. V ta namen sem nekoliko prilagodil steznik. Spodnji konec prednjih kovinskih opornikov s sponkami sem ukrivil nazaj. S tem sem povzročil, da se je medenica nagnila naprej in ledvena lordoza povečala, zmanjšal pa se je pritisk na trebuh.
Občutek objemanja, ki nam ga daje steznik, je prijeten. Nikakor ga ni treba preveč zategovati. Če nas začne tiščati, moramo popustiti oprijem z zrahljanjem vezalke na hrbtu. Ta nam omogoča, da stalno prilagajamo steznik svojemu telesu. Telo se spreminja s polnjenjem in praznjenjem želodca ter stopnjo hidriranosti.
Steznik iz blaga sicer objema vse telo, vendar najmočneje pritiska na najbolj izpostavljene kote reber in jih potiska navznoter. Ker steznik z enako silo pritiska na rebra tudi z druge strani, rebra počasi dobivajo bolj zaobljeno, pravilno obliko. Tako se zmanjšuje deformiranost prsnega koša. Ker pa steznik nima praznih prostorov, kamor bi se lahko prsni koš širil, moramo zdravljenje s steznikom iz blaga prekinjati. Ploski hrbet pogosto spremlja skoliozo (Ne-grini in sod., 2012). Ima enake pomanjkljivosti kot plosko stopalo, ne omogoča prožnosti. Hrbtenica mora biti rahlo uvita,
V pogledu z leve strani (posneto 1. novembra leta 2012) je dobro vidna vzpostavljena ledvena lordoza. Manjša slika na desni, posneta avgusta leta 2009 (foto: M. Maher), prikazuje presenetljivo razliko v velikosti grbe in nagnjenosti hrbtne ravnine. Ker ledvene lordoze ni bilo, je glava pomaknjena naprej, kar obremenjuje hrbtne mišice.

zato je ustvarjanje pravilne ledvene lordoze tako pomembno. Ko je hrbtenica uvita v trebušno-hrbtni ravnini, se uvitost vstran lahko zmanjša (van Loon in sod., 2008). Pri ljudeh brez lordozne krivine glava ne stoji nad medenico, temveč pred njo, težišče zunaj telesne osi pa povzroči preobremenitev hrbtnih mišic, kar povzroča bolečine. Danes se zdi nerazumljivo, da so s prvimi stezniki tipa Milwaukee zmanjševali lordozo (Fays-soux in sod., 2010). Steznik TLI (Torako-lumbalna lordozna intervencija), ki je someren in vzpostavlja lordozo, sedaj preizkušajo na Nizozemskem za zdravljenje adolescen-tne skolioze (van Loon in sod., 2012). A. Negrini in sod. (2008) so dokazali, da je z vajami mogoče doseči pomembno izboljšavo skolioze pri odraslih. Prepričan sem, da je bila nošnja nahrbtnika s fotografsko opremo na mojih pohodih po naravi za zdravljenje skolioze enako pomembna kot nošnja steznika, ki oblikuje prsni koš. Nošnja na-
Van Winklov steznik iz blaga za zdravljenje prsno-ledvene skolioze. Dodani trakovi skrbijo za boljši položaj ramenskega obroča. Albee, 1919.
hrbtnika povzroča krepitev hrbtnih mišic, ki podpirajo hrbtenico, da stoji pokonci. Poleg tega naramnice prisiljujejo ramena, da so med nošnjo nahrbtnika na isti višini. Ko sem začel hoditi na pohode brez steznika, me je začela boleti mišica na levi (vbočeni) strani hrbta, ki je zaradi skolioze skrajšana. Vendar sem vztrajal. Če je bila bolečina huda, sem malo počival in nato odšel naprej. Ko se je mišica okrepila, se bolečina ni več pojavljala.
Kadar se hrbtenica zaradi nesomerne drže ukrivi vstran, mišice hrbta na izbočeni strani, ki se raztegnejo, povzročijo obračanje vretenc in reber (Brodhurst, 1855). Rebra potegnejo nazaj in ustvarijo grbo. Ta razlaga rotacije prsnega koša je danes pozabljena, vendar več dejstev govori njej v prid. Hrbtne mišice so še bolj nategnjene, ko se sklonimo naprej, zato se grba poveča in je vidna tudi ob majhni ukrivljenosti. Merjenje nagnjenosti hrbta ob predklonu je že dolgo preizkus prisotnosti skolioze, imenovan Adamsov test. Trnasti odrastki, ki služijo pritrjevanju mišic in vezi, so pri zaobrnjenih vretencih ukrivljeni na vbočeno stran, kar je jasen znak dolgotrajne obremenitve. Povezani so z mišicami, medtem ko se telesa vretenc lažje odklonijo od telesne osi. De-rotacijo in zmanjšanje grbe lahko dosežejo mišice na vbočeni strani hrbta, če so dovolj krepke. To dejstvo izrabljajo fizioterapevti, ko izboljšujejo držo skolioznih bolnikov. Ob ponavljajoči nesomerni obremenjenosti pa se vretenca in rebra preoblikujejo, kar otežuje ali onemogoča vrnitev na začetno stanje (Hawes in O'Brien, 2006). Preoblikovanje vretenc in reber v procesu kostnega preoblikovanja uravnava več hormonov. Med njimi je melatonin, ki ga po-
Brodhurstova naprava za zdravljenje skolioze pritiska na izbočeno stran in dviguje ramo na vbočeni strani telesa (Brodhurst, 1855).
noči izloča žleza češarika. Pri piščancih in podganah z uničeno češariko se je razvila skolioza, kar pa je preprečil vnos melato-nina (Acaroglu in sod., 2012). Predvidevali so, da je lahko pomanjkanje melatonina vzrok idiopatske skolioze tudi pri ljudeh. Toda tovrstnega pomanjkanja pri skolioznih bolnikih večinoma niso opazili (Brodner in sod., 2000). Oslabljeni so lahko receptorji melatonina (Man in sod., 2011). Melatonin zavira preoblikovanje kosti, ker preprečuje njihovo razgradnjo (Histing in sod., 2012). Ob pomanjkanju melatonina se preoblikovanje kosti pospeši. Med slabo držo, ko so kosti nesomerno obremenjene, se skolioza razvije pri otrocih s hitro kostno presnovo. Izločanje melatonina ustavijo svetloba in magnetna polja. Da bi preprečili skoliozo, bi morali otroci dovolj dolgo spati v temni sobi z izključenimi elektronskimi napravami. Prehodno pomanjkanje melatonina je povezano s povečevanjem ukrivljenosti in
dodajanje melatonina pred spanjem lahko to prepreči (Machida in sod., 2009). Med hormoni, osumljenimi vloge v razvoju skolioze, je tudi leptin, ki ga izloča ma-ščobno tkivo. Dekleta imajo večinoma večjo vsebnost leptina kot fantje, saj imajo več maščobnega tkiva. Odlaganje maščob namreč spodbuja ženski spolni hormon estra-diol (Burwell in sod., 2009). To bi lahko bil razlog, da je adolescentna skolioza veliko pogostejša pri dekletih. Pri miših brez sprednjih nog, ki so prisiljene hoditi po dveh, je leptin povečal pogostnost skolioze (Wu in sod., 2012). Pri dekletih z adolescentno skoliozo so opazili manjšo vsebnost leptina v krvi, a povečan učinek leptina v možganih. Leptin ne vpliva na kosti neposredno, temveč v možganih zavira tvorbo in izločanje živčnega prenašalca serotonina (Yadav in sod., 2009). Posledice manjšega izločanja serotonina so zmanjšan tek, zmanjšana samozavest oziroma občutek varnosti in povečana dejavnost simpatičnega živčevja, ki izloča noradrenalin. Ta preprečuje večanje kostne mase oziroma zavira drugi del kostnega preoblikovanja, tvorbo novega kostnega tkiva. Posledica dejavnosti simpatičnega živčevja je lahek skelet z dolgimi udi, kakršen prevladuje pri dekletih z adolescentno skoliozo. Na raven serotonina v možganih seveda ne vpliva le leptin. Negotovost po postavitvi diagnoze in način zdravljenja skolioze lahko močno zmanjšata samozavest mladostnika, zato se poveča dejavnost simpatičnega živčevja, kar lahko še pospeši krivljenje hrbtenice. Med zdravljenjem potrebuje mladostnik strokovno podporo (Tavernaro in sod., 2012). Ta mu daje občutek varnosti, ali z drugimi besedami, povečuje dejavnost sero-toninskih nevronov v možganih, ki zavirajo tudi zaznavanje bolečine. Pomanjkljivost plastičnih steznikov, ki hrbet imobilizirajo, je atrofija hrbtnih mišic, ki zaradi stalne podpore steznika oslabijo. Tog steznik sicer zmanjša ukrivljenost hrbtenice, toda takoj, ko prenehamo z nošnjo steznika, se krivina spet poveča. Oslabljene
Rebra somernega prsnega koša učvrščajo vretenca in ravnajo hrbtenico (zgoraj). Pri rotiranem prsnem košu (spodaj) pa sile reber vretenca obračajo in ne morejo preprečiti krivljenja hrbtenice vstran.
mišice namreč ne morejo držati hrbtenice v zravnanem položaju. Pregled, ki so ga pripravili Fusco in sod. (2011), kaže, da lahko telesne vaje izboljšajo krivino, moč, gibljivost in ravnovesje bolnikov z adolescentno idiopatsko skoliozo.
Otroci s skoliozo, ki je posledica oslabelega živčevja, imajo slabotne mišice tudi brez steznika. V Veliki Britaniji jih zdravijo s po meri narejenimi oblekami (kombinezoni) iz tkanine Lycra s prednapetimi elastičnimi ojačitvenimi všitki, ki derotirajo trup in bolnika vodijo v pravilno držo (Matthews in Crawford, 2006). Obleke preizkušajo tudi pri blagih primerih idiopatske skolioze. Čeprav so se stezniki iz blaga v 19. in prvi polovici 20. stoletja ponekod uporabljali za zdravljenje skolioze, niso pridobili simpatij pri vodilnih zdravnikih svojega časa. Albee (1919) sicer objavlja sliko steznika iz blaga za zdravljenje skolioze, vendar ga priporoča le za imobilizacijo po operaciji hrbtenice. Zdravniki so namreč nošnjo steznikov
pri mladih dekletih višjih družbenih slojev navajali za enega glavnih vzrokov nastanka skolioze, ker povzroča atrofijo mišic. Absurdno je, da so namesto steznikov iz blaga uvajali zdravljenje z mavčnimi ovoji in togimi stezniki, ki mišice ravno tako, če ne še bolj, oslabijo.
Toge steznike je za zdravljenje skolioze prvi uporabljal Ambroise Paré (1510-1590). Izdelani so bili iz kovine. Med drugim je zapisal, da opore ne pomagajo, potem ko skelet dozori in se rast ustavi (Fayssoux in sod., 2010). Tej njegovi trditvi so redko oporekali. Brodhurst (1855) opisuje in s slikami prikazuje dokaj uspešno zdravljenje 18 let starega dekleta s svojim opornim pripomočkom, ki je predhodnik današnjih togih steznikov in je deloval na enak način. Pritiskal je na konveksno stran krivine in dvigoval ramo na konkavni strani, tako kot sodobni Chéneaujev steznik iz plastike. Z raztezanjem in masažo so Brooks, Kru-pinski in Hawes (2009) razširili prsni koš
in zmanjšali prsno krivino odrasle bolnice z idiopatsko skoliozo. Negrini in sod. (2008) sklepajo, da je izboljšanje skolioze pri njihovi odrasli pacientki posledica odprave poslabšanja drže, brez sprememb v strukturi kosti. O učinkovitosti kombinacije vaj in nošenja opore pri odraslih bolnikih s skoli-ozo poroča Papadopoulos (2013). Opisano zdravljenje hude skolioze zanika uveljavljeno prepričanje, da pri odraslih s stezniki ni mogoče doseči izboljšanja stanja. Pravzaprav naj bi to veljalo tudi za večino mladostnikov v dobi rasti. Navodila društva SOSORT za zdravljenje idiopatske skolioze iz leta 2011 (Negrini in sod. 2012) navajajo za cilj zdravljenja s stezniki zaustavitev napredovanja krivine med puberteto (ali zmanjšanje, če je možno). Z uporabo steznika iz blaga, manipulacijo in fizioterapijo pa lahko dosežemo izvitje prsnega koša, kar prepreči nadaljnje slabšanje skolioze. Hrbtenica se ne bi mogla kriviti vstran, če se ji rebra ne bi umikala v procesu obračanja prsnega koša. Po derotaciji rebra hrbtenico podprejo in preprečijo nadaljnje krivljenje, delujejo kot podporni tramovi. Tako se morda izognemo operacijam, ki imajo lahko škodljive zaplete zaradi operacije same ali spojitve vretenc.
Uspešno zdravljenje enega primera ne pomeni, da lahko vedno pričakujemo enak uspeh. Toda že eno samo uspešno zdravljenje odraslega je dokaz, da je domneva o skoliozi kot nepovratnem procesu napačna (Hawes, 2010). Če se da zmanjšati deformacijo prsnega koša pri hudi obliki skolioze v odrasli dobi, je to toliko lažje pri mladih bolnikih v dobi hitre rasti. Steznik iz blaga lahko izboljša obliko reber, kar ne more doseči kirurg ob operaciji. Ustvari tudi lordozno krivino ledvene hrbtenice, če ta ni razvita, in s tem zmanjša zategnjenost hrbtnih mišic. S tem se zmanjša možnost, da bi mišice obračale vretenca in rebra. Terapija s steznikom morda ni primerna za osebe z zelo zmanjšano pljučno funkcijo, saj steznik omejuje dihanje. A ob začetku zdravljenja
Poseganje in visenje z levo roko na komaj dosegljivih oprimkih se je pokazalo za najučinkovitejšo vajo pri raztezanju hrbtenice. Če nastanek skolioze povzroči pretežna uporaba desne roke, jo lahko pozdravi čim pogostejša uporaba leve roke pri običajnem delu in pri vadbi.
tega nisem opazil. Stena mojega prsnega koša je bila verjetno tako toga, da nošnja steznika ni povzročila razlike. Ko pa sem se sedaj skušal s steznikom povzpeti po strmi gorski poti, mi je bilo nevzdržno. Na vsakih nekaj korakov sem se moral ustaviti, da sem se nadihal. Pozabil sem že, da je bila pred izboljšanjem prostornine prsnega koša takšna moja običajna zmogljivost. Za uspešno izvitje prsnega koša sta potrebni tudi manipulativna terapija in fizioterapija. Moji pohodi z nahrbtnikom niso bili mišljeni kot del terapije, a so se pokazali za prav to. Popravki drže preko ravnovesne lege (na
drugo stran) so zelo pomembni, saj odpravijo nesomerno obremenitev skeleta (Lehnert-Schroth, 2007). Pri iskanju najprimernejših vaj za lastno obliko ukrivljenosti močno pomaga ogledalo. Dodal sem občasen pritisk na grbo od zadaj, priporočan tudi ob nameščanju mavčnega ovoja, uspešno uporabljanega pri zdravljenju skolioze pri majhnih otrocih (D'Astous in Sanders, 2007). Le izvitje vretenc in reber zmanjša grbo ter poveča prostornino prsnega koša in s tem izboljša delovanje pljuč. Kirurgi pri operaciji pogosto zmanjšajo le ukrivljenost hrbtenice vstran, medtem ko rotacija prsnega koša ostane, grba se lahko celo poveča. Da bi izboljšali videz, nekateri kirurgi izrežejo del reber, ki tvorijo grbo, ter s tem dodatno otežijo dihanje (Weiss in Goodall, 2008). Idiopatska skolioza verjetno ne nastane z nesomerno primarno rastjo kosti na rastnih ploskvah, ki obstajajo le pri otrocih. Deformacije hrbtenice se večinoma začnejo kot nestrukturna skolioza (Hawes in O'Brien, 2006). Klinasta vretenca niso vedno prisotna, v nekaterih primerih so spremenjene le hrustančaste medvretenčne ploščice. Krivljenje hrbtenice se nadaljuje tudi po spojitvi vretenc z operacijo in lahko zlomi kovinske palice, ki bi jo morale obdržati ravno. Vsi hormoni, za katere je znano, da imajo vpliv na nastanek skolioze, vplivajo na kostno preoblikovanje, ki se z odraslostjo upočasni, a nikoli povsem ne preneha. Zato skolioza običajno počasi napreduje tudi v odraslosti. To pa nam daje možnost, da dogajanje obrnemo - tako pri otrocih kot pri odraslih, ki imajo vsaj še nekaj rastnega hormona. Aota in sod. (2013) so pri večini bolnikov z adolescentno idiopatsko skoliozo našli povišano količino pokazatelja kostnega raztapljanja, medtem ko je bil pokazatelj tvorbe kosti na običajni ravni. Torej se pri njih kosti razgrajujejo hitreje, kot se obnavljajo, to pa zmanjšuje trdnost kosti in lahko vodi v osteoporozo. Za to je znano, da povzroča skoliozo pri starejših.
Dednost zagotovo vpliva na nastanek sko-
lioze, ki se pogosto pojavlja pri več družinskih članih. A sklepanje, da je nesomerna rast gensko določena, je napačno. Preoblikovanje kosti je proces, ki ga uravnava cela vrsta hormonov, delovanje teh pa je odvisno od delovanja receptorjev zanje. Geni uravnavajo izdelovanje hormonov ter tvorbo receptorjev. Zaradi njih poteka kostno preoblikovanje hitreje ali počasneje. Vendar geni ne določajo, da se bo hrbtenica ukrivila in kako se bo skrivila. O tem odloča drža, preoblikovanje le omogoča prilagajanje kostne oblike prevladujoči drži. To je pogosto koristno, saj se kosti krepijo tam, kjer so obremenjene, in se tako preprečujejo zlomi, kjer niso obremenjene, pa postajajo šibkejše. V primeru skolioze je preoblikovanje žal škodljivo. Več pozornosti bi morali posvetiti pravilni drži otrok, ki so med sedenjem v šoli ali pred računalnikom pogosto zgrbljeni ali pa se nagibajo vstran. Skoliozni bolniki se morajo naučiti pokončne drže, saj jih občutki varajo in ob nagibanju mislijo, da se držijo zravnano.
Zakaj pa je večina prsnih krivin usmerjenih v desno in ledvenih v levo? Hrbtenica deluje le skupaj z mišicami in upoštevati moramo njihovo vlogo. Skolioza je pogostejša pri otrocih, ki se ukvarjajo z določenimi športi. Modi in sod. (2008) so med 116 igralci odbojke našli 6 otrok s prsno ali prsno-led-veno krivino hrbtenice, večjo od 10 stopinj po Cobbu. 5,2 odstotka igralcev s skoliozo je veliko v primerjavi s kontrolno skupino, kjer je imel skoliozo le odstotek otrok. Kar 20 igralcev (17 odstotkov) pa je imelo ob predklonu (Adamsov test) hrbet nagnjen za več kot 5 stopinj zaradi zasukanih reber in vretenc. Vzrok za to so bolje razvite hrbtne mišice na tisti strani, kjer je roka, s katero mečejo žogo. Večinoma je to desna stran, saj je desničarjev več kot levičarjev. Med igralci s skoliozo so imeli vsi desničarji prsno krivino hrbtenice usmerjeno v desno, edini levičar pa v levo. Mišice, ki so nesomerno uporabljane, lahko torej povzročijo nastanek skolioze s tem, da zasukajo rebra in vreten-
ca. Sledi krivljenje prsne hrbtenice v desno pri desničarjih in v levo pri levičarjih, ker hrbtenica izgubi podporo reber. Krivljenju hrbtenice sledi obračanje vretenc in reber z mišicami in obratno. To lahko vodi v začarani krog, ki povečuje ukrivljenost. Goldberg in Dowling (1990) sta našla statistično pomembno povezavo skoliozne oblike z vodilno roko pri 254 dekletih z idiopatsko skoliozo. Oblika krivine se je v 82 odstotkih ujemala z ročno usmerjenostjo. Od 228 desničarjev jih je 197 imelo desno krivino, med 26 levičarji pa 12 levo krivino hrbtenice. Nesomerna uporaba prsnih mišic torej sproži razvoj skolioze v velikem deležu primerov, a ne v vseh.
Obračanje vretenc normalne, neskoliozne prsne hrbtenice otrok, starih od 0 do 16 let, so raziskali Janssen in sod. (2011). Pred tem so opazili vzorec obračanja normalne, neskoliozne hrbtenice odraslih, ki je ustrezal najpogostejšim oblikam krivin pri mladostniški idiopatski skoliozi. Pri infantilni idiopatski skoliozi so krivine značilno levo-stranske in se pogosteje pojavljajo pri dečkih, medtem ko je pri adolescentni idiopat-ski skoliozi prsna krivina značilno desno-stranska in nastopa predvsem pri dekletih. Preiskava normalnih hrbtenic je pokazala, da so srednja in spodnja prsna vretenca do treh let starih otrok obrnjena v levo (bolj izrazito pri dečkih kot pri deklicah), niso znatno zaobrnjena v nobeno stran pri otrocih, starih od 4 do 9 let, in so obrnjena v desno pri mladostnikih. Dobro znano prevlado desnostranskih prsnih krivin pri mladostniški idiopatski skoliozi in levostranskih krivin pri infantilni idiopatski skoliozi lahko razložimo z opazovanimi vzorci sukanja vretenc, ki že obstajajo pri ustrezajoči starosti.
Lahko sklenemo, da obračanje vretenc nastane pred razvojem skolioze in določa usmerjenost začetne krivine. Vretenca, ki so rahlo zaobrnjena zaradi teže nesomerno razporejenih notranjih organov, lahko mišice dodatno zaobrnejo do stopnje, ko se začne
neprestano slabšanje zaradi strižnih sil reber (glej sliko na strani 408). Ročnost je odločujoča pri starejših otrocih. Skolioza brez očitnega vzroka nastopa le pri ljudeh. Enako je z ročnostjo: lateralizacija se pri nobenem drugem vretenčarju ni razvila do podobne stopnje. Vpliv ročnosti na ukrivljenost se lahko vrši prek drže. Ko nekdo sedi in piše z desno roko, je pogosto ukrivljen v levo. Isto se zgodi, ko skušamo z eno roko doseči nekaj visoko nad nami. Hrbtenica se ukrivi na nasprotno stran in rama na tej strani se povesi. Ce je prsni koš someren, rebra potisnejo vretenca nazaj v sredino in jih izvijejo, ko se zravnamo iz ukrivljenega položaja. Ce je prsni koš strukturno zasukan, pa tega ne morejo storiti v celoti. A dojenčki in mlajši otroci se ne ukvarjajo s telesno dejavnostjo, pri kateri bi uporabljali le vodilno roko. Pri njih drug dejavnik obrača vretenca v levo. To je lahko trebušna prepona, ki zgornjo ledveno hrbtenico stalno suka v levo (Jansen, 1912, povzeto v van Loon, 2012). Današnji ortopedi skušajo le zaustaviti napredovanje skolioze, Bernard E. Brodhurst pa je leta 1864 zapisal: »Ukrivljenost hrbtenice je ozdravljiva; a le, če upoštevamo vse okoliščine, ki so vodile do nje.« Vedel je že, kako pride do rotacije in da je kostno preoblikovanje krivo za nesomerno obliko vretenc. Leta 1855 je zapisal: »Ko se začne sukanje ali obračanje vretenc okoli osi, deformiranje poteka hitreje kot poprej ... Napetost mišic na izbočeni strani se istočasno poveča. In te z delovanjem na vretenca povzročijo njihovo obračanje: trna-stih odrastkov proti vbočeni in najdebelejših delov, teles vretenc, v izbočeno stran krivine; in, zaradi stalnega pritiska se telesa vretenc sama delno raztopijo in izgubijo nekaj svoje naravne oblike, postanejo klinasta.« Poznal je odgovor na težavo: » ... čeprav se potrebno zdravljenje podaljša, rotacijo premagamo, če ni skrajna, v enakem razmerju kot stranski nagib. To pospešimo s pritiskom na kote reber od zadaj naprej.«
Literatura:
Acaroglu, E., in sod., 2012: The metabolic basis of adolescent idiopathic scoliosis: 2011 report of the »metabolic« workgroup of the Fondation Yves Cotrel. European Spine Journal, 21: 1033-1042. Albee, F. H, 1919: Orthopedic and Reconstruction Surgery, Industrial and Civilian. Philadelphia and London: W. B. Saunders Company.
Aota, Y,, in sod,, 2013: Relationship between bone density and bone metabolism in adolescent idiopathic scoliosis (AIS). Scoliosis, 8 (Suppl. 2): O4.
Brodhurst, B. E., 1855: On Lateral Curvature of the Spine, its Pathology and Treatment. London: John Churchill. Brodhurst, B. E., 1864: Curvatures of the spine, their causes, symptoms, pathology and treatment. London: John Churchill and sons.
Brodner, W,, in sod., 2000: Melatonin and adolescent idiopathic scoliosis. The Journal of Bone & Joint Surgery, 82-B: 399-403.
Brooks, W J,, Krupinski, E. A., Hawes, M. C, 2009: Reversal of childhood idiopathic scoliosis in an adult, without surgery: a case report and literature review. Scoliosis, 4:27. Burwell, R. G., in sod., 2009: Pathogenesis of adolescent idiopathic scoliosis in girls - a double neuro-osseous theory involving disharmony between two nervous systems, somatic and autonomic expressed in the spine and trunk: possible dependency on sympathetic nervous system and hormones with implications for medical therapy Scoliosis, 4:24. D'Astous, J. L., Sanders, J. O., 2007: Casting and Traction Treatment Methods for Scoliosis. Orthopedic Clinics of North America, 38: 477-484.
Fayssoux, R. S,, in sod, 2010: A History of Bracing for
Idiopathic Scoliosis in North America. Clinical Orthopaedics
and Related Research, 468 (3): 654-664.
Fusco, C,, in sod., 2011: Physical exercises in the treatment
of adolescent idiopathic scoliosis: An updated systematic
review. Physiotherapy Theory and Practice, 27 (1): 80-114.
Goldberg, C, Dowling, F. E, 1990: Handedness and scoliosis
convexity: a reappraisal. Spine, 15: 61-64.
Hawes, M. C., 2010: Scoliosis and the Human Spine. A
Critical Review of Clinical Approaches to Treatment of Spinal
Deformity in the United States, and A Proposal for Change.
Tucson Arizona, U.S.A., 176 str.
Hawes, M. C., O'Brien, J. P., 2006: The transformation of
spinal curvature into spinal deformity: pathological processes
and implications for treatment. Scoliosis, 1: 3.
Histing, T,, in sod, 2012: Melatonin impairs fracture healing
by suppressing RANKL-mediated bone remodeling. Journal of
Surgical Research, 173 (1): 83-90.
Janssen, M. M., in sod, 2011: Analysis of preexistent
vertebral rotation in the normal infantile, juvenile, and
adolescent spine. Spine, 36 (7): E486-491.
Lehnert-Schroth, C., 2007: Three-dimensional treatment for
scoliosis. A physiotherapeutic method for deformities of the
spine. Palo Alto, California: The Martindale Press, 276 str.
Loon, P. J. van, Kuhbauch, B. A., Thunnissen, F. B., 2008: Forced lordosis on the thoracolumbar junction can correct coronal plane deformity in adolescents with double major curve pattern idiopathic scoliosis. Spine, 33 (7): 797-801. Loon, P. J. M. van, 2012: Scoliosis Idiopathic? The Etiologic Factors in Scoliosis Will Affect Preventive and Conservative Therapeutic Strategies. V: Grivas, T. B.: Recent Advances in Scoliosis. InTech, str. 211-234.
