NAGRAJENCIOBČINE CENTER
Trije obrazi Frančka Drofenika
Franček Drofenlk te ne prevzame le zaradl svojega globoko zvenečega glasu In smlsla za pogovor, mar-več Je tudi izredno prljazen človek. Najbrž je to tudl eden od razlogov za njegovo razgibano družbeno-polltično dejavnost, saj po vsej verjetnosti ni znal rečl ne, ko so mu predlagall, naj bi prevzel to all ono funkcijo. Za nameček Je to še človek, zažrt v svoj poklic, kakor sam pravi In s trdno vero, da se da marslkaj premaknltl, če se hoče. Tako nl čudno, daje v obrazložitvl za nagrado občine skoraj enako pro-stora posvečenega njegovl družbeno-političnl dejav-nostl kot njegovemu Igralatvu.
»GledaliSče je, seveda, moja pr-va Ijubezen. Naj gre za veliko ali I majhno vlogo, oder zahteva cele-ga človeka, kajti igra je mozaik, sestavljen iz vseh vlog,« je iz nje-ga govoril ne le igralec, marveč tudi gledališki teoretik, publicist, poznavalec ne le našega, ampak tudi tujega, zlasti angleškega, gr-škega in češkega gledališča. Imel je namreč štipendijo v Grčiji in dvakrat v Londonu in ima gleda-li&ka dogajanja v malem prstu.
»Lahko trdim, da je slovensko gledališče na visoki kvalitetni ravni, postavljeno ob bok najboti-šim teatrom zbranim v Veliki Bri-tanjji. In to navzlic temu, da v tehničnem pogledu zaostajamo za njimi za petdeset let. To zlasti ve-]ja, kar zadeva marketinga, obveš-čanja Ijudi o dogajanju v gledališ-6u. Da ne omenjam potem zapo-stavljenosti našega gledališča v primeijavi z drugimi mediji oziro-ma s ceno, ki jo imajo gledališča drugje v svetu,« je govoril v neko-liko pobitem tonu, kajti malo prej je v časopisu prebral, kako je di-rektor Marlesa sprejel Lepo Bre-no, tnedtem ko Mestno gledališ-če, ki je za izvedbo Hamleta zbra-lo okrog 20 visokih domačih in mednarodnih nagrad, ni doživelo nobenega posebnega sprejema.
In tu sva zadela na politični pro-blem, na vrednotenje gledališča. »V zadnjih dveh letih nam je pri-bližno uspelo, da se kultura po-stavlja ob bok gospodarstvu kot del družbene energije in ne le kot poraba. Le po flnančni plati se zadeva počasi premika, »je iz nje-ga govoril politik, predsednik re-publiškega odbora sindikata de-lavcev v kulturi.
- Ali je ta finantna plat tudi kriva za tako imenovano razpro-dajo igralcev, ki hodijo iz gleda-liSia deklamirat na radio, potem anemat za fllm ali televizijo?
»No, igralski poklic ni več tisto, kar je bil. Razpet je na več tnedi-.
jev. Vendar pa je le majhen odsto-tek igralcev, ki nastopajo povsod. _ Vse preveč jih ostaja zunaj tega kroga, zlasti iz drugih krajev. Res je, da gre ta razpetost marsikdaj na škodo gledališke hiše, zato skušamo to spraviti v samouprav-ni sporazum strokovnega združe-nja igralcev s TV in filmom. Tako naj bi ustvarili več reda na tem področju.«
Tudi Franček Drofenik je dosti-krat razpet na več strani in pravi, sa je samo ponoči lahko sam s seboj.
- KaJ pa rekreacija?
»Te žal, ni,« se je zasmejal igra-lec in se prijel za prsi, kajti srce mu včasih ponagaja, kakor je po-tožil. Ampak cigaret kljub temu ni opustil, češ, kak greh je tudi treba imeti in končno mi cigarete ne škodijo, se je tolažil in si priž-gal novo.                                       _
" - Kako zdriite v tej napetosti?
»Včasih pobegnem s prijatelji na moije; to je vse,« je dejal in dvignil roke, češ, takšno je pač življenje igralca, gledališkega te-oretika in politika.
Za konec je anekdotično navr-gel še nekaj na račun svojega ime-na. Franček je postal zato, ker je bilo leta 1956, ko je prišel k Mest-nemu gledališču cel kup Franc-ljev, pa so tnu rekli, da bi bilo lepo, če bi bil on kar Franček.
»Nekoč pa so iz mojega imena naredili pravi hec: v avignon-skem gledališču so mi rezervirali vstopnico na Dr. Ofenik. Tako sem bil enkrat v življenju tudi doktor po pomoti in ne le na
odru.«                                   Albina Adamič