LETO XV. ST. 34 (709) / TRST, GORICA ČETRTEK, 23. SEPTEMBRA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Julijan Čavdek
Za slovensko šolo gre!
Nimam še zelo velike politične izkušnje, pa čeprav se za politiko zanimam že iz šolskih klopi. Zanimanje zanjo je vzniknilo ob študiju zgodovine in zemljepisa. Prav ta dva predmeta sta v meni vzbudila radovednost, ki me je kar silila k boljšemu spoznavanju sodobnega dogajanja, ki sem ga primerjal s preteklimi dogodki. Pri tem pa sem se zmeraj vračal na naša področja in se spraševal o prihodnosti.
Tako so minevala leta in prišli so sedanji dnevi ter ta september, ki s svojo muhavostjo ne prizanaša vinogradnikom, še toliko manj pa tistim, ki jim je Vipava prejšnje dni poplavila domove. Nekaj podobnega se dogaja tudi na šolskem področju. Pred kratkim se je začelo novo šolsko leto, za katero si seveda obetam veliko lepega. Predvsem tega, da bi iz slovenskih hramov učenosti lahko izšle mlade sile, ki se bodo uveljavile v sodobni družbi ter pripomogle h kakovostnemu dvigu splošne blaginje, pa naj si bo to na lokalni ravni kot v širšem državnem oz. mednarodnem kontekstu. To so upanja, ki naj bi se uresničila ob naporih učiteljev in profesorjev ter ob vestnem in doslednem delu učencev, dijakov in njihovih družin.
Upoštevati je treba še drugi kontekst našega slovenskega šolstva, kjer so v prvi vrsti ravnatelji, ki jim je poverjena skrb za vzgojne programe in njihovo izvajanje, vse do upravljanja imovine in smotrne uporabe finančnih sredstev. Pomembnost njihove vloge je prišla na dan v teh dneh, ko se pojavljajo odločitve, ki nekaterim slovenskim šolam odvzemajo število neučnega osebja in je zaradi tega šolski urnik hudo okrnjen. Tako stanje bi moralo zelo vznemiriti celotno našo skupnost, ki bi morala stati ob boku ravnateljev in jim pomagati, saj gre vendar za slovensko šolo, za ustanovo, ki ji pripisujemo največji pomen za ohranjanje in razvoj naše narodne skupnosti. Brez šole si tudi ne moremo zamišljati obstanka in razvoja slovenskega jezika! In prav zaradi tega presenečajo zapisi, iz katerih le s težavo razumemo namen pisca.
Enemu delu naše narodne skupnosti je bilo dano, da je imel in še vedno ima politični monopol nad predstavništvom v rimskem parlamentu. Verjamem, da sta v tej polstoletni ekskluzivi nastali pomembna izkušnja in poznavanje rimskih birokratskih mlinov. Zato se sprašujem, ali to lahko opravičuje dejstvo, da lahko pozabljamo na temelje, ki zagotavljajo naši narodni skupnosti v Italiji in seveda naši slovenski šoli status pravnega subjekta, na podlagi katerega smo lahko deležni pravice in dostojanstva. Ce se ne bomo več vračali k osnovam naše pravne subjektivnosti oz. priznanja, na kakšen način bomo lahko uveljavljali to, kar nam sicer po zakonu pri-tiče?
Ne želim zavračati dejstva, da je potrebno dogovarjanje, in kdor ima sposobnosti, da na tak način učinkovito uveljavi, kar nam je zakonsko priznano, je prav, da to dela. Ne vem pa, koliko je to primerno, ko pade na raven barantanja, kjer po navadi pride do izraza predvsem mojstrstvo italijanske politike, ki človeka pripelje žejnega čez vodo.
Treba se je tudi sprijazniti z dejstvom, da moramo imeti v določenih trenutkih dovolj poguma za odločnejše posege, ki seveda niso za nobenega prijetni. So pa potrebni, ker sogovornika tako seznanimo, s kom ima opraviti, in mu tudi dopovemo, da ni on tisti, ki podeljuje neke privilegije, temveč da ima dolžnost udejanjati določila zakonodaje. In to je tudi vloga politike. Zato me žalosti, ko se prizadevanja v dobrobit šole označujejo za norosti in primer eklatantnih izjav. Gre namreč za našo, za slovensko šolo in za prizadevanja, da ji omogočimo razvoj, tudi z uporabo kakšnega klicaja, ki smo ga do nedavnega premogli skoraj vsi, po novem pa ga očitno le še nekateri.
Foto Mirjam Simčič
m Obisk veleposlanika RS v Italiji Iztoka Mirošiča
Aktivna vloga diplomatske izpostave v prid manjšini
Novi slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mi-rošič je na obisku v Trstu strnil trenutne prioritete svojega diplomatskega mandata v tri točke. Pomembno bo namreč nadaljevati na poti dobrih političnih odnosov med sosednjima državama, ki so po vstopu RS v EU končno pristali na polju "normalizacije"; podkrepiti bo treba zlasti odnose med Slovenijo in deželo FJK. Drugi vidik, ki ga je veleposlanik Mi-rošič poudaril, zadeva gospodarstvo s posebnim ozirom na turizem in na fotovoltaične vire energije. Tretji aspekt pa je namenjen slovenski narodni skupnosti v Italiji, predvsem njenemu financiranju in kulturni dejavnosti.
Kot je veleposlanik Mirošič izjavil med svojim tržaškim obiskom v petek, 17. septembra, se je že ob nedavnem nastopu svojega mandata želel seznaniti z dejanskim stanjem slovenske manjšine. Tako je bil v jutranjih urah gost Generalnega konzulata, kjer se je z generalno konzulko Vlasto Pelikan in konzulko Bojano Cipot sestal s predsednikoma krovnih organizacij SSO in SKGZ, Dragom Štoko in Rudijem Pavšičem, senatorko Tamaro Blažino, deželnima svetnikoma Igorjem Gabrovcem in Igorjem Kocjančičem in občinskima svetnikoma Igorjem Švabom in Iztokom Furla-
Simpozij
V Tolminu so se z odmevnim znanstvenim simpozijem spomnili 100-letnice rojstva pisatelja Cirila Kosmača
ničem. Slovenskega ambasadorja so nato sprejeli prefekt Alessandro Giacchetti, predsednica pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat in tržaški župan Roberto Dipiazza, kateremu je Mirošič posredoval kočljiva odprta vprašanja manjšine (podpora SSG),
zlasti pa zaskrbljenost Slovenije nad uplinjevalniki v Tržaškem zalivu. Govor je bil tudi o sodelovanju med tržaškim pristaniščem in Luko Koper, se pravi o sinergiji v severnem Jadranu, za katero se Slovenija še posebej zavzema.
V popoldanskih urah pa je bil veleposlanik gost Slovenskega deželnega gospodarskega združenja, kjer se je pobliže seznanil z manjšinskim gospodarskim okoljem. Predsednik Združenja Niko Tence, predsednik nadzornega odbora Marino Pečenik, vodja Evroservisa Erik Švab, predsednik in direktor podjetja Servis Marko Stavar, predsednik sekcije za mednarodno trgovino Robert Devetak in predsed-
nik sekcije svobodnih poklicev Alan Oberdan ter vodja Skupnega tehničnega sekretariata za čezmejno sodelovanje Iztok Škerli č so sogovorniku orisali smernice, po katerih bi obmejno področje pridobilo novega gospodarskega zagona. Naglasili so namreč dejstvo, da sedanje gospodarske izmenjave med Italijo in Slovenijo - zlasti privatnih podjetij - navadno obidejo vlogo, ki jo SDGZ ima v obmejnem prostoru. Da bi Združenje lahko suvereno nastopalo v igri čezmejnih odnosov, bi bilo potrebno, da bi mu Slovenija dala neki status 'uradnega sogovornika' oz. posrednika, tako da bi končno postal 'polnopravni' akter dogajanja. Uspešnost in perspekti-
ve Združenja, Servisa in Evroservisa žal ni mogoče meriti vedno po trdni strokovni podkovanosti njegovih kadrov: k celoviti dovršenosti ciljev lahko pripomore politika. In ravno v to smer bo treba naravnati moči, da bo koristenje evropskih sredstev lahko podkrepilo gospodarske in druge raznovrstne izmenjave med Šlovenijo in FJK, saj se šahovnica evropskih načrtov polni z novimi tekmeci (na primer deželo Emilio Romagno), ki se svojim interesom nočejo odpovedati in tako mečejo polena pod noge krajevnim dejavnikom.
/str. 10 Igor Gregori
Izredno deževje na Primorskem
Poplavljenih je bilo veliko poslopij
Ob zaostritvi politike do Romov
Ali je ravnanje nekaterih članic EU res "evropsko"?
Na dnu...
SSO v Ljubljani
V četrtek, 16. septembra, v dopoldanskih urah je bil predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka s svojim ožjim sodelavcem Ivom Corvo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu in ministru dr. Boštjanu Žekšu izročil ter objasnil dokument SSO, ki vsebuje razvojne smernice ustanov in organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji. Minister dr. Boštjan Žekš je izvajanje predsednika SSO pozorno spremljal in zagotovil, da bo programske smernice podrobno proučil in natančno analiziral, ter izrazil željo, da bi dokument kot tak res konstruktivno vplival na življenje in razvoj slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Ko je Italija leta 2008 sprejela "paket varnostnih ukrepov" proti tujim priseljencem brez stalnega bivanja in primerne zaposlitve, so med te prištevali tako ilegalne prišleke iz afriških in azijskih držav kot nomadske Rome; proti obojim ga je začela izvajati. Omenjeni ukrepi predvidevajo strožji nadzor in tudi njihov izgon iz države. Navdihovala diskriminacijskih ukrepov proti "tujim priseljencem" so bili predvsem močno desno usmerjeni politični krogi in privrženci Severne lige, ki se je proglasila za zaščitnico interesov avtohtonega prebivalstva in to svojo naravnanost ji je uspelo vsiliti tudi drugim vladnim partnerjem. Zal so za to sovražno politiko do tujih priseljencev glasovali milijoni italijanskih volilcev in jo podpirajo tudi izvoljeni predstavniki na raznih ravneh; med temi so tudi tisti, ki se prištevajo med katoliško usmerjene in vzgojene. Katoliški škofje sicer nastopajo proti takšni "nekrščanski" politiki do priseljencev in Romov, a politiki se za to dosti ne zmenijo in ravnajo nedosledno z razglašenimi načeli. Prav tako so naleteli na gluha ušesa pozivi pristojnih institucij Evropske unije in OZN, naj se ne kršijo mednarodno sprejeta načela glede ravnanja s priseljenci in še posebno s političnimi begunci. V širokih plasteh prebivalstva se je ustvarilo takšno sovražno razpoloženje, da že samo pripadnost drugačni barvi in izvoru istovetijo z nagnjenostjo k izvrševanju kriminalnih dejanj.
Letos poleti pa je evropsko javnost naravnost presenetilo izganjanje Romov iz Romunije in Bolgarije, torej iz dveh članic Evropske unije. Francoske oblasti njihov izgon utemeljujejo z domnevnimi kriminalnimi dejavnostmi, ne da bi predhodno s kakršnimkoli pravnim postopkom ugotavljale, ali so posamezniki zagrešili kakršenkoli zločin ali ogrožali javni red. Zaradi takšnega ravnanja z omenjenimi Romi se je znašla v ognju tista Francija, ki se je tradicionalno imela za najbolj
tolerantno evropsko državo zlasti do priseljencev iz svojih nekdanjih kolonij. To njeno prepričanje so ovrgli hudi masovni neredi v pariških predmestjih s številnimi priseljenci, pripadajoči celo tretji generaciji, ki so francoske oblasti obtožili diskriminator-nega ravnanja zlasti na socialni in zaposlitveni ravni. Protiromska nastrojenost pa je dosegla višek minulega avgusta, ko so francoske oblasti brez kakih utemeljenih sodnih postopkov odstranile številna zasilna bivališča romunskih in bolgarskih Romov ter j ih že več sto izgnale. Takšno ravnanje obsojajo ne samo človekoljubne or-
ganizacije, temveč tudi poznavalci pravnih vidikov vprašanja. Vse države imajo seveda zakonito pravico, da preprečujejo kriminalno dejavnost. Vendar je izgon državljanov Evropske unije (Romunija in Bolgarija sta že nekaj let njeni članici) na podlagi etnične pripadnosti kot oznake za povzročitelje kriminalnih dejavnosti kršitev direktiv Unije o rasni diskriminaciji in pravice do prostega gibanja iz ene države članice Unije v drugo.
Izredno hitro in ostro je omenjeni ukrep francoskih oblasti obsodila evropska komisarka za pravosodje Viviane Reding, ki v izvršni Evropski komisiji zastopa Luksemburg, in uradno napovedala, da bo Komisija v prihodnjih dneh oblikovala svoje stališče do ukrepanja Francije. Na zadevni tiskovni konferenci je dejala: "Nobena članica EU ne more pričakovati posebnega obravnavanja, ko so na preizku-
Povejmo na glas
su temeljne pravice. Prepričana sem, da komisija ne bo imela druge izbire kot sprožiti postopek proti Franciji". Tako ostro kritično stališče Redingove je presenetilo francosko vlado, ki pojasnjuje, da se ne misli spuščati v polemiko. Prav francoski predsednik Sarkozy pa je Redingovo zavrnil, rekoč, naj ona sprejme Rome v svojo državo. Svoj lonček sta pristavila italijanski premier Berlusconi in notranji minister Maroni, ki odobravata francosko ukrepanje glede Romov.
Na srečanju voditeljev EU v Bruslju minulega 16. septembra se je francoski predsednik Sarkozy ostro sporekel s predsednikom Barrosom zaradi izjav komisarke Redingove na račun izgona Romov iz Francije. Številne evropske države je namreč v zadnjem obdobju zajel le delno utemeljen strah pred priseljenci, ki so že nekaj časa občutljiva tema razprav, ki jo je v celoti zagrabila politika, ki podpira občutek ljudi, da priseljenci ogrožajo njih kulturni in socialni položaj, čeprav dejstva govorijo drugače. Dejstvo je namreč, da Evropa zaradi demografskega upadanja, ki pomeni hitro izgubljanje aktivnega dela prebivalstva, čedalje bolj potrebuje priseljence. Njeno zapiranje je v nasprotju s stremljenjem, da ohrani sedanji visoki življenjski standard. Protislovno je, da je evropska javnost v času ekonomske krize in globalizacije preusmerjena od prednostnih vprašanj k postranskim zadevam, kakor da bi bili najbolj pereči evropski problem Romi, burke ali minareti. Zato bi bila zaradi skrbi zbujajočih demografskih razmer najbolj potrebna racionalna javna razprava o celotni priseljenski problematiki. Problem Romov ni le kratkoročno varnostno vprašanje, rešljivo s prisilnimi preselitvami. S takšnimi in podobnimi ukrepi državne politike pozabljajo na prave vzroke
težav.
Alojz Tul
Izgon Romov spominja na hude čase
Naj opravičujemo dogodek tako ali drugače, da je nujen in utemeljen z zakonom, dejstvo je, da francoski izgon Romov spominja na hude čase. Na čase pred drugo svetovno vojno in med njo, na izglasovanje rasističnih zakonov in dobesedni pregon ljudi. In pregon ljudi je nekaj skrajnega in strašnega, in če se vpletene države tega pravočasno ne zavedo, se prisila lahko stopnjuje do usodnejših razsežnosti. Vsekakor je več kot osupljivo, kar danes počne Francija, toda pri tem ne smemo pozabiti, da je Italija svojo sosedo jasno in glasno podprla, in to kar se tiče pregona Romov kakor tudi prepovedi nošnje burke v javnosti. Pritrjevalno se je oglasil Berlusconi in za njim Fini ter na svoj način Casini, da o Severni ligi ne govorimo, ki ima že pripravljene predloge podobnih zakonov. Tudi bledi in previdni komentarji Demokratske stranke, ki želi biti alternativa desni sredini, nas seveda ne morejo navdušiti, prej nas navdajajo z osuplostjo in razočaranjem. V vsej tej žalostni zgodbi se zdi, da se je prikazalo na obzorju tisto obličje Evrope, ki se ga moramo bati, zaradi česar so več kot razumljivi protesti Evropske unije in celo Združenih držav Amerike, nevarnost je namreč velika. Prikazalo se je tisto obličje Evrope, ki govori lepe besede in ima o sebi izjemno visoko mnenje, v resnici pa ne premore temu primernih dejanj, živi v senci drugih, pri tem pa kopiči svoje frustracije. Te so jo v prejšnjem stoletju, torej niti ne tako daleč, dvakrat dobesedno
zlomile v izbruh sovraštva in v grozljivo rušitelj-stvo dveh vojn, ki sta zajeli ves svetin povzročili toliko žrtev, da jih ni mogoče prešteti. Proti sedanjemu ukrepanju Francije so odločno nastopile Nemčija in Združene države Amerike. Prva zato, ker je v nasprotju s Francijo in Italijo prepoznala preteklost, in druga zato, ker ima na svojem ozemlju več kot 38 milijonov priseljencev, od katerih jih 12 milijonov nima ustreznih dokumentov. Če bi npr. Združene države Amerike kot Francija do črke izvajale zakon, bi se sprožil pregon milijonov, apokalipsa svetopisemskih razsežnosti, kot pravimo komaj predstavljivim katastrofam. Verjetno ni težko ugotoviti, da se Evropa in vsi skupaj nahajamo na dramatičnem razpotju: ali bodo pristaši trdih posegov ne samo prišli na površje, ampak pokazali svoj pravi obraz in uveljavljali nasilje, ali pa se bomo prav zaradi zgodovinskega spomina zavedeli, da bomo drago plačali vsi, če bomo trdi roki dopustili, da bo še naprej ukrepala. Razpotje je zares dramatično, saj je pred leti Sarkozy kot notranji minister sprožil proti priseljencem v pariških predmestjih pravo vojno z besedami, da gre "za izmečke, ki jih je treba iztrebiti", in vendar je bil izvoljen za predsednika republike. Ključno vprašanje: se ni evropski človek iz svoje preteklosti nič naučil in bo spet rušil, da bi potešil svojo nezadoščenost? Če bi bilo to tako, se je čas pregonov komaj dobro pričel.
Janez Povše
V nedeljo proti jutru so padavine ponehale in razmere na večini poplavljenih območij so se začele postopoma umirjati. Vendar so vodostaji rek še vedno ostali zelo visoki. Predvsem reka Vipava je povzročala precejšnje težave, največ v občini Miren-Kostanjevi-ca. Visoke vode so v regiji poplavile preko 200 objektov, poplavljenih je
bilo večina lokalnih cest.
Visoke vode so v noči od sobote na nedeljo najhuje prizadele Miren, kjer je bilo poplavljenih preko 50 objektov. Kot so za STA povedali v občinskem štabu ci-
vilne zaščite (CZ), so bili zaradi popolnoma poplavljenega centra kraja močno oteženi dostopi do
tistih občanov, ki so klicali na pomoč. Večkrat so morali posredovati tudi v Biljah, kamor so lahko prišli le preko Italije ali Krasa. Domačim gasilcem in pripadnikom CZ so na pomoč prišli tudi gasilci iz Brd, Komna in poklicne gasilske enote iz Nove Gorice. Deževje je prizadelo v bistvu celotno Slovenijo, hudo je bilo tudi v Ljubljani, kjer je vodovje poplavilo več predelov. Obilne padavine so povzročile škodo tudi na Tržaškem: deževje je namreč povzročilo več zemeljskih usadov, kamenje z blatom se je usulo na prometnice v Barkovljah in pri novi univerzi. Veliko škode je bilo tudi v Lonjerju.
ALI JIH NIMA?
ZA ZDAJ JIH DAJE!
MED NAMI POVEDANO, 3ERLUŠK0NI IMA ŠTEVILKE
Kulturni center Lojze Bratuž stopa v novo sezono
Bogat mozaik že ustaljenih prireditev pa tudi novosti
Kulturni center Lojze Bratuž, eden od dveh osrednjih slovenskih kulturnih svetilnikov v goriškem mestu, se po že zakoreninjenih smernicah, a vselej znova sveže in z zagonom odpravlja v novo sezono, ki bo nedvomno pestra, saj bo ponudila kopico zanimivih prireditev iz glasbenega, gledališkega in likovnega sveta, pa tudi raznolikih srečanj. Kot znano, prav na teh štirih trdnih temeljih stoji in se iz leta v leto dograjuje kulturna ponudba Centra, ki je uprt ne samo v slovenska umetniška obzorja in ustvarjanje italijanskih someščanov, ampak tudi dlje v mednarodno kulturno dogajanje.
Letošnjo sezono so predstavili na tiskovni konferenci v mali dvorani, v petek, 17. septembra, predsednica KCLB prof.
Franka Žgavec, njena desna roka Tamara Kosič in predstavnika Združenja cerkvenih pevskih zborov, predsednica prof.
Lojzka Bratuž in njen dragoceni sodelavec Albert Devetak. KCLB, ZCPZ in Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel so že vrsto let skupaj pripravljali koncertno sezono. Zal je iz te triperesne deteljice iz finančnih razlogov izpadel Center Komel. Franka Žgavec je v uvodnih besedah prikazala najprej brošuro, ki izhaja pred vsako sezono; v njej so z besedo in tokrat pr-
vič z barvno fotografijo zabeleženi kulturni dogodki iz minule sezone. V lanski jih je bilo okrog 150 za vse okuse in vse starostne stopnje gledalcev.
Letošnja koncertna sezona bo ponudila pet glasbenih poslastic, ki bodo v veliki dvorani KCLB, en koncert pa bo v goriški stolnici; tu bo 22. oktobra nastopil Val -Vokalna Akademija Ljubljana, evropsko uveljavljena skupina
pod vodstvom priznanega dirigenta Stojana Kureta. Prvo srečanje z glasbo bo že 30. septembra, ko bo KCLB v sklopu festivala Kogojevi dnevi 2010 imel v gosteh Godalni kvartet Calisto s pianistko Aleksandro Pavlovič; omenjena koncerta bosta brezplačna. Ostali glasbeni dogodki so vsi zborovski, a stilno zelo raz-
lični, je poudarila Žgavčeva. 8. oktobra bodo na odru Centra spet nastopile čudovite pevke zbora Carmina Slovenica iz Maribora, ki bodo izvedle nov scensko glasbeni projekt, poimenovan po slovenskih bajeslovnih bitjih Ru-salke. Pri nas ga bodo izvedle prvič. Tradicionalni Božični koncert bo 22. decembra, oblikovali ga bodo solisti, zbor in orkester pod dirigentsko paličico tempera-
mentnega Hilarija Lavrenčiča. Kakšna bo njegova vsebina, ostaja še skrivnost; predstavili jo bodo decembra in takrat odkrili spored, v katerem bodo tudi novitete; vsekakor bo večer odraz domačih ustvarjalcev. Zadnji (24. februarja 2010) bo na sporedu koncert z naslovom Vokalna ekstaza izredno privlačne skupine Perpetuum jaz-
zile iz Ljubljane pod vodstvom Tomaža Kozlevčarja, ki bo prav gotovo naletel na izjemen odmev, kot se je zgodilo ob njegovem nastopu na letošnji Dragi. Pestra bo tudi razstavna dejavnost, katere sezona se je po tradiciji začela že konec avgusta z izvirno razstavo čr-no-belih fotografij fotografskih klubov Goriške 6 za... eno razstavo. V petek, 24. t. m., bo odprtje razstave del Marijana Tršarja Prisluhne imaginacije v sodelovanju z Galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči, 19. oktobra se bo s svojimi stvaritvami predstavil Gustav Januš v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete, v sklopu Koroških dnevov na Primorskem. 2. decembra bo razstava društva posoških fotografov ob 40-letnici njegove ustanovitve. Za
januar KCLB napoveduje razstavo lutk in scenografij mag. Brede Varl iz Maribora, znane ustvarjalke iz lutkarske umetnosti. Marca bo v sodelovanju z Goriškim muzejem razstava Družina Abuja v Gorici, maja pa bodo v Centru z razstavo obeležili življenjski jubilej, 70-letnico go-riškega slikarja Franca Duga.
Tamara Kosič je predstavila Goriški vrtiljak, gledališko abonmajsko sezono za predšolske otroke in osnovnošolce, ki bo letos na sporedu že štirinajstič in jo KCLB pripravlja s SNG Nova Gorica, ob strokovni pomoči režiserja Emila Aberška in seveda sodelovanju slovenskih ravnateljstev, kajti GV je vključen v šolski program. Veliki (za učence od drugega do petega razreda) in Mali polžek (za vrtec in prvošolčke) bosta kot vselej ponudila po štiri predstave izmed najboljših, kar jih nastaja na Slovenskem. Program Velikega polžka se bo letos začel z gostovanjem Lutkovnega in mladinskega gledališča na Koroškem. Koroški lutkarji bodo namreč predstavo Črke uprizorili med Koroškimi dnevi na Primorskem za male obiskovalce gledališča, ki jih je okrog 1000. To so v glavnem goriški učenci; občasno se predstav (vsaka ima po dve ponovitvi) udeležujejo tudi šolarji iz špetrske dvojezične šole. O načrtu izdaje izbranega dela prof. Stanka Je-ricija, ki ga že več časa snujejo pri ZCPZ, sta spregovorila prof. Lojzka Bratuž in Albert Devetak. Načrtovanje te publikacije je postalo uresničljivo, ker je dežela FJK nakazala primeren finančni prispevek. Z ZCPZ sdodelujejo KCLB, Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, Slovenska prosveta iz Trsta in SCGV E. Komel. Zbirko oz. izbor zborovskih skladb in samospevov prof. Jericija bodo predstavili prvi teden v novembru. Obse-
gala bo približno 150 strani. Isti dan bo tudi predstavitev DVD-ja, na katerem bodo digitalizirani vsi originali, ki so razpoložljivi, ali kopije vseh partitur. Raziskovalno delo je zelo zahtevno, je poudaril Devetak, saj so do sedaj digitalizirali okrog 550 zborovskih skladb za približno 2500-3000 strani. Do konca dela jih bo vsaj še enkrat toliko. Pri tem zahtevnem zbiranju sodeluje precej ljudi, med njimi sta tudi prof. dr. David Bandelj, ki je pripravil prvi pregled in sestavil seznam, in mag. prof. Ivan Florjane z Glasbene akademije v Ljubljani, ki sedaj opravlja podrobnejšo analizo izbranega. Bratuževa je povedala tudi, da bo ZCPZ za tradicionalni koncert v goriški stolnici povabilo zbore, naj ob 100-letnici rojstva Ljubke Šorli sežejo tudi po njenih pesmih z božično vsebino. Dodala je, da imajo za januar v načrtu koncert enega izmed zborov pod taktirko dr. Cudermana.
Ob koncu je Franka Žgavec omenila še vsa zelo dragocena sodelovanja, ki jih ima Center z drugimi ustanovami (SNG Nova Gorica, Goriški muzej, Galerija Rika Debenjaka, Festival Kogojevi dnevi, Društvo Florestan - mednarodno klavirsko tekmovanje, Marcosig -godalno tekmovanje, CTA - predstave za otroke Pomeriggi d'inver-no); naštela je tudi vsakoletne prireditve, ki se zvrščajo v Centru. Posebno tesno je sodelovanje z ZSKP, s katero prireja tudi niz gledaliških predstav ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh. Omenjeno je bilo, da bo v Centru, 23. t. m., ob svetovnem odbojkarskem prvenstvu koncert v spomin na dr. Mirka Špacapana. Na njem bodo zbirali prostovoljne prispevke za Onlus Cure Pal-liative Mirko Špacapan, ki podpira hospice za hude onkološke bolnike v kraju Torreano di Marti-gnacco.
Iva Koršič
120-letnica rojstva Franceta Bevka, moža, ki je napisal več kot 100 knjig
Spomin na enega najplodovitejših slovenskih pisateljev
Na Cerkljanskem in Goriškem so te dni potekale številne prireditve v počastitev 120-letnice rojstva pisatelja Franceta Bevka. Rodil se je 17. septembra 1890, umrl pa na svoj 80. rojstni dan. Osrednja prireditev, poimenovana Človek s človekom, je potekala v prostorih osnovne šole Cerkno. Slavnostni govornik je bil akademik Ciril Zlobec. Serija prireditev pod naslovom Človek s človekom je poskus ponovnega oživetja in povrnitve samozavesti majhnega kraja, so zapisali pri KUD-u Cerkno. Prireditve ob 120-letnici Bevkovega rojstva, ki potekajo od 22. avgusta do 24. t. m., obsegajo tudi pohod po Bevkovi poti, ogled Bevkove domačije v Zakojci, odprtje topografskega središča Cerkno, različne razstave in literarna srečanja.
Na Franceta Bevka so se spomnili tudi na Goriškem. Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica v sodelovanju z Občino Renče - Vogrsko, Raziskovalno postajo SAZU v Novi Gorici in Goriškim muzejem so v petek, 17. t. m., pripravili strokovno srečanje, na katerem so skušali osvetliti vlogo Franceta Bevka v narodnoosvobodilnem gibanju in povojni graditvi ljudske oblasti.