Loon, P. J. M. van, in sod, 2012: A new brace treatment similar for adolescent scoliosis and kyphosis based on restoration of thoracolumbar lordosis. Radiological and subjective clinical results after at least one year of treatment. Scoliosis, 7: 19.
Machida, M., in sod., 2009: Serum melatonin levels in adolescent idiopathic scoliosis prediction and prevention for curve progression - a prospective study. Journal of Pineal Research, 46 (3): 344-348.
Man, G. C, in sod., 2011: Abnormal melatonin receptor 1B expression in osteoblasts from girls with adolescent idiopathic scoliosis. Journal of Pineal Research, 50 (4): 395402.
Matthews, M., Crawford, R., 2006: The use of dynamic Lycra orthosis in the treatment of scoliosis: A case study. Prosthetics and Orthotics International, 30 (21: 174-181. Modi, H,, in sod, 2008: Muscle Imbalance in Volleyball Players Initiates Scoliosis in Immature Spines: A Screening Analysis. Asian Spine Journal, 2 (1): 38-43. Negrini, A., in sod., 2008: Adult scoliosis can be reduced through specific SEAS exercises: a case report. Scoliosis, 3: 20.
Negrini, S., in sod,, 2012:2011 SOSORT guidelines: Orthopaedic and Rehabilitation treatment of idiopathic scoliosis during growth. Scoliosis, 7 (3): 1-35. Papadopoulos, D., 2013: Adult scoliosis treatment combining brace and exercises. Scoliosis, 8 (Suppl. 2): O8. Tavernaro, M, in sod, 2012: Team care to cure adolescents with braces (avoiding low quality of life, pain and bad compliance): a case-control retrospective study. 2011 SOSORT Award winner. Scoliosis, 7: 17. Weiss, H. R., Goodall, D., 2008: Rate of complications in scoliosis surgery - a systematic review of the Pub Med literature. Scoliosis, 3: 9.
Wu, T, in sod., 2012: Role of high central leptin activity in a scoliosis model created in bipedal amputated mice. Research Into Spinal Deformities 8, Studies in health technology and informatics, 176:31-35.
Yadav, V. K., in sod., 2009: A Serotonin-Dependent Mechanism Explains the Leptin Regulation of Bone Mass, Appetite, and Energy Expenditure. Cell, 138: 976-989.
Mikroskopija,
ki presega meje optične ločljivosti
Marko Kreft, Jernej Jorgačevski
Optična mikroskopija se uporablja za raziskovanje strukture in funkcije celice. Med uveljavljene različice optične mikroskopije sodi konfo-kalni mikroskop. To je fluorescenčni mikroskop, s katerim lahko opazujemo vsako optično ravnino objekta posebej. Taka slika je trirazsežna, z dobrim kontrastom. Ločljivost take slike je zaradi lastnosti svetlobe omejena na 200 na-nometrov. Pred kratkim smo v Ljubljani zgradili mikroskop STED (angleško: STimulated Emission Depletion, kar pomeni »vzbujeno praznjenje emisije«), ki presega to omejitev ločljivosti.
Omejitev ločljivosti fluorescenčnih mikroskopov
Mikroskop je nepogrešljivo orodje za raziskovanje celic. Velika večina celic je prozornih. Vidimo jih le, če mikroskop izkoristi več fizikalnih lastnosti svetlobe. Za delovanje posamezne steklene leče, mikroskopa in fotografskega objektiva je ključen pojav lom svetlobe. Nekateri mikroskopi pa izkoriščajo še odboj, polarizacijo, uklon in interferen-co svetlobe. Največkrat pred opazovanjem z mikroskopom celice obarvamo. Tako lahko izkoristimo še absorpcijo svetlobe in fluore-scenco.
Fluorescenca je pojav, pri katerem ob absorpciji fotona elektroni v atomih fluorescentne snovi (fluorokroma) preidejo v višje energijsko stanje. Pri vrnitvi elektronov v osnovno stanje se izseva svetloba, ki ima daljšo valovno dolžino od svetlobe vzbujanja. Poglavitna hiba običajnih fluorescenčnih mikroskopov je, da ostro sliko fluorescence predmeta v eni ravnini zamegli neostra slika ozadja. Čim debelejši je predmet, bolj meglena je slika. To pomanjkljivost odpravlja konfokalni mikroskop. Konfokalni
mikroskop loči svetlobo, zbrano iz opazovane ravnine, od svetlobe ozadja. Zato lahko z optičnim rezanjem iz globine tkiv izluščimo bolj jasne slike. Konfokalna mikroskopija je zato postala uveljavljena tehnika v celični biologiji in fiziologiji. Ločljivost običajne in konfokalne fluorescenčne mikroskopije je omejena zaradi uklona svetlobe, in sicer na približno polovico valovne dolžine. To omejitev je leta 1873 odkril in pojasnil nemški fizik Ernst Abbe. Skupaj z Ottom Schottom je pomembno prispeval k uspehu podjetja, ki ga je vodil Carl Zeiss in ki deluje še danes.
Ernst Abbe je leta 1873 pojasnil omejitev ločljivosti optičnih mikroskopov (d). Ločljivost je odvisna od valovne dolžine svetlobe (A), lomnega količnika snovi, v kateri je objekt opazovanja (n) in sinusa vpadnega kota svetlobe v objektiv (a). Danes lahko z mikroskopom STED to teoretično omejitev zaobidemo.
Fluorescenčni mikroskop STED (vzbujeno praznjenje emisije) omogoča preseganje omejitve ločljivosti
Stefan W. Hell si je leta 1994 zamislil, leta 1999 pa tudi zgradil mikroskop, ki presega Abbejevo omejitev ločljivosti. Mikroskop
je temeljil na zamisli, da lahko s svetlobo zmotimo običajni proces fluorescence. Po vzbujanju elektroni preidejo v višje energijsko stanje, nato pa se kmalu spontano vrnejo v osnovno stanje in pri tem atomi izsevajo fluorescenčno svetlobo. Z močno svetlobo lahko sprožimo predčasno izsevanje fotona. Fluorokrom, ki je prisiljeno izseval foton, se deaktivira in ne more priti do spontane fluorescence. Fluorokromi prisiljeno oddajo fotone, preden bi jih oddali spontano. Taki fotoni imajo daljšo valovno dolžino od fluorescenčne svetlobe in imajo isto smer kot svetloba, ki je prisiljeno izsevanje povzročila - stran od objektiva. Zato lahko prisiljeno in spontano izsevanje ločimo z uporabo izredno močnih laserjev za vzbuditev tega procesa. Mikroskopijo so poimenovali z angleškim akronimom STED (STimulated Emission Depletion), kar pomeni »vzbujeno praznjenje emisije«.
Naključno polarizirana laserska svetloba je že v laserju (L) razcepljena v dva curka, ki ju vodimo v dve ločeni optični vlakni (OV). Z dvema dikroičnima zrcaloma (oznaka D; tako zrcalo prepušča določene valovne dolžine, druge pa odbije) curka usmerimo skozi objektiv (O). Luknjo v sredini žarka STED povzroči posebna optična komponenta (VPM, vortex phase mask), ki povzroči polarizacijo curka svetlobe v obliki vijačnice od 0 do 360 stopinj. Za detektor fluorescenčnega signala uporabimo plazovno fotodiodo (APD, avalanche photodiode). Mikroskop, ki je posebej razvit za naše raziskave celične fiziologije, ima vse optične komponente podvojene in tako omogoča sočasno snemanje dveh kanalov pri dveh različnih valovnih dolžinah (valovni dolžini vzbujanja sta 570 nanometrov in 650 nanometrov, valovni dolžini za STED pa 710 nanometrov in 745 nanometrov). Tako lahko merimo časovno odvisno zgradbo dveh fluorescenčnih struktur z nanometrsko ločljivostjo. Ilustracija: Marko Kreft.
Z izrabo učinka STED lahko laserski curek ostro ošilimo. Tako omejimo oddajanje fluorescenčne svetlobe le na zelo majhno območje, mnogo manjše od območja, ki bi ga zaradi uklona sicer osvetljevali z laserjem. Za uspešen učinek STED moramo vzbujanje fluorescence in njeno ugašanje časovno natančno uskladiti. Zato fluorescenco vzbujamo z nizom laserskih bliskov. Drugi niz laserskih bliskov pa fluorescenco ob robu sproti ugasne. Drugi niz bliskov ima v sredini drobno vrzel svetlobe. Laserski curek ima torej obliko plašča, v vzorcu pa osvetljuje območje oblike venca ali kolobarja. Bliski svetlobe STED so časovno ločeni od bliskov vzbujanja le za nekaj pikosekund.
Fluorescenca v vzorcu uspešno nastane le v središču votlega curka svetlobe STED, ki ima v preseku obliko kolobarja ali venca. Premer te vrzeli je mnogo manjši od premera curka za osvetljevanje, tako je območje uspešne fluorescence močno omejeno (ošiljeno), kar omogoča sestavljanje slike s superločljivostjo. Mikroskop sestavi celotno sliko tako, da usklajeno premika oba (snopa) curka svetlobe po preparatu, računalnik pa beleži jakost svetlobe fluorescence v teh posameznih drobnih fluorescenčnih točkah.
Kakšno ločljivost lahko dosežemo?
Mikroskopija STED nima nobene načelne omejitve ločljivosti. Z močnejšimi laserji dosegamo višje ločljivosti:
d =
X
2n • sin(X J1+-K-
1s
V curek svetlobe za STED naredimo luknjo s posebno optično komponento (vortex phase mask, stekleni disk na zgornji sliki), ki povzroči polarizacijo curka svetlobe v obliki vijačnice od 0 do 360 stopinj. Zato vidimo na sliki namesto pike venec svetlobe. Profil jakosti na desnem grafu kaže, da je luknja v sredini zelo temna in bo omogočila pojav fluorescence le v prostorsko močno omejenem delu slike. Na spodnji shemi vidimo, da z ugašanjem dosežemo ošiljeni curek svetlobe, kjer pride do vzbujanja fluorescence. Tako je dosežena ločljivost, ki je boljša od ustrezne optične (superločljivost). Foto: Marko Kreft, ilustracija: Jernej Jorgačevski.
vzbujanje + ugašanje = super-ločljivost
Enačba je podobna Abbejevi, le da je v imenovalcu ulomka dodan člen, ki opisuje učinkovitost STED-a. I je jakost laserske svetlobe STED, Is pa je jakost (intenziteta) svetlobe STED, ki ugasne polovico vseh fluorokromov. Običajno je jakost Is približno 20 megawattov na kvadratni centimeter (MW/cm2). Tako visoke jakosti lahko povzročijo bledenje barvil. Bledenje je še posebej močno, če svetloba vzbuja molekule, ki so v tripletnem stanju. Singletno stanje elektronov je takrat, ko so vsi elektroni sparje-ni in imajo nasprotni spin. Taki sta osnovno in vzbujeno stanje. Tripletno stanje pa je takrat, ko ima en par elektronov enak spin. Bledenju se izognemo tako, da pari pulzov svetlobe prispejo do fluorokromov v intervalih, ki so daljši od časa relaksacije tripletnih stanj. Tripletna stanja lahko imenujemo tudi temotna stanja, čase relaksacije pa poimenujemo T-Rex (ang. Triplet-state relaxation). Čas takega stanja je običajno nekaj mikro-sekund, zato uporabimo laserje z bliski, ki si sledijo s frekvenco nekaj megahertzev (MHz). Tako se fluorokromi vsakokrat ponovno vzbudijo šele, ko se tripletno stanje povrne v osnovno stanje in so fluorokromi pripravljeni za novo vzbujanje.
Visokofrekvenčno vzbujanje, ki je sinhroni-zirano z visokofrekvenčnim laserjem STED, je zahtevalo zapletene in drage titan-safirske laserje z napredno povezavo med dvema laserjema. Ze samo tak sistem za osvetljevanje dosega ceno pol milijona evrov. Tak sistem je izvedljiv s kratkimi svetlobnimi bliski, ki trajajo manj kot eno pikosekundo (ps), za učinkovit učinek STED pa jih je bilo treba podaljšati za stokrat. To časovno podaljševanje je zahtevalo dodatno zapleteno nelinearno optiko.
V zadnjem času so razvili laserje s sevajo-čim medijem v optičnem vlaknu. Taki laserji oddajajo svetlobo različnih valovnih dolžin. Zato takim laserjem lahko rečemo tudi beli laserji. Gostota moči presega 1 miliwatt na nanometer (mW/nm), bliski svetlobe pa
si sledijo s frekvenco več megahertzev. Za učinek STED lahko uspešno uporabimo območja valovnih dolžin širine 20 nanometrov, tako ima lahko posamezni blisk energijo 20 nanojoulov (nJ). Ko tak blisk z objektivom usmerimo na majhno površino preparata, manjšo od kvadratnega mikrometra, je gostota svetlobne moči kar več gigawattov na kvadratni centimeter (GW/cm2). Če bi torej s tako gostoto moči želeli stalno osvetljevati kvadratni centimeter površine, bi potrebovali moč, ki jo oddajajo vse elektrarne v Sloveniji. Laserji so pulzni in osvetljujejo preparat le zelo kratek čas. Svetloba je usmerjena v le eno drobno točko hkrati. Kljub temu dosegajo zadostno moč za učinek STED le v rumenem in rdečem delu spektra, zato za fluorescenčno označevanje mikroskopskih vzorcev izbiramo temu primerne fluorokro-me. Čas trajanja pulza takih belih laserjev je okrog 100 ps. Bliski laserske svetlobe za STED in za vzbujanje fluorescence so popolnoma sočasni, saj izvirajo iz istega laserja. Potrebni časovni zamik bliskov STED pa nastavimo s preprostim podaljševanjem optične poti, na primer z vstavljanjem določene dolžine vmesnih optičnih vlaken.
Mikroskopija STED v Sloveniji
Pred dvema letoma smo v sodelovanju s Ste-fanom Hellom, Claudio Geisler in Alexandrom Egnerjem iz nemškega Laser Laboratorium Goettingen začeli z izgradnjo dvo-kanalnega mikroskopa STED za hitre fiziološke meritve. Gradnja je potekala okviru Centra odličnosti za integrirane pristope v kemiji in biologiji proteinov (CIPKeBiP) in nacionalnega raziskovalnega programa za celično fiziologijo, ki ga vodi akad. prof. dr. Robert Zorec. Razvoj in gradnja sta se začela v Goettingenu v Nemčiji, pred kratkim pa sta se zaključila v Ljubljani. Mikroskop je nameščen v Referenčnem centru za konfokalno mikroskopijo Carl Zeiss na Inštitutu za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
Izgradnja dvokanalnega mikroskopa STED. Foto: Marko Kreft.
Uporabili smo laser, ki je bil razvit po naročilu v britanskem podjetju Fianium. Glavni oscilator laserja sproži pulz svetlobe vsakih 50 ns, čas trajanja pulza pa je 100 ps. Taka neobdelana svetloba laserja je že primerna za STED. Isti oscilator uravnava proženje svetlobe za STED in vzbujanje, zato sta ti dve svetlobi že sinhroni. Laser ima tri izhode, en izhod je za svetlobo vzbujanja (beli laser z valovnimi dolžinami od 450 do 2000 nanometrov), dva izhoda pa za svetlobo ugašanja fluorokromov (710 nanometrov in 745 nanometrov). Curek belega laserja smo z dikroičnimi zrcali in filtri razdelili na dva curka z valovnima dolžinama 570 nanome-trov in 650 nanometrov. Poleg po naročilu razvitega laserja ta kompleksni sistem sestavlja še 297 različnih tipov komponent, od
enostavnega nosilca za lečo do fluorescenčnega mikroskopa.
Za doseganje kar največje ločljivosti pri dani moči laserjev je bistveno, da sta laserska žarka za vzbujanje in praznjenje stanj dobro naravnana, da se prekrivata. Ze najmanjši premiki optičnih komponent zaradi temperaturnega raztezanja in posedanja povzročijo slabšanje kakovosti slike. Zato vsak dan pred meritvami izvedemo uravnavanje prekrivanja laserskih žarkov v treh razsežnostih. Poleg tega moramo pred meritvami preveriti tudi, ali izsevana fluorescenca natančno zadene vhod detektorja. Vse komponente našega mikroskopskega sistema so podvojene, da dosežemo dvobarvno sliko. Prve meritve z mikroskopom STED smo
Del mikroskopa STED, kjer lahko vidimo številne sestavne optične elemente: dikroično zrcalo (rdeče osvetljeno), ki mu sledijo polarizatorji, zrcala in optično vlakno (zvitek na
levi). Foto: Marko Kreft.
opravili na astrocitih, kjer smo želeli določiti premer mešičkov, ki vsebujejo signalne molekule. Astrociti so celice glije v možganih, ki vplivajo na prenos informacije v
sinapsah. Kemični prenašalci se z mehanizmom eksocitoze iz mešičkov izločajo v sinaptično špranjo. Kemične prenašalce v celicah glije imenujemo glijini prenašalci
Primerjava konfokalne mikroskopije in mikroskopije STED. Na sliki vidimo del astrocita (tip celic v možganih), ki je bil označen s fluorescentnimi protitelesi proti tubulinu (rdeča) in proti nevropeptidu Y (zelena). Tubulin je molekula v mikrotubulih, ti pa so del citoskeleta. Citoskelet ima pomembno vlogo pri različnih celičnih funkcijah, med drugim služi tudi kot tračnica za transport mešičkov po celici. Mešički vsebujejo različne signalne molekule, ena izmed njih je tudi nevropeptid Y. Na izsekih konfokalne slike in slike STED opazimo razliko v ločljivosti med obema tehnikama. Zeleno so obarvani mešički, rdeče pa mikrotubuli. Avtorja
mikroskopske slike: Jernej Jorgačevski, Claudia Geisler.
Konfokalno	STED
Tubulin NPY
200 nm
Tubulin NPY
*
200 nm
(glijatransmiterji), podobno kot živčni pre-našalci (nevrotransmiterji), ki se izločajo iz nevronov. Z elektronsko mikroskopijo so izmerili, da so premeri mešičkov od 30 do 700 nanometrov. Ločljivost fluorescenčne mikroskopije, vključno s konfokalnim mikroskopom, je zaradi uklona svetlobe omejena na 200 nanometrov. Z mikroskopom STED smo izmerili premere mešičkov od 40 do 400 nanometrov. Te meritve so bile povsem primerljive z meritvami z elektronsko mikroskopijo. Pri tako visoki ločljivosti moramo tudi upoštevati, da smo za označevanje uporabili specifična protitelesa, ki dodatno povečajo izmerjene premere mešičkov. Ti poskusi so torej pokazali, da se mikroskopija STED lahko za slikanje bioloških vzorcev precej približa ločljivosti elektronske mikroskopije. Biološke vzorce moramo pred
slikanjem z elektronskim mikroskopom primerno pripraviti, zato živih tkiv in celic ni mogoče slikati. Za spremljanje fizioloških procesov snemamo časovno sliko dogajanja v živih celicah. Mikroskop STED omogoča
raziskave bioloških procesov s superločljivo-stj°.
Literatura:
Jorgacevski, J, Potokar, M., Grilc, S., Kreft, M, Liu, W,
Barclay, J. W,, Buckers, J,, Medda, R, Hell, S. W,, Parpura,
V., Burgoyne, R. D, Zorec, R,, 2011: Munc18-1 tuning of
vesicle merger and fusion pore properties. The Journal
of Neuroscience, 31: 9055-9066.
Hell, S. W, 2007: Far-Field Optical Nanoscopy Science, 316:
1153-1158.
Wildanger, D, Rittweger, E, Kastrup, L., Hell, S. W, 2008: STED microscopy with a supercontinuum laser source. Optics Express, 16: 9614-9621.
Ali je bil Lažnivi Kljukec geolog? • Iz zgodovine geologije
Ali je bil Lažnivi Kljukec geolog?
Mihael Brenčič
V zakladnici slovenskih ljudskih pregovorov bomo našli številne reke, povezane z lažjo. Na primer: »Laž ima kratke noge« ali pa »Kdor laže, ta krade«. Naša vzgoja nam prepoveduje, da bi lagali. Ce nam kdo laže, nas to prizadane ali pa ima celo hujše posledice v naših medčloveških odnosih. A laž, kako nenavadno, je lahko tudi sproščujoča. Kdo med nami ni poslušal svojih dedov ali starejših sorodnikov, ki so pripovedovali zgodbe iz svoje mladosti, v katerih se je vse kadilo in na veliko pokalo, v katerih so nastopali kot veliki osvajalci ženskih src in v katerih se je sploh veliko dogajalo? V pripovedi smo uživali, se smejali in včasih zmajevali z glavo, ko pa smo se, ko je čar pripovedovanja ugasnil, začeli o zgodbi spraševati, smo ugotovili, da se v njej skriva le droben oko-
stnjak resnice, ki je obložen z debelo mastjo laži. Navidezne laži in pretiravanja so način, s katerim pisatelji skušajo pogosto pritegniti bralca, pri pisanju se poigravajo z ozko mejo med resničnostjo in domišljijo, med opisom navidezno resničnih dogodkov in popolnimi izmišljijami. Takšnih del bomo v svetovni literaturi našli veliko. Nekatera so pozabljena, druga še danes, po desetletjih, od kar so nastala, privlačijo staro in mlado. Mednje sodi tudi delo z baročno dolgim naslovom Čudovita potovanja po kopnem in morju, vojni pohodi in zabavne prigode barona Munchhau-sna ali po naše Lažnivega Kljukca, kakor jih sam pripoveduje svojim prijateljem ob čaši vina ali krajše Lažnivi Kljukec.
Lažnivi Kljukec korači proti Etni. Ilustracija Gustava Doreja iz leta 1862.
Bralec se bo vprašal, kaj si avtor članka predstavlja, ko v ugledni poljudnoznanstveni reviji z dolgoletno tradicijo razpreda o zaprašenem Lažnivem Kljukcu. Rekel si bo: »Če bom imel čas in zanimanje za branje, si ga bom izposodil v knjižnici ali ga doma poiskal po knjižnih policah. Na tem mestu
naj nas pusti pri miru s takšnimi marnjami in naj svoj prostor prepusti drugim resnim temam.« Dragi bralec, nikar ne glej tako ozko. Pred teboj je drobec, zelo nenavaden drobec iz zgodovine znanosti. Če je sodobna znanost izjemno pestra in polna nenavadnih obratov, je takšna tudi njena zgodovina. In kar velja za druge človekove dejavnosti, velja tudi za znanost. Kdor ne pozna njene zgodovine, njenih poti in stranpoti, ne bo razumel njene sedanjosti. Za poglavji Lažnivega Kljukca se skriva nekaj listov iz zgodovine geologije. Usoda njegovega avtorja in usoda knjige nam odkrijeta včasih čudne in nenavadne poti razvoja znanosti. Lažnivi Kljukec je velik pustolovec, gurman, ljubimec, uživač in tudi znanstvenik. Natančno branje knjige nam razkrije, da se v pripovedih o njegovih potovanjih skriva veliko naravoslovnih opisov, ki jih avtor knjige s svojim značilnim pretiravanjem popači, toda v njih zlahka prepoznamo avtorjevo poznavanje različnih pojavov v naravi. V Lažnivem Kljukcu bomo našli tudi opise, ki bi jih danes opredelili kot geološke, vsaj po vsebini. In če pri tem še pomislimo, da je knjiga otrok razsvetljenstva, je to nekoliko nenavadno. In kje v knjigi so tista mesta, kjer se Lažnivi Kljukec sooči z geologijo ali širše gledano z montanistiko? Najbolj znano geološko poglavje je tisto, v katerem skoči Kljukec v vulkan Etna in obišče boga Vulkana. Poglejmo, kaj o svojem nenavadnem obisku pravi sam: »Nekega1 jutra sem se navsezgodaj odpravil iz koče, ki je ležala na podnožju ognjenika, trdno odločen, da si ogledam in preiščem notranjost te znamenite ognjene ponve, pa naj bi pri tem tudi izgubil življenje. Po utrudljivi, triurni hoji sem prišel na vrh gore. Vulkan je bruhal tedaj že tri tedne nepretrgoma. Kakšen je ob takih okolnostih, to je bilo že tolikokrat opisano, da bi bil s svojim poročilom res med zamudniki, tudi
1 Vse navedbe iz Lažnivega Kljukca so iz prevoda Vladimirja Kralja iz leta 1956.
Rudarji iz rudniškega jaška vlečejo pribočnika. Ilustracija Gustava Doreja iz leta 1862.
če bi se taka stvar sploh dala živo opisati. In če opisi tega ne zmorejo, in to morem trditi iz svoje izkušnje, je pač najbolje, da s takimi nemogočimi poskusi ne zapravljam časa in vam ne kvarim dobre volje.« In nato nadaljuje: »Sel sem trikrat krog in krog žrela, ki si ga lahko zamislite kot lijak orjaškega obsega, in tedaj sem sprevidel, da s tem ne bom pametnejši, zato sem se kratko malo odločil skočiti v žrelo. Komaj sem to storil, že sem se znašel v obupno gorki topilnici in rdeče žareče oglje je moje ubogo telo na mnogih plemenitih in neplemenitih mestih ožgalo in osmodilo.« Od tod dalje sledi opis njegovega srečanja z bogovi pod zemljo in tega, kako je med njimi naredil red. Kljukec se sreča tudi z rudniki. V tretjem poglavju Lažnivi Kljukec opisuje svoje lovske pse. Ko se je malce po svoji poroki odpravil na lov, kamor je vzel tudi svojo
ženo, je ta kmalu po začetku lova skupaj z njegovim pribočnikom in konjarjem izginila. Polotil se ga je nemir in prislonil je uho k tlem in prav razločno je zaslišal glas vseh treh, ki je prihajal izpod zemlje. Kaj kmalu je opazil, da se v bližini nahaja jašek premogovnika in prav nobenega dvoma ni bilo, da so vsi trije strmoglavili v rov. Lažnivi Kljukec nadalje opisuje: »V polnem diru sem pojezdil v bližnjo vas, da si poiščem rudarjev, ki so končno po dolgem, zelo utrudljivem delu spravili ponesrečence iz devetdeset sežnjev globokega jaška na beli dan. Najprej so izvlekli konjarja, nato njegovega konja, nato pribočnika in njegovega konja, potem mojo ženo in navsezadnje njeno kobilo.« Ker Lažnivi Kljukec rad pretirava, pravi, da so vsi trije ostali brez poškodb, le z nekaj odrgninami in praskami.
Poleg teh opisov bomo zasledili tudi veliko omemb različnih gorovij in pokrajin. Tako velikokrat omeni Alpe in njihovo višino. Tresenje primerja s potresi in opiše različne morfološke značilnosti Zemljinega površja. V obdobju, ko je knjiga nastala, so bila aktualna različna zemljepisna odkritja. Med svojimi potovanji Kljukec opisuje območje Severne Amerike, Afrike in polarna območja. Vsi ti opisi odkrivajo avtorja, ki je bil s takrat aktualnimi odkritji dobro seznanjen, nekatere med njimi pa je poznal iz prve roke.
