Poštnina plačana v gotovini. ŽIVLJENJE Ifl SVET Štev. 25. Ljubljana, dne 21. junija 1929 Leto Ш. !Desetletnica Ifubljanstce univerze Lastno vseučilišče je ponos vsakega naroda in krona njegove kulture. Čim več univerz je v kateri državi, višja je njena kultura — merilo ni samo šteг vilo prebivalstva, temveč tudi višina odstotka, ki odpada na visoko šolstvo. Univerze niso samo zaradi vzgoje Ijani. Deset let je minilo, prvih deset let plodonosnega dela. Z zaupanjem gleda vsa Jugoslavija v ta najvišji učni in znanstveni zavod na slovenskih tleh. Zavod, ki je dobil v zadnjem času za» ščito in ime našega kralja Aleksandra. Več kot 1200 dijakov in dijakinj se akademsko vzposobljenih intelektualnih delavcev in zaradi znanstvenega dela njihovih profesorjev. Z univerza> mi se dviga splošen kulturni nivô in ugled naroda pred tujim svetom. Zato so se Slovenci toliko časa borili za svoje vseučilišče. Svobodna Jugoslavija je pred deset timi leti izpolnila našo največjo na> rodnotkulturno zahtevo in ustanovila popolno slovensko vseučilišče v Ljub« leto za letom vzposablja na slovenski univerzi za velike in odgovorne nalo' ge, ki jih ima akademsko izobražen» stvo v naši državi. Mislimo, da »Življenje in svet« le izpolnjuje svojo dolžnost, če posveča nekaj strani prvemu jubileju naše unU verze. Naprosili smo sedanjega g. rek* torja in gg. dekane, da nam povedo ob tej priliki svoje misli in želje. Njih odgovore v naslednjem priobčujemo: Јж raxgovora z re/ètorjem univerxe gosp. uni v. prof, dr. »Milanom (Vidmarjem Rektor dr. Milan Vidmar — Vprašujete me, kaj mislim o po* menu in nalogah naše univerze? Le nekaj besed: Naša univerza ima — kakor vse druge — dve poglavitni na* logi: vzgojo akademskega naraščaja in znanstveno delo. V tem trenutku pa je treba poudariti še nekaj: Ta uni* verza nam ni potrebna samo zaradi učenja in znanosti. Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more no* bena tuja univerza dajati naši aka* demski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za raz* like v znanosti in nje metodah. Naš iz* obraženec bo lažje pogrešal marsikako formulo, ki si jo pridobi — če treba — v praktičnem življenju. Ne sme pa več sodelovati pri oblikovanju našega narodnega in državnega življenja tak, kakršen je bil doslej: kaj često tujega duha, s tujim načinom mišljenja, s tu* jo orientacijo v zadevah, ki se tičejo našega bistva. Naš akademski izobra* ženec mora tudi znanstveno misliti, go* voriti in pisati po naše. Lahko Vam ponovim to, kar sem deial nedavno Nj. Vel. kralju: Vse težkoče, ki jih ima naša država, izha* j a jo iz tega, da je naše ljudstvo in zlasti naše akademsko izobraženstvo tako različnega duha. Zato se mora vsa naša orientacija usmeriti v držav* no in narodno edinstvo. Dva mlina morata še dolgo mleti prebivalstvo te države: univerza in vojska! — Da, ta univerza je sloveiiska; pre* zgodaj bi bilo še, če bi govorili samo o jugoslovenski univerzi v Ljubljani. Ona je slovenska po svojem jedru, značaju in namenu. Če bo naravni pro* ces, ki ga vedno vodijo samo živi j en* ski zakoni, ne pa naše želje in dok* trine, kedaj v dogledni bodočnosti uni* ficiral tri jugoslovenske kulture, se bo to izvršilo le na podlagi popolne ena* kopravnosti. Slovensko vseučilišče je danes najboljša garancija za tako sin* tezo. Čim bolj bomo delali v duhu te univerze, čim bolj se bomo iz izobra> žencev s tujo učenostjo izpreminjali v Slovence, tem bolj bomo Jugoslo» veni. (B.) !DeRan fitoxofsfce faRultete g. uni v. profesor dr. %Л1е-Rsander Stojičevic Dr. Aleksander Stojičevic Nekaj misli ob desetletnici naše univerze? Na splošno bi poudaril tole: Ljubljansko vseučilišče je sicer na periferiji Jugoslavije, vendar je baš to dejstvo pomembno