France Bevk (1890-1970) se je rodil v Zakojci pri Cerknem. Njegovo literarno delo obsega pesmi, romane, novele, črtice, drame in mladinske povesti. Napisal je več kot 100 knjig, zato velja za enega najplodnejših slovenskih književnikov še danes. Pisal je za odrasle in mladino. Njegova najbolj zna-
na dela za otroke so: Pastirci, Lukec in njegov škorec ter Pester-na. Med literaturo za odrasle so največ pozornosti pritegnila dela Ljudje pod Osojnikom, Kaplan Martin Čedermac, Tuja kri, Človek proti človeku, Črna srajca in Med dvema vojnama. Literarno delo Franceta Bevka je zelo obsežno, saj zajema pesmi, zgodovinske in sodobne romane, novele, povesti, črtice, drame, mladinske povesti in pesmi, filmski scenarij, potopis in prevode. Že pred prvo svetovno vojno in med njo je Bevk pisal pesmi, za katere so značilni razgibana ritmika, drzna simbolika in iskrena doživetja. Svoja dela je objavljal skoraj v vseh listih in revijah. Bevkove zgodbe se dogajajo v slovenskem Primorju; zanimalo ga je življenje meščanov, samotnih hribovskih kmetov po Cerkljanskem in Tolminskem. V fašistični dobi se je uprl nasilju, zasužnjevanju in iztrebljanju slovenskega prebivalstva.
V dvorcu Vogrsko so po pozdravu župana občine Renče - Vogrsko Aleša Bucika lik Franceta Bevka osvetlili dr. Branko Marušič, čigar poseg objavljamo v celoti, Janez Stanovnik v imenu Zveze združenj borcev, dr. Zoran Božič, ki je podal njegovo biografsko skico, mag. Slavica Plahuta, ki je opisala Bevkovo pot med NOB, mag. Metka Gombač, ki je govorila na temo France Bevk, predsednik PNOOO za Slovensko Primorje in Trst, prof. Milan Pahor, ki je govoril o Bevku na Pariški mirovni konferenci, ter prof. Rajko Slokar, ki je govoril na temo Bevkova nerazrešena trenja.
Objavljamo poseg dr. Branka Marušiča:
"Spoštovani!
Danes, 17. septembra 2010, mineva 120 let od rojstva in 40 let od smrti Franceta Bevka, velikega slovenskega pisatelja in enega najpomembnejših predstavnikov primorskih dogajanj 20. stoletja. Ob jubileju mejnikov Bevkovega življenja smo zbrani, tu na Vogrskem, da se posvetimo predvsem njegovemu javnemu in hkrati političnemu delovanju. Na Vogrskem je France Bevk v teh dneh pred triinšestdesetimi leti stopil v partizanske vrste. Izbira kraja za današnji strokovni posvet zato ne more biti slučajna.
Naj mi bo najprej dovoljeno sporočiti, da je danes zjutraj delegacija novogoriškega območnega združenja ZB za vrednote NOB položila venec na pisateljev grob na pokopališču v Solkanu, tam pri Soči, kjer počiva ob hčerki Jerici in soprogi Davorini.
Odziv, ki ga je imelo zborovanje, posvečeno dr. Joži Vilfanu, na tem kraju in pred dvema letoma, je dal prireditelju in sopriredi-teljem potreben zagon in prepričanje, kako vredno je obujati spomin in vrednotiti življenje in delo osebnosti, ki so krojile primorsko preteklost. France Bevk je v tej raznoliki, a hkrati izjemno zaslužni vrsti med prvimi ne le kot književnik, urednik, prevajalec, založnik, marveč tudi kot
neformalni predstavnik dela primorske javnosti v obdobju med obema vojnama, med drugo svetovno vojno kot konfiniranec, partizan, predsednik najvišjega organa civilne oblasti partizanskega boja na Primorskem ter po vojni kot podpredsednik prezidija Ljudske skupščine LRS, državni in republiški poslanec, nosilec najrazličnejših funkcij in član osrednjih predstavništev, zlasti slovenske kulture, tudi Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zakaj se je prireditelj odločil, da
na današnjem srečanju predavatelji namenijo svojo pozornost predvsem Bevkovemu javnemu delovanju. Dr. Joža Vilfan je pred tremi desetletji povedal, da je Bevk "opravljal družbeno vlogo v službi svojega naroda in se tega tudi zavedal". Ta vsestranskost nam ponuja priložnost, da Fran-
ceta Bevka obravnavamo posebej kot književnika in posebej kot javnega delavca.
V Novi Gorici smo Bevka počastili predvsem kot pisatelja konec novembra leta 1980 v okviru Osmega sklica Plenuma kulturnih delavcev OF, plenum je imel naslov France Bevk, borec in pisatelj. Takrat so Bevkovo politično delo osvetlili njegovi soborci iz narodnoosvobodilnega boja, kot so bili Josip Vidmar, Mitja Ribičič, Joža Vilfan, Boris Race in France Vreg. Deset let nato, marca 1990, so pisateljevo književno delovanje obravnavali v Novi Gorici na prvih primorskih slovenističnih dnevih.
Danes se k Bevku vračamo. Po tridesetih letih bo spomine nanj obudil spoštovani Janez Stanovnik, predsednik organizacije slovenskih borcev za vrednote NOB. Ostali predavatelji pa prihajajo iz vrste poklicnih slovenskih slavistov in zgodovinarjev. Novogoričan, slavist dr. Zoran Božič, sodelavec novogoriške univerze, nam bo prikazal Bevkovo življenjsko pot. Mag. Slavica Plahuta, ki se tudi v pokoju posveča zgodovini partizanskega boja na Primorskem, bo govorila o Bevkovih partizanskih letih. Mag. Metka Gombač, vodja tistega oddelka Arhiva Republike Slovenije, ki hrani predvsem gradivo iz NOB, bo označila Bevkovo vlogo v delovanju Pokrajinskega NOO za Slovensko Primorje in Trst. Prof. Milan Pahor, ravnatelj Narodne in štu-
dijske knjižnice v Trstu pa se bo posvetil Bevkovemu sodelovanju na Pariški mirovni konferenci, lete se je pisatelj udeležil kot predstavnik primorskih Slovencev. Zadnjo besedo bo imel prof. Rajko Slokar, upokojeni direktor Goriške knjižnice iz Nove Gorice, s prikazom prijateljskih povezav med Bevkom in škotskim književnikom James F. Hendryjem. Hen-dryjevo zbirko spisov The black-bird of Ospo je Rajko Slokar prevedel v slovenski jezik; prevod z naslovom Osapski navihanec so sinoči predstavili v Goriški knjižnici.
V izjemnem, kakovostnem in količinskem vzponu slovenskega pripovedništva današnjih dni se Bevkova dela v ponatisu redkeje znajdejo na slovenskem knjižnem trgu. To pa nikakor ne pomeni, da je pisatelj pozabljen, kar je bilo v javnosti slišati pred časom ob ponatisu mladinske povesti o črnih bratih. Danes na mnoge načine ohranjamo spomin na Bevka in na njegovo delo. Kakršnokoli razpravljanje o nekaterih prelomnih dogodkih slovenske in primorske preteklosti ne more Bevka zaobiti. Pred nedavnim je pisatelj Saša Vuga v Primorskih novicah zapisal: “Kakšno dragoceno dediščino so nam, Primorcem, ob vseh drugih svobodoljubnih ljudeh, zapustili slovenski razumniki. In prvi med njimi -pisatelj France Bevk. Bodimo je vredni".
Naš vredni odnos in spoštljivost do ljudi, ki so nam zapustili tako bogato dediščino, bomo dokazali tudi tako, da se bomo na tem kraju ali pa drugod še srečevali na način, ki ga želimo danes uresničiti. Tudi današnji dan s tem strokovnim srečanjem v Vogrskem, s Kosmačevim simpozijem v Tolminu in z Bevkovimi prireditvami v Cerknem in v Zakojci, danes in še naslednje dni, to spoštljivost in vrednost izkazuje".
23. septembra 2010
Kristjani in družba
//
Prvo srečanje vrhovske rodbine priklicalo preko 160 ljudi
Černiči iz Črncev" prvič skupaj
Opčine / 62. Marijanski shod
Marija je naša priprošnjica pri Bogu
Simčiča. Ze uvodoma pa so na dogodek opozarjale pritrkovalske skupine v organizaciji ZCPZ, saj so ob domačih openskih pritrkovalcih tokrat sodelovali tudi fantje iz Mačkolj in drugod. Ob
zahajajočem jesenskem soncu in slovesnem pritrkavanju so se številni obiskovalci razhajali s hvaležnostjo in prijetnim občutkom ob uspelem pravem slovenskem slavju.
J.B.
V nedeljo, 12. septembra, je bil na Opčinah tradicionalni, že 62. Marijanski shod, letos pod geslom: Uprimo pogled v Marijo, da bomo lahko hodili po Gospodovih stopinjah! Procesijo, ki se je vila po openskih ulicah, in evharistično slavje je vodil tržaški škof msgr. Giampaolo Crepaldi ob somaševanju slovenskih duhovnikov. Msgr. Crepaldi se je v svoji homiliji poglobil v aktualnost Marijinega lika. Njej moramo zaupati svoje življenje, ker je
naša priprošnjica pri Bogu.
Slavje sta sooblikovali velika množica skavtov, šolskih sester, narodnih noš, pevcev in drugih romarjev od Milj do Devina ter večina slovenskih duhovnikov tržaške škofije. S petjem so pri maši sodelovali skavti ter združeni zbor Zveze ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta in ob orgelski spremljavi Tomaža
Bi. John Henry Newman
Njegova dela so tudi v slovenskih prevodih
Papež Benedikt XVI. je 19. septembra med obiskom v Birminghamu za blaženega razglasil kardinala Johna Henryja	Nevvmana
(1801-1890). Letos se spominjamo 120-letnice njegove smrti. Bil je začetnik in eden izmed voditeljev oxfordskega gibanja, ki je znotraj uveljavljene anglikanske Cerkve iskalo korenine pravega krščanstva in sprožilo pravi verski preporod. Po letih iskanja in dolgih notranjih bojih se je Newman leta 1845 pridružil katoliški Cerkvi.
Po več desetletjih napornega dela, zaznamovanega z nasprotovanji zunaj in znotraj katoliških vrst ter celo obtožbami liberalizma, mu je papež Leon XIII.
(1878-1903) leta 1879 izkazal priznanje z imenovanjem za kardinala.
Nevvman je bil
eden od najvidnejših predstavnikov katolištva v Angliji 19. stoletja, pa tudi pomemben mislec. Pisal in razmišljal je v različnih smereh. Njegova dela se dotikajo filozofije, zgodovine, pedagogike, morale in duhovnosti, v središču pa je seveda teologija. V slovenski jezik so prevedena njegova naslednja dela: Zagovor mojega življenja, Vodi me, dobrotna luč ter Premišljevanja in molitve. Iz te je vzet tudi Križev pot, ki je izšel leta 1989 pri založbi Ognjišče. Newmanovim delom se v slovenščini na novo pridružuje zgodovinska povest z naslovom Kalista iz prvih časov krščanstva. Dogajanje je postavljeno v sredino 3. stoletja, v čas Decije-vega preganjanja kristjanov. Postavitev dogajanja v omenjeni čas ni bila naključna. Zgodovinsko obdobje je Newman osebno namreč dobro poznal,
saj ga je prav študij spisov cerkvenih očetov privedel v naročje katoliške Cerkve. Časovna umestitev dogajanja predstavlja uresničitev modela krščanske popolnosti zaradi pripravljenosti za pričevanje do krvi, za muče-ništvo. V tej luči, hkrati pa z veliko mero treznega spoznanja, da je milost mučeniškega pričevanja dana le redkim, Nevvman v povesti razmišlja o vprašanjih, ki so bila in so aktualna ne samo v 3., ampak tudi v našem in vseh drugih stoletjih:
Kardinal John Henry Nevvman
- nasprotje med zaupanjem zgolj v zemeljske stvarnosti in odprtostjo za transcendenco;
- soočenje s sovraštvom do vere in krščanski odgovor nanj;
- strah in privlačnost mučeništ-va, predvsem pa njegova priče -valnost.
Ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres je v spremni besedi o povesti Kalista zapisal: "Marsikatero podobnost s sedanjostjo bomo prepoznali tudi v okolju zgodbe, kjer so pravi kristjani manjšina in kot taki izpostavljeni preizkušnji, zasramovanju in preganjanju. In ne nazadnje, Nevvman nam sporoča, da brez trdne, žive, osebne vere in evharistične povezanosti s Kristusom ter povezanosti v krščansko skupnost ni mogoče vztrajati v zvestobi. Tudi za našo zvestobo danes ni druge poti".
mag. Božo Rustja
UMMK MM92IK!
In memoriam naj starejši Slovenki
Zbogom, draga Tinca Šomlajeva (+ Katarina Mavrič)
V četrtek, 2. septembra, je umrla najstarejša Slovenka, stara 110 let, le dva meseca pred 111. rojstnim dnevom, ki bi ga imela 30. oktobra. V družini je bilo deset otrok, ona je bila deveta. Osnovno šolo je obiskovala v domačih Desklah. Leta 1915, v času prve svetovne vojne, se je družina skupaj s sovaščani umaknila najprej na Dunaj in potem na Bruck an der Mur. V cesarskem mestu je delala v tovarni čokolade, v taborišču Bruck pa obiskovala gostinsko-gospodinjsko šolo kot skoraj vsa tedanja dekleta. Iz tega obdobja se je rada spominjala neke Brike, ki je tam s hčerko imela majhno trgovino, v kateri se je dobilo vse, od šivanke do bombonov in celo suhe fige. Kot zanimivost naj povem, da je tista hčerka bila naša doberdobška teta Brika, ki je bila za našo vas živi leksikon. Čeprav sta obe želeli, da bi se kdaj srečali, do tega ni prišlo. Leta 1918 se je z drugimi vaščani vrnila v porušene Deskle. Na prostoru, kjer je danes Kulturni
dom, so si postavili barake, ob njih pa si uredili vrtove. Za ograje so posadili fižol, ki so ga imenovali turk, to pa zato, ker rdeče cveti. Leta 1929 se je poročila z vaščanom Rudolfom Mavričem. V zakonu nista imela otrok in leta 1967 je postala vdova. Stanovala je ob cerkvi, na kraju, kjer je bila pred prvo svetovno vojno župnijska cerkev, nasproti župnišča, in bila vedno povezana z domačo župnijo in z domačim duhovnikom. Imenovali smo jo Tinca Šomlajeva, moža pa Dolfo Šomlajev. Po značaju je bila plaha, vendar prijazna in ustrežljiva. Mož Dolfo je bil zadržan, včasih pa se je tudi razgovoril. Njun dom v bližini cerkve in župnišča je bil zanimiv. Nas mulce, če nas je videla, da je nismo obiskali, je naštela, prav tako so to bližino cerkve in župnišča izrabljali tudi tisti, ki so budno spremljali politično življenje v vasi.
13.	junija 1945 so v Deskle vkorakali anglo-ameriški vojaki in vas je prišla pod cono A. Raz-
mejitvena črta je tekla v Paljevem ob cerkvi sv. Kvirina, v kateri so se naselile zasedbene čete. Vojaki, ki so bili najprej sami Indijci, razen dveh oficirjev, so zavzeli vojaške postojanke. Deskle so dobile dve šoli. To je bil menda edinstven primer v tedanji Julijski krajini. V Gornjih Desklah je bila partizanska šola, v spodnjih pa an-glo-ameriška. Obe seveda s slovenskim učnim jezikom. V partizanski šoli so imeli tovarišice, nad tablo je bil križ, ob njem pa Titova in Stalinova slika. V anglo-ameriški šoli pa je bil nad tablo samo križ, ob raznih dogodkih so vojaki prinesli ameriško zastavo, nekajkrat pa celo Rooseveltovo in Churchillovo sliko. Tu so poučevale gospe in gospodične. Po dolgem času je duhovnik spet
imel v obeh šolah redni verouk. Na prvi pogled je tedaj v župniji vladalo mirno in lepo vzdušje, a v resnici ni bilo tako. Zavezniki so imeli svojo propagando. Po umoru duhovnika na Gorenjem polju Vinka Zavadlava (+ 15. september 1946.), je zavezniški oficir opozoril deskljanskega duhovnika Filipa Kavčiča: "Ali ne veste, da Vam grozi isto? Vi imate sovražnika v neposredni bližini. Ovadite ga in mi ga bomo zaprli, Vam pa damo zavetišče".
(Povedal je ime moža - Rudolf Mavrič, ta je bil Tinčin soprog.) Duhovnik pa je odgovoril: "Ne vem, zakaj naj bi bil ta mož moj sovražnik? Ovadil ga ne bom, ker
nočem, da bi bil kdo zaprt zaradi mene. Vi boste odšli, jaz pa ostanem na svojem mestu tudi po vašem odhodu. Tudi tedaj želim vsakemu pogledati mirno v oči"! Danes ni nobena skrivnost, da sta obe obveščevalni službi sodelovali, kot sodelujejo razne obveščevalne službe tudi danes. An-glo-Američani so posredovali jugoslovanski vojski (tedaj smo jim rekli partizani) v cono B določene podatke, oni pa so jim dajali svoje. V deskljanski župniji je bilo kar nekaj skrajnežev, ki so prirejali demonstracije proti zaveznikom, obenem pa budno spremljali, kaj se je dogajalo v vasi, in to posredovali v cono B, kar se je potrdilo po 15. septembru 1947, ko je Jugoslavija zasedla cono A in so začeli ljudje izginjati. Tiho se je šušljalo: "Vzela ga je noč"!
Naša dobra Tinca Šomlajeva je za vse to vedela. Videla je napisane lističe, kdo in kdaj je šel v žu-
pnišče in kdaj je iz njega odšel. Bili so na oknu, skupaj s tistimi, ki so jih prinašali drugi. Veliko jih je skurila. Pa je bil ogenj v strehi: "Kam si dala"?! Ona pa: "Veš, Dolfo, Bog vse vidi”. On pa: "Jaz njega ne vidim"! - "Muči, muči, ti pravim"! je pomomljala ... Prav tako je vedela, kje je bila v vasi "komanda mesta", kjer so se ti naši "varuhi svobode" sestajali, in kdo bo šel zvečer v Grljevšče, v svobodi pa v Solkan, k tovarišu, kot so tedaj rekli uslužbencu UDBE in še kam drugam in zakaj.
Kako čudno se je vrtela ta naša vaška zgodovina in koliko skrivnosti odnašajo s seboj naši starejši, v veliko škodo mlajšim, ki vsega tega ne želijo vedeti. Ko bi vse to bolje poznali, bi drugače vrednotili čas in razmere, v katerih živimo. Hvala, draga Tinca Šomlajeva, za vse, kar ste lepega in dobrega naredili nam vsem, ki smo vas poznali. Mogoče vas je Bog obdaril s tolikim številom let prav zato, ker ste preprečili marsikatero gorje, ki se zaradi vaše presoje ni zgodilo, pa vam za vse to nihče nikoli ni bil hvaležen, kljub vsemu ste ostali dobri in pošteni. Ta zapis naj vam bo tiha in iskrena zahvala. Miren sen naj vas spremlja na naši deskljanski božji njivi. Zbogom, draga Tinca!
Ambrož Kodelja
V
Foto Roberto Coco
kosilo v centru Danica. Ob pripovedih in anekdotah starejših predstavnikov družine Černič je bilo mogoče priti v neposredni stik z nekdanjimi časi. Udeleženci so s seboj seveda imeli tudi bogato zbirko fotografij, ki je segala v začetek 20. stoletja. Popoldan je obogatila tudi tombola za odrasle in srečelov za otroke. Veselo druženje so proti večeru popestrile še harmonike in radostno petje vseh Černičev. Na srečanju so udeleženci tudi zbirali finančna sredstva, namenjena centru CRO v Avianu.
Ob tem velja še omeniti, da so člani družine Černič skrbno preučili krstno knjigo in iz nje izluščili nekaj zelo zanimivih podatkov. Priimek Cernic (v različicah Zernez in Zarniz) je bil na Vrhu Sv. Mihaela (ki se v uradnih listinah iz tistega obdobja pojavlja z imeni Verg in Varch) prisoten že v začetku 17. stoletju: Martinus Zarniz je bil rojen leta 1655, zabeležen je tudi njegov oče Stephanus Zernez, čigar letnica rojstva ni znana.
Rodbina družine Černič, ki izhaja iz majhnega zaselka Črnci na Vrhu Sv. Mihaela, je prejšnji teden priredila prvo skupno srečanje. To se je zgodilo v nedeljo, 12. septembra. Lokacija srečanja je seveda bila matična vas prednikov rodbine Černič, Vrh Sv. Mihaela. Zaselek Črnci dolguje svoje ime prav
družini, ki je tam živela dalj časa, preden so se njeni člani iz različnih razlogov preselili v druge predele matične vasi. Nekateri so Vrh zapustili in si novi dom poiskali vse od Kopra preko Laškega do Gorice in Števerjana. Ena od družin je s trebuhom za kruhom odšla celo v daljno Argentino.
Na srečanju se je tako zbralo približno 160 ljudi, ki so svoje druženje začeli s sv. mašo v domači cerkvi sv. Lovrenca na Vrhu Sv. Mihaela. Bogoslužje je bilo tudi zahvala za družinske prednike in vse potomce, ki so se ponovno zbrali. Maši je sledila skupinska fotografija, ki najbolje ponazarja pravo razsežnost
srečanja. Prvič so se namreč zbrali člani dveh vej rodbine Černič, ki jih na vasi poznajo z družinskima imenoma Krnjilevi in Ju'škevi. S pomočjo krstne knjige je bilo ugotovljeno, da je skupni prednik vseh udeležencev srečanja živel v začetku 19. stoletja: gre za Jožefa Černiča, ki se
je pri Črncih na Vrhu rodil leta 1805. Vsi njegovi potomci, ki so kasneje postali člani omenjenih dveh rodbin, so pri Črncih živeli do 1. svetovne vojne, nato jih je vojna vihra pognala v begunstvo. Marsikdo si je ob vrnitvi domov poiskal dom v okoliških vaseh in mestih.
Srečanje je bilo tako tudi možno-
st spoznavanja in druženja sorodnikov v sproščenem in družabnem okolju. Če izhajamo iz skupnega prednika, lahko namreč povemo, da so se srečanja udeležili člani četrte, pete, šeste in sedme generacije rodbine Černičev pri Črncih. Sv. maši je namreč sledilo skupno
Kristi ani in družba
23. septembra 2010
NASI DUHOVNIKI 0 LETU DUHOVNIŠTVA
G. Andrej Vončina
Biti kristjan je nekaj lepega, čeprav še zdaleč ne nekaj enostavnega
O letu duhovščine in njegovih sadovih smo se tokrat pogovorili z enim najmlajših primorskih duhovnikov, z g. Andrejem Vončino. Čeprav - oz. prav zato, ker - je bil posvečen v mašnika šele dobra dva tedna po koncu duhovniškega leta, smo želeli vedeti, kako je spremljal to leto posebne milosti za Cerkev. Za odgovore se mu iskreno zahvaljujemo. Kako bi se predstavili našim bralcem?
Sem Andrej Vončina. Prvih 14 let sem preživel v Novi Gorici, potem pa smo se leta 1997preselili v Prvačino, od koder je doma moja mama. Po srednji šoli v Vipavi sem leto dni študiral italijanščino in teologijo, potem pa sem vstopil v semenišče in lani tudi doštudiral, vse to pa v Ljubljani. Zdaj opravljam svoje prvo poslanstvo v Tolminu, kar mi ni tuj kraj, saj je tu blizu doma moj oče.
Kako ste doživljali leto duhovništva? Kako ga ocenjujete in kakšne sadove je po vašem mnenju prineslo?
Zdi se mi, da je tu v Sloveniji leto duhovništva šlo kar tako mimo, brez posebne pozornosti na njem, že tako so ga želeli razširiti šena laike, češ da je tudi njihovo leto, ker imajo tudi oni krstno duhovništvo, je pa bilo to duhovniško leto v Cerkvi - so že napačno (ideološko) prevedli. Zame je seveda bilo posebno, ker sem prejel zakrament svetega reda prve in druge stopnje (diakonat in mašništvo), sicer pa je bil poudarek na Letu evharistije. Le-to je po mojem mnenju šlo tudi v napačno smer - slovenska (kranjska) ozkogledost je
prišla do izraza. Toda ne bi o tem. Predvsem pri nas razglasijo pet različnih let hkrati, potem pa nobeno ne pride prav do izraza. Potemtakem tudi nekih strašnih sadov ni bilo - kdor se je doslej zavzemal za duhovne poklice, se je tudi v tem letu, pri tem pa je nekako tudi ostalo.
Duhovniki so velik dar ne le za Cerkev, temveč za vse človeštvo, je povedal sveti oče Benedikt XVI.
Duhovnik je seveda figura, ki lahko človeštvu prinese marsikaj pozitivnega. Treba se je zavedati, da nismo le služabniki tistih 5 do 10 odstotkov ljudi, ki jih imamo ob nedeljah v cerkvi, in da ne le "delimo"	zakra-
mente, ampak je naše poslanstvo nekaj precej večjega. Pričujemo, da je Jezus Gospod - da je torej prevzel nase človeško naravo z vsemi slabostmi, jo nesel na križ, potem pa je premagal greh in smrt, ko je vstal od mrtvih. Pričujemo, da ima naše življenje smisel, da je upanje za človeka, da ga ima nekdo rad, celo tako, da gre zanj v smrt - za vsakega izmed nas. Pričujemo, da se izplača živeti, ker je življenje lepo, saj nismo sami.
V tem letu je sveti oče tudi večkrat poudaril, da je duhovnik v prvi vrsti služabnik.
Smo torej, kot rečeno, služab-
niki, se strinjam. Nobeni gospodje, ker se pred nami nihče ne sme klanjati - klanjamo se vsi le pred Bogom. Nosimo veliko odgovornost, da ljudem oznanimo svobodo in ljubezen, ki ju prinaša odnos z Jezusom Kristusom. Sami smo prvi zgled in smo služabniki -ne gospodujemo, ampak
ponujamo.
V čem vidite "lepoto duhovništva"?
Da lahko spoznajo po meni ljudje, kako je lahko biti kristjan nekaj lepega, če to vzamemo zares - če lahko kdo prinaša nekaj tako dragocenega ljudem, je to že samo po sebi nekaj lepega, čeprav Še zdaleč ne	nekaj	enostavnega,
lahkega.
Kaj vam pomeni lik arškega župnika?
Ne bom ga postavljal nad druge svetnike, je pa prav, da
so ga nekoliko "potegnili iz naftalina". Imel je številne svetniške lastnosti, mene pa je zelo pritegnil njegov smisel za lepoto - sam je bil zelo preprost in je nosil raztrgano obleko, za Boga pa je vedno zahteval le najboljše, najdragocenejše, najlepše. To je bil izraz njegove neizmerne ljubezni do Boga, ki se je seveda prenesla tudi na bližnjega. Če na	splošno
pogledamo, lahko tudi vidimo, kako zanimiva so Gospodova pota - v pravem času je bil Vianney na pravem mestu. Kaj pa vam pomeni edinost	med
duhovniki in laiki? Edinost se začne med duhovniki, pravzaprav že v vsakem od nas. Individualizem je zelo načel tudi naše vrste. Dobro, nekdo je tudi lahko nekje sam, toda to hkrati pomeni, da mora biti toliko bolj svet in trden v sebi - vsi vemo, da je takih malo. Zato pa se med seboj podpiramo, med duhovniki, pa tudi splošno med kristjani. Če kdo dovolj priznava svojo slabotnost, je odprt za (D) drugega - lahko od njega nekaj dobi. Med nami je tudi preveč čenč in podobnega. Preveč iščemo drug na drugem napake, namesto da bi iskali kvalitete -posebej na zunaj bi morali biti bolj enotni. Seveda sem na tem področju prvi, ki se moram spremeniti, postati boljši. Molimo drug za drugega - to zelo pomaga! / DD
Ustanovil jo je nadškof dr. Alojzij Šuštar
Srebrni jubilej Bolniške župnije v Ljubljani
Na praznik Povišanja sv. Križa so v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani obhajali celodnevno češčenje Najsvetejšega in praznovanje 25-letnice ustanovitve Bolniške župnije. Večerno sveto mašo je v torek,
14.	septembra 2010, ob somaševanju duhovnikov daroval ljubljanski nadškof dr. Anton Stres v pritličju UKC, saj je bila za vse udeležence kapela premajhna. V nagovoru je razmišljal o vrednosti in veličini Jezusovega trpljenja in križa.
Navzoče pa povabil, naj ob pogledu na Križanega osmislijo svoje trpljenje.
Predstavitev Bolniške župnije
Bolniška župnija, ki zajema UKC, Bolnišnico Petra Držaja in Onkološki inštitut, je personalna župnija, kar pomeni, da nima svojega ozemlja, ampak je namenjena določeni skupini ljudi: bolnikom, njihovim svojcem in zdravstvenim
delavcem. Zaradi velikega števila pacientov po omenjenih treh bolnišnicah je ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar leta 1985 ustanovil bolniško župnijo, ki je nadomestila po vojni ukinjen Duhovnijs-ki urad kliničnih bolnišnic v Ljubljani. Župnijo vse od ustanovitve vodi bolniški župnik Miro Šlibar. Za duhovno oskr-
bo bolnikov po drugih bolnišnicah v Sloveniji skrbijo duhovniki iz župnij, na ozemlju katerih te bolnišnice stojijo.