Kdo je avtor te nenavadne knjige, v kateri odkrijemo povezave z razsvetljenskim naravoslovjem? Če si bomo ogledali predgovore
Edini ohranjeni portret Rudolfa Ericha Raspeja (povzeto iz Carswell, 1950).
k slovenskim izdajam, ki so jih prispevali različni prevajalci skozi celotno 20. stoletje, bomo odkrili, da avtorstvo večinoma pripisujejo Gottfriedu Avgustu Bürgerju, pomembnemu nemškemu pesniku. Bürger je v slovenskem prostoru najbolj znan kot avtor
balade Lonora, ki jo je mojstrsko prepesnil
France Prešeren. Le novejše izdaje prevodov v drugi polovici 20. stoletja omenjajo, da je avtor knjige neki Rudolf Erich Raspe. Kako je mogoče, da ima knjiga dva avtorja, eden od njiju pa je omenjen le mimogrede? Delo z opisom dogodivščin barona Münch-hausna je prvič izšlo v angleščini leta 1785, vendar nobena kopija te izdaje ni ohranjena. Druga izdaja je izšla leta 1786 in vsebuje le nekatera od poglavij, ki danes sestavljajo celotno delo. Se istega leta delo zamenja založnika in izide v razširjeni in ilustrirani obliki. V vseh teh izdajah je Rudolf Erich Raspe naveden kot avtor. S to izdajo zaživi Lažnivi Kljukec svoje pestro življenje, knjigo ponatiskujejo, dopolnjujejo in brišejo posamezna poglavja. Danes je zelo težko opre-
deliti, katera poglavja so Raspejevo delo in katera ne. Kaj kmalu so sledili prevodi in priredbe v številne jezike. V nemščini je delo prvič izšlo leta 1786, na naslovnici je bilo zapisano, da je bilo natisnjeno v Londonu, v resnici pa je izšlo v Gottingenu. Na začetku, ko je knjiga začela svojo popularno pot, je bilo zelo veliko protislovnih informacij o tem, kdo je pravi avtor besedila. Sprva so avtorstvo nemške izdaje pripisovali Burger-ju, ki pa avtorstva ni nikoli ne potrdil in ne zanikal. Sele ko so Burgerja že po njegovi smrti literarni kritiki napadli, češ da je napisal pogrošno literarno delo, je njegov biograf razkril, da je pravi avtor knjige Rudolf Erich Raspe. Zakaj se je pravo avtorstvo knjige tako zelo skrivalo, nam postane jasno, če si ogledamo Raspejev življenjepis. Rudolf Erich Raspe se je rodil leta 1737 v Hannovru. Oče je bil rudarski nadzornik, ki je delal na območju Saškega rudogorja in si tam pridobil številne izkušnje. Tudi mladi Rudolf je nekaj časa preživel v tem okolju in si že v mladosti pridobil nekaj znanja o geologiji, mineralogiji in rudarstvu. Studiral je na univerzah v Gottingenu in Leipzigu. Leta 1762, še med študijem, ga omenjajo kot velikega strokovnjaka na področju naravoslovja in antičnih besedil. V ta čas segajo njegove prve objave, bodisi njegovih lastnih literarnih in literarno kritičnih del bodisi prevodov iz različnih jezikov. Med drugim v različne jezike prevaja Le-ibnitzova dela. Leta 1764 postane sekretar univerzitetne knjižnice v Gottingenu in ob tej priliki piše priložnostna dela, s katerimi slavi Hannoversko vladarsko hišo, ki je v sorodu z angleškimi kralji. Leta 1767 Raspe zavzame pomemben položaj profesorja v Casslu in hkrati postane upravnik obsežne Casselske zbirke kuriozitet, ki je v osebni lasti deželnega kneza Friderika II, gospoda Hesse-Casselskega. Zbirke kuriozitet so bile predhodnice današnjih muzejev. Pri tem niso imele javno izobraževalne vloge, kot jo imajo muzeji danes, temveč so predstavljale predvsem zbirke nenavadnih in neobičajnih
Raspejev dobrotnik in zoprnik Hessenski knez Frederik II. (povzeto iz Carswell, 1950).
predmetov, v katerih je bilo pogosto našar-jeno vsemogoče, odvisno od zanimanja njenega lastnika. Pomembni deželni knezi so pogosto vzdrževali velike zbirke kuriozitet, skupaj z njihovimi upravniki, kot je bil na primer Raspe. V času svojega službovanja na tem mestu Raspe potuje po Nemčiji ter piše dela z različnih intelektualnih področij, od umetnosti do naravoslovja. V tem času se poroči ter dobi otroke. Za svoj položaj skromnega uradnika živi na nenavadno veliki nogi.
Med njegovimi naravoslovnimi deli iz tega časa velja omeniti knjigo iz leta 1763 z v slovenščino težko prevedljivim naslovom Specimen Historia Naturalis Globi Teraqui, kar bi lahko prevedli kot Primer naravo-
slovne zgodovine vodne in zemljine oble. V tej knjigi objavi eno prvih znanstvenih teorij o nastanku vulkanov. V delu opiše ugasle, fosilne vulkane na območju Nemčije in razglablja o bazaltnih poligonalnih stolpičih, ki so posledica počasnega ohlajanja magme tik pod površjem Zemlje. Leta 1769 v reviji Philosophical Transactions, glasilu Kraljevske znanstvene družbe iz Londona, objavi delo o ledenodobnih živalih. Naslednje leto sledi v isti reviji še objava članka o bazaltih na Hessenskem. Na podlagi teh dveh objav Raspeja sprejmejo v to ugledno in najstarejše znanstveno društvo. Leta 1775 z znatno vsoto denarja odpotuje v Italijo, da bi za zbirko kuroziotet nabral in nakupil nove eksponate. Ob povratku v Nemčijo se ne vrne v Cassel, temveč odide v Berlin, od koder v domače mesto po pošti odpošlje le ključe zbirke. Nato pa izgine kot kafra. Ze pred odhodom v Italijo so ga sumili, da je iz zbirke odtujil in preprodajal eksponate, predvsem kovance in medalje. S temi postopnimi krajami in prodajami je financiral svoje razkošno življenje in družino. Tudi na poti po Italiji je zapravil ves denar in se vrnil brez težko pričakovanih eksponatov. To je bila kaplja čez rob, lastnik zbirke Frederik II. ukaže za njim razpisati tiralico. Izsledijo ga v Clausthalu in ga celo privedejo na policijsko postajo, vendar mu ponoči uspe pobegniti iz celice. Čez čas se pojavi v Londonu in na celino se ne vrne nikoli več. Nikoli več ne vidi svoje žene in svojih otrok.
V	Londonu mu trdo prede. Zivi kot revež in se potika po različnih podnajemniških stanovanjih. Skuša se preživljati kot prevajalec in anonimni avtor. Čeprav mu nekateri znanci pomagajo in mu nudijo skromno finančno podporo, mu življenje ne steče. Vržejo ga tudi iz Kraljeve znanstvene družbe.
V	takšnem položaju mu ne ostane drugega, kot da skuša izkoristiti svoje znanje geologije, metalurgije in rudarstva. V Veliki Britaniji je industrijska revolucija v popolnem razcvetu in lastniki rudnikov potrebujejo strokovno pomoč. Raspe prevzame vlogo
Ilustracija iz Raspejevega članka o bazaltih, ki ga je leta 1770 objavil v reviji Transactions of the Royal Society of London.
sledilca rude, v posameznih rudnikih prevzame začasno vlogo vodje predelave rud, kasneje prevzame tudi upravništvo celotnih rudnikov. Deluje predvsem na področju polimetalnih rudnikov v Cornwallu in Derbyshireju. Pri tem Raspe intenzivno eksperimentira z različnimi rudami in predelovalnimi postopki, predvsem z namenom boljše ekonomske izkoristljivosti rud in učinkovitejše ekstrakcije kovin. Med temi poskusi mu uspe predelati tudi wolfram, česar pa ne objavi. Sele nekaj desetletij kasneje se izkaže, da je bil Raspe prvi, ki mu je uspelo proizvesti to nenavadno in dragoceno kovino.
Svojemu nezavidljivemu položaju izobčenca in tatu navkljub si v Veliki Britaniji zelo prizadeva, da bi se vrnil v intelektualno
srenjo. Prevaja in sodeluje pri pisanju različnih del. Leta 1776 v angleščino prevede in nekoliko razširi svoje latinsko delo o vulkanih in ga naslovi An Account of Some German Volcanoes (Premislek o nekaterih nemških vulkanih). V to obdobje sodi tudi nastanek pripovedi barona Munchhausna ali Lažnivega Kljukca. Iz nemščine prevaja tudi druga znanstvena dela, na nekaterih je naveden kot prevajalec, nekatera pa je verjetno prevedel tudi anonimno, vendar katera, ni znano. Tudi v Angliji ga spremljajo afere in čudne zgodbe. Ponekod ga cenijo, drugod ga imajo za šarlatana in prevaranta. Svojo življenjsko pot konča tragično. Kot upravnik rudnika v Killarneyu na Irskem leta 1794 umre za posledicami tifusa.
Raspe je svojega najbolj znanega junaka oblikoval na podlagi nekaterih starejših zgodb, ki naj bi imele svoj izvor na Portugalskem, predvem pa je zgodbe povzel in priredil na podlagi pripovedovanj resnične
osebe Hieronymusa Carla Friedricha von Münchhausna, konjeniškega oficirja, ki je v svoji mladosti služboval v Rusiji. Hieronymus je bil sorodnik drugega, v tistem času mnogo pomembnejšega plemenitega moža Gerlacha Adolpha von Münchhausna, vodje dvorne pisarne - premierja na han-noveranskem dvoru, katerega uslužbenec je Raspe nekaj časa bil. Gerlach von Münchhausen je bil med drugim med ustanovitelji Univerze v Göttingenu, ki je do druge svetovne vojne v razvoju znanosti imela izredno pomembno vlogo. Zgodovina pravi, da je Raspe Hieronymusa von Münchhausna osebno poznal in da je k njemu rad zahajal, saj je ta z veseljem pripovedoval svoje zgodbe vsakomur, ki ga je bil voljan poslušati. Zal mu slava, za katero je poskrbel Raspe, ni godila, na njegovo posestvo so se začeli zgrinjati obiskovalci in številni radovedneži, ki so se iz ostarelega plemiča tudi norčevali. Nekaj let po izidu knjige je pravi von Münchhausen užaloščen in ponižan umrl. Ali je Raspe na svoji poti v Italijo prečkal tudi ozemlje današnje Slovenije, ni znano. Kljub temu je njegovo znanstveno delo pomembno tudi za razumevanje razvoja mon-tanistike v naših krajih. V vlogi prevajalca je iz nemščine v angleščino prevajal dela švedskega mineraloga in rudarskega strokovnjaka Johanna Jacoba Ferberja in avstrijsko-ma-džarskega polihistorja in humanista Ignacija von Borna, dveh pomembnih razsvetljenskih intelektualcev, ki sta se v veliki meri posvečala prav raziskavam mineralogije in geologije. Ferber je avtor prvega strokovnega opisa rudnika živega srebra v Idriji iz leta 1774. Kot kažejo zadnje raziskave, je soavtor ali celo glavni avtor tega dela verjetno von Born. Raspe dela o Idriji sicer ni prevedel ali pa tega prevoda še ne poznamo, prevedel pa je večje število del obeh polihistorjev. Med temi prevodi se je znašlo tudi Ferber-jevo delo Pisma iz Italije. V tej knjigi pisem je kot prvo objavljeno Ferberjevo pismo von Bornu iz Benetk. Pismo je je bilo napisano konec septembra 1772. V njem Ferber opiše
svojo pot po Sloveniji, ko z Dunaja preko Maribora in Ljubljane obišče rudnik v Idriji in notranjska kraška polja, nato pa se preko Vipave in Gorice odpravi v Benetke. To pismo je za zgodovino zgodovine geologije na Slovenskem izredno pomembno. Z njegovo pomočjo lahko ugotovimo, da je bil Ferber v Idriji sredi septembra 1772, še bolj kot to pa je pomembno, da imamo v pismu opraviti z enim prvih znanstveno utemeljenih opisov geoloških razmer na tedanjem Spodnjem Stajerskem in Kranjskem. Poleg tega, da je Raspe dognanja Ferberja in von Borna posredoval angleškemu bralcu, so pomembne tudi njegove obsežne uvodne študije, v katerih se je lotil interpretacije nastanka rudišč, ki jih obravnavata oba avtorja, in tako razglablja tudi o nastanku in vlogi rudnika v Idriji.
Stiki Raspeja, Ferberja, predvsem pa von Borna z nekdanjo Kranjsko se kažejo kot izredno zanimivi in terjajo podrobnejše zgodovinske raziskave. Ze sedaj vemo, da je imel von Born stike s Zoisovim krogom, da je zelo tesno sodeloval z Antonijem Scopoli-jem, ko je bil ta v Idriji, in da sta z njim sodelovala tudi brata Gruber. Prav tako ostaja do nadaljnjega odprta tudi Raspejeva vloga pri posredovanju informacij o geologiji Zoisovemu krogu. Zois je v svoji knjižnici imel Raspejevo latinsko delo o vulkanih iz leta 1763.
Viri in literatura:
Brenčič, M, 2014: Nastanek Ferberjeve knjige o Idrijskem rudniku. Idrijski razgledi, 54 (2), v tisku. Burger, G. A,, 1956: Čudovita potovanja po kopnem in morju, vojni pohodi in zabavne prigode barona Munchhausna ali po naše Lažnivega Kljukca, kakor jih sam pripoveduje svojim prijateljem ob čaši vina. Prevedel dr. Vladimir Kralj. Ljubljana: Mladinska knjiga, 171 str.
Carswell, J,, 1950: The Prospector - Beign the Life and Times of Rudolf Erich Raspe. London: The Cresset Press, 278 str. Čar, J., 1991: Ferberjev prispevek k poznavanju idrijskega živosrebrovega rudnika. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 11:211-217.
Raspe, R. E., 1895: The Surprising Adventures of Baron Munchausen. Knjiga dostopna v okviru spletnega projekta Guttenberg (http//www.gutenberg. org/).
Nenavadni fosilni raki vitičnjaki
Matija Križnar
Vsakdo pozna tiste majhne lupinice, ki so prilepljene na skalah ob morski obali. Zelo težko jih je odluščiti od kamna in so včasih prava nadlega, ko skušamo v vodo. To so lupine rakov vitičnjakov ali ciripednih rakov. Mnogo njihovih sorodnikov živi po vseh svetovnih morjih in poseljujejo obale, morsko dno, koralne grebene in celo nekatere morske sesalce (kiti in želve).
Fosilnih ostankov rakov vitičnjakov je ponekod izjemno veliko, saj se njihove lupine trde. Prvi predstavniki rakov vitičnjakov se pojavijo že v paleozoiku. V Sloveniji poznamo kar nekaj nahajališč njihovih ostankov iz terciarnih plasti. Verjetno najbolj znano
je tisto pri Govcah nad Laškim, kjer smo odkrili tudi zelo velike primerke rodu Ba-lanus. Seveda je tudi drugod po miocenskih nahajališčih fosilov mogoče najti posamezne lupine školjk s pritrjenimi lupinami rakov vitičnjakov.
V miocenskih plasteh Dupleka pri Mariboru so odkrili tudi manjše koralne grebene, ki so takrat uspevali v zelo toplem in čistem morju. Poleg koral so našli tudi školjke, polže in nenavadne ostanke rakov vitičnja-kov. Miocenski ostanki rakov vitičnjakov so nenavadnih oblik in so veliki le približno deset milimetrov. Na prvi pogled spominjajo na majhne korale, a je to le prilagoditev, saj so ti vitičnjaki živeli skriti med posamezni-
Creusia darwiana v življenjskem položaju (obkrožen) med koraliti. Primerek je iz miocenskih plasti kamnoloma na Avstrijskem Štajerskem. Najdba in zbirka: Dean Šauperl. Foto: Matija Križnar.
mi koralnimi polipi. Fosilni ostanki rakov vitičnjakov iz Dupleka pripadajo vrsti Creusia darwiana. Zelo podobne ostanke smo našli tudi v okolici Šentilja v zelo podobnih miocenskih plasteh. Zagotovo so se raki vitičnjaki ohranili še drugod v miocenskih plasteh vzhodne Slovenije, kjer so bili podobne razmere za rast koralnih grebenov kot v sosednji Avstriji, iz katere prav tako poročajo o najdbah vrste Creusia darwiana. Ceprav majhni in neopazni ostanki rakov vitičnjakov rodu Creusia kažejo na zanimivo simbiozo s koralami, kakršno srečamo tudi danes. Združba koral, rakov vitičnjakov in drugih organizmov dopolnjuje pogled na miocenska okolja v okolici Maribora, še zlasti ob dejstvu, da so bili večji koralni gre-benčki zelo redki.
Literatura:
Schultz, O,, 1998: Tertiärfossilien Österreichs - Wirbellose, niedere Wirbeltiere und marine Säugetiere, Korb: Goldschneck-Verlag, 160 str,
Baluk, W,, Radwanski, A,, 1967: Miocene cirripeds domiciled in corals, Acta Palaentologica Polonica, 7 (4): 457-513,
Stvarno kazalo Uvodnik
Tomaž Sajovic 4, 52, 100, 148, 196, 244, 292, 340, 390
Članki
Mihael J. Toman: Natura 2000 - omrežje izbranih varstvenih območij 6
Ksenija Slavec, Alenka Radšel Medvešček: Gripa in možnosti njenega preprečevanje 15
Janez Strnad: ITER - pot 21
Kazimir Tarman: Alfred Russel Wallace - evolucionist v Darwinovi senci 27 Miloš Markič: Oljni skrilavci - po svetu in pri nas 55 Zvonka Zupanič Slavec: Rumena mrzlica in malarija -množični morilki pri gradnji Panamskega prekopa. Ob stoletnici gradnje in njegovi načrtovani širitvi 70 Janez Strnad: Sto let Braggovega načina preiskovanja kristalov 77
Alenka Gaberščik: Spremenjenost biosfere prispeva k spremembam ozračja in podnebja 103 Mirjan Žorž: Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah (prvi del) 108 Tomaž Rott: Patologija, kraljica medicine 113 Tina Bregant: Moč in pomen dotika za novorojenčka in dojenčka 151 Mirjan Žorž: Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah (drugi del) 157 Blaž Podgoršek, Gregor Lakner: Kje boš zarisal črto? Tabuji v sodobni medicini 173 Janja Trček: Ocet-nokislinske bakterije imajo številne zanimive lastnosti 199 Omar Alhady: Spon-
tani pnevmotoraks 203
Mirjan Žorž: Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah (tretji del) 212 Janez Strnad: Subjektivna interpretacija kvantne mehanike 221
Danijel Bezek: Viktor Repanšek - oče prvih slovenskih sort krompirja 224 Jana Erjavec: Gobe in zaklad, ki se skriva v njih 247
Aleksandar Gavric: Miro Košak - utemeljitelj srčno žilne kirurgije v Sloveniji 255
Mirjan Žorž: Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah (četrti del) 264 Janez Strnad: Stoletnica Franck-Hertz-evega poskusa 271 Franjo Drole: Rakov Škocjan in Planinsko polje 2014 275 Luka Pintar: Abrus precatorius L. — opozorilo tistim, ki potujejo v trope ali subtrope 281 Matija Križnar: Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica 301 Mirjan Žorž: Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah (peti del) 309 Karin Ljubič, Iztok Fister mlajši: Pomen oblike in velikosti organizma pri izmenjavi snovi z okoljem 316
Dare Šere, Iztok Vreš: Prvič ugotovljen v Sloveniji: rubinasti slavec (Luscinia cal-llope) 322
Daniel Rojšek: Jamski led v Paradani 343 Marina Dermastia: Difenbahija in njeno skrivno ljubezensko življenje z živalmi 350
Andrej Gogala: Zdravljenje skolioze v odrasli dobi brez operacije. 1. del:
Zgodba 358 Janez Strnad: Polarizacija prasevanja in inflacija vesolja 366 JanjaTrček: Oksa-lotrofne bakterije s tvorbo kalcita prispevajo k zniževanju koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju 372 Peter Strgar, Polona Strgar in Branko Zupan: Najvišje doslej znano nahajališče lepega čeveljca (Cyp-ripedium calceolus) v Triglavskem pogorju in v Sloveniji sploh 374
Ivanka Cizelj, Saša Kastelic: Majhne, a mogočne: miko-plazme v boju za preživetje 393 Marina Dermas-tia: Fitoplazme ali življenje na genskem minimumu 398 Andrej Gogala: Zdravljenje skolioze v odrasli dobi brez operacije. 2. del: Razprava 405 Marko Kreft, Jernej Jorgačevski: Mikroskopija, ki presega meje optične ločljivosti 413 Mihael Brenčič: Ali je bil Lažnivi Kljukec geolog? 419 Matija Križnar: Nenavadni fosilni raki vitičnjaki 426 Boštjan Dvorak: O jamamaju in sorodnih prelcih. Dr. Janu Car-neluttiju v slovo 437 Jože Skumavec: Drevesna dediščina v blejskih parkih in okolici 445 Mirjan Žorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Rafael Šerjak, Gregor Kobler, Jože Pristavec: Spinelno dvojčenje kremena s Slivnice 458 Jurij Kurillo: Noč rakunov 467 Miha Krofel: Rakuni v Sloveniji 468
Študentska ekskurzija Kostarika 2012 Boris Sket: Kostarika
- marsičesa o njej še ne vemo 64
Nobelove nagrade za leto 2013 Janez Strnad: Nobelova nagrada iz fizike za leto 2013 120
Nina Vardjan, Robert Zorec: Celični promet mešičkov. Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino 2013 166 Janez Mavri: Nobelova nagrade za kemijo 2013: Razvoj večnivojskih modelov za simulacije kompleksnih molekulskih sistemov 216
Biologija v šoli Jože Mlakar: Razvoj življenja od molekule do človeka 36
Pogovori
Janez Strnad: Pogovor s profesorjem Tomažem Zwittrom
295
Cvetje v jeseni Branko Dolinar: Zavita škrbica (Spi-
ranthes spiralis (L.) Chevall.) 39
Naravoslovna fotografija
Petra Draškovič: Etika v naravoslovni fotografiji 469
Fotografski natečaj za mlade naravoslovne fotografe za leto 2013 Petra Draškovič: Rezultati natečaja naravoslovne fotografije za leto 2013 124
Študijski krožek Svet
v dlaneh — skozi druge kulture spoznavamo sebe
Vlado Bernetič, Špela Pahor: Razstava podvodne fotografije Tihomirja Makovca v Mestni knjižnici Izola in predstavitev ekoloških raziskav v akvatoriju Luke Koper v mesecu oktobru 2013 177
Srečanje Azija-Evropa
Katja Šporar: Izzivi ohranjanja biotske pestrosti v tropskih ekosistemih — delavnica Srečanja Azija-Evropa (ASEM) 82
Wraberjeva knjižnica v ljubljanskem Botaničnem vrtu Jože Bavcon: Ko so ti knjige del življenja, potem ima vsaka knjiga svojo zgodbo 130
Naše nebo
Mirko Kokole: Nebo v septembru 41 Mirko Kokole: Rjave pritlikavke ali orjaški planeti? 90 Mirko Kokole: Jupiter in Dvojčka 137 Mirko Kokole: Bik in argonove molekule 185
Mirko Kokole: Komet in vesoljska sonda Rosetta 231 Mirko Kokole: Pomladansko nebo 283 Mirko Kokole: Čariklo, prvi asteroid z obročem 331 Mirko Kokole: Odkrili Zemlji podobni planet v bivalnem območju zvezde 377 Mirko Kokole: Našli izgubljenega brata našega Sonca 473
Nove knjige Igor Dakskobler: Bavconovo življenje z rastlinami v knjižni izdaji 87 Igor Dakskobler: Moj prvi vodnik po živalskem in rastlinskem svetu 228 Matija Gogala: Narava Bele krajine 330 Darko Ogrin: Monografija o Sloveniji in njenih pokrajinah 376
V spomin Igor Dakskobler: Prof. mag. Dušan Robič (1933-2013) 88
Jernej Pavšič, Vasja Mikuž: Rajku Pav-lovcu v spomin (1932-2013)134 Marjana Regvar: Rastlinski fiziologinji profesorici Nadi Go-gala v spomin 182 Daniel Rojšek: Profesorju Ivanu Gamsu v spomin 328
Počastitve Matija Gogala: Trg Ivana Regna v Gorenji vasi 230
Društvene vesti Janja Benedik: Članski program Prirodoslovnega društva Slovenije za leto 2013/2014 44
Angleški povzetki Andreja Salamon Verbič 46, 94, 139, 188, 234, 285, 334, 380, 475
Letno kazalo Tomaž Sajovic 429
Kazalo avtorjev Alhady, Omar 203 Bavcon, Jože 130 Benedik, Janja 44 Bernetič, Vlado 177 Bezek, Danijel 224 Bregant, Tina 151 Brenčič, Mihael 419 Cizelj, Ivanka 393 Dakskobler, Igor 87, 88, 228
Dermastia, Marina 350, 398
Dolinar, Branko 39 Dolinar, Igor 458 Draškovič, Petra 124, 469
Drole, Franjo 275 Dvorak, Boštjan 437 Erjavec, Jana 247 Fister mlajši, Iztok
316
Gaberščik, Alenka 103
Gavric, Aleksandar
255
Gogala, Andrej 358, 405
Gogala, Matija 230, 330
Jeršek, Miha 458 Jorgačevski, Jernej 413 Kastelic, Saša 393 Kobler, Gregor 458 Kokole, Mirko 41, 90,
137, 185, 231, 283, 331, 377, 301, 473 Kreft, Marko 413 Križnar, Matija 301, 426
Krofel, Miha 468 Kurillo, Jurij 467 Lakner, Gregor 173 Ljubič, Karin 316 Markič, Miloš 55 Mavri, Janez 216 Mikuž, Vasja 134 Mlakar, Jože 36 Ogrin, Darko 376 Pahor, Spela 177 Pavšič, Jernej 134 Pintar, Luka 281 Podgoršek, Blaž 173 Pristavec, Jože 458 Radšel Medvešček, Alenka 15 Regvar, Marjana 182 Rojšek, Daniel 328, 343
Rott, Tomaž 113 Sajovic, Tomaž 4, 52, 100, 148, 196, 244, 292, 340, 390, 429 Sket, Boris 64 Skumavec, Jože 445 Slavec, Ksenija 15 Strgar, Peter 374 Strgar, Polona 374 Strnad, Janez 21, 77, 120, 221, 271, 295, 366
Salamon Verbič, Andreja 46, 94,139, 188, 234, 285, 334, 380, 475 Sere, Dare 322 Šerjak, Rafael 458 Sporar, Katja 82 Tarman, Kazimir 27 Toman, Mihael J. 6 Trček, Janja 199, 372 Vardjan, Nina 166 Vreš, Iztok 322 Zorec, Robert 166 Zupan, Branko 374 Zupanič Slavec, Zvonka 70 Zorž, Mirjan 108, 157, 212, 264, 309, 458
Kazalo gesel a-proteobakterije 372 Abbe, Ernst 413 Abrusprecatorius L. 281
Acetobacter (rod ocet-nokislinskih bakterij) 199
adolescentna skolioza 405
Aedes aegypti, komar, prenašalec rumene
mrzlice 70 aktinobakterije 372 ameriški škržatek
(Scaphoideus titanus Ball) 398
amfifilna molekula 216
andradit 264 anestezija 255
Andesipyrgus, polžek 64
Anopheles, komar, prenašalec malarije 70 Antheraea mylitta, indijski hrastov prelec 437
Antheraea pernyi, kitajski hrastov prelec 437
Antheraea polyphemus, polifem 437 Antheraea yamamai, japonski hrastov prelec, jamamaj 437 antidelci 120 antigen 393 antimonit 157 antimorfna simetrija 157
apofilit 264 Araceae, kačnikovke
350
arahidonska kislina 216
arbovirusi (virusi rumene mrzlice) 70 Archaeatya, kozica 64 arterijski krvni tlak 247
asanacija (sanitacija) 70
asteroseizmologija 41 astrociti 166, 413 astrofizika 295 astronomija 41, 90, 134, 185, 231, 283, 295, 331, 377, 473 atom 271 atomsko jedro 271 Atya, sladkovodne kozice 64
Atyidae, sladkovodne kozice 64
Avstralski astronomski observatorij, Siding Spring 295 avtopsija (obdukcija) 113