za njegov obstoj: v bližini sta dva velika naroda, ki imata vsak svojo kulturno penetracijo. Ta univerza je koristna i Slovencem i Srbom i Hrvatom. Sel bi še dalje in dejal, da je koristma vsemu slovanstvu, kot je po svojem znanstvenem delu koristna tudi vsemu omikanemu človeštvu. Njeno slovansko obeležje se pri nas preredko omenja. Častno dejstvo je, da delujejo na nji razen Slovencev, Srbov in Hrvatov tudi Čehi in Rusi. Njeni češki in ruski predavatelji so v nemali meri pripomogli, da ie ljubljanska univerza dala /e v prvem desetletju to, kar je dala. Uspehi te univerze v vzgojnem in znanstvenem oziru so tako veliki, da lahko mirno trdimo: Njeno delo je obilno odtehtalo finančna sredstva, ki jih je porabila za njo država. Nje bodočnost ie sigurna. Neglede na to, kako se bo v podrobnostih reševalo naše celotno vseučiliško vprašanje, smo lahko preverjeni, da bo ljubljanska univerza vedno živela in procvitala. Njene naloge, delo in dosedanji rezultati so za to najboljše jamstvo. Glede filozofske fakultete bi naglasil to, da je še vedno nepopolna. Nekatere stolice se sploh še niso mogle otvoriti, nekatere so se morale ukiniti. Fakulteta ima nalogo, da pripravlja znanstven naraščaj v zvezi s popolnitvijo svojih Stolic. V splošnem pa se tudi na filozofski fakulteti čedalje jasneje razodevajo njeni uspehi. Ker ima pred drugimi univerzami to prednost, da ni preveč zabasana s slušateljstvom, omogoča dijakom solidno in temeljito strokovno izobrazbo. Celi vrsti domačih kapacitet :ia filozofski fakulteti in sploh na vsej univerzi gre največja hvala za dosedanje uspehe; ti doma in na tujem uva-.ževani znanstveniki so filozofski fakulteti najboljša garancija, da bo še sijaj-neje kot doslej opravičila svoj obstoj pred narodom, državo, slovanstvom in človeštvom. (Iz razgovora: B.) <2)eCati juridične faGultete g. univ. profesor dr. Ûtado OCuSef Juridična fakulteta je začela redno poslovati v letnem semestru 1. 1920. Predavanja na njej je otvoril tedanji dekan prof. Leonid Pitamic 15. aprila s temo: Pravo in revolucija. Lepa vrsta še danes delujočih profesorjev je bila za prestop v akademski poklic že pripravljena. Gg. Eller, Krek, Kušej, Polec, Škerlj so že pred leti, ko smo Slovenci skušali izvojevati svojo Pravno akademijo, izpopolnjevali svoje strokovne študije na inozemskih univerzah, a tudi druge, izvrstno kvalificirane moči so stale na razpolago. Nekatere stolice so zasedli Rusi in Srbi. Dr. Rado Kušej Z oživotvorjenjem juridične fakultete je doživela naša pravna literatura velik porast in razmah. V prvi vrsti je vzdrževalo naše čislano strokovno glasilo »Slovenski Pravnik« tesne vezi med teorijo in prakso. V novih razmerah so se pojavljali vedno novi problemi, katere je teorija reševala in s tem prakso bistveno razbre-menjala. Harmonija in medsebojno spoštovanje, ki traja med juridično fakulteto in pravniki v praktičnih poklicih že deseto leto, tvori najlepše jamstvo za plodonosno vzajemno sodelovanje tudi v bodočnosti. Člani juridične fakultete so se pa, v pravilnem razumevanju svojega poklica. oglašali s temeljitimi članki tudi v naših dnevnikih, kadar so stala posebno zanimiva pravno-politična, cerkvena in socijalna vprašanja na dnevnem redu. Naše občinstvo je pokazalo za take objektivne informacije s strokovmjaške strani vedno veliko zanimanje. To dejstvo je bilo piscem za njihov trud najlepše plačilo. Svojo znanstveno ustvarjajočo silo je pokazala fakulteta v prvih desetih letih svojega delovanja na trojen način: 1.1. 1921. je začela izdajati svoj Zbornik znanstvenih razprav, katerega je doslej izšlo šest letnikov, dočim se sedmi pripravlja. Te publikacije nas res zelo obremenjujejo zaradi krize na knjižnem trgu, a so vendar potrebne, ker se z njimi fakulteta uveljavi v zunanjem svetu in dobi lepo število inozemskih revij v zamenjavo. 