/
SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XLVH (41)
štev.' (Noj) 38
ESLOVENIA LIBRE
BUEN08 AJEES 6. oktobra 1988,
Naša slovenščina	stopničko više
GOVOR ARH. JURETA VOMBERGARJA NA OBLETNICI SLOMŠKOVEGA DOMA
Skušal bom nekaj povedati, o čemer je zadnje čase veliko negodovanja med našimi starejšimi, namreč glede slovenskega govorjenja naše mladine, recimo na njihovih mladinskih dneh.
Naj koj v začetku povem, da ne bo dvoma, da sem prepričan, da se s slovenskim jezikom prične in konča naše slovenstvo. Vem, da tako misli večina starejših. So pa tudi, ki niso istega mnenja in to skušajo tudi zagovarjati. Jaz svojega prepričanja ne bom utemeljeval, to so storili pred menoj mnogi na veliko bolj tehten način, kot bi zmgel jaz. A vendar, kaj se da storiti, da bi zavrli to težnjo, vedno bolj razpaseno navado, da se opušča slovenski pogovorni jezik?
Dejstvo je, da naša mladina med seboj govori pretežno kasteljansko. Po eni strani lahko rečemo: naravno1, logično, kako naj govori slovensko, če nima dovolj bogatega besednega zaklada, kako naj izraža svoja čustva in svoje probleme, če ostaja pri besedišču komaj več kot 10-let-nega otroka?
Ostati le pri ugotovitvi tega dejstva in se pohujševati nič ne pomaga. To je licemersko sprenevedanje, ponavadi združeno z napotki o tem, kaj naj bi drugi storili. Vprašajmo se rajši, kaj smo storili starejši, posebno starši, da bi naši otroci obogatili svoj slovenski besedni zaklad, kakšne razumske in razpoloženjske nagibe smo uporabili.
Začne se v družini. Priznajmo', do pubertete še gre. Kuhinjsko slovenščino smo starši v veliki večini nudili otrokom. Poslali smo jih v slovenske šole. Moralno se čutimo obvezane, da storimo vsaj to, že zaradi naših staršev in starih staršev. A tu se nekako neha zavest moralne zaveze.
Ugotoviti in priznati moramo pa tudi naslednje: naši mladi zakonci s svojimi malimi govore slovensko. To je naravnost ganljivo.
To so mladi starši druge ali že tretje generacije, ki obvladajo tudi samo besednjak mladoletnikov in to posredujejo svojim malim. Torej naredijo kolikor zmorejo, oziroma to, kar znajo, dajo'. Ali se lahko pričakuje cd njih kaj več?
Če bi rekel po špansko: „No se pueden pedir peras al olmo“ (ne
pričakujmo, da na brestu zrastejo hruške) ne bi uporabil umestne prispodobe. Gre namreč za drevo, ki rodi kilave sadove, ker ni bilo pravočasno cepljeno ali dovolj pognojeno.
Kaj moremo storiti starši in naša mladina? V prvi vrsti premalo beremo slovenske knjige. Pravzaprav sploh ne beremo več, odkar imamo televizijo. To>ni samo naš, to je svetovni problem. Brez branja ne gre. Zahteva umskega napora, a ta je vsem dosegljiv. Sploh vse, kar je kaj vredno, zahteva napora. „Brez mu je se še čevelj ne obuje,“ pravi slovenski pregovor.
Drug način, ki ni vsem dosegljiv, pa je, da pošljemo naše otroke za mesec ali dva v Slovenijo. Vrnili se bodo cepljeni s slovenstvom za vse življenje. Videli bodo, da Slovenija ni neka abstrakcija, da Slovenci nismo neki neizobraženi nomadi, ampak visoko kulturen narod, Slovenija prelepa dežela, slovenščina pa jezik, v katerem se da povedati vse, kar človeku leži na srcu.
Torej, ne zgražajmo se nad mladino v medsebojnih pogovorih, ampak pomagajmo jim na naraven, neprisiljen, starosti primeren način. Ne obtožujmo jih, da ne bomo izzvali odpora ali celo mržnje.
Nudimo jim kvalitetne, lepo o-premljene slovenske knjige, plošče, kasete, filme na videokasetah, z aktualno, zanje zanimivo tematiko. Vsega tega je v naši osrednji knjižnici na pretek. Tako bodo mogli izpopolniti svoj besedni zaklad. Pomagajmo in navdušujmo jih, da bodo z veseljem sodelovali pri kulturnih prireditvah krajevnih Domov. Dam kot zgled nedavno Balantičevo proslavo v Našem domu v San Justo, kjer je z recitacijami in petjem sodelovalo okoli 80 mladih. Navajajmo jih .od otroških let, da bodo obiskovali tudi malo bolj zahtevna predavanja in prireditve, kulturnega, političnega in stanovskega značaja. Dajajmo pri tem mi sami prvi zgled!
Govoriti slovensko je za nas vse naporno, tudi zame, posebno kadar mi je treba kaj tehtnega povedati na tehten način. Ne gre brez slovarjev, pravopisa, leksikona in posvetovanja pri kom, ki več ve kot jaz. Ker vem, koliko to mene stane, recimo že vsak takle govor, si ne
dovolim, da bi druge kritiziral, ki niti teh možnosti nimajo kot jaz.
Ko sem okrcal nas starše, še nekaj besed mladini, da ne bo kdo rekel, da dajem, potuho.
Ne zahtevam, ampak prosim, rotim vas z vso zavzetostjo, ker menim, da imate srce za slovensko stvar, ne „mečite bisere v blato", ne prezirajte slovenske besede, Nikoli vam ne bo žal. Ne sklicujem se na koristi, ampak na čustva in na zvestobo vrednc-tam slovenstva, na moralno zavezo.
Mladina, posebo tista, ki študira na univerzah, mladi zakonci, bi se morali bolj potruditi. Pomislim samo, koliko časa in truda posvečate učenju tujih jezikov, recimo, angleščine.
Naši starejši so veliko brali. Že pred prvo svetovno vojno smo bili Slovenci visoko kulturen narod, ki je bral kot malokateri. 'Tukaj imamo čez 400 univerzitetno izobraženih, a ulpal bi si trditi, da imajo splošne kulture manj kot njihovi starši, ki s- obiskovali komaj osnovno Šolo. Naravnost škandalozno je, kako slabo so obiskane naše malo bolj zahtevne kulturne prireditve, recimo SKA, predavanja naših univerzitetnih profesorjev.
In končno še ena, aktualna, zelo važna stvar je, ki bi nas danes morala prebuditi in vznemiriti. Zelo pozorno sledim dogodkom, ki se zadnje mesece odvijajo v Sloveniji in jim osebno dajem veliko važnost in resnost. Slovenski narod na svoji zemlji je zopet Ogrožen v svojem ■obstoju, kot je bil med drugo svetovno vojno in revolucijo, tokrat od strani t. i. „južnih bratov“. Njihovo nerazumevanje do slovenske posebnosti, drugačnosti, do krčevite zavzetosti za ohranitev slovenske identitete in slovenskega jezika, se vedno Bolj izrojeva v sovražnost in napadalnost. Balkanska krutost pa zna biti tako neusmiljena in brezobzirna kot nacistična ali boljševiška.
Zato slutim, da bo’ sleikoprej Slovenija v stiski potrebovala našo pomoč in da bo doprinos nas vseh Slovencev po svetu, starejših in mlajših, pomemben za usodo slovenstva. Bistvena preizkušnja, ki bo pokazala na našo zvestobo slovenstvu in na čistost namenov našega zdomstva, je šele pred nami.
Slovenija-Svica v Jugoslaviji
„Schweizer Illustrierte“ je resna švicarska revija, ki izhaja že desetletja in se prodaja po vsem svetu. Zato je zanimivo, da je sredi letošnjega avgusta posvetila kar dvanajst strani Sloveniji. Velike slike Bleda, ljubljanskega tromostovja in živilskega trga spremljajo manjši posnetki Postonjske jame, univerzitetne knjižnice in drugih lepih predelov Slovenije. Spremljajo jih napisi, kakor „Slovenija velja za Švico v komunistični Jugoslaviji. — Dežela snežnikov, alpskih pašnikov in jezer. — Dežela pridflih, varčnih in uspešnih prebivalcev, ki stremijo po novih horizontih: več svobode, več Evrope. — Dežela, kjer tečeta mleko in med in kjer kmetje oskrbujejo meščane. — Dežela naravnih lepot ter dobrodušnih pirebivaldev, ponosnih na svojo kulturo. — Dežela bistre mladine. — Dežela, kjer se stikajo evropski vzhod in zahod ter evropski sever in jug.“
Ob zemljevidu Jugoslavije, kjer je Slovenija vidno začrtana, je Sebastian Speich med drugim tudi zapisal:
Prvi vtis obiskovalca Slovenije je: Slovenci godrnjajo in kritizirajo vztrajno in brez zadržka, a vendar izgleda, da se jim dobro godi. Mod-
no in negovano so oblečeni, dobro hranjeni in dobro informirani o vsem, kar se dogaja v svetu.
Drugi vtis pa je: O Bog, vse izgleda tako švicarsko, da bi se lahko zamenjalo s Švico. Na primer: .
Pot iz Jesenic do Ljubljane se vije med gorami, skozi gozdnate doline, majhne vasi! Tu majhna tovarna, tam žaga — katar v zgornjem Tessi-nu. Polja in pašniki na Gorenjskem so kakor v švicarskem Appenzellu ali Juri. Nato Ljubljana, ki izgleda kakor kakšno samozavestno in svoje zgodovine se zavedajoče švicarsko mesto, kot na primer St. Gallen, samo da je Ljubljana večja. Okrog glavnega mesta je nešteto malomeščanskih enodružinskih hiš in človek se počuti, kakor da bi se nahajal v srednji Švici! Celo slovenska obala, ki meri komaj dobre tri ducate kilometrov, izgleda bolj južno-tessinsko kakor pa mediteransko.
