Družinski tednik za slovenske izseljence BUENOS AIRES 3—VIII.—1935 1°. HI ASO l VjlGA V. LIBRO )A ESPIRITUAL evista Sem anal A VIDA ESPIRITUAL Revista Semanal THE SPIRITUAL LIFE Weekly Rewicw lUHOVNO ■IVLJENJE DUHOVNO ŽIVLJENJE slovenska izseljenska splošno prosvetna tedenska družinska revija si je osvojila kot vodilo tale načela: Izbrana vsebina stalne vrednosti — številni in najboljši sodelavci — pesmi in povesti — poljudno znanstveni sestavki — socijalne razprave — življenje slovenskih izseljencev — slavospevi lepot slovenske zemlje — opisi tujih ljudi in navad in dežela — vse kar spada v skrivnostno duhovno kraljestvo lepega, dobrega in resničnega — edina redna tedenska slovenska dopisna šola Naš mladi rod — ženski vestnik — službeni vestnik Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko — mnogo slik — fin papir — nizka cena — letno okrog 1.500 strani. Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic. Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokratni odgovorni izseljenski duhovnik. Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Bosario. Urednica NAŠEGA MLADEGA BODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, Jesenice na Gorenjskem, Jugoslavija. Naročnina znaša: a) Za republiko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Severoameriške Združene države in Kanado, letno $ 5.— m/n (arg. pap. pesov), milreis 20.—, severoameriških $ 1.50, uruguajskih pap $ 3.50, Cilen- ških $ 35.—. — b) Za evropske in vse ostale države: letno $ 6.— (šest argentinskih pesov v papirju), ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—, Lir 20.—, mark 4.50, holandskih gold. 2.50, šilingov 10.—, Sterling 0.35, belgijskih frankov 35.—. Naročnino je najboljše nakazati naravnost upravi (glej spodnji naslov) bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sobre Buenos Aires", bodisi s poštnim girom, bodisi našemu pooblaščencu g. Mirku Peljhanu proti službenemu potrdilu, bodisi na katerega izmed načinov, kakor jih spodaj navajamo, vedno s pripombo: za Duhovno življenje (La Vida Espiritual). Buenos Aires — Banco Germänico, Av. L. N. Alem 150. — Banco Holandčs, Bm6. Mitte 234. Kdor ima hranilno vlogo pri kateri izmed teh dveh bank, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, naj nam ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge. Buenos Aires, La Paternal. — J. živec, Osorio 5087, sprejema naročnino in oglase. (Dalje na predzadnji strani ovitka) Naslov uredništva in uprave: Direccion de la Bedaccičn v de la Administracičn: LA VIDA ESFIBITUAL Condarco 545 Buenos Aires, Argentina Teiefono: U. T. 63, Volta 2435. / LUTKE Izseljenska spomenica, ki so jo podpisala razna naša društva, poslala prvemu slovenskemu izseljenskemu kongresu, in jo je v celoti in z mnogimi vsega upoštevanja vreunimi opombami objavila številka 90 našega lista, jv biia v redno skrbno pripravljena in na j pomeni po zamisli njenih prirediteljev slovenski izseljenski program, načrt, kako bi bilo treba smotreno urediti delo za spiošno in skupno korist slovenskih in jugoslovenskih izseljencev., da bi bilo čimbolj uspešno in da bi imeli izseljenci od njega čim več koristi. Vse druge misli so ji bile tuje. Spomenica zlasti povdarja tako-imenovano izseljensko samopomoč, našteva pa tudi razne načine, kako naj bi izseljencem pomagala domovina. Nikako pa ni s spomenico samo že vse tudi narejeno. Po zamisli prirediteljev naj bi jo imeli izseljenci skoro neprestano v roki, preudarjali naj bi njene misli in navodila in jih čim bolj popolno tudi uresničevali. Nobenega dvoma ni, da bi bil potem položaj slovenskih izseljencev že v kratkem času povsem drugačen kakor pa je danes. Taka spomenica nikakor ne more biti sama sebi namen, zato tudi ne more biti neizpremenljiva. Ravno nasprotno. Ker se razmere neprestano spreminjajo, bi bilo treba to izseljensko spomenico, ta izseljenski delavni načrt, neprestano dopolnjevati, boljšati, za kar so zlasti primerna letošnjemu prvemu slovenskemu izseljenskemu kongresu podobna izseljenskega zborovanja. Dokler seveda boljše spomenice, boljšega slovenskega izseljenskega delavnega načrta nimamo, bi se morali po tej sprejeti ravnati vsi izseljenci, katerim je resnično mar napredek naše slovenske izseljenske kolonije. Saj jo znano, da samo smotreno urejeno delo vodi do stalnili in velikih uspehov, ki so navadno toliko večji in tembolj stalni, čim bolj točno se izseljenski delavci držimo izbranega in začrtanega si načrta. Naša revija se brez pridržka stavlja v službo zgoraj imenovanega načrta in iskreno pozdravlja vse sodelavce, ki streme za skupnimi koristi mi slovenskih izseljencev, čeprav bo delo posameznikov in posameznih društev za skupno korist morda različno. Ponavljamo, da bo toliko bolj uspešno, kolikor bolj bo vodilo h istemu skupnemu cilju, ki se nam zdi, da je bil v zgoraj