azurit 157
(3-proteobakterije 372 bakterije 393 barit 157 barjanski okarček
(Coenonympha oedip-pus) 6
Barkla, Charles Glover 77
Bavcon, Jože: Naše rastline (2013) (Nove knjige) 87 Bayes, Thomas 221 bazilisk (kot raznašalec semen difenbahije) 350 beljakovina lentin 247
beljakovinsko vezani polisaharid (PSK, Krestin) 247 benigne novotvorbe (tumorji) 113 Bergmannovo pravilo 316
beril 309
Bettz, Abbate 301 BICEP2 (Background Imaging for Cosmic Extragalactic Polarization), raziskovalna skupina 366 biogeni amini 216 biogeografija 64 biologija 182 biologija in podnebne spremembe 103 biologija v šoli 36 biološko aktivne molekule v gobah 247 biomedicina 216 (bio)molekularne simulacije 216 biosfera (živi svet) 103
biosintetska sposobnost mikoplazem 393 biosinteza 372 biotehnologija 247 biotska raznovrstnost 6
bolometer 366 Born, Ignacij von 419 botanika 39, 281, 350, 374
božična zvezda (Euphorbia pulcherrima) 398
Bragg, William Henry 77
Bragg, William Lawrence 77
Braggova enačba 77 brazilski dvojčki 458 bronhoskopija 255 bukov ostrigar (Pleu-rotus astreatus) 247 bulozni emfizem 203 C-taktilna živčna vlakna 151 cAMP (ciklični adenozin mono-fosfat, sekundarni prenašalec) 166 Campanya, Louis (francoski zdravnik) 70
celica 166
celice kvasa (Saccha-romyces cerevislae) 166 celična absorpcija 316 celična rast 316 celični organel 166 celični promet mešičkov 166 celično izločanje 316 celično
razmnoževanje 316 cepitev atomskih jeder (fisija) 21 cepljenje proti gripi 15
CERN 120 Chironomidae, mušice trzače 64 Chlamys, pektinidne školjke 301 cinabarit 212 cirkon 264, 393 citadhezin 393 citokin interferon-y 166
citoplazma 166 citoplazemska membrana 199 citoplazemski elementi 113 citoskelet 166, 413 citosolna aktivnost ionov Ca2+ 166 citosolna koncentracija glukoze 166 COBE (Cosmic Background Explorer) 366 Coenonympha oe-dippus, barjanski okarček 6 Copepoda, rakci ceponožci 64 Creusia darwiana, rak vitičnjak 426 CT-aferentna živčna vlakna 151 Cygnusfalconeri, labod 301
Cyprlpedlum calceolus, lepi čeveljc 374
čadovec 212 Čariklo, asteroid z obročem 331 črni glinavci 55 črpalka za zunajte-lesni krvni obtok, razvoj 255
Daira speclosa, ra-kovica 301 Darwin, Charles 27 DeBakey, Michael E. 255
degenerativna evolucija 393
Demonstracijska
elektrarna (Demon-	ektotermni organizmi	praznjenje emisije)	geologija 55, 134,	157
stration power plant,	316	413	301,419	hemoglobin 166
DEMO) 21	elektromagnetna	fluorescenčno	geološki radar 343	Hertz, Gustav 271
dendrologija 445	interakcija 120	označeni mešički 166	Gleophyllum odoratum,	heulandit 157
Deset korakov k	elekromagnetno	fluorit 264	dišeča tramovka 247	hidratirani proteini
uspešnemu dojenju	valovanje 366	fluoroapatit 264	glija 166	216
(Mednarodna	elektron 120, 271	fluoroapofilit 264	glijini prenašalci 413	hidropnevmotoraks
pediatrična zveza),	elektronska mikros-	fluorokrom 413	glikogen 166	203
listina 151	kopija 413	foraminifere 301	globigerinski apnenci	Higgs, Peter W. 120
desetštevna simetrija	elektrošibka interak-	Forsskal, Petrus 301	301	Higgsov bozon 120
309	cija 120	fosfor (sproščanje)	Gluconobacter (rod	Higgsovo polje 120
Desmodus rotundus,	elektrošibka teorija	103	ocetnokislinskih	Hijade 185
netopir vampir 64	120	fosili 301	bakterij) 199	Hipokrat 203, 358
diagnostična kateter-	Elmidae, hrošči 64	fosilna goriva 55	glukoza 166	holomorfija 157, 264
izacija 255	encimologija 216	fosilni vretenčarji 301	gluon 120	Hooker, Joseph,
difuzija 166, 316	endobronhialna intu-	fosilni zobje morskih	goba (plodišče) 247	botanik 27
dihanje 103	bacija 255	psov 301	gobe in tradicionalna	hrbtenica 358
dikroično zrcalo 413	endometrioza	fotoavtotrofi 103	medicina 247	hrošči (Elmidae) 64
dipentagonska bipi-	endosimbionti 166	fotolitični razpad	gobe in moderna	Humboldt, Alexander
ramida 309	endotermni orga-	molekul 166	medicina 247	von 27
Direktiva o pticah	nizmi 316	foton 120, 271	gobe kot kazalci	
1979 (79/409/	energija atomov 271	fotorespiracija 103	onesnaženosti tal 247	iatrogeni pnevmotor-
EGS) 6	enoštevna antimorfija	Franck-Hertzev	gobe, vir biološko	aks 203
Direktiva o habitatih,	108	poskus, stoletnica 271	aktivnih snovi 247	idiomorfni kristali
1979 (92/43/EGS) 6	enoštevni minerali	Franck James 271	Gogala, Nada (1937-	108
disdiakistriakontaeder	108	Friedrich, Walther 77	2013) 182	idiopatska skolioza
309	etika v naravoslovni	Fusion for Energy	Gorgas, William	405
dišeča tramovka	fotografiji 469	(F4E, Zlivanje za	Crawford (ameriški	ikozaeder 309
(Gleophyllum odora-	etiopatogeneza bo-	energijo), Cadarache	zdravnik) 70	ikozaedrit 108, 309
tum) 247	lezenskih sprememb	v Franciji 21	gozd 103	ikozaedrična simetrija
ditetragonalna bipi-	113	fuzija (zlivanje atom-	Gozdni in botanični	108
ramida 264	Euphorbia pulcher-	skih jeder, termonuk-	rezervat Paradana	ikozaedrični petštevni
dojenje 151	rima, božična zvezda	learna reakcija) 21	343	minerali 309
dolgoperiodni kometi	398	fuzijski reaktor (ter-	Gozo 301	imunohistokemija
231	evkarionti 166	monuklearni reaktor,	granati 264	113
dolomit 212	evkariontska celica	reaktor na zlivanje)	gravitacijsko lečenje	imunohistologija 113
dotik kot sredstvo	166	21	366	imunomodulacijske
komunikacije 151			gravitacijsko valovan-	lastnosti učinkovin iz
dravit 212	fagocitozna aktivnost	y-proteobakterije 372	je 366	gob 247
drevesna dediščina	393	galenit 264	Grifola frondosa,	imunski odgovor 393
v blejskih parkih in	fanerozoik 103	Gams, Ivan (1923-	velika zraščenka 247	imunski sistem 166
okolici 445	fazna variacija 393	2014) 328	gripa (influença) 15	iinflacija vesolja 366
drevesna žabica	Ferber, Johann Jacob,	Ganoderma lucidum,	Guth, Alan 366	insekticidi 70
(Polypedates macro-	švedski mineralog in	svetlikava pološčenka	Gymnadenia conopsea,	insekticidne lastnosti
tis) 82	rudarski strokovnjak,	247	navadni kukovičnik	učinkovin iz gob 247
Duplek pri Mari-	pisec dela Pisma iz	Ganoderma spp.,	39	interakcija rastlin z
boru, najdišče rakov	Italije 419	pološčenke 247		nemikoriznimi gli-
vitičnjakov 426	firmikuti 372	genetska variabilnost	Haemagogus, komar,	vami in rastlinskimi
dvanajstštevna	fisija (cepitev atom-	fitoplazem 398	prenašalec rumene	virusi 182
simetrija 309	skih jeder) 21	genom mikoplazme	mrzlice 70	intersticialna voda 64
dvojčenje kristalov	fitoplankton (rastlin-	393	halit 264	invazivne vrste 103
309	ski plankton) 103	geografija 328, 376	heksagonalna prizma	ITER (International
dvoštevna antimorfija	fitoplazemski genomi		309	Thermonuclear Ex-
157	398		heksagonalna bipi-	perimental Reactor,
dvoštevne	fitoplazemski gostitelj		ramida 309	Mednarodni termi-
kristalografske osi	398		heksagonalna	nuklearni poskusni
108, 157	fitoplazme 398		simetrija 458	reaktor, Pot) 21
dvoštevni minerali	fitoplazme kot		heksagonalni sistem	izmenjava snovi z
157	povzročiteljice bo-		108	okoljem 316
	lezni rastlin 398		heksakisoktaeder	izpusti ogljikovega
Echinolampas, morski	fizika 21, 77, 120,		264, 458	dioksida (vzroki) 103
ježki 301	221, 271, 295, 366,		Hell, Stefan W. 413	
Einstein, Albert 77	413		hemaglutinacija 393	jamamaj 437
ekologija 350, 467,	floem398		hematit 212	jamska kozica (Tro-
468	fluorescenčni mikros-		hematopnevmotoraks	glocaris anophthalmus)
eksocitoza 166	kop STED (STimu-		203	64
ekstremni vodostaj	lated Emission		hemimorfit 157	
275	Depletion, vzbujeno		hemimorfni minerali	
jamski led Paradane 343
japonski hrastov prelec, jamamaj (An-theraeayamamai) 437 jasmonska kislina kot signalna molekula pri razvoju rastlin 182 jedrska fuzija devteri-ja 90
Jupiter 137, 283
kačnikovke (Araceae) 350
kalcijev oksalat 372 kalcijev oksalat, kristali (v korenikah kačnikovk) 350 kalcit 212, 372, 458 karakteristično rentgensko sevanje 77 Karplus, Martin 216 katamenialni pnev-motoraks 203 kavstobioliti 55 kemična sinapsa 166 kemija 216 kemoterapija 247 kengurunčkanje 151 kentavri (asteroidi med Saturnom in Uranom) 331 Kepler, vesoljski teleskop 41 kinin 70
kitajski hrastov prelec
(Antheraea perny'i) 437
klasifikacija toksičnosti (Svetovna zdravstvena organizacija) 281 klastične kamnine 301
kloroplast 166 kmetijsko šolstvo 224 komar (Aedes aegypti), prenašalec rumene mrzlice 70 komar (Anopheles), prenašalec malarije 70 komar (.Haemagogus), prenašalec rumene mrzlice 70 komet 67P/Churyu-mov-Gerasimenko 231
komet ISON 137 kompleksni molekulski sistemi 216 konfokalni mikroskop 413 konvekcija 166 kopičenje ogljika v usedlinah 103 koralinaceje (rdeče alge) 301
koronarna revasku-
larizacija (CABG, Coronary Artery Bypass Graft) 255 korone morskih ježkov 301 Kostarika 64 Košak, Miro, utemeljitelj srčno-žilne kirurgije v Sloveniji 255
kozica (Archaeatya) 64
kozmetična plastična kirurgija 173 krasoslovje 275, 328 kraški pojavi 343 kratkoperiodni kometi 231
kremen 157, 212, 458 kremno rumeni glo-bigerinski apnenci 301
kristali 77, 108, 157, 212, 264, 309 kristalna mreža 77 kristalni razred (sin-gonija) 108 kristalni spektrometer 77
kristalografija 108, 157, 212, 264, 309 kristalografska os 108 kristalografski sistem 108
kroglasta (globularna) zvezdna kopica M13 v Herkulu 473 kroženje vode 103 krožni kromosomi 398
Kruger, Dolores, medicinska sestra 151 krvne celice 166 krvni sladkor 247 kubična holomorfija 264
kubooktaedrični kristal 309 Kuiperjev pas 231, 331
kukavice (Orhis) 39 kukavičevke (Orchi-daceae) 39 Kunaver, Pavel 343 kvantna mehanika 221, 271, 366 kvantna teorija gravitacijskega polja 366 kvantni bayesijanizem (QBizem) 221 kvarki 120
Laboratorij za računalniške bioznanosti in bioin-formatiko (Kemijski inštitut v Ljubljani) 216
lamele 458 larvicidi 70 laser 413 Laue, Max 77 Lavrič, Božidar 255 LDL-holesterol 247 ledvena lordoza 405 lektin abrin, celični strup 281 lentinan 247 Lentinus edodes, užitni nazobčanec 247 lepi čeveljc (Cypripe-dium calceolus) 374 lepidopterologija 437 leptin 405 eptoni 120 levastatin 247 levcit 264
Levitt, Michael 216 Linde, Andrei 366 linearno polarizirano valovanje 366 ločljivost v mikroskopiji 413 Luscinia, slavci 322 Luscinia calliope, rubinasti slavec 322 Luscinia luscinia, veliki slavec 322 Luscinia megarhyn-chos, mali slavec 322 Luscinia svecica, modra taščica 322 Lyell, Charles, geolog 27
Machovi poskusi svilogojstva 437 mačja ušesa (Oph-rys) 39
magnetiti 264, 458 magnetohidrodi-namični generator 21 magnezit 458 Malajski arhipelag (pisec Alfred Russel Wallace) 27 malarija 70 mali medvedi (Procy-onidae) 467 Mali naravni most 275
mali slavec (Luscinia megarhynchos) 322 maligne novotvorbe (tumorji) 113 Malteško otočje 301 Malthus, Thomas Robert 27 Mars 283 marshit 458
materialna sestava Osončja 231 medatomske interak-cijske energije 216 medicina 15, 70, 113, 166, 166, 173, 203, 216, 358, 405 medicinska sprememba spola 173 medicinske gobe 247 medicinsko preoblikovanje videza 173 medsortno križanje krompirja 224 mehanična kroglična srčna zaklopka (model Starr-Edwards) 255
melatonin 405 membranska kapaciteta 166
Mermin, David N. 221
mešiček 166, 413 metabolne lastnosti ocetnokislinskih bakterij 199 metalurgija 419 micelij 247 mikoflora 182 mikoplazme 393 mikoriza 182 mikorizna simbioza 182
mikorizne rastline 182
mikrobiologija 199, 372, 393, 398 mikroskop in raziskovanje celic 413 mikroskopija STED v Sloveniji 413 mikroskopija (svetlobna in elektronska) 113, 413
mikroorganizmi 372 mikrovalovi 366 Milankovičev učinek (periodičnost Zemljinega gibanja glede na Sonce) 103 mineralogija 458 miocenske plasti 301 miocenske školjke 301
miocenski polži 301 mitohondrij 166 mnogotero vesolje (multiverse) 366 mobilnost mešičkov 166
modra taščica (Luscinia svecica) 322 mokrišča 103 molekularna patologija 113 molekule MHC II (Major Histocompat-
ibility Complex class II molecules) 166 molekulska biologija 199, 372
molekulska mehanika 216
modre gline 301 Mollicutes, bakterijski razred 393, 398 monoaminergični sistemi 216 monoamino oksidaza A 216
monoklinski sistem 108
montanistika 419 morski ježki (Echinol-ampas) 301 morski ježki (Scutella) 301
motnje celične rasti 113
motnje krvnega in limfatičnega obtoka 113
možgani 166 Münchhausen, Gerlach Adolf von 419
nadomestni življenjski prostori 6 naravne katastrofe 103
naravni antibiotiki 247
naravni izbor 27 naravoslovje v razsvetljenstvu 419 naravoslovna fotografija 120, 469 navadna cepilistka (Schizophyllum commune) 247
naše nebo 41, 90, 134, 185, 231, 283, 331, 377, 473
navadni kukovičnik (Gymnadenia conop-sea) 39 Natura 200 6 navzočnost ocet-nokislinskih bakterij v tkivih žuželk 199 nekonvencionalni fosilni energetski viri 55
neplodnost 173 nepolarizirano valovanje 366 neptunit 108 netopir vampir (Desmodus rotundus) 64 nevrobiologija 151 nevrološka obolenja 166
nevroni 166 nevrotoksini 166 nevrotransmiterji
(živčni prenašalci) 166
nevtrino (elektronski, mionski, tauonski) 120
nevtron 120 nezakonite presaditve 173
Nobelova nagrada iz fizike za leto 2013 120
Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino za leto 2013 166 Nobelova nagrada za kemijo za leto 2013 216
Nobelove nagrade, povezane z Rontgen-ovimi žarki 77 nočni pavlinčki (Sa-
turniide) 437 Novorojenčkom prijazne porodnišnice (Baby-Friendly Hospital Initiative, BFHI), pobuda 151 nuklearna magnetna resonanca 216 nukleosinteza 185
O nagnjenosti zvrsti, da bi se neomejeno razlikovale od prvotnega tipa (pisec Alfred Russel Wallace) 27 O zakonitosti, ki ureja uvajanje novih vrst (1848, pisec Alfred Russel Wallace) 27 občutljivost za dotik 151
obpljučni (plevralni) prostor 203 obrast v akvatoriju Luke Koper 177 obnovljivi viri energije 55
ocetnokislinske bakterije 199
ocetnokislinske bakterije kot pogojno patogene bakterije 199
ocetnokislinske bakterije kot simbionti v prebavilih žuželk 199 ocetnokislinske bakterije kot spodbujevalci rasti rastlin 199 odkrivanje bolezni 113
ogljikov dioksid 103, 372
ogljikovodiki 55 ohranjanje biotske raznovrstnosti 82 okrasne rastline 350
o ksalat-karbonatna pot 372
oksalna kislina 372 oksalogena drevesa 372
oksalogene glive 372 oksalotrofne bakterije 372
oksalotrofne glive 372 oksidacija D-sor-bitola v L-sorbozo, vmesni proizvod pri pridobivanju C-vitamina 199 oksidacija glicerola v dihidroksiaceton, sestavino kozmetičnih preparatov za porja-venje 199
oksidacija glukonata v 5-ketoglukonat, pomemben predhodnik proizvodnje vinske kisline 199 oksidativni procesi 103
oksitocin 151 okuževalni krog fito-plazem 398 oligocenske plasti 301 oljni muljevci 55 oljni karbonatni muljevci 55 oljni peski 55 oljni skrilavci 55 oljni skrilavci v Sloveniji 55
operacija na odprtem srce s črpalko za zunajtelesni krvni obtok 255 operativna korekcija skolioze 358 Ophrys, mačja ušesa 39
opraševalci kačnikovk 350
opraševanje kačnikovk 350 opsonizacija 393 oranžnoploda difen-bahija (Dieffenbachia aurantiaca) 350 oranžnoploda difen-bahija, plodovi 350 Orchidaceae, kukavičevke 39 Orhis, kukavice 39 Orientus ishidae Matsumura 1902, vzhodnjaški škržatek 398
orjaški plinasti planeti 90, 137
ornitologija 322 ortoklaz 157 ortorombski sistem
108
Ortov oblak 231 osemštevna simetrija 309
osnovno energijsko stanje atoma 271 otrokov razvoj 151 otrokovo duševno zdravje 151 ozonska plast v stratosferi 103 ozračje 103 ozvezdje Bika 185 ožigalkarji v akvato-riju Luke Koper 177
padavine 103 pajesenov prelec (Samia cynthia) 437 pajkovci nitastonožci (Amblypygi) 64 paleontologija 301, 426
Panamski prekop 70 Paradana (Velika in Mala ledena jama, Jama pri Mali ledeni jami, ledeniško-kraška globel) 343 paradoks Schroding-erjeve mačke 221 patogene vrste miko-plazem 393 patologija 113 patološka morfologija 113
Paulijeva prepoved 90 Pavlovec, Rajko (1932-2013) 134 pediatrična srčna kirurgija 255 pedion 108 pektinidne školjke (Chlamys) 301 pentagonalni sistem 108
pentagonit 309 pentagonski dodekaeder 309 petštevne kristalografske osi 108
petštevni minerali 309
pigmejska veverica (Exilisciurus exilis) 82 pinakoid 108, 458 piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis) 39 pirit 264 piroliza 55 pisana ploskocevka (Trametes versicolor) 247
pisana ploskocevka (Trametes versicolor), imunostimulacijsko sredstvo proti raku 247
Planckov čas 366 planet Kepler-168f 377
Planinsko polje 275 plastična kirurgija 173
platina 264
plazma 21 plazmalema 166 plazmodiji (paraziti, ki povzročajo malarijo) 70 pleistocen 103 pleistocenski sedi-menti 301 Plejade ali Gostosevci 18
Pleurotus astreatus, bukov ostrigar 247 plevralna črta 203 plevralni (obpljučni) prostor 203 plin v plasteh premogov 55 plin v skrilavcih 55 plinska analiza krvi 203
pljuča 203 ploski hrbet 405 pnevmotoraks 203 podnebje 103 podnebne spremembe 82
podzemeljski živalstvo (Kostarika) 64
polarizacija B 366 polarizacija E 366 polarizacija prasevan-ja 366
polarizirano valovanje 366
poletna škrbica (Spi-ranthes aestivalis) 39 polifem (Antheraea polyphemus) 437 pološčenke (Gano-derma spp.) 247 pomen oblike in velikosti organizma pri izmenjavi snovi z okoljem 316 povodni konji (Hippopotamus pentlandi, Hippopotamus meli-tensis) 301 površje kometa 231 povzročiteljica zlate trsne rumenice, fito-plazma (FDf) 398 prasevanje 366 presaditev srca 255 pridobivanje ledu
(Paradana) 343 prilagoditev organizma na temperaturno okolje 316 prostotrosnice (Ba-sidiomycota) 247 protibakterijske lastnosti učinkovin iz gob 247
protiglivne lastnosti učinkovin iz gob 247 protitrombozni učinek 247 protitumorske lastnosti učinkovin iz gob 247
protivirusne lastnosti učinkovin iz gob 247 protivnetne lastnosti učinkovin iz gob 247 podpljučni (subplev-ralni) mehurček 203 polhi (Eliomys, Lei-thia) 301
polisaharid shizofilan 247
poloidalno polje 21 polžek (Andesipyr-gus) 64
polži (Conus, Strombus, Turritella) 301 Polypedates macrotis, drevesna žabica 82 popularizacija astronomije 295 posvojitev 173 poučevanje biologije 36
površinski gravitacijski pospešek zvezde 41
powellit 264
predstavitev ekoloških raziskav v akvatoriju Luke Koper (Mestna knjižnica Izola, 2013) 177 premogi 55 premogi, potencialno primerni za pridobivanje olj in plinov 55
preperevanje kamnin (na kopnini) 103 presaditev (transplantacija) 173 presejevanje mutira-nih kvasovk 166 presinaptični končič 166
primarna proizvodnja
103
privzem kovin v mikoriznih glivah 182
prizma 157 Procyon lotor, rakun 467, 468
Procyonidae, mali medvedi 467 proizvodnja oljnih skrilavcev 55 projekt Gaia-ESO 295
projekt Hermes-GALAH 295 prokarionti 166 propriocepcija 151 proteini 216 proteinski kompleks SNARE (Soluble N-ethylmaleimide-sensitive factor Attachment protein Receptor) 166 proton 120 psilocibin 247
ramenonožci (Aphele-sia bipartita, Terebrat-ula terebratula) 301 Rak 275
rak vitičnjak (Creusia darwiana) 426 rakci ceponožci (Copepoda) 64 Rakov Škocjan 275 rakovica (Daira speciosa) 301 Rakova meglica (M1) 185
rakun (Procyon lotor) 467, 468
rakunasti pes 468 Raspe, Rudolf Erich (1737-1794), naravoslovec in pisec dela Čudovita potovanja po kopnem in morju, vojni pohodi in zabavne prigode barona Münchhausna ali po naše Lažnivega Kljukca, kakor jih sam pripoveduje svojim prijateljem ob čaši vina 419
Raspe, Rudolf Erich (1737-1794), pisec knjig Primer naravoslovne zgodovine vodne in zemeljske oble in Premislek o nekaterih nemških vulkanih 419 rastlinska fiziologija 182
rastlinski plankton (fitoplankton) 103 rastlinski hormoni 182
rastlinski obrat 343 rastni dejavnik 1, podoben inzulinu (Insulin-like Growth Factor-1, IGF-1) 151 RAVE (Poskus o
radialnih hitrostih), mednarodni raziskovalni projekt 295 raziskave ekosiste-mov 82
raziskave rastlin 182 razstava podvodne fotografije Tihomirja Makovca (Mestna knjižnica Izola, 2013) 177
razvrščanje kristalov po njihovih oblikah 108
Rdeči seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst 39 reaktor na zlivanje (fuzijski reaktor, termonuklearni reaktor) 21
Regen, Ivan 230 rekombinacija 366 rentgenološka in-vazivna diagnostika srčnih bolezni 255 rentgenska svetloba 77
rentgenski difrakto-gram 108
Repanšek, Viktor, oče prvih slovenskih sort krompirja 224 rezultati natečaja naravoslovne fotografije za leto 2013 124
ribe kostnice 301 rjave pritlikavke 90 rjava pritlikavka PSO
J318.5338-22.8603 90
rjava pritlikavka WISE J064723.23-623235.5 90 Robič, Dušan (19332013), slovenski gozdar in fitocenolog 88 rodohrozit 458 romboeder 212 rombska bipiramida 157
rombski dodekaeder 264
Ross, sir Ronald (angleški zdravnik, Nobelov nagrajenec) 70
Rothman, James E. 166
Röntgen, Conrad Wilhelm 77 rubinasti slavec (Lus-cinia calliope) 322 rudarjenje oljnih skrilavcev ali oljnih peskov 55 rudarstvo 419
rudnik živega srebra v Idriji 419
rumena mrzlica 70 rumeno rjavi oligo-censki apnenci 301 rutil 309
sadra 157 Sanabria, Edgar Rey, profesor neona-tologije 151 sanitacija (asanacija) 70
Saturniapyri, veliki nočni pavlinček 437 Saturniide, nočni pavlinčki 437 Saturnovi obroči 331 Scaphoideus titanus Ball, ameriški škržatek 398 Schechtman, Dan 108
scheelit 264 Schekman, Randy W. 166
Schizophyllum commune, navadna ce-pilistka 247 Schott, Heinrich Wilhelm 350 Scilla, Agostino 301 Scutella, morski ježki 301
Seljak, Uroš 366 serotonin 405 sesedena pljuča 203 sevanje Sonca 103 Seznam svetovne dediščine UNESCO (Škocjanski jamski splet) 328 sfalerit 264, 458 sfenoid 157 sfenomorfija 458 sferična simetrija 264 sialidaza 393 siderit 212, 458 sidranje membrane mešička na plazmalemo 166 siegenit 458 silikatne kamnine 103, 331
silikatni prah 231 simbioza med materjo in novorojenčkom 151
simulacija molekulske dinamike 216 sinaptotagmin 166 singonija (kristalni razred) 108 singularnost 366 sinteza miglitola, ki prepreči aktivnost encima a-glukozidaze 199
sipano valovanje 77 sistem kubičnih simetrij 264 skalenoeder 458 Sklad za otroke pri Združenih narodih (United Nations Children's Fund) 151 skolioza 358, 405 skrb za otroka 151 Skupni evropski torus (JET), Culham blizu Oxforda v Angliji 21 sladkovodne kozice (Atya) 64
sladkovodne kozice (Atyidae) 64 sladkovodne kozice (Kostarika) 64 slavci (Luscinia) 322 sloni {Elephas (Pal-aeoloxodon)falconeri, Elephas (Palaeolox-odon) melitensis, Elephas (Palaeoloxodon) mnaidriensis) 301 Slovenija in njene pokrajine (Jurij Senegačnik) 376 slovenske sorte krompirja 224 služba za transfuzijo krvi 255 snežinka 309 socialna prikrajšanost 151
somček (Trichomycte-rus) 64
socvetje oranžnoplode difenbahije 350 socvetje oranžnoplode difenbahije kot parit-veno mesto živali, predvsem žuželk 350 Sončeve pege 103 sonda Cassini 331 sonda Karaman-Chappuis 64 sonda Philae 231 spangolit 458 spektrograf 295 spektroskopija s pomočjo sevanja blizu infrardečega spektra (Near InfraRed Spectroscopy, NIRS) 151 speleoklimatogeo-grafija 343 spinel 264, 458 spinelni dvojčki 458 spinelni zakon 458 spinelno dvojčenje kremena s Slivnice 458
Spiranthes aestivalis, poletna škrbica 39 Spiranthes spiralis (L.) Chevall., zavita
škrbica 39 splošna teorija relativnosti 366 spodnji koralinacejski apnenci 301 spontani pnevmotor-aks 203 spontani zlom simetrije 120 sporazumevanje v celici 166 SPT (South Pole Telescop), raziskovalna skupina 366 srčni spodbujevalnik 255
srčna kirurgija za pridobljene bolezni srca 255
srčno-žilna kirurgija 255
srebro 264, 458 središče inverzije 108, 157
stalni led (vhodni del Velike in Male ledene jame v Paradani) 343 standardni model delcev 120 steklina pri rakunih 467
steznik 358, 405 steznik Milwaukee 358, 405
steznik TLI (Tora-kolumbalna lordozna intervencija) 405 stik kože s kožo 151 stik matere z otrokom 151
struvit 157 strukturna biologija 216
sturmanit 309 subjektivna interpretacija kvantne mehanike 221 subplevralni (podpljučni) mehurček 203 subtroglofilne živali 64
Südhof, Thomas C.