Republika Slovenija, ki je polovico manjša od Švice in ima okrog dva milijona prebivalcev, je nekaj poseb- / nega in tudi hoče biti nekaj posebnega. čeprav je povezana z balkansko državo Jugoslavijo, je pokrajinsko kot mentalitetno prežeta z zapadno Evropo. Slovenci so izredno narodnostno samozavestni. Govorijo
lasten jezik, ki je sicer podoben srbskemu ali hrvaškemu, a imajo izrazito; alipsko -ljudsko kulturo. Zato jih njihovi jugoslovanski bratje — Srbi, Hrvatje, Bosanci, Črnogorci, Makedonci in Albanci — posmehljivo na-zivajo „Švabi“! Slovenci pa imajo viden odpor do stotisoč delavcev iz južne Jugoslavije, ki so se v zadnjih desetletjih naselili v Sloveniji, kar se takoj opazi v pogovoru z njimi. Pritožujejo se, da morajo oni plačevati, kjer je potrebno v jugoslovanski državi. „Južni bratje“ pa tako malo delajo, da še svojih stroškov ne krijejo. In namesto da bi Slovencem rekli vsaj „hvala lepa“, raje stalno godrnjajo čeznje ter jih tudi na vse načine ovirajo, če želijo v svoji republiki Sloveniji vpeljati bolj moderen, bolj liberalen in bolj demokratičen način življenja. Zato je odtujitev Slovencev od ostale Jugoslavije dejstvo in o tem se tudi javno; razpravlja.
Urednik slovenskega časopisa „Delo“ je časnikarju Speichu dal sledeče podatke: 71% Slovencev ne zaupa več sedanji jugoslovanski vladi.
53% Slovencev se pritožuje, da i-majo v Jugoslaviji premalo samostojnosti, 58% Slovencev je prepričanih, da bi imela Slovenija — če bi prišlo do secesije njihove republike od ostale Jugoslavije — veliko več razvojne možnosti, 35% Slovencev (Nadaljevanje na 2. str.)
Kot smo lahko brali v tukajšnjih časopisih, je v prejšnjem tednu vodja srbskih komunistov Slobodan Miloševič zelo utrdil svoj položaj v Jugoslaviji, ki ga pelje naravnost na prazen Titov stolček.
Zadnji petek, 30. septembra, je predsedstvo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije —■ CK ZKJ potrdil srbsko iniciativo, da dobi republika Srbija večje nadzorstvo nad — sedaj že ne več toliko — avtonomnima pokrajinama Vojvodino in Kosovom, kar so zahtevale od Miloševiča dirigirane množice Srbov in Črnogorcev.
V tej- notranji borbi za oblast in moč je torej zaenkrat zmagal Miloševič. Celo do te mere, da sta dva njegova nasprotnika morala odstopiti od svojega položaja v predsedstvu stranke. Kot smo že poročali, je v ponedeljek odstopil Slovenec Franc Šetinc, nekaj dni zatem pa je enako odstopil od podobnega mesta Boško Krunič.
S tem, da je predsedstvo podprlo Miloševiča, ima ta sedaj skoraj gotovo v rokah ves Centralni komite, ki se bo zbral 17. oktobra na sejo o pro-
Revolucija
8.	in 9. julija so na zelo zavarovani komunistični pristavi Brdo pri Kranju upokojeni partizani in nekateri „zgodovinarji“ razpravljali o zadnjih bojih za „svobodo“. Med drugim modrovanjem se je med udeleženci razvila tragikomična polemika. o tem, ali je v Sloveniji v letih 1941-1945 šlo za „narodnoosvobodilno vojno“ ali za revolucijo. Menda je povsem jasno, da so prevladale politično vplivnejše glave, med katerimi je žal tudi zgodovinar Tone Ferenc, ki so na vse mogoče načine trdile, da je potekala v Sloveniji le „narodnoosvobodilna vojna", medtem ko naj bi bila socialna revolucija daleč v ozadju in še to samo v nekaterih primerih. To so seveda trditve brez dokazov. Te trditve tudi med Slovenci v domovini vedno bolj začenjajo omenjati kot lažne.
Prebivalstvo že ves povojni čas občuti „narodnoosvobodilne“ vrline komunistične diktature!
Ali je v času vojne šlo za revolucijo ali ne, občutimo danes vsi, Slovenci v domovini in po svetu. Vse medvojno dogajanje je bilo s strani komunistov ena sama krvava revolucija, ki je morila vse drugače misleče, ki so jim prišli v roke.
Revolucija, ki je bila le boj za oblast! Revolucija, ki je to svojo s krvjo pridobljeno oblast ohranjala na vse mogoče načine do današnjih dni. Podobno, kot vso obdobje preteklih 43 let, tako komunisti niti danes ne morejo birez tega, da ne bi poudarjali, kako „revolucija še vedno
blemu Kosova. Vsa Jugoslavija pričakuje, kako se bodo tam pogovorili, kajti od tega je odvisna bodoča u-soda države.
Poleg notranjega srbskega problema, ki ga bodo sedaj — kot se lahko sluti — reševali s tršo roko, če ne celo z orožjem, bo centralistično usmerjeni Miloševič gotovo tudi zahteval trše postopanje s slovenskimi partijskimi „liberali“, kaj šele s pravimi disidenti ali opozicijo.
V torek, 4. oktobra, se je pred jugoslovanskim parlamentom zbrali kakih 5.000 delavcev, ki so protestirali zaradi nizkih plač, katerih kupna moč se je letos znižala za 25%. Hoteli so nasilno vdreti v parlament in tudi zahtevali, da odstopi Mikuli-čeva vlada. Na noben način niso hoteli oditi in niso dopustili, da bi jih pomirili predsednik parlamenta ter člani zvezne vlade, dokler ni nastopil Slobodan Miloševič, ki so mu vzklikali kot „drugemu Titu“. Ta jim je. obljubil, da se bodo kmalu izvršile spremembe, v političnem vrhu!
Tudi to je voda na njihov mlin, saj je hotel pokazati, da obvlada množice, ki jih drugi ne!
kot oblast
traja“, kako je „potrebno varovati pridobitve revolucije“ ipd.
Y zadnjih mesecih očitajo stalinisti iz južnih republik, da poteka v Sloveniji kontrarevolucija, kar je seveda poziv, da jo je potrebno zatreti z vsemi sredstvi.
„Napadi na revolucijo“ so seveda napadi na oblast. Seveda ti strašni „napadi" niso čisto nič drugega kot normalno kritično pisanje v časopisju o aktualnih problemih. Takšno pisanje je v demokratičnem svetu samoumevnost!
ilzrazi revolucija in kontrarevolucija so povsem jasni šele takrat, ko jih prevedemo: revolucija = oblast; kontrarevolucija = kritično pisarn j e.
Nekdanji partizani ter režimski „zgodovinarji“ tako še naprej branijo oblast, vendar to počnejo zelo nespretno. Prav zato bodo res morali organizirati posebno diskusijo o terminih, kot je to na Brdu pri Kranju predlagala Lidija Šentjurc. Verjetno že sami spoznavajo, da so neenotnih stališč in še posebej pri terminologiji ter tako pogosto izničujejo eden drugega. Namreč, bolj ko so na Brdu nekateri poudarjali, da ni šlo za revolucijo, bolj v južnih republikah blebetajo o tem, da je potrebno revolucijo braniti in jo nadaljevati.. Na „jugu" so torej veliko bolj jasni. Ohranjajo in nadaljujejo z revolucijo oziroma prevedeno, o-hranjajo in nadaljujejo z oblastjo. Katastrofalno početje!
Kocelj
Posredoval: V. Sfcmensky
OBISK POLITIČNIH SODELAVCEV
V nedeljo, 2. oktobra je prišel V Buenos Aires tajnik Slovenskega narodnega odbora, dr. Peter Urbanc s svojo ženo, gospo Leo. Prišel je iz Toronta. Dr. Urbanc je bil že večkrat med nami, da je izmenjal mnenja s svojimi političnimi somišljeniki, pa tudi 'z rojaki drugačnih svetovnonazorskih smeri. Razmerje med Slovensko demokratsko stranko, V kateri on deluje, in med Slovensko ljudsko stranko je bilo vedno odkrito in lojalno, kar je zlasti pomembno v teh napetih časih. Dr. Urbanca poznamo tudi iz njegovih številnih člankov v Svobodni Sloveniji in drugih slovenskih publikacijah. V petek, 7. oktobra, bo v okviru Slovenske kulturne akcije predaval o slovenski o-poziciji v domovini. Imel bo pa tudi razne sestanke s svojimi političnimi
sodelavci, ki sestavljajo SNO.
Dne 14. oktobra pa bo prišel iz Gorice, naš politični sodelavec Vinko Levstik, hotelir v Gorici. Bralci Svobodne Slovenije ga dobro poznajo po njegovih številnih člankih, ki jih podpisuje s polnim imenom ali z psevdonimom Slemenski. Naj omenimo še to, da naše politične sodelavce in uredništva naših listov pridno zalaga s publikacijami iz zamejstva in domovine. V. Levstik se bo tudi udeležil proslave slovenskega narodnega praznika dne 29. oktobra.
Nimamo pa še potrdila o prihodu našega političnega sodelavca dr. Jurija K očeta iz Avstralije, ki s svojimi članki tudi večkrat sodeluje v Svobodni Sloveniji in drugih listih.
Vse te drage goste prav iskreno pozdravljamo.
Dr. Peter Urbanc
MED KN3IGRMI IN REVPfiM!
IZ2IVL
CELOVŠKI ZVON — Junij 1988
Nekaj opomb k posameznim člankom.