2. Od fakultetnih članov je bilo izdanih v 9 letih 6 učbenikov (S k e r 1 j, Menično pravo, K u š e j, Cerkveno pravo v dveh izdajah, Dolenc, Dušanov zakonik, Pit ami c, Država, Lapajne, Mednarodno in medpokrajinsko zasebno pravo kraljevine SHS, Krek, Grund-ziige des Verfassungsrechts des Kô-nigreiches der Serben, Kroaten und Slovenen). Pripravlja se komentar k novim kazenskim zakonom. 3. Odlično so člani naše fakultete sodelovali pri prirejanju osnutkov za izenačenje zakonodaje v celi državi (v prvi vrsti Krek, Skumovič, Do-1 e n c in Š k e r 1 j) ; čim bodo stopili novi edinstveni zakoni v moč, bodo nastale za fakulteto nove naloge: eksege-za novih norm, prirejanje učbenikov in priročnikov, ki so baš ob uvajanju novih zakonov v prakso najbolj potrebni. Plod devetletnega dela je ob težkih razmerah, v katerih živimo, zadovoljiv in časten. Delo, ki ga bo morala fakulteta vršiti v bodoče, je po obsegu ogromno in po važnosti neprecenljivo za vso državo. Ker bodo obči državljanski zakonik, civilnopravdni in izvršilni red v bistvu posneti po sedaj v Sloveniji in Dalmaciji veljavnih zakonih, bo dala naša fakulteta že v duhu teh zakonov izšolane pravnike državi na razpolago, ki bodo pravilno izvrševanje novih norm v vseh delih države takoj omogočili. Delo se torej ne krči, ampak narašča, in trdno sem uverjen, da ga bo naša fakulteta vršila v čast Slovencem in v korist državi. (De/Satt tnedicitts/ce fakultete £csp. univ. profesor do/eter Alfred Sertco Medicinska fakulteta ob desetletnici •fmiverze ne goji nikakih pretiranih in visokoletečih želja. Vse njene poglavitne želje so bile že neštetokrat poveda- ne. Eno pa mora vendarle tudi ob tej priliki konstatirati: Anatomski institut medicinske fakultete v Ljubljani še do Dr. Alfred Šerko ' danes ni v celoti dograjen in popoln. Zato naj bi se vsaj v prihodnjem desetletju dogradilo in dovršilo, kar se je pričelo že pred desetimi leti! — Ta želja, mislim, je dovolj skromna. ». O "S O- o » 8 £ o 05 .. "O O -a jc aj ta --- IL. - N 0 1 c 03 'c . Q. 03 03 y C P o * -u: "o ~ •S S 'à ^ 3 -S à daljenost teh otokov zmanjšuje vred» nost njihovih premogovnih ležišč. Ne glede na rudninske zaklade, ki jih morda vsebujejo tla, zasluži to ozračja je nje volna odlična. Severni jelen, ki so ga pred kratkim udomačili v Georgiji, bi mogel, tudi najti dovolj krme na Kerguelenu. Veliki vir dohodkov je dandanes lov na kita in morskega slona, čigar olje se jako ccni. Kitov je dokaj po teh krajih v zimi, medtem ko se morski sloni pojavljajo zlasti med poletjem. Nekateri strokovnjaki so se bali, da se bo žival brzo zatrla, toda ti selivci se vračajo leto za letom v enakih m no» žinah. Zbog viher in posebne členovitosti bregov so ti samo na posameznih toč» kah dostopni. Tako je priroda sama poskrbela za to, da se pleme morskih slonov ne bo moglo iztrebiti prehitro. ' Pred dokončnim odhodom je drzna francoska dvojica obiskala na angleški kitolovki ostrov Heard in ondi prebila štirinajst dni. Ta britanska posest — neobljudcna — leži nekaj sto kilome» trov južneje ter ima precej mrzlejšo klimo. Ta zemlja ognjeniškega izvora je malo znana. Brezbrižni ledeniki se« gajo na vseh straneh noter v morje in jo domala popolnoma pokrivajo. Tu pa tam samo se je dalo na odduškah dognati, da so tla precej drugačna ne» go na Kerguelenu. ★ Na svojem potovanju sta razisko» valca trčila na mnogotere težave. Ker sta bila sama, jima je bilo nositi vse» lej dosti prtljage. Kadar sta ostavila svoj šotor, sta vsekdar vzela živeža za nekoliko dni. Metežno vreme je nam» reč tolikanj običajno in nastopa toli nenadno, da sta celo v poletju morala