166
svetlikava pološčenka
(Ganoderma lucidum) 247
svetloba, fizikalne lastnosti 413 svetloba zvezd 295 svilogojstvo 437 svitek (torus) 21
šestštevna holomor-fija 309, 458 šestštevne kristalografske osi 108
šestštevni minerali
309
šibka interakcija 120 šibki bozoni 120 števnost
(kristalografija) 108 štirištevna antimorfija 264
štirištevne kristalografske osi 108
štirištevni minerali 264
štirištevni minerali -kubični 264 študijski krožek Svet v dlaneh — skozi druge kulture spoznavamo sebe 177
študijski krožki 177
tabuji v sodobni medicini 173 tarčna biološka zdravila 113 tarčna membrana 166 tehnika zaledenelih rezov med operacijo 113
temna energija 120 temna snov 120 temperaturne razmere, merjenje (vhodni del Velike ledene jame v Parada-ni) 343
tenzijski pnevmotor-aks 203
tenzijski pnevmotor-aks, odprti ali zaprti 203
terapevtski dotik 151 terapija pri okužbah z virusom HIV 247 termogene vrste kačnikovk 350 termonuklearna reakcija (zlivanje atomskih jeder, fuzija) 21 termonuklearni reaktor (fuzijski reaktor, reaktor na zlivanje) 21
tesno vezani plin v peščenjakih 55 testiranje biološko aktivnih snovi iz gob 247
tetraeder 458 tetraedrit 264 tetragonalna bipi-ramida 264 tetragonalna prizma 264
tetragonalni sistem simetrij 108, 264 tipna zaznava 151 tipno spodbujanje
151
Tkalca jama 275 tokamak (rus. to-roidalnaja kamera s magnitnimi katuškami, svitkasta celica z magnetnimi tuljavami) 21 topaz 157 toplotni obrat 343 torakalna punkcija 203
torakalna drenaža 203
torakalna kirurgija 255
torakocenteza (metoda igelne plevralne punkcije) 203 torakoskopija (VATS, Video-Assisted Thoracoscope Surgery) 203
torakotomija 203 torbenit 264 toroidalno polje 21 torus (svitek) 21
Trametes versicolor, pisana ploskocevka 247
transpiracija 103 transplantacija (presaditev) 173 transport kalcijevega oksalata v zemljo 372 trapezoeder 212 travmatski pnevmo-toraks 203 Trg Ivana Regna v Gorenji vasi 230 Trichomycterus, somček 64
trigonalni sistem 108 triklinski sistem 108 tripartitna sinapsa 166
tripomorfna simetrija 157
trištevna heksagonal-na sfenomorfija 458 trištevne kristalograf-ske osi 108 trištevni minerali 212 triterpeni 247 Troglocaris anophthal-mus, jamska kozica 64 troposfera 103 tropski gozd 82 tuberkuloza 203 turmalin 212
učinki temperature, suše in ultravijoličnega sevanja na rastline 182
učni načrti za biologijo v osnovnih in
srednjih šolah 36 uklon svetlobe 413 umetna oploditev 173 umetni pnevmotoraks kot metoda zdravljenja tuberkoloze 203
uporaba gob v različnih industrijskih panogah 247 uporaba polisahari-dov v živilstvu, medicini, elektroindustriji in tekstilni industriji 199
Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), 2004 6 Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah Slovenije 39
užitni nazobčanec
(Lentinus edodes) 247
Valvasor, Janez Vajkard 301 varstvo narave 6, 328, 343
večnivojski modeli za simulacije kompleksnih molekulskih sistemov 216 vedenje opic 151 velika zraščenka (Grifola frondosa) 247 Veliki hadronski trkalnik (CERN) 120 Veliki naravni most 275
veliki nočni pavlinček (Saturniapyri) 437 veliki plinski planeti ( Jupiter, Saturn, Uran, Neptun) 331 veliki pok 366 veliki sesalci (fosilni ostanki, Malta) 301 veliki slavec (Luscinia luscinia) 322 Velo polje 374 Vernar 374 vesoljska misija Gaia (ESA, Evropska vesoljska misija) 295 vesoljska sonda Ro-setta 231 vesoljski teleskop James Webb 90 vesoljski teleskop Kepler 377 vesoljske sonde, ki preučujejo komete 231
vesoljsko mikrovalovno ozadje 366 vezuvian 264
Vhodni del Velike jame v Paradani, prvi opisani primer toplotnega in rastlinskega obrata na Zemlji 343 virusi gripe 15 virusi rumene mrzlice (arbovirusi) 70 visoka voda 275 vnetja 113 vodna para 103 vodni ekosistemi 6 vodni manometer 203 vodnik po živalskem in rastlinskem svetu 228
vodotoki (ohranjanje, upravljanje) 6 vonj oranžnoplode difenbahije (hlapne spojine) 350 vpliv herbicidov na rast gliv 182 vpliv magnetnega polja na rastline in glive 182
vpliv oblike telesa na izmenjavo snovi z okoljem 316 vpliv rastlin na podnebje 103
vpliv velikosti telesa na izmenjavo snovi z okoljem 316 vrednotenje biotske raznovrstnosti 6 vrstna pestrost v akvatoriju Luke Koper 177
vzbujeno energijsko stanje atoma 271 vzgoja novih vrst krompirja 224 vzgoja tkiv in rastlinskih organov 182 vzhodnjaški škržatek (Orientus ishidae Matsumura 1902) 398
Wallace, Alfred Rus-sel 27
Wallaceja 27 Warshel, Arieh 216 WISE (Widefield Infrared Survey Explorer, vesoljski infrardeči teleskop WISE) 90 wolfram 419 Wraber, Tone 130 Wraberjeva knjižnica v ljubljanskem Botaničnem vrtu 130 wulfenit 264
zaprtotrosnice (Asco-
mycota) 247 zavita škrbica (Spi-ranthes spiralis (L.) Chevall.) 39 zdravilne učinkovine v gobah 247 zdravljenje gripe 15 zdravljenje skolioze 358, 405 zeleni peski 301 Zelo velike antene (VLA) 366 zemeljska nafta 55 zemeljski plin 55 zgodovina geologije 419
zgodovina medicine 70
zgodovina naravoslovja 27
zgornji koralinacejski apnenci 301 zgornjeoligocenski apnenci 301 zgradba kristalov 77 zlato 264 zlivanje atomskih jeder (fuzija, termo-nuklearna reakcija) 21, 90
zlivanje (fuzija) jeder vodika 90
Zlivanje za energijo (Fusion for Energy, F4E), Cadarache v Franciji 21 Zoisov krog 419 zoologija 467, 468 zvezdne kopice 473 zvezdne kopice M41, M44 (Jasli, Prezepe, Čebelnjak), M46, M47, M50, M67 283 zvezda HD 162826 v ozvezdju Herkula, nastala skupaj s Soncem 473 zvezde 90 Zwitter, Tomaž (pogovor) 295
živčni prenašalci
(nevrotransmiterji)
166
žlahtnenje slovenskih sort krompirja 224 žledolom 2014 275 žveplanje bivališč v Panami 70
O jamamaju in sorodnih prelcih
Dr. Janu Carneluttiju v slovo
Boštjan Dvorák
Japonski hrastov prelec (Antheraea yam.am.ai) je posebnost naših gozdov in ena redkih vrst nočnih pavlinčkov (Saturniidae), ki se je trdno ustalila v ustreznem okolju zunaj svoje prave domovine. Rod Antheraea šteje še kup na las podobnih, manj znanih bližnjih sorodnikov. V prispevku se bomo posvetili predstavnikom, ki naseljujejo podobne zemljepisne širine oziroma podnebne pasove različnih predelov severne poloble, in se osredotočili na nekatere bistvene razlike med njimi in »domačo« vrsto.
Jamamaj (slika 1) je eden najbolj opaznih in zanimivih primerov naselitve neke vrste žuželke v tujem okolju; o njegovi priselitvi in širitvi v naših krajih je obsežno pisal Proteus v letih 1956 in 1984 in zelo podrobno predstavil njegov življenjski krog. Skoraj 150 let po Machovih poskusih svilogojstva je danes povsem ustaljen in splošno navzoč predstavnik domače favne listnatih in mešanih gozdov celinsko vlažnega podnebja na obsežnem območju od vzhodnih Alp do nekate-
rih osrednjih predelov Balkanskega polotoka. V večjem delu tega območja razširjenosti je tudi največja vrsta metulja v Evropi, ki jo po razponu kril (do 16 centimetrov) dosega le še domači veliki nočni pavlinček (Saturnia pyri), ki pa v nasprotju z njim naseljuje suhe stepske predele in sredozemski prostor. Ponekod v Evropi se je sicer še nekaj pred jamamajem »prijel« tudi pajesenov prelec (Samia cynthia), predstavnik nočnih pavlinčkov poddružine Attacinae, ki tako kot jamamaj izvira iz severovzhodne Azije, vendar pa lahko gosenice te vrste dolgoročno preživijo le na pajesenu (Ailanthus glandulosa), drevesu, uvoženem iz njene domovine. Zato so populacije te živali ostale vse do danes nestabilne in strogo omejene na majhna degradirana območja, predvsem mestne in urbanizirane površine, ki jih preraščajo mladi sestoji tega drevesa.
V nasprotju z napačno predstavo o hitrem prilagajanju žuželk na novo okolje ali podnebje se lahko neka vrsta metulja obdrži v tujem okolju le, če se razmere v novem biotopu natanko ujemajo s tistimi na izvornem območju, kar pa velja za sestavo, podnebje in pokrajino območja listnatih gozdov zahodnega Balkana in severnih višinskih predelov otoka Honšu. Glede na to, da je takih predelov v zmernih pasovih različnih širin in višin še kar nekaj, naseljujejo pa jih jamamaju zelo podobne sorodne vrste, se zdi verjetno, da
Slika 1: Jamamaj (samec).
Foto: Boštjan Dvorák.
Slika 4: Gosenica indijskega hrastovega preica (Antheraea mylitta). Foto: Boštjan Dvorak.
bi se lahko v naših gozdovih ustalila tudi katera koli od teh sorodnic, če bi komu ušla iz reje tako kot Machu jamamaji. Dejansko so se v Machovem času po epidemičnem izbruhu pebrine, bolezni, ki je prizadela dotlej povsod gojenega kitajskega murvinega prelca (Bombyx mori), več tisoč let staro, izključno kulturno sviloprejko neznanega izvora, in s tem močno ogrozila svilogojstvo, gojitelji na mnogih koncih Evrope ukvarjali z velikimi vrstami nočnih pavlinčkov zmernih širin, katerih gosenice tudi predejo uporabne svilene zapredke, hkrati pa imajo to prednost, da so prave naravne vrste, ki živijo v podobnih podnebnih razmerah in na podobnih drevesnih vrstah, kot jih najdemo doma. Naj omenimo, da so se po znanih podatkih in poročilih domala vsi takratni svilogoj-ci intenzivno ukvarjali tudi in predvsem z možnostmi naselitve teh tujerodnih vrst v prosti naravi in se z veliko vnemo posvečali množičnim izpustom in podobnim akcijam načrtnega vnašanja živali v domače okolje,
kar so utemeljevali predvsem z gospodarskimi vidiki in v čemer so jih pogosto podpirali predstavniki oblasti. Preizkusili so večino znanih vrst, res pa je, da se začuda nobeden od teh nepremišljenih, lahkomiselnih in neodgovornih podvigov ponarejanja domače favne ni posrečil - z izjemo jamamaja, ki pa je v naravo ušel in ni bil izpuščen namenoma. Ali gre za naključje? Gojenje predstavnikov rodu Antheraea, ki je bogato zastopan v pasu listnatega gozda vzhodne Azije, nekaj vrst pa živi tudi v Novem svetu, v svilogojske namene je imelo tri velike prednosti; razen zelo redkih izjem gosenice vseh približno 40 znanih vrst, razširjenih tako v zmernih kot v tropskih predelih, odlično uspevajo na hrastih, bukvah (Fagaceae) in gabrih (Corylaceae) ter nekaterih drugih predstavnikih teh dveh družin (slike 2, 3, 4, 5), njihovi lepo jajčasto oblikovani zapredki so pleteni strnjeno, s sklenjeno površino brez vršaste odprtine - izhod si naredi šele metulj ob izleganju s kapljico
jedke tekočine, ki topi svilo —, metulji pa se hitro in zelo lahko parijo, in sicer tudi v zaprtih prostorih, kar je za gojenje zelo pomembno. Zadnja točka ne velja za jamama-ja, ki se v ujetništvu zelo težko pari in ga je zato težko gojiti v več zarodih; samci lahko močni feromon nemoteno zaznavajo samo na prostem in na večje razdalje, podobno kot domači pavlinček Saturnia pyri. Bližnji sorodniki, na primer jamamaju zelo podobni kitajski/mongolski hrastov prelec A. pernyil
Slika 5: Mlada jamamajeva gosenica; dorasla ima kot edina predstavnica rodu tudi zeleno glavo.
Foto: Boštjan Dvorak.
harti, ki živi recimo v Mandžuriji do Amurja, so znani po takojšnjem in večkratnem parjenju, ki traja vso noč oziroma do 24 ur po združitvi, isti samec pa lahko tako v teku enega tedna oplodi tudi do sedem samic zapored in, ker se med enim in drugim parjenjem le malo spreleti, ostane vitalen. Enako velja za velikega indijskega predstavnika A. mylitta, katerega gosenice predejo izredno lepo oblikovane, kot kokošja jajca velike in na posebnem »ročaju« iz trde svile z vej kot žičnice viseče zapred-ke (slika 6), ki so paša za oči in prav tako priljubljeni vir svile. Obe vrsti v ta namen tudi množično gojijo. Za razliko od domala vseh sorodnikov je parjenje pri jamamaju dokaj kratkotrajno, saj traja največ nekaj ur, pogosto pa le nekaj minut, kar pa povsem zadošča za oploditev jajčec. Značilno zanj pa je tudi, da se samica lahko pari večkrat
Slika 7: Polifem; severnoameriški predstavniki rodu, tako kot mnogi drugi tamkajšnji pavlinčki, mirujejo z nazaj zloženimi ali
»priprtimi« krili. Foto: Boštjan Dvorak.
zapored, z več samci, kar se pri drugih vrstah ne dogaja.
Posebnosti pri parjenju se ujemajo s splošnimi značilnostmi jamamajevega vedenja. Metulji so sicer nerodni, a burni in bliskovito hitri letalci, ki se v zraku divje preko-picujejo, med mirovanjem pa jih vznemiri vsak dotik, piš vetra ali pa že samo gibanje v bližini. Za vse znane sorodnike, razen severnoameriškega polifema (A. polyphemus) (slika 7), je značilno kriptično vedenje; če se jim približamo ali se jih celo dotaknemo, se umirijo in potuhnejo, da so neopazni. Za večino predstavnikov tega rodu je značilno, da splezajo na prst, če ga previdno primaknemo s strani in pritisnemo na nožice, in na njem spet obmirujejo; tako jih zlahka prestavljamo in prenašamo. Pri bolj plašnih vrstah pa se mirno vede vsaj samica, ki jo
lahko prestavimo, medtem ko samec od-skoči. Le pri jamamaju se že ob najmanjšem dotiku oba spola bliskovito vržeta na tla in divje zamahujeta s krili. To je v reji pogosto tudi ovira pri parjenju, saj se samica tako pogosto odziva na približevanje samca, po skoku s stene pa potem zaradi vznemirjenja kar nekaj ur ni dovzetna za parjenje. Vse druge vrste se namreč parijo tako, da spolno vzburjena samica, ki vabi s feromonsko žlezo in pri tem drži krila nazaj, privabi samca s strani in ta, ko prileti, spleza nanjo; lahko ga prenesemo tudi na prstu in z njega sam spleza na samico (slika 8). Jamamajev samec pa ne pleza, ampak lahko samico naskoči le ob naletu, tako da pristane na njej in se je pri tem oprime. To se v zaprtem prostoru zlepa ne posreči. Dolgotrajno parjenje pri drugih vrstah ustreza potuhnjenemu načinu življenja. Med njim se metulja namreč ne premikata in torej nista zaznavna do naslednjega večera, ko se ločita in samica nemudoma začne lepiti jajčeca.
Najbolj bistvena jamamajeva posebnost v okviru rodu pa je prezimovanje na stopnji jajčeca; vsi sorodniki zmernih širin prezi-mujejo kot bube v zapredkih. Zapredki so pri vseh vrstah lepih, pravilnih jajčastih oblik, gosenice pa jih navadno uvijajo v listje, tako da so na vejah vendarle prikriti. Svileni ovoji, ki so pri vseh predstavnikih rodu zelo trdni in imajo lepo zaobljeno zunanjo površino ter gladko notranjost, tvorijo prostorno kamrico, v kateri buba ni varna le pred vremenskimi spremembami, ampak tudi pred naravnimi sovražniki. Grizenje svile je za vretenčarje očitno preveč neprijetno, hkrati pa jim zanemarjanje zapred-kov zagotavlja obilica pomembne hrane v ustreznem letnem času. Gosenice vseh vrst so pomemben vir hrane ptic pevk (po opazovanjih Matije Gogala tudi sov), z njimi pa so posebno povezane šoje (Garrulus glan-darius). Jamamajev zapredek se odlikuje po elegantno podolgovati jajčasti obliki in lepi rumenkasto zeleni barvi. Poleg tega je ne-
■
navadno majhen, komaj kaj večji od tolstega želoda. Manjši so le še snežno beli zapredki severnoameriškega polifema (A. polyphemus). Oboje pripomore k dobri prikritosti med listjem poletnih krošenj, medtem ko so belkasto sivi ali rjavi zapredki prilagojeni na suho listje, gole veje in sneg. Podobno zeleni so zapredki japonske vrste pavlinčka (Rhodinia fugax), ki tudi prezimuje kot jajčece in močno spominja na našega kraškega pavlinčka (Perisomena caecigena). Ze zapredki bližnjega jamamajevega sorodnika A. pernyi pa so rjavkasto beli in do trikrat večji, čeprav so metulji manjši od jamamajev. Zapredki
Slika 8: Za ves rod tipično parjenje na praznem zapredku; A. mylitta.
Foto: Boštjan Dvorak.
tropskih vrst so pogosto še veliko večji, opremljeni s trdnimi, skrbno pletenimi ročaji, spominjajo pa na posušene plodove hranilnih dreves. Čeprav se gosenice nekaterih teh tropskih vrst hranijo z raznimi drugimi rodovi dreves, jih lahko zelo uspešno gojimo na listju domačih hrastov, bukev, brez in gabrov, na katerih sorodnike ležejo jajčeca tudi v večjih višinah svoje tropske domovine. Najtrše zapredke si pletejo gosenice bližnjega avstralskega rodu Opodiphthera (slika 9), ki so ga šele pred kratkim oddelili od rodu Antheraea; temno sive tvorbe spominjajo na koščke betona in so iz neprodušnih slojev, iz katerih se metulji ob izleganju prebijajo tudi po 24 ur s pomočjo ostrih zobcev ob korenu kril, ta pa se jim ne razvijejo, če jih iz njih predčasno osvobodimo. Posamezni primerki vrste O. eucalypti lahko, podobno kot pri domačem velikem nočnem pavlinčku, na stopnji bube preživijo tudi po več kot deset let. Gosenice teh vrst se v naravi hranijo z ev-kalipti, a jih lahko biologi po svetu uspešno gojijo tudi na brezah. Zapredki vseh vrst Antheraea in temu sorodnih rodov so trdno pritrjeni na podlago in navadno visijo z vej;
izjema so le nekatere populacije vrste A. polyphemus, katerih zapredki, kot pri mnogih drugih severnoameriških vrstah pavlinč-kov, jeseni z listjem odpadejo in prezimijo na tleh. Zanimivo pa je, da se gosenice vseh sorodnih afriških rodov bubijo brez zapre-danja v zemlji.
Mnoge japonske vrste pavlinčkov, po drugi strani pa vsi predstavniki rodov Calligu-la, Neoris in Rhodinia, ki imajo vsi težišče razširjenosti ob vzhodnoazijskih obalah, prezimujejo na stopnji jajčeca, v okviru rodu Antheraea pa je jamamaj izjema. Za vse vrste, ki prezimujejo kot jajčeca, pa velja stoodstotno, da nastopajo v enem samem zarodu na leto, medtem ko se vrste, ki prezimu-jejo kot bube, lahko razvijajo v dveh ali več generacijah na leto ali pa je to celo običajno. Samice vrst, ki nastopajo v več zarodih, ležejo jajčeca v drugem zarodu navadno na druge družine dreves kot v prvem. To so po večini drevesa z bolj kompaktnim, aromatič-nim listjem, ki pozneje vzbrstijo, a ostanejo sočna še v poznopoletnem in jesenskem času, medtem ko je drevje obeh pri jamamaju omenjenih družin (hrasti, bukve, kostanji, gabri, breze, jelše), ki prevladuje na višjih širinah in v višjih legah, za hrano gosenic
večinoma primerno le v prvi polovici rastne sezone, ko vsebuje dovolj vode. Od tod na prvi pogled nerazumljivo opažanje, da gosenice mnogih severnoameriških prelcev v domovini najdemo na številnih drevesnih vrstah, v Evropi pa jih je bilo dolgoročno mogoče uspešno gojiti le na peščici, pogosto le na eni sami vrsti. Velika večina severnoameriških in daljnovzhodnih vrst prelcev pa živi v več kot enem zarodu na leto, naseljujejo pa predele, ki so po številu drevesnih družin neprimerno bolj pestri kot Evropa. V teh predelih gorstva potekajo namreč od severa proti jugu in se rastlinstvo ob pole-denitvah lahko umika proti jugu, po njih pa spet širi na sever, medtem ko povprek ležeča gorovja zapirajo pot in povzročajo upadanje števila vrst. Vrste prelcev, ki so, tako kot jamamaj, omejene le na peščico hranilnih dreves severnega tipa, so se oblikovale v gorah ali izoliranih predelih z zelo kratkim poletjem, to pa še toliko bolj velja za tiste, ki prezimujejo na stopnji jačeca: njihove gosenice morajo spomladi čim prej do hrane, ker drevje omenjenega tipa hitro izgublja sočnost. Zato so gosenčice mnogih takih vrst, tako pri A. yamamai kot pri Caligula japonica, odporne proti mrazu in lahko pre-
živijo zmrzali do -10 stopinj Celzija, čeprav poganjki pri takih temperaturah navadno pozebejo.
Pogled na omejitev gorskega oziroma - v Evropi - vsega prevladujočega drevesnega rastlinstva zmernih širin na družine rožnic (Rosaceae), bukovk (Fagaceae) in leskovk (Corylaceae) nam pomaga razumeti, zakaj imajo »naše« avtohtone gozdne vrste prelcev, na primer beli T ali rjavi pavlinček (Aglia tau), le po en zarod na leto, in po drugi strani, zakaj metulji tistih domačih in tujih vrst, ki prezimujejo kot jajčeca - poleg jamamaja tudi avtohtoni kraški pavlinček (Perisomena caecigena) -, letajo šele pozno, ob koncu sezone: samic ne privablja vonj po svežih rastlinah, ampak po njihovih gnijo-čih delih, jajčka pa lepijo v razpoke za drevesno lubje.
Za posebno prilagoditev jamamaja na nestanovitno gorsko podnebje govori tudi dejstvo, da je lahko - v nasprotju z vsemi bližnjimi sorodniki - kot metulj dejaven še pri zelo nizkih temperaturah, tudi pod 10 stopinj Celzija; vsi drugi, tudi severnoameriški predstavnik A. polyphemus, letajo le v toplih nočeh s temperaturami okrog 20 stopinj Celzija, jamamaji pa se po jesenskem padcu temperature celo pospešeno izlegajo in jih, recimo v Sloveniji, pogosto največ opazimo prav po neurjih. Mokro viharno vreme po eni strani izboljšuje razmere za lepljenje jajčec, po drugi pa jih varuje pred plenilci. Ja-mamajeve gosenice pa se skoraj enako hitro razvijajo tudi v muhastih poletjih, medtem ko pri sorodnicah rast v hladnejših obdobjih zastaja.
Jamamaj danes naseljuje tudi obsežne celinske predele onkraj japonskih otokov in je razširjen od nekaterih srednjekitajskih gorskih grebenov nekako do Amurja in po ruskem Primorju kot podvrsta A. yamamai ussuriensis, ki pa se komaj kaj razlikuje od japonske podvrste in se je v celinski prostor očitno razmahnil šele v novejšem času prek sahalinske ožine. Podatki, da prebiva tudi na Šri Lanki, pa so zagotovo zmotni
in gre tam za drugo, podobno vrsto. Kako pomembno vlogo ima japonsko otočje kot občasno izolirano območje pri nastajanju vrst, vidimo po tem, da so mnogi rodovi pavlinčkov celinskega predela severovzhodne Azije zastopani s po dvema podobnima vrstama: jamamaj in bližnji sorodnik A. per-nyi, Rhodinia fugax in R. jankowskii, lunici Actias artemis in A. gnoma, Caligula simla in C. japonica in tako naprej. Obratno je pa-jesenov prelec (Samia cynthia) danes razširjen tudi na Japonskem, kamor je bil vnesen kot sviloprejka, in njegove gosenice najdemo na pajesenu (ajlantu) na večini otokov. Otok Honšu pa poleg tega naseljuje njegov bližnji, avtohtoni sorodnik Samia pryeri, ki mu je tako podoben, da ju komaj lahko razlikujemo. Tudi gosenica se komaj loči od gosenice pajesenovega prelca, a jo najdemo skoraj izključno na tamkajšnji vrsti bodike Ilex rotunda in ne na pajesenu. V nasprotju s pajesenovim prelcem, ki se hitro pari in ga je lahko gojiti, pa je japonska vrsta veliko bolj burna, parjenje pa se v zaprtem prostoru navadno ne posreči.