Vinko, Ošlak, tajnik CZ, svoj protest v zadevi Borštner, Janša takole formulira: Tega puea ni pripravljala vojska, temveč tudi ves „civilni“ sektor oblasti... Kdor je desetletja mašil svojemu ljudstvu usta... Dp. p. dobra oznaka: CK ZKJ je odločil, da je Čas intervenirati, topot je uporabil vojsko in še zaostril nacionalno konfrontacijo. CK ZKS formalno protestira, istočasno pa slovenski notranji minister da na razpolago o-sebje, potrebno' za aretacijo Janše in njegovih.
Prof. France Bučar podaja izvrstno analizo in razloge za dapašnji polom. Ko je Jugoslavija v letu 1948 s sovjetskega voza presedla na lastnega, je bila to samo zunanjepolitična sprememba. Njen voz namreč teče po istih kolesnicah kakor sovjetski. Gre za politični monopol partije, ki suvereno uveljavlja svojo voljo s primarnega vidika, kako za vsako ceno ohraniti svojo oblast. Sodobno razvitejše gospodarstvo kratko malo ne more delovati, če je vklenjeno v političi nklep. Pisec prvič govori o “proboju slovenskega koncepta”, ki ga označuje: postopen razvoj v mo-
SLOVENIJA— ŠVICA (Nad s 1. str.)
radikalno odklanja komunizem, tako jugoslovanskega kakor slovenskega, čeprav priznavajo, da so nekateri slovenski voditelji zavzeli liberalni kurz z geslom ,,v enaindvajseto stoletje s tehnološko preureditvijo“.
Matjaž Kmecl pa je časnikarjevo vprašanje: „V Sloveniji nas mnogo spominja na Švico. Ali tudi vi opažate to sličnost?“ odgovoril: „Da, verjetno še najbolj z Rotcromani, ki so tudi majhna skupina. Zanimivo pa je, da so tako oni kakor mi Slovenci skoro istočasno dobili prevode Biblije v lasten jezik.“ Na mnenje časnikarja, da je Slovencev vendar precej več kot Romanov (teh je okrog stoti-soč), je Kmecl odvrnil: „...ampak kljub temu smo majhen narod. Konec 18. stoletja nas je bilo prav toliko, kakor danes, to je dva milijona. Takrat je bilo Norvežanov ali Fincev isto število, sedaj sta se oba naroda že podvojila, mi smo pa obstali...“
Časnikar je poudaril, da so kljub malemu številu vendar visoko kulturen narod, saj imajo Slovenci lastno literaturo, lastna založništva, radio in televizijo. Kmecl pa mu je odgovoril: „To je res, a drago je biti majhen... Slovenska vlada je leta 1987 porabila v kulturne namene
30.000	dinarjev na osebo, medtem ko so na Hrvaškem izdali le 12.000 in
demo družbo, ki ji ustreza drugačen političen okvir.
Komentar: Bučar samo ni točen, ko govori o presedanju voza: KPJ je bila proti svoji volji vržena iz Kominterne !
Božidar Fink: V članku o državnih skupnostih pravi, da je misel na Jugoslavijo v politični emigraciji že brezpredmetna. Citira F. Bučarja, da je Jugoslavija kot država možna samo še kot konfederacija. Pisec postavi tezo, da je pristna konfederacija skoraj neizvedljiva, ker so zgodovinske izkušnje pokazale, da konfederacija trajno sploh ne more obstajati.
Vinko Ošlak, ostro obsodi življenjske nazore Mačka Ivana, podane v „Delu“ od 28. maja 1988. Gre predvsem za zgodovinski podatek Mačka, da so se odločili likvidirati domobrance, ker je obstajala nevarnost konflikta z zahodom, in za Mačkov podatek, da je bila slovenska revolucija ena izmed najbolj humanih.
Komentar: I. Maček, nesporni vodja OZNE med revolucijo in po njej, je potrdil dejstvo revolucije, ki ji ne služi OF niti kot kamuflaža. 80 let stari slovenski Robespierre danes leži težko bolan v bolnišnici, obiskuje ga duhovnik!
v Srbiji komaj 6.000 dinarjev. Nizka naložba knjig je izredno draga. Poleg tega imamo v Sloveniji kar deset gledališč, kar je tudi združeno z velikimi stroški. A Slovenci moramo braniti našo lastno narodno i-dentiteto in istočasno biti odprti širokemu evropskemu prostoru — v vseh ozirih.“
Časnikar Speich omenja tudi dv® obliki slovenske ^perestrojke’“ — reakcijo Slovencev na napad vojaštva na urednike ljubljanske „Mladine“ ter novoustanovljeno „Kmečko zvezo“. V pripravi naj bi bila tudi „Zveza izobražencev“, kjer naj bi vsi sloji javno razpravljali. Ob upoštevanju mnenj vsakogar pa naj bi v bodočnosti v deželi privedlo neke vrste pluralizem, čeprav je Slovenec Doberšek hitro pristavil: „Gotovi krogi se sicer bojijo, da bi vse to privedlo v naši republiki večstrankarski sistem.“
Zunanjepolitično je bilo zanimivo, da so se Slovenci pridružili mednarodni organizaciji „Alpe-Jadran“.
Slovenci podpirajo privatno iniciativo in to predvsem v turizmu in gastronomiji. Omenjeni časnikar se je sam prepričal, da so najboljše restavracije in gostilne v privatnih rokah. Po njegovem mnenju Slovenci ne spadajo v sliko, katero si predo-. čijo inozemski turisti, kadar se zanimajo za Jugoslavijo, to je sliko „otok, morje, sonce in čevapčiči“! Kajti Slovence tujce prijazno spre-
Protislovje se je znova pokazalo v delovanju argentinskega ustavnega življenja, ko je v četrtek, 29. septembra, vlada poslala v odobritev kongresa državni proračun za leto 1989. S tem pravzaprav radikalna vlada ni storila drugega kot le, da je izpolnila s tem, kar ustava predpisuje, namreč da mora biti proračunski osnutek v kongresu sto dni pred začetkom novega obdobja.
SVET NA GLAVI
V čem je torej protislovje? V tem, da kongres do sedaj še vedno ni potrdil ne proračuna za tekoče leto 1988, niti ne vpeljanih sprememb za proračun leta 1987. Javne oblasti (vlada in kongres) torej niso na tekočem, marveč so dve leti v zaostanku s tem kar ustava predpisuje. Zakaj torej taka mu ja za proračun prihodnjega leta? Ker vlada skuša zadovoljiti razne zahteve zunanjih upnikov in hoče pokazati dobro voljo, seveda na področjih, ki je nič ne stanejo. Kajti, vprašanje je, koliko odgovarja resničnim zmožnostim proračunski osnutek za prihodnje leto, ki ga je vlada poslala v kongres, ko se debata v poslanski zbornici vleče ravno glede lažnivosti predloženih številk in računov.
A ko govorimo o protislovju, dodajmo še eno misel. Nekaj .dni za tem, točno v petek, 30. septembra, je potekel nov rok rednega zasedanja obeh kongresnih zbornic. Torej dejansko kongres redno ne more več potrditi ne preteklega, ne sedanjega, ne bodočega proračuna, če vlada ne skliče kongres k izredneihu zasedanju. Tedaj mora vlada—znova naročiti poslancem in senatorjem, naj potrdijo proračun. Pričela se bodo nova zavlačevanja. Dejansko zadnje dni ne sen-at, ne poslanska zbornica niso redno zasedali, ker so sedaj radikali, sedaj peronisti izostali, in tako dejansko preprečili vsakršno delovanje.-'Taka heodgovornost presega vsakršne pojme, in ni v skladu z resnim razlaganjem o pojmu politike. r ■
Vrnimo se k proračunom. Svoj čas smo že omenili, da vlada potrebuje odobritev sprememb proračuna za leto. 1987. Te spremembe so izredna in doslej še ne jasno razložena potrošnja fondov, katerih višina tudi ni popolnoma razvidna.
jemajo in jim nudijo na razpolago negovano in čisto, postrežbo — tudi v tem sličijo Švicarjem.
Glavno mesto Ljubljane pa ima po mnenju švicarskega časnikarja svoj poseben čar: srednjeevropska arhitektura je prijetno osvežena z novimi stavbami, ki nosijo pečat uresničene vizije genialnega stavbenika in umetnika Jožeta Plečnika.
D-ova


Veliki brat
Kot vidimo, je slovenska Cerkev zelo priljubljen objekt za radovednost Udbinih ušes. Tako poroča Matija Grah (Mladina, št. 15; 15. aprila) kako so našli .prislukovalne naprave v malem semenišču v Vipavi.
Februarja leta 1950 je te daj i vipavski dekan Ignacij Breitenberger staro župnišče v Vipavi prepustil bodočemu malemu semenišču, ki ga je 25. avgusta 1952 z dekretom ustanovil apostolski administrator dr. Mihael Toroš (mimogrede: po smrti dr. Toroša so pri obnavljanju prostorov, v katerih je živel na Kapeli pri Novi Gorici, prav tako naleteli na prisluškovalne naprave).
Pozno spomladi leta 1974, ko so proti koncu šolskega leta odkrili prisluškovalne naiprave, je semenišče vodil tretji rektor po vrsti dr. Alojzij Vetrih. Prostor, v katerem so naprave odkrili, je vogalen in se nahaja v drugem nadstropju malega semenišča. Glavnina oken v tem prostoru je obrnjena na severno stran in pod temi, na severni strani ležečimi okni, so odkrili mikrofone. Pred odkritjem prisluškovalnih naprav je
te posluša
bila v njem nekaj časa zbornica, še prej je v njem stanoval profesor Požar, od ustanovitve malega semenišča do svoje smrti 1961. leta pa. je v njem v glavnem bival prvi rektor vipavskega malega semenišča Ignacij Breitenberg. Njlemu, njegovim besedam, razgovorom, ki jih je imel so bile namenjene naprave.