Glavno poslanstvo župnije je pomoč bolnikom in trpečim
po zgledu Jezusa in usmiljenega Samarijana. Iz župnijske kronike je razvidno, da je bolniški župnik že leta 1990 iskal možnost vsaj za delne obrede velikega tedna in polnočnico po bolnišničnih oddelkih. Želja po darovanju maše je bila dobro sprejeta tudi pri predstojnikih oddelkov. Tako je kolegij vodstva UKC 21. novembra
1993, osem let po ustanovitvi župnije, ugodno rešil prošnjo in bolniški župnik je na sveti večer, 24. decembra 1993, prejel ključe predavalnice št. 3 na Medicinski fakulteti v kleti UKC, na veliki petek, 1. aprila
1994, pa je bilo v kapeli prvo bogoslužje, obred velikega petka. Kapelo je 27. aprila 1994 blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar. Delovanje Bolniške župnije V Bolniški župniji
šestkrat na leto izhaja glasilo Beseda bolnikom in prijateljem, ki želi nagovoriti bolnike, njihove svojce in druge. Iz potrebe po povezovanju, po strokovnem in osebnostnem izpopolnjevanju so že v letu 1986 začeli s srečanji za zdravstvene delavce, ki so trajala do leta 1994, ko je skrb za njihovo povezovanje prevzela Slovenska katoliška
zdravstvena zveza. Miro Šlibar je z imenovanjem za bolniškega župnika sprejel nalogo, da povezuje duhovnike, ki delujejo po bolnišnicah ljubljanske nadškofije. Srečanja teh duhovnikov ob svetovnem dnevu bolnikov 11. februarja so se sčasoma razširila na vseslovensko raven. Povezovati so se začeli tudi študentje Medicinske fakultete, redno se zbirajo pri molitvi v kapeli in se duhovno oblikujejo ob spremstvu bolniškega župnika in kaplana. Z Bolniško župnijo so povezani tudi začetki Karitas. Verska oskrba in spremljanje je sestavni del zdravljenja za bolnike, ki to želijo. Za obisk duhovnika pri bolniku lahko posredujejo tudi svojci, prijatelji, dušni pastirji, medicinske sestre in ostali zdravstveni delavci. Vsi bolnišnični oddelki dobijo plakate o duhovni oskrbi v bolnišnici, na oddelke pridejo zloženke o duhovni oskrbi v bolnišnici z vsemi potrebnimi obvestili, ki jih razporedijo odgovorne sestre na oddelku. Bolniki, ki želijo obisk katoliškega duhovnika, se vedno lahko obrnejo na bolniške duhovnike. Verniki drugih verstev in veroizpovedi se lahko obrnejo na svoje duhovnike in verske voditelje. Dodatne informacije so na voljo pri bolniškem župniku Miru Šlibarju, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana, tel.: 041/613-378, faks: 01/232-04-49, e-poš-ta: bolniška, župnija@rkc. si ali miro. slibar@rkc. si in na spletni strani bolniške župnije: http: //bolniska-zupnija. rkc. si.
Po obisku papeža Benedikta XVI. _________v	Veliki	Britaniji_______
Papež Benedikt XVI. se je s svojim štiridnevnim državnim obiskom v Veliki Britaniji poklonil deželi, njenim krščanskim koreninam in njenemu geniju, kije v osebi blaženega Johna Henryja Nevvmana dobil najlepši izraz. Ker je prišel na povabilo kraljice Elizabete II., je imel obisk poudarjen uradni značaj, za razliko od pastoralnega obiska papeža Janeza Pavla II. leta 1982.
Srečanje s kraljico je bilo dostojanstveno in prisrčno. Razlog, da se je to zgodilo na Škotskem, morda niso le kraljičine počitnice, ampak tudi dejstvo, da tam kraljica ni poglavarka Cerkve (to je zgolj za Angleško Cerkev - Church of England). Tako sta se srečala kot državna, ne cerkvena voditelja in v ozadje je stopil občutljiv vidik nastanka in zgodovine angleške Cerkve. Verskega okvira seveda ni mogoče izključiti, saj je angleška monarhija neločljivo povezana s Cerkvijo. Kraljica je papeža sprejela v poletni rezidenci Palače Holyrood (Sveti križ), kije predelan samostan avguštincev iz 12. stoletja. Vsebinski poudarki so se dotikali “skupne krščanske dediščine”; po kraljičinih besedah je “religija še vedno ključna prvina naše narodne istovetnosti in zgodovinskega samozavedanja”. Ko je izjavila, da “religije nikoli ne morejo biti sredstvo sovraštva; če kličeš Božje ime, ne moreš opravičiti nasilja in hudobije”, je skoraj dobesedno ponovila papeževe besede v Regensburgu.
Ekumenska razsežnost je bila navzoča v vseh papeževih govorih in srečanjih. Če velja, daje “anglikanska Cerkev hkrati katoliška in reformirana”, kot se je izrazil eden od njenih škofov, je osnova za dialog že podana. Moderno ekumensko gibanje seje začelo leta 1910 na Škotskem, zadnjih petinštirideset pa poteka dialog resnice (teološki razgovori) in dialog ljubezni (osebni stiki) tudi med obema Cerkvama (med anglikansko in katoliško). Pri tem so tudi težave, toda velike težave ima trenutno Anglikanska skupnost - Anglican Communion (družina vseh anglikanskih Cerkva po svetu), ki ji grozi razpad zaradi notranjih nestrinjanj ob vprašanju ženskega duhovništva in škofovstva ter posvečevanja istospolnih oseb. Verniki in duhovniki, ki se v takšni Cerkvi več ne prepoznajo, že dolgo in vztrajno trkajo na vrata katoliške Cerkve in ta jim jih je pred kratkim tudi odprla vrata. Tovrstnim spreobrnjencem omogoča, da ohranjajo lastne verske navade, duhovnost in celo molitvenik, pa tudi njihovi poročeni duhovniki lahko kot katoličani še naprej opravljajo svoje poslanstvo. To dejanje Svetega sedeža ni povabilo k prestopu, še manj pa izkoriščanje notranje krize v drugi Cerkvi.
Ena od velikih tem papeževega obiska je bila kritika razkristjanjene (sekularistične) družbe. Westminstrski nadškof Vincent Nichols je nedavno izdal knjigo z naslovom Narod, ki je pozabil na Boga in v njej orisuje zelo temačno podobo verskega stanja v Veliki Britaniji. Pri katoličanih se nedeljski obisk sv. maše giblje med 17 in 18 odstotki krščenih, pri anglikancih pa je padel na samo 1 odstotek. A ne gre le za neudeležbo, ampak tudi za skrajni in napadalni ateizem. Dnevnik The Guardian je agresivnost sicer pripisal papežu, vendar o tem v njegovih govorih in nastopih ni bilo sledu. Papeževa ostrina ni v besedah, ampak gre za ostrino misli in jasnost besede. Privrženci sekularizma razglašajo, da je vse relativno in subjektivno in ko sredi takšne družbe nekdo spregovori o resnici, mu skušajo zamašiti usta. Razkristjanjena družba sicer še vedno postavlja Pilatovo vprašanje “Kaj je resnica”?, toda Kristusovega odgovora Jaz sem Pot in Resnica in Življenje ne mara slišati. Pluralizem je pač samo tam, kjer lahko vsak pove svojo resnico; in po mnenju nekaterih so moteči samo kristjani. Kjer ni prostora za vse, je tudi pluralizem zlagan. Pluralizem, ki izključuje vero, ni pluralizem. Ljudska modrost pravi: “Da se pokoplje resnica, je treba veliko lopat”.
Neki komentator je med obiskom papeža Janeza Pavla II. (1978-2005) in aktualnim papežem podal zanimivo primerjavo: po njegovem je Janez Pavel II. uvidel predvsem “bolezen” evropskega komunističnega Vzhoda (ideološki ateizem), sedanji papež pa s prstom kaže na to, kar od znotraj razkraja zahodno družbo (praktični ateizem in relativizem). Prvi je z obiskom Poljske vstopil v srce enega režima, sedanji pa z obiskom Velike Britaniji v srce razkristjanjene Evrope. Če je prvi pomagal zrušiti berlinski zid in evropskemu Vzhodu oznaniti osvobajajoče oznanilo evangelija, sedanji papež z globino in jasnostjo misli sega še globlje in od znotraj načenja zidove ateizma in sekularizma.
Papež Benedikt XVI. je pri beatifikaciji kardinala Johna Henryja Nevvmana (1801-1890) naredil izjemo; bogoslužnega dejanja ni prepustil kateremu od kardinalov, kot je za te priložnosti njegova navada. Osebno se je želel pokloniti duhovnemu velikanu, ki predstavlja “globoko sintezo med krščansko vero in britanskim duhom”. Z njim ga povezuje močna duhovna vez in sorodnost. Nevvman je vse življenje oznanjal zahteve resnice in vesti. Papež tega dejstva ni mogel in ni želel obiti. In to je storil s spoštovanjem do svobode posameznika, njegove vere in vesti. Govoril je tako, kot seje učil pri Nevvmanu, ki je svoje oznanjevanje povzel v kardinalskem geslu: “Srce govori srcu”.
Na Sveti Gori o Ljubki Šorli
Slovesnost ob 100-letnici rojstva pesnice Ljubke Šorli
Frančiškanski samostan Sveta Gora vabi v nedeljo, 26. septembra 2010, ob 17. uri v Frančiškovo dvorano na Sveti Gori na slovesnost ob 100-letnici rojstva pesnice Ljubke Šorli. V programu sodelujejo: gvardijan p. Bogdan Knavs, podžupanja Mestne občine Nova Gorica mag. Darinka Kozinc, dramska igralka Dušanka Ristič, violinistka Veronika Brecelj, harfistka Marina Ružič, baritonist Marko Kobal in Tomaž Plahutnik na citre. Program bo povezovala Alenka Saksida.
Krotki
PD ŠTANDREŽ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
PROGRAM PREDSTAV:
- Nedelja, 3.10.2010, ob 17. uri
Amatersko gledališče DPD Svoboda - Loška dolina John Chapman SPUSTITE ME POD KOVTER
komedija
Režija: Borut ZAKOVŠEK
- Nedelja, 7.11.2010, ob 17. uri
Kraški Komedijanti Bojan Podgoršek BEJŽI ZLODEJ, BABA GRE! komedija
Režija: Bojan PODGORŠEK
- Nedelja, 12.12.2010, ob 17. uri
KUD Dolomiti - Dobrova Gledališka skupina Peter Shaffer ČRNA KOMEDIJA
komedija
Režija: Franci KONČAN
- Nedelja, 9.1.2011, ob 16. uri
GD Kontrada - Kanal Valentin Katajev DAN ODDIHA
komedija
Režija: Stane LEBAN
-Sobota, 29.1.2011, ob 20. uri Premiera
- Nedelja, 30.1.2011, ob 17. uri
Abonmajska predstava
PD Štandrež - dramski
odsek
Ray Cooney
ZBEŽI OD ŽENE
komedija
Režija: Jože HROVAT
Vse predstave bodo v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu
Prodaja abonmajev, vstopnic in rezervacija sedeža: pri blagajni 18., 19., 26.
septembra 2010, od 11. do 12. ure in eno uro pred predstavo
Informacije: Božidar Tabaj 0481 20678
Abonma 5 predstav 24,00 evrov, znižano 17,00 evrov*;
posamezne predstave 6,50 evrov, znižano 4,50 evrov*
*študenti, osebe starejše o d 70 let, društvene in družinske skupine
Vabljeni!
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
"Gorizia čaka"?
Goriška občinska uprava je letos promovirala “Okuse ob meji" tudi v Sloveniji. Pokrajinski tajnik SSk za Goriško Julijan Čavdek je v tiskovnem sporočilu glede tega zapisal: “Oglaševanje v čezmejnem prostoru je sicer pozitivno, a zares hudo in nizkotno je, kako se to dela. Iz napisa je slovenski naziv Gorica popolnoma izginil, pa čeprav je to področje, kjer smo Slovenci od nekdaj prisotni in nas ščiti tudi zakon, ki predvideva uvajanje vidne dvojezičnosti. Izginil je tudi slovenski prevod pobude, ki je bil 'Gusti di frontiera - Okusi ob meji'. Torej, kaj si o vsem tem lahko mislimo? Sporočilo, ki ga nosi reklamni plakat, je za nas Slovence zelo jasno. Pomeni, da Slovencev v Gorici ni, kar je prikrita laž, če že ne navajanje k etničnemu čiščenju na zelo prefinjen način. Provokacija je huda tudi za Slovence, ki prihajajo iz Slovenije, in mislim, da bi se na to morali odzvati na tak način, da se Okusov ne udeležimo, ker to ni prvo tako dejanje sedanje občinske uprave, ki nas zapostavlja in omalovažuje. Koliko časa bomo morali še prenašati take provokacije? Ali ima sploh smisel sodelovanje s tako upravo? Ali lahko sprejemamo taka podla dejanja? Bodimo zelo iskreni sami s sabo, to ni nesporazum ali napaka, to so jasne direktive. Tudi v Trstu je na občinskih aktih izginil naziv Trst, ki so ga do pred kratkim uporabljali za dvojezično dopisovanje. Temu sedaj sledi tudi sedanja goriška občinska uprava, ki na tak način hoče dokazovati italijansko čistost mesta Gorice v popolnem sozvočju z novimi poimenovanji mestnih ulic pogoriških članih fašistične stranke”.
Predstavitev knjige o msgr. Zecchiniju
V četrtek, 23. septembra, bodo v dvorani Della Torre Fundacije Goriške hranilnice na Gosposki ulici v Gorici ob 17.30 predstavili knjigo Relazioni tra la Santa Sede e le Repubbliche Baltiche (1918-1940) - Monsignor Zecchini diplomatico, ki jo je napisal docent z videmske univerze prof. Valerio Perna, uvodne misli pa zgodovinar Ferruccio Tassin. Z obema se bo razgovarjala časnikarka Biancastella Zanini. Knjiga govori o msgr. Antoninu Zecchiniju (1864-1935), jezuitu, ki seje rodil v Viscu v Furlaniji.
V času med vojnama je igral poldrugo desetletje pomembno diplomatsko vlogo v odnosih med Sv. sedežem in tremi baltskimi državami. Že v mladih letih je imel "uravnovešeno vizijo" nacionalnega problema. V Gorici je Italijane učil slovensko, v Trstu je spremljal nemško in slovensko Marijino družbo. V letih 1907-21 je bil špiritual v semenišču, kjer so ga vsi, ne glede na narodno pripadnost, cenili in spoštovali.
Umetnostni zgodovinar Marko Vuk, doma iz Mirna, je bil "izjemen Goričan" in je kot tak ostal živ v spominu številnih Goričanov. Lepa množica se je namreč v četrtek, 16. septembra, v galeriji Ars na Travniku udeležila predstavitve knjige Marko Vuk 1947-2004, ki sta jo izdala Goriška Mohorjeva družba in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, vsebuje pa pričevanja prijateljev in sodelavcev ter druge spominske zapise s slovesnosti, ki je potekala v Gnidovčevem domu na Mirenskem Gradu 24. novembra 2004.
GMD si je srčno želela se pokloniti našemu velikemu izobražencu človeške, duhovne in kulturne širine, ljubitelju (krajevne) zgodovine, umetnosti in politike, pa tudi petja, orgel, zvonov itd. Saj, je povedala prof. Marija Češčut, Marko je "ves gorel za blagor naše zemlje, Goriške". V imenu založnika je pozdravila Markovo mater go. Natalijo, ki je veliko naredila, da je do knjige prišlo, pa tudi prisotnega brata Matjaža in sodelavce. Mezzosopranistka Mirjam Pahor, katere talent je Vuk izredno cenil, je ob spremljavi pianista Carla Corazze zapela Premrlovo Pozdravljen, zlat pšenični klas. Jurij Rosa s Pokrajinskega arhiva je nato
Deželni svetnik Igor Gabrovec obiskal županjo Alenko Florenin
Delegacija SSk na poplavljenih področjih v občini Sovodnje ob Soči
Minulo nedeljo popoldne so si deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, pokrajinski tajnik SSk za Goriško Julijan Čavdek ter člani pokrajinskega tajništva David Grinovero, Walter Bandelj in Milko Di Battista ogledali poplavljene dele občine Sovodnje ob Soči, ki so jih prizadele narasle vode reke Vipave. Delegacija SSk je ogled opravila v
V sejni sobi ZSKP je bila v četrtek, 16. t. m., tiskovna konferenca, na kateri so predsednik PD Štandrež Marko Brajnik, koordinator dramskega odseka Božidar Tabaj in Franka Padovan, predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete, pokroviteljice marsikatere prireditve štandreškega društva, predstavili prihajajočo sezono.
V njej bo imela glavno mesto gledališka beseda. Kot je podčrtal Brajnik, je to že 45. sezona neprekinjenega delovanja, ki žlahtni in dopolnjuje kulturno ponudbo na Goriškem in seveda s tem opravlja tudi pomembno narodnostno nalogo. Ob tem je nanizal nekaj številk (120 do sedaj odigranih iger, 760 nastopov, 56 gostovanj v eni sezoni, kar je izredno število za ljubiteljske skupine), ki zgovorno pričajo, kako dobro in trdno je zasidrana gledališka dejavnost v štandreškem društvu in kako razpoznaven je dramski od-
spremstvu županje Alenke Florenin, ki je podrobno orisala hud nastali položaj, in to predvsem za stanovanjske objekte, iz katerih so morali izseliti stanovalce, ter za industrijski obrat v Malnišču, ki ga je zalila voda. Položaj je zares hud, saj je to že tretja povodenj v poldrugem letu na področju sovoden-jske občine. Skrbi povzroča tudi odlagališče v Malnišču, ki se ga je
sek tudi v bližnjih in bolj oddaljenih krajih Slovenije. Tabaj je podrobneje predstavil program Abonmaja ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2010, ki letos beleži že deseto izvedbo. Vanj skušajo vsakič vključiti vedno no-
ve gledališke skupine iz Slovenije in tako vzpostaviti trajne vezi, ki omogočajo izmenjavo gostovanj. V abonmaju so navadno prisotne komedije, ker se ljubiteljske skupine najraje lotevajo iger tega žanra; dobrodošle bi bile sicer tudi drame. Letos je spored popol-
tokrat voda dotaknila.
Deželni svetnik in ostali člani SSk so županji in prizadetemu prebivalstvu izrazili vso bližino in solidarnost, obenem so ponudili vso potrebno pomoč, da bi bila občina Sovodnje deležna primerne pomoči pristojnih deželnih oblasti. Prizadeti občani namreč potrebujejo pomoč sedaj in tudi pozneje, ko bo nastopil čas za določitev škode
noma komedijsko obarvan. Nad 150 abonentom, pa tudi občasnim gledalcem, bo abonma od letošnjega oktobra do januarja 2011 ponudil pet različnih humornih predstav. Zvrstili se bodo Amatersko gledališče DPD
Svoboda - Loška dolina s komedijo Johna Chapmana Spustite me pod kovter v režiji Boruta Zakovška (3. oktobra), Kraški komedijanti s komedijo Bojana Podgorška Bejži zlodej, baba gre! v režiji avtorja (7. novembra), Gledališka skupina KUD Dolomi-
ter primerne odškodnine. Gabrovca so tudi seznanili s stanjem gradbišča za širitev avtocestnega odseka Vileš-Gorica terz nevšečnostmi, ki jih bodo morali prenašati občani vasi Sovodnje. Zaradi vsega tega mora biti Sovodnjam priznana primerna odškodnina, za kar si bo SSk prizadevala v deželnem svetu. Nazadnje se je delegacija SSk seznanila še s hudim problemom po-manjkanja postrežnikov na Večstopenjski šoli Doberdob, zaradi česar bodo vrtci in osnovna šola v občini Sovodnje ob popoldanski pouk. To je prizadelo seveda slovensko šolo in starše otrok, ki bodo morali iskati nadomestne rešitve.
ti - Dobrova z igro Črna komedija Petra Shafferja v režiji Francija Končana (12. decembra), GD Kontrada - Kanal z delom Valentina Katajeva Dan oddiha v režiji Staneta Lebana (9. januarja 2010), ob koncu pa še domači dramski odsek, ki bo pod režijsko taktirko že nekajletnega spremljevalca Jožeta Hrovata, člana SNG Nova Gorica, uprizoril komedijo Raya Cooneya Zbeži od žene (30. januarja 2010). Poleg navedenega bodo abonenti deležni še dodatne, nagradne predstave v SNG Nova Gorica in kot po navadi veselega martinovanja po novembrski predstavi.
Vse predstave bodo v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu ob nedeljah popoldne. Prosvetno društvo Štandrež se bo tudi letos, prav ta konec tedna, udeležilo enogastronomske ponudbe v goriškem mestu Okusi ob meji: to zahteva veliko organizacijskega dela in požrtvovalnosti članov, ki prijazno priskočijo na pomoč.
IK
Prosvetno društvo Štandrež
Tudi v 45. sezoni bo prevladovala gledališka dejavnost
r "if.i r 1’ - " j!. !.
^	NOVI
Gonska	glas
jiga Marko Vuk 1947-2004
Marko Vuk je še vedno živ v našem spominu
poudaril, da pričevanja predstavljajo	širši
javnosti zaradi dolga do kolega in prijatelja ter njegovega dela za primorski prostor; zaradi mame Natalije,	ki
"vestno in odgovorno ravna z njegovo
dediščino"; zaradi vseh tistih, ki so ga poznali in cenili njegov doprinos k žlahtnim vrednotam in plemenitim stvarem našega prostora. Pokrajinski arhiv v Novi Gorici ima Vuka na poseben način v svoji sredi, saj je skrbnik velikega dela njegove bogate arhivske zapuščine. Zbornik vsebuje 26 pričevanj s spominskega slavja in še nekaj besedil, "v katerih je veliko srca in duše". Lepo berljivo delo ods-likava veličino Markovega dela, njegove prisotnosti med ljudmi, ustvarjalnosti, življenja, pa tudi njegove osebne lastnosti. Pripoveduje o njegovem delovanju v Goriškem muzeju, o predanosti	umetnostni
zgodovini, slovenstvu in
demokraciji, o stikih z zamejci, o predanosti domačemu kraju in župniji. Veliko povedo tudi raznoliki fotografski posnetki. Naslovnico krasi portret, ki ga je 1. 1997 naslikal njegov sodelavec v muzeju Boris Blažko. Rosa je podčrtal, da "knjiga kliče po nadaljevanju", saj bi bila potrebna objava izbranih člankov in razprav po časopisih in revijah, pa tudi bibliografija vsega objavljenega. Ivanka Uršič je spregovorila o Vukovi zapuščini v Pokrajinskem arhivu, omenila je njegovo razvejeno delovanje na kulturnem, umetniškem, družbenem in verskem področju, pa tudi gosto mrežo poznanstev, razvidno iz korespondence.
Gradivo je skrbno hranila in zaupa arhivu ga. Natalija, ki je poskrbela tudi za popis knjižnice. Živ spomin na prijatelja in velikega poznavalca umetnosti je obudil Jurij Paljk, ki je povedal, da se v našem uredništvu Marka pogosto spominjamo, tako da o njem marsikaj vedo tudi kolegi, ki ga osebno niso spoznali. Kot je zapisal Marko Tavčar in poudaril Paljk, je Vuk res presegal čas in vsak dan živel enotni goriški kulturni prostor. Dragega prijatelja, zelo dejavnega na številnih področjih ter velikega strokovnjaka pri zvonovih in orglah, se je spomnil tudi Andrej Budin iz Mirna. "Bil je izredno priden, vedno na razpolago". / DD
SCGV EMIL KOMEL
| Med novostmi tudi sodelovanje z Aleksandrom Švabom
Za vzgojo in kulturno rast v tem prostoru
strumentalni pouk, kjer podpiramo vse večjo vlogo skupnega muziciranja. Seveda bomo posvečali posebno skrb talentiranim in motiviranim učencem.
Zakaj se učenci izpisujejo?
Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel je stopil v novo sezono. Ravnatelj prof. Silvan Kerševan nam je razkril marsikatero novost.
Kako se je začelo novo šolsko leto?
V zamejstvu je ustaljena navada, da se ti pogovori začenjajo s tožbami in da se najprej izpostavijo vsi problemi. Ker pa to nikogar več ne gane, bom povedal, da smo začeli šolsko leto s polnim elanom. Svojega sem sicer omejil in na šoli ohranil povezovalno vlogo, glavnino dela pa bodo opravljali kolegi oz. kolegice: Damijana Čevdek Jug bo sledila didaktičnemu delu, Alessandra Schettino bo vodila organizacijo dela in realizacijo šolskih dejavnosti, Valentina Humar bo kot doslej zadolžena za ekonomat. Ostali kolegi bodo poleg poučevanja zadolženi še za druge dejavnosti. Seveda bo ustanovi stal ob strani upravni odbor s predsednico Maro Černič na čelu.
Smotrna reorganizacija dela torej, ki bo odprla pot tudi novim vsebinam?
Ko se ustanova razvije do takih razsežnosti, kot se je naša, je nujna porazdelitev funkcij in odgovornosti. Čim večja je šola, tem težje je obvladljiva. O vsebinah pa razpravljamo na sestankih, kjer dozorijo skupne odločitve, ki so potem obvezna pot za vse učitelje. V zadnjih mesecih smo kar
nekajkrat poglabljali vsebinske predloge za prihodnost. In to predvsem v luči reforme italijanskega šolskega sistema in z ozirom na dejstvo, da imamo na šoli številne učence iz Slovenije: vzporedno bomo učence usposabljali za nadaljevanje šolanja na italijanskih konservatorijih ali na slovenskih glasbenih šolah. Odpira se še tretja varianta, o kateri pa bi spregovorili kdaj drugič.
Kako se razvija iter reforme šolskega sistema v Italiji?
Na papirju prinaša spremembe, ki se vsebinsko približujejo drugim evropskim sistemom, v praksi pa se odpirajo konkretna vprašanja pri izvajanju, saj ni struktur ne denarja. Z osnovno logiko pa se še najbolj bije dejstvo, da se je reforma začela od zgoraj: uredili so - vsaj na papirju -akademski glasbeni študij, letos so stekli glasbeni liceji, ki naj bi pokrivali srednješolsko izobrazbo. Kaj pa z osnovno? Brez nje ne bo ne kvalitetne srednje ne akademske. Poleg tega so glasbeni liceji luksus le nekaterih mestnih središč. V naši deželi sta to dosegla Trst in Videm. In ostali? Nekateri konservatoriji se tega zavedajo, ker tudi sami ne bodo preživeli, če ne bodo imeli zadostnega vpisa. Zato navezujejo stike z bazo oz. glasbenimi ustanovami, kot je naša. Uvedle naj bi se konvencije, ki bi ohranile pri življenju obstoječe glasbene
strukture pod mentorstvom konservatorija. Te bi pripravljale študente za vstop na državno šolanje. Veliko je seveda odprtih vprašanj, na dnevnem redu so kontroverzne informacije, totalna zmeda.
Ste zadovoljni z vpisi?
Dober del lanskih učencev nadaljuje šolanje. Kar nekaj se jih je izpisalo, prišli so pa novi. Številčno naj bi ne bilo velikih sprememb. V pogojih, v katerih delujemo, bomo skušali nuditi maksimalno tistim otrokom, ki so nam zaupani. Zavedamo se, da se dober odstotek naših učencev približa glasbi kot dodatnemu izobraževanju, zato skušamo prilagajati učne programe sposobnostim in zanimanju učencev. Veliko dela je bilo opravljanega na področju osnovnega izobraževanja z uvedbo novih metod predvsem pri teoretičnih predmetih, ki postajajo vse manj teoretični in dajejo možnost dinamičnega in aktivnega sodelovanja pri pouku. Isto velja za in-
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA
Goric’1'
KONCERTNA SEZONA 2010-2011
30. septembra 2010 ob 20.30
vstop prost
8. oktobra 2010 ob 20.30
22. oktobra 2010 ob 20.30
stolna cerkev
vstop prost
22. decembra 2010 ob 20.30
24. februarja 2011 ob 20.30
Godalni Kvartet Calisto in Aleksandra Pavlovič, klavir
koncert v sklopu festivala Kogojevi dnevi 2010
Carmina Slovenica - Maribor
Rusalke - Scensko glasbeni projekt Vaško Atanasovski, pihala Zvezdana Novakovič, glas Nino Mureškič, tolkala
Karmina Šileč, avtorica projekta in dirigentka
VAL - Vokalna Akademija Ljubljana
Barbara Sorč, mezzosopran
Kaja Kapus in Urša Pavlovčič, violončelo
Tomaž Štular, kontrabas
Mojca Prus, klavir
Stojan Kuret, dirigent
Božični koncert
Solisti, zbor in orkester Hilarij Lavrenčič, dirigent
Vokalna ekstaza Perpetuum Jazzile - Ljubljana
Tomaž Kozlevčar, umetniški vodja
Predprodaja vstopnic: tel. 0481 531455 Kulturni center Lojze Bratuž - info@kclbratuz.org - www.kclbratuz.org
Vzrokov je več, v glavnem pa zato, ker prihajajo učenci in tudi starši na šolo z zgrešenimi predstavami o glasbeni šoli, s takimi, kot jim jih nudijo razna občila, predvsem televizija. Predstavljajo si, da prideš do rezultatov brez truda. Potem je na vrsti preobremenjenost, saj večina učencev poleg obveznega šolanja študira jezike, se ukvarja s športom in drugimi dejavnostmi. Žal nekateri tudi nasedajo lažnim ponudbam, ki prihajajo od drugih reklamno bolj vabljivih ustanov. Naša šola s svojim delom ni dobičkonosna, naša prizadevanja gredo izključno v smer vzgoje in kulturne rasti v tem prostoru. V
tem trenutku se ne moremo pohvaliti z nivojem glasbene kulture pri nas. Le-ta žal še ni prišla v meso in kri naših ljudi. Ostaja muha enodnevnica, kipa ne pelje nikamor in za sabo ne pušča sledi. Vsaka skupnost lahko seveda preživi tudi brez glasbe in kulture in gre svojo življenjsko pot kot anonimna čreda...