Daljše obdobje zemljepisne izolacije na območju s kratkimi poletji in zelo kratko vegetacijsko dobo, mrzlimi zimami in omejenim jedilnikom je odločilno vplivalo na oblikovanje vrste Antheraea yamamai kot edinega predstavnika rodu, ki lahko trajno naseljuje tudi nekatere evropske pokrajine.
Viri:
Carnelutti, Jan, 1956: O metuljih priseljencih. Proteus, 137-143.
Akai, K,, Kato, Y, Kiuchi, M,, Kobayashi, J,, 1991: Wild Silkmoths 91'.
Izerskij, V. V,, 1999: EoMSuKougHte HemYeKptmtie u xox^aTKH CuSupu u ^a^tHero BocTOKa. Kiev. Mušič, Marjan, 1955: Iz življenja in dela Machovih. Časopis za slovensko krajevno zgodovino Kronika, 3 (3): 156-170. Smerdu, Rado, 1984: O metuljih jamamajih. Proteus: 100-111. Voelschow, Arnold, 1902: Die Zucht der Seidenspinner. Schwerin.
Drevesna dediščina v blejskih parkih in okolici
Jože Skumavec
Uvod
Drevo je najvišja oblika rasti rastlinskega sveta. V njegovem zelenju, listu, kakor tudi v zelenju drugih rastlin se rudninske snovi pretvarjajo v organske. To je glavni vir življenja, prvi člen v presnovni in prehranjevalni verigi. Je osnovni element gozda, ki je najvišje razvit kopenski ekosistem. Drevo na podlagi prevodnih elementov dviguje vodo z raztopinami iz najglobljih korenin do svojega vrha, ki je pri najvišjih drevesih na svetu tudi 110 metrov visoko. Bolj ko o njem razmišljamo, bolj se lahko čudimo njegovemu preživetju in sposobnostim za obstanek v vseh viharnih razmerah njegovega življenja. Čudimo se, kako lahko živi organizem, kot drevo je, preživi skoraj 9.000 let, kot nam pripoveduje rekonstrukcija drevesne zgodovine borov (Pinus longaeva), po kateri naj bi bila ta drevesa stara 8.700 let. Iz letnega debelinskega prirastka se da razbrati zgodo-
vina drevesa. Iz letnic se da ugotoviti starost drevesa, iz širine, sestave, oblike in barve branik pa znanstveniki (dendrokronologi) sklepajo o dogodkih, ki so vplivali na rast drevesa - od podnebja in padavin do razmer, v kakršnih je uspevalo, in sprememb, ki so mu jih zadali človek in živali. Branike so neizbrisni zapis vseh dogodkov v življenju drevesa. Prerez debla sta analizirala že Te-ofrast in Collumella. Leonardo da Vinci pa je s svojim enciklopedičnim duhom zaslutil, da bi iz branik lahko razbirali, kakšne podnebne razmere so vladale v določenem obdobju. Po tej poti so kasneje krenili še drugi znanstveniki. Med drugim so tako ugotovili, da je v letih od 1708 do 1709 zajel Evropo mrzel val, o katerem je kasneje pisal tudi Linné.
Vsa ta dejstva iz zgodovine preučevanja rasti drevesa nas še bolj spodbujajo k spoznavanju in razmišljanju o drevesih kot dedi-
Smreka žalujka.
ščini. Poznavalci o eni sami drevesni vrsti napišejo knjigo, tudi o drevesih na Bledu se mi je nabralo gradivo zanjo. Namen članka je skromnejši. V njem sem želel objaviti le seznam drevesnih vrst, ki rastejo v blejskih parkih in okolici ob sprehajalnih poteh. Za malo daljši opis sem izbral le nekaj izstopajočih dreves.
Tudi v Sloveniji se nekateri kraji ponašajo s starimi drevesnimi orjaki: Ribnica na severni strani Pohorja s Sgermovo smreko, Ludranski vrh južno od Črne na Koroškem z Najevsko lipo, znane so tudi stare tise in pravi kostanji ter tudi druge vrste. V bližnji Zgornji Radovni je lipovec star od 400 do 470 let, naprej v bližini Kranjske Gore, v Mali Pišnici, pa raste domnevno najstarejši macesen pri nas.
Tudi na Bledu imamo bogato drevesno dediščino. Najstarejša drevesa so tristo in več let stari hrasti dobi, nekaj je dreves orjakov, zelo velika je pestrost drevesnih vrst in drugih dendroloških posebnosti.
Stara drevesa in razvojno stare vrste
Za dediščino je najbolj pomembna starost, zato je prav, da začnem z najstarejšimi drevesi na Bledu, s hrasti. V Sloveniji imamo šest samoniklih vrst hrastov, od teh na Bledu kar tri: dob, graden in puhasti hrast, tu je še tujerodni rdeči hrast. Med seboj so si precej podobni. Posebej za dob in graden velja, da tam, kjer se na rastišču srečujeta, nastanejo medvrstni križanci. Naši hrasti na morenah, Grajskem hribu in Straži ter v naravnem parku Grimšče so najpomembnejši nosilci teh rastišč. V naravnem parku v Grimščah še vedno kljubujejo času približno 300 let stari orjaki hrasti - dobi. Starost je ocenjena na podlagi štetja letnic na panju pred kratkim posekanega orjaka. Najdebe-lejši ima obseg 461 centimetrov. Višina tega
Najdebelejši hrast dob na Bledu je star približno tristo let.
hrasta je 22 metrov. Ostali, z manjšim premerom, so večinoma višji in vitalnejši. Da je hrast, posebej dob, naše spoštovanja vredno drevo, lahko ugotovimo po številnih krajevnih in ledinskih imenih v naši okolici: Dobe, Dobrava, Dobravca in malo dlje Dob, Dobrna, Dobovec ...
Na Bledu raste drevo - živi fosil, njegova domovina je Kitajska in Japonska. To je dvokrpi ginko. Razvojno je to najstarejša drevesna vrsta. V mezozoiku, natančneje v noriju, to je pred 200 milijoni leti, so bili ginkovci splošno razširjeni. V bližini vile Prešeren raste vitalno, 25 metrov visoko žensko drevo dvokrpega ginka, ki je debelo 63 centimetrov. S pahljačastimi in dvokrpi-mi listi je nekaj posebnega. Njegova krošnja ima poleti značilno barvo, najbolj čudovito pa se obarva jeseni, preden listi odpadejo. Čeprav so v parkih pogosti, jih tako mogočne, kot je v blejskem parku, vidimo redko.
Dvokrpi ginko.
Razvojno najstarejši iglavec pri nas je navadna tisa (Taxus baccata). V blejskih parkih so drevesa in grmi tise pogosti. Tisin les je bil skoraj nenadomestljiv pri izdelavi samostrelov ter lovskih in vojaških lokov, zato je bila tisa v srednjem veku skoraj iztrebljena. Verjetno pa so jo še bolj sekali, ker je bila nevarna konjem in drugim živalim, če so jo zaužile. Tisa je v parkih zelo pogosta zaradi vednozelene temne barve in slikovitih rdečih plodov v avgustu. Zaradi spečih brstov, ki ob povečanju svetlobe poženejo, je primerna za oblikovanje. So pa vsi deli tise, razen rdečega mesnatega ovoja semena, zelo strupeni.
Pokopališka vrba pred žledolomom (8. oktobra 2010) in po njem (11. aprila 2014).
Kavljasti bor. Ženski in moški cvetovi.
Vrb je veliko vrst in se lahko med seboj tudi križajo, zato je določevanje vrst težavno. Na Bledu je pogosta vrba iva (Salix caprea), in to pretežno v obliki grma. Ob jezeru, kjer je bolj vlažno, pa uspeva bela vrba (Salix alba), ki ima povešene poganjke. To ni vrba žaluj-ka, ampak gojena okrasna pokopališka vrba (Salix ^sepulcralis).
Redke drevesne vrste
Kavljasti bor (Pinus uncinata) je vrsta, ki je v evropskih gorah samonikla, ne raste pa v Sloveniji. Zelo redko ga najdemo tudi v parkih. Skupinica raste ob jezeru pred hotelom Toplice. Ime je dobil po kavljasti oblikah krovnih lusk na storžih. Storži rastejo na poganjku najpogosteje po dva nasprotno ali celo po trije skupaj. Nekateri dendro-logi ga uvrščajo kot podvrsto rušja. Lahko ga primerjamo z rušjem, ki raste ob njem. Zaradi kavljastega bora je pot okoli jezera zanimivejša.
Hiba. Široke luske s storžki.
Hiba (Thujopsis dolabrata) sodi v družino ci-presovk. Imenujejo jo tudi hibanski paklek. Je japonski endemit, od tam so jo prinesli v Evropo sredi 19. stoletja. Tudi v parkih ni prav pogosta. Od klekov so loči po širših luskah, spodnjih svetlih listnih režah in po nazaj zavihanih plodnih luskah na storžku. V blejskih parkih se sramežljivo skriva na treh mestih. Uspeva tudi v Begunjah in v Preddvoru.
Na Bledu raste le eno mamutovo drevo ali mamutovec (Sequoiadendron giganteum). Drevo je vitko in visoko 33 metrov, obseg debla znaša 276 centimetrov, čisto deblo, torej deblo brez vej, pa do krošnje meri 20 metrov. Po videzu je drugačen, kot so preddvorski in tisti ob kranjski gimnaziji. Ti so skoraj do tal vejnati. Njegova domovina je pacifiško območje Severne Amerike. Ta drevesna vrsta doseže višino do 100 metrov in debelino do 8 metrov ter dočaka starost do 3.000 let.
Navadna bukev (Fagus sylvatica) je vsem znano drevo, gozdarji ji pravimo mati gozda. Na Bledu raste tudi več okrasnih sort te vrste.
Pred občinsko stavbo je rastla dominantna, vitalna sršajevolistna bukev (Fagus sylvatica Asplendifolia), imenovana tudi hrastovo-listna ali napiljenolistna bukev, ki jo je 5. februarja letos polomil žled. Obseg debla je meril 340 centimetrov, visoka je bila 25 metrov in razraščena v tri debla.
Ta del parka je po naročilu takratnega lastnika vile Zore Pongratza (sedaj občinska stavba) uredil švedski arhitekt Carl Gustav Svensson leta 1890. Verjetno je bila ta bukev posajena v tem času, kar potrjuje tudi njena ocenjena starost - približno 120 let. Za park je zaradi zmanjšanja pestrosti mogočnih in starih dreves to velika škoda. Bila je edina bukev te sorte v blejskih parkih. Se ena te sorte, vendar z obžagano krošnjo, raste na Bledu ob objektu na Ljubljanski cesti 13 A. Podobno padli bukvi sem videl le še v Kamniku in Volčjem potoku. Nekaj pa jih je v mariborskem parku. Okrasnim bukvam z rdečimi listi nisem določal sort, razvrstil sem jih le v skupino rde-
čelistne bukve z nepovešenimi poganjki in v skupino rdečelistnih bukev s povešenimi poganjki (povešave), ki jih je na Bledu kar nekaj.
Na koncu Velike Zake, dobrih 100 metrov stran od nekdanje železniške čuvajnice, raste orjak navadne bukve, ki mu je vihar leta 2011 odlomil dominantni vrh na višini 170 centimetrov. Drevo je zanimivo in vredno ogleda. Na višini 1,3 metra meri v obsegu 532 centimetrov oziroma v premeru 169 centimetrov. Kljub posledicam viharjev je bukev visoka 31 metrov. Skoraj vsak sprehajalec okoli jezera pozna navadno makluro (Maclura pomifera). V mladosti trnasto drevo, doma iz Severne Amerike, ki je pri nas tudi v parkih kot okrasno drevo razmeroma redko.
Orjaki in posebneži
Po razsežnostih sodijo v to skupino že opisani h rast dob, mamutovo drevo in navadna bukev. Največje drevo v blejskem parku je beli topol (Populus alba). Obseg debla v prsni višini je 468 centimetrov in višina drevesa 34 metrov. Verjetno je eden izmed največjih belih topolov v Sloveniji. Drev-nino takega drevesa je težko izračunati, saj
Sršajevolistna bukev 4. maja 2011 in 5. februarja letos.
za take dimenzije izračuni v gozdarskem priročniku ne obstajajo. Kljub temu sem s pomočjo priročnika in dodatnih izračunov ocenil, da ima to drevo verjetno več kot 30 kubičnih metrov drevnine. Med orjake lahko prištejemo veliki jesen (Fraxinus excelsior), ki ima obseg 446 cen-
timetrov in je visok 22 metrov. Po debelini presega pričakovanja, saj so veliki jeseni redko debelejši od enega metra. Ob jezeru niso tako debeli, so pa višji in z lepšimi debli. Le 40 minut hoje potrebujemo, da pridemo do navadne smreke (Picea abies), »smreke velikanke« oziroma Gogalove smreke, na
Rdečelistna bukev.
Povešava rdečelistna bukev.
Navadna bukev.
Stanu nad železniško postajo. V prsni višini ima obseg 407 centimetrov oziroma premer 130 centimetrov, visoka pa je 38 metrov. Po višini ni nič posebnega, je pa debelejša od znane Sgermove smreke, ki je leta 1995 imela premer 108 centimetrov in je tudi znatno višja, saj je visoka 62 metrov. Na tabli pri smreki na Stanu je napisana starost 120 let. Ne vem, kako je bila ugotovljena, vendar ocenjujem, da je mlajša, saj raste na zaraščenem pašniku oziroma travniku. Po mojih izračunih ima deblo 20 kubičnih metrov lesa.
Drevo javorolistne platane (Platanus spanica) ob jezeru lahko uvrstimo med orjake in posebneže: med orjake po debelini, saj je obseg njenega debla 461 centimetrov, preračunano v premer v prsni višini 147 centimetrov, med posebneže pa ne le zato,
Navadna maklura.
ker ima veliko enostransko razvito krošnjo nad jezersko gladino, temveč predvsem po lepem koreničniku in koreninah.
Pozimi neopazno drevo ob jezeru med Toplicami in predorom je poljski brest (Ulmus minor), naša samonikla vrsta, vendar je za to drevo značilna posebna, zeleno rumena barva krošnje vse od pomladi in do pozne jeseni. Ze od daleč se vidi, da je to drevo po barvi krošnje nekaj posebnega, nekaj lepega, edinstvenega, nekaj takega, da ga moraš obiskati.
Seznam drevesnih vrst
Navedene so drevesne vrste, njih rodovi in družine, ki sem jih opazil na javnih površinah, parkih in v hišnih vrtovih. Pri nekaterih drevesih večjih velikosti so navedeni podatki obsega debla v višini 1,3 metra (obs. = xxx centimetrov), za lažjo predstavo je zapisan tudi premer (® = xx centimetrov), višina (v = xx metrov), pri drevesih, kjer je bilo možno oceniti starost na podlagi štetja letnic na sosednjih panjih ali na podlagi vencev vej, pa je naveden tudi podatek o ocenjeni starosti. Višine so ugotovljene z napravo, ki deluje na podlagi kotnih funkcij, pri tem so odstopanja +/- 10 odstotkov. Vrste so urejena po sistemu klasifikacije binomske latinske nomenklature v botaniki, ki jo je utemeljil Carl Linné. Družine, rodovi in vrste so razvrščene po ključu za določanje praprotnic in semenk iz leta 2007 (Mala flora Slovenije). Tudi slovenska in latinska imena so uporabljena iz tega ključa. Za ostale izrazito parkovne tujerodne vrste, ki jih v slovenskem ključu ni, so uporabljena imena iz druge navedene literature.
Vsa navedena drevesa sodijo k semenkam
(Spermatophyta).
Iglavci in ginkovke sodijo k igličastolistnim
golosemenkam (Coniferophytina, Gymnosper-mae). Sem uvrščamo naslednjih 6 družin:
1.	Družina: ginkovke (Ginkgoaceae).
Rod: ginko (Ginkgo).
Vrsta: dvokrpi ginko (Ginkgo biloba) (obs. = 199 centimetrov; ® = 63 centimetrov; v = 25 metrov).
2.	Družina: borovke (Pinaceae).
Rod: jelka (Abies).
Vrste: kavkaška jelka (Abies nordmanniana) (obs. = 350 centimetrov; ® = 111 centimetrov; v = 27 metrov; starost: 110 let), bela jelka (Abies alba), dolgoigličasta jelka (Abies concolor).
Rod: duglazija (Pseudotsuga).
Vrsta: navadna duglazija (Pseudotsuga menziesii).
Rod: čuga (Tsuga).
Vrsta: kanadska čuga (Tsuga canadensis). Rod: smreka (Picea).
Vrste: bodeča smreka (Picea pungens), omorika (Picea omorika), navadna smreka (Picea abies) (obs. = 407 centimetrov; ® = 130 centimetrov; v = 38 metrov).
Vzgojena oblika: smreka žalujka
(Picea abies 'Pendula').
Rod: macesen (Larix).
Vrsta: navadni macesen (Larix decidua).
Rod: bor (Pinus).
Vrste: gladki (zeleni) bor (Pinus strobus),
himalajski bor (Pinus wallichiana) (obs. = 225 centimetrov; ® = 72 centimetrov; v = 25 metrov; starost: 35 let), reči bor (Pinus sylvestris) (obs. = 225 centimetrov; ® = 72 centimetrov; v = 28 metrov; starost: 110 let), črni bor (Pinus nigra), kavljasti bor (Pinus uncinata).
3. Družina: taksodijevke (Taxodiaceae). Rod: mamutovo drevo, mamutovec
(Sequoiadendron).
Vrsta: mamutovo drevo, mamutovec
(Sequoiadendron giganteum) (obs. = 278 centimetrov; ® = 88 centimetrov; v = 33 metrov; čisto deblo: 20 metrov).
Vrste: orjaški klek - (Thuja plicata) (obs. = 295 centimetrov;® = 94 centimetrov; v = 2 4 met rov)
ameriški klek (Thuja occidentalis).
5.	Družina: tisovke (Taxaceae).
Rod: tisa (Taxus).
Vrsta: navadna tisa (Taxus baccata).
Vsa naslednja drevesa uvrščamo h kritosemenkam (Magnoliophytina — Angiospermae), in sicer k dvokaličnicam (Magnoliopsida — Dicotyledoneae).
6.	Družina: magnolijevke (Magnoliaceae).
Rod: tulipanovec (Liriodendron). Vrsta: navadni tulipanovec (Liriodendron tulipifera) (obs. = 285 centimetrov; ® = 91 centimetrov; v = 27 metrov).
Rod: magnolija (Magnolia). Vrsti: Soulangova magnolija
(Magnolia Xsoulangiana).
7.	Družina: platanovke (Platanaceae).
Rod: platana (Platanus). Vrsti: vzhodna platana (Platanus orientalis), javorolistna platana (Platanus Xhispanica) (obs. = 461 centimetrov; ® = 147 centimetrov).
Rod: kriptomeria, srpavka (Cryptomeria).
Vrsta: japonska kriptomeria (Cryptomeria japonica).
Rod: močvirska cipresa (Taxodium).
Vrsta: dvoredna močvirska cipresa
(Taxodium distichum).
4. Družina: cipresovke (Cupressaceae).
Rod: pacipresa (Chamaecyparis).
Vrste: Lawsonova pacipresa (Chamaecyparis
lawsoniana) (obs. = 224 centimetrov;
® = 71 centimetrov; v = 19 metrov), grahasta pacipresa (Chamaecyparis pisifera), nutkadolska pacipresa (Xanthocyparis nootkatensis).
Rod: hiba (Thujopsis),
Vrsta: hiba (Thujopsis dolabrata).
Rod: klek — (Thuja)
8. Družina: bukovke (Fagaceae). Rod: bukev (Fagus). Vrsta: navadna bukev (Fagus sylvatica) (obs. = 532 centimetrov; ® = 169 centimetrov; v = 31 metrov; na 1,7 metra odlomljeni vrh leta 2011).
Vzgojene sorte: rdečelistna (Fagus sylvatica 'Purpurea'),
povešava ali žalobna (Fagus sylvatica 'Pendula'),
sršajevolistna bukev (Fagus sylvatica 'Asplenifolia').
Rod: hrast (Quercus).
Vrste: dob (Quercus robur)
(obs. = 461 centimetrov; ® = 147 centimetrov;
starost: približno 300 let),
graden (Quercus petraea), puhasti hrast (Quercus pubescens), rdeči hrast (Quercus rubra).
9.	Družina: brezovke (Betulaceae).
Rod: breza (Betula).
Vrsta: navadna breza (Betula pendula).
Rod: jelša (Alnus).
Vrsta: črna jelša (Alnus glutinosa).
10.	Družina: gabrovke (Carpinaceae).
Rod: gaber (Carpinus).
Vrsta: (beli) navadni gaber (Carpinus betulus) (obs. = 233 centimetrov; ® = 74 centimetrov). Vzgojena oblika: stebrasti gaber
(Carpinus betulus 'Fastigiata').
Rod: črni gaber (Ostrya).
Vrsta: črni gaber (Ostrya carpinifolia).
11.	Družina: orehovke (Juglandaceae).
Rod: oreh (Juglans). Vrsti: črni oreh (Juglans nigra) (obs. = 193 centimetrov; ® = 61 centimetrov), navadni oreh (Juglans regia).
Rod: krilati oreškar (Pterocarya). Vrsta: kavkaški krilati oreškar
(Pterocarya fraxinifolia).
12.	Družina: brestovke (Ulmaceae).
Rod: brest (Ulmus).
Vrsti: goli brest (Ulmus glabra),
poljski brest (Ulmus minor). Rod: koprivovec (Celtis).
Vrsta: ameriški koprivovec (Celtis occidentalis).
13.	Družina: murvovke (Moraceae).
Rod: maklura (Maclura).
Vrsta: navadna maklura (Maclura pomifera).
14.	Družina: rožnice (Rosaceae).
Rod: hruška (Pyrus).
Vrsta: navadna hruška (Pyrus communis).
Rod: jerebika, mokovec (Sorbus). Vrsti: navadni mokovec (Sorbus aria), jerebika (Sorbus aucuparia).
Rod: sliva (Prunus). Vrste: češnja (Prunus avium), čremsa (Prunus padus), sliva (ringlo) (Prunus domestika).
16.	Družina: rožičevke (Caesalpiniaceae).
Rod: gledičevka (Gleditsia).
Vrsta: trnata gledičevka (Gleditsia triacanthos).
17.	Družina: metuljnice (Fabaceae).
Rod: nagnoj (Laburnum).
Vrsta: alpski nagnoj (Laburnum alpinum).
Rod: robinija (Robinia).
Vrsta: navadna robinija (Robinia pseudoacacia).
Rod: karagana (Caranga).
Vrsta: drevesasta karagana (Caranga arborescens).
Rod: sofora (Sophora).
Vrsta: japonska sofora (Sophora japonica).
18.	Družina: rujevke (Anacardiaceae).
Rod: octovec (Rhus).
Vrsta: octovec (Rhus typhina).
19.	Družina: pajesenovke (Simaroubaceae).
Rod: pajesen (Ailanthus).
Vrsta: veliki pajesen (Ailanthus altissima).
20.	Družina: divjekostanjevke (Hippocastanaceae).
Rod: divji kostanj (Aesculus).
Vrsti: navadni divji kostanj (Aesculus
hippocastanum),
rožnatocvetni divji kostanj (Aesculus pavia).
21.	Družina: javorovke (Aceraceae).
Rod: javor (Acer).
Vrste: maklen (Acer campestre),
beli javor (Acer pseudoplatanus), vzgojena sorta: beli javor z rdečimi listi, amerikanski javor (Acer negundo), ostrolistni javor (Acer platanoides), rdeči javor (Acer rubrum), srebrni javor (Acer saccharinum), pahljačasti javor (Acer palmatum).
22.	Družina: vrbovke (Salicaceae).
Rod: vrba (Salix).
Vrsti: iva (Salix caprea), bela vrba (Salix alba), vzgojena sorta: pokopališka vrba (Salix Xsepulcralis ).
Rod: topol (Populus).
Vrste: beli topol (Populus alba)
(obs. = 468 centimetrov; ® = 149 centimetrov;
v = 34 metrov),
črni topol (Populus nigra), trepetlika (Populus tremula).
23.	Družina: lipovke (Tiliaceae).
Rod: lipa (Tilia).
Vrste: lipovec (Tilia cordata),
navadna lipa (Tilia platyphyllos), srebrna lipa (Tilia tomentosa).
24.	Družina: bodikovke (Aquifoliacea).
Rod: bodika (Ilex).
Vrsta: navadna bodika (Ilex aquifolium).
25.	Družina: oljkovke (Oleaceae).
Rod: jesen (Fraxinus).
Vrsti: veliki jesen (Fraxinus excelsior)
(obs. = 446 centimetrov; ® = 142 centimetrov;
v = 22 metrov),
vzgojena sorta: povešavi jesen (Fraxinus excelsior 'Pendula'), mali jesen (Fraxinus ornus).
26.	Družina: trobentovke (Bignoniaceae).
Rod: katalpa (Catalpa).
Vrsta: ameriška katalpa (Catalpa bignonioides).
27.	Družina: pavlovničevke (Paulowniaceae).
Rod: pavlovnija (Paulownia).
Vrsta: kraljeva pavlovnija (Paulownia imperialis).
28.	Družina: cercidifilovke (Cerciciphyllaceae).
Rod: cercidifil (Cercidiphyllum).
Vrsta: japonski cercidifil (kastura)
(Cercidiphyllum japonicum)
(obs. = 176 centimetrov; ®=56 centimetrov).
29.	Družina: nepozebnikovke (Hamamelidaceae).
Rod: ambrovec (Liquidambar). Vrsta: ameriški ambrovec
(Liquidambar styraciflua).
Zaključek
V 29 družinah je zbranih 80 vrst in med njimi še 8 vzgojenih sort. Vrste, katerih sadike so mlajše od deset let, v seznamu niso navedene, to so atlaška cedra, stebrasta patisa, murva in čilska aravkarija. Izpuščene so tudi grmovnice, katerih posamezni primerki ob jezeru presegajo višino 5 metrov. To so rašeljika, navadni brin, navadni pušpan in rumeni dren.
Pri tako pestri sestavi drevesnih vrst in zanimivih oblikah, ki nevsiljivo vplivajo na doživljanje obiskovalcev, zanimanje za to področje znanja narašča. To potrjujejo organizirani obhodi z ogledom dreves okoli jezera in samega parka ter stalno zanimanje ljudi za drevesne vrste. Prvi dendrološki obhod okoli jezera z 18 navzočimi je bil 16. oktobra leta 2010, 9. aprila leta 2011 je bilo navzočih kar 30, nato je bil organiziran ogled drevesne dediščine 28. maja leta 2011 ob dnevu Alpske konvencije in 30-letni-ci Triglavskega narodnega parka. Na željo članov Naravoslovnega društva Bled je bil ogled ponovljen 22. oktobra leta 2011 in v letu 2012 12. aprila. Drevesa okoli jezera si je 6. aprila leta 2013 ogledal II. letnik Srednje gostinske šole Radovljica. Za občinski praznik Bleda je bil 10. aprila leta 2013 organiziran ogled osrednjega parka. O drevesih v blejskih parkih je pisal Gorenjski glas, samostojno oddajo o njih pa je pripravila TV Svet na Kanalu A. Iz tega lahko zaključimo, da obstaja veliko zanimanje za ogled in spoznavanje dreves. Bled ima z bogato pestrostjo dreves možnost, da postane prava učilnica za spoznavanje dreves.
