C. Golar: Žvrgoli škrjanček. — Aleksij: Spomenik.                    237
„Nevesto? Ne, ne, nima."
Povedal je Klari, da je Antonov prijatelj, najboljši prijatelj, a njega danes ni v mestu, ker je moral po silnih opravkih nekam na deželo. In že toliko lepega je slišal o njej od Antona, že toliko lepega! Sladko in slaje je govoril, Klara je poslušala, šla je ž njim lahkega srca, saj je vendar Antonov prijatelj. Stopila sta celo v dve štacuni, v prvi ji je .kupil svetel, zlat obesek in ga ji pripel na prsi, v drugi ji je kupil šop nageljčkov.
(Konec prihodnjič.)
Žvrgoli škrjanček.
J-Zyxgo\\ škrjanček v zraku, v belem skrit oblaku — Želo žito zlatoklaso dekle črnolaso.
Srpi svetli že odpeli, njivo so poželi, oj, presladka ti ženjica, krotka prepelica!
Srčno, gorko me objemi, v hišo me nevesta spremi vsa kot roža rdeča, bodi moja sreča!
C. Golar.
Spomenik.
J  red mano grob, ves razcvetel Nad njim se dviga kamen bel.
In v marmora brezčutni mraz narisan je prelep obraz:
Devojka s črnimi očmi, devojka, ki zdaj v grobu spi.
A spodaj v kamen izklesan v vrsticah dveh je ves roman:
„Ah, v cvetu let umrla je, ker njega krogla strla je ..."
Aleksij.