Prisluškovalne naprave — dejansko zgolj ogljene mikrofone in nekaj pripadajoče žice — je našel hišnik Nace Hvala, ko je stara okna z okenskimi policami vred zamenjeval z novimi. Okrogli mikrofoni, ki v premeru merijo 55 milimetrov (njihov premer je potemtakem večji, kot je dolžina škatlice za vžigalice), so tičali tik pod okenskimi policami in bili približno 20 do 30 centimetrov oddaljeni od levega roba oken. Na hrbtni strani in po obodu so bili o-viti z izoliranim trakom, v celoti pa so bili morda obdani še s papirjem. Mikrofone, ki že na prvi pogled neubranljivo spominjajo na mikrofon, kakršnega najdemo v telefonski slušalki, je zakrival zgolj belež ali zelo tanka plast ometa. Od vsakega
(4) mikrofona sta se vili dve izolirani bakreni žici; kam sta vodili, ob najdbi niso poskušali odkriti, zato se napeljava še danes nahaja v zidovih, prav mogoče pa je, da tu ali tam tiči tudi še kak mikrofon ali transformator. Po besedah tedanjega rektorja dr. Alojzija Vetriha nikomur niti na misel ni prišlo, da bi mikrofone in mesto, kjer so jih našli, fotografiral, napisal kakšen neformalen zapisnik ipd., da pa bi koga o tem uradno obvestili, se jim je zdelo povsem, brezpredmetno. Vendar o najdbi niso molčali; zanjo so vedeli vsi profesorji, sčasoma so> za naprave izvedeli tudi gojenci, o njih pa so govorili tudi ljudje v Vipavi. Odveč je torej pripominjati, da je zanje prej ali slej — bržčas med prvimi •— izvedela tudi vipavska policija, ki pa v zvezi s tem ni ukrenila ničesar.
Poleg omenjenih dveh mikrofonov v. semenišču hranijo tudi nekaj metrov osemžilnega. kabla, ki so ga našli pred nekaj leti, ko so v semenišču obnavljali električno napeljavo. Kabel je ležal pod ometom na notranji strani stene, približno en meter od tal. Ta precej nenaveden kabel sestavlja osem, najprej s papirjem, nato pa še z nitkami povitih bakrenh žic, ki so obdane še s svinčeno cevjo, v kateri ležijo. V vipav-
Tone Mizerit
Kar še tiče proračuna za leto 1988, je vlada tudi poslala v kongres nekatere spremembe, ki se tičejo zlasti znižanja stroškov. Koga bo prizadelo to znižanje? Upokojence, kajti državna blagajna bo manj prispevala v pokojninski fond (kakih 700 milijonov dolarjev manj), razne javne investicije in province, katerim predvidevajo znižati denarne pošiljke tudi v skupni višini 800 milijonov dolarjev. To vse odgovarja zahtevam, ki jih je vlada prejela od mednarodnih finančnih organov. Vse v luči neodvisnosti in suverenosti.
DOKONČNO BREZ REFORME
Statstike tudi govore o višini zunanjega dolga, ki baje trenutno dosega kar 58.000 milijonov dolarjev. To je 13.000 milijonov več kot v trenutku, ko je radikalna vlada prevzela oblast. Ni pač prevelik uspeh, zlasti če pomislimo, da je večina te vsote, namesto v produktivne investicije, šla v financiacijo obresti, ki jih država ni mogla plačati. Torej nova posojila, da moremo plačati obresti na dolg, ki ga ne moremo plačati.
Ni to edini poraz radikalne vlade. Alfonsin je moral pokopati marsikatere sanje, ki jih je imel ob nastopu, leta 1983. Med te spada preselitev prestolnice v Viedmo (obljubil je, da bo tam predal oblast novemu predsedniku), in pa ustavna reforma, ki mu je bila zlasti draga.
Pisali smo že, tudi v zadnji številki, kako so padle v vodo predvidene „vrhunske konference“ med peronisti in radikali. Rastoča vročina komaj začete volilne kampanje je povzročila,Ra so pogoreli še zadnji upi predsednika. Poleg tega je bilo jasno, da si peronisti kaj drugače predstavljajo ustavno reformo, kot pa si jo je predstavljal Alfonsin. Temu ni ostalo drugega kot zadovoljiti se z dejstvom, da bo v teku več kot pol stoletja prvi ustavni predsednik, ki dokonča svoj mandat in preda oblast prav tako demokratično izvoljenemu predsedniku. To je tudi sam priznal, ko je radikalizem uradno pričel svojo volilno kampanjo.
Da zaključimo idejo o reformi, povejmo še, da je vlada uradno napravila konec s tem, da je notranji mi-
nister vsem strankam poslal pismo, v katerem je oznanil zaključek debat, in razložil da spremembe ne bo, ker ni soglasja. Peronisti so se čutili prizadete. Jasno, vsak si soglasje razlaga s tem, da drugega prepriča o svojem stališču. Tako pa do soglasja nikoli ne bo prišlo.
' BOJ, STRAŠNO BESNEČ
Zanimivo je bilo zadnje dni slediti polemiki, ki se je vnela med radikali in peronisti, glede gverile. Najprej na kratko opišimo postopek, nato pa razložimo ozadje.
Menemu je bilo očitano, da pero-niizem pod svojim okriljem vsebuje montonersko gverilo. Menem je takoj reagiral, češ, da ima čiste roke, medtem ko da je Alfonsin kot advokat svoj čas branil gverilce, in so razni radikali (Moreau...) sodelovali pri „cordobazu“.
Polemika se lahko vleče v nedogled. Vsak lahko dokaže, da nasprotnik nima čistih rok. Montoneros so res bili svoj čas del peronističnega gibanja, in se k njemu štejejo še danes. Marsikateri radikal ima tudi svojo, precej ekstremno preteklost. A bistvo vsega tega je, da je taka polemika le past, ki jo radikali stavijo peronistom. Peronistična preteklost kaosa in nasilja je težka dediščina, ki ovira vsakega kandidata. To je bilo jasno leta 1983, in zato se radikali stalno povračajo nanjo in zbujajo neprijetne spomine. Njim je to volilna dobrina. Po drugi strani pa, čim več polemike o preteklosti (ali o bodočnosti), tem manj polemike o sedanjosti, ki je škodljiva radikalom. Poleg tega je ves „pomladanski“ plan organiziran tako, da naj država živi vsaj nekaj mesecev stabilnosti, ki bi ljudi pomirila in znova sprijaznila z radikali.
Torej, nekoliko olepšati sedanjost, ljudem pa groziti s težko preteklostjo, ki se lahko povrne, če zmagajo peronisti. To je zaenkrat radikalna taktika. Ima s tem kaj opraviti napovedan obisk Peronove vdove in bivše predsednice Isabelite? Nekateri vidijo v ozadju prste radikalne vlade. Medtem pa Menem zaupa bolj v svojo osebno privlačnost pri ljudstvu. Vendar bistri možgani, ki mu pomagajo pri volilni kampanji, že preučujejo, kako odgovoriti na to radikalno past. Boj volilni, ki se je komaj začel, kaže, da bo letošnje poletje, tja do jeseni, strašno besne-
lo...
Metode so iste
Doma veliko govorijo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru, ki naj druži vse Slovence po svetu. To sicer pojmuje slovenska partija tako, da oni lahko širijo svoje ideje kjerkoli, mi pa naših demokratskih in pluralističnih doma' ne smemo. U-voz knjig je prepovedan, cenzura še vedno deluje.
Sedaj pa so pokazali še drugo plat
skem malem semenišču, cerkveni u-stanovi, ki je namenjena vzgoji in šolanju kandidatov za bogoslovje oz. teološko fakulteto, sicer niso prepričani, ali gre za kabel, ki je bil del prisluškovalih naprav, dejstvo pa je, da nihče ne ve niti kdaj je bil v steno vgrajen, niti kdo ga je montiral; o vsem tem, enako kot o namenu, kateremu je služil, lahko le ugibajo. Ugibajo pa — ob molku pristojnih — lahko še o marsičem...
Koliko je še takih primerov, za katere ne vemo. In če kdo kaj podobnega odkrije, raje molči, če pa že prijavi zadevo, vse prekrije.plašč molka, kakor vse preje omenjene primere.
Pred kratkim smo izvedeli iz Kavčičevih Spominov, da je bil Vidmarjev varovanec, protežiranec in osebni tajnik Jože Javoršek tisti, ki ga je nadziral in ovajal.
Kdo je ovadil Janšo? Vojska, Ertl, policija in partija si mečejo odgovornost iz rok v roke kot žgočo žer-javiro (kar v resnici je!).
Kaj hočemo, Jugoslavija je pač policijska država!
Zato ni čudno, da se pojavljajo danes po ljubljanskih zidovih parole: SMRT FAŠIZMU, SVOBODO NARODU!
Konec
njihove politike. Sedaj prihaja v Buenos Aires pet k slovenskim naseljencem Ribniški oktet. Pred kratkim so ga nekateri, ki so naivno verjeli frazi o „skupnem“ kulturnem prostoru, ponudili tudi naši skupnosti, da bi v kakem našem Domu lahko priredil svoj koncert!
Ko je bila pretresano, ali sprejmemo to ponudbo, kje ali pod kakšnimi pogoji, pa so „pravoverni“ z vseh vetrov za to zvedeli in se zavedli, da bi oktet med nami imel bolj hvaležno publiko, se bolje počutil, in pa spoznal, da le nismo taki, kot nas doma slikajo.
Zato so organizatorji v Buenos Airesu sklenili, da so naši Domovi „preveč slovenski“, pa tudi politično na drugi strani, da bi sprejeli zbor.
To je razumljivo, saj je klub sta-ronaseljencev Triglav „slovensko-ju-goslovanski“ letos pod zelo centralističnim jugoslovanskim odborom, da se spet slovenska zastava; čeprav z zvezdo, ne sme izobešati v društvu itd. Vrsta zavednih Slovencev je zato iz društva izstopila.