Viri: V besedilu niso navedeni uporabljeni viri, sicer bi na istem mestu moral navajati tudi več kot pet virov hkrati. Moje delo je bilo le določanje drevesnih vrst. Avtor fotografij v besedilu: Jože Skumavec.
Uporabljena literatura In viri:
Brus, R., Puschner, M., Ljubljana, 2008: Okrasne sorte bukve
(Fagus sylvatica L) v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 66 (2).
Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije.
Coombes, A. J,, 2002: The Illustrated Directory of Trees and
Shrubs. London: Salamander Books Ltd.
Cokl, M., 1961: Gozdarski in lesnoindustrijski priročnik.
Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Dakskobler, I,, Kutnar, L,, 2012: Macesnovi gozdovi v Sloveniji:
vzhodnoalpsko macesnovje, združba evropskega macesna
in slečnika. Ljubljana: Zveza gozdarskih društev Slovenije.
Založba Silva Slovenica.
Erker, R,, 1957: Opis gozdnega drevja in grmovja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Kotar, M., Brus, R., 1999: Naše drevesne vrste. Ljubljana: Slovenska matica.
Lanzara, P., Pizzetti, M., 1984: Drevesa. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Lauber, K,, Wagner, G,, 1996: Flora Helvetica. Bern: Paul Haupt.
Martinčič, A., Sušnik, F., Mayer, F., Ravnik, V,, Strgar, V,, Wraber, T., 1969: Mala flora Slovenije. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Martinčič, A., Wraber, T., Jogan, N,, Podobnik, A., Turk, B,, Vreš, B., Ravnik, V,, Frajman, B,, Strgulc Krajšek, S,, Trčak, B,, Bačič, T,, Fischer, M, A., Eler, K,, Surina, B,, 2007: Mala flora Slovenije, Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Mayer, J., Schwegler, H.-W., 2005: Katero drevo je to? Drevesa, grmi, okrasne lesnate rastline. Kranj: Založba Narava.
Mlakar, J,, 1990: Drevesa in grmi Slovenije, Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Rogelj Petrič, S.: Orjaška stara drevesa neopazno izginjajo. Delo, Znanost, 27. decembra 2012. Skumavec, U., Skumavec, J.: Meritve na terenu, opravljene v letu 2013.
Willfort, R., 1988: Zdravilne rastline in njih uporaba. Maribor: Založba Obzorja.
Zupančič, M., Skumavec, J., 2007: Gogalova lipa. Varstvo narave, 20. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave. http://en. wikipedia. org/wiki/Cercidiphyllum. http:www.botanicni-vrt.si/component/option/com_rastline/ cercydiphyllum-japonicum/page.894/long.si. http:www.omorica.si/.
Spinelno dvojčenje kremena s Slivnice
Mirjan Zorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Rafael Serjak, Gregor Kobler, Jože Pristavec
Kremen je med najbolj razširjenimi in najtemeljiteje preučenimi minerali. Odkritje nove vrste kremenovih dvojčkov na Slivnici je zato veliko presenečenje, še posebej, ker imajo no-voodkriti dvojčki obliko in simetrijo, ki sta značilni za spinelne dvojčke. V članku opišemo, kako, iz katerih simetrij in pri katerih mineralih lahko nastanejo spinelni dvojčki, s čimer razložimo tudi nastanek kremenovih dvojčkov spinelnega tipa.
Spinelno dvojčenje
Spinel je magnezijev aluminijev oksid - MgA^O2, ki kristalizira v oktaedrih in v bolj ali manj sploščenih stičnih dvojčkih trikotne oblike. Ti so tako značilni, da so jih zaradi tega poimenovali spinelni dvojčki, način njihovega dvojčenja pa kot dvojčenje po spinelnem zakonu.
Spinel ima najvišjo štirištevno kubično simetrijo - holomorfijo - in točkovno skupino m3m. Zdvojči se tako, da se stakneta dve ploskvi oktaedra o{111}. Simetrija dvojčka je drugačna, ker je trištevna. Med zdvojčenima kristaloma nastanejo značilni vpadni koti, ki se z nadaljnjo rastjo lahko zarastejo, zato imajo spinelni dvojčki pogosto sploščeno trikotno obliko. Vsi spinelni dvojčki imajo eno vodoravno ravnino simetrije, ki je pravokotna na trištevno os, in tri ravnine simetrije, ki so vzporedne s to osjo in se med seboj sekajo pod kotom 120 stopinj. To simetrijo (točkovna skupina 6m2) uvrščamo v sistem heksagonalnih simetrij.
Pogosto se dva oktaedrska kristala medsebojno prerasteta (interpenetrirata) preko dvojčične (111) ravnine. Nastali dvojček se bistveno razlikuje od stičnega dvojčka, ker je njegova simetrija višja od posameznih zdvojčenih kristalov, saj je najvišja možna šestštevna holomor-fija (točkovna skupina 6/mmm). Tako zdvojčeni kristali imajo eno ravnino simetrije, ki je
Kristale spinela (a) omejujejo ploskve oktaedra o{111}, ki jih po robovih odrežejo ploskve rombskega dodekaedra ¡{110}. Spinelni dvojček nastane, ko se dva oktaedrska kristala stakneta na eni izmed oktaedrskih ploskev o. Risba b prikazuje položaj kristalov pred dvojčenjem. Nastali dvojček (c) je sploščen v stični dvojčični ravnini (označena v modrem); ta je vzporedna s terminalnima ploskvama pinakoida p, v kateri sta se preobrazili po ena oktaedrska ploskev vsakega od primarnih kristalov. Od ostalih ploskev primarnih oktaedrov so se trije pari spremenili v ploskve pozitivnih piramid ov trije pa v ploskve negativnih piramid o2. Med ploskvami negativnih piramid o2 nastanejo vpadni koti. Dvojček ima tri ravnine simetrije (označene z modrimi črtkanimi črtami), ki se sekajo pod kotom 120 stopinj. Prikazane so na risbi d, kjer je dvojček v projekciji, ki je pravokotna na dvojčično (111) ravnino. Pri nekaterih dvojčkih se med rastjo vpadni koti popolnoma zarastejo, zato imajo enostavno obliko, ki jo prikazujeta risbi e in f. Risba: Mirjan Zorž.
Spinelni dvojček diamanta velikosti 7 x 7 milimetrov, ki ga omejujejo zaokrožene ploskve heksakisoktaedra {123}. Na levem posnetku je kristal v projekciji (001), ki prikaže njegovo trištevnost. Na desnem posnetku je fotografiran s strani, da je videti ravnino simetrije, ki poteka po njegovem obodu. Dobro vidni so tudi dvojčični vpadni koti v obliki vdolbin na obodu.
Južnoafriška republika. Zbirka: Mirjan Zorž. Foto: Igor Dolinar.
pravokotna na šestštevno os, in šest ravnin simetrije, ki so z njo vzporedne. Pri stičnih in preraščenih dvojčkih gre torej za dve povsem različni simetriji, zato šestštevnih preraščenih dvojčkov v doslednem pomenu ne moremo uvrstiti k troštevnim stičnim spinelnim dvojčkom. Fluorit, galenit, loparit in platina pogosto kristalizirajo v preraščenih dvojčkih.
S preraščanjem dveh oktaedrov (a) preko dvojčične ravnine (111) nastanejo dvojčki z najvišjo q 6-števno simetrijo. Risba b prikazuje nastali preraščeni dvojček. Trije pari ploskev oktaedra o{111} se preoblikujejo v 24 ploskev bipiramide ov trije pari pa v 12 ploskev negativne a	D	c	bipiramide o2. Dva para se
spremenita v ploskvi pinakoida p. Nastali dvojček ima šest ravnin simetrije, ki so vzporedne s 6-števno osjo in so prikazane na dvojčku v projekciji, ki je pravokotna na dvojčično ravnino (c). Risba: Mirjan žorž.
V literaturi pogosto omenjajo minerale z nižjimi kubičnimi simetrijami, ki naj bi se tudi dvojčili po spinelnem zakonu. Značilna predstavnika sta sfalerit in redkejši metacinabarit, ki imata dvoštevno kubično sfenomorfno simetrijo (točkovna skupina 4m2). Njuni kristali so navidezno oktaedrične oblike, vendar pa ima polovica ploskev drugačen sijaj in vzorec kakor druga polovica, prva polovica pripada namreč pozitivnemu tetraedru t{111}, druga pa negativnemu tetraedru t{111}. Dvojčenje poteka tako, da se stakneta ploskev pozitivnega tetraedra enega kristala in ploskev negativnega tetraedra drugega kristala. Nastali dvojček ima trištevno simetrijo, ki pa nima ravnine simetrije, ki je pravokotna na trištevno os. Zato sodi med trigonalne simetrije hemimorfnega tipa (točkovna skupina 3m). Stičnih dvojčkov teh dveh mineralov zato ne moremo uvrstiti med spinelne dvojčke.
Pri kristalih sfalerita in metacinabarita se ena polovica ploskev razlikuje od druge polovice, ki so na risbi a prikazane v rdečem oziroma modrem, ker pripadajo pozitivnemu tetraedru t{111} oziroma negativnemu tetraedru t {111}. Risba b prikazuje položaj obeh kristalov pred dvojčenjem. Stično zdvojčeni kristal po ploskvi (111) enega in po ploskvi {111} drugega kristala ima enako obliko kot spinelni dvojček, nima pa ravnine simetrije, ki je pravokotna na trištevno os (c). Dvojček ima zato trištevno hemimorfno simetrijo. Ena ploskev pozitivnega tetraedra na prvem kristalu se je preobrazila v zgornji pedion p, ena ploskev negativnega tetraedra na
drugem kristalu pa v spodnji pedion p. Risba d predstavlja projekcijo dvojčka v ravnini zgornjega p, risba e pa v projekciji spodnjega pediona p. Risba: Mirjan žorž.
Vsaka simetrija, ki ima trištevno os in tri z njo vzporedne simetrijske ravnine, lahko ustvarja dvojčke spinelnega tipa. Take simetrije prikazuje sledeča tabela.
Primarna simetrija	Točkovna skupina	Ravnina dvojčenja	Mineral
4-števna kubična holomorfija			alabandit, baker, diamant,
	m3m	(111)	fauyasit, magnetit, siegenit, spinel, srebro
2-števna kubična sfenomorfija	4m2	(111) ali (111)	marshit
3-števna trigonalna holomorfija	3m	(001)	kalcit, magnezit, rodohrozit, siderit
3-števna trigonalna hemimorfija	3m	(001) ali (001)	spangolit
Simetrije, ki lahko dajo dvojčke spinelnega tipa. Najpogostejši so v obeh holomorfijah. Pri 2-števni kubični sfenomorfiji sta možni dve vrsti spinelnih dvojčkov. Pri prvi pride do dvojčenja na ploskvah pozitivnega tetraedra (111), pri drugi pa na ploskvah negativnega tetraedra (111). Dvojčenje pri obeh tetraedrih je znano pri marshitu iz rudnika Rubcovskoje v Rusiji. Pri trištevni trigonalni hemimorfiji je možno dvojčenje vzdolž ploskev zgornjega (001) oziroma spodnjega pediona (001). Znani so spinelni dvojčki spangolita po spodnjem pedionu.
Obe kubični simetriji imata vzdolž trištevnih osi popolnoma enake simetrijske lastnosti kakor obe trištevni trigonalni simetriji, zato imajo tudi stični dvojčki vseh štirih simetrij enake simetrijske lastnosti in obliko.
Med minerali s trištevno holomorfijo je najpogostejši kalcit, ki je velikokrat stično zdvoj-čen po ploskvi pinakoida {001}. Nastali dvojček ima enake simetrijske lastnosti kot stični spinelni dvojček in v nekaterih primerih tudi popolnoma enako trikotno sploščeno obliko.
(001) stični dvojček kalcita spinelnega tipa z dobro vidnim dvojčičnim šivom. Širši zgornji ploskvi strmega negativnega romboedra n2{0kl} sta rahlo izbočeni. Na vbočenih ožjih ploskvah strmega pozitivnega romboedra n1{h0l} so simetrijsko značilne trikotne ploskve, ki pripadajo negativnemu skalenoedru s{211}. Na terminaciji so narebrene ploskve negativnega položnega romboedra r{012}. Velikost dvojčka je 27 x 25 milimetrrov. Daye v provinci Hubei na Kitajskem. Zbirka: Gregor Kobler.
Foto: Igor Doltnar.
čST" '"""fr3^
Kalcit ima trištevno holomorfno simetrijo. Če se dva prizmatska kristala kalcita (a) zdvojčita tako, da se stakneta v ravnini (0011, pri čemer se istočasno v tej ravnini drug proti drugem zavrtita za 60 stopinj, nastane dvojček s trištevno simetrijo. Če ima osnovni kristal razvite ploskve prizme p{100}, je nastali dvojček prizmatske oblike (c). Zgornji - pozitivni deli ploskev prizme p{100} se po dvojčenju preobrazijo v ploskve prizme p2{010}, spodnji -negativni deli pa v ploskve prizme p1{100}. Na dvojčku so razvite še ploskve negativnega položnega romboedra r{012} in simetrijsko značilne ploskve negativnega skalenoedra s{2Uj. Pri kristalih (b), ki so omejeni s ploskvami strmih negativnih romboedrov n{0kl}, lahko nastanejo sploščeni dvojčki trikotne oblike (d) zato, ker se pozitivni del negativnega strmega romboedra preoblikuje v ozke ploskve strmega pozitivnega romboedra n1{h0l}, njegov negativni del pa v široke ploskve strmega negativnega romboedra n2{0k}. Risbi e in f prikazujeta dvojčka v projekciji (001). Risba: Mirjan Zorž.
Slivnica
Septembra leta 2012 sta dva od avtorjev (Rafael Šerjak in Mirjan Zorž) šla na Slivnico, da bi ugotovila, kje se pojavljajo kremenovi kristali, in jih nekaj tudi nabrala. Po čiščenju v ultrazvočni kopeli je Mirjan Zorž pod mikroskopom pregledal njihove morfološke značilnosti. Bolj zanimivi so manjši kristali, ker so lahko lepo razviti v obliki šeststranih prizem z značilnimi romboedrskimi terminacijami. Nekateri imajo zelo gladke ploskve, na katerih
je vidna menjavajoča se lamelarnost v obliki širokih črk »V«, ki potrjuje brazilski tip dvojčenja. Po pričakovanju je bilo med nabranimi kristali kar precej brazilskih dvojčkov.
Brazilski dvojček kremena s Slivnice. Na zgornji ploskvi prizme je vzorec v obliki črke »V«, katere vrh je usmerjen proti levi, na sosednji desni ploskvi pa je podoben vzorec usmerjen proti desni romboedrski terminaciji kristala. To je značilen vzorec dvojčičnih lamel, ki nastane pri dvojčenju brazilskega tipa. 16 x 10 milimetrov. Zoisova zbirka Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Na enem izmed najdenih kristalov je bil vzorec, ki so ga povzročale lamele, drugačen, ker se je zrcalil v sredini prizmske ploskve oziroma v ravnini (001). Na vsaki drugi ploskvi so bile lamele v obliki črke »V« obrnjene druge proti drugim s svojimi vrhovi, na sosednjih ploskvah pa druge proti drugim s svojimi odprtimi deli. Na sredini kristala, kjer so se lamele zrcalile, je bila ozka zareza, kakršna nastane pri kontaktnem dvojčenju po ploskvi oziroma ravnini (001). Tudi ploskve na obeh terminacijah kristala so bile nekaj posebnega. Vsaka druga ploskev je bila motna oziroma gladka. Vse opisane lastnosti so se ponavljale v trištevnem vzorcu in se istočasno zrcalile v ravnini (001), kar je značilnost trištevne heksa-gonalne sfenomorfije. To pa nedvoumno potrjuje, da je kremenov kristal stično zdvojčen po spinelnem zakonu.
Spinelni dvojček kremena s Slivnice. Na prizemski ploskvi je viden štirikotni vzorec dvojčičnih lamel, ki je nastal tako, da so se lamele v obliki črke »V« s svojimi odprtimi deli obrnile druge proti drugim in se staknile v ravnini dvojčenja. Velikost kristala 12 x 7 milimetrov.
Zbirka: Mirjan žorž.
Takih dvojčkov kremena doslej še nikjer niso našli ali opisali, zato je bilo treba preveriti, če ne gre morda za naključje. Pregled najdenih kristalov v zbirkah avtorjev in v Zoisovi zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenija je razkril še nekaj takih, ki so imeli zgoraj opisane znake dvojčenja tega tipa, in še nekatere druge, kar je nedvoumno potrdilo pojavljanje teh dvojčkov na Slivnici, ki je tako prvo nahajališče na svetu, v katerem so bili najdeni in na tem mestu tudi prvič opisani.
Simetrija in dvojčenje kremena
Osnovna simetrija kremena je trištevna trigonalna enantiomorfija (točkovna skupina 32), zaradi katere obstajajo levi in desni kristali kremena. Na Slivnici take kristale tudi najdemo, če imajo na ploskvah romboedrov vidne lamele, ki so levo oziroma desno orientirane. Bistveno pogostejši pa so brazilski dvojčki z opisano V-lameliranostjo. Ti nastanejo s preraščanjem dveh kristalov, od katerih ima eden levo in drugi desno orientacijo. Simetrija brazilskega dvojčka je trištevna trigonalna holomorfija, torej enaka, kakor jo ima kalcit. Če pa ima tako simetrijo, je samo vprašanje okoliščin, pri katerih se brazilsko zdvojčen kremen zdvojči še po spinelnem zakonu. Očitno so bile razmere na Slivnici za to ustrezne. Prevlada biterminiranih kremenovih kristalov na Slivnici kaže na to, da so se primarno obarjali iz raztopin ali pa so kristalili v sami kamnini. Najpogosteje pri tem nastanejo brazilski dvojčki, v redkih primerih pa se dva brazilska dvojčka ob istočasni rotaciji za 60 stopinj stakneta v ravnini (001) in tako nastane tako imenovani klinasti stični dvojček s simetrijo spinelovega dvojčka.
Kristali kremena imajo trištevno trigonalno enantiomorfno simetrijo, za katero so značilni levi (a) oziroma desni (b) analogi, ki nimajo nobene ravnine simetrije. S preraščanjem desnega in levega kristala nastane brazilski dvojček, ki ima najvišjo možno trigonalno simetrijo (c) s tremi ravninami simetrije, ki so vzporedne s trištevno osjo, nima pa ravnine simetrije, ki je pravokotna na to os. V naslednji fazi se kontaktno zdvojčita dva brazilska dvojčka (d in e) in nastane tako imenovani klinasti dvojček, ki ima simetrijo spinelnega dvojčka () za katero so značilne tri ravnine simetrije, ki so vzporedne s trištevno osjo, in ena, ki je nanjo pravokotna. V tej ravnini se razvije dvojčični šiv. V spinelnem kremenovem dvojčku sta tako kontaktno združena po dva para levih in desnih analogov. Na risbah so le zaradi nazornosti simetrije posameznega kristala oziroma dvojčka v modrem prikazane simetrijsko značilne ploskve trapezoedrov, ki pa na slivniških kristalih niso razvite.
Risba: Mirjan Zorž.
Morfološka analiza brazilsko zdvojčenega kremenovega kristala s Slivnice. Zdvojčeni kristal po brazilskem zakonu ima na terminacijah razviti dve vrsti ploskev romboedrov r1{101} in r2{011} (a). Obod kristala (b) sestavlja šest ploskev prizme m{100}, na katerih so razvite dvojčične lamele, ki so značilne za to vrsto dvojčenja in kažejo s svojimi vrhovi izmenjaje proti eni oziroma drugi terminaciji. Na ploskvah obeh vrst romboedrov so različne vicinalne ploskve. Pozitivni romboedri r7 so gladki, medtem ko so negativni r2 motni. Nazorna je odsotnost zrcalne simetričnosti v ravnini (001). Risba: Mirjan Zorž.
Fotografija plašča prizemskih ploskev brazilsko zdvojčenega kristala s fotografije na strani 462. Na ploskvah je zelo lepo razvita dvojčična lameliranost v obliki črke »V«, ki izmenjaje kaže proti eni oziroma drugi terminaciji kristala. Foto: Igor Dohnar.
Morfološka analiza spinelno zdvojčenega kremenovega kristala s Slivnice. Zdvojčeni kristal ima razvit dvojčični šiv, ki poteka po sredini kristala (a). Obod kristala sestavljajo tri ploskve prizme m1{100}, na katerih je zrcalno simetrični vzorec dvojčičnih lamel, ki so s svojimi vrhovi obrnjene proti terminacijama, in tri ploskve prizme m2{010}, na katerih je slabše razvit vzorec dvojčičnih lamel, ki kažejo s svojimi vrhovi proti dvojčičnemu šivu. Na vsaki terminaciji so razvite po tri gladke ploskve piramide p1{101} in tri motne ploskve bipiramide p2{011}. Na
vsaki od ploskev obeh piramid so razvite še značilne vicinalne ploskve. Tako različni sijaj ploskev obeh bipiramid kakor tudi različne vicinalne ploskve na njih so zrcalno simetrični glede na ravnino dvojčenja (b). Risba: Mirjan Zorž.
Fotografija plašča prizemskih in bipiramidalnih ploskev brazilsko zdvojčenega kristala s fotografije na strani 463. Simetrični vzorec dvojčičnih lamel je dobro viden na prvi in tretji ploskvi prizme m1 z leve, na drugi z desne pa nekoliko manj zaradi skeletiranosti. Dvojčični šiv je bolj izrazit na ploskvah prizme m2, na katerih pa so dvojčične lamele, ki se stikajo s svojimi vrhovi, manj izrazite. Ploskve piramid p1 so gladke, medtem ko so ploskve bipiramid p2 motne, oboje pa so simetrične glede na dvojčično ravnino, ki poteka po sredini kristala. Na gladkih ploskvah bipiramide p1 so vidne vicinalne ploskve. Foto: Igor Dohnar.
Nekateri kristali s Slivnice nimajo gladkih prizemskih ploskev, ker so na njih izrazite vicinalne ploskve. Zato se na takih kristalih dvojčične lamele niso razvile. Dobro pa je viden dvojčični šiv in različna odsevnost na ploskvah kristala na levem posnetku. Kljub temu pa je tudi na takih kristalih mogoče ugotoviti spinelni tip dvojčenja. Pri tem nam pomagajo ravno vicinalne ploskve, ki so s svojimi vrhovi obrnjene druge proti drugim, na sosednji ploskvi pa proti terminacijam, kakor je razvidno na desnem posnetku. Ta vzorec se ponovi trikrat in je ravno tako simetričen v dvojčični ravnini. Različna odsevnost na ploskvah nastane zato, ker so
ploskve izmenjaje rahlo nagnjene (vbočene) proti dvojčinemu šivu oziroma (izbočene) proti terminacijama. Izbočena desna zgornja ploskev na desnem posnetku je nagnjena proti terminaciji, vbočena leva spodnja pa proti šivu, zato imata obe enako odsevnost. Ravno obratno velja za levo zgornjo in desno spodnjo ploskev, zato imata drugačno odsevnost kot drugi dve, kar se kaže v zanimivem vzorcu. To je obenem dokaz, da te ploskve ne pripadajo prizmam, temveč zelo strmemu romboedru. Kristal meri 11 x 3 milimetrov. Zbirka: Jože Pristavec. Foto: Igor Dolinar.
if
-.«.T-	-■'ti
j
i • &
•»• ■■ ■ .i -
»Ms
Zaključek
Lepo razviti spinelni dvojčki kremena s Slivnice so redki. Razlog je v kompleksnem mehanizmu dvojčenja in razgibanosti kristalov. Čim večji so kristali, tem bolj so ploskve neravne in skeletirane. Pri velikih kristalih se zaradi tega morfološki znaki dvojčenja ne razvijejo ali pa jih prekrijejo vdolbine in narebrenost na ploskvah. Dvojčenje zato najbolje opazimo na manjših kristalih z gladkimi ploskvami. Lameliranost je neizrazita in jo najlažje zaznamo v svetlobi, ki se od ploskve odbija pod zelo majhnim kotom. Podobno je z vicinalnimi ploskvami in motnostjo ploskev na terminacijah. Najbolj očiten znak kontaktnega dvojčenja so dvojčični šiv in odsevi prizemskih ploskev na nasprotnih straneh tega šiva. Ploskve so lahko izmenjaje tudi rahlo vbočene oziroma izbočene, zato se odsevi ne pojavijo na obeh staneh šiva hkrati. V takem primeru kristali nimajo razvitih ploskev prizem, temveč ploskve zelo strmih romboedrov. Redko so prizemske ploskve pokrite le z vicinalnimi ploskvami v značilnem menjajočem se vzorcu, ki je simetričen v ravnini dvojčičnega šiva. Pri nas so nahajališča podobnih kremenovih kristalov še v okolici Logatca, Vojskega in Turjaka, vendar tam dvojčkov spinelnega tipa še nismo našli. Tudi po svetu je več nahajališč (Marmaros na Madžarskem, Herkimer v državi New York v Združenih državah Amerike, Mirabeau v Franciji, Oehrli v Švici, Balučistan v Pakistanu ...), v katerih so kristali podobnega izvora, zato bi kremenove spinelne dvojčke morda sčasoma našli še kje.
Viri:
Zori M, 2013, 2014: Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah. Proteus, 76 (3, 4, 5, 6, 7). Zori M, 2009: Die ungewöhnlichsten Quarzzwillinge der Welt, Quarz. Extra Lapis No. 37, 29-35. München: Christian Weise Verlag.
Rečnik, A., Šerjak, R,, Vidrih, R, Mikul, V., 2007: Nahajališča kremenovih »diamantov« v okolici Cerknice. Nahajališča mineralov v Sloveniji, 219-230. Ljubljana: Institut Jolef Stefan.
Jeršek, M, Zori M, 2006: Kremen iz okolice Cerknice. Mineralna bogastva Slovenije. Scopolia, Suppl. 3: 410-412. Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije. Zori, M, 2004: Kremenovi dvojčki preraščanja. Proteus, 67: 62-72. Ljubljana.
Zori, M, 2002: The symmetry System. Grosuplje: Samozaloiba.
Rykart, R, 1989: Quarz-Monographie. Thun: Ott Verlag. Frondel, C, 1962: The System of Mineralogy, Volume III -Silica Minerals. New York: John Wiley and Sons Inc.
Noč rakunov
Jurij Kurillo
V našo, evropsko predstavo o živalstvu Severne Amerike zagotovo sodi poleg grizli-ja, bizona in kojota tudi rakun. Še posebej spominja nanj televizijski in filmski junak Davy Crockett s svojo značilno repato kapo iz rakunjega kožuha. To živalsko bitje je po drugi strani zmeraj imelo pomembno vlogo v indijanski mitologiji — menda tudi njegovo ime izvira iz jezika ameriških domačinov plemena Powhatan.