Kakšna je vloga staršev?
Velika. Družbe ne more oblikovati samo šola, važna je predvsem družina oz. ambient, kjer otrok preživlja večji del dneva. Včasih se npr. sprašujem, koliko staršev dobi čas, da pelje otroka na koncertno prireditev in se o tem z njim pogovarja. Komu pride na misel, da otroku daruje za rojstni dan CD ploščo ali knjigo in jo z njim posluša ali bere? Otrok čuti, kdaj je stvar živa in pristna in kdaj umetna.
Pa vendar se ob vaši ustanovi marsikaj dogaja in ni razloga za pesimizem...?
Če verjameš v neko delo ali poslanstvo, boš vztrajal, vedno v upanju, da bo to delo obrodilo sadove. Nisem pesimist, ne morem pa mimo negativnih pojavov in ni v moji naravi, da bi vse hvalil in si zapiral oči. To je osnovni pristop do problemov, če želiš hoditi po stopnicah navzgor.
Moram pa priznati, da nam je preteklo leto prineslo veliko lepih zadoščenj. Nekatere dejavnosti na šoli res izstopajo in so deležne priznanj tudi pomembnih
ustanov. Opravili smo več državnih izpitov, bili večkrat nagrajeni na tekmovanjih in ne nazadnje smo doživeli kar nekaj prisrčnih koncertnih večerov. V kratkem, in sicer 27. t. m., bosta dva naša pianista iz razreda prof. Gadžijeva nastopala v mali dvorani tržaškega Verdija. Za goriško publiko pa bosta igrala že ta četrtek vžupnji-ski dvorani v Podturnu.
V posebno veselje nam je, da se je letos približal šoli Aleksander Švab, znani operni pevec, doma iz Križa pri Trstu.
Bo poučeval na šoli?
Da, z oktobrom. Z njegovo prisotnostjo se odpirajo tudi za šolo nove perspektive na področju solo-petja, predvsem v sodelovanju z Akademijo liričnega petja, ki je na njegovo pobudo nastala v njegovi rojstni vasi. V dvoletnem delovanju je izvedla že številne opere in dosegla zavidljive rezultate. Švab je mojster odrske umetnosti in zna zanjo navdušiti mlade talente.
In ostali tečaji?
V glavnem bodo stekli vsi lanski tečaji. Skušali bodo čimbolj uravnovesiti pouk različnih glasbil, predvsem tistih manj poznanih. Še naprej bomo gojili otroško zborovsko petje, utrdili delovanje šolskega orkestra, razvijali alternativne žanre, nadaljevali z jazz ansamblom, plesnimi tečaji itd. Seveda razmišljamo tudi o prihodnjih Snovanjih. Za zdaj so še bel list, a idej ne manjka. /DD
Obvestila
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča, da bo v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici v nedeljo, 26. septembra, ob 18. uri revija Primorskih upokojenskih pevskih zborov Zlata jesen. Nastopilo bo 14 zborov.
Prva pravljična urica v Feiglovi knjižnici bo v ponedeljek, 27. septembra, ob 17. uri. Martina Šole bo pripovedovala pravljico o slončku Elmerju in njegovi čudoviti zamisli. Pilates in plesna terapija v prostorih KD Sabotin v Štmavru: prvo informativno srečanje bo 27. septembra ob 18. uri. Informacije in prijava po telefonu 349 3603796. Zgonik. Ob praznovanju župnijskega zavetnika nadangela Mihaela bo 27. t. m. ob 20. uri glasbeni večer v župnijski cerkvi. Sodelovala bosta organist Andrej Pegan in DVS Bodeča neža. Lepo vabljeni!
Romanje v Medjugorje: vabimo vas od 1. do vključno 4. oktobra. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline ter s Kozine, kjer vstopijo tržaški romarji. Po hrvaški avtocesti pridemo pozno popoldan v Medjugorje. Nato bo potekalo vse po programu, ki ga prejme vsak udeleženec. Pri vpisu se plača celotni znesek, 110 evrov. Za romarje iz Slovenije in Italije zadostuje veljavna osebna izkaznica za inozemstvo. Vpisujejo g. Darko (tel. 0481 882395 in 0481 32121), ga. Anica (za Slovenijo-00386 5 3022503), g. J.
Markuža (040 229166). Vpis do zasedbe mest v avtobusu. Sveta Marija, Kraljica miru, nas kliče. Društvo Jadro prireja 50-urni tečaj slovenščine za odrasle na sedežu v Romjanu. Dveurni tedenski tečaj se začne v oktobru in se konča v maju. Organizacijsko srečanje bo 4. oktobra ob 20. uri na sedežu društva v ul. Monte 6 Busi 2. Informacije o tečaju dobite pri članih društva, v ronški knjižnici in v mladinskem informativnem središču v Tržiču (Informagiovani) na drevoredu sv. Marka 70 (0481 494656).
Društvo slovenskih upokojencev
za Goriško sporoča članom, da bo v soboto, 9. oktobra, od 17. ure dalje v Bovcu revija upokojenskih pevskih zborov, na kateri bo nastopil tudi društveni ŽePZ. Na avtobusu je poleg pevk več prostih mest. Kdor se želi udeležiti revije, naj se čim prej prijavi na tel. št. 0481390688. Odhod iz Doberdoba ob 13. uri in nato iz Štandreža.
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prosi udeležence izleta na Sicilijo, ki bo od 11. do 18. oktobra, da plačajo zadnji obrok (400 evrov) v sredo, 29. septembra, od 10. do 12. ure na društvenem sedežu na korzu Verdi 51/int. Tedaj bodo prejeli vsa navodila o potovanju. Priporoča se točnost! Kmetija Aleš Komjanc, Jazbine 35 v Števerjanu, nudi degustacijo in prodajo večvrstnega visokokva-litetnega oljčnega olja s kislino 0,12. Tel. 0481390238.
V Gorici ali bližnji okolici iščemo
Vljudno vabljeni na odprtje razstave, ki je nastala v sodelovanju z galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči v sklopu festivala Kogojevi dnevi 2010
MARIJAN TRŠAR
Prisluhne imaginacije
Umetnika bo predstavila umetnostna zgodovinarka dr. Verena Koršič Zorn
Glasbeni poklon Marta Lombardi, flavta
Kulturni center Lojze Bratuž
Petek, 24. septembra 2010, ob 18. uri
dvosobno stanovanje za invalida. Kontakt na mobi 00386 41 950976.
Mlajša gospa išče delo kot hišna pomočnica (likanje, čiščenje), tel. 00386 40307088
Čestitke
Na italijanskem državnem polifonskem tekmovanju Guido d’Arezzo je mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba osvojil tretje mesto. Za uspešen dosežek čestitata zboru in dirigentu Hilariju Lavrenčiču Zveza slovenske katoliške prosvete in Združenje cerkvenih pevskih zborov. Mešanemu zboru Hrast iz Doberdoba ob prejetju tretje nagrade na italijanskem državnem polifonskem tekmovanju Guido d'Arezzo iskreno čestitajo pevci zbora Lojze Bratuž z dirigentom Bogdanom Kraljem.
Svet slovenskih organizacij se veseli uspeha MePZ Hrast iz Doberdoba na pevskem tekmovanju v Arezzu in čestita pevcem ter zborovodji Hilariju Lavrenčiču.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 24.9.2010 do 30.9.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www, radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored:
Petek, 24. septembra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovska glasba - Zanimivosti v naši okolici - Iz krščanskega sveta - Kratke zgodbice - Obvestila. Sobota, 25. septembra (vodi Ezio Gosgnach); Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 27. septembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Torek, 28. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 29. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Ljubiteljsko kletarstvo - Izbor melodij.
Ko zapoje poezija...
Pika na (pesm)i
Ciklame
Ciklame dehtijo kakor tedaj, meseca srebrni sijaj se razliva v dolino.
Pod belimi okni je tiho vse, mesec
po srebrni cesti gre.
Ciklame
dehtijo
same,
same,
same.
Srečko Kosovel (1904 -1926)
Ob čudoviti Kosovelovi pesmi, ki je tudi uglasbena, mi zadehti po ciklamah. Njihov vonj mi prikliče v spomin poznopolet-ne sprehode ob Blejskem jezeru, pa še Kersnikov roman Ciklamen, besedne ustvarjalke Marico Nadlišek Bartol, Anico Černej, Ljubko Šorli....
Pesem mi je všeč zaradi prepro-
stosti izraza, a obenem zaradi intenzivnosti doživljanja. Draga bralka, dragi bralec, vem, da ne potrebuješ razlage. Pesem te nagovarja, zadiši ti po ciklamah, v tebi se vzbudi nekaj, kar ti seže do srca. In doživiš nekaj trenutkov, začutiš, kako je znal prezgodaj umrli kraški rapsod ujeti bežnost čustvenega vzgiba, hipno občutje nečesa, kar je že minilo, a se vendar vzbuja kot tih spomin.
Začutiš... začutiš veličino in moč umetniškega izraza.
A ko pred seboj zagledaš daljšo pesem ali skušaš slediti recitaciji bolj zapletenega pesniškega besedila, se včasih zbojiš. Ne razumeš, izraz ti je tuj, ne veš, kam bi se usmeril, besed, verzov je preveč. Skratka, zazdi se ti, da ti je poezija, _ tudi kot umetnostna zvrst, oddaljena, pretežka in tuja. Poezija te lahko potegne vase tudi s svojo obliko, nagovarja te s svojo zvočnostjo, vodi te k
sebi s svojo vidno podobo. Včasih je dovolj, da jo slišiš, včasih jo moraš videti, doživeti vizualno. Naučiti se moraš opazovanja, predvsem pa moraš k njej pristopati s ponižnostjo iskateljskega duha.
Pa poglejmo Kosovelovo pesem nekoliko natančneje. Izraz je, kot že rečeno, preprost, nobenih zapletenih besed. Beseda ciklame se ponavlja na začetku obeh kitic in se rima s trikrat izpostavljeno besedo sa-
me (pesnik je segel po anafori), kar zvočno zaokroži motiv. Pomembno vlogo odigravata tudi refren (ciklame dehtijo) in
pa asonanca, ko se ujemajo samoglasniki (dehtijo, dolino; i-o). Ce pesem prebereš na glas, boš lahko začutil (a) pogostost glasu s, ki ga asociiram s samoto, ki jo pesnik podoživlja ob vonju ciklam. Ker se glas s ponavlja zaporedoma v izraznem sklopu srebrni sijaj / se, gre za aliteracijo. Občutka samote pa ne more pregnati niti poosebitev lune, ki ji pesnik prisoja "človeškost" (mesec/ po srebrni cesti gre).
  V pesmi so poleg zvočnih elementov pomembne barve. Pesnik ni pozoren na vijolično barvo ciklam, temveč poudarja belo in srebrno, kar daje občutek rahlosti in nežnosti, ki se vzbujata ob bežnem spominu. Vse se lepo prepleta v enkratnosti različnih čutnih zaznav, zvokov, barv in vonjev. Pesem je nekakšen vtis, impresija, zato govorimo o impresionističnem slogu. V duhu se mi zarisuje slika,
  na katero je Kosovel z
rahlimi potezami pesniškega čopiča nanizal hrepenenjske drobce čutnega doživetja ciklam.
Majda Artač Sturman
stajanju albuma se je izkazala potreba po takšni podvojitvi zaradi omejitev, ki bi nastale z eno samo kitaro pri izvajanju solističnih in spremljevalnih delov, kjer se pojavlja netipično harmonično naraščanje. Dve kitari tako vodita poslušalčevo uho skozi nenavadne prehode in se podpirata pri povezovanju harmonije s kompleksnimi melodijami. Ena kitara prevzema solistično vlogo, druga spremljevalno in si ju izmenjujeta od ene skladbe do druge, včasih celo med enim in drugim solom v isti kompoziciji. Kitara je uporabljena tudi kot solistični inštrument skupaj z rogom, kar se v jazzu pogosto pojavlja. Tako nastane zvočna zmes, ki je lahko nedefinirana in temačna ali bleščeča, čista.
Vse skladbe albuma Libra so zelo spevne in melodične. Enostavna, močna, privlačna melodija kar pritegne k poslušanju ter obenem omogoča večjo svobodo pri harmoničnem eksperimentiranju. Skladbe puščajo prostor improvizaciji in soliranju, z lahkoto prehajajo od hitrejših ritmičnih stavkov v bolj lirične, razblinjene.
Inca
Mestna galerija Nova Gorica
Že 11. razstavna sezona
dukcijo, v program pa so vselej vključene tudi razstave avtorjev, ki izhajajo iz goriškega oz. širšega primorskega prostora. Tem smernicam so sledili tudi pri oblikovanju 11. razstavne sezone. Mestno galerijo Nova Gorica zaz-
"Trojna konjunkcija: Magija, miti in mutacije / Triple Conjunc-tion: Magic, Myths and Muta-tions".
Poleg rednega razstavnega programa bodo tudi v tej sezoni pripravljali različna strokovna pre-
namuje tudi festivalsko dogajanje. Letos bo namreč galerija že enajstič osrednje razstavno prizorišče za mednarodni festival novomedijske umetnosti Pixxel-point. Tema letošnje izvedbe festivala, ki sta jo predlagala kura-torja Heiko Daxl in Ingeborg Fii-lepp, svetovno priznan nemško-hrvaški avtorski duo, nosi naslov
davanja in pogovore na temo sodobnih umetniških praks v Soočanjih s sodobno vizualno umetnostjo, delavnice in javna vodstva po razstavah, program za otroke in mladino.
Nova sezona se bo začela z odprtjem razstave grafik in fotografij Danila Jejčiča, ki bo v petek, 24. septembra 2010, ob 20. uri.
Kratke
Prireditve Društva prostovoljcev VZD na Mirenskem Gradu
0b evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti pripravlja Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote sklop prireditev z namenom, da bi prebudili zavest o obstoječih družbenih problemih in o možnostih ter dolžnostih njihovega reševanja.
V nedeljo, 19. septembra, sov Gnidovčevem domu na Mirenskem Gradu, kljub težjim razmeram zaradi slabih vremenskih oko-liščin, odprli dobrodelno razstavo z naslovom S svetlobo premagamo temo.
Projekt je v uvodnem govoru predstavil Peter Žakelj, predstavnik lazaristov in zastopnik Vincencijevega društva prostovoljcev, ki se je avtorjem zahvalil za izdelke, podarjene v dobrodelne namene. Smisel delovanja društva, razstave in ostalih prireditev je vliti novega upanja, razširiti smisel za solidarnost. V naš čas in prostorje treba prinesti več svetlobe, predvsem mladim in otrokom. Žakelj je povedal, da bodo izkupiček dražbe, na kateri bodo prodana dela, namenili za gradnjo mesta upanja misijonarja Pedra Opeke na Madagaskarju.
Likovna dela je predstavila kustosinja razstave Mojca Polona Vaupotič. Slogovno in vsebinsko je opisala slike, fotografije in kipe številnih sodelujočih avtorjev. Svoje izdelke so prispevali Tomaž Perko, Mihaela Pristavec Košuta, Vid Sark, Matevž Škufca, Tanja Pina Škufca, Nikolaj Vogel, Jože Bartolj, Ivan Žerjal, Lojze Čemažar, Mihaela Žakelj Ogrin, Matjaž Žnidaršič, Tamino Petelinšek, Boris Prinčič, Vid Ponikvar, Maša Bersar Mašukov, Megi Uršič Calzi, Franko Žerjal in Mira Ličen Krmpotič.
V četrtek, 14. oktobra, bo ob 18. uri okrogla miza z naslovom Izključenost in solidarnost, pri kateri bodo sodelovali Bernard Špacapan, Kristjan Mlekuš, Olga Rupnik Krže, Peter Žakelj in Vlasta Nusdorfer. Goste bo povezovala Vida Petrovčič. V nedeljo, 17. oktobra, se bo ob
17.	uri začela dražba razstavljenih del, na koncu pa bo koncert Adija Smolarja; program bo povezoval Jure Sešek.
Mednarodni festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi 2010
V sklopu Kogojevih dni 2010 bo v petek, 24. septembra, v cerkvi sv. Marije Vnebovzete v Kanalu ob Soči koncert, ki ga bosta izvajala organist Gregor Klančič in trobentač Luka Ipavec. Program bo obsegal skladbe J. S. Bacha, B. Arniča, S. Vremšaka, R. Kampleta, Š. Maurija in P. Ebna.
12. fotosrečanje Skupine 75
V Kulturnem domu v Gorici je bilo vsoboto, 18. septembra, odprtje skupinske razstave 12. Fotosrečanje, ki ga vsako leto prireja goriški fotoklub Skupina 75. Tradicionalno srečanje, ki je vsakič namenjeno ovrednotenju značilnosti domačih krajev, ozemlja na stičišču Jadrana in Julijskih Alp, so letos ob praznovanju 35. obletnice delovanja kluba razširili v čezmejni projekt v sodelovanju s šestimi galerijami. Na
razstavah, kijih bodo odpirali vsak konec tedna, se bo predstavilo 52 fotografov iz srednjevzhodne Evrope in Italije. Avtorji in gledalci se bodo tako lahko soočili z različnimi kulturami in številnimi sodobnimi ter klasičnimi fotografskimi usmeritvami.
Poleg osrednje razstave v Kulturnem domu bo vsoboto, 25. septembra, odprtje v galeriji Tir na Mostovni v Solkanu; vsoboto, 2. oktobra, se bodo fotografi srečali v Hiši kulture v Šmartnem, v četrtek, 7. oktobra, v galeriji Ars v Gorici, v soboto, 9. oktobra, v galeriji Modras v Doberdobu, zadnja razstava pa bo v soboto, 16. oktobra, v galeriji 75 v Števerjanu.
Na odprtju v Kulturnem domu je poleg predsednika fotokluba Skupina 75 Silvana Pittolija spregovorila predstavnica goriške pokrajine Mara Černič, kije čestitala klubu za bogato dejavnost in povedala, da je vsak projekt, ki povezuje različne ustvarjalce, vreden ogleda in pozornosti, predvsem v takem majhnem mestu, kakršna je Gorica. Posamezne fotografe, Jano Jocif, Aleksandra Nediča, Dejana Pavloviča, Tihomirja Pinterja, Loredano Prinčič in Stefana Reio, je podrobno predstavila priznana fotografinja in predavateljica fotografije Lorella Klun. Poleg nje bosta na drugih odprtjih o avtorjih spregovorili še umetnostna kritičarka Jasna Merku' in literarna kritičarka Tatjana Rojc. Vsi fotografi so predstavljeni vskupnem katalogu, ki so ga uredili in oblikovali člani Skupine 75.
Razstavi v Kulturnem domu in galeriji Tir sta uradno uvrščeni med prireditve ob Dnevih evropske kulturne dediščine, ki si jih je leta 1991 zamislil Svet Evrope, da bi okrepil dialog med evropskimi narodi in pripomogel k boljši kulturni izmenjavi. Fotosrečanje sodi še med prireditve septembrskih praznovanj Občine Nova Gorica. Pridobilo je tudi pokroviteljstvo predsedništva ministrskega sveta ter ministrstva za zunanje zadeve republike Italije, goriške pokrajine, občin Gorica, Nova Gorica, Brda, Doberdob, Števerjan in Foto Zveze Slovenije. / inca
Pri založbi Palomar Records nova CD plošča
Libra - JPC Quartet
Pri založbi Palomar Records kontrabasista Giovannija Maierja je izšla nova jazzovska CD plošča z naslovom Libra. Album je rezultat projekta JPC Quartet, ki ga sestavljajo mladi glasbeniki iz Furlanije Julijske krajine, med katerimi je tudi goriški kitarist Jan Sturiale. Projekt je nastal julija leta 2009, ob dogodku Mediterraneo Jazz Festival, pri njem sodelujejo še kitarist Nicola Privato, basist Marco Privato in bobnar Igor Checchini, posebni gost ter izvrstni izvajalec pa je ameriški trobentač J. Kyle Gregory.
V albumu je devet kompozicij originalne avtorske glasbe, ki je nastala v tesnem sodelovanju vseh
članov skupine. Porodila se je iz različnih glasbenih ozadij, iz katerih črpajo navdih mladi jazzi-sti, od odprtih zvočnosti Kennyja
VVheelerja do swingovskih melodij, hitrih ritmov, zajedljivih fun-kovskih tonalitet in proste improvizacije. Skladbe prevevata iskre-
na radovednost in želja po eksperimentiranju, spoznavanju vseh glasbenih oblik. Glasbeniki so bili tako celostno vpleteni v nastanek pesmi, nihče ni bil samo izvajalec, temveč tudi ustvarjalec melodij, aranžmajev, po-stprodukcije z mešanjem zvoka in masteringom. Album Libra predstavlja raznoliko, vendar dosledno podobo raznovrstnih vplivov vsakega posameznika, ki izmenično postane lider skupine. Največ kompozicij je sicer prispeval Nicola Privato, ostali člani pa vsak po eno. Izbor sestava z dvema kitarama, kontrabasom, trobento oziroma rogom in bobni se zelo dobro prilagaja takšni raznolikosti, saj je predvsem kitara zelo prožen inštrument, ki lahko stalno spreminja glas in obliko, prevzema lahko solistično vlogo ali postane povezovalni element med vodilno melodijo in ritmično osnovo. Odločitev za uporabo dveh kitar ni novost, vendar je v jazzu redkost. Pri na-
težno mlajše in srednje generacije likovnih umetnikov.
Od leta 2000, ko je prišla pod okrilje Kulturnega doma Nova Gorica, je njen program usmerjen predvsem v pregled aktualnega dogajanja na področju sodobne vizualne umetnosti s poudarkom na umetnikih mlajše generacije ter v tesno povezavo s prostorom, v katerem deluje. S premišljeno izoblikovanim programom si v galeriji prizadevajo pritegniti najširši krog občinstva, zato poskušajo razstavni koncept naravnati čim bolj sodobno in multimedijsko. Pri izboru projektov upoštevajo zlasti kakovost, izvirnost idej in izvedb ter njihovo vpetost v sodobne umetniške tokove. Razstave nimajo enostranskega, kakršnegakoli ožje tematskega ali drugače zamejenega koncepta, temveč narekujejo predvsem kompleksen, na kakovosti temelječ vpogled v slovensko in tujo umetniško pro-
Včasu obstoja je novogoriška Mestna galerija prerasla v eno izmed osrednjih razstavišč za sodobno vizualno umetnost na Primorskem ter ji je uspelo se uvrstiti med naj-
bolj profilirane, prepoznavne in referenčne slovenske galerije, ki se študijsko ukvarjajo z opusi pre-
Kratki
Rožančevo nagrado je letos prejel Peter Kovačič Peršin
Žirija Sklada Marjana Rožanca je za najboljšo esejistično zbirko izbrala delo Petra Kovačiča Peršina z naslovom Vrnitev k Itaki: Slovenci v procesih globalizacije. Žirija - predsednik Edvard Kovač, Jelka Ciglenički, Milček Komelj, Barbara Pogačnik in Ivo Svetina -je v obrazložitvi zapisala, da se avtor v svojih esejih ne zadovolji z jasno razčlenitvijo umanjkanja slovenske samozavesti, ampak prikaže iskanje narodne istovetnosti kot tisto pustolovščino duha, ki ga vodi k drugim kulturam in ki ga tudi osebnostno napolnjuje. S tem pa odpira možnost postmodernega subjekta znotraj
posamezne kulture. Pri slovenskem esejistu ne gre za vrnitev k sebi, ki ga ponazarja Odisejeva Itaka, ampak tudi za izstop iz lastne ujetosti in sužnosti ter iskanje svobode, ki bi ga lahko ponazorili s svetopisemsko zgodbo izvoljenega ljudstva, je zapisala žirija. Poleg nagrajenca so bili nominirani še Drago Jančar, Iztok Simoniti in Aleš Šteger, s katerimi se je pred razglasitvijo nagrade pogovarjal predsednik žirije Kovač, ob tem pa so prebrali tudi odlomek iz svojih nagrajenih del. Kovačič Peršin je ob branju odlomka iz svojega dela dejal, da v esejih govori o Slovencih, “ki vstopamo na nepredvidljivo plovbo na odprt ocean globalizacije". Literarni večer so namenili tudi spominu na 80-letnico Rožančevega rojstva in 20-letnico njegove smrti. 0 pisatelju in esejistu, po katerem se nagrada imenuje, je spregovoril njegov prijatelj in urednik zamejske tržaške revije Most Vladimir Vremec.
Umrl je arhitekt Vojteh Ravnikar
V 67. letu starosti je umrl arhitekt Vojteh Ravnikar, ki se je v slovensko arhitekturno zgodovino zapisal tako s svojim ustvarjalnim prispevkom kot s prizadevanji za uveljavitev arhitekture doma in v tujini. Med Ravnikarjeve vidnejše arhitekture se uvrščajo poslopje pošte in trgovine v Vremskem Britofu (1978), občinska stavba v Sežani (1979), sežanski Kulturni center Srečko Kosovel (1981), Primorsko dramsko gledališče (1994) in knjižnica Franceta Bevka v Novi Gorici (2000). “Začetki moje poklicne kariere segajo na Kras, ki je verjetno arhitekturno najbolj izrazita in markantna krajina. Značilen element kraške arhitekture je zid, določa pa jo tudi poseben način oblikovanja in prelivanja prostorov. Za Kras je namreč značilno, da je pred hišo neki napol javen in napol zaseben prostor, imenovan “borjač" in ta prehod od narave, od zunaj k notranjemu ali zasebnemu in omenjen element zidu sta se zagotovo naselile vame", je pred sedmimi leti, ko je prejel Prešernovo nagrado za arhitekturni opus, povedal za STA. Za svoje delo je prejel še številna druga priznanja, leta 2006 tudi Herderjevo nagrado.
Ravnikar se je rodil leta 1943 v Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in gradbeništvo. Od 1977 do 1980 je sodeloval v Skupini KRAS, bil je član uredništva revije AB - Arhitektov bilten. Od leta 1983 je vodil organizacijski odbor vsakoletnih Piranskih dnevov arhitekture. Leta 1992 je ustanovil in vodil revijo Piranesi. Od leta 1993 je predaval na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Vojteh Ravnikar
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI
Nova
Mark,
Vuj^
IB«.
Spominska slovesnost na Mirenskem Gradu 24.11.2007
Marko Vuk 1947-2007
Zbornik s spominske slovesnosti na Mirenskem Gradu 24.11.2007
'Tantadruj
M. Mercina
Tolmin / Simpozij o Cirilu Kosmaču
Domača dolina - moje okno v svet
svojega dolgega raziskovanja je spregovorila o dilemi urejanja Zbranega dela Cirila Kosmača od rokopisov in prvih objav do končne oblike po avtorjevi volji ter o še vedno odprtem vprašanju dostopnosti njegove zapuščine. Dr. Primož Jakopin, ki se ukvarja z jezikovnimi tehnologijami, je predstavil t. i. kvantitativni oris pisateljevega dela, ki je bilo digitalizirano, oblikoslovno označeno in tematizirano. Kosmačevih 52 objavljenih del, je povedal, vsebuje okrog 408 tisoč besed in 37.500 povedi. Na podlagi svojih raziskav je povedal, da ima Kosmač bogat jezik (uporabljal je okrog 15 tisoč besed), branje je prijetno, gladko in tekoče. Dr. Gregor Kocijan, ki bi moral go-
Univerzi v Novi Gorici, je spregovorila o pisateljevem upove-dovanju vaškega življenja in o ubesedenju podobe slovenskega primorskega podeželja v pripovednih besedilih Cirila Kosmača. Mag. Vladka Tucovič je predstavila pregled elementov ljudske glasbe, plesa in glasbil v pisateljevi prozi.
V popoldanskem delu simpozija je dr. Zoran Božič spregovoril o razlikah med literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo petih tolminskih književnikov, ki jim zaradi okroglih obletnic letos posvečamo posebno pozornost; to so, poleg Kosmača, še: Pregelj, Bevk, Šorli in Vuga. Dr. Milena Mileva Blažič je opravila primerjalno analizo med pravljicami Oscarja Wilda in Ci-
rila Kosmača, poudarila podobnosti in razlike. Dr. David Bandelj je povedal, da je Kosmač eden najbolj prevedenih slovenskih avtorjev, da je to prevajanje doseglo višek v 70. letih, po smrti pa je postopoma zamrlo. Pisatelj je imel namreč stike z veliko literati, tudi po svetu. S prekinitvijo stikov se je pač prekinila tudi vez, ki je omogočala zanimanje zanj in posledično prevajanje. Dr. Zoltan Jan se je osredotočil na Kosmačev odnos do italijanskega sveta: pisatelj je bil določeno obdobje italijanski državljan, obiskoval je italijanske šote in okusil italijanske zapore. V njegovem pripovedništvu so prisotni z italijanskim svetom povezani motivi, vendar v tem prostoru ni znan noben pomembnejši odmev njegovega ustvarjanja. Na koncu je dr. Boris Mlakar predstavil -na osnovi dokumentacije	iz
Osrednjega državnega arhiva v Rimu - Kosmača kot objekt represivnih in obveščevalnih organov italijanskega fašističnega režima; ta ga je namreč imel za "antifašista in slovanskega iredentista".
