Franjo Čiček     Prigode palčka bobka
»Pošten hočem biti in Ijudem po-magati,« sklene Bobek in gre k prvi hiši, ki jo je našel. V tej hiši pa so gnezdili tatovi in razbojniki. — Ravno so večerjali in tudi Bobek je bil že silno lačen. Iz pogovora pa je spoznal, da to niso pošteni Ijudje, ampak — rokovnjači. Zato se je hotel zopet izmuzniti iz hiše, ali lakota je huda reč.
»Le najedel bi se rad, potem pa grem dalje iskat službo,«. si želi Bo-bek. Samo kako priti do sklede, da ga ne zasačijo. Pa jo pogrunta Bo-bek. Ulomi si tanko šibico in na-rahlo spleza prvemu rokovnjaču. na škorenj in po hlačah navzgor na suknjo ter se mu postavi tik pod brado. Ko rokovnjač zajame in ne-se žlico k ustom, udari Bobek s ši-bico po žlici, da se strese in vsebina čofne rokovnjaču po obleki.
Je rokovnjač debelo gledal, kaj bi bilo to. Ali se mu že tatinska ro-ka trese? Pa je zamahnil in iznova segel z žlico v skledo. Ta čas pa je Bobek pobiral oštanke na suknji in si tešil glad. Je Bobek zopet vse-kal po žlici in vsebina, čof, na ob-leko.
»Sakramiš, kakšen vrag mi tre-se žlico,« se zadere rokovnjač in seže z roko pod brado. Jojmine, koga najde! Roka je otipala Bobka in ga postavila na mizo.
»Oho, palček/«  so se vsi čudili.
»Dobrodošel! Ravno nocoj bi te rabili. Nam boš pomagal dobiti prekajenega mesa in slanine,« pra-vi poglauar. Nabaše polno žlico in
jo postavi pred Bobka. Ta je jedel, zraven pa mislil, da kradel ne bo.
Opolnoči se vzdigne tatinska banda in vzame Bobka s seboj. Se ustavijo rokovnjači pred čedno kmetsko hišo in poglavar ukaže Bobku:
»Splezaj skozi špranjo pri vratih, odpri od znotraj okno in nam na-meči iz shrambe prekajenega mesa in slanine.«
»Ne morem. Sem preslab,« pravi Bobek.
»Ni res,« se zadere rokovnjač. %Vsak palček ima čudovito moč, če hoče. Vzemi svojo čepico in zakriči v njo: Sila, vila, moč dobila, palčku čudež naredila! Je ubogal Bobek in napravil tako. Zlezel je skozi špra-njo in prišel v shrambo. Odprl pa je tudi vrata v spalnico, da ga je kmetova družina lahko slišala. Se je postavil Bobek v shrambo in pri-čel kričati:
»Halo, vi tam zunaj! Kakšnega mesa hočete? Šunko ali pleče, svinj-ski rilec ali nogo, zabelo ali pre-kajeno slanino, klobase v špehu ali lesi. Vsega je v izobilju. Samo, pro-aim, izvolite povedati, gospodje ro-kovnjači.*
Se je postavil poglavar rokov-njačev tik pod okno in siknil:
»Zlodej, tiho bodi in ne kriči! Meči, kar hočeš, skozi okno, pa hitrol«
So kmet in njegovi sinovi čuli palčkovo kričanje in takoj vedeli, koliko je na uri.   Tiho so pobrali
gorjače, odprli zadnja vrata in za-vili okoli ogla.
Rokovnjači so zijali v okno in nestrpno čakali, kaj bo najprej pri-letelo. P<a je res priletelo, a ne skozi okno,   ampak   od   zadaj.   Kmet  je
Je prisvetil kmet z lučjo v shram-bo in zagledal palčka. Takoj mu je bilo jasno, kdo ga je zbudil. Je Bo-bek povedal svoje prigode in kmetu se je storilo milo. Pa je obljubil palčku, da bo takoj drugi dan šel
kresnil prvega z gorjačo po buči, da je videl vse svetlo in se takoj posadil na zadnjo plat. Sinovi so oerno in zvesto posnemali očeta in žgali po rokovnjačih, da je kar gr-melo. Poglavar, ki je bil najbliže oknu, je v prvi zmedenosti porinil glavo naprej namesto nazaj. Pa mu je buča obvisela med križi in je z nogami cepetal v zraku kakor žaba na trnku. Od zadaj pa so pa-dale batine križem kražem, da je rokovnjač tulil kakor obseden vol. Vsa vas se je prebudila. Pa so povezali rokovnjače in jih oddali orožnikom. Poglavarja so prijeli za pete in ga potegnili od okna, pa je pustil na križih nekaj kože in je bil videti kakor kuhan rak. Konec je bil tatinskih rokovnjačev in po za-slugi Bobkovi, ki je ta čas čepel na velikem loncu in se bal, da ga ne pohodijo v temi.
poizvedovat, kje je njegova doma-čija. S seboj pa ponese Bobka, da ga odda očetu in mamici, ki gotovo hudo žalujeta za njim in mislita, da ga je požrla strašna zver ...