Tako nas njihova odločitev ni presenetila. A prišel je še drug ukaz, to pot pa direktno po telegramu iz Izseljenske matice, podaljšane roke partije in Notranje uprave, da oktet „ne sme“ peti pri nas!
Kakšni so njihovi razlogi? Lahko vidimo, da je nekaj — beseda, drugo pa so dejanja! Dejansko se politika partije ni nič spremenila!
Po njih sadovih jih boste spoznali!
Ker pa bo Ribniški oktet priredil koncert tudi za argentinsko publiko, ga lahko slišimo in tudi pozdravimo — saj on ni odgovoren za ukaze notranje uprave — v sredo, 12. oktobra, ob 18 v zlati dvorani v Teatru Colonu.
Stran s
NOVICE IZ SLOVENIJE
'LJUBLJANA — Bogoslovni vestnik,
strokovna revija slovenskih teologov, ki jo ureja Anton Stres, je olbjavil referate o Janezu Ev. Kreku z lanskega simpozija. Sedem esejev osvetljuje Krekovo delovanje in osebnost in ga skušajo spet postaviti v Sloveniji na mesto, ki mu pripada med velikimi možmi Slovenije.
LJUBLJANA — Tajska bo žerjave, ki jih je zgradila Metalna in tovorne prikolice Vozil, plačala s .taipioko. Tapio-ka kot moka, rezanci ali peleti, bo služila mfišalnicam krmil namesto koruze, ki je za 20 do 30 odstotkov dražja. V Koper jo bodo pripeljali z ladjami, od tam pa že računajo, da bi io lahko odpošiljali tako v Srednjo Eivropo kot drugam po Jugoslaviji. Račun znaša 12 milijonov dolarjev, tvoje pa že nekaj tisoč ton tapioke.
MARIBOR — Spomini na prvo svetovno vojno je bil naslov razstavi, ki so jo pripravili v mariborskem Pokrajinskem muzeju. Na njej so bili na o-gled zemljevidi, uniforme, orožje, tisk in osebni predmeti vojakov.
LJUBLJANA — Julijska inflacija je znašala 11,2 odstotka, v zadnjih dvanajstih letih pa skupno znaša 188,9%. V načrtu bi infilacija pe smela preseči 3,0%, če ne bi hoteli do konca leta preseči 90-96%.
lOElLJE — Jehove priče so imele tridnevni kongres, ki so ga imenovaje Božja pravičnost. Sestalo se jih je kakih dva tisoč, da se bolje spoznajo med seboj in da so krstili vernike, ki so letos dopolnili dvajset let.
iKRŠKO — V jedrski elektrarni so
med remontom, ki bo končan konec oktobra, pregledali reaktorske posode, preventivna in korektivna dela, pa začejli uporabljati tudi uran z Žirovskega vrha. Uran so najprej poslali v ZDA, da ga obogatijo, zdaj pa bo sestavljal tretjino celotnega goriva, ki bo zadoščalo za normalno obratovanje naslednjih desetih mesecev.
LJUBLJANA — železnica si je pred časom s kakovostnimi storitvami pridobila nekaj porabnikov. Zdaj pa zaradi finančnih stisk ne more vzdrževati, nekaterih specialnih tovornikov in si ne more nakupiti novih transportnih trakov. Pomanjkljivosti so torej povzročile, da se dobro začeto delo ne more bolj posplošiti in — če ne bodo našli hitre rešitve — se lahko zgodi, da tudi dosedanjih porabnikov ne bodo mogli zadovoljiti.
SEVNICA — Zaradi treh hidroelektrarn (Vrhovo, Botanj in Blanca) se bo izgubilo približno 130 ha odlične obdelovalne zemlje. Ker to predstavlja 20%
take zemlje, more prizadeti razne kmetije. Na biotehnični fakulteti pa so tudi ugotovili, da bodo spremembe dvignile podtalnico in celo spremenile mikroklimo, kar lahko negativno vpliva na nasade hmelja in sadja.
LJUBLJANA — Tekstilna industrija je v prvem četrletju izvozila za 40% več kot- v lanskem istočasju. Ti uspehi pa niso kompletni, saj se morajo stalno boriti za zaslužene devize: za surovine so devize potrebne, pa jih ne dobijo. Če pa si zagotovijo surovine v zamenjavo za produkcijo, morajo pa zanje plačevati visoke carinske dajatve.
LJUBLJANA — Plošče in kasete so
za Slovence postale drage. Po zadnji podražitvi (približno 50%) je bilo še bolj občutiti zmanjšanje prodaje v poletnih mesecih. Rešitev (večjo prodajo) predstavljajo tujci in izseljenci, ki pokupijo vsemogočo glasbo; kar se tiče izseljencev, 'jih najbolj zanima narodna glasba in narodnozabavni ansambli.
LAŠKO — Hladilnice za zamrzovanje mesa, sadje in zelenjavo bo Tim Laiško izvozil v komunistično Kitajsko. Pogodbo so sklenili za šest hladilnic od 1.500 do 3.000 ton zmogljivosti. Zanje bodo iztržili milijon in pol dolarjev.
BELTINCI — Petdeset let folklorne skupine so praznovali z vsakoletnim festivalom. Letos je na njem sodelovalo devet skupin iz Slovenije, Koroške in Madžarske. A Beltinci niso ibili edini jubilanti: petdeset let je praznovala tudi banda Kociper-Baranja in še folklorni skupini iz Markovcev in Cirkov-cev.
MARIBOR — Štiri milijone litrov vina naj bi letos izvozili pri Vinagu. Od tega ibi jih šlo 700 tisoč v ZIDA; največ jih gre do sedaj v Veliko Britanijo. Tudi Japonska bo letos dobila kakih 150 tisoč litrov.
UMRLI SO OD 23. do 29. julija 1988:
'LJUBLJANA — Milan Žun; Mira Vavpetič roj. Legiša; Antonija Škof roj. Ogrin; Ida Spacal; Niko Šoba; Ra-stislav Žejn, 79; Ivan Pulh; Vinko Bov-con, 75; Danilo Koren; Milan Kar; Pavla Trost roj. Turk, 81; Zagorka Končina roj. Petrovič; Albin Podvršič; Stanislav Zupančič; dr. Štefan Skledar; Dušan Samec; Jožefa Sivka roji. Trček; Stane Podbrežnik; Aleksander Demulc, 74; Viktorija Brajer roj. Mitok; Jelka Klemenčič roj. Tomše; Ivan Šetinc; rev. Ivan Pečnik, 88 (biseromasnik); Janez Žajdela.
RAZNI KRAJI — Franc Slana (Mr-iačnikov ata), 82, Brezovica; Ftran-c Zagernik, Maribor; Ljudmila Černe roj. Mlakar, Sostro; Jože Govekar, Vrhnika; Franc Robek, Zdol pri Krkem; Evgenija Mohorič roj. Golija, Mengeš; Katarina Ocokoljič roj. Prezelj, Železniki; Gabrijel Lušina, Borovnica; Miran Ter-čič, Koper; Kristina Blatnik, 93, Videm;
SLOVENCI v ARGENTINI
Osebne novice
Krst: V soboto, 1. oktobra, je bil krščen v farni cerkvi PresV. Srca Jezusovega v Hurlinghamu Nikolaj Alojzij Rezelj, sin Lojzeta in Marjane Šušteršič. Botra sta bila Andrej Peršuh in Andrejka Vombergar, krstil je dr. Jure Rode. Mladi družini želimo srečo!
¡MlEDNOtB)©^®
Zvzeza žena in mater v Mendozi je v nedeljo, 4. septembra ob 18 v Domu priredila izredno zanimiv in aktualen sestanek na katerega je povabila predvsem starše.
Vsebina razgovora je bila: „Kako preprečiti nepravilno uporabo droge“. Sestanek je vodila predsednica Zveze Majda Ocvirkova. V prvem delu je prof. Cvetka Bajukova razložila teoretično in grafično pomen „rabe“ in „zlorabe“ mamil ter nevarne in tragične posledice njih u-živanja izven zdravstvenih potreb pod zdravniško kontrolo.
V boljše in jasnejše razumevanje so nam prikazali tudi video-kaseto, ki je predstavila enega glavnih vzrokov mladinskega predajanja drogam; razdrapano družinsko življenje.
Potem je pa pred nas stopil še študent Jure Bajuk ml., ki se je v zadnjem času pričel z vso vnemo zanimati in posvečati delu v novi men-do'ški ustanovi, ki skuša „reševati“ in „prevzgajati“ zlasti mlade fante in dekleta, ki so zašli na krivo pot predaje mamilom, v „zlorabne osebne užitke“..
Kakor je bila osnovna razlaga problema, ki ga je podala prof. Bajukova, izredno zanimiva, prav tako je bilo zanimivo budi prikazovanje Jureta Bajuka o praktičnem delovanju in težavnih nalogah reševanja teh, ki so zašli na takšno stranpot.
Med obema razlagama in tudi ob sklepu se je razvil dokaj živahen razgovor, znak zainteresiranega sodelovanja navzočih.
Zvezi gre za, prireditev vse priznanje!
Bb.
Janez Dolinar, 73, Podkraj; Bruna Ahlin,^ Šmarje-Sap; Marjan Medvešek, Špitalič; Jože Sobar, Ločna; Jože Paipov, 82, Maribor-; Alojz Knez, 47, Dol pri Hrastniku; inž,. Marija Skok-Čuk, Središče Ob Dravi; Tone Medved, Knš,ko; dr. Jožko Majhen, Šmarje pri Jelšah; Stanko Lužnik, Koper; Alojzij konja, 81, Škofja Loka; Antonija Vodopivec roj. Arrišek, Krško; Amalija Kovačič roj. Gorjanc, 87, Kranj; rane Kensnič, Kočevje; Janko Baistašič, 58, Rogaška Slatina; Franc Vrčovnik, Podkraj; Iva Dular roj. Likar, Kostanjevica na Krki; Marija Cimperman (Vestrova mama), 89, Bučka; Jožef Gorjuip, Griže; Elizabeta Peklaj (Mihova Betka), 82, Dobrova; Jože Filiplčič, 70, Brežice; Janez Tomšič, Trebnje.