Po simpoziju nam je dr. Bandelj povedal, da so prireditelji z izvedbo posveta zelo zadovoljni, saj "je odkril marsikaj novega o Kosmaču. Obisk je bil - tudi glede na vreme - kar dober. Dosti je bilo šolnikov s Tolminskega in Kobariškega". V načrtu je zbornik s posegi predavateljev, in to "v naslednjem letu, ko bomo premostili finančne in birokratske težave. To bi bil lep doprinos k slovenski literarni zgodovini. "Odkriti so namreč bili novi biografski in ne te literarnozgodovinski vidiki, novi pristopi do pisateljevega dela". / DD
V Kosmačevem letu, ko se spominjamo 100-letnice rojstva in 30-letnice smrti velikega pisatelja, scenarista, prevajalca, publicista in dramaturga s Slapa ob Idrijci, je tolminska knjižnica, ki nosi ime po njem, uvrstila v bogat niz prireditev tudi celodnevni znanstveni simpozij o njegovem življenju in ustvarjalnosti pod naslovom Domača dolina - moje okno v svet V sodelovanju z njo in s Slavističnim društvom Nova Gorica ga je v petek, 17. septembra, v galeriji knjižnice organizirala Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Namen simpozija je bil poseči na področje raziskav Kosmačeve literarne ustvarjalnosti in osvetliti specifične vidike njegovega ustvarjanja, ki v dosedanjih strokovnih obravnavah še niso bili deležni večje pozornosti. Navzoče je toplo sprejela direktorica knjižnice Jožica Štendler, ki je s ponosom predstavila letni projekt in spregovorila o pestri dokumentarni razstavi. "Kosmač je pisatelj, ki še živi, saj ga vedno radi beremo", je nato povedal tolminski župan Uroš Brežan. "V zgodbah malih ljudi je iskal človeštvo, umetnost in skrivnost življenja", je še povedal in hkrati izrazil željo, da bi bil simpozij spodbuda za nadaljnje raziskovanje. V imenu prirediteljev sta spregovorili še dr. Katja Mihurko Poniž in An-drejka Markočič Šušmelj, profesorica slovenščine na gimnaziji Nova Gorica in podpredsednica Slavističnega društva Nova Gorica; posamezna predavanja pa je v imenu organizacijskega odbora povezoval dr. David Bandelj. Potem ko so učenci OŠ Dušana Muniha z Mosta na Soči in
učenci Glasbene šole Tolmin poskrbeli za ljubko dramatizacijo odlomkov iz Tantadruja, je prva stopila pred mikrofon mag. Marija Mercina. Na podlagi
voriti o Kosmačevi kratki pripovedni prozi med vojnama, je bil odsoten; povzetek predavanja je prebral dr. Bandelj. Mateja Curk, ki je v tem tednu diplomirala na
MePZ Hrast na državnem tekmovanju v Arezzu
Tretje mesto, uspeh doberdobskih pevcev
Mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba se z vsedržavnega zborovskega tekmovanja Gui-do d' Arezzo, ki je potekalo v soboto, 18. septembra, vrača s pomembnim uspehom. V konkurenci desetih zborov s celotnega Apeninskega polotoka so pevci iz Doberdoba zasedli končno tretje mesto. Žirija jih je nagradila tudi z visokim izkupičkom točk: dober-dobski zbor je bil ocenjen s 178,2 točke od skupnih 200. MePZ Hrast pod vodstvom Hi-larija Lavrenčiča je na državnem tekmovanju v Arezzu nastopil že drugič. Prvič so namreč v prijaznem toskanskem mestecu tekmovali že leta 2003. Tudi takrat so se Dober-dobci v konkurenci italijanskih zborov uvrstili na tretje mesto. Letos pa so svojo takratno uvrstitev še utrdili, saj jim je žirija dodelila kar petnajst točk več kot pred sedmimi leti. Dober-dobski pevci so nastopili s programom, ki je vseboval nabožno polifonijo in slovensko moderno zborovsko glasbo. Zbor Hrast je žiriji najprej predstavil
renesančno skladbo iz 16. stoletja Jubilate Deo, ki jo je uglasbil Giovanni Gabrieli. Na sporedu je bil nato izsek iz nemške romantike: skladba Os justi izpod peresa avstrijskega sklada-
telja Antona Brucknerja, ki je ustvarjal v 19. stoletju. Moderno zborovsko literaturo so Do-berdobci predstavili s skladbo Caritas etamor. Ameriški še živeči skladatelj Randall Stroope se je s to stvaritvijo želel poklo-
niti renesančni glasbeni tradiciji, hkrati pa je vanjo vpletel tudi elemente sodobne zborovske literature. Nastop je zbor Hrast sklenil še z utrinkom iz slovenske posvetne zborovske literature. Tudi v tem primeru je šlo za moderno stvaritev Vem, da je zopet pomlad, ki jo je uglasbil koroški skladatelj Lojze Lebič. Doberdob-ci so le za las zaostali za prvima
uvrščenima zboroma. Na prvo mesto se je namreč uvrstil zbor Vocalia consort iz Rima, ki je prejel 181,6 točke, drugo mesto pa je zasedel Citta' di Piazzolla sul Brenta iz Padove, ki je zbral 180,2 točke. Žirijo so sestavlja-
li uveljavljeni skladatelji in zborovodje iz Italije.
MePZ Hrast je svoje tridnevno gostovanje v Arezzu sklenil v nedeljo, 19. septembra. Sodeloval je pri sv. maši v tamkajšnji stolnici in s petjem oblikoval mašni obred. V polni stolni cerkvi v Arezzu je tako zadonela tudi slovenska nabožna pesem. Gostovanje doberdobske-ga zbora se je po kratkem postanku v Firencah sklenilo. Nastop na tekmovanju je bil iz-
peljan v soorganizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica. Pokroviteljstvo je doberdobskemu zboru ob tem ponudila tudi Zveza slovenske katoliške prosvete.
Kratki
Minister Žekš na obisku v Zgoniku
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš je 13. septembra obiskal občino Zgonik. V pogovorih z županom Mirkom Sardočem in s člani uprave občine Zgonik seje minister seznanil s številnimi načrti, v katerih občina sodeluje s sosednjimi občinami v Sloveniji in v Italiji.
Poudarek pogovorov je bil na predstavitvi predloga projekta “Kraški okraj 2”, ki naj bi povezoval 12 obmejnih občin v Italiji in Sloveniji. Takšen projekt je pomemben, saj bi to spodbudilo sodelovanje občin na obeh straneh meje. “Pomembno je predvsem to, da se bodo morali ljudje iz teh občin povezovati in srečevati ter le tako bo sovraštvo, ki je bilo v preteklosti prisotno, popolnoma izginilo”, je poudaril minister.
Pred obiskom Zgonika seje minister Žekš v vasi Briščiki srečal s predstavniki organizacij civilne družbe in si ogledal razstavo “Obmorske dežele", ki je del projekta Interreg RI-RS “Altoadriatico”. Ta projekt je zasnovan na razmeroma novem pristopu k terenskim raziskavam in smernicam za ohranjanje, vrednotenje in upravljanje arheoloških najdišč. Ob tem si je Žekš pogledaljamo pri Briščikih, kije vključena v mrežo kraških jam in jo na leto obišče več kot 50.000 obiskovalcev z vsega sveta. Minister je pozdravil sodelovanje med jamo in Institutom za raziskave Krasa ZRC SAZU s sedežem v Postojni, saj je to po njegovem vrhunska slovenska institucija.
Namen obiska je bil v prvi vrsti prijateljski. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu podpira tovrstne čezmejne projekte, saj so na Uradu mnenja, da je razvoj ob meji bistvenega pomena za ohranjanje življenja in za razvoj lokalnih skupnosti. Občina Zgonik je občina v Italiji, v kateri je slovenska manjšina v resnici večina, je povzel minister Žekš. Zgonik je lep primer politike vključevanja vseh, kar vodi do izboljševanja medsebojnih odnosov in v razvoj ter kvalitetno življenje.
Dežela naj se resno in odločno loti problema merjascev
Deželni svetnik Igor Gabrovec je že večkrat posegel glede nevarnosti in škode, ki jo zadnja leta povzročajo divji prašiči, tako na Krasu kot tudi na Goriškem, novembra 2008 je tudi že predstavil problem s svetniškim vprašanjem. Takrat se je deželni odbornik Kosič v svojem odgovoru omejil le na zdravstveno plat problema, saj so se že vzpostavljali pogoji za širitev prašičje kuge in salmoneloze. Od tedaj se stanje prav gotovo ni izboljšalo, problem je pravzaprav vse hujši.
Podatki kažejo, da je prirastek divjih prašičev 300-odstoten, škoda v vrtovih, vinogradih in sadovnjakih pa v nekaterih primerih presega polovico celotnega pridelka. Divji prašiči se vse bolj pogosto približujejo naseljem, vdirajo v hišne vrtove in se pasejo ob cestah v samem predmestju Trsta in Gorice. V zadnjih tednih je divji prašič ranil na domačem vrtu dve osebi, ena pa je bila ranjena v nesreči med motornim kolesom in merjascem.
Tako navaja v svojem novem svetniškem vprašanju deželni svetnik Igor Gabrovec, ki poudarja, da postaja stanje nevzdržno. Deželni svetnik v svojem posegu opominja tudi, da je višina odškodnin za kmetovalce poniževalna, poleg tega pa je npr. tržaška Pokrajina sporočila, daje odškodninski sklad izsušila že v prvih mesecih leta, pravzaprav pred pravim obdobjem škode.
Deželni predstavnik Slovenske skupnosti torej sprašuje predsednika dežele Tonda in njegove pristojne odbornike, kako se mislijo lotiti pereče problematike. Pokrajinske uprave, ki jim je Dežela zaupala pristojnosti v zvezi s tem, očitno niso v stanju, da same rešijo problem, zato bi bilo morda koristno, da bi deželna uprava spet vodila zadevo iz prve roke. Gabrovec naposled še poziva predsednika, naj Dežela nemudoma prilagodi število dovoljenih odstrelov, tudi mimo veljavnih predpisov, ter naj poviša sklad za plačevanje odškodnin. Istočasno je Gabrovec tudi zaprosil odbornika Claudia Violina za srečanje, ki naj bi se ga udeležili poleg javnih uprav tudi zastopniki kmetijskih organizacij in lovcev.
Problem je namreč sila resen in zahteva odločen pristop, ne pa populističnih izjav in predlogov, ki ne prinašajo nobene koristi in so lahko celo žaljivi do tistih, ki doživljajo problem na lastni koži.
Bani pri Trstu
Vztrajno po poti prednikov
S1. strani
Aktivna vloga...
Veleposlanik je zagotovil svojo pomoč in dejal, da se bo glede izboljšanja statusa SDGZ pozanimal pri Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vse informacije, ki jih je nabral na sestanku, bo uporabil v prid slovenski narodni skupnosti: Mirošič je s svojim obiskom potrdil aktivno vlogo, ki jo slovensko veleposlaništvo v Rimu želi odigrati z italijanskimi oblastmi, tako na gospodarskem kot tudi na diplomatsko-političnem nivoju.
O tem so trdno prepričani tudi predsedniki krovnih organizacij in slovenski predstavniki političnih strank. Srečanje med slovenskim diplomatom in manjšinskimi predstavniki na konzulatu je obrodilo jasno strategijo, ki bo težila k ovrednotenju vprašanja slovenske
narodne skupnosti v parlamentu. Doslej je bilo namreč težko najti vladnega sogovornika, ki bi bil dejansko seznanjen s težavami manjšine. Vprašanje slovenske narodne skupnosti je treba obravnavati na najvišji politični ravni. Krovni organizaciji bosta v kratkem naslovili rimskim in deželnim oblastem dokument, ki naj postane osnova v dvostranskih srečanjih Italija - Slovenija: v njem bodo zgoščena vsa pereča vprašanja, v prvi vrsti financiranje, šolstvo, upočasnjenost uvajanja zaščitnega zakona. Po istem ključu bo treba vzpostaviti drugačen dialog z deželnimi oblastmi, pri katerih je še vedno premalo posluha za slovensko manjšino: dogaja se celo, da se zaradi njene institucionalne nemarnosti rimski krogi še počasneje gibljejo.
Tudi letos je bil pri Banih vaški praznik in kot prejšnja leta se zavetnik vasi sv. Florijan ni izneveril: pokropil je namreč z dežjem to vaško praznovanje. Drugi del letošnjega praznovanja (potekalo je v dveh zaporednih koncih tedna od 28. in 29. avgusta), je že pokazal pravo jesensko lice, ki ni bilo prav nič vabljivo za tovrstne prireditve. Samo vztrajni plesalci, ki so se v ritmu glasbe vrteli na plesišču, so kljub hladnemu vremenu lahko vzdržali do konca.
V osnovi je ta prireditev spomin na stare navade v vasi, ko so se ob poslavljanju od poletja in premožnih meščanov, ki so se po poletnem oddihu vračali v mesto, prirejali šagro z manten-jado po vasi. To je bil obhod parov v nošah po vasi z godbo na čelu, fantje pa so zbirali prispevke za godce in najemnino lesenega plesišča - brjarja ter vabili domačine na ples. Danes je ta sprevod narodnih noš in godbe neka vez s preteklostjo, ki veže domačine na lastne korenine in navade tistega časa. Morda je prav to, kar daje tej naši "šagri" poseben pečat in čar. Ne le zabava, jedača in pijača, temveč tudi navezanost na ohranjanje zgodovinske zavesti v vasi. Praznovanje sta obogatili razstavi umetnice Alenke Petaros s fotografijami in predmeti, ki so jih nekdaj uporabljali, a so šli danes že v pozabo.
Prva razstava je nosila naslov Šopek gre v Trst danes... kot nekoč, nanašala se je na delo stare mame - none in drugih žena, ki so nosile cvetje na tržnico v Trst. Značilnost razstavljenih fotografij so bili lastnoročno poslikani okvirji svetlih živih barv, narejeni iz trde lepenke. Drugi del njene razstave z naslovom Poezija o zemlji	je nudil
obiskovalcu pogled skozi ustvarjalkine oči - od otroštva, šolske	dobe in
učenja do spomina na starega očeta in velike navezanosti na naravo in domačo zemljo, ki daje vsakdanji kruh.
Vendar brez truda s težko motiko - šapo in	ostalega
kmečkega dela je bilo nekoč vse prej kot lahko priti do vsakdanjega kruha. Na tej razstavi je bila poleg ostalih predmetov in fotografij, ki so spominjale na nonota, tudi šapa, ki je imela svoje mesto v niši slepega okna. V kotu je razstavljeni prostor krasil šop svežega cvetja v stari posodi za vodo, ki so jo v preteklosti uporabljali po hišah na vasi. Na mizi je vaza z zemljo v več plasteh kazala na različne vrste prsti kraškega sveta. V drugem kotu je s cvetjem okrašen, od vode zlizan štor iz
istrskih bregov opozarjal na minljivost časa - na neponovljivo preteklost, iz katere pa raste cvetje - seme prihodnosti. Praznovanje je tudi trenutek druženja in pogovorov. In tako je nanesla beseda tudi na (sedaj že propadli regulacijski načrt tržaške občine) sestanek, ki so ga imeli domačini z vidnimi predstavniki manjšine. O prob-
lemu opuščene vojašnice pri Banih, kjer je občina v tem regulacijskem načrtu predvidevala gradnjo več stanovanj; s tem bi spremenili sliko vasi in njeno identiteto. Po predstavitvi težav, ki jih ima vas s to vojašnico od samega nastanka, predvsem pa po odhodu vojske iz tega objekta, je podpisani na koncu poleg drugega opozoril - "Na zadnje bi želel še opozoriti, da je prišel čas, ko je nujno, da pride do strnitve vseh razpoložljivih sil v skupni politični subjekt in za
skupni interes ohraniti, kar se še da od te naše zemlje in naše identitete. Da ne zaidemo na nepovratno pot...". - Na to opozorilo je odgovoril vidni predstavnik krovne organizacije s trditvijo, da nismo vsi v isti stranki, da ta razlika obstaja. Ali je prav ali ne, bo odločala zgodovina. Nič ne bomo dosegli, nikamor ne bomo prišli, če si bomo drug drugemu pravili, kdo ima prav, če smo vsi Slovenci v eni stranki ali ne. - Res je, o tem bo odločala zgodovina, kdo je imel prav in kdo je bil na napačni poti, a tedaj ne bo več časa za popravljanje napak. Samo združeni, to nas uči zgodovina, smo nekaj dosegli. Razdrobljeni in nesložni smo samo izgubljali, to vidimo tudi v našem malem vaškem življenju iz dneva v dan. Takšna politika, ki razdvaja, izgublja zaupanje pri ljudeh.
Tako se je iztekel tudi pogovor v družbi znancev na tej vaški prireditvi, ki je dosegla svoj cilj v druženju in složnem delu vaščanov, kljub neugodnemu vremenu. Zahvala gre vsem, ki so se trudili za uspeh vaške prireditve - poslovitve od poletja, in ne nazadnje tudi vsem, ki so pripomogli k propadu črnega scenarija za vas, načrtovanega občinskega regulacijskega načrta.
Pavel Vldau
'fSKD GRAD BANIf
MM® Nova sezona Studio Art-a
Največje zadoščenje je veselje in zagnanost mladih
Gledališka šola Studio Art, ki deluje v Društvu Slovensko gledališče, vstopa v peto leto delovanja in ponovno vabi mlade, ki se navdušujejo nad gledališko igro, da se je udeležijo. Katere novosti prinaša letošnja sezona, smo vprašali koordinatorko Studio Art-a, dramaturginjo Majo Lapornik.
Šola je svoje delovanje začela pred petimi leti in vsaka sezona je vodstvu šole prinesla tudi nekaj novih spoznanj.
Lahko rečem, da smo v vsaki sezoni osnovni program spreminjali, dopolnjevali in prilagajali potrebam in željam mladih. Letos bodo spremembe verjetno najbolj korenite.
Didaktična enota v vseh treh letnikih bo obsegala tromesečje, kar pomeni, da bodo tečajniki vsake tri mesece končali določen didaktični sklop in ga prikazali na internih produkcijah. Tako bodo imeli vsi priložnost delati z več mentorji in s tem spoznati tudi drugačna estetska gledanja. Poleg osnovnih tečajev bodo vsi tečajniki od februarja naprej sledili lekcijam, ki bodo izključno namenjene komiki in jih bo vodil Boris Kobal. Tak tematski tečaj je novost za našo šolo. Manj pozornosti in truda bomo posvetili končni produkciji, ki je od nas v vseh teh letih terjala res veliko napora, zato pa bomo lahko organizirali več intenzivnih seminarjev ob koncu tedna ali prostih dnevih. Posebna novost letošnjega leta je tečaj
za tehnike odrske luči in zvoka. To je poseben tečaj, ki je namenjen tistim mladim, ki ljubijo gledališče in ki se ne želijo posvetiti igralstvu. V tej ponudbi bo program slonel predvsem na praktičnem delu. Naj še napovem, da bodo prav naši mladi tečajniki že v oktobru protagonisti zaključnega slavnostnega večera mednarodnega natečaja za
mladim nudil možnost izpopolnjevanja predvsem v govoru in nastopanju. Mladi gledališčniki so v teh letih zvesto sledili zastavljenim smernicam na podlagi lastnega prizadevanja ter s pomočjo izkušenih mentorjev. Nekateri tečajniki so si po končani triletni izkušnji že utrli pot na gledališke akademije.
Ali je vstop nekdanjih tečaj-
poezijo mladih iz 27 evropskih držav, ki bo v Trstu. Tega smo res veseli.
Podrobnejši program dela (dramska igra, govor, gib in zgodovina gledališča ter dramaturgija) ostaja v glavnih smernicah podoben kot v preteklosti, četudi mentorji iz leta v leto dopolnjujejo osnovni program še s posebnimi vsebinami. Ponudbo gledališke šole bogatijo tudi ogledi predstav v raznih gledališčih ter intenzivni seminarji, ki so med mladimi zelo priljubljeni, ob koncu vsakega šolskega leta pa tečajniki pokažejo javnosti pridobljeno znanje s postavitvijo samostojne produkcije. Studio Art je vseskozi težil k formiranju novega, mladega, profesionalno izobraženega gledališkega kadra v našem prostoru in tako
nikov Studio Art-a na ljubljansko AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo) najbolj otipljiva potrditev uspeha gledališke šole? Gotovo smo na sprejetje lepega števila naših tečajnikov (kar pet jih je) na Akademijo v Ljubljani in v Londonu zelo ponosni in to dejstvo je gotovo eden izmed uspehov naše šole. A menim, da so otipljivi rezultati našega dela tudi drugje:precejšnje število mladih se je približalo našemu gledališču in dramski umetnosti; marsikdo od njih je po opravljenem tečaju vidno izboljšal svoj govor in pridobil večjo suverenost v nastopanju, kar koristi prav vsem poklicnim profilom. Veliko mladih tečajnikov je aktivnih v posameznih društvenih dramskih sku-
pinah, kar je zelo pozitivno, marsikatera skupina pa je tudi preko njih še izboljšala raven svojega delovanja. Naše mlade tečajnike že skozi delo v Studio Artvključujemo v kulturno dogajanje naše manjšinske skupnosti: tako smo v lanski sezoni oblikovali zamejsko osrednjo Prešernovo proslavo Zajadraj, zapluj! ter sooblikovali kulturni spored ob obletnici postavitve Kosovelovega spomenika v Trstu. Prav tako smo v lanski sezoni z nekdanjimi diplomanti šole v sodelovanju s SSG in v režiji Sergeja Verča realizirali otroško predstavo Ostržek, ki bo na odru zaživela v letošnji sezoni. In morda smo tudi preko naših resnično neutrudnih mentorjev v druge prostore ponesli prepričanje, da imamo v svoji sredini mlade, talentirane, navdušene in delavne ljudi, ki bodo jutri lahko soustvarjali gledališko podobo našega prostora. In končno - ali ni veselje in zagnanost mladih še največje zadoščenje?
K uspešnosti Studio Art-a je nedvomno pripomogel izbor profesionalnih mentorjev, ki bo tudi v letošnji sezoni v osnovi ostal nespremenjen. Dramsko igro bodo vodili Sergej Verč, Boris Kobal in Jaša Jamnik, pridružila pa se jim bosta še režiserja Mateja Koležnik in Jernej Kobal, govorniške tehnike bo mlade učil Tomaž Gubenšek, zakonitosti giba Uršula Teržan. Vrstilo pa se bo še veliko drugih občasnih sodelavcev. Koordinacijo gledališke šole je tudi letos prevzela Maja Lapornik ob pomoči nekdanjih diplomantov šole.
Pa še nekaj tehničnih informacij: srečanja Studio Art potekajo v Trstu ob ponedeljkih in sredah od 17.30 do 19.30. Za vse informacije lahko zainteresirani pokličejo na tel. št. 347-7615287 ali pa pišejo na elektronski naslov so-la@teaterssg. it. Prvo srečanje bo v sredo, 29. septembra, ob 17.00.
IG
NOVI
Radijski oder in Slovenska prosveta
Gledališki vrtiljak stopa v trinajsto sezono
Dvorano Marijinega doma pri Sv. Ivanu bodo zopet napolnili radostni nasmehi malih obiskovalcev 13. Gledališkega vrtiljaka. Otroško sezono so na tiskovnem srečanju predstavili njeni osrednji snovalci (Radijski oder in Slovenska prosveta) v ponedeljek, 20. septembra; pri njeni organizaciji je soudeleženo tudi SNG Nova Gorica.
Po uvodnem pozdravu predsednika Radijskega odra,
Marijana Jevnikarja, je koordinatorka GV,
Lučka Susič, razčlenila letošnji repertoar, ki ga bodo v nedeljo,
26. septembra, tradicionalno uvedli udeleženci Male gledališke šole Matejke Peterlin v Finžgarjevem domu na Opčinah. V prvih počitniških dneh so v režiji Alide Bevk postavili na oder igro Zvezdica zaspanka, ki bo tokrat na ogled širši javnosti. V sklopu Koroških kul-
turnih dnevov na Primorskem bo 24. oktobra nastopila celovška Igralska skupina Abeceda s predstavo Črke, Gledališče Koper bo na vrsti 14. novembra z igro Mali modri Huhu, 5. decembra pa bodo mlajši člani Radijskega odra, ki na odrskih
čarovnice, 20. februarja bodo na vrsti Dogodivščine dvornega norčka v postavitvi Šentjakobskega gledališča iz Ljubljane, sklepna predstava sezone 2010/11 pa je zaupana članom AMO iz Nove Gorice, ki bodo v režiji Emila Aberška nastopili v
Foto IG
deskah nastopajo pod imenom Slovenski oder, s predstavo Mala princeska pričakali sv. Miklavža. Lutkovno gledališče Maribor bo mlado tržaško publiko obiskalo 23. januarja 2011 s predstavo Zelišča male
igri Kaj je za vrati?
Oblikovalec sporedov Matej Susič je letos nekoliko spremenil podobo abonmajev, saj bosta Sonček in Zvezdico nadomestila Ribica in Želva: prva bo priplavala ob 16. uri, druga pa
prisopihala ob 17.30. Cena abonmajev je ostala nespremenjena: 35 evrov bo treba odšteti za prvega družinskega člana, 25 evrov za drugega, vsi ostali pa si bodo predstave letošnjega Gledališkega vrtiljaka ogledali zastonj. Priložnostni obiskovalci bodo imeli na voljo tudi posamezne vstopnice, vendar - opozarjajo prireditelji -bodo precej dražje. Zainteresirani lahko abonmaje rezervirajo oz. kupijo na sedežu Slovenske prosvete, v ul. Donizetti 3 (prvo nadstropje), od ponedeljka do petka od 9. do 17. ure, ali pred predstavo v nedeljo, 26. t. m., v Marijinem domu.
Da bo v dvorani Marijinega doma živahno že pred začetkom vsake predstave, bodo poskrbeli animatorji ŠC Melanie Klein. Prireditelji pa razpisujejo kot že vrsto let še nagradni likovni natečaj z naslovom Moj najljubši gledališki junak, ki bo svoj višek doživel na dodatni izven abonmajski predstavi, ki bo sklenila že 13. sezono Gledališkega vrtiljaka v prvih pomladanskih dneh.
IG
OBČINA TRST
1 Po poletnem premoru
Primitivni /berlusconizem občinske uprave
Kar dolg poletni premor ni prinesel novega in osvežilnega zraka desnosredinski koaliciji, ki upravlja občino Trst. Kaže, da so se že začele politične igrice pred upravnimi volitvami, ki bodo, kot vse kaže, prihodnjo pomlad leta 2011. Uprava bi morala izvesti še nekaj zelo važnih sklepov, med katerimi je prav gotovo varianta splošnega regulacijskega načrta. Župan Di-piazza je, kot znano, v polovici julija umaknil sklep o razsodbi Državnega sveta na priziv geološke zbornice glede geološke ekspertize in odločil, da se bo razprava o načrtu nadaljevala v mesecu septembru. Sedaj pa se zdi, da bo vse umaknjeno in prepuščeno novi upravi. Pravilno bi bilo, da bi župan o vsakem nadalj-
njem postopku obvestil občinski svet, svetovalci pa novice prejemajo preko dnevnega časopisja. To je nov dokaz neresnega in neodgovornega dela te uprave, ki se dobesedno poigrava s takim dokumentom, ki bo navsezadnje za nadaljnjih deset, petnajst let nakazoval razvoj našega mesta. Upravna koalicija raje sprejema odločitve na zasebnih srečanjih, namesto da bi se odgovorno soočala v občinske svetu; žal raje posnema primitivni "berlusco-nizem". Vsaj to je pozitivno, da so se nekateri svetovalci večine le zavedeli, da viarianta regulacijskega načrta ni nič drugega kot zgolj velika gradbena špekulacija z gradnjo novega naselja pri Banih in vsiljenim turističnim središčem v Padričah. Ob tem lahko
še dodamo, da so deželni uradi opozorili občinsko upravo / na nezakonitosti pri postopku sklicevanja sej, zaprtih javnosti; torej dokaz ne samo velikega političnega amaterizma, ampak popolno nepoznavanje upravljanja. Če so lahko Banovci, Padričarji in vsi tisti zasebniki, ki bodo tako lahko ohranili zazidljivost zemljišč, upravičeno zadovoljni, je pa propad tega slabega načrta dokazal pravo nesposobnost upravljanja te občinske uprave. K temu naj še dodamo velikopotezni načrt o morskem parku, kongresnem centru, novem prometnem načrtu in načrtu parkirišč; da ne govorimo o splošni gospodarski viziji razvoja našega mesta!
Ta uprava se raje spopada s problemom dvojezičnih krajevnih tabel v tržaški občini in kako dokazati italijansko pripadnost s postavljanjem italijanske zastavice, na dopisih v slovenščini uporablja ime Trieste ali pa odklanja pokroviteljstvo mednarodnemu koncertu, ker eno od
društev nosi ime Rdeča zvezda, ali pa izsiljuje z novim statutom Slovenskega stalnega gledališča in to v brk pomenljivim besedam, ki jih je župan Dipiazza izrekel v Ljubljani med nedavnim obiskom in ob rednih obiskih tako koprske kot reške občinske delegacije, da ne omenjamo, kar zatrjuje Dipiazza o veličastnem koncertu 13. julija na osrednjem tržaškem trgu.
Res je, da je uprava okinčala mesto z dokončno ureditvijo nabrežja, a to je bilo samo nadaljevanje tega, kar je začrtala že Illyjeva uprava, za dokončanje avtocestnega obroča in tako povezave Trsta z zaledjem, Slovenijo in notranjostjo Italije, pa je poskrbela Prodijeva vlada z odločilnim finančnim prilivom.
