List 40. Premišljevanje narave in previdnosti božje v nji. Poslovenil Mihael Verne. Počasno pojemanje %irrfc. Ravno tista modrost, k\ je storila, da se o nastopu zime mraz malo po malem množi, dela tudi, da konec zime malo po malem ptfjema, in da se ojster letni cas počasi svojemu koncu bliža. Sonce se mudi že dalje na zemlji, in njegovi žarki jo grejejo žo močneje. Snežni piši ne temne več zraka: noči spremlja le še majhna elana in zmerzlina, ki pa spet zgine, kakor hitro se poldnevno sonce bliža« Megle in sopari se pozgube v jasnem zraku, ali se izlijejo v rodovitnem dežja. Zemlja prihaja rahla, in je pripravna, se mokrote napiti. Tu in tam kali nježna setev, suhe veje poganjajo nježno popje, in marsikakšna traviea se kaže prederzna iz zemlje. Vidi se, kako se narava pripravlja, v nekoliko tednih senožetim njih kine, drevesom perje in ver-tom cvetlice spet dati. S skrivno delavnostjo vpeljuje narava spomlad, čeravno jo viharji in toča in merzle noči še zaderžujejo. V kratkem se pusta podoba narave iz zemlje zbriše, in naše oči se veselijo nje mladostne lepote. Po tacih stopinjah grejo vse spremembe v naravi. Vsaka stvar, ki jo vidimo, se napravlja po mnogih poprejšnjih vspehih, in tisuč majhnih okolišin, ki jih ne zapazimo, sledi ena za drugo, prej ko se namen naprave doseže. Mnogo mnogo moči se mora omajati, prej Mko ena sama traviea zraste, ali da se le en sam popek razcvete. Vse tiste spremembe, ki so nam pozimi tako neprijetne bile, so morale biti, da se je iz neprijetnega scimilo prijetno. Viharjev, dežja, snega in mraza je bilo treba, če se je imela zemlja odpočiti in k novi rodovitnosti okrepčati. In vse te spremembe se niso smele ne prej ne pozneje, ne počasniše ne hitrejše zgoditi, tudi ne manj, ne več časa terpeti, če se ni imela rodovitnost zemlje nekako okratiti. Sedaj, ko se nam koristna naprava narave očitno kaže, spoznamo nje namene. Nasledki zime nas lahko živo prepričajo, daje zemlji dobrota. Kakor se letni časi spremenjajo, tako se spreme-njajo tudi osode našega življenja. V življenju vsacega človeka se najde tako nezapopadijiva zveza uzrokov ia vspehov, da nam še le prihodnost razodeva, zakaj je ta ali una prigodba potrebna in dobra bila! — 158 —