včasih prenočiti v gorovju. Po sreči sta našla povsod pripravnih votlin, da sta se skrila ob metežu. Seveda take noči v hladovini niso kdo ve kaj pri» jetne. Ali v tako razdrapanem ozem» lju, osobito ob metenju, ko ne vidiš pogostoma niti dva koraka pred se» boj, bi bilo blazno nadaljevati pot pro» ti šatoru! Največja nevarnost preti od blata. Po vseh nizkih delih arhipela in celo po nekih strmih pobočjih so tla iz» redno gibka. Ta tla so iz lepljive gre» zi, iz zmrzle brozge, posute z melino, polagoma drsečo po vzpetinah oziro» ma po šotiščih, ki jih je postopoma stvorila acoena. Ozibi so čestokrat po nekaj metrov globoki in tem laglje se pogrezneš vanje za vse večne čase, ker na prvi videz noben znak ne razodeva močave in mužave, sosebno po rebrih in navzdoljih. Nadaljnja opasnost, a vse drugačna, prihaja od nekolikšnega števila divjih psov. Te polarne pse je zapustila pred 30 leti nemška ekspedicija, ki pa ni prodrla daleč od obale. Živali so se razmnožile, se klatijo v tolpah in se hranijo z morskimi ptiči, lotijo se pa tudi človeka, zategadelj sva morala zmerom hoditi oborožena, zlasti po južnih pasovih. V ostalem pa se ta ži» vad odlikuje po beli, svilnati in gosti kožuhovini, ki se vidi že od daleč. Pred vsem pa se čuvaj črnega gale, ba (megalestris antarctica), čigar pe» ruti imajo skoro 1 m razpona. Te uje» de so silno številne in bojevite. Ako greš mimo gnezda, šinejo vate in te skušajo oslepiti. Ker pa gnezdijo na položnih brežinah v bližini morja, se jim ne moreš izogniti. Niti puška jih ne prime v strah. Najbolje se jih je otepati z batino ... Vtiske, spomine in dokazila s svoje smele poti sta Au» bertova priobčila ondun Francoskemu institutu. N. CVETKA BLAZNOSTI Marihuana je vitka zel, ki dela silno kvar Ameriki, zlasti Zedinjenim državam. Kade jo med duhanom. Prve svalčice te prijetno razigrajo, toda v kratkem se organizem razdrma: konča se z blaznostjo ali celo s smrtjo. Skratka, neznatni plevelček povzroča toliko zla, da ga ameriško redarstvo z ogorčenjem zatira. Vendar marihuana se .roga postavam in policajem. Kajti ta rastlina, doma iz Mehike, se prilagodi vsakim tlom. Kokain ali opi j se lahko prestreže v dohodnih pristaniščih, zasači se tihotapec, a kdo naj zavoha neznatno zelišče po zasebnih vr-teh, po lončkih in cvetnjakih v hišah, med grmovjem Centralnega parka, koder poganja med kamelijami, orlicami, begonijami, son-cevrati in pritlikavimi roževci? Marihuana se skriva in uspeva povsod. Goje jo celo po grobiščih. Oko pravice je zasledilo takšno gredo ob 124. ulici v Newyorku. To je dobič-kanosen sadež, kajti drago in lahko se prodaja. Ljubiteljev ima na prebitek, osobito med umetniki ter umniki, ki so poprej pu-šili opij. Pri tej izpremembi niso nič pridobili, četudi ameriška bilina ne utruja srca. Nasprotno pa se loti živčevja v toliki meri, da kadilec občuti grozen ropot, ako pade zgolj igla na tla. Oči izgube dojem razdalje; en korak te upeha kakor naporno potovanje; sekunde se vleko kot ure; najhujše p» je to, da ne moreš osredotočiti svojih misli duh bega nemirno od predmeta na predmet, možgani se ne pokore več volji. Bre& umnost je na vidiku. Največje preseljevanje narodov v našem času Na vzhodu se odigrava zgodovinski pojav, ki je velikega pomena, čeprav ga le redko kdo pozna. O njem piše C. Walter Young v reviji »The Far Eastern Review«, ki izhaja v Sanghaju. Dve leti — piše ta list — že doteka ç Mandžurijo preseljevanje narodov, kakor ga ne pomni zgodovina sveta. Ameriški učenjaki pripisujejo temu pojavu velik pomen za pomirjenje Kitajske in za prehranjevanje pasivne Japonske. Kakih dvajset let se že pojavljajo kdaj pa kdaj v raznih kitajskih provincah lepaki, ki naznanjajo občinstvu, da je v Madžuriji ugodna prilika za nakup ali najem zemljišča. Pogoji, pod katerimi Mandžurija deli zemljo za kolonizacijo, so tako ugodni, da zamikajo še tako previdnega Kitajca. 