Kaj lahko preostane v teh nekaj mesecih? Bolj malo ali skoraj nič; odločilne in še kako potrebne ukrepe bo morala sprejemati nova uprava; upajmo, da bo znala in hotela opraviti korake v pravo smer razvoja in rasti Trsta.
IgorŠvab
Obvestila
V Zgoniku bo ob praznovanju župnijskega zavetnika nadangela Mihaela, 27. t. m., ob 20. uri glasbeni večer v župnijski cerkvi. Sodelovala bosta organist Andrej Pegan in DVS Bodeča neža. Lepo vabljeni!
Zbor Jacobus Gallus sprejema nove pevce na vajah ob začetku sezone, vsako sredo in petek ob 20. uri v prostorih Glasbene matice v Trstu, od 15. septembra dalje. Info. Valentina 00393287012371 ali valentinasancin@gmail. com. Dobrodošli.
Romanje vMedjugorje: vabimo vas na romanje od 1. do vključno 4. oktobra letos. Odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline ter s Kozine, kjer vstopijo tržaški romarji. Po hrvaški avtocesti pridemo pozno popoldan v Medjugorje. Nato pa bo, kot ostale dni, vse potekalo po programu, ki ga prejme vsak udeleženec. Pri vpisu se plača celotni znesek 110 evrov. Za romarje iz Slovenije in Italije zadostuje veljavna osebna izkaznica za inozemstvo. Vpisujejo g. Darko (tel. 0481 882395 in 0481 32121), ga. Anica (za Slovenijo - 00386 5 3022503), g. župnik J. Markuža (040 229166). Vpis takoj do zasedbe mest v avtobusu. Sveta Marija, Kraljica miru, nas kliče. Ogled pasijonskih iger v Kirchschlagu in romarskega svetišča Fatimske Matere Božje v Prosingbirbaumu ter Gradca od 10. do 11. oktobra. Odhod avtobusa bo v nedeljo, 10. oktobra, ob 4.30 iz Trsta (Trg Oberdan), ob 4.45 iz Sesljana (trgovina Terčon), ob 4.55 iz Sv. Križa, ob 5.00 s Proseka, ob 5.15 z Opčin, po želji tudi na Fernetičih. Prihod v Kirchschlag, kjer se ob 13.30 pričnejo pasijonske igre (trajajo 3. ure in 30 minut s 45-minutnim odmorom). Po pasijonu ogled župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika in nedeljska sveta maša. Prevoz v hotel, večerja in nočitev. Po zajtrku vožnja po Gradiščanski in Štajerski do Gnasa in dalje do Prosingbirbauma, do romarskega svetišča Fatimske Matere Božje, kjer bodo sv. maša in pričevanja. Vožnja proti Šentilju. Kosilo na poti. Nadaljevanje vožnje do Opčin, Trsta, Križa in Sesljana. Cena 155 evrov. Prijave sprejema sestra Angelina Šterbenc na telefonski številki 347 9322123 ali 00386 41 290386. Zaradi
organizacijskih razlogov je za vpisovanje nujno treba pohiteti! Rojanski cerkveni pevski zbor
začenja v novi sezoni redne pevske vaje, ki bodo vsako sredo ob 20. uri v Marijinem domu v Rojanu (ul. Cordaroli, 29). Toplo vabi nove pevce, da se pridružijo zboru in da sodelujejo pri sv. maši, ki jo vsako nedeljo ob 9. uri iz rojanske cerkve prenaša Radio Trst A.
Bambičeva galerija vabi na razstavo Kina Extrade “Stran! Hočem stran! V Peru in Bolivijo... ”, na Opčine, Sklad Mitja Čuk, Proseška ul. 131. Razstava bo odprta do 25. septembra.
Klub prijateljstva prireja v sredo, 29. septembra, izlet v Stično z ogledom njenih zanimivosti in sv. mašo ob prazniku sv. Vincencija, nato obisk Valvasorjevega gradu Bogenšperk in okolice. Vpisovanje do 25. septembra na tel. št. 040 225468 (Vera). Vljudno vabljeni!
ŠCMalanie Klein obvešča, da bo urad v ul. Cicerone 8 odprt vsako soboto od 10.00 do 11.30. Info na tel. št. 3284559414, info@melanieklein. org, www. melanieklein. org.
V Boljuncu bo v nedeljo, 26. septembra, praznovanje nadangela Mihaela na griču nad vasjo. Ob 17. uri bo sv. maša na prostem, na temeljih stare podružne cerkve. Zbirališče bo v Boljuncu pred cerkvijo ob 16. uri.
V primeru slabega vremena bo sv. maša v boljunski cerkvi.
ŠC Melanie Klein obvešča, da se bo tečaj za dojenčke v bazenu (od 1. do 12. meseca) začel v petek, 1. oktobra, od 10.30 do 11.30. Tečaji za otroke od 12. do 36. meseca pa bodo potekali ob sobotah popoldne. Število mest je omejeno. Prijave in info tel. 3284559414,
info@melanieklein. org, www. melanieklein. org.
Studio Art začenja novo sezono in vabi mlade, ki se zanimajo za gledališče, da se mu tudi letos pridružijo. V sezoni 2010/2011 se bodo nadaljevali tečaji za gledališke igralce, začenja pa se tudi tečaj za mlade tehnike luči in zvoka. Informacije na 3477615287 ali sola@teaterssg. it. Začetek tečaja 29. septembra. SOMPD Vesela pomlad pričenja z rednim pevskim delovanjem. Prva vaja za otroški pevski zbor bo v petek, 24. septembra, ob 16. uri; za mlajšo dekliško skupino bo prvo srečanje v četrtek, 23. septembra, ob 19. uri, v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah. Vabljeni dosedanji in novi pevci!
Težave ob začetku šolskega leta
Slovenski šolski sistem bi kazalo ločiti od italijanskega
v
Šolsko leto se je v zamejskih šolah začelo s kopico vprašanj, katerim bo treba čim prej dati ustrezen odgovor. Slovenski predstavniki političnih strank in krovni organizaciji so se v ta namen sestali na srečanju, ki je bilo v ponedeljek, 20. septembra, na sedežu SSO v Trstu. Iz izrečenega je prišla na dan velika zaskrbljenost, saj se problemi vrstijo na različnih nivojih, se pravi od Rima do dežele Furlanije Julijske krajine.
Skupni imenovalec, ki se je ponavljal v besedah prisotnih, je bila kritika proti deželni šolski ravnateljici Danieli Beltrame, ki je v sedanjem kočljivem položaju docela izkazala svojo nesposobnost. Senatorka Tamara Blažina je v svojem posegu kritizirala vizijo šolskega področja, kakršno ima rimska vlada. "V Italiji smo priča nasprotnemu pojavu kot drugod po Evropi: Italija krči financi-
ranje šolstva, druge evropske države pa vanj vlagajo velika sredstva", je dejala predstavnica Demokratske stranke in ugotovila, da kriza italijanskega šolskega sistema prizadeva v dvojni meri slovensko šolo v Italiji. Določene postavke zaščitnega zakona so tudi glede šolstva neudejanjene. Kot primer je senatorka naštela nejasen položaj organika pri deželnem šolskem uradu za slovenske šole in problem koristenja fondov deželnega šolskega urada. “Vloga deželnega šolskega urada in komisije za slovenske šole je zapostavljena: v ta položaj ga je potlačila deželna ravnateljica Beltramova, saj je znižala avtonomijo prof. Tomaža Simčiča, vodjo urada za slovenske šole". Enega od možnih razlogov za tako početje gre po mnenju senatorke iskati v dejstvu, da so na imenovanje deželne ravnateljice vplivali krajevni po-
litični dejavniki, ki pogojujejo njeno delovanje. "Sama deželna ravnateljica se pred kritikami italijanskih šolnikov brani tako, da zavrača probleme na slovensko šolo in na zahteve manjšine". Dejstvo je, da se zadeve slovenske narodne skupnosti ne smejo presojati po istih standardih kot vprašanja večinskega naroda: prav zaradi naše specifike in tudi zato, da bi se izognili takim interpretacijam, ki povzročajo še večji nemir in ne-složnost v našem že itak napetem prostoru, bi bilo primerno ločiti organik za slovenske šole od italijanskega. Tudi to bo namreč predmet pogovora, ki naj bi ga šolska ministrica Gelminijeva v kratkem imela s predstavniki slovenske manjšine.
Deželni svetnik Igor Kocijančič je v posvetovalni deželni komisiji prisoten kot predstavnik staršev. Zaradi posvetovalne narave komisija nima dejanskih pristojnosti, ker pa je komunikacija med uradom prof. Simčiča in Beltramovo zaradi trenutnih težav na izredno nizkem nivoju, bi lahko ravno komisija odigrala pomembno vlogo. Kocijančič je
tudi želel, da bi problematika zamejskega šolstva postala predmet medministrske konference med Italijo in Slovenijo. Predstavnik italijanskih in slovenskih komunistov Stojan Spetič je glede
kompromisne rešitve v zvezi s špetrsko šolo dejal, da "ni bila naj slabša": Benečanov pa ne gre "pustiti na cedilu", saj vsak sklep v zvezi s šolskim centrom se lahko zaradi političnih iger "čez noč spremeni".
Pokrajinski tajnik SSk Peter Močnik se je okvirno strinjal s predlogom senatorke Blažinove, naj se začne pripravljati zakonski osnu-
tek za slovensko šolo v Italiji oz. da naj bi za slovensko manjšino obveljali podobni parametri, po katerih deluje šolstvo v Dolini Aoste in na Južnem Tirolskem. Deželni svetnik SSk Igor Gabro-
vec je kot simbol kritičnega stanja slovenske šole na deželni ravni vzel nedavni razplet problema v didaktičnem ravnateljstvu Dolina, kjer je do rešitve prišlo izključno zaradi "dobrih odnosov, ki vežejo dolinsko županjo Fulvio Premolin s tržaškim prefektom". Andrej Gergolet, predstavnik slovenske komponente DS, pa je prisotne prosil, naj budno spremljajo problem doberdob-ske šole, kjer ostaja problem pomanjkanja neučnega osebja. Predstavnik SKGZ Livio Semolič je navzoče pozval, naj se v prihodnje tematika v zvezi s slovensko šolo razčleni na dvoje: jasna vizija o tem, kakšne so potrebe slovenske šole, naj se oblikuje znotraj manjšine; šele na podlagi tega skupnega imenovalca bo lažje postaviti upravičene zahteve pristojnim organom.
IgorGregori
Foto IG
12 23. septembra 2010___________________________________________  Koroška	/	Beneška
V Ločah srečanje vodstev NSKS in SSO
Podrobno o sodelovanju in aktualnih tematikah
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Osli in njihova nepredvidljiva strast
Po hudih nalivih je bilo stopanje po gozdnih poteh res doživetje. Mislila sem, da mi bo blato seglo vsaj do gležnjev, na srečo pa je jutranje sonce naredilo svoje.
Ura je pozna, naj bo tokratni sprehod le do travnika, kjer se po navadi pasejo osli. Čez ograjo jim po navadi dajem liste, v zameno se v svoji dobrohotnosti (in potrpljenju z menoj!) nastavljajo, da jih neutrudno božam. Tokrat je bilo povsem drugače. En osel je bil za sosednjega domnevno preveč lakomen, prikrajšani se je zato povsem razhudil.
Strmela sem v to dvojico, ki se je spustila v krožni dir, zadnjemu oslu je z zobmi uspelo ujeti rep prednjega, ta pa ga je poskusil odgnati z močnimi brcami v gobec.
Tako vsaj nekaj minut. Rezultat je bil ta, da se ni noben osel iz skupine drznil približati ograji in si privoščiti zeleno vejico, polno listov. Prizor bi niti ne bil tako zelo izreden, če bi mi mož ne dejal, kako zelo so ga te - po navadi - krotke živali presenetile s svojo divjostjo. Mene pa niso, nasprotno: vesela sem bila zreti v to, kar Narava dejansko je: krotkost in strast. Bi-nom, ki je lasten tudi nam ljudem, ki se počutimo krive, če se kdaj prevesimo bolj v eno ali drugo smer. V sebi imamo ravno tako moč, kakršno jo imata ta dva osla, ki neutrudno dirjata skozi vejevje. Tudi nas v življenju po hrbtu rani marsikatera veja, tudi nam se dogaja, da bi bolj ali manj metaforično želeli ugrizniti tistega, ki požrešno in neupravičeno odjeda drugim, tudi mi bi se zelo radi branili z močno brco, navsezadnje je mehanizem res podoben. Gotovo pa nam manjka to, kar je za živali značilno: po vsem tem trušču sta ta dva osla ponovno z ostalimi žvečila seno. Spet pomirjeno. Ljudje smo v
tem gotovo drugačni. Če si jih dobil po gobcu, boš verjetno vse življenje skušal najti v sebi zmožnost odpuščanja, počutil se boš krivega, ker ti morda ne uspe. Odpuščanje naj bi človeka osvobodilo, zato si ga vsekakor postaviš za cilj. Drugačni smo v našem prikrivanju, v naši odsotnosti besed, s katerimi bi izrazili to, kar mislimo in čutimo. Prav gotovo ne moremo biti povsem živalski, drugače bi življenje v družbi niti ne bilo možno, ker bi nas vodil izključno nagon. Res pa je tudi, da živimo v družbi, ki poveličuje ratio, možgane, produktivnost, racionalnost, koherentnost in vse, kar je lahko ali črno ali belo. Vsak, ki samega sebe dojema v drugačnih barvnih podtonih, se včasih znajde v nenehnem tihem opravičevanju, da je sploh različen. Morda bi bilo vse tako korenito lažje, če bi si upali kdaj pa kdaj izustiti, da na nekaj gledamo drugače, da nas naše misli vodijo v drugo smer. Morda vse skupaj ni niti tako zelo eklatantno. Spominjam se ženske, ki se nikoli ni poročila, imela je nekaj močnih in pristnih ljubezenskih razmerij, ki so se pač končala. V življenju je bila izredno ljubljena in zelo močno je ljubila.
"Že dolgo se ne obremenjujem več, kaj si o meni misli družba. Vem, da sem svoje sreče kovač in prizadevam si gojiti iskrene medčloveške odnose. Večkrat mi je bilo rečeno: "pa kaj, saj ti ne moreš vedeti, kaj je tisto pravo družinsko garanje, blagor tebi, ki si svobodna in se lahko posvečaš čemurkoli"!
"Naučila sem se, da niti ne odgovarjam. Samo jaz vem, kdaj bi res tako zelo rada obesila vso to svobodo na žebelj in se nekje počutila varno. Ni mi bilo usojeno, zdaj pa je le na meni, da si ustvarim srečno življenje s kartami, ki so mi na voljo. Važno je predvsem, da gledam na življenje izključno z lastnimi očmi".
Severni in severovzhodni predel mesta (33)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mariza Perat
Kanalska dolina
Poleg drugih dejavnosti skrbi Skupnost družin Sončnica za poletno središče v Zavodu sv. Družine v ulici Don Bosco. Pri tem sodeluje tudi CISI (Centro Isontino Servizi Integrali). Letos, (2010), je pri poletnem središču prvič sodelovalo tudi Amatersko športno združenje 01ympia iz Gorice. Gotovo je to ena najbolj zahtevnih pobud Skupnosti, saj se v Središču v 6-tedenskih izmenah zbere lepo število slovenskih otrok. Središče deluje meseca junija in julija.
Pobuda je izredno hvalevredna, saj nudi otrokom možnost, da se srečujejo in na raznih delavnicah razvijajo svoje sposobnosti, pri čemer jih vodijo vzgojitelji in animatorji.
Tu je še treba omeniti, da so se že pred ustanovitvijo SD Sončnica v Zavodu sv.
Družine v poletnem času zbirali otroci, za kar je skupno s šolskimi sestrami skrbela goriška Slovenska Vincencijeva konferenca.
Glede imena, ki si ga je SD Sončnica nadela, je predsednica prof. Mirjam Bratina pojasnila, da je ime Sončnica bilo izbrano zato, ker se le-ta "vedno ozira k soncu", ker torej išče svetle in pozitivne strani življenja, kar bi moralo biti za zgled tudi nam.
V Domu Prane Močnik se srečuje tudi strežniška skupina in tu potekajo še veroučne ure, za katere skrbijo katehistinje. Prav tako služi Dom za zbiranje ženske telovadne skupine; nekatere izmed obiskovalk tečaja skrbijo tudi za krašenje in čiščenje cerkve in sploh pomagajo, kjer je treba (Podatki: gospa Mirka Lutman). Pri sv. Ivanu je imela sedež tudi Slovenska Vincencijeva konferenca. Svoje delovanje na Goriškem je, čeprav kot neuradna dobrodelna organizacija, pričela že kmalu po drugi svetovni vojni. Uradno pa je s škofijskim odlokom bila ustanovljena 4. junija 1972. Njen prvi predsednik je postal prof. Martin Kranner, ki je pri Vincencije-vi konferenci deloval že od vsega začetka, tajnik je bil Artur Košuta, duhovni asistent pa msgr. Rudolf Klinec (Nadškofijski arhiv v Gorici). Zdaj delo Vincencijeve konference opravlja dekanijska
i
».-H*
Ruševine cerkve uršulink v ul. delle Monache
karitas s sedežem v Štandrežu.
Po ustanovitvi Pastoralnega središča delujejo pri sv. Ivanu tudi Župnijski pastoralni in Gospodarski sveti. Njihova naloga je, da pomagajo dušnemu pastirju bodisi z nasveti bodisi z dejansko pomočjo.
Prvi, še neuradni župnijski svet, je bil ustanovljen leta 1975, naslednje leto pa najdemo prvi gospodarski svet. Leta 1979 je bil ustanovljen drugi; še vedno neuradni župnijski pastoralni svet, medtem ko se je prvi uradni župnijski svet sestal leta 1983.
Župnijski pastoralni in gospodarski sveti so v vsaki župniji izredno pomembni, saj se laiki, ki so vanje vključeni, in preko teh tudi vsi ostali župljani, čutijo soudeležene in zato tudi bolj odgovorne za delovanje župnije, ki je skupni dom vseh vernikov, ki v njej živijo.
V severovzhodnem predelu mesta imajo svoj zavod in šolo tudi uršu-linke. V Gorico so na povabilo sester Bossi prišle z Dunaja aprila leta 1672. Hiša, ki jim je bila dana na razpolago, je stala na vogalu Korza Verdi in ulice sv. Klare, nekako tam, kjer je danes kavarna. Hiša pa je bila v slabem stanju, za stanovanje popolnoma neprimerna. Zato so se redovnice že po nekaj mesecih preselile v Raštel. Tu so nato imele samostan s šolo za zunanje gojenke in cerkev. Ulica je zato kmalu dobila ime po teh redovnicah: via delle Monache, kar je ostalo do danes. Samostan in cerkev sta bila med prvo svetovno vojno porušena. V letih 1927-28 so se uršulinke naselile v stavbi v ul. Palladio, kjer so še danes. Tu imajo tudi osnovno šolo (Podatki uršulinskega samostana v Gorici, s. Concet-ta).
Železna vrata z ograjo pred omenjeno stavbo so ista, ki so stala pred uršulinsko cerkvijo v ul. Monache. Prav tako sta ista kamnita stebra ob njih (Podatki uršulinskega samostana v Gorici, s. Con-
cetta).
/dalje
Odprtje razstave noš v Naborjetu
"I!
‘dentiteta in folklora v tradicionalnih nošah na . tromeji" je naslov razstave, ki so jo odprli soboto, 11. t. m., v Etnografskem muzeju Beneške palače v Naborjetu.
Razstavo je uvedla Lara Magri, ki skrbi za delovanje in izvajanje kulturnih programov Etnografskega muzeja pri Beneški palači. Povedala je, da razstava prikazuje obmejne gorske regije oz. njihove tradicionalne noše in želi opozoriti na razlike in sličnosti noš, ki pripadajo krajem, ki so danes v Italiji, Sloveniji in Avstriji. Razstavljene so noše Rezije, Kanalske doline, Ziljske doline, Bovca in Rateč. Zaradi tega je zelo pomembno delo folklornih skupin, muzejev in društev, saj prav njim se moramo zahvaliti, da se tradicija živo ohranja v času in da krajevna kultura dobi primeren prostor tudi izven krajevnih okvirjev.
Sledil je pozdrav izrednega komisarja krajevne Gorske skupnosti, gospoda Verona, nato je Raimon-do Domenig, lokalni raziskovalec, prisotnim predstavil predvsem
značilnosti raznih noš Kanalske doline.
V pozdravu je župan Naborjeta, Aleksander Oman, omenil pomen takih razstav. Izbrane noše in
Dežela Furlanija Julijska krajina (Deželni zakon 26/2007), zaradi tega je župan prisotne pozdravil še v pristnem ukovškem slovenskem narečju in se zahvalil gospem, ki so pripomogle k ohranitvi ukovške noše.
K uresničitvi razstave so pripomogli tudi Slovensko kulturno središče Planika Kanalska dolina, nemška kulturna organizacija v Kanalski dolini - Kanaltaler kultur-verein, Folklorna skupina iz Re-
obleke prikazujejo obrtniško spretnost preteklih generacij, vpliv časa in predvsem močno vez s krajem in ljudmi, ki so nošo nosili. To je bilo in je še vedno pomembno za spoznavanje kraja in izvora ljudskih oblačil.
Razstavo je finančno omogočila
zije, ziljski Heimatsmuseum, Gornjesavski muzej-Kajžnkova hiša Rateče in Folklorna skupina Bc iz Bovca.
Razstavo si je možno ogledati vsak dan, razen ob ponedeljkih, do 10. oktobra.
R.B.
V dvojezičnih šolah v Špetru in na avstrijskem Koroškem
Začetek novega šolskega leta
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pozdravlja dejstvo, da je po ugotovitvi, da dosedanja šola varnostno ni primerna za pouk in jo bo potrebno obnoviti, špe-terska dvojezična šola ostala v Špetru in se tako ni razdelila na več oddaljenih lokacij, kot je bila ena od prvotnih zamisli. Rešitev z več lokacijami ni v skladu z manjšinskim zakonom, zato je bil dosežen dogovor, ki je ob dani možnosti najbolj koristen za tamkajšnje šolarje.
Minister Zekš si je ob nedavnih obiskih v zamejstvu prizadeval za ohranitev šole v Špetru. Izrazil je zadovoljstvo, da so bila prizadevanja uspešna. Ob tem se zahvaljuje županu Špetra Tizianu Manziniju za vložen trud. V šolo je letos vpisanih 65 predšolskih otrok, 111 učencev osnovne šole in 43 učencev nižje srednje šole.
Tudi vpis v dvojezične šole na avstrijskem Koroškem je pozitiven. Glede nedavnega poročanja nekaterih medijev o zapiranju
zamejskih šol Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in Deželni šolski svet za Koroško sporočata, da drži, da so na Koroškem zaprli tri šole, vendar ne na območju manjšinskega šolskega zakona za Koroško.
Razlog za zapiranje šol na Koroškem je, kot tudi drugod, pomanjkanje otrok. Nobena od dvojezičnih šol ni bila zaprta, kljub temu da obstajajo mesta, kjer je premalo otrok. Odločitev o zaprtju oz. preoblikovanju šol v podružnice sprejemajo občine.
V soboto, 18. septembra, sta se vodstvi Narodnega sveta koroških Slovencev in Sveta slovenskih organizacij sestali na delovnem sestanku v Ločah na Koroškem. Bilo je to prvo srečanje z novim vodstvom NSKS, ki ga vodi novoizvoljeni predsednik dr. Valentin Inzko. Prav njemu je predsednik SSO dr.
Drago Štoka namenil priložnostni pozdrav ter mu zaželel uspešno delo v dobro celotne slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Pri tem je Štoka še podčrtal pomen okrepitve sodelovanja med sorodnima krovnima organizacijama, ki ju združujejo predvsem skupne vrednote in slična zgodovina kot tudi podobna družbena realnost.
Štoka je podčrtal pomen usklajevanja stališč in predlogov, ki jih Slovenci v zamejstvu oblikujejo do Slovenije, predvsem do Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu ter do istoimenske komisije v Državnem zboru RS.
Pri sodelovanju obeh krovnih organizacij so omenili še potrebo po koriščenju evropskih sredstev; skupno nastopanje bi verjetno
obrodilo pozitivne sadove. Evropa in njene ustanove so prav tako nov forum, na katerega se lahko Slovenci v zamejstvu naslanjamo, da uveljavljamo temeljne pravice za miren razvoj in obstoj. Predsednik NSKS dr. Valentin
danjega šolskega modela, h kateremu se prijavlja vedno več otrok.
Inzko je še podčrtal potrebo po vključevanju uveljavljenih slovenskih ljudi v Evropi in po svetu. Teh je kar nekaj in s svojo
Inzko se je Štoki zahvalil za spodbudne besede in predstavil glavne smernice, po katerih želi voditi NSKS. Inzko se zaveda pomena zgodovinskih dogodkov in pričakovanj, predvsem kar se tiče postavljanja dvojezičnih napisov, kot to določa razsodba avstrijskega ustavnega sodišča. Pomembno pa je gledati v prihodnost ter se na to primerno pripravljati predvsem preko stalne in dosledne formacije vodilnih kadrov ter preko razvijanja dose-
izkušnjo ter položajem lahko veliko pripomorejo h koristi Slovencev v zamejstvu ter matične države Slovenije.
Za NSKS so bili poleg predsednika Inzka prisotni še Nanti Olip, Jože VVakounig, Andrej Wakou-nig, Danilo Katz in Martin Pandi. Predsednika SSO Štoko so spremljali pokrajinski predsedniki SSO Igor Švab, Walter Bandelj in Giorgio Banchig ter funk-cionarja Ivo Corva in Julijan Čavdek.
Sloveniia
	^	M-
Ustanovljeno novo Združenje veteranov slovenske osamosvojitve
Nobenega slovenskega diplomata med vodji predstavništev EU po svetu
V Sloveniji je kronika dogodkov, pomembnih za družbo, državo in v večini primerov tudi za prebivalstvo, zmeraj raznovrstna in aktualna, s svojimi sporočili pa lahko sega tudi v prihodnji čas. Zdaj so obetavne napovedi o znakih gospodarskega okrevanja, ki zajema skoraj vse proizvodne panoge oziroma dejavnosti, čeprav bo država morala sprejeti še veliko ukrepov za premaganje finančne in gospodarske krize. Ti se najbolj kažejo v dejstvu, da je število brezposelnih naraslo na okoli sto tisoč delavcev in uslužbencev, število ljudi brez dela pa skoraj nikjer še ni pričelo upadati.
Med dogodki, ki so v prejšnjih dneh najbolj odmevali in vzbujali komentarje, je bila odločitev Catherine Ashton, visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, da v seznam vodij predstavništev EU po svetu ne vključi nobenega slovenskega diplomata. Zunanji minister Samuel Žbogar je to posredoval pri svojih kolegih v Bruslju; v Slovenski demokratski stranki menijo, da gre za napake in nesposobnost slovenske diplomacije, ki da se ne more uveljaviti v mednarodnih odnosih, ravnanje Catherine Ashtonove pa je najbolj ostro obsodil naš državni poglavar dr. Danilo Turk. V odločitvi o imenovanjih na visoke položaje v evropski diplomaciji vidi "pomanjkanje občutljivosti za realne potrebe držav, kot je Slovenija". Po njegovem imamo zdaj "vse razloge, da ne zaupamo v evropsko birokracijo". Nadalje
eranov slovenske osamosvojitve so bili znani osamosvo-jitelji Lojze Peterle, Tone Krkovič, Igor Bavčar in Janez Janša. Lojze Peterle je ob ustanovitvi nove organizacije poudaril, "da je njen temeljni namen ohranjanje vrednot slovenske osamosvojitve na podlagi	pristnega
zgodovinskega spomina. Ze nekaj časa smo priča zamegljevanja oziroma potvarjanja zgodovinskega spomina, politizacije veteranskih organizacij, visoka državna odliko-
je delavce in prosil državo za pomoč. Med dvajsetimi najboljše plačanimi menedžerji sta tudi Dušan Črnigoj, predsednik uprave gradbenega podjetja Primorje v Ajdovščini, ki je tudi prejelo državno pomoč, in Jože Fun-da, generalni direktor Industrije Salonit v Anhovem. Za primerjave in razmislek o moralni spornosti omenjenih in drugih najvišjih plač navajamo, da v Sloveniji že okoli
40.000	otrok tvega revščino.