Zvesti svojim
Vsaka oseba z veseljem praznuje svoj rojstni dan, saj je to mejnik na njenem romanju skoz življenje pa o-benem znak o -srečno prehojeni poti.
Tudi naše organizacije, predvsem pa naši Domovi, srečno praznujejo svoje obletnice iz istega razloga.
V Slomškovem domu so praznovali svoj jubilej 18. septembra pod geslom: Zvesti svojim koreninam. Kajti le iz zdravih slovenskih korenin lahko rastejo polne osebnosti in polna skupnost.
Že zjutraj se je pričelo slavje z dviganjem argentinske in slovenske zastave in petjem obeh himen na dvorišču Slomškovega doma, kjer je vse domačine, goste in predstavnikov Domov in organizacij pozdravil predsednik Doma Marijan Loboda, ki se je spominjal, kako so pred 27. leti postavljali materialne korenine tej krajevni skupnosti, ki so- se danes razrasle v mogočen Dom. Zahvalil se je vsem, ki so k temu pripomogli.
Nato je sledila maša v gornji dvorani, ki -so jo Slovenci napolnili. Daroval jo je delegat prelat dr. Alojzij Starc, s somaševanjem krajevnega župnika Jožeta Škerbca in mladega duhovnika, Toneta Bidovca, ki je iz te skupnosti izšel. V nagovoru med mašo je dr. Starc prikazal škofa Slomška, po katerem ima Dom ime, in njegovo versko in slovensko zavest in delovanje in zvestobo slovenskim koreninam.
Po maši je sledilo kosilo za vse tiste, ki so raje ostali v prijetni družbi, drugi pa so odšli domov ter se vrnili popoldan za glavni del proslave.
Vsi gostje so lahko ob vhodu ogledali veliki relief Slovenije, ki ga je mojstrsko in skrbno izdelal slikar Tone Kržišnik, o katerem bi bilo potrebno drugič kaj več napisati. Vzbujal je veliko pozornost in vsak si ga je z zanimanjem ogledal.
Na popoldanskem sporedu je po uvodu Mlarijana Schiffrerja nastopil govornik arh. Jure Vombergar, ki je govoril o nekaterih problemih starih in mladih. Govor pri občujemo na u-vodnem mestu, kar velja za vse nas. Govornik je žel dolgo odobravanje.
koreninam
Sledil je kulturni spored, ki ga je uvajal n povezoval Marijan Loboda ml. s tekstom, ki ga je sestavil pisatelj Zorko Simčič in je harmonično in globoko vezal vse točke.
Nastopalo je nad 60 mladih, od šolarjev preko pevcev do recitatorjev. Kot solisti so recitirali razne pesniške sestavke Marijana Poznič, Tone in Andrej Rode, Marcel Brula, Klavdij Selan, Tinka Loboda in Andrejka Vombergar. Vmes pa je zbor mladih na odru tudi skupinsko sodeloval pri teh recitacijah, predvsem s Papeževo' pesnitvijo Srečanje.
Med posameznimi točkami pa je ubrano zapel ramoški mladinski zbor pod vodstvom lic. Tineta Selana pesmi: Slovenska domovina (L. Viter-nik) in Slovenska pesem (J. Stritar - S. Premrl). Ta zbor vedno s svojim živahnimi in odločnimi glasovi ter dirigiranjem dosega' visoko kvaliteto.
Nastopili pa so tudi najmanjši iz Slomškove šole (kakih 20 jih je bilo), ki so recitirali delo Mirka Kunčiča čudežna ptička, nato po zapeli znano in trenutku primerno Slomškovo pesem Preljubo veselje.
Za konec pa so vsi — na odru in v dvorani — skupaj zapeli Krem-žarjevo-Osanovo himno — Slovenija, zapojmo ti, da tako trdno izpovedo svojo Slovensko zavest in hotenje, da bodo ostali zvesti svojim slovenskim koreninam tudi v tej deželi in v novem času.
Naj omenimo še, da je celotno režijo pohvalno izvedel Frido Beznik, otroke pa je skrbno naučila Klavdija Malovrh Jakoševa. Scenerijo je narisala slikarka Marjeta Dolinar, izdelali pa so jo Tone Kržišnik, Tone Selan in Tone in Aleksander Kastelic, vsa prreditev pa je potekala v skrbi kulturnega referenta Doma Toneta Selana.
Tako je Dom dostojno proslavil svoj „rojstni ,dan“ z dobro izvedeno prireditvijo, ki so jo predstavili mladi, kar kaže, da' spoštujejo geslo dneva in da so za to tudi pripravljeni sodelovati z dobrim, kvalitetnim delom.
■■■■■«■■■■■■■■■«■■■■■■■•■■■a

■■■■■■■■■■■■■■■■■a
TDml.
„Ih. k tebi priti pusti me!'
Sporočamo prijateljem in znancem, da je v San Franciscu po dolgi bolezni umrl v 89. letu
dr. Anton Ravnih
Naj počiva v miru!
Žalujoči: žena Štefka, hči Mirjam,
sinovi Tom.e, Aljoša, Ivo, sestri Marija por. Struna
in ostalo sorodstvo.
San Francisco, ZDA; Buenos Aires; Maribor
■aaaaMaaBBaaaaaamaaaaaaaaBBaaaaaaaaaa«aa«iaBaaaaa*aaaBaaaaaaaaaaaaBaBaaaaBaaBaBaaaaaBaaaaauaaaaaaaaaaaaaea*'
SPZ Gallus nam
Slovenski pevski zbor Gallus nam že 40 let prepeva na koncertih, slavnostih, mašah. In to ni malot, saj povojna slovenska skupnost v Argentini šteje ravno toliko let. Začetki so pa v.edno zanimivi, zato smo se razgovarjali z dr. Julijem Savellijem, ki je že oid! vsega začetka pri zboru in je njegovo ime trdno; povezana z njim.
Vp.: Dr. Savelli, kako je prišlo do ustanovitve SPZ Gallusa?
Dr. Julij Savelli: Ko so začeli prihajati prvi naseljenci, so se začeli zbirati pri maši na Vi c tor Martinez 50, pri fari sv. Julije, kjer je bila prva Slovenska hiša. Najprej trideset, potem štirideset in več. Med njimi so bili pevci iz Emigrantskega pevskega zbora iz begunskih taborišč v Italiji in njim so se pridruževali drugi iz avstrijskih. Začeli smo z vajami in prepevali pri mašah. Ko pa se je zbralo že lepo število pevcev, smo sklicali ustanovni občni zbor in na njem izbrali odbor s predsednikom Božidarjem Finkom. Ime je predlagal Nikolaj Jeločnik in so ga pevci soglasno sprejeli. To je bilo 23. septembra 1948 „na Martincu“. In potem je šlo počasi naprej.
Vp.: In vi ste že takrat dirigirali?
JS: Ja. Pevci so sicer si želeli in čakali Andreja Pogačarja, ki je vo-
poje že 40 let
dil emigrantski zbor in bil zelo priljubljen. A on se je odločil za dušno pastirstvo in sploh v Argentino ni prišel, ampak šel direktno v Čile, kjer se tudi, kolikor more, posveča zborovodstvu v Cura Cautinu. Pogačar je taborišče moral zapustiti, ko so izgnali duhovnike, in takrat sem dirigiral sam. Tudi mene so potem vrgli iz taborišča, ker sem bil menda preveč „farski“ in naslednji dirigent je bil Jože Omajina. Ko pa smo prišli v Argentino, sem bil še najbolj pri roki in spet vodil zbor.
Vp: Zbolr1 potrebuje prostore za vaj.e. Kje jiih je dobil?
JS: Najprej na Martinezu. Ko je tam župnišče pogorelo, so pevci sami minimalno uredili prostor v šupi, drvarnici, ki je bila seveda brez stekel in zelo revna. Potem smo dobili prostor v ciudadelski fari, v dvorani pod odrom. Tam nas je župnik Agustín zelo rad sprejel, a dvorana ni bila naša in večkrat so jo potrebovali sami. Dostikrat nam je sedanji župnik Bentivenga dovolil iti na kor, čeprav smo vadili profane pesmi. Tam smo se zelo dolgo zadržali, dokler nismo dobili svoje sobe v ta-koimenovani bivši norišnici na ulici Necochea v Ramos Mejía, kjer smo jo lepo uredili. Veliko, jo sami očistili, pobelili, opremili, tudi bar smo imeli. Zato se je razživelo pevsko
življenje v vsakem pogledu. Po vo-jah smo dostikrat še ostajali; sestajali smo se tudi izven pevskih vaj in prirejali družabne večere, Silvestrov večer. Tam smo sprejeli kot gosta škofa dr. Gregorija Rožmana, našega prvega in edinega častnega člana. Končno smo se na vabilo Slomškovega doma preselili v stare prostore Doma, ker so grozili, da bodo sanatorij prodali. Zato smo z veseljem sprejeli možnost, čeprav nismo bili več tako svobodni, nismo bili več taki gospodje, ko smo sobo uporabljali čisto za svoje namene.
Vp: V prvih letih je bil Gallus prvovrsten zbor; pobiral je nagrade, bil v samem višku p.evskega življenja v Argentini. Kakci je argentinska javnost spoznala, da je Gallus „klasa“?