2e stoletja se selijo Kitajci iz Šan-tunga v Mandžurijo, toda od kitajske revolucije dalje raste število izseljencev z neverjetno brzino. Se pred tremi leti so prihajali večji del možje in sicer samo za sezonsko delo. Danes prihajajo cele rodbine z namenom, da se trajno naselijo. Za leto 1927. izkazuje izseljeniška statistika približno milijon glav, v letu 1928. je dosegla že dva milijona priseljencev. V silno natrpanih ladjah vseh vrst prihajajo v hiko Dairen, ki jo je Japonska izgradila zelo moderno. Lakota, vojaki in razbojniki so pregnali te ljudi iz gosto obljudenega Šantunga v osemkrat redkeje naseljeno Mandžurijo. Zakaj ondi je tretjina, na severu celo več ko polovica za poljedelstvo primerne zemlje še neobdelane; po rusko-japonski vojni pa vlada v teh pokrajinah tudi mir. ki ga zahteva poljedelec. Marljivi kitajski kmet lahko v Mandžuriji veliko bolj nego kje drugje vnovči svoje pridelke, kajti ta dežela ima 7000 km železnic, t. j. polovico vseh železnic veliko večje Kitajske. Pristaniški promet v Dai-renu je tak, da ga prekaša samo Šang-haj. Mandžurska trgovina je znašala 1. 1925. 30 % celotne kitajske trgovine, čeprav biva v Mandžuriji komaj 6 Vi milijona kitajskega prebivalstva. 2e to, je dovolj, da kitajskega izseljenca zaskomina po življeniu v Mandžuriji. Toda on ne mara biti v tej deželi pokopan. Neprestano srečuješ rev- ne, z voli ali mezgi vprežene vozove, ki se pomikajo proti jugu, na teh vozovih leži štiri ali pet čvrsto zvezanih rakev, ki vračajo umrle nazaj v deželo njihovih očetov. Dasi so parobrodna društva dovolila izseljencem silno znižane cene, imajo še vedno ob tem nezaslišno silnem prometu težke dobičke. S svojimi popusti naravnost pospešujejo izseljevanje v Mandžurijo. Za nje so kpliji samo tovor in nič drugega. Kot tovor — mi je dejal neki zastopnik paroplovne družbe — so zelo dobrodošli, ker ga ni tre-E>a premikati in izkladati; sam pride na ladjo in jo sam zapusti, s čimer prihrani družbi stroške, ki ga ima z drugim tovorom. Vrhu tega ni posebno zdrobljiv. Zato paroplovne družbe vneto tekmujejo med seboj, katera bo prepeljala več izseljencev; le ti so jim zelo dober vir dohodkov. Uprav ganljivo je pogledati ljudi, ki v iskanju nove domovine zapuščajo hiše svojih očetov. Od aprila do oktobra 1. 1927. sem iih opazoval, kako so teden za tednom vrveli po stopnišču par-nikov, ki so jih imeli prepeljali iz ban-tunga. Majhna prtljaga, ki jo jemljejo na pot, nam včasi razodeva, kakšnemu poklicu se namerava izseljenec posvetiti. Ta nosi rezilo pluga, oni kos lesa, ki ga bo nemara rabil za ročaj srpu (kakor da v severni Mandžuriji ni dovolj močnega mladega lesa za ročaje). Z otroci in starci, s prtljago in zaboji tabore v kolnicah in na ulicah, ča-kaje, da jih vlak spravi naprej k za-željenemu cilju. Polovica izseljencev je tako revna, da ne more plačati niti silno znižanih voznih stroškov; taki gredo ob železniški progi peš v novo domovino, oprtani z dojenčki, otroci in materami. babicami. Tegobe, ki jih morajo prenesti ti reveži na dolgi poti od Daira na sever, so nepopisne. Mnogi prehodijo peš vseh 900 km od Daira v Cang-čun in celo do Harbina. Ni skoraj niti mogoče, da bi se tem potoval-cem olajšala pot s sredstvi zasebne dobrodelnosti: preveč jih je na teh potih, ki jih mnogi plačujejo s smrtjo, preden so zagledali zaželjene planjave nove domovine. Po sledeh človeka iz ledene dobe i. V Dordogni na južnozapadnem Francoskem leži idilična dolina Vezère, daleč proč od velike ceste potovanja željnega človeštva. In vendar so tam čarobni kraji, votline in jame, v katere se je svoje dni prasvet skril s tisoči skrivnosti, ne Sluteč, da ga bo daljna bodočnost zopet izkopala iz njegovih skrivališč. Mali pritok Dordogne teče po dolini, med ponosnimi apnenimi skalami, v katere je ledena doba z elementarno silo vdolbla svoje sledi. Hlastno so se valovi tajajočih se ledenikov zajedali v razpoke in špranje, jih razširili v prostorne hodnike in dupline, ter jih pogosto okrasili s stalaktiti in stalagmiti, s slikovito s stropa visečimi al s tal dviga-jočimi se kapniki. Tisočletja so nepre- stano pljuskali valovi skale in odplavili vse, kar jim je bilo na poti. in so tako ustvarili romantično, očarljivo pokrajino. Pod naprej visečimi kameni-timi stenami so si današnji prebivalci doline zgradili prijazna, solnčna bivališča. hiše z največ tremi umetnimi stenami, skalo pa so porabili za streho in zadnjo steno. Revnejši so si celo prihranili tiste tri zide. Kot moderni tro-gloditi prebivajo v naravnih, po svojem premoženju prirejenih votlinah. V teh votlinah in jamah so že živeli ljudje, ko se je z njimi skušal pravdati zanje jamski medved, ko so kosmati mamuti topotali 'skozi doliino Vezère ter so vizenti, divji konji, severni jelena, koze in kozorogi, združeni v mo- gočne črede, prebivali po širnih ravninah in gorskih vrhovih. Ljudje, ki še niso vedeli, kaj se pravi biti človek, katerim v možganih ni mogla zasvitati najmanjša slutnja prihodnjih zvanj, ker se še niso znebili zadnjega odeva živalstva — ti ljudje stopajo iz kraljestva senc in o<žive pred našimi očmi, ožive sredi že davno izumrlih živalskih vrstnikov, ki krase z mrtvaško glavo v grbu samo še naše muzeje kot okostnjaki. Nikjer drugod na vsem svetu se doslej ni našla enako zanimiva geološka praplast kulture. Nikjer drugje ni dilu-vialni človek zapustil potomcem take velikanske dedščine kakor pod skalnatimi strehami in v jamah tega kraja V Le Moustierju je poleti leta 1908. celo- sam vstal iz groba v podobi izvrstno ohranjenega mladeničevega okostnjaka, ki ga je Oton Hauser našel v jami, katero so v skalnatem pobočju prej zapirale moderne stavbe. Ako bi raziskovalčeva lopata spravila na dan le to okostje, bi postala klasična paleolitska dolina že samo zaradi tega za vse čase znanstveno sloveča. Sicer pa ie srečna najdba samo ena izmed stoterili, celo izmed tisočerih. Ni se še poleglo strmenje nad mno-goličnimi risbami in slikami živali, s katerimi je bil pračlovek okrasil stene svojih jam. Še vedno se prepirajo učenjaki, kako so mogli primitivni ljudje, ki so kljub svoji ročnosti vendarle predstavljali surov kos prirode, s kre-silnikovimi nožmii na trde skalnate stene uvekovečiti tako čudno naravno živalstvo, ki je živelo z njimi. In vendar mnoštvo najdenih kamenitih in koščenih orodij še ni končnoveljavno določeno in urejeno. Toliko pa vendarle že vemo za gotovo, da prvotni Francozi stare Dordogne zastopajo nekako najvišji cvet kulture ledene "dobe. Oni niso bili samo nadarjeni lovci mamuta in vizenta, marveč so lovili tudi v vodi. kar jasno kažejo mnogobrojne od njih zapuščene harpune in ribiške potrebščine. Mogoče je celo, da so že imeli iz enega samega debla izsekani pračoln, ki se je pri d'vri h ljudstvih ohranil do mnogo poznejših časov,. A vendar: kakšen svet loči Vezèr-čane ledene dobe od drug.h Dordonj-cev, ki danes prebivajo v varstvu streli iz krednega apnenca! Kjer danes tli ogenj v umetno zgrajenih ognjiščih in pečeh, tam so nekdaj iz naloženih kupov lesa plapolali odprti plameni okrog krvavih na ražnju pekočih se mamu-tovih rilcev in vizentovih krač; kjer danes kulturni ljudje postavljajo- mize in stole, skrinje in omare, postelji in zibelke, tam so umazani jamski ljudje sesali mozeg iz kosti, ki so jih bili s trudom razbili s kresilnikovimi sekirami in medvedjimi čeljustmi. Kjer danes svetniške podobe in razpela krase stene, tam so svojčas korakali na stene očrtani mamuti z velikanskimi čekani, -severni jeleni in divji konji, d^nes večinoma zakriti z debelimi, zakrivajoči-mi plastmi apnenaste sige; in kjer danes po cestah kokodakajoča perjad oznanja, da živinoreja in poljedelstvo redi prebivalce, tam so se nekdaj klatili požrešni roparji, hijene in volkovi ter iztikali med kuhinjskimi odpadki pračloveka. Široka reža zija med takratno in današnjo dobo. Mladenič iz Le Moustier-ja je onemel. Prav ničesar ne pove, marveč pusti, da si učenjaki še dalje ubijajo glave o čudežih paleolitske doline. Srečne in tožne misli nas bodo še dalje obhajale ob pogledu na bivališča v Dordogni, srečne, ker nas je reka razvitka zanesla že tako neskončno daleč preko kresalcev in mamutovih lovcev diiuvija, tožne. ker še vedno najdemo kako luknjo, kadar premišljujemo zgodovino stotisočletij. Današnji trogloditi v dolini Vezère bržkone nič ali pa malo vedo o borbi znanosti za njih domovino. Ni še tako dolgo, odkar je oživel pred našimi očmi pradavni svet. Goethe, veliki duševni videč, ga je sicer že videl sijati iz mraku davnih dob preteklosti, o znanstveno pridobljeni posesti znanosti o prasvetu pa še ni bilo niti govora. »Vsi tisti koščeni drobci, « je leta 1782. pisal Mercku, »o katerih govoriš in ki jih dobimo povsod v zgornjem pesku zemlje, so, o tem sem trdno uverjen, iz najnovejše dobe, ki pa je -vendar spričo našega navadnega caso'slovja silno stara. Takrat se je bilo morje že umaknilo, reke pa so tekle zelo na široko... V takratnih časih so bili sloni in nosorogi pri nas na golih hribih doma. Njih ostanke so gozdne reke lahko odplavile v tiste velike doline in jezera, kjer so se, več ali manj prepojene s kainenitim sokom, ohranile in kjer jih sedaj izkopavamo s plugom ali po drugem naključju... Kmalu bo prišel čas,,ko okamen.n ne bomo več zamešavaii, ampak jih sorazmerno uvrščali v zemeljske dobe.« Za časa Goetheja je bilo najdeno še malo praživali, kar pa çe tiče prav našega rodu, je veljala v znanstvu beseda Cuvierja: fosilnih (okamenelih) ljudi ni! A ta njegova trditev ni obveljala. Ni bilo še preteklo četrt stoletja po njegovi smrti, ko so v Neandertaiu pri Diis-seldor-fu našli prazgodovinski človeški okostnjak v plasti jako trde gline, od takrat pa so odkrivali počasi, a redno čezdalje več okostij pračloveka. Pri Mauer-Heidelbergu na južni meji Oden-walda, pri Spyju in La Nauletti v Belgiji, pri Malarnaudu. pri Le Moustierju i-n La Chapelle aux Saintsu v Franciji, pri Sipki na Moravskem, pri Krapini na Hrvatskem, pri. gibraltarski skali itd. so našli fosilne ostanke človeka, ki so vsi last prvotnejšega rodu, kak-or je danes živeči: rodu hotno prunigenius ali an-tiqniis, v nasprotju s. hotno recens ali sapiens. Njih prav a-doba je bil »diiluvi-um«, mnogo desettišočletij obsegajoča ledena doba .zameljska, Sv kateri so živeli mamuti jn jamski medvedi, jamske hijene: vizenti: in drugi popolnoma ali skoro popolnoma' izumrli' -živalski rodovi. V poznejšem in 'najjužnejšem di-kviju je tudi 'že'-živel liomo recens, častitljivi Linnèjèv hotno sapiens, bržkone celo v mnogo večjem številu nego homo primigenius. Vse kaže, da se je človeški rod v prvih časih svojega obstanka sploh znatno bolj počasi množil nego v sedanjosti, ako že nočemo vzeti, da se je prirastek zaradi večje umrljivosti otrok, zaradi lakote in kužnih bolezni ali zaradi hudih bojev z divjimi živalmi močno deseti!. Sreča, da so naši načini določitve in merjenja že tako popolni in zanesljivi, da že lahko daljnosežno sklepamo iz majhnega števila znanih prazgodovinskih človeških ostankov. Ko se je leta 1856. odkril neandertalski okostnjak, so bile razmere še drugačne. Lastnik kamnoloma, ko so njegovi delavci pri kopanju цеке jame v apneni steni Nean-dertala našli močno s sigo prevlečene kosti, jih je imel za ostanke jamskega medveda. Dal jih je skrbno zbrati in je vso najdbo p-oslal dr. Fuhlrottu v Fi-berfeld, čigar skrbnosti se imamo za-hvaliiti. da se je vsaj deloma ohranil dragoceni zaklad. Znanstvu so se rešili: dve kosti stesna, dve kosti nad-lakta, dve kosti komolca, desna kožel-nica, leva polovica medenice, odlomek lopatice, pet odlomkov reber in kot najdragocenejši kos čudno ploščasto teme, čigar dve mogočni klobasi nad očmi delata sila divjega in živalskega. Profesor Schaafhausen v Bonnu je prvi spoznal pomenlijivost te najdbe. »Človeške kosti in lobanja iz Neander-tala,« je ugotovil, »prekašajo vse druge s posebnostmi obrazovanja, iz katerega se sklepa o surovem in divjem ljudstvu, smatrati jih smemo za najstarejši spomin na prejšnje prebivalce Evrope«. To je bila silno krivoverska trditev v času, ko so bili duhovi itak razburjeni zaradi Darwinovega revolucijo-narskega nauka. Ako je imel Darwin prav s svojo izpreminjevaluo teorijo, potem so morali za ljudi naravno, veljati isti zakoni razvoja kakor za živali in rastline, čeprav on iz previdnosti od kraja ni izvajal posledic. Med človekom in živaljo so morale nekdaj kakorkoli biti posredovalne stopnje. Ker je kot nižja stopnja veljala »opica«, potem ni bilo nič čudnega, da je Nean-dertalec vzbudil največjo pozornost ne samo v znanstvenih, marveč tudi v la-jiških krogih. Nasprotniki descendenč-ne teorije so ga kratkomalo razglasil za nič vrednega. Rekli so, da so se pri izkopavanju vse premalo upoštevale razmere geološkega ležišča, — kar je bilo tudi res — in da se zato ne more ugotoviti njegova starost, sama lobanja pa da je jako dvomljiv dokaz. Dočim sta se oba znamenita angleška raziskovalca Huxley in LyelJ pridružila mnenju Schaafhausena, je trdil bonn-ski profesor Mayer, da je Neandertalec kozak ruske vojske iz leta 1814., ki je bil živ prišel v jamo in tam umrl, ali po drugih Kelt ali Holandec, po BI aken pa siromašen idiot, ki se je kot puščav-nik preselil na oni svet. To hipotezo o idiotih si je osvojil tudi najpomembnejši in najvplivnejši nasprotnik darwinizma Rudolf Virchow, ki si je izmislil kar cel roman, da znanstveno umori Neandertalca. S svojim tehtnim imenom je za naslednja desetletja popolnoma uglušil debate o tej najdbi. Sloveči antropolog ni samo tajil visoke geološke starosti okostja, ampak tudi njega anatomsko vrednost za dokaz. V otroških letih — je dejal — je imel človeški otrok angleško bolezen. Zaradi nje so nastale na njegovi lobanji, ki j« bila že od rojstva nenavadna, še druge izpremembe. Pozneje, ko je bil kljub temu dorastel v krepkega moža, so mu po Virchowu parkrat skoraj glavo razbili. Tudi to je znatno iz-premenilo njegovo lobanjo. Nazadnje pa je imel ubogi Lazar v visoki starosti celo protin. Od vseh teh' drznih hipotez nazadnje ni ostalo nič, prav nič drugega kot žal z imenom Virchowa za zmerom zvezana sumnja: da je ves roman o trpljenju Neandertalca iznašel samo zato, da bi uničil zanj nesimpa-tični darwiinizem. Današnja umetniška priloga »Košnja v rosnem jutru« je delo pokojnega 'Avgusta Rertholda, začet» nika slovenske umetniške fotografije. Berthold je svoje fotografije razstavt Ijal skupno z našimi slikarji na umetnostnih razstavah, tako tudi na I. jugosl. umetniški razstavi v Beogradu ob kronanju kralja Petra l. «ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se vri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja. na leto. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskam ar ja Fraa JezexSek. — Vsi v Ljubljani.