Marijan Diobež
Janez Janša
Tone Krkovič
je razmišljal z ugotovitvijo, "da EU prinaša tudi razočaranja. Ne gre zgolj za izbor diplomatov, ampak tudi za politično občutljivost držav, ki so v evropski povezavi "novejše". EU se bo morala zelo temeljito zamisliti nad temi praksami". Dr. Danilo Turk je prepričan, da se morajo slovenski kandidati še naprej potegovati za položaje v evropski diplomaciji, "saj povezava ostaja okvir delovanja Slovenije". Vendar pa je "Slovenija suverena država z lastno zunanjo politiko, ne more se nanašati na EU, ki nima enotne zunanje politike in pri prizadevanjih zanjo ni uspešna". Precejšnjo pozornost v javnosti, zlasti v okoljih borcev za osamosvojitev Slovenije, je vzbudila ustanovitev Združenja veteranov slovenske osamosvojitve. Doslej sta delovali dve združenji: združenje Sever nekdanjih miličnikov in Zveza veteranov vojne za Slovenijo. Pobudniki za ustanovitev novega združenja vet-
vanja pa so dobili ljudje, ki so osamosvojitvi nasprotovali. V novem združenju bodo svoj prostor dobili vsi, ki so bili dejavni na kulturnem, političnem, varnostnem vojaškem, gospodarskem ali katerem drugem področju". Novo Združenje veteranov slovenske osamosvojitve je sprožilo tudi nekatere pomisleke, zlasti o tem, ali in zakaj je potrebno še eno tovrstno združenje, poleg dveh že obstoječih. Takšen pomislek je v časniku Delo navedel tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan. Ustanavljanje novega združenja ocenjuje kot vnašanje razdora v najbolj veličastno dejanje slovenske enotnosti in tudi kot vnašanj e razdora v veteranske organizacije. Očitno je namen pobudnikov predstavljanje njihove resnice o osamosvojitvi". Politične stranke in posamezniki, ki so za to zainteresirani, pa se medtem intenzivno pripravljajo na lokalne volitve, ki bodo 10. oktobra. Za župane bo kandidiralo kar okoli 780 oseb, med katerimi bo tudi 28 poslancev. To je veliko število v primerjavi s številom občin, ki jih je 210, vendar v občinah Koper in Mirna na Dolenjskem volitev ne bo, ker so jih upravni organi odložili. Nekateri poslanci bi radi postali tudi župani očitno zaradi zvišanja dohodka. Dve plači, poslanska in županska, lahko znašata skupaj okoli 8 tisoč evrov, kar je za slovenske razmere zajeten
znesek. V javnih občilih je najbolj odmeval primer iz Nove Gorice, kjer je nekdanji župan Črtomir Špacapan zapustil LDS, prestopil v stranko Zares in bo na njeni listi kandidiral za novega župana. Komercialna televizija Pop tv je Špacapana razglasila za "izdajalca" stranke, ki mu je tudi omogočila, da je bil pred leti imenovan za generalnega konzula Slovenije v Trstu, vendar je iz te funkcije kmalu odstopil. Domnevno naj bi na lokalnih volitvah v Novi Gorici ponovno kandidirala tudi nekdanja poslanec SDS Ivo Hvalica in župan Rudi Ši-mac.
Tednik Mladina je objavil podatke o najvišjih plačah v Sloveniji, ki odsevajo sedanjo veliko socialno razslojenost, ki je morda največji sedanji politični in družbeni problem v državi. Najvišjo plačo, skoraj 794 tisoč evrov, je lani imel Ivan Zidar, direktor gradbenega podjetja Slovenija cesta-tehnika. Odpustil
Kratki
Pikin festival v Velenju
Z odprtjem številnih razstav seje v Velenju prejšnji teden začel 21. Pikin festival, največja slovenska prireditev za otroke.
Rdeča nit letošnjega festivala so poklici, častna pokroviteljica pa dr. Manca Košir.
Pika je dobrosrčna deklica in vedno pomaga tudi drugim, največkrat otrokom iz socialno najšibkejših družin. Tudi v letošnji humanitarni akciji Novo sonce - Pika pomaga lahko sodelujemo s SMS sporočilom na številko 1919 in ključno besedo “otrok”.
Poleg tedenskega dogajanja na TRC Jezero, kjer obiskovalci vsak dan lahko ustvarjajo v več kot 100 Pikinih delavnicah, se sprehajajo po Pikinem mestu ter se zabavajo ob dogajanjih na treh odrih, je živahno tudi v središču Velenja. Tu na Pikinem, Aničinem in Tomaževem odru potekajo gledališke, plesne in lutkovne predstave. Komisija devetletnih deklic na vsakem od odrov izbira najbolj pikasto predstavo; razglasitev rezultatov in podelitev najvišjih festivalskih priznanj - Zlatih pik - bo na zaključni Pikin dan, 25. septembra. Zlato piko bodo ta dan podelili tudi zmagovalcem Pikinega gasilskega tekmovanja, kije novost letošnjega festivala, zmagovalcu Pikine jadralne regate ter najboljšim cvetličarjem - srednješolcem.
Pika je letos razpisala tudi dva natečaja, na katerih lahko sodelujejo vsi slovenski osnovnošolci, in sicer likovni natečaj z naslovom “Kaj bom, ko bom velik”? ter prvi fotografski natečaj festivala “Pri Piki je super fajn”!
Tudi letos so festival obiskali otroci iz Sarajeva, ki so že vrsto let gostje Pikinega festivala; letos so se jim pridružili še mladi iz Valjeva - skupaj z gostitelji osnovnih šol Gorica in Gustava Šiliha so pripravili Večer prijateljstva. Z obiskom in sodelovanjem v delavnicah bodo letošnje dogajanje popestrili tudi mladi iz partnerskih mest Velenja (Vienne - Francija, Prievidza -Slovaška, Esslingen - Nemčija, Piotrkovv Truybunalski - Poljska ter Udine - Italija), ki bodo na zaključnem dnevu predstavili najbolj značilne poklice njihovih držav.
Pikin festival tudi letos pod okriljem mestne občine Velenje pripravlja javni Zavod Festival Velenje. Pri projektu sodelujejo še Medobčinska zveza prijateljev mladine Velenje, Knjižnica Velenje, Mladinski center Velenje, območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Muzej Velenje in druge organizacije. Pikin festival je v21 letih prerasel v mednarodno prireditev, ki jo obišče okrog 100.000 obiskovalcev iz vse Slovenije in tudi tujine.
V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica prva premiera letošnje sezone
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica začenja sezono 2010/11 s tragično komedijo Friedricha Durrenmatta Obisk stare gospe. Premiera odrske uprizoritve v režiji Dušana Jovanoviča, ki se vrača v novogoriško gledališče po odmevni postavitvi Gospe ministrice Branislava Nušiča, bo v četrtek, 23. septembra, ob 20. uri. Pri uresničitvi predstave so sodelovali prevajalka Mojca Kranjc, dramaturginja in asistentka režiserja Klavdija Zupan, avtor glasbe in korepetitor Drago Ivanuša, lektor Srečko Fišer, scenograf Vadim Fiškin, kostumografka Jelena Prokovič in oblikovalec luči Samo Oblokar. V predstavi sodeluje skoraj celoten ansambel SNG. Nositeljica naslovne vloge je Milena Zupančič.
Predstavitev spremljevalnega programa
Pisan vrtiljak predstav za najmlajše in odrasle gledalce
T/- er potekajo v 1^ Slovenskem narodnem -LVgledališču gradbena dela male gledališke dvorane, je bila tiskovna konferenca o spremljevalnem programu letošnje gledališke sezone v prostorih Mestne občine Nova Gorica. Na njej so bili prisotni direktor SNG mag. Jožko Čuk, režiser in vodja AMO Emil Aberšek, vodja odnosov z javnostjo Borut Bašin, in podžupanja, mag. Darinka Kozinc, predstavnica novogoriške občine, ki financira del gledališke ponudbe, predvsem otroškega programa. Poudarila je, da bi morale kulturne dejavnosti, namenjene mladim, imeti največ podpore. Na novogoriški občini so kljub finančni krizi namenili približno 70.000 evrov v ta namen (28.000 evrov za Goriški vrtiljak,
12.000	za Amaterski mladinski oder, 19.000 evrov za juli-
jsko predstavo na prostem, preostanek pa za opero in balet). Kozinčeva je poudarila, da so predstave Goriškega vrtiljaka praznik za otroke, ki se tako ob vzgojnem trenutku kulture duha kalijo v prihodnje obiskovalce gledališča; Goriški vrtiljak jih vzpodbuja tudi k risarski spretnosti, saj jih vabi narisati prizore iz ogledanih predstav. Direktor Jožko Čuk je spomnil, da SNG, od 1. 2004 s statusom narodnega gledališča, ima svoje korenine v začetku prejšnjega stoletja, ko je na Goriškem delovalo precej amaterskih skupin. Iz ljubiteljstva se je postopoma prelevilo v državni profesionalizem. To svojo povezanost z ljubiteljstvom goji gledališče še danes, saj ima tesne vezi z otroškimi in odraslimi dramskimi skupinami, tudi "zamejskimi", katerim nudi rade
volje strokovno pomoč. S temi stiki prednjači pred ostalimi poklicnimi gledališkimi hišami v Sloveniji. Da je to tako, je poudaril Čuk, pa je zelo zaslužen njegov
ljubiteljskimi ustvarjalci, ki zna "tudi v težkih razmerah modro uravnovešati razne interese na tem področju. Njemu gre vsa zahvala". Čuk upa, da se bo z dograditvijo male dvorane ta naveza še bolj okrepila in se nadaljevala tudi z "zamejci"; zelo dobro so namreč vzpostavljeni odnosi s Kulturnim centrom Loje Bratuž, pa tudi Kulturn-
skupinama iz Štandreža in Števerjana. Izrazil je tudi svojo veliko željo, da bi novogoriško gledališče spet obiskovalo okoliške odre in se s tem bolje ukoreninilo tudi v zavesti gledalcev na podeželju.
Vsebine spremljevalnega programa je predstavil Emil Aberšek, ki je potrdil dolgoletno podporo bodisi gledališča kot občine pri uresničevanju otroškega	in
mladinskega sporeda in tistega za odrasle. Goriški vrtiljak bo tudi letos v abonmaju Velikega in Malega polžka ponudil dvanajst predstav, izmed najbolj kakovostnih, kar so jih uprizorila gledališča po Sloveniji, in s tem pripomogel h kulturni rasti otrok in mladine. Malčke bo spodbujal tudi k risarski in literarni ustvarjalnosti. Kot znano, je Goriški vrtiljak izšel iz skromnih začetkov, a se je v teh tridesetih letih, tudi s sodelovanjem šol, tako
razbohotil, da ima v SNG na dveh sobotnih ponovitvah čez 800 gledalcev in svojo abonmajsko sezono tudi v Desklah in Šempetru. Že pred več kot desetletjem je razigrano preskočil mejo; v Gorici ponuja otrokom po štiri predstave v Velikem in Malem polžku, v Marijinem domu v Trstu na dveh nedeljskih popoldanskih ponovitvah našteje vsakič po 150 gledalcev, kar je zelo veliko za razmere v tržaškem mestu. Skupno je vseh malih gledalcev okrog 2.200! Letos ima na programu kar nekaj velikih predstav: Kekca v izvedbi SMG Ljubljana, Malo in veliko Luno v koprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana in Prešenovega gledališča Kranj ter Mačka Murija, glasbeno predstavo v izvedbi Nece Falk, ki se tako tretjič predstavlja v tem abonmajskem sporedu. Abonenti Velikega polžka bodo uživali še ob predstavah Plešoči osliček Gledališke skupine Ljutomer, Travnik čarobne lepote Mestnega gledališča Ptuj, Kurje zdrahe Gledališča Jesenice.
/str. 14 Iva Koišič
sodelavec Emil Aberšek, im domom ter ne nazadnje z "spiritus agens" te naveze z ljubiteljskima gledališkima
Premska srečanja so bila na začetku res srečanja; spontana in prisrčna druženja pesnikov in pisa tel jev Primorske. Dan je bil razdeljen na dopoldanski in popoldanski del, vmes je bilo vselej kosilo za vse udeležence in ob tem kosilu se je na veliko razpravljalo, se veselilo, zafrkavalo, smejalo... Potem pa je vse postopoma začelo postajati tako prekleto resno, a v resnici vedno bolj formalno. Ni čudno, da je Vlado Šav, ko je začutil, kam gre vse skupaj, nehal hoditi na Prem. Morda smo zavozili prav takrat, ko smo hoteli postati pomembni in smo na dnevni red uvrščali 'težke in resne' teme.
Nekoč je bil začetek in takrat smo prepričali Rudija Šeligo, da je pristal na Združenje, kjer so lahko včlanjeni člani DSP in tudi tisti, ki so komaj začeli pisati. Pristal je, ko smo ga prepričali, da je Primorska pač nekaj posebnega in to potrebuje. Dolgo se je upiral in imel je tehtne pomisleke. Kako naj se združujejo že uveljavljeni ustvarjalci in tisti, ki so objavili komaj svojo prvo knjigo? Motili so ga prenizki, skoraj nič zahtevni kriteriji za sprejem v Združenje. Bal se je tudi politične zlorabe takega Združenja. Nekateri zdaj predlagajo, naj člani DSP iz Združenja izstopijo in ustanovijo svoj pododbor Društva sloven-
siranost večine članov. Kot da jim je čisto vseeno. Nekdo, ki mu je Jolka Milič zastonj prevedla deset pesmi v italijanščino in so izšle v dvojezičnem zborniku Tja in nazaj (Andata e ritorno, dec. 2000), je baje pretil s prijavo na Avtorsko agencijo, ker ga nismo vprašali, ali smemo njegove pesmi prevesti in jih objaviti!? A Jolka Milič je zastonj prevedla pesmi dvaintridesetih pesnikov, vsakemu po deset pesmi, bila je tudi urednica in lektorica zbornika! Meni kot predsedniku je takrat uspelo dobiti donatorska sredstva le za natis zbornika, zmanjkalo pa je denarja za njen honorar. Pa, saj ga najbrž ne bi niti vzela, ampak bi nam rekla, naj ga uporabimo za izdajo drugega dela tega zbornika!
Prepričan sem, da je vzrok za stagnacijo dejavnosti ZKP v družbenem pojavu, ki poteka že najmanj dve desetletji in je prav zdaj dosegel svoj vrh. Postali smo namreč ne samo individualisti (to smo itak že po svoji profesiji: kot pesniki, pisatelji...), ampak grozljivo brezčutni ciniki, celo ignoranti; dar sproščene komunikacije, torej veselje do druženja, je kar nekam poniknil. In nihče noče nič več narediti zastonj; entuziaz-ma, ki nam je še v sedemdesetih letih dajal krila in veter, je vedno manj. Zdaj ustvarjalce zanimajo le še tiste kulturne manifestacije in društva ali združenja, kjer imajo možnost lobirati (delati kariero) in kjer lahko dobijo kako odmevno nagrado oziroma priznanje. Dejavnost ZKP in vsakoletno Premsko srečanje, vse to pa je bilo od vsega začetka izven teh interesnih ali pridobitniških krogov. Odkar obstajamo, smo bili
vse do danes glede financ bosi in goli. Torej pri Združenju člani niso mogli računati na finančno pomoč, niti na to, da bi jim Združenje pomagalo dobiti katerokoli nagrado ali priznanje. Nekoč sem se pošalil: Ko bomo začeli na Premu podeljevati nagrade, bo teh srečanj v hipu konec. Nagrad sicer še vedno ni, so pa natečaji; zmagovalcu zagotovimo le natis knjige, brez honorarja, seveda. Toda tudi ti natečaji skoraj nikogar ne zanimajo. Zveza Književnikov Primorske ni organizacija, ki bi na literarnem trgu kaj veljala, in kot takšno je to naše Združenje pravzaprav neke vrste preizkusni kamen; ali ustvarjaš iz veselja do pisanja samega ali pa imaš za bregom željo po uspehu, torej slavo, čast, priznanja, nagrade...
Od vsega začetka se je naše dejavnosti držalo mnenje, da je to pač nekaj brez pomena, pač nekaj kar tako. Seveda, saj nismo imeli nobene finančne moči in nobenega vpliva na odločitve žirij in komisij. Spominjam se naslova v Primorskih novicah; novinarka, ki je bila na Premu, je naslovila svoj članek takole: Premska srečanja danes in nikdar več. Vas tone spominja na Celjski grofje danes in nikdar več? Ob tem naslovu sem se zamislil. Torej je ZKP in so Premska srečanja nekaj, kar je na področju kapitala in družbenega vpliva nično, je pa morda močno v duhu; ali je morda na nezavednem nivoju trdnjava slovenstva (slovenske besede in literature) in je prav zato trn vpeti tistim, ki jih to, kdo ve zakaj, moti?
Zadnja priložnost, da bi naše Združenje znova zaživelo v duhu, kakršen nas je preveval na
začetku, je bilo pred nekaj leti, ko sem na prošnjo Edelmana Ju-rinčiča, ki ni mogel še enkrat kandidirati, prepričal prof. Ines Cer-gol, da je prevzela predsedništvo (ki ga nihče drugi ni hotel!). Pregovoril sem jo, toda potem smo jo skoraj vsi pustili na cedilu. Dobesedno. Zakaj? Lahko odgovorim le zase: takrat sem se ves predal urejanju zbranega gradiva in pisanju romana ter novel o alek-sandrinkah. Seveda me to povsem ne opravičuje. Ko je obdobje 'obsedenosti' s šandrinkami minilo, bi ji lahko pomagal, toda takrat je ona že obupala in - odstopila. Trdna kot skala je ostala seveda le Jolka Milič. In na neki način tudi Edelman Jurinčič, ki je v preteklih desetletjih prevzel predsedništvo vselej, ko ga nihče drug ni hotel. Brez njega bi Združenje že davno poniknilo. Omogočil je kontinuiteto, in to je kar veliko. Zdaj vodi Združenje prof. Magdalena Svetina Terčon in vidim, da se skupaj s svojim možem Davidom, tajnikom Združenja, kar dobro znajde v spremenjenih družbenih in kulturnih razmerah in razmerjih. Torej še nismo vrgli puške v koruzo, ni še vsega konec. Nekateri dogodki kažejo, da se pravzaprav šele zdaj uveljavljamo na odru, ki ni več primorsko ali premsko “provincialen", ampak je že širše, rekel bi slovensko in evropsko pomemben... Morda bo Združenje književnikov Primorske zdaj tudi končno odkrilo kako zlato žilo in bo tako pridobilo pomembnost, pa tudi članstvo v tem Združenju bo potem bolj perspektivno. Tempora mutantur et nos mutamur in illis. (Časi se spreminjajo in z njimi tudi mi).
Marjan Tomšič
S13. strani
Pisan vrtiljak predstav...
Socialna vloga delovnega razmerja
Posameznik je vrednota, na kateri graditi prihodnost
Mali polžki pa se bodo razveselili ob predstavah Mali modri Huhu Gledališča Koper, Mavrična ribica Gledališke skupine Vrtinec Bovec, Zelišča Male čarovnice Lutkovnega gledališča Maribor, Čudežni pralni stroj Leonard -Ku-Kuc Lendava, Dogodivščine dvornega norčka Ferdinanda Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Najmlajši lahko vpišejo abonma do 8. oz. 22. oktobra. Nedeljska gledališka srečanja stopajo v deseto leto svoje radožive ponudbe najboljših slovenskih ljubiteljskih predstav "za sedem sproščenih” nedeljskih večerov. Program, ki so ga v SNG izoblikovali v sodelovanju z Gledališčem na vrvici in ZKD Nova Gorica, vsebuje sedem predstav, med temi so tudi Gugalnik dramskega odseka PD Štandrež, Mrtve duše, Dan oddiha Amaterskega gledališča Kanal, Za vse je kriva država, Kako pa to delajo sosedje? KUD
"Zarja" Trnovlje pri Celju. Vpis je možen do 17. oktobra pri blagajni SNG Nova Gorica. Nedeljska gledališka srečanja s svojo sproščeno, iskreno ponudbo beležijo v zadnjih letih nad 300 abonentov.
Ob koncu je Aberšek spregovoril še o Amaterskem mladinskem odru, ki je svoje prve klice zabeležil pred 34 leti, ko se je v Novi Gorici, tudi ob festivalu Mali odri, beležilo živahno gledališko vrenje med mladimi. V teh letih je AMO med srednješolci zbral kar nekaj mladih gledaliških navdušencev; nekateri izmed teh so se tudi poklicno usmerili na gledališko pot (Damjana Černe, žal že pokojni Srečko Špik, Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Ana Fac-chini, Medeja Novak, Nika Melink, Nejc Cijan, ki pravkar obiskuje AGRFT v Ljubljani, in režiserja Tomi Janežič ter Diego de Brea, lučni mojster Samo Oblokar in šepetalka Katja Ro-
bič). AMO opravlja res hvalevredno delo, saj vzgaja mlade v kritične spremljevalce gledališča in jih pošilja tudi na izobraževalne seminarje. Letos bodo mladi, od
15.	do 18. leta (vsaki dve leti se skupina generacijsko menjuje), v sozvočju s programom SNG Nova Gorica, ki tokrat ponuja predstavo za odraščajoče, postavili na oder domišljijsko igro s srečnim, vzgojnim koncem Navihanka ali Kaj je za vrati? za predšolske otroke. Za 5. in 6. razred osnovne šole pa bodo naštudirali delo Pet točk za predstavo, v kateri bodo na poučen, pa tudi igriv način prikazali, kako nastane predstava, ki pač mora obdelati teh pet glavnih točk, od bralne vaje do končnega izgleda. Ta bo prikazan z videoposnetkom uspešnice AMO Marsovčki na obisku. Borut Bašin je opozoril na jesenski vpis (do 30. septembra; vpis Študentskega abonmaja od 11. do 22. oktobra) abonmajske sezone Slovenskega narodnega gledališča, ki letos prinaša kar nekaj novosti, npr. Abonma 1 A, ves na velikem odru za zahtevno publiko. Pomladni vpis, je dejal Bašin, je v primerjavi s prejšnjim letom pokazal 15% porast abonentov.
V sodobnem gospodarstvu preostaja malo časa za ustvarjanje osebnih odnosov na delovnem mestu. Delovno raz-merje predstavlja večkrat samo zaposlitev, ki je potrebna, da posameznik obdrži določen življenjski standard in da podjetja lahko proizvajajo dobrine in storitve. Tako razmerje večkrat ne dopušča ustvarjanja in gojenja pozitivnih človeških odnosov, to pa je pomanjkljivost, ki jo mora odpraviti vsaka poslovna družba, ki želi biti uspešna.
Z globalizacijo v ekonomskem in socialnem smislu se je za podjetja povečala tudi konkurenca na državni in mednarodni ravni. Vsako podjetje mora izkoristiti vsa sredstva, ki jih ima na razpolago, tako da lahko doseže in obdrži v času svoje mesto na mednarodnem trgu in določeno konkurenčno prednost. Poslovna družba doseže svoje cilje, če se zaveda, da mora imeti sredstva z edinstvenimi značilnostmi: govorimo o znanju in sposobnostih zaposlenih. Bogastvo za družbo in zaposlene ni samo v proizvodnji in v mesečnih plačah, temveč tudi v pozitivnih odno-stih, ki nastanejo na delovnem mestu. Zaradi tega mora biti dobro upravljanje osebja pomembna točka na dnevnem redu.
V pravnem smislu urejuje finančne značilnosti delovnega razmerja uradna pogodba med zaposlenim in delodajalcem. Razmerje pa je uspešno samo, če učinkuje pozitivno na poslovanje družbe in na zadovoljstvo posameznika. Delodajalec je zadovoljen, ko proizvodnja narašča, ko vsi zaposleni opravljajo svoje
dolžnosti in obdržijo zaželeno raven profesionalnosti in ko se družba z lahkoto prilagaja ekonomskim spremembam. Za zaposlenega pa je pomembno, da delovni pogoji niso nasprotni njegovim kulturnim vrednotam, da je plačilo za opravljeno delo pravično in da je delovna izkušnja pozitivna za njegovo duševno rast.
V odnosu med zaposlenim in vrhom je komunikacija bistvene-
ga pomena, saj omogoča, da postane vsakdo aktiven v poslovnem življenju, da vsi skušajo doseči skupne cilje in se čutijo pripadniki iste skupine.
Navadno se notranja komunikacija razvije v navpičnem smislu: med vrhom in tistimi zaposlenimi, ki imajo najmanj odgovornosti, med vrhom in poslovodji, med vrhom in zaposlenimi, ki imajo specifične tehnične sposobnosti, in s feedbackom, ki nastane, ko zaposleni na najnižji stopnji komunicira z vrhom. Navadno pride do take vrste komunikacije samo v pisni obliki: vrh družbe dokaže svojo avtoriteto in od zaposlenih zahteva določeno ravnanje.
Danes se zavedamo, da se mora sporočanje razvijati v vodoravni obliki: dvosmerno, neformalno,
sproščeno. Postati mora sredstvo, s katerim delimo osebne izkušnje in istočasno sledimo poslanstvu družbe. Do tega pridemo s pogovori in sestanki, na katerih vsakdo aktivno sodeluje, postavlja vprašanja in predstavlja svoje pobude. Na teh sestankih nastane fizični stik med ljudmi: vsakdo je pomemben del skupine in ne le številka v organizacijski shemi podjetja. Nastanejo štiri ravni sporočanja: funkcionalna raven, na kateri so praktična navodila za poslovanje, informativna, na kateri obveščajo vse prisotne o novostih v družbi, formativna, kjer se usposabljajo in dajejo sredstva za nadaljnji razvoj osebnih sposobnosti, kreativna raven, na kateri vsakdo prikaže svoje ideje, se skupno rešujejo problemi in sprejemajo odločitve. Vsi so vključeni in prispevajo k razvoju družbe, to pripomore k velikemu zadovoljstvu in duševni obogatitvi posameznika in skupine.
Žal se danes veliko poslovnih družb še ni sprijaznilo z dejstvom, da je posameznik vrednota, na kateri graditi prihodnost. Še vedno obstaja zastarelo prepričanje, da je dovolj enostransko sporočanje navodil za uspešno poslovanje, in čeprav je usposabljanje sredstvo, s katerim se poveča kakovost sodelovanja zaposlenih, predstavlja še vedno nepotreben strošek, posebno v času ekonomske in finančne krize. Tudi Evropska unija ima zelo šibke smernice, ki urejujejo socialno vlogo delovnih odnosov. Podjetja vztrajajo v napačnem prepričanju, da sta pomembni samo upravna in finančna sestavina delovnega razmerja, ne pa njegov novi družbeni pomen.
Katja Faletič
NOVI	ODGOVORNI	UREDNIK	Jurij	Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
GLAS
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC fi§^^
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 21. septembra, ob 14. uri.
sti, ki so resno in odgovorno opravljali funkcijo predsednika, vedo, koliko časa in energije je bilo treba neprestano vlagati, da je Združenje res živelo in ni bilo, kot so nam nekateri podtikali: 'društvo mrtvih pesnikov'.
Ostal bi predsednik še za eno mandatno obdobje, če bi Danilo Japelj (ki sem ga skoraj na kolenih prosil) pristal, da opravlja
kam kako vlogo poslati, kaj vse mora biti v njej navedeno, itd. Bil je zlata vreden; tudi zato, ker jaz teh uradniških zadev nisem obvladal. Toda nisem ga mogel prepričati, za nič na svetu ne. Nagovarjal sem tudi Davida Terčona, a zaman. Pa vse to še ni bilo tisto najhujše. Razočarala me je nekakšna, z razumom nedoumljiva ignoranca oziroma nezaintere-
Odmev na zapise o Premskih srečanjih
Ko entuziazem več ne poganja literarnih mlinov...
skih pisateljev, torej neke vrste primorsko podružnico. Ne vem, ali bi bili potem eni in drugi kaj bolj uspešni.
Bil sem predsednik Združenja književnikov Primorske v letih 1998-2000. Mislim, da smo takrat kar veliko naredili. Toda samo ti-
funkcijo tajnika. On mi je namreč zadnja dva meseca priskočil na pomoč in kot človek, ki je dobesedno rojen za tajnika, mi je res veliko pomagal. Vse je razumel, vse znal, posebno te uradne zadeve, natančno izpolnjevanje obrazcev, in vedel je, do kdaj je treba
Nekdanja in sedanja usmerjenost mladih
Tisti, ki smo šli po Nejčevi "poti"
Knjižica Pot, ki je izšla v mojih študentskih letih in jo je znani slovenski alpinist Nejc Zaplotnik spisal malo, preden je pod himalajskim snegom našel svoj večni dom, je bila simbol naše generacije. Še dandanes se nasmejem, ko kakega novega znanca vprašam, kako je ime njegovemu sinu, pa mi odgovori Nejc. Vem, zakaj Nejc. Ker je bil Nejc Zaplotnik s svojo preprosto človečnostjo, s svojo ljubeznijo do narave, gora in svobode vsem nam mladim vzornik. In vsi smo si bili edini z njim, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek in ohraniti svetlo,
otroško dušo. In uživati na vsakem koraku, ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj. Ker na tej poti živimo ter sebi in drugim znova in znova dokazujemo, da znamo pošteno živeti, da se znamo veseliti tega, kar imamo in kar nam je podarjeno. Nejčevo Pot še dandanes, po toliko letih, rada prebiram in pot je še vedno moj moto, saj se splača živeti zaradi te poti, zaradi majhnih stvari, zaradi lepih trenutkov, ne zaradi cilja, ko je lepote in hrepenenja konec. In splača se živeti tako, da je naša pot čim lepša. V vseh pogledih. Seveda je od tistih dni, ko smo brali Nejčevo Pot in jo nosili vsak dan v šolo, nekje zgubljeno med drugimi
knjigami, minilo veliko, veliko let. In veliko časa je minilo, odkar smo se kot mladi študentje srečevali po gostilnah in knjižnicah ter zaprisegah na naše ideale svobode in pravice ter peli pesmi o Rosi Luxemburg in Primorski, ki vstaja. In svet se je od takrat spremenil, tako temeljito spremenil, da je težko slediti naši poti, preorani in preraščeni s stoterih strani. Tako težko, da se tudi sama, podobno kot naš urednik v svoji rubriki, večkrat sprašujem, kaj sploh počnemo tu mi, mi vsi, ki smo verjeli in še verjamemo v Nejčevo Pot.