JS: Latinei so pravili, da glas, ki se širi, narašča. Naše prvo področje je bilo cerkveno'. Naši duhovniki so bili v zvezi z argentinskimi farami, poznali so nas v Ciudadeli, v Ramos Mejia, vabili so naš na razne fare, da bi prišli peti tudi k njim na kakšno slovesnost. To je bila prva prilika, da so nas slišali. Seveda tukaj takšnega petja niso poznali; zborovskega petja ni bilo dosti. Dobro se spominjam, da so jih leta 1954, ko je bilo tekmovanje argentinskih zborov, v celi Argentini našteli nekaj čez
30.	Poznali so nas in nas vedno radi vabili, tako da smo res kmalu postali znani. Smo si seveda prizadevali; veselja do dela je bilo veliko.
S tem, da smo veliko nastopali, je bilo tudi veliko dela: niso bili redki tedni, da smo imeli po tri, štiri vaje, včasih vsak dan ali pa celo ob sobotah, nedeljah. Ampak temu primerni so bili uspehi. Spoznali so nas povsod: ¡pri državni direkciji za kulturo, pri Collegium Musicum, pri drugih takih ustanovah. Nastopali smo v najrazličnejših cerkvah in dvoranah. Spominjam se lepega koncerta na Visoki šoli za ekonomijo v salonu Plaza Hotela. Potem letnih koncertov za državno direkcijo za kulturo, ki so bili bodisi v raznih dvoranah; nastopali smo tudi z raznimi orkestri. Z državnim simfoničnim orkestrom smo nastopili, ko mu je dirigiral F lix Cillario; zapeli smo Schonber-govo Preživeli iz Varšave (prva izvedba v Argentini) v teatru Cervantes. Samo ttioški zlbor; težka stvar. Druga taka stvar je bila v isti dvorani, ko smo zapeli v Šijančevi priredbi naše pesmi, Mozartovo mašo, nekaj Hajdna, itd. Na orgle nas je takrat spremljal Jože Osana, orkester je bila pa mestna godba s Ši-jancem. Tudi z mestno godbo in dirigentom Domingom Calabrójem smo na prostem, na Kongresnem trgu zapeli Gilardijevo simfonično sliko O-svoboditelj (El Libertador). V Cordobi, v teatru Rivera Indarte (danes San Martin); v baziliki mesta Concepción del Uruguay, kjer je bila navzoča vlada s predsednikom Fron-dizijem; obhajali so takrat 100-let-nico Urquizove smrti. Ob koncu smo
dobili diplomo s podpisi vseh funkcionarjev.
Vp: In zakaj Gallus?
JS: Zakaj Gallus? Ne vem, povabili so nas. — Kasneje smo peli pri Octubre Coral v Moronu; mestna občina Buenos Aires je imela tudi svoje cikluse. Povsod smo dobili spominske plakete. Potem je bilo tisto znano tekmovanje zborov iz leta 1957. Sodelovalo je 30 zborov, organiziral pa je Collegium Musicum. Gallus se je takrat klasificiral med pet finalistov. Prvi je bil rosarijski Goro Estabie, potem madrigalisti iz Tucu-mana, ki jih je vodil Castellaci, tretji je bil Suirsum corda, ki so ga sestavljali diplomiranci s pravne fakultete; dirigirala je hči skladatelja Gomeza Carrillo. Ti so zasedli mesto, ker so bili „acomodados“ (pro-težirani) in so nam po splošnem mnenju zato odžrli tretje mesto. — Za naše ljudi smo imeli nešteto- koncertov, vsako leto vsaj enega, še enega cerkvenega, pa spevoigro Kovačev študent ali Miklavž 'prihaja vsaj dvakrat, če se ne motim, Slovenski božič. Edino primicijo, ki smo jo izvajali do sedaj, je bil Geržiničev O-ratorij Irenej Friderik Baraga, ki ga je izdala Slovenska kulturna akcija, na Misijonski proslavi.
Vp: Kaj pa Camping Musical v Bariločrlh?
JS: Za tja se tudi nismo ni'č ponujali, so nas spet sami povabili. Takrat je Camping Musical komaj za-CNadal jeva nje na 4. str.)
MALI OGLASI
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letal--ske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk. T. E. 762-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bos-co 168 - San Isidro; T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pela. Bs. As. — Tucu-man 1455, 9. nadstr. E - T. E. 45-0320
-	poned., torek, četrtek od 16 do 20.
POGREBNI ZAVOD
ORIENTE S.R.L. — Prevozi — Poroke
—	Rešilni avtomobili — Pogrebi. Za Slovence 15% popusta. Rep. O. del Uruguay 2651 (ex Camino de Cintura), San Justo, prov. Bs. As. T. E. 651-2500.
ZA DOM
POHIŠTVO; za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Martin Kovačič — T. E. 765-1682.
P10SLM« SLIVÍISIEGA NARODNEGA PRAZNIKA 21 OKTOBRA
ID DUETA SLOVENSKE »STAVE
V soboto, 29. oktobra 1988, v Slovenski hiši
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge — Bolivar 224, Ramos Mejia, T E. 654-0362.
Garden Pools — konstrukcije ¡bazenov -filtri - avtomatično zalivanje — Andrej Marolt, Martinez de Hoz 211, San Miguel, T. E. 664-4374. ,
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel, T. E. 664-1656.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -
Capital - (1 kvadra severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Verne c 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 2^8-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M, in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 668-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6674, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
Tel. 755-1266 - Uradiije ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko O-beržan).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA RAMOS MEJIA. V pritličju poslopja S,loge, Moreno 129. Od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure. T. E. 658-6574
— 654-6438.
SPZ GALLUS NAM POJE (Nad s 3. str.)
čel. Vabilo je obsegalo štirinajst dni v Bariločah za dva koncerta, drugače smo pa bili prosti. Imeli smo stanovanje na razpolago, kuhali smo si sami, vožnjo smo si morali pa sami plačati. Na žalost vsi niso mogli iti, zaradi službe ali drugih zadržanj. Kaj še drugega...
Vp: Zdaj sta nekaj let „upokojeni1' ...
JS: Vsa leta sem vodil arhiv, vse note sem pisal, pospravljal note, vse to me je utrujalo, zlasti pa to, da pevci niso hodili na vaje. Vaje so bile slabo obiskane ali pa je vse drugo bilo bolj važno. Takrat sem mislil, da sem jaz ovira, da sem pr e-' star, da ne znam z mladimi delati, in sem potem na sestanku nekako tako povedal, kakšna je situacija in pogoji, pod katerimi bi se dalo naprej delati. Eden glavnih pogojev je bil poživiti, pomladiti zbor. Kajti e-dini, ki so še držali, so bili „stari“ pevci. Od teh pa mnogi glasovno že niso zadoščali, kvaliteta nastopov ni bila taka, kot bi človek želel in tradicija zbora »zahtevala. Nastopila je pa ravno doba, ko so začeli nastajati mladinski zbori, ki so vso mladino potegnili v svoje vrste, Gallus pa, ki bi takrat rabil mlade pevce, se je pa praktično znašel brez njih. Tako sem se umaknil. Anka je bila pripravljena prevzeti, začeli so s sestanki, se večkrat ponavljali in nekaj se je doseglo. Mladega naraščaja je zdaj precej, so še morda kake potrebe pri nekaterih glasovih, ampak dobri glasovi so tudi in mnogo dobre volje. Gledam z velikim optimizmom, da se bo zbor lahko še dolgo držal na višini, če bo ta dobra volja ostala še naprej kot zdaj.
Pogovarjal se je Gregor Batagelj
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigojen 2756 T. E. 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9.30	do 11.30 (gdč. Julka Moder).
Mš DOM	SAN JUSTO
v nedeljo, 9. oktobra
32. OBLETNICA
•	ob 8.00: somaševanje v stolnici
•	ob 9.00: akademija v Našem domu:
umestitev novega dušnega pastirja.
•	ob 13.00: kosilo — po kosilu tekmovanja v odbojki, nogometu
in balinanju.
•	ob 18.00: slavnostni govor dr. Andlreja Finka, nato
igra
Miklova Zala
v režiji Frida Beznika.
Za sklep: prosta zabava ob sodelovanju “ANSAMBLA”
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino j (a) l»x»u»0	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual No. 85.462	
OBVCSTILQ
Cena največ štirih vrstic A 12.- za enkratno objavo, za vsak mesec — 4 številke — A 40.-.
PETEK, 7. oktobra:
Kulturni večer SKA: Predavanje dr. Petra Urbanca iz Kanade ob 20 uri v mali dvorani Slovenske hiše.
SOBOTA, 8. oktobra:
V Slomškovem domu koncert Marijinih pesmi v priredbi SPZ Gallus ob 20.30.
NEDELJA, 9. oktobra:
32. obletnica Našega doma v San Justo.
PONEDELJEK, 10. oktobra:
Celodnevno srečanje javnih delavcev
ob 9. uri na Slovenski pristavi.
SOBOTA, 15. oktobra:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Tečaj za odrasle v Slovenski hiši ob 17.40.
NEDELJA, 16., oktobra:
Na Slovenski Pristavi v Castelarju
materinski dan.
Proslava Misijonske nedelje ob 16.80
v Slovenski hiši.
SREDA, 19. oktobra:
¡Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. Govori rev. Jože škerbec: Vtisi z obiska domovine.
SOBOTA, 22. oktobra:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Tečaj za odrasle v Slovenski hiši ob 17.40 uri.
NEDELJA, 23. oktobra:
XXI Pristavski dan s celodnevnim programom.
VINKO LEVSTIK sporoča vsem prijateljem, da bo od 14. oktobra na obisku pri nas stanoval v hotelu Italia - Roman.elli, Reconquista 645, T. E. 312-6361.
10BBB0BBBB0BB00B0B00BB0BBBBBB001600B00000000BB’B0B0BBB«00B0B6
SOBOTA, 29. oktobra:
Proslava narodnega praznika in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši.
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1988:
Za Argentino A 250; pri pošiljanju po pošti A 300; Zdruiž. države in Kanada, pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigarna Fortunato, Via Pa-ganini 2;
v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe, Viktringer 26.