Govorimo o navidez zelo prikupni živali iz družine malih medvedov (Procyonidae) s kožuhom rumenkasto sive barve in z značilno temno masko na obrazu. Rakun (Procyon
lotor) je dolg od 60 do 95 centimetrov, rep pa ima dolg še za domala polovico telesa. Tehta približno 6 do 7 kilogramov, včasih, še posebej na severu, pa tudi več. Na nogah ima po pet prstov, od katerih so sprednji še posebno spretni. Z njimi si pobira hrano, ki jo pogosto namaka v vodi. Od tod izvira tudi njegovo novolatinsko ime »lotor«, ki pomeni »pralec« (nemško Waschbär). Zelo ima razvit tako tip kot sluh in voh. Rakuni so do nedavna veljali za zelo samotarske živali, zdaj pa nekateri raziskovalci predvidevajo več druženja, zlasti med samicami. Parijo se pozimi in spomladi. Samica povrže dva do sedem mladičev, ki ostanejo z njo do nasle-
Naš posnetek rakunove samice in njenih treh mladičev je nastal v kalifornijskem mestu Concord, ki leži približno osemdeset kilometrov vzhodno od San Francisca. Živalska družba je v mraku plezala prek sosedovega plota in potem puščala na zelenjavni gredi svoje iztrebke, pojedla vse paradižnikove plodove, privoščila pa si je tudi grozdje in limone. Digitalni fotoaparat Olympus SP500UZ, 63 mm, zaslonka f /3.7, 1/250 sek., ISO 400, elektronska bliskavica. Foto: Jurij Kurillo.



i

dnje pomladi, pozneje pa se zadržujejo še nekaj časa v njeni bližini. Njihovo prvotno okolje so bila različna naravna mokrišča, vendar so se v zadnjih stoletjih zaradi svoje izredne prilagodljivosti naselili tudi v človeška naselja. Zaradi dobrih razmer za razmnoževanje so postali v novejšem času ti nočni vsejedi marsikje prava nadloga, saj si za svojo prehrano na veliko izbirajo najrazličnejše sadje in zelenjavo iz sadovnjakov in polj, ne ustavijo pa se tudi ne pred perutninskimi farmami. Po starem Brehmu je sicer »rakun brhko, veseljaško bitje, ki razveseljuje okolico s svojo veliko gibčnostjo in živahnostjo«. Zato ni nič čudnega, da mnogi Američani — kot lahko beremo v prispevkih na spletu — te nočne vsiljivce v svoji bližini dobrohotno prenašajo ali jih po nepotrebnem celo krmijo. Čeprav sem in tja kakšnega rakuna tudi udomačijo, postane ta kot odrasel zelo napadalen in neobvladljiv. Prvotno so rakuni živeli le
na širnem ameriškem ozemlju od Paname, prek Mehike in Združenih držav do južne Kanade. Danes so se zaradi bega iz gojišč ali izpostavljenosti razširili tudi po Evropi, denimo v Španiji in Nemčiji (že milijon rakunov!), pa tudi na Japonskem. Kaj pa pri nas, v Sloveniji?
Rakuni so sicer lahko neprijetni in tudi nevarni sosedje, ne le zaradi svoje velike pož-rešnosti, marveč tudi kot prenašalci hujših nalezljivih obolenj, kot so tularemija, lep-tospiroza, listerioza, tetanus in še posebej steklina. Ta je razširjena zlasti med rakuni, ki so zavzeli vzhodnoevropske dežele, kot so Estonija, Litva in Ukrajina, kjer nimajo urejene preventive proti tej nevarni bolezni. Za te sesalce je še posebej značilna glista Baylisascaris procyonis; njene ličinke prodrejo kot larvae migrans tudi v možgansko tkivo. K sreči naj bi se človek s tem črevesnim parazitom okužil bolj redko.
Rakuni v Sloveniji
Miha Krofel
Kljub temu, da je rakun že precej razširjen ponekod po Evropi, se je v Sloveniji za zdaj pojavljal izjemno redko. Zaenkrat tudi ni znano, da bi povzročali kakršnekoli težave. Leta 2002 je bil en osebek najden povožen na cesti Ljubljana-Maribor pri Prevojah. Verjetno je izviral iz ujetništva, saj sta v tistem času dva rakuna pobegnila iz domače reje v okolici Kamnika. Leta 2011 je bil še en rakun povožen v bližini Trebnjega, obstaja pa še nekaj nepotrjenih opažanj iz okolice Nove Gorice in Notranjske. Od kod so izvirali ti rakuni, ni znano. Po poročilih iz sosednjih držav se širjenje rakunov v Evropi, kamor jih je v 20. stoletju zanesel človek, očitno še vedno nadaljuje. Tako ni izključena možnost, da se bo vrsta v prihodnje začela pogosteje pojavljati tudi
pri nas. Zato je dobro, da smo pri obiskih v naravi pozorni na to vrsto. Pri tem pa moramo paziti, da rakuna ne zamenjamo za še eno tujerodno vrsto zveri — rakunastega psa. Obe vrsti sta namreč podobne velikosti in barve s temno progo preko oči. Najlažje ju ločimo po repu, ki je pri rakunu značilno črno-belo progast.
Etika v naravoslovni fotografiji
Petra Draškovič
O etiki v naravoslovoni fotografiji sem razmišljala že večkrat. Tudi o obnašanju v naravi. Oboje gre pogosto z roko v roki. Nazadnje me je k temu spodbudilo tudi doživetje na robu pragozda Kopa. Ko sva s Stanetom fotografirala gozd v večerni svetlobi, sva bila tako neslišna, da naju še jelen ni opazil. Nekaj metrov od naju se je sprehodil mimo, nato pa oddirjal po svojih poteh v dolino. A na istem mestu, le dan poprej, ko sva bila - podobno, kot miški tiho - zatopljena vsak v svoj svet zaslonke in motiva ter skušala ovekovečiti lepoto če-maževih cvetov, so naju presenetili glasovi. Slišalo se je, kot da prihaja cel trop - ljudi, no, medvedi so ponavadi mnogo bolj tihi. Vpili so na ves glas in dirjali vsepovprek. Vse dokler naju niso opazili, kako neslišno delava. Morda jim je za hip postalo nerodno, vsaj upam, da je bilo tako. Mislim, da nisem le jaz tega mnenja, a vendarle, tak hrup ne sodi v gozd, morda na nogometno igrišče, nikakor pa ne v območje zavarovane in še posebej krhke narave, kar pragozdni rob zagotovo je.
Ne spomnim se, da bi mi kdo povedal, kako se je treba obnašati v gozdu, a neko spoštovanje do prostora človek vendarle mora čutiti in ohraniti. Nenazadnje je gozd ali pa kateri drug prostor tudi dom mnogim živalim in prav je, da ga kot takega spoštujemo. A kje je tista tanka rdeča črta, kaj je dopustno in kaj ne, mora najprej vsak pri sebi potrkati na vest. Prav pa je, da se kdaj tudi kaj na glas pove. Tudi zato ta prispevek. Danes do dobre fotografije ni težko priti. Napredek v tehnologiji omogoča snemanje oziroma fotografiranje v mnogo slabših svetlobnih razmerah kot nekoč. Z malo sreče in časa je mogoče priti do izvrstnih posnetkov. A to ni vedno dovolj. V želji po dru-
gačnem, boljšem, še nevidenem posnetku smo pripravljeni tvegati marsikaj, s tem pa predvsem ogroziti objekt, ki ga fotografiramo. Vendar noben, ampak resnično noben posnetek ni vreden tega, da žival vznemirjamo ali jo kako drugače spravljamo v stres. Britansko kraljevo fotografsko združenje je o tem izdalo posebno knjižico. Eno in edino pravilo, ki se ga je treba držati, je: »Dobrobit objekta fotografiranja je pomembnejša kot sama fotografija!« In to naj bo tudi naše vodilo. Se spomnite plavih žabic - plavčkov (Rana arvalis) - zgodaj spomladi? Zagotovo so ene najbolj fotografiranih žabic daleč naokoli. S svojo svatovsko opravo samci privlačijo poleg samic tudi trume fotografov. Šlo je celo že tako daleč, da so člani herpetološkega društva skupaj s prostovoljci celo postavili »stražo«, s katero so »odganjali« preveč nadležne fotografe, da so se lahko žabice v miru parile. Tukaj se o etiki zagotovo mnogi niso spraševali.
Čeprav pri žabicah ne gre za divjad, pač pa za redko in občutljivo vrsto, sta obzirnost in spoštovanje tisto, za kar si moramo najprej prizadevati. Sicer bolj za lovce fotografe je Janez Černač v svojem priročniku Fotolov: priročnik za fotografiranje divjadi (2002) takole zapisal: »Gotovo so posnetki redkih in ogroženih vrst divjadi še posebej dragoceni, vendar jih je treba zelo obzirno in pazljivo fotografirati. Vsi snemalci divjadi si moramo po svojih močeh prizadevati za varstvo in ohranitev vseh vrst divjadi, še posebej pa je to nujno pri ogroženih vrstah.« Ze res, da se naravoslovna fotografija dotika različnih interesov, različnih namenov, dotakne se različnih skupin ljudi, a vendarle mora biti osnovno vodilo ves čas jasno - v prvi vrsti sta spoštovanje do objekta in njegovo nevznemirjanje.
Običajno smo sicer fotografi narave že po naravi nagnjeni k bolj umirjenemu in tihemu dostopu do željenega kraja ali do osebkov, ki jih želimo fotografirati, vendar je treba tak odnos ohraniti ves čas, vse dokler kraja ne zapustimo. Pri tem tudi skušajmo živali čim manj ali raje sploh ne vznemirjati. Zlasti je to pomembno tudi v tistih letnih časih, ko jim je življenje oteženo (na primer pozimi, ko je ogromno snega). Precej naravoslovnih fotografskih društev po svetu ima tudi svoj kodekse ravnanja. Čeprav je večina napisanih v slogu »zdrave kmečke pameti«, pa očitno ni vedno tako preprosto - želja po dobri fotografiji je namreč prevečkrat premočna.
Nekaj splošnih napotkov pa vendarle podaj-mo:
•	Vedno fotografirajte živali z varne in spoštljive razdalje.
•	Če žival pokaže kakršenkoli znak vznemirjenosti, se umaknite ali pa zapustite prizorišče.
•	Ne fotografirajte, če s tem ogrožate žival. To so lahko vznemirjanje, fizične poškodbe, posledično plenjenje, povzročanje strahu in zmanjšani razmnoževalni uspeh.
•	V naravi mali plenilci opazujejo večje plenilce, zato lahko nevede z našim vztrajnim vračanjem (zaradi fotografiranja) k istemu osebku privabimo druge plenilce.
•	Bodite potrpežljivi in nikoli ne silite živali, da stori tisto, kar si želite vi. Nekoliko karikirano, morda ste danes že stota oseba, ki ste ubogi živalci, ki se je le hotela hraniti ali poskrbeti za mladiče, zaklicali: »Hej, ti - daj malo poglej sem!« A reakcije se lahko seštevajo in vedenje živali je lahko v takih primerih nepredvidljivo.
su valjenja ali brlogom v času, ko imajo živali mladiče ali ko skrbijo za svoj zarod.
•	Hibernirajočih živali ne smemo motiti ali zbuditi v namene fotografiranja.
•	Pri hranjenju živali je treba biti previden in prevzeti odgovornost za svoja ravnanja, saj s tem žival navajamo na tak način hranjenja (zato je najbolje, da jih sploh ne hranite).
•	Do življenjskega prostora se obnašajte enako spoštljivo kot do same živali.
•	Upoštevajte krajevno kulturo in navade, ko ste v tujini.
•	Bodite pošteni in iskreni, ko podpisujete fotografije. Zlasti kadar gre za živali, posnete v ujetništvu. To navedite, ne glede na to, ali koristniku fotografije ta podatek kaj pove ali ne.
•	Trganje rož ali drugih rastlinskih vrst za studijsko fotografiranje ni dovoljeno.
Predvsem pa moramo dobro poznati vsako vrsto, ki jo fotografiramo. Več ko bomo vedeli o življenjskem krogu in navadah posamezne živalske vrste, lažje se ji bomo približali na nevsiljiv in nemoteč način. In verjemite, bolj vam bo vrsta tudi prirasla k srcu. In tako bodo enakega veselja deležne še generacije za nami. Pa dobro luč!
• Nikoli se ne približujte gnezdom v ča-
Cemažev gozd. Foto: Petra Draškovič. Medved v naravi, spoštujmo ga. Foto: Petra Draškovtč.
0 1'' rflfp" V; lM '
iJI
; mh
Zgoraj: Glogov belin (Aporia crataegi). Foto: Petra Draškovič. Levo: Pragozdni rob je občutljivo območje. Foto: Petra Draškovič
Našli izgubljenega brata našega Sonca • Naše nebo
Našli izgubljenega brata našega Sonca
Mirko Kokole
Večina zvezd se ne rodi osamljenih, ampak v veliki zvezdnih kopicah, ki spominjajo na razsute zvezdne kopice. Najbolj znana taka kopica je v osrčju Orionove meglice. Včasih jo zaradi razporeditve njenih štirih najsvetlejših zvezd imenujemo tudi Trapez. Tudi naše Sonce se je rodilo v kopici zvezd, kar dokazujejo nekateri elementi, ki jih najdemo v meteoritih. Ti elementi kažejo, da je v bližini našega Sonca, nič dlje kot 5 svetlobnih let daleč, eksplodirala supernova, ki je nastala iz zvezde, približno 25-krat večje od Sonca. Danes najdemo najbližjo tako zvezdo na oddaljenosti 300 svetlobnih let, kar
pomeni, da je bila gostota zvezd v bližini našega Sonca v daljnji preteklosti bistveno večja. Poleg tega kažejo na prisotnost bližnjih zvezd tudi orbite objektov Kuiperjeve-ga pasu, ki so svoje oblike lahko dobile le v prisotnosti bližnjih zvezd. Astronomi ugotavljajo, da se je Sonce moralo roditi v kopici z nekaj tisoč zvezdami.
Zvezdna kopica, v kateri je nastalo naše Sonce, se je v milijardah let počasi razgubila po naši galaksiji in tako je danes zelo težko ugotoviti, katere zvezde so nastale skupaj. Vendar to ni nemogoče, saj imajo zvezde,
ki so nastale iz enakega materiala, se pravi iz skupnega oblaka plina in prahu, značilni kemijski prstni odtis in prav s pomočjo takega odtisa so astronomi končno uspeli potrditi zvezdo, ki je nastala skupaj z našim Soncem.
Zvezdo so našli med 30 kandidatkami, ki so jih izbrali tako, da so v računalniški simulaciji naše galaksije obrnili čas in pogledali, kako je bila videti galaksija pred približno štiri in pol milijarde let. Izbrali so kandidatke, ki so bile Soncu takrat najbližje. Nato so se lotili natančnega spektroskopskega
preiskovanja teh zvezd in z analizo vsebnosti različnih kemijskih elementov ugotovili, katera zvezda je Soncu najbolj podobna. Rezultati raziskave, ki je bila nedavno objavljena v reviji The Astronomical Journal, so pokazali, da ni treba gledati vsebnosti vseh elementov. Dovolj je, da pogledamo le vsebnost nekaterih kritičnih elementov. Ta ugotovitev bo bistveno poenostavila prihodnje iskanje še drugih zvezd, ki so nastale skupaj s Soncem.
Sončev izgubljeni brat je HD 162826 v ozvezdju Herkula. Je zvezda z magnitudo
Kraj: Ljubljana.
6,7 in jo tako lahko vidimo le z daljnogledom. Nahaja se med zvezdama 8 in l Her-kula, ki označujeta podlaket Herkulove leve roke. Poletje je najboljši čas za opazovanje tega dela neba, saj se v zgodnjih nočnih urah ozvezdje Herkula nahaja v nadglavi-šču. Ko najdemo zvezdo in se zavemo, da je bila nekoč čisto blizu našega Sonca, lahko nadaljujemo z opazovanjem še drugih zanimivosti tega ozvezdja. Med temi je prav gotovo zvezdna kopica M13, ki jo najdemo med zvezdama Z in h ter označujeta desni
del Herkulovega trupa. Kopico lahko vidimo tudi skozi manjši daljnogled in je ena najlepših kroglastih (globularnih) kopic našega neba. Poskusimo poiskati še druge kopice, ki jih je na poletnem nebu kar nekaj. Najlažje je, če začnemo nad južnih obzorjem v ozvezdju Škorpijona in nato počasi nadaljujemo pot proti nadglavišču in severnemu obzorju. Z dobrim daljnogledom jih lahko najdemo vsaj sedem, tri v ozvezdju Škorpijona, dve v Kačenoscu in dve v Her-kulu.
Table of Contents
Editorial Tomaž Sajovic
Microbiology
Tiny, But Mighty: Mycoplasmas Fighting for Survival
Ivanka Cizelj, Saša Kastelic
Through evolution, mycoplasma, a tiny bacterium with a very small genome and no cell wall, developed mechanisms that enable its survival in an unfriendly environment. Lacking a cell wall, mycoplasmas are resistant to penicillin antibiotics, while their soft membrane enables them to hide from protective molecules into the cell; with a variable expression of membrane lipoproteins they successfully dodge the host's antibodies and if all this fails strike back, attacking the defence molecules by releasing protease and sialidase enzymes and decomposing defence molecules, thus winning their survival in the host.
Phytoplasmas or Life with a Minimal Genome Marina Dermastia
When discovered, phytoplasmas were called mycoplasma-like organisms due to their morphological similarity to mycoplasmas. As bacteria, both groups of organisms are Gram positive, without a cell wall and represent a monophyletic group within the class Mollicutes. Unlike myco-
plasmas that are pathogenic in animals, including humans, phytoplasmas cause diseases only in plants. So far, phytoplasmas have resisted all attempts to culture them in vitro, which is one of the main reasons why it is so difficult to study them. Their research is therefore largely dependent on the study of infected hosts, thus leaving our understanding of these organisms very limited. After several decades of wondering in the dark we are finally beginning to unveil some of the secrets that will help us protect our crops and trees against the diseases caused by phytoplasmas. With numerous projects researchers from the National Institute of Biology have successfully taken part in the international network of phytoplasma researchers. They have already contributed several pebbles in the mosaic of understanding of phytoplasmas in grapevine and fruit trees. Based on new insights we will be able to better understand these fascinating organisms and develop new monitoring strategies for them.
Medicine
Treatment of Scoliosis in Adults without Surgery. Part 2: Discussion Andrej Gogala
Orthopaedists today are mainly trying to halt the progression of scoliosis, but Bernard E. Brodhurst wrote in 1864: »Spinal curvature is curable; but only when all the circumstances which gave rise to it are taken into consideration.« He already knew how rotation develops and was aware that bone remodelling is the reason behind the transformation of the vertebrae. In 1855 he wrote : »Torsion or rotation of the vertebrae on their axes having commenced, distortion proceeds more rapidly than heretofore... Tension of the muscles on the side of the convexity is at the same time increased. And these acting on the vertebrae, cause them to be twisted - the spinous processes towards the concavity, and the thickest portion of the bodies of the vertebrae into the convexity of the curve: and, from continued pressure, the bodies of the vertebrae themselves undergo partial absorption, and losing something of their natural form, become wedge-shaped.« He had an answer to this problem: »...although the treatment required is prolonged, rotation is overcome, when not extreme, in the same ratio as the lateral inclination. This is facilitated by pressure made from behind forwards, on the angles of the ribs.« In the article, the author continues his story from the previous issue of Proteus on how he has tackled scoliosis with his own method.
Physics
Microscopy that Transcends the Limits of Optical Resolution
Marko Kreft, Jernej Jorgacevski Optical microscopy is used in the studies of cell structure and function. One of the established versions of optical microscopy is the confocal microscope, a fluorescent microscope that allows us to observe every optical object plane separately. This gives a high-contrast, three-dimensional image. Due to the properties of light, the resolution of such an image is limited to 200 nm. Recently, a STED microscope (STimulated Emission Depletion), which goes beyond this resolution limit, was built in Ljubljana.
From the History of Geology
Was the Baron of Lies a Geologist?
Mihael Brencic
The famous and fascinating narrative Marvellous Travels on Water and Land: Campaigns and Comical Adventures of the Baron of Münchhausen as commonly told over a bottle of wine at a table of friends, or in short the Baron of Lies, was first published in English in 1785. The book was written by Rudolf Erich Raspe and represents a very unusual fragment of the history of science. Modern science is extremely diverse and full of extraordinary twists and turns, and so is its history. Whatever holds true for man's activity applies to science as well. If you don't know its history, ways and byways, you cannot understand its present. Chapters of the Baron Münchhausen hide several pages from the history of geology. The destinies of its author and of the book unveil odd and sometimes curious developments in the history of science.
Paleontology
Unusual Fossil Barnacles Matija Kriznar
In Miocene layers in Duplek near Maribor scientists discovered small coral reefs which developed at that time in a sea that was very warm and clean. In addition to corals, they also found shells, gastropods and unusual remains of barnacles. Miocene remains of barnacles are unusual in shape and only about ten millimetres long. While at first sight they resemble tiny corals, this was merely an adaptation, as these barnacles lived hidden between individual coral polyps. Fossil remains of barnacles from Duplek belong to the species Creusia darwiana.
Annual Table of Contents
Lepidopterology
On the Yamamai and Related Silk Moths. In Farewell to Dr. Jan Carnelutti
Bostjan Dvofdk
The Japanese oak-silkworm Antheraea yamamai is a peculiarity of Slovenian woods and one of the rare cases in which a species of the Emperor
moth family (Saturniidae) was able to implant itself in a corresponding environment outside its real homeland. A great many of very similar, less known close relatives are included into the genus Antheraea. The article discusses some of the representatives inhabiting similar geographic latitudes or climatic zones, concentrating on a few essential differences between them and the »domestic« species.
Dendrology
Tree Heritage in the Parks of Bled in Its Vicinity
Jože Skumavec
In the world of plants, tree is the highest form of growth. Its leaves, like green parts of other plants, transform minerals into organic matter. This is the main source of life, the first link in both the metabolic and in the food chain. It is the key component of the forest, the most highly-developed terrestrial ecosystem. Through the conducting elements trees raise water with solutions from their deepest roots to the tops, which can go as high as 110 metres in the highest trees. The more we think about them the more amazed we can get at their survival and their ability to withstand the stormiest of conditions throughout their lifetime. This and more leads us to understand and consider trees as heritage. Experts write books on single tree species and the author of this article too collected enough material to write a book on the trees in Bled. However, the purpose of this article is a more modest one. It aims to provide a list of the tree species growing along the walking trails in the parks of Bled and its vicinity. Some of the more outstanding trees were selected for a more detailed description.
Mineralogy
Spinel Twinning of Quartz from Mt. Slivnica Mirjan Žorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Rafael Šerjak, Gregor Kobler, Jože Pristavec Quartz is one of the most common and most thoroughly studied minerals. The discovery of the new type of quartz twins on Mt. Slivnica therefore comes as a huge surprise, especially as
the newly discovered twins have the form and symmetry characteristic for spinel twins. The article describes how, from what symmetries and in which minerals spinel twins may occur, which also explains the origin of spinel type twins with quartz.
Ecology
Night of the Raccoons Jurij Kurillo
Raccoons in Slovenia Miha Krofel
Nature photography
Ethics in Nature Photography
Petra Draskovic
A good photograph is not hard to come by these days. Technological advances have made it possible to shoot or photograph in much worse light conditions than before. With a little luck and time one can take really good shots. However, this is not always enough. Coveting that one different, better, yet unseen shot we are willing to take many risks, even if it means endangering the subject we are photographing. But there isn't a shot worth upsetting or otherwise disturbing an animal. The British Royal Photographic Society published a special booklet on the subject. The one and only rule to be observed is: »The well-being of your subject is more important than your photograph!«
Our sky
Sun's Long-Lost Brother Found Mirko Kokole
Table of Contents
Naravoslovne ekskurzije in potovanja
Albanija
7. avgust - 20. avgust 2014
Ogled Unescove kulturne dediščine (Berat, Gjirokaster, Butrint), arheoloških biserov
Apollonia in Byllis, lagune Karavasta s pelikani, mest Skhoder (Skadar) in Kruje, doline Teth v albanskih Alpah, kraške jame Pelumbas, Nacionalnega parka Llogora.
Jemen in Sokotra
29. 1. - 12. 2. 2015
Ogledali si bomo glavno mesto Sana in se podali na treking po enem od kanjonov, obdanim s čudovitimi terasami in slikovitimi vasicami, starimi okrog 800 let. Nato polet
na otok Sokotro, ki ga imenujejo tudi drugi Galapagos: številni rastlinski in živalski endemiti v neokrnjeni divjini z mnogimi soteskami, planotami in rajskimi plažami očarajo prav vsakogar. Program si lahko ogledate na spletni strani www.proteus.si, prijave že zbiramo. Izvedba v sodelovanju z agencijo Eternal Yemen.
Ceno potovanj in podrobnejše programe si lahko ogledate na spletni strani www.proteus.si, več informacij dobite v upravi društva na telefonski številki 01/252-19-14 ali na elektronskem naslovu prirodoslovno.drustvo@gmail.com.
■ Mikrobiologija
Fitoplazme ali življenje na genskem minimumu
Zaradi morfološke podobnosti so ob odkritju fitoplazme poimenovali mikoplazmam podobni organizmi. Obe skupini organizmov sta, kot bakterije, pozitivne po Gramu in brez celične stene in so uvrščeni v monofiletski razred Mollicutes. Za razliko od mikoplazem, ki so patogeni na živalih in ljudeh, fitoplazme povzročajo bolezni le na rastlinah. Po dolgih desetletjih tavanja v temi so nam fitoplazme končno začele odkrivati nekatere od svojih skrivnosti, ki nam bodo pomagale varovati naše kmetijske posevke in drevesa pred boleznimi, ki jih povzročajo. S številnimi projekti se v mednarodno mrežo raziskovalcev fitoplazem uspešno vključujejo tudi raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo.
■ Fizika
Mikroskopija, ki presega meje optične ločljivosti
Optična mikroskopija se uporablja za raziskovanje strukture in funkcije celice. Med uveljavljene različice optične mikroskopije sodi konfokalni mikroskop. To je fluorescenčni mikroskop, s katerim lahko opazujemo vsako optično ravnino objekta posebej. Taka slika je trirazsežna, z dobrim kontrastom. Ločljivost take slike je zaradi lastnosti svetlobe omejena na 200 nanometrov. Pred kratkim so v Ljubljani zgradili mikroskop STED (angleško: STimulated Emission Depletion, kar pomeni »vzbujeno praznjenje emisije«), ki presega to omejitev ločljivosti.
mu
i
pi • ■
■ Dendrologija
Drevesna dediščina v blejskih parkih in okolici
Drevo je najvišja oblika rasti rastlinskega sveta. V njegovem zelenju, listu, kakor tudi v zelenju drugih rastlin se rudninske snovi pretvarjajo v organske. To je glavni vir življenja, prvi člen v presnovni in prehranjevalni verigi. Je osnovni element gozda, ki je najvišje razvit kopenski ekosistem. Vse to nas vzpodbuja k spoznavanju in razmišljanju o drevesih kot dediščini. Poznavalci o eni sami drevesni vrsti napišejo knjigo, tudi o drevesih na Bledu se je avtorju nabralo gradivo zanjo. Namen članka je skromnejši. V njem je želel objaviti le seznam drevesnih vrst, ki rastejo v blejskih parkih in okolici ob sprehajalnih poteh. Za malo daljši opis je izbral le nekaj izstopajočih dreves.
9770033180000