Pred nedavnim sem razumela, da tu, v današnji družbi, verjetno sploh nimamo kaj iskati. Slovenska televizija je predvajala dokumentarni film o Berlusconiju, njegovih televizijah in o ljudeh, ki so mu blizu, se z njim družijo in sodelujejo. Moram priznati, in ob tem me je skoraj sram, da si pred tem
dokumentarcem sploh nisem znala predstavljati, kako
Košarka na Slovenskem
Tržačan" trener Bosa Tanjevič bi bil zelo dobrodošel
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 50
Pl
isanje teh vrstic je vzpodbudilo svetovno prvenstvo v moški košarki in prispevek je dozorel prav na dan po zmagi Združenih držav Amerike v finalu proti Turčiji. Članek želi biti namenjen v prvi vrsti Bogdanu Boši Tanjeviču, črnogorskemu trenerju Turkov. Letnik 1947, je zaslovel ob koncu sedemdesetih let pri sarajevski Bosni, s katero je leta 1979 osvojil naslov evropskega klubskega prvaka. Prva violina tistega moštva je bil legendarni Mirza Delibašič -Kindže, eden najbolj priljubljenih jugoslavanskih košarkarjev vseh časov.
Tanjevič je nato pristal v Italiji, najprej v Caserti, nato pa v Trstu, kjer si je ustvaril svoj novi dom in kjer biva še danes ob barkovljanski obali, ki jo ima nadvse rad. Med leti 1986 in 1994 je pisal zgodovinska leta tržaške košarke pod Stefanelovo upravo.
Drugoligaško društvo je s fanatičnim in nepopustljivim, toda tudi načrtnim in vrhunsko strokovnim delom dvignil na raven vrha evropske košarke. Ni mu sicer uspelo postati državni prvak, je pa dosegel pred odhodom v Milan tretje mesto v prvenstvu in predvsem finale evropskega pokala Korač, v katerem so Tržačani klonili pred solunskim Paokom. V Caserti je ovrednotil slovitega Nanda Gen-tileja, ki ga je nato pripeljal tudi v Trst, kjer pa je svetovni košarki nudil neumrljivi imeni sodobne igre pod košema, kakršni sta Dejan Bodiroga in Gregor Fučka. Valoriziral je med drugimi tudi sedemnajstletnega Jana Budina. V Trstu ga bodo na veke vekov spoštovali vsi, saj je dal prepoznavnost klubu in vsemu mestu, kot temperamentnega in garaškega vodjo so se ga nekateri sicer celo bali, kako je nastopal. Tržaška pravljica se je nato nenadoma končala, Stefanel je svojo igračko odpeljal v Milan in tu je Tanjevič treniral pred poletom v tujino (Berlin, Villeurbanne v
Franciji, Budučnost v domovini, nazadnje Fenerbahče v Turčiji). Vmes je krojil epopejo italijanske reprezentance "Tržačanov" Fučke in De Pola, na čelu katere je zmagal evropsko prvenstvo 1999 in po dolgih letih odsotnosti popeljal "azzurre" na olimpijske igre v avstralski Sydney (2000). Že več kot pet let je selektor turške izbrane vrste, katero je od povsem nepoznane reprezentance brez prave tradicije spremenil v svetovno velesilo. Pred nedavnim se je končalo svetovno prvenstvo prav v Turčiji in Tanje-vičevi varovanci so se brez poraza dokopali do velikega finala, v katerem so - po častnem boju -
	
	
	m 'M
morali priznati premoč odličnih mladih Američanov z vzhajajočo zvezdo Kevinom Durantom (daleč najboljši igralec tekmovanja) na čelu. Turki so se sploh proslavili kot sijajna skupina. Člani moštva so igrali kot bratje, mešanica izkušenih in mladih košarkarjev se je povsem obnesla. Razpolaga sicer z izjemno talentirano in telesno strahovito močno generacijo, toda največ zaslug pri tej zgodbi o uspehu ima ravno Boša Tanjevič. Treba je vedeti,
da se sedaj uspešno bori proti zahrbtni bolezni (rak na črevesju in jetrih), na klopi deluje mnogo bolj umirjeno kot nekoč, vendar ima še vedno ogromno energije, znanja in bistrosti za spretno vodenje peterke. Ob aplavzu, ki so ga njegovi fantje v Istanbulu po porazu v finalu poželi pred neverjetno domačo publiko, te je kar oblila kurja polt. Še ena umetnina, torej, ki jo je uresničil črnogorsko-tržaški strateg.
S svetovnega prvenstva drugače kapa dol mladim NBA-jevcem, ki so pod vodstvom trenerja-vzgoji-telja Kriševskega pokazali izrazitega moštvenega duha, ki ga precej bolj razvpiti predhodniki niso zmogli. Da je bila to izvedba mladih selekcij, sta potrdili tudi bronasta Litva in četrtou-vrščena Srbija, ki je za las zgrešila preboj v finale po porazu za pičlo točko v zadnji sekundi polfinala proti gostiteljem. Delno zadovoljni so lahko tudi v slovenskem taboru z zgodovinskim prebojem v četrtfinale. Do tu vse v redu, saj so Bečirovičevi fantje uvodoma navduševali številne privržence na prizorišču, ko pa je bilo treba pokazati nekaj več, so Slovence izdale običajne slabosti in rezultat so bili trije zaporedni porazi za zaključno osmo mesto. Svetovna košarkarska javnost si ne more razlagati, zakaj izredno nadarjene kranjske generacije ne morejo do vrhunskega rezultata na velikih tekmovanjih. Sedanji nosilci, pa čeprav so odlični, najbrž za dodatni kakovostni skok niso sposobni, mogoče pa bi košarkarski zvezi prišel prav predvsem tak general, kakršen je Boša Tanjevič.
HC
NOGOMET
D liga: Venezia - Kras 5:2 Državni pokal: Chioggia - Kras 2:0 Promocijska liga: Pro Gorizia - Juventina 0:0, Vesna - San Daniele 1:4 1. amaterska liga: Sovodnje - Domio 2:1, Isontina - Primorec 1:0
3. amaterska liga: Cgs - Mladost 2:0 ODBOJKA
Jadranski pokal - Moški: Sloga Tabor - Logatec 3:0
Ženske: Sloga - Kontovel 1:2, Pordenone -Kontovel 3:0, Sloga - Pordenone 1:2 HOKEJ IN LINE
2. amaterska liga: Mossa - Primorje 2:3, San	Državni pokal: Polet Kwins - Milano preložena
Canzian - Zarja/Gaja 1:2, Moraro - Breg 1:0	zaradi dežja.
Če se nisem ravno spraševal, kaj sploh počnem v tistem trenutku v kinodvorani ali pa pred televizijo, pa sem se ob gledanju veliko slovenskih filmov pred leti vsaj nelagodno počutil. Nerad to pišem, a sem iskren in zato na glas povem, da mi je bila “zateženost” večine slovenskih filmov tako tuja in tako moteča, da sem že ob najavi vsakega novega filma v letih sedemdeset, osemdeset in devetdeset minulega stoletja najprej pomislil na to, “kako mi bodo pa tokrat spet zatežili”. Izhajam iz socialno ogroženega okolja, tega svojega porekla nikdar nisem skrival, a ga tudi nikomur ne privoščim, vem, kaj je mraz, in tudi to, kako slabo oblečenega in še slabše obutega otroka zebe, o tem, kaj mi še danes pomeni kruh, sem pisal in bom najbrž še, pa čeprav večina današnjih bralcev ob prebiranju tovrstnih zapisov zmotno misli, da se grem opisovanja nekih bukoličnih idil, ki jih nikdar ni bilo in ne bo. Revščina, mizerija po domače, nima v sebi nič bukoličnega, nič romantičnega in tudi nič lepega, lepa je samo solidarnost med ljudmi, ki jo včasih spremlja, ni pa rečeno, da jo vedno, čemur smo na Slovenskem priče tudi danes, ko zgroženi strmimo nad stvarmi, o katerih si nismo upali niti misliti, da bi lahko v našem slovenskem svetu zares bile, a so danes stvarnost. Ker tu ne bom pisal kronike današnega slovenskega nečastnega obnašanja do delavcev iz nekdanjih bratskih republik, bom navedel samo strašno novico, ob kateri sem dobesedno onemel, ko sem po slovenskem radiu pred dnevi poslušal, kako so delavci nekega okradenega in uničenega podjetja iz lastnih, že itak grobo preluknjanih in okradenih žepov, zbrali denar za svojce na delu umrlega nesrečnega kolege -zidarja iz Bosne, a je ta krvavo zasluženi denar potem izginil neznano kam, seveda v uradih vodilnih istega podjetja. Gre za podla, umazana, nečastna dejanja, ki mečejo na nas Slovence grdo luč, pravzaprav sama prav v nebo kričijo po maščevanju, predvsem pa ponovno dokazujejo, kako Slovenci sami kot gospodarji nismo nič boljši od drugih, za katere smo bili do nedavnega prepričani, da nas izkoriščajo.
Ko govorim o “zateženosti” slovenskega filma, mi prihaja pred očiščena iz filma Na klancu, ko Francka teče za vozom in je nasploh v tem filmu vse tako žalostno, zateženo, nemogoče revno in obupno, še pogovori med protagonisti so revni, mizerni, skopi, strašno utrudljivi!!!!, da sem vesel, da si mladi, kot smo bili, leta 1971, ko je film prišel v kinodvorane, med gledanjem filma nismo prerezali žil!
In razumem seveda tudi lastne otroke, ki teh filmov preprosto ne morejo gledati, kot razumem prijatelje, ki vedno vzdihnejo, če že ravno ne zakolnejo na glas!, ko se včasih menimo o teh filmih! Pa vendar smo Cankarja brali, ga imeli nekateri zelo radi, čeprav je tudi njegovo branje zahtevno, nič kaj svetlega ni v delu Na klancu, a vseeno. Danes ga ne berejo dosti in ga ne beremo dosti, čeprav bi se v Cankarju še vedno našlo kaj lepega, če ne drugega, bi se pri njem lahko razni psevdoliterati učili jezika! Imam neki
občutek, da velja Ivan Cankar, (pa ne samo on, v dobri družbi je!!!), med slovenskimi ljudmi danes za prototip človeka, kateremu seje treba in se mu lahko na glas neovirano posmehuješ. Govorim o tistem znanem in vseprisotnem slovenskem preziru do pesnikov, ki se danes kaže tudi v istočasnem organiziranju treh festivalov poezije v Sloveniji.
In če me samo spomin na Francko, ki v blatu teče za vozom, katerega seveda ne dohiti, vedno znova in vedno bolj zaboli, pa se rad spomnim filmov Na svoji zemlji in Tistega lepega dne. In tudi drugih slovenskih filmov, ki so bili narejeni takoj po drugi svetovni vojni, se rad spomnim in jih rad gledam še danes. Omenil sem dva, ki sta vezana na našo preteklost in je zanju scenarij napisal pisatelj Ciril Kosmač, čigar stoletnico rojstva praznujemo te dni, o čemer je govor drugje in bo še.
Naj takoj povem, da meni v književnosti ni bil nikdar všeč realizem, socialni realizem sicer malo bolj, a dejstvo je, da se moj značaj upira realizmu in za Cirila Kosmača velja splošna oznaka literarnih zgodovinarjev, da je bil socialni realist, čeprav sem sam njegova dela kot vaški otrok rad prebiral predvsem zaradi njegovega opisovanja vaških posebnežev in pa zato, ker je sicer snov, ki bi jo pisatelj lahko razvil v roman, odlično obdelal v svojih novelah, med katerimi bi poudaril predvsem tiste, ki so izšle v pisateljevi prvi knjigi, takoj po koncu druge svetovne vojne, leta 1946, pod skupnim naslovom Sreča in kruh. Kdor ni prebral Kosmačeve Sreče, je izgubil zelo veliko, zares, saj nas Slovence ta Kosmačeva “sreča” spremlja vedno in povsod. Sam rad rečem, da je nekdo “imel Kosmačevo srečo”, ko, recimo, razbije avto, izgubi nogo v hudi prometni nesreči, a ostane čudežno živ in ljudje ob novici vsi veseli vzklikajo: “Poglej ga, kakšno srečo je imel”!!! Če o imenitni noveli z naslovom Gosenica ne zapišem nobene, a mi v spomin prinaša mladostniško tesnobo, ko sem ob prebiranju te Kosmačeve mojstrovine mislil na vse nesrečne zapornike, pa lahko rečem, da mi je bilo v njegovi Trobenti in oblaku najlepše Kosmačevo pretanjeno in lepo pisanje o tem, kako si jejunaktega knjižnega dela vedno znova iskreno želel svojo ženo in to po dolgih letih zakona, tam nekje v hribih... Čisto življenje je to, lep spomin na to pisanje imam, zares!
Lahkotnost, lepota naše zemlje in preprostih ljudi, ironija, da, tudi naivnost, predvsem pa ljubezen do našega človeka, vse to je odlikovalo oba omenjena filma, za katera je Ciril Kosmač napisal scenarija po lastnih novelah, predvsem pa bi še poudaril izredno pomembno in všečno gledljivost filmov ter dober jezik, mestoma je vmes tudi vipavščina, kar mi je seveda še danes všeč; vse to in še več so tiste stvari, ki mi še danes govorijo, naj si filma ogledam, ko le morem.
In sem iskreno vesel, da so tudi mojim otrokom vedno znova všeč.
Kultna knjiga slovenske planinske literature
AVTOBIOGRAFSKA RAZMIŠLJANJA
pokvarjen je lahko svet tistih, ki imajo v rokah denar in ki nam vladajo. Morda zato, ker so za nas, ki hodimo po Nejčevi poti, nekatere stvari nedojemljive.
Poleg
Berlusconija samega v družbi številnih mladih ženskih zadnjic in vitkih nog so novinarji intervjuvali tudi znanega vodjo italijanskih paparacev Fabrizia Corono.
S ponosom je pripovedoval o svojem nezakonitem izsiljevanju, o tem, da se sam ima za sodobnega Robin Hooda (ubogi Robin Hood, tudi on je bil v otroštvu moj idol), ki krade bogatim, da bi dajal, ne revežem, ker to dandanes ni več v modi, temveč samemu sebi. Ko so ga spraševali o tem, kako gleda na izsiljevanje ljudi z opolzkimi
slikami in nezaželjeno dokumentacijo, je z nasmehom izjavil, da je sam Machiavelli že zdavnaj napisal, da pač cilj opravičuje sredstva. Njegov cilj pa je, je s
ponosom dejal, denar in samo denar.
Kar je pri vsem tem najbolj žalostno, pa je dejstvo, da je Fabrizio Corona idol italijanske mladine ter da so fantje in dekleta, ki ga opevajo in obožujejo, ravno toliko stari, kot smo bili mi tedaj, ko smo s ponosom brali Nejčevo Pot. Težko mi je, ker ne vem, kaj bo s temi mladimi fanti in dekleti, ko bodo odrasli, težko mi je, ker
Machiavellija še v šoli nisem marala, težko mi je, ker je moja, naša Pot vsak dan bolj strma in
zaraščena. In nas je vse manj in vedno bolj majhni in izgubljeni smo v svetu denarja in potrošništva. Mi, ki smo verjeli v Nejca Zaplotnika in smo stopali na njegovo Pot, Machiavellija pa nikoli, res nikoli nismo marali.
Srni Pertot
V oktobru se začenjajo treningi za otroke
Pri ASZ Olympia konec "Skateboard šole"
V petek, 10. septembra, seje na plošči telovadnice ASZ 01ympia končala "Skateboard šola 2010". Desetdnevni tečaj jekot vedno vodil strokovnjak na tem področju in večletni društveni trener orodne telovadbe Miha Vogrinčič. Tečaja se je udeležilo res lepo število fantov, od Doberdoba do Gorice. Obiskali so tudi druge "skate" objekte, velik del tečaja pa je potekal na "skate rampi" v Podgori. Vsi udeleženci so prejeli diplomo o udeležbi.
Ker je ta tečaj vzbudil veliko zanimanje, lahko že povemo, da bo med novim šolskim letom vrsta kratkih dvo- ali tridnevnih "skate" tečajev.
Oktobra se bodo pri AŠZ 01ympia pričeli redni treningi za vse mlajše pripadnike društva v sezoni 2010/2011. To bo pomembna sezona za društvo, saj AŠZ 01ympia praznuje letos 50-letnico neprekinjenega dela na športnem področju. Deset let je preteklo, odkar se AŠZ 01ympia ne osredotoča le na odbojkarske lige in ekipe, ampak namenja svojo skrb tudi otroškim športnim dejavnostim, ki od leta 2000 dalje redno potekajo v društveni telovadnici na drevoredu 20. septembra v Gorici. V vseh skupinah je število otrok že veliko, čeprav se je vpisovanje v razno-
razne panoge šele začelo.
Veliko povpraševanja je predvsem za skupino predšolske vadbe (gym-play), ki bo tudi letos potekala dvakrat tedensko, in sicer ob torkih in petkih, od 15. do 16. ure; v lanski sezoni je bilo v to skupino redno vpisanih več kot 30 malčkov iz vseh mestnih in obmestnih vrtcev (Sovodnje, Štandrež, Pevma, Števerjan in oba mestna vrtca v Gorici).
Veliko deklic in dečkov je že vpisanih tudi v skupine športne in športno ritmične gimnastike. Rit-mičarke in orodni telovadci bodo trenirali dvakrat tedensko, vsak ponedeljek in četrtek od 16. do 18. ure; razdeljeni bodo v več starostnih skupin. Glavna trenerja bosta Damijana Češčut za ritmiko in Miha Vogrinčič za orodno telovadbo, pomagala pa jima bo kot vedno skupina pomožnih vaditeljic in vaditeljev. Vse pa bo koordinirano pod mentorstvom trenerke Mije Ušaj Češčut.
Vpisovanje poteka tudi za skupino športnega plesa; ti treningi bodo dvakrat tedensko. Tudi tu bodo dekleta razdeljena v več starostnih skupin z umikom po dogovoru. Informacije o otroški in mladinski dejavnosti jari AŠZ 01ympia nudi Damijana Češčut, tel. 335 5952551.
DČ
Jesenski seminar 'manjšincev' v Pliberku
Mladi in pogumni
liko prednost v tem, da se manjšine srečujejo, med seboj izmenjujejo izkušnje in za nekaj časa postanejo manjšine večina.
Naj navedemo še nekaj izjav udeležencev seminarja na vprašanje, zakaj se mladi ne bi smeli bati biti del manjšine.
Signe Marie Jensen (danska manjšina v Nemčiji):
"Osebno me moti dejstvo, da nihče ne zna pravilno izgovoriti mojega imena. Mislim pa, da manjšine bogatijo kulturno dediščino EU in da bi se morala širša javnosti tega zavedati, ker se s tem vsi okoristijo".
Daniel Wutti (koroški Slovenec): "Prepoznati je treba vrednosti 1 manjšin, ker predstavljajo mostove med različnimi kulturami. EU je že vedno bila kulturno raznolika. V prihodnje si želim večjo zastopanost manjšin v EU in da bi se trenutno stanje izboljšalo. Tudi Korošci bi se morali zavedati, da smo Slovenci pomemben del
njihove zgodovine in sedanjosti in kot take nas morajo sprejeti”. David Karali (gradiščanski Hrvat); "Nisem se bal biti pripadnik manjšine, kajti v mladosti se kot tak nisem niti čutil. Govoriš dodaten jezik, se tega zavedaš in se angažiraš ali pa ne. Morali bi biti ponosni na naš jezik in kulturo, saj smo nekaj posebnega".
Sebastian Seehauser (Južni Tirolec):
"Ker so manjšine še vedno tarča diskriminacij. V današnji EU naj bi vsak posameznik priznal svojo kulturno raznolikost".
Lidia Jakuš (Madžarka iz Vojvodine):
"Težko je, to pa ne bi smelo biti. Pokaži, kdo si kot oseba, ki pripada manjšini. Biti manjšinec je tudi velika prednost, kajti podvajaš svoje znanje".
Aleksandar Penovski (Vlah v Makedoniji):
"Mladi se ne bi smeli sramovati svojih korenin. Če ne spoštuješ samega sebe, te ne bo nihče drug spoštoval".
Zrfan Nezir (Rom v Makedoniji): "Zavedaj se svojih korenin in bodi pogumen! Neprenehoma moraš skušati izboljšati svoj družbeni položaj".
Hanna Erklavec
Smejoči se obrazi in premišljena zagnanost pri delu, tak je bil vtis MENS seminarja v Pliberku, kjer je mladina pokazala, da se prav nič ne boji biti del manjšine.
Letošnji jesenski seminar MENS z geslom "we do not fear" (ne bojimo se) je bil v Pliberku od 12. do
18.	septembra. Gostitelji, koroški Slovenci, so ponudili pester program z delavnicami na temo politike, razširitve in komunikacije. Začetek seminarja je zaznamoval politični piknik, kjer sta kot politična zastopnika spregovorila dr. Valentin Inzko in slovenski minister Boštjan Žekš in s tem dokazala, da tudi -politika ne zapira oči ► pred manjšinsko problematiko. Predsednik MENS Sebastian Seehauser je v svojem govoru med drugim tudi omenil probleme, ki jih doživlja romska skupnost v EU. Višek seminarja so sestavljali tako imenovani "exchange-market", kjer se je vsaka manjšina predstavila, ter javna razprava na celovški univerzi z naslovom "Kreativni pristop k manjšinski problematiki", h kateri sta bila povabljena tudi predsednik študentskega sveta Koroške Stefan Sagi in Siegfrid Stupnig, ki si je zamislil projekt integracije preko športa za Čečene, in nazadnje še javna akcija na Novem trgu v Celovcu.
V ospredju seminarja so bili tudi položaj koroških Slovencev ter njihova zgodovina in kultura. Mnogo manjšin je v podobni situaciji in preko izmenjave
prihodnost manjšin v EU zagotovljena. Predsednik delavnih skupin MENS Daniel Wutti (nekdanji predsednik Kluba slovenskih študentov in šolarjev na Koroškem) je bil zelo zadovoljen s potekom seminarja, ker vidi ve-
izkušenj se tudi najdejo skupne rešitve, recimo za mladinske organizacije manjšin. Organizacija seminarja je bil prvi skupni projekt, pri katerem so sodelovale vse tri velike mladinske organizacije koroških Slovencev, da bi skupaj nekaj dosegle.
Tudi domačini v Pliberku so sodelovali in pokazali zanimanje za manjšinske težave.
V razgovoru z mladimi zastopniki manjšin se je porodil vtis, da je
Tam, kjer ni stresa
Mediteran, kot je nekoč bil!
/i JT editeran, kot je \/l nekoč bil"! tako -i.V-I.se glasi že nekaj let star, a domišljen promocijski slogan Hrvaške turistične organizacije in točno to smo dobili, ko smo se v začetku septembra odpravili na enega od hrvaških
otokov. Zaradi njegovih naravnih lepot, miru, ki vlada na njem, in dejstva, da ga turisti še niso vzeli za svojega - še vedno mi ni jasno, kako to - ne bom ga imenoval, da ne bi po nepotrebnem spodbujal obiska in posledično sesuvanja pravljice, ki še živi. Tisti, ki ga bo ta zapis prepričal, bo lahko z malo truda prek priloženih fotografij ugotovil, za kateri otok gre. Na njem sem bil prvič pred desetimi leti, in ko sem tokrat z Jano in Na-tanom z avtomobilom ali čolnom na vesla ponovno odkrival že vi-
deno, me je presenetilo, kako malo se je v tem času spremenilo na otoku in kako zelo sem se v tem času spremenil sam, oziroma smo se vsi mi, ki vse težje shajamo s tempom, ki nam ga nalaga vsakdan. Navdušen sem bil nad malimi, le nekaj kvadratnih metrov
velikimi trgovinicami v zaselkih z nekaj hišami, v katerih si kljub prvotni skepsi, dobil vse tisto, res nujno potrebno. Še bolj navdušen sem bil nad njihovim urnikom obratovanja. Od 8. do 12. ure in od 17. do 20. ure. In pika. V poletni sezoni, ki je bila za domačine že zaključena, o čemer so pričale številne že zaprte gostilne in okrepčevalnice, je bilo najbrž nekoliko več turistov, septembrski prišleki, s katerimi smo si delili otok, pa so bili redki in bolj ali manj "fejst" ljudje. Popotniki in počit-
nikarji, ki ne marajo gneče in hrupa na cestah, plažah, v zalivih. Umirjeni uživači in častilci narave, s katerimi smo si ob srečanjih kar spontano delili nasmeške in pozdrave. "Ti so naši", je večkrat rekla Jana, ob katerem od takih srečanj. Da je poletja konec so "domorodci" nakazovali tudi s posezonskimi opravili, kot sta barvanje ribiških čolnov ali priprava drv za jesen oziroma zimo. Nobenemu od njih ni padlo niti na kraj pameti, da bi se še kopal v morju. Kar nekajkrat se mi je zgodilo, da so me malo začudeno gledali, ko sem se privlekel iz vode, in med pogovorom, ki je sledil, povedali, da je zanje voda že preveč "friška". Saj je bila res friška. Tako friška, da je šla Jana, ki je bolj zmrzljive sorte, v celem tednu le nekajkrat v vodo, a da bi se zaradi tistih nekaj stopinj manj sam odrekel jutranjemu plavanju pred zajtrkom ali večernemu, tik preden je sonce zašlo, in vsem tistim vmes? Niti pod razno.
Voda je bila kljub "frlškosti", ali pa ravno zato, poglavje zase. Kar se bistrosti tiče, je bila v primerjavi s tisto v "našem" Sesljan-skem zalivu, Devinu oziroma kjerkoli do Istre, kot "švoh" goveja "župca" v primerjavi z gosto
gobovo juho ali mineštro. Življenje v njej pa kot v akvariju. Že s pomola, v katerem od odročnih zalivov, ki smo jih vsakodnevno obiskovali z našim starim dobrim kajak gumenjakom, ki ima -brez pretiravanja - za seboj že na stotine preveslanih kilometrov, saj ga že več kot desetletje uporablja širša familja, in je bil z mano že ob prvem obisku skrivnostnega otoka, ki mu pojem slavo, je bilo videti dovolj raznovrstnega morskega življa za prve učne ure o podvodnem svetu, ki jim je mali Natan sledil z velikim zanimanjem. Marsikje drugje bi si morala za takšna predavanja omisliti masko in plavutke, za kar pa je "mulo", ki se je ravno dobro spoprijateljil z rokavčki, še premajhen.
Spokojnost, ki je vladala povsod na otoku in pričala o tem, da teče
čas tam povsem drugače kot tu, kjer smo doma, me je popolnoma prevzela. Opazoval sem stare "čičote", ki so posedali na klop-
cah ob vodi, s steklenico piva v roki in obvezno cigareto med prsti ali v kotičku ust. Več kot očitno je bilo, da jim te razvade škodijo veliko manj kot stres, ki smo mu v tem našem "šprintajočem” svetu podvrženi tako rekoč vsi, do njih pa še ni prišel. Skrb za barko, mreže in ribe, pa oljke. Okrog tega se je vrtelo njihovo življenje. Zanimiva je bila tudi scena v malem poštnem uradu v vasici s tridesetimi hiškami, v kateri smo preživeli teden dni. Vstopili smo, da bi zamenjali denar, in ravno, ko nam je uslužbenec urejal zadevo, je zazvonil telefon. Pričakoval sem, da se bo mirno pogovoril, a je rekel le: "Ne morem zdaj. Delo imam. Pokličem te kasneje", in je mirno in počasi odložil slušalko na prastarem telefonskem aparatu, ob tem pa je bilo njemu in nam kristalno jasno, da ni bilo
vsaj pol ure pred našim vstopom v poštnem uradu nikogar in ga še pol ure za nami ne bo. "Radno vrijeme" pošte je bilo od pone-
deljka do petka od 8. do 12. ure. Nobenih delovnih popoldnevov, sobot, nedelj, nadur... Uslužbenec je bil na prvi pogled in po naših standardih star kakšnih 40 let, a prav možno je, da jih je imel šestdeset in da so bili vsi tisti "čičoti" v središču naselja, ki so s pivom in čiki v rokah posedali v senci in sem pa tja odbalinali partijo ali dve, sami stoletniki. Prav nič se ne bi čudil. Če k vsemu omenjenemu dodam še nepozabno panoramsko cesto z enega na drugi konec otoka, največji svetilnik na Jadranu, narodni park s slanim jezerom, impozantne, nekaj deset metrov visoke "klife” na zahodni strani otoka in celo vojsko malih otočkov, razmetanih vsenaokrog, se marsikomu najbrž že svita, o katerem otoku pišem. No, imena vseeno ne bom izdal. Mediteran, kot je nekoč bil, je še vedno živ. Le malo se je treba potruditi in prevoziti kakšno uro, dve več od običajnega počitniškega itinerarija velike večine tistih Slovencev, ki kljub mejnemu sporu ipd. še vedno dopustujejo ob hrvaški obali, a zavijejo takoj po prestopu meje pri Sečovljah, desno. V Savudrijo, Umag, Novigrad, Poreč ali Rovinj, zato, ker je tako najbolj "komot" in ker se ob vse bolj uniformni turistični ponudbi tam počutijo domače, kot v nakupovalnem središču. Sam še vedno prisegam na majhne, butične trgovinice, odmaknjene plaže in zalive, ki si jih deliš le z galebi in kormorani, majhne slikovite ribiške zaselke, kjer si po nekaj dneh z domačini na ti, in poštne urade, v katerih je internet še vedno znanstvena fantastika.
Nace Novak