TALLERES GBAFICOS "VILKO” SR.L, ESTA DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES T. E. 362-7215
Slovenska Pristava v Castelarju
vabi na
Materinski dan v nedeljo, 16. oktobra 1988
o>b 9.30 sv. maša za žive in umrle mame pristavske srenje; ob 11.00 počastijo otroci in mladina svoje mamice.
XXI. Pristavski dan v nedeljo, 23. oktobra 1988
s celodnevnim programom: slovesna maša skupno prijateljsko kosilo ¡•/opoldne kulturni program
V globoki žalosti sporočamo, da nas je 27. septembra v 77. letu nenadoma za vedno zapustila naša dobra mama, stara mama, tašča, sestra in teta, gospa
Ivanka Trobec roj. Jereb
Prisrčna zahvala vsem kropilcem, ki so se v tako velikem številu poslovili od naše mame. Iskrena zahvala duhovnikom za molitve ob krsti, še posebno pa Jožetu Škerbcu za vodstvo pogreba. Vsem Bog povrni!
Žalujoči: Hčerke: Tončka; Francka, mož Tone Javoršek in otroci Marjeta, Toni, Jure in Tatjana; Ivanka» mož Jernej Tomazin in otroci Monika, Sonja, Gabrijela in Damjan; Anica, mož dr. Franci Bajda in otroci Pavel, Damjan, Andreja, Luka, Alenka in Marjanca.
Bratje: Janez, Jože in France z družinami; sestra Mici por. Završnik z družino ter ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Mendoza, Toronto, Kalifornija in Polhov Gradec.
—■■■■■■■■■■■■■*■—■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■BW« BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBOBBrHBBBBBBB#BBBBBBBBBBBBBBBB4iBBBBBBBBBBBBnBBBBB*BBB«BBIU'BBBBIIIBBBBBBBBBBBB*BBBBBBnBB|BBBBBBB0BIB®BBBBPBBBBBl
BBUIHMMI
Jožko Šavli
Nagelj -
slovenska roža
(S)
lep m lija
^ojadeT-^
Vsaj na začetku 17. stol. srečamo že tudi nagelj v književnosti, kio ga omenja v svoji „The Winter’s Tale“ (1610) slavni angleški pisatelj in dramatik W. Shakespeare (1564-1616). Konec naslednjega stoletja se navdušuje nad njegovo lepoto J. W. Goethe (1749-1832) v spisu „Versuch, die Metamorphose der Pflanze zu erklären“ <1790).
Ob koncu 18. stol. je nagelj tudi že politični znak. Bel nagel je simbol pristašev francoske monarhije, rdeč nagelj pa francoske revolucije, republikanskih gibanj. V 80-ih letih prejšnjega stoletja nosijo v Franciji pristaši gibanja, ki ga vodi poslanec G. Boulanger, v duhu nacionalne veličine republikanske države. Približno v tem času si tudi socialisti ižberejo rdeč nagelj za svoj znak.
Leta 1846 so v Franciji vzgojili prve nageljne, ki poganjajo in cvetijo vse leto. To je pomenilo prelomnico v zgodovini cvetličarstva. Vrsto teh nageljnov so potem zanesli tudi v Ameriko ter jih z novimi križanji še izpopolnili. Tako so postali nageljni danes v cvetličarstvu najpomembnejša roža. Njih gojenje za trg gre v milijone primerkov.
Slovenski okras
Nagelj je danes Slovencem najbolj priljubljena roža. V slovenskem o-krasu (ornamentu) je poleg srca najbolj pogosta in najpomembnejša sestavina. Slovenski okras je danes večinoma rastlinski, obogaten s starimi geometrijskimi liki, pa tudi z živalcami, npr. z metuljem. Kot povezujoča vsebina tega okrasa je bolj ali manj jasno prisotna v njem tudi valovnica oz. vitica (pokončna), ki mu daje razgibanost, kakršna u-streza liričnemu razpoloženju slovenskega človeka. Razvojna pot, ki je slovenski okras pripeljala do njegove sedanje umetniške ravni, pa je trajala skoraj tisoč let, kar lahko primerjamo z obdobjem grškega o,-krasa (J. Karlc-všek). Kako je sploh nastal okras ali ornament?
V Evropi segajo njegovi začetki še v mlajšo kameno dobo (4000-1800 pr. Kr.), ko se razširijo simbolični krasni motivi, zlasti na ločenih izdelkih. Predstavljajo začetek simboličnega upodabljanja človeka, pri čemer prihajajo do izraza najbolj o-snovne zaznavne prvine: pega, črta, valovnica, krog, spirala, kvadrat in
zvezda. Namen -upodabljanja teh prvin seveda ni okras, pomenijo simbolično ponazoritev naravnih in vesoljnih pojavov — sveta in čarovna zamenja.
Ta znamenja so prvi korak v človekovem ponazarjanju duševnega doživljanja stvarstva. Pega oz. pika je v njegovi podzavesti prvinska zaznamba na ravnini. Vse izhaja iz nje. Samo sonce je v bistvu le ogromna pega. Sklenjena vrsta peg predstavlja črto, ki pomeni že ločnico, mejo med našim in tujim življenjskim prostorom. Iz črt je sestavljen lik, ki ponazarja zaokrožen prostor, površino nasploh. Iz likov pa sesto-jijo oblike predmetov; pa tudi vso krajino, v kateri se nahajamo» omejujejo liki oz. ploskve, dejansko le dve, nebo in zemlja.
Vse te osnovne prvine upodabljanja se zato v različnh sestavah pojavljajo v vseh starih kulturah, najsi bodo časovno in prostorsko tudi povsem ločene. Ena od razvitejših oblik valovnice, kakor je npr. meander, ne krasi samo umetnosti .starih Egipta in Grčije, temveč tudi pred-kolumbijske' Amerike. Sestavine upodabljanja so torej izraz človekovega bivanja.
Iz vsega povedanega je razvidno, da ima okras že od vsega začetka drugačno vsebino v primeri s slikami in kipi, najsi bodo te celo starejše, izhajajoče še iz star§ kamene dobe (vsaj cd 30.000 pr. Kr.), zastopane še zlasti s čudovito jamsko u-metnostjo (Lascaux, Altamira...,). Slika in kip sta le bolj ali manj ver-
na upodobitev narave in verovanja v naravne pojave, v katerem sluti tedanji človek nekega duha. Okras s svojimi sestavinami pa je že -odraz ne le nove tvarne kulture polja, živine, gospodinjstva (lončarstvo), temveč tudi odraz človekove drugačne notranjosti, verovanja v duhov-' n.o in nadzemeljsko, v vsemogočnega duha oz. bitje, katerega predstavlja tedaj v vseh kulturah sonce.
Simboličnost okrasnih prvin je tako pre-pro-sta, umljiva in priročna, da prehaja iz preprostih v visoka verstva, ki imajo v starih o-mikah izredno razgibane predstave o božanstvih, in končno tudi v krščanstvo. Tako predstavlja krog, siprva prispodoba sonca, najbolj preprost in popoln lik, brez začetka ,in konca, izraz polnosti in popolnosti, in zato prispodoba večno-sti božje, nesmrtnosti, simbol naravnega zakona vse-prevladuj-očega življenja. Spirala ali viba pa je znamenje zemeljskega življenja, rodovitnosti rastlin in živih bitij, pa tudi znamenje sonca, ki obvladuje potek časa; kakor se pri njej širi črta iz središča v pro-stor in ga zapolnjuje, tako se more živa celica, porajajoč nove in nove rodove, neizmerno razširiti. Nekateri pisci, kakor npr. Tomaž Akvinski,' vidijo- v spirali znak duhovne poglobitve. Kvadrat je znamenje čvrstosti in obstojnosti, z njim ponazarja npr. -a-postcl Janez (Apok. 21, 16, 17) temelje Svetega mesta, zgrajenega na štirih oglih. Zve-zda, zlasti peterokraka (pentagram), ¡po slovensko mora ali trutamora, je prastaro znamenje, ki naj odganja zle duhove ter
varuje telesno in duševno zdravje. V tem pomenu jo srečamo v predzgodovinskih kulturah Evrope ter v antiki Sredozemlja. V zgo-dnjem krščanstvu predstavlja s petimi kraki pet Kristusovih ran, iz katerih lije zdravje na svet. Vsa ta simbolika pa je prvotna, v sestavinah okrasja še iz iste kulture pred -nekaj tisoč leti, ko se prebudi človekova notranjost in s tem verovanje ter predstava o nadnaravnem duhu stvarstva.
-Poleg naišteth prvin je za predzgodovinsko Evropo značilna tudi valovn-ica. Srečamo jo že v najstarejših obdobjih, že v trakasti keramiki (predindoevropska) po 4000 pr. Kr., zatem v vrvičasti keramiki (indoevropska) ter naslednjih kulturah. Nahaja se na posod'ah Luž-iške kulture (13. stol. pr. Kr.); to posodo s starejšim imenom naziva jo še „vendska“ (wendische Gefässe), ker je ime Vendi stara nemška oznaka za Srbe v Lužici. Ta posoda je še prepro-sta, še brez ušes o-z. držajev in ima pogosto valovit vodoraven o-kra-s. Valovnica ponazarja gibanje, valovanje vode. Ponazarja tudi valovanje travnatih planjav ter pšenice, ko veter zaveje čez polja. Vse to gibanje je simbol življenja ih rasti, naj gre pr tem za vodo ali za mlado rastlinje, pšenico za kruh ali travo za ¡pašnik, ali pa tudi za same mladike, ki jih ¡ponazarja vitica t. j. pokončna valovnica. S tem v zvezi je tudi prastaro obredje, ki ga imamo še iz indoevropskega časa, kakor polivanje z vodo ali tepežkanje z mladimi šibkami, kar naj bi prineslo rodovitnost, rast in s tem blagoslov.