imenovani spomenici doslej najbolj jasno in točno začrtan. Za istim ciljem je šlo naše delo pravzaprav tudi že doslej, o čemer se lahko vsak prepriča, če le vzame v roke nekaj zvezkov in številk naše revijice. Med mnogimi drugimi točkami povdarja zgoraj imenovana spomenica skrb za našo slovenske izseljeno mladino, o kateri zlasti govorijo točke c, d in e paragrafa 9, stran 694, številka 90, .in zadovne opombe na straneh 614 in 615, ki med drugim povdarjajo zlasti važnost marijonetnega gledališča za naše slovenske izseljenske šolske tečaje in mladinske prireditve. Kolikor mi vemo je marijonetno gledališče med slovenskimi izseljenci danes še povsem neznano. Ker si tako izseljenska spomenica, kakor mi veliko obetamo, od takega gledališča, smo se obrnili na prvega zadevnega slovenskega strokovnjaka, našega odličnega sodelavca gospoda profesorja Niko Kureta s prošnjo, da bi smeli ponatisniti njegovo razpravo o marijonetnem gledališču, ki jo je priobčil v svoji mesečni reviji Ljudski oder. Povdarjamo, da je isti gospod profesor pisal o marijonetnem gledališču tudi že drugod. Prav te dni je izdal celo prvi slovenski priročnik za marijonetno igro pod naslovom “Ročna lutka, Navodila za uvedbo Gašparčkove-ga lutkovnega odra v vsaki fari”, ki naj bi si ga naročila vsa naša društva, prav zagotovo pa vsi voditelji slovenskih izseljenskih učnih tečajev. Naročijo si ga lahko v založbi ljudskih iger, Ljubljana, Zarnikova ulica 16, pritličje. Stane Din 30— s poštnino in priporočnino vred pa Din 35.— ali $ 3.—. Isti gospod pisatelj je začel izdajati tudi zbirko “Lutkove igre” katerih prvih pet zvezkov bo veljalo skupno Din 40. -. Ob tej priliki ponovno opozarjamo tudi na revijico Ljudski oder in na vsega uvaževanja vredno sbirko novih ljudskih iger, ki jih revija izdaja. Številnim slikam, ki ponazorujejo to razpravico in ki nam kažejo deloma izdelavo lutk, deloma ureditev lutkovnega gledališča, zlasti pa nam zgovorno pripovedujejo, kako zelo da mladina ceni in uživa Gašperčka in njegove burke (primerjaj oh tej priliko tudi našega Storžka!), smo si dovolili pridružiti tudi troje podob iz takoimenovauih Disnevevih “dibujos nnimados — živih podob”, ki jih velka večna naših cenjenih čitateljev gotovo pozna iz. kina, in ki stoje nekako v istem razmerju z običajnimi filmi, kakor Gašpcrčkov teater z običajnim gledališčem. Kakor Gašperčkov teater, samo da še bolj drzno, nas vodi v svojih “živih podobah” tudi Američan Disney v skrivnostni in čarobni, dostikrat povsem -nemogoči, vendar neskončno ljubki ml vsem ljubi svet pravljic, kjer se vrstijo pred nami otroško preprosto in od srca dobre, pa najdrznejše tvorbe naše domišljije, v kateri vse živi in modruje: vesele žuželke (primerjaj Vigilovo pravljice, ki jih je že priobčil Naš mladi rod), ljubki ptički, ogromni cvetovi in grm in drevo in potok in sinje nebo in sam mrtvi kamen. Gašperček in “žive podobe” so nekaka idealizacija "sveta, “ki ne daje niti Urednik Duhovnega življenja odpotuje te dni v domovino in se ho vrnil v Argentino približno čez tri mesece, torej meseca novembra. Duhovno življenje bo izhajalo ta čas po enkrat na mesec. Da naši cenjeni naročniki ne bodo preveč oškodovani, bodo prejemali tekom teh treh mesecev poleg naše revije tudi splošno izseljenski mesečnik Rafael, službeno glasilo tako zaslužne ljubljanske Rafaelove družbe za varstvo izseljencev, in sicer do konca leta 1935. Prvo številko Rafaela naj pričakujejo zaradi velike razdalje šele sredi meseca septembra. Kakor je naš list od svojega začetka doslej stalno, vsestransko in skoro vidno napredoval, tako smo prepričani, da bo tudi odslej, saj je eden izmed urednikovih namenov tudi še boljša ureditev naše uredniške in upravne službe v domovini. Uredništvo Duhovnega življenja misliti na temno plat človeškega življenja”, kakor bi dejal naš gospod, pisatelj. Odtod njihov veliki vzgojni pomen o katerem bo govoril naš članek nekoliko obširneje. Po vsem tem se nam zdi Gašperčkov teater nekaj samo ob sebi umevnega za vse slovenske izseljenske šolske tečaje in najbolj privlačna in hvaležna snov za slovenske izseljenske mladinske prireditve. Razumljivo je namreč, da niso naši izseljenski učni tečaji nikjer obvezni, da je radi velikih razdal, zaradi brezbrižnosti staršev, vsled upliva okolice in raznih drugih po posameznih deželah in kolonijah različnih vzrokov njihov obstoj dostikrat izredno otežkočen in je treba dati vse priznanje in vso pomoč tistim, ki se z njimi trudijo. Poleg zabavnih iger in slovenske pesmi brez katere si izseljenskih šolskih tečajev ne moremo misliti pa se nam zdi, da bi Gaš-perček s posebno silo vabil slovensko izseljensko mladež v naše učne tečaje, jo veselil in blažil in jo neprisiljeno oživljal v slovensko razumevanje, govorjenje, čuvstvovanje, in hkrati dajal priliko učitelju, da dopolni in doda, česar