Je imel tisti kmet hudobnega pa-stirja. Zjutraj je gnal na pašo, pa je na pragu zagledal Bobka, ki je ravno zajtrkoval. Ozrl se je okoli, nihče ga ne vidi. Pa je bliskovito pobral palčka, ga zavil v ruto in vtaknil v žep. Bobek je skušal kri-čati na pomoč, a ruta ga je dušila, da je še dihal komaj.
Za vasjo na gmajni je stal ci-ganski voz. Tja jo udari hudobni pastir in proda palčka ciganom. Kmet in njegova družina pa so iska-li in klicali palčka na vseh koncih in krajih, a ne duha ne sluha ni bilo več za njim.
Opoldne prižene hudobni pastir domov, pa nalaže gospodarja, da je
videl, kako je zjutraj ušel palček in ko je tekel za njim, se mu je skril v mišjo luknjo.
»Nu, Bog z njim,« pravi kmet. »Mogoče bo pa sam našel domov,« in pozabi dobrega palčka. Ciganski poglavar pa je bil kaj vesel drobč-kanega Bobka.
»Ta nam bo še delal cirkuse! To se bo zaslužilo,« si je mislil in po-skušal spraviti Bobka v dobro vo-Ijo. Ali Bobek je vedel, kaj ga čaka, in iskal je prve prilike, da bi ušel. Toda cigan je prebrisan tič.
»Vem, tiček, kam pes taco moli,« je rekel, -»pa ne boš, Jaka.« Je cigan vtaknil Bobka v kletko, kjer je ža-lostno sameval škorček. Da pa bi kje ne ušel skozi žice, ga je privezal z verižico. Tako je sedaj delal Bo-bek druščino škorčku.
Drugi dan so podrli ciganski šo-tor in zmetali vso ropotijo na voz in, haidi, dalje. Žalostno je gledal Bo-bek, ko je spoznal, da se oddaljuje vedno bolj in bolj od rodne mu dežele. Ali res ne bo nikoli več videl dobrega ateka in skrbne rnamice?...
Ciganski voz je ropotal skozi me-sta in vasi, skozi širne in nepoznane gozdove. Skupna usoda obeh ujet-nikov, Bobka in škorčka, ju je tesno zdruiila. Postala sta si iskrena pri-jatelja ter drug drugega tolažila in bodrila.
Nekega dne, ko so počivali pod veliko hruško, je vzel poglavar ci-ganov, ki so ga ostali cigani klieali baron Geza, palčka v roke in ga postav.il na desko.
-»Tukole, dragi moj,«. je rekel. •»Zastonj ne boš jedel in spal pri nas. Treba se je naučiti raznih umetnosti in spretnosti. Zvečer bo v vaski gostilni velika gala pred-stava in tudi ti boš to pot moral nastopiti. Učil te ne bom ničesar. Ti fe pokaži to, kar kot palček - telo-vadec znaš. Najprej nastopiš sam,
potem pa skupno s škorčkom. škor-ca sem naučil raznih umetnosti jaz, ti pa boš kot palček že sam vedel, kako in kaj. To ti pa rečem: če se boš zvečer držal tako kislo kakor zdaj, bo pela šiba in za kazen te obesim dve uri za pete. Si razumel?*.
Bobek si je utrnil solzo in poto-žil škorčku.
»Ničesar se ne &o;,« ga je tolažil škorček, »Ze vzdrži. Svaka sila do vremena. Zaenkrat ne kaže drugače kakor ubogati.«
Je na večer vzel baron Geza klet-ko s škorcem in Bobkom, jo pokril z ruto in nesel v gostilno. Ko se je nabralo precej Ijudi, je pozvonil in pričel kazati svoje čarovnije in vra-golije. Požiral je žeblje in igle ter jih zopet vlačil na dan. Imel je s se-boj kokoš, ki mu je na povelje: »Kokica, pokica, kikeriki, jajčka bi rabil, a nobenih več niU takoj zne-sla jajce. In mu je v petih minutah nanesla točno dvanajst jajc. O, ci-gan je to imenitno znal napraviti. Kajti je imel jajca v rokavu in jih je spretno podtikal kuri. Ljudje, posebno še deca, pa so se silno čudili.
Bobku reč ni šla v glavo. Poznal je kokoš. Odkar je on pri ciganih, ni znesla še enega jajca ne. Tukaj pa je jajec, kolikor jih hočeš. Je cigan pokazal še drugo umetnost Napravil je hokus pokus s črno palico, pa je pričel pobirati denar. Pristne dinarje je lovil po tleh, po zraku, na mizi, za klobukom itd. Je potegnil gostilničarja okoli ušes, pa mu je izvlekel iz glave dinar. Je nabral dinarjev poln krožnik.
Se je čudil Bobek: »šent cigan-ski. Doma nima nikoli dovolj de-narja in babe vedno beračijo in kradejo po hišah. Tukaj pa najde dinarje, kjer koli jih le hoče.% 0, cigan je namazan z vsemi mažami!
(Dalje prihodnjič)