naši deci še manjka. Uredništvo 1. ČUDEŽNI SVET Moji najlepši otroški spomini so spomini na moje malo lutkovno gledališče. Sam Bog ve, kako sem zvedel za tako reč. Nikoli poprej ga nisem videl. Šele mnogo kesneje sem kot šolar nekoč videl pravega sejmskega Gašpereka. Bilo je v vojskinem času. Ni me motilo, da je Gašpei*ček govoril in razsajal po nemško. Prebudil mi je spomin na nekdanje moje malo gledališče... Takole je bilo: Ko sem se vrnil nekoč s kmetov s počitnic — počitnice so bile, čeprav še nisem poznal šolskih tegob —, me je ča- kalo. Oče se je bi] trudil z njim v prostem času, da mi ga je napravil. Bil sem neizmerno srečen. Proscenij, kulise, ozadja — vse je bilo kupilno (kupilo se je v polah kakor še danes kupujemo pastirčke za k jaslicam), nalepljeno na lepenko in spretno sestavljeno, da sem vse lahko razložil in spravil v škatlo. Lutke so visele na eni sami tenki žici. Rdeči zastor se je lepo dvigal in spuščal. Med kulise sem postavil svečko... Pripravljen je bil tudi zvonček... Vse sem “organiziral” po svoje. Nisem hodil v gledališče. Ugeniti sem moral sam, kaj naj ta pojem pomeni. Igral sem sam in sam sem bil “občinstvo". Polagoma so se mi razodevale same po sebi vse skrivnosti odra. Odkrival sem jih nevede. “Gašperček” mi je bil neznan. Moj lutkovni teater je bil čisto moj svet brez slehernega tujega vpliva... Kesneje sem igral otrokom iz soseščine. Moje gledališče je stalo na stolici, moji gledavci so sedeli na pručkah ali čepeli na tleh. Ne njih ne mene ni motilo, da so videli, kako vodim in predstavljam lutke, kako govorim vse vloge sam... Tolikokrat sem se že hotel spomniti, kaj sem igral. Pa se za nič na svetu ne domislim več. Mnogo, premnogo srečnih ur sem preživel ob svojem malem lutkovnem gledališču. Po mnogih, mnogih letih sem šel v svet. Gledal sem Kasperla v dunajskem Fratru, gledal pariškega Guignola, ki sta oba še polna tiste ljudske neposrednosti, kakršno sem tako zelo pogrešal v “umetniškem” lutkovnem gledališču v Miinchenu. Najlepši pa je v mojih spominih čudežni svet mojega malega lutkovega gledališča, ki ga danes nikjer več ni... Berem, da je ta čudežni svet poln nevarnih čarovnij. Kdor zapade lutkam, ga potegnejo v svoj krog in ni mu rešitve. Smisel izgubi za bitja iz krvi in mesa, začenja se jih celo izogibati. Tak zagrizen lutkar žrtvuje vse za svoje lutke. Postanejo mu strast. Presladka, prelepa strast... Veliki možje so podlegali čaru lutk. Višek umetnosti sta videla v njih Kleist (Ueber das Marionnettentheater) in Gordon raig (L’ Art du Theatre), zanosno sta pisala o njih Goethe (Wilhelm Meisters Lehrjahre) in Stevenson (Memories and Portraits). Slovenci se kar ne moremo ogreti za lutke. Ljudske tradicije lutkarstvo pri nas res nima. A to ni razlog, da se za lutkarstvo ne bi zavzeli in ga ne bi hoteli uvesti v naše ljudsko teatrsko ustvarjanje. Da imamo lutkarske1 talente tudi mi. dokazujejo lutkovna gledališča. \ provinci. Lutke- pa morajo postati splošna last nete naših malih, ampak Tudi naših vidikih ghdavcev. Saj so vsi pripravljeni nanje. Treba je1 najti ljudi, ki se1 bodo za lutkarstvo zavzeli in ga bodo pravilno pojmovali ne kot estetsko igračo, ampak kot panogo ljudskega teatrskega ustvarjanja. Temu hočemo dati pobudo! 8 tem uvrščamo v naš pokret za pravi ljudski teater vsaj v glavnem izdelan program za uvedbo lutkarstva, po vs h naših odrih. 9 LUTKE IN NJIHOVE VRSTE X s: narodi sveta poznajo lutke, vsako človeško pleme svoje1. Zakaj v človeku je1 skrivnosten gon. da mora ustvarjati bitja, ki žive po njegovi volji, upodabljajo in oživljajo njegove sanje, čeprav jr njihovo življenje le- izposojeno, le umišljeno... Vse1 te različne lutkovne postave predstavljajo danes organizirano tvorbo: meelnarodna lutkarska zveza VN1MA (Union internationale1 eh1 Alariommttes) združuje pr. elstavnike vseh narodov. Družno so zbrani v njej francoski Guignol in Gnafron, londonski Punch, nemški Hans Wurst, dunajski Kasperl, milanski Meneglii-nei, neapolski Pulcinella, Stenterello iz Ki renče, pikarelski La Fleur, liilski Jacques, holandski Jan Klaasen, ličgeski Chonehet, bruseljski Wo It je, češki Kašparek in Hurvirek, boljševiški ruski Petruška ])oleg svojevrstnih lutk z Jave in dragocenih japonskih lutk. . . Prav je. da si ustvarimo nekoliko pregleda o vrstah lutk. Načinov je' namreč nešteto in tudi naša razvrstitev bo le1 pomožna. Najprej najširša razvrstitev: A) vidne, P>) nevidne lutke (senčne poelobe). Ponavaeli mislimo pri lutkah le1 na prvi razdelek, na vidne1 lutke. Vse lutke pa potem delimo še na take. ki jih premikamo oel spodaj (1), in take. ki jih premikamo od zgoraj (II), Ta eleditev pri nevidnih lutkah tako rekoč ne1 prihaja v poštev ker senčn podobe premikamo skoraj izključno oel spodaj. A) Vidne lutke. I. Lutke, ki jih premikamo od spodaj. — Te lutke so mtj-prvotnejše. 1. Prva je namreč ročna lutka, ki jo kot vrečico pe>-legnemo na roko. pri čemeu nataknemo glavo na kazalce1, medtem ko sta palec in sredinec lutkini roki. Noge so pri teh lutkah večinoma nevidne. Te vrstne ročne lutke so prvotno ljudske, ohranjajo še vse do danes svojo neposrednost in predstavljajo tako z umetniškega kakor tudi z vzgojnega in praktičnega stališča najpomembnejšo vrsto, tolika 1. predstavlja Ivonsko lutko Gnafro-naX- — 2. Od spodaj se nadalje upravljajo stoječe lutke iz lesa Slika 1 i. p. Take lutke stoje na lesenem podstavku, ki ga z roko pomikaš po odru, posamezni udje se pregibljejo s pomočjo žice, ki je pritrjena na vsakem in ki visi navzdol. Takšna stoječa lutka je na primer kölnski Tiinnes (Anton, gl. sliko 2.). Stoječe lutke so lahko tudi samo ploščate, to se pravi, izrezane iz lepenke ali deščice in poslikane. — 3. Izpopolnjen način umetniške lutke je iznašel v zadnjem času pariški lutkar G. Blattner (vodja gledališča Arc-en-eiel). On je izpeljal žice za posamezne ude pod obleko lutke, pri nogah pa so vse žice na podstavku pritrjene na nekakšni klaviaturi. Lutkar upravlja lutko z največjo lahkoto in enostavnostjo. II. Lutke, ki jih premikamo od zgoraj (viseče lutke). — 1. Najpreprostejšo obliko viseče lutke predstavlja ''honcbet (Vanče — Janez) iz Liege-a (gl. sliko 3.) Navadna lutka z gibljivimi udi visi na eni sami žici. Lutkar jo sprevaja po odru. zraven jo stresa in otepa z njo, kakor zahteva vsebina prizora... 2. Lutka v pravom pomenu besede (marioneta) pa je že izumetničen in kompliciran stvor. Vsak izmed gibljivih udov je opremljen z eno ali dvema žicama, ki so zgoraj pritrjene na posebnem razčlenjenem držalu. Upravljanje takih lutk je težavna stvar, ki zahteva mnogo vaje .(slika 4. kaže češki lutki Kašpareka in Ilurvireka). 1>) Nevidne lutke. Nevidne lutke imenujemo rajši senčne podobe. Gre namreč za obrise lutk. ki jih izrežemo iz močne lepenke. Ude napravimo gibljive. to se pravi, razrežemo jih v posamezne člene in pritrdimo z niti. Vso lutko pritrdimo na lesen podstavak, od posameznih Levo: činu-e (Janez) iz Lic/.a Desno: Kasparek in Hurvirek udov pa speljemo tenke žice navzdol. Odprtino odra prepnemo s svilo, platnom ali pergamentnim papirjem, v ozadje postavimo luč, nato pa sprevajamo lutke vmes tako. da padajo samo njihove sence na zaslon. Kakšen pa je lutkovni oder? 1. Najprej najlažja in najprimernejša lutka — ročna lutka. Zadostuje že, da vrata zagrnemo s prtom ali rjuho do take višine, da se sami skrijemo za tem, na vsako roko nataknemo lutko, roki pa toliko dvignemo; da se prikažeta lutki do pasu. Lahko si pa tudi napravimo španski steni podobno gledališče, ki naj sestoji iz treh kril. X" srednjem se nahaja v primerni višini odrska odprtina, levo in desno krilo pa se zaobrne nazaj (zvezana so med sabo s tečaji). Tako gledališče je lahko tako visoko, da lutkar za njim stoji, lahko je pa tudi tolikšno da ga postaviš na mizo in lutkar v tem primeru sedi. Izkusil sem, da sv da takšno gledališče združiti tudi z gledališčem za stoječe in viseče lutke in za senčne igre. Napravil sem (za Marijin vrtec v Kranju) zložljivo gledališče v obliki visoke španske stene, ki se da uporabiti za vsako vrsto lutk in za vso načine igranja. To gledališče bom popisal v svoji knjižici “Ročna lutka" na podlagi natančnih načrtov (Priročniki za ljudske odre, 4. zv.}. Stroški za takšno kompletno gledališče so malenkostni. 2. Za stoječe lutke mora dobiti pozorišče Jesen pod. ki nanj nabijemo tenke late. Te naj tvorijo nekakšne tire. med njimi se namreč pomikajo podstavki lutk. Takšna lutka, posebno če je samo ploščata, se na odru ne more obračati. 4. Rod je potreben tudi za vsako vrsto visečih lutk. Lutkar stoji za pozoriščem. z rokami se naslanja na lat p nad ozadjem in od ondod vodi lutke po odru. Ve imamo špansko steno v taki, višini, da za njo stoje igramo z ročnimi lutkami, moramo pristaviti seveda stol in stati na njem. Ve pa imamo, špansko steno, ki jo postavljamo na mizo. stoji lutkar na tleh -ali pristavi kvečjemu pručko. 4. Senčne igre uprizarjamo prav tako lahko na odru. priprav- ljenem za ročne, viseče in stoječe lutke. I "porabljamo en tir ali kvečjemu dva tik ob zaslonu, da po njih pomikamo lutke. Ve so lutke predaleč od zaslona, je senca namreč nejasna. Pri visoki španski steni lutkar stoji, pri namizni sedi. Oprema odra naj bo kar se da preprosta. Dandanes si pomagamo z nevtralnimi sivimi ploskvami. Ostalo prepuščamo fanta - S S 80 zi.ji gledaveev. Lahko seveda na posebnem ogrodju postavimo tudi nekaj kulis, obesimo primerno' ozadje, poskrbimo za lucne efekte... Vse. kakor h Vrnemo ali möbemo. Zäpoinnimo si pa, da je preprostost pridobitev! — Senena igra si pomaga s “kulisami’ . ki so prav tako kakor lutke le obrisi, lahko so celo barvani (svileni papir —- transparent!). — Pozorišče za ročno lutko ne more prihajati brez posebne police, ki jo pribijemo na spodnji rob odrske odprtine. Na tej polici so vrše vsi prizori, nanjo se naslanja liramo iz papirne mase ali kratko in malo izrezljamo iz krompirja, repe ali korenja... Papirno maso pripravimo takole: Natrgamo si majhne kosce časopisnega papirja, ga skuhamo, vodo odcedimo, prekuhani papir pa spustimo skozi stroj, ki z njim umijemo meso. Tako dobimo kašo. ki ji dodamo nekaj ržene moke. Tako nastane snov, ki se da lepo gnesti. Iz te snovi zmodeliramo glavice v primerni velikosti. Modelirajmo jih na palici, debeli kakor je naš kazalec. Ko so zmodelirane. jih dajmo sušit (morda tudi v pečico pri štedilniku), nato izderimo palico, da ostane zadosti velika luknja, in jih prepleskajmo najprej z navadno barvo nato pa z lakom. — Ve se zadovoljimo s ploščatimi stoječimi lutkami, tudi s temi ni prevelikih težav. Izrezljamo jih namreč ali iz de- belega kartona ali pa še bolje iz tenke deščice (ali vezane plošče) ter primerno poslikamo. — Podobno velja za senene lutke. X se ostale vrste lutk je več ali manj težko izdelovati lutkarju Predliige zn lutkovne glavice (ročne laske) samemu, lako plastične stoječe lutke kakor viseče lutke zahtevajo mnogo rezljanja. Ker vsakdo ne zna sam rezljati, je nabava takih lutk razmeroma draga. 3. DANAŠNJI SMISET, T.UTK Znano je, da so nekateri najslavnejši ruski režiserji izza vojne in povojne dobe prišli do zahteve, da se mora igravec slepo podrediti volji režiserja. Njegova osebnost mora izginiti, njegova vloga postane vloga lutke. Ne samo Sergej Radiov, tudi vse tiste zahteve po “sintetičnem" igra ve u in podobnem so izraz te težnje, ki jo moiaino razumeti kot reakcijo na realizem in psihologizem Stanislavskega in njegovih neposrednih učencev. -le pa v tem tudi mnogo globlji smisel. Spoznanje namreč, da je poklicni igravec - “grobokop teatra zaradi svoje manirira-nosti. zaradi rutine, zaradi plitvosti in vseh tistih napak, ki se jih ubranijo samo veliki umetniki. Zato bomo razumeli E. Duše. ko je vzkliknila: “Da teater rešimo, ga moramo streti: naj vsi igravci in igravkc poginejo za kugo... Oni napravljajo umetnost nemogočo...” Podobno se je na široko razpisa! človek, ki je velik v novejši zgodovini teatra, — Gordon Craig. Pot vodi zato naravnost — k lutkam. Upam, da vsakdo razume jedro takih stremljenj. Ne gre za uničenje poklicnega teatra, ne gre za izločitev živega igravca iz teatra sploh. Gre zgolj za hotenje, da bi se iz teatrskega ustvarjanja vsaj nekje izločil negativni človeški element, živi igravec z vsemi svojimi človeškimi slabimi lastnostmi, ki škodjo umetniškim zahtevam odgovarjajoči teatrski tvorbi. \’ teni vidim smisel vsega povračanja k lutkam v strogo umetniškem okviru. Najsijajnejši primer za to vidim v čudovitih stvaritvah kakega Tesclmerja čigar lutke so privid eteričnih bitij, idealizacija človeka, ki ne daje niti misliti na temno plat človeškega bitja. Ali je to nesmisel! Nikakor. To ne odgovarja samo estetskim načelom kakšne moderne smeri, ampak tudi tistemu staremu pravilu : Ars imitatur naturam, ki mu je dal Jacques Maritain pravilno razlago: Umetnost ne posnema narave s tem, da jo reproducira, marveč tako, da dela ali ravna kakor ona, — ars imitatur naturam in sua operatione! Ne gre tedaj za to, da naj ustvarjajo teater le živi ljudje. Teater ostane teater tudi takrat, kadar v njem nastopajo lutke, in dalje: Tudi od lutk se ne zahteva, da naj bodo zvesta kopija človeka. Zato je smešen ugovor, češ, da se lutka vendar ne more uveljaviti, ko ima stalno negiben izraz obraza (podoben ugovor se da podobno izpodbiti, kadar st- nanaša na igranje s krinko I) Ena izmed najvažnejših lastnosti lutke je vprav ta, da je nespremenljiv tip, ki iz te svoje nespremenljivosti, togosti, črpa, neverjetne teatrske učinke in neizmerno umetniško izrazno silo. Nele imena velikih mož iz kulturne zgodovine Evrope, tudi resnične umetniške tvorbe, zvezane z imeni Poeci. Teschner. lllatt-ner, Podrecea itd., dokazujejo, da so lutke mnogo več kakor “manjvredna" ljudska sejmska zabava, mnogo več kakor “zabava za otroke”. Lutke so ena izmed panog resničnega in velikega, teatra, danes pa nedvomno ena izmed poti. po kateri bo teater našel svojo pravo podobo. Y deželah, kjer imajo razvito tradicijo lutk, se je hotenje po pravem ljudskem (laičnem) igranju znašlo samo po sebi na poti k lutkam. Lahko se pa reče, da tvorijo pristno ljudsko sporočilo skoraj izključno le ročne lutke. Viseče lutke so skoraj povsod izraz, kultiviranosti, estetskega iskanja, neljudskosti. Mim izmed zinmih Uisnc vevili živih podob (rečni vsi poročeni.’ O. kaj še! Kdor bi šel iskat v samostan samo zemeljske sreče, bi ne vstopil vanj iz pravega namena. Samostansko življenje je po svojem bistvu prav nekaj nasprotnega: žrtev. Velike duše pri vstopu v samostan niti ne mislijo na svojo osebno srečo. Žrtvovati se hočejo. Izključno h' Bogu hočejo služiti, njemu se hočejo popolnoma darovati. Res je, da izvira iz tega daru in žrtvovanja posebno duhovno veselje in da so prave redovne osebe vedno tudi resnično srečne, čeprav jim marsikaj manjka, kar bi zahtevala njihova po komodnostih hrepeneča narava. Kaj torej ? X stop v samostan je važna zadeva, ki je ne smeš odločiti v naglici, ampak v posvetovanju z Bogom, dušnim vodnikom, starši in samim seboj. X* ta namen je treba moliti. X’sak naj dobro premisli svoj značaj, svoje- dušne in telesne moči, naj se vpraša, kateri vzroki ga nagibljejo v samostan, naj prevdari, ve ima dovolj poguma za izpolnjevanje težkih dolžnosti samostanskega stanu m naj se slednjič zlasti tudi vpraša, v katerem stanu hi želel krščansko umreti. Kdor bo tako razmišljal, bo gotovo razumel duhovno lepoto in veličastno prostost samostanskega življenja, razgiban po božji milosti bo nezadržno želel vstopiti v samostan, tam živeti samo za Kristusa, in se ne bo menil za nobene žrtve, ki jih je samostansko življenje gotovo polno. Seveda je treba tudi srčnosti. Marsikatera se ne more ločiti od staršev, sester, bratov, prijateljic. Zakaj srčno ne veruje Gospodovi obljubi: ‘‘Resnično vam povem: nikogar ni. ki bi zapustil zavoljo božjega kraljestva hišo, starše ali sestro, pa bi zato veliko več ne prejel v tem in tamkaj v večnem življenju I” Lk 18. ‘28. 29 Kateri nočejo slišati božjega klica Kateri po vsem tem spoznajo, da imajo resničen poklic za samostansko življenje, pa se mu nočejo odzvati, naj vedo. da s tem vsaj smrtno ne grešijo. Samostanski stan ni za nikogar pod grehom zapovedan, marveč pomeni v svojem bistvu žrtev in si ga more in mora izbrati vsak samo svobodno. Ravno tako gotovo pa je. da bo človeku, ki je bil v samostan poklican in so mu bile določene mnoge milosti za krščansko in s rečno samostansko življenje, najbrže manjkalo milosti za resnično verno življenje A" kakem drugimi stanu, sredi med hudobnim svetom, in da bo otežkočeno morda s tem samo njegovo zveličanje, čeprav ne onemogočeno, pa tudi časnih nesreč ne bo obvarovan. k: bi mv bile morda sicer prizanešene. a* G U I D O N JOSEPH JUG POKER U v id on Jug jo si u so Inv n e Gorivu. Rodil sc1 je'27. sušen leta 1899. študiral j-, na goriški gimnaziji. Ali ker je videl cilj tako daleč pred seboj, se je predelal na’ učiteljišče. Preseneti ga svetovna vojna. Kot begunev gre v Gradec, kjer študira trgovsko vedo. Pokličejo ga k vojakom. Na tirolski fronti vidi na lastne oči strahoto vojne. Pri polomu je zajet od sovražnih vet. Posreči se mu ubežati. V Ljubljani najde veliko zmvdo in stopi v jugoslovansko armado kot prostovoljec v času, ko mlada država najbolj rabi patri jetičnih siv. L.da 1920 izstopi kot kadetni aspirant-narednik in vojaško poveljstvo ga predlaga za podporočnika. Y istem času maturira na ljubljanskem učiteljišču. Stopi v službo manjše ljubljanske banke. Pisarna je temna in zrak ga duši. Sili ven, na svobodo. Čire na Hrvaško, v Srbijo, do meje Makedonske. Vrne se v Novi Sad, kjer se vpiše v francosko tujsko h'gijo za Maroko. Po 14 dneh pobegne, ker se mu zdijo ti novi ljudje človeški izmeček. Vozi se v Prekmurje in od tam v Maribor. Zopet je v banki in v prostem času sodeluje pri tamkajšnjem dnevniku, kjer sprejme mesto sourednika. Ali vleče ga solnčno Primorje. V Trstu zopet ugleda sinje morje in kraške gore. V Gorivi je sourednik perijodičnega lista. Vsoda ga žene zopet naprej, tokrat v Argentino. Poda se v notranjost, med modre gore, v “sierre”. V kamnolomu prenaša na pleča h težko kamenje, pozneje vozi z mezgi železne vagone po ozkotirnih tračnicah. Vrta kot “mi-noro” z železnim drogom v skale in jih razstreljuje. Tovariši Indijanci so i.dani pijači in delajo neredno. Predlaga modernejše naprave. Napelje •pneu-mativne vrtalke z bencinskimi stroji in mesto smodnika uporablja dinamit. Kamenja je sedaj v izobilju. Predi kantino, kjer se dobe velo zdravila in gramofonske plošče. Poloviva delavcev je zločincev, ki so prišli iz Vshuave in Sierra (’liiea. Skoro ni tedna, da bi s pošvedranim Fordom ne peljal Indijanca v Cdrdobo, da mu zašijejo rano ali pa izvlečejo kroglo. Pusti lepe “sierre” in pride v Buenos Aires, ker ne more dolgo vstrajati kjer ni kulture. V Sloveniji in Argentini je priobčil lopo število manjših črtic. Njegove» večje delo pa je knjiga ‘‘Izseljenec”, ki jt« bila tiskana v Buenos Airesu. Brez dvoma ne moremo iz nobene druge slovenske knjige tako točno spoznati izseljenskega življenja v Argentini. Tudi domovinski listi so knjigo ugodno ocenili. Žal da nekatere strani motijo vernega hravca, česar pa nismo našli v podobnih .Jugovih literarnih sestavkih. Ravno tako so izredno živahne, zanimive, če hočete moderne in svojsko napete črtice, ki jih priobčuje gospod .lug v našem listu. Kdor je katero začel čitati, je ne more pustiti, dokler je ni končal. V njih ohranjamo marsikatero zanimivo in svojevrstno potezo i/ argentinskega podeželskega življenja, v veselje in prijeten spomin našim izseljencem, doim bi mogle te črtice našim domačim v marsičem razsvetljiti tako neznano Argentino. Uredništvo. Štirje .-(‘(linio pri zeleni miz.i. Igramo poker, Adams deli karte. Ima fine roke s tankimi, dolgimi prsti, nohte skrbno negovane in blošeeee. Mlad je, razposajen, vse zabava s finimi ironijami in dovtipi. Ali tri tedne je tega, kar se je spremenil. Vemo kaj ni;u je. Danes je še bolj melanholičen in potrt, kot navadno. Temne oči z dolgimi trepalnicami ima žalostne. Med njimi se je vjedla tanka guba, prva na njegovem obrazu. Razdeli karte in svoje uvršča v roki. “Kaj. ako se Norma vrne?” pravi in nas pogleda. “Naprej,” rečem, ker sem prvi na vrsti. “Igram deset”, se oglasi Hebeguer in opazuje obraz Lenor-manda. “Petnajst”, dvigne Lenormand. Gleda karte in obrne oči na Hebeguerja. Oni ne treni. Oba imata obraz nepremičen in neprediren, kakor sklesan iz marmorja. Psihološki boj. “Dvajset”, pravi Hebeguer. “Petindvajset”, dvigne zopet Lenormand. Obraz ima mrzel in hladen, kot ga je imel obče. Enak je v ateljeju pri slikanju in istega je imel, ko je dodeloval “Pomlad v vrtu”. Ta slika je visela nasproti meni. Koliko toplote je bilo v njej. Ta človek je imel toplo srce ali oklopil ga je z ledon, ker svet ni bil dober. “Sprejmem”, de Hebeguer. “Ti Adams?” “Dalje.” Lenormand ima boljše karte. Vzame baz« iz rdečih okroglih ploščio in jih priloži svojim. Adams odloži karte in hodi po sobi. Ustavi se pred sliko “Linčanje črnca”, ki je strahotno bičanje sodobne kulture. Potem stopi do okna in bobna s prsti po šipi. “Kaj naj storim, ako se povrne Norma?” ponovi trpko. “Na kakem križišču stojim. Zakaj sem se spomnil nanjo ravno sedaj, ko je Silvija tako srečna ?” Molčali smo, ker včasih je molk najboljši lek. Kar smo imeli argumentov, smo jih že vporabili. Ampak tudi mi smo premišljali: Kaj, ako se povrne Normja ? “Ne vrne sc več”, je rekel Lenormand ob priliki. “Dejala je. da se vrne po šestih mesecih in minili sta dve leti. Pisala je dvakrat. v prvih treh mesecih in potem je obmolknila. Ne vrne se več!” Adams je za te besede hvaležno pogledal Lenormanda. Ali nekaj je vrtalo v njem in mu ni dalo miru. V štirinajstih dneh pelje Silvijo k oltarju in rad bi jo osrečil za telo življenje, Isto je pred odhodom obljubil Normi in zato mu spomin na Normo ni dal miru. “Pojdimo v kino”, je predlagal Hebeguer. “Danes igrajo “Večno Nimfo”. “lisije v gledališče’’, je odvrnil Lenormand. “Ivina ne sinemo le smatrati še za definitivno umetnost. Na prvi pogled je videti, da pri kinu avtor išče ravnatelja, ravnatelj igralca in igralec zopet avtorja. Dokler se vsi trije ne najdejo, obuskujmo raje klasične vrednosti v gledališču, kajti stvari brez cilja navadno samo zmedi1 j o naše čustvovanje do lepote...” “T.stotako kot v razstavi slik, najdete tudi v filmih lepe stvari. Recimo...” “K vragu kino in vsi oni igralci, ki jih že deset ali več let držijo z umetno propagando, medtem ko nove vrednosti sploh ne puste pred lečo...” “Prosim ne kliči vraga,” pravi Adams, “ako ne želiš da pride.’ Presenečeno smo .se spogledali in se ozrli na Adamsa. “Toraj ti misliš da vrag pride, ako ga kličeš?” vpraša ironično Lenormand. “Prav tako je.” “Morda je že zunaj pri vratih in samo čaka, da ga pokličemo'?” “Prepričan sem o tem.” Vnovič smo se spogledali. “Po čem pa smrdi vrag, o katerem govoriš?” je vprašal smeje Lenormand. “Po žveplu ali po zažganih raketah?” “Ne po enem, ne po drugem. Vrag. s katerim sem imel opravka. ni smrdel.” “Toraj ti si imel osebno opraviti s tako spako?” “Osebno, in prepričani ste lahko, da ga ni* maram srečati v drugič.” Pogledali smo vnovič drug drugega in prasnili v smeh. Solze so nas oblile in ko smo skozi solze gledali drug na drugega in primerjali groteskne geste, je bilo kakor bi vlil olja na ogenj. Vse je plesalo v pravcatem paganskem plesu: mi, električna svetilka, zelena miza, slike na steni. “Stojte,” je kriknil Hebeguer. “Stojte; ali pa me popeljejo v norišnico.” Brisal si je solze in gledal z rdečimi očmi na nas. “In kakšen vtis je napravila nate ta pošast”, je vprašal zopet Lenormand. “Ne posebno ugodnega in ako se spomnim nanj, se mi pričnejo šibiti kolena.” Potegnili smo divane bližje in prižgali cigarete. “Koliko wisky-ja si bil pa spil takrat, Adams?” Niti kaplje. Poslušajte: “V notranjosti Argentine, v Salsipuedes, me je nekoč vlovila mn-. \ "sierrah' je malo cest in ko sem tako stikal okrog, sem trčil na borno hišo. ki je bila, kakor običajno, iz blata in slame. Hodile so v njo in iz nje postave, ki so v temi izglodale kot pošasti .. “Ugasnimo luč, da bolje vidimo te pošasti”, je dejal poredni Hebeguer. Zaobrnil je stikalo. Zavladala je tema. Le žerjavice cigaret so tlele, padale naglo na mizo, poskakljale po pepelniku in se zopet dvignile do rdečkastih, medlih obrazov. Adami- je nadaljeval : “Vstavil sem se in ker nisem, vedel vzroka temu čudnemu romanju. sem stopil v kočo. V njej je bilo polno ljudi v barvastih pletenih pregrinjalih, ki so šepetali nerazumljive besede. Pod slamnatim stropom je plaval težak dim sveč iz loja, ki so gorele zataknjene v steklenice. V kotu, kjer so se ljudje največ drenjali, je sedela na stolu mala deklica in držala v roki svečo. Sedela je tako nepremično in obraz je bil tako miren, da me je presenetilo. Oči so bile odprte in črne zenice so bile uprte vame. Sveča je gorela s plapolajočim plamenom in vosek je kapljal na njene roke, ne da bi se zganila. Bila je mrtva.” “Mrtva in je sedela?" je vprašal Ilebeguer. “Da. V notranjosti Argentine položijo otroke sede na mrtvaški oder, da bi bili živi. Prvič je tudi mene presenetil ta prizor.” “Prosim nadaljuj,” je poprosil Lenormand. “Stopil sem do deklice in jo gledal. Imela je črne blesteče kodre, v katere ,so vpletli venec iz poljskih cvetk. Cvetke so posejali tudi po njeni obleki in po tleli okrog nje. Mati je sedela poleg nje in je skoro ravno tako nepremično gledala otroka kakor otrok nas. Lica so bila koščena in oči so bile trudne. Imela je tem-norjavo bleščečo polt in po prsih sta padali dve debeli kiti las. V rokah je držala rožnivenee iz debelili lesenih jagod, ali prsti so počivali, kljub temu da. je premikala ustnice. Tudi drugi so momljali tiho in nerazumljivo. Pri leseni mizi je sedel star mož in pihal na flavto, ki je stokala žalostno: čibuli. čibula. Prevzelo me je. Gledal sem na deklico in na ljudi. Nekdo me je povedel do mize in mi ponudil žganja. Pil sem in se zahvalil. “Kdaj je umrla”, sem vprašal onega, ki mi je ponudil piti. “Chinita je stala včeraj pred hišo in gledala dolgo proti gozdu. Potem je potožila, da jo zebe. Del sem jo v posteljo in jo dobro odel. Skuhal sem vaja. Ali ni hotela piti. Potem je obrnila ■ h ra z v steno in umrla. “Iva.j mislite, da je imela Indijanec je pogledal krog sebe, se nagnil do mojega ušesa in mi šepnil: “Zupay-a je videla." “Zupav-a, boga gozda in zlobe t” “Da.” ‘ Molčala sva. Soba je dišala po ovenelem cvetju. Momljanje je bilo včasih tišje in včasih glasneje. "Ali ste vi že videli Zupay-yasem ga vprašal. “Ne”, je odvrnil. “Kdor ga ugleda, umre." “Kakšen je, bogsigavedi.'" “Pravijo, da se prikaže v obliki psa, ali pume, govedi, ali konja. Mnogokrat se plazi kakor črna megla, ki požge vse kar takne. Bog nas varuj Zupav-a!” Prekrižal se je. Potem je napolnil čašo in mi je spet ponudil. Napolnil je svojo in jo spraznil na dušek. šel sem. Temno je bilo še. Na nebu so blestele zvezde. Ta noč se mi je zdela še lepša in še tajinstvenejša, kot druge noči. Hladno je bilo. Nad tratami je ležala megla, prepojena z vlago. Ko sem prišel domov, se je bilo kmalu zdanilo. Videl sem, da sem hodil celo noč v krogu. Spal sem par ur in ko sem se zbudil, je bilo že pozno. Nočni dogodek se mi je zdel sen. ki se je porodil v moji domišljiji ali ni dvoma, da sem ga v resnici doživel. Popoldne sem šel zopet v gozdove. Ne vem, zakaj so me vedno privlačevala stara drevesa, tišina in mrak. Morda ker sem mnogo Pital Rudyarda Kiplinga, in mu sledil po njegovih džunglah in tajnostnih pragozdovih, kjer žive še neodkrita zagonetna plemena'! Sedel sem ob potoku, ki je bil plitev in tekel med razjedenimi skalami. Na dnu potoka so se neokretno gibale ribe s tri-oglatim trupom in so premetavale kamenčke ali se zarivale v blato. Mali slapovi so žuboreli in solnee se ji1 lomilo v njih v mavričnih barvah. Tik nad vodo sta frfotala dva metuljčka. Bila sta posejana z modrimi in rdečimi pikami tako jake barve, ki so možne le v t repični h krajih. Metulja sla se lovila nad potokom, kakor da plešeta čarobni ples. Morda sta si hotela v vodi ogledati svoje lepe barve. “Kaj je lepše od narave", sem dejal vzhičen. Ali v tem trenutku je planila iz vode črna riba. pogoltnila enega metuljčka in se pogreznila zopet v vodo. Drugi metuljček je za trenutek ostal kot začaran na mestu. Potem pa je preplašeno sfrfotal v modri vzduh. “Vrag vzemi to ribo”, sem se vjezil. “Kaj ima od svoje požrešnosti. Moti ta parček, ki je imel morda danes svojo poroko. Vrag te zadavi ob prvi priliki!” Nekje med grmovjem je zašumelo Veje so se zganile in pogledalo me je dvoje žarečih oči. Skočil sem splašeno na noge ali potem sem se nasmehnil. “Bali, konj je. Kako me je prestrašil!” Sedel sem zopet na prejšnje mesto in iskal z očmi ono črno ribo. Ali nisem je. videl. Najbrže je moral biti fam blizu tolmun, kjer je bilo njeno kraljestvo. V grmovju je zopet zašumelo in lep črn vranec je stopil na prosto. Glavo je držal kvišku, nozdrvi